Peter Lürssen ekskluzivno za Playboy o gradnji največjih jaht na svetu in družini

  • 15.05.2013

Peter Lürssen je predstavnik četrte generacije družine Lürssen, v posle pa že uspešno uvaja predstavnika pete generacije. Visok sivolas gospod, popoln profesionalec, predan delu v družinskem podjetju, je od malih nog obdan z jahtami, ladjami, morjem in vsem lepim, kar sodi zraven.

PB: Menda ste si že od malih nog želeli graditi ladje. Kaj vas je navdihovalo?

PL: Če živite v družini ladjedelcev, se ne morete izogniti plovilom in morju. Že od malih nog sem z očetom hodil na testne plovbe in vse te stvari so me preprosto očarale. Že takrat sem vedel, da bom tudi sam nekega dne gradil ladje. Je pa res, da smo, ko sem bil mlad, gradili predvsem trgovske in ribiške ladje oziroma čolne. Superjahte smo začeli delati po letu 1987, ko sem se sam pridružil podjetju.

PB: Kdor obišče vaše ladjedelnice, občuduje neverjeten red in čistočo kljub nepregledni množici zaposlenih in številnim zahtevnim ter obsežnim industrijskim delovnim procesom. Kako vam vse to uspeva?

PL: No, tudi druge evropske ladjedelnice so zelo urejene in tudi uspešne, predvsem severno­evropski kolegi so zelo dobri. Sicer pa je vse skupaj zelo preprosto, saj morate zaposlenim in vsem, ki delajo za vas, le pojasniti, naj se vedejo tako, kot da delajo doma, v svoji hiši. Ko gredo na ladje, morajo za seboj pospraviti smeti in biti previdni, da česa ne poškodujejo, enako kot doma. Poleg tega smo v ladjedelnice uvedli tudi bar­vno označevanje posameznih prostorov in etaž, kar dodatno prispeva k urejenosti. Ugotovili smo še, da svetle barve na sploš­no vplivajo na ljudi tako, da bolj pazijo na red. Naše lad­jedelnice so zato zelo svetle.

PB: Katera so poleg discipline še vaša poslovna načela?

PL: Nikoli ne obljubi nečesa, česar ne moreš narediti. Če naročila ne moreš izvesti, ga ne sprejmi. Zelo preprosto je – ko podpišeš pogodbo in si s part­nerjem sežeš v roko, poskrbi, da bo posel izpeljan. Najslabše, kar se je zgodilo v naši panogi, so nekatera neprofesionalna pod­jetja. S tem so okrnila ugled in podobo celotne panoge. Mi imamo na primer dober odnos s številnimi družinskimi podjetji in ladjedelnicami, ker imamo vsi enako željo in cilj – zagotoviti kakovostne izdelke za stranke. V času razcveta pa so se v manjših mestih odprle številne ladjedelnice in začele graditi jahte, a jih niso nikoli dokončale. Tako je pri vsaki takšni ladjedelnici vsaj ena nesrečna stranka. To ni dob­ro za nikogar od nas, saj strank in njihovih pričakovanj ne smemo nikoli razočarati. Premožni ljudje imajo premožne prijatelje in beseda, ki se širi od ust do ust, je še vedno najmočnejše marketinško orodje.

PB: Vidim, da poleg vas sedi vaša hči [svetlolasa mladenka je bila ob očetu ves čas trajanja intervjuja]. Je ona nasled­nja predstavnica uspešne Lürssenove zgodbe?

PL: Tako je, ona, njeni bratranci. Moj praded, ki je tudi ustanovitelj podjetja, je imel enega sina in šest hčera. Ladjedelnico je prevzel sin, torej moj dedek, ki je imel tudi sam dva sinova, mojega strica in mojega očeta. Takrat sta posle prevzela onadva. Po dveh bratih pa sva krmilo podjet­ja prevzela jaz in moj bratranec, ki ima tudi sina, ki že dela v podjetju. Sam imam tri otroke in naslednikov za vodenje družinskega posla je tako dovolj. Mi smo tukaj, da ostanemo, to pa nam lahko uspe le, če damo stranki nekaj, kar ji bo zagotovilo trajno zadovoljstvo. Ne samo na dan nakupa, ampak tudi še prihod­nje leto, leto pozneje in tako dalje ... Imamo veliko strank, ki imajo svoje jahte že več let, in vemo, da je najboljša reklama srečna stranka. Ni je boljše oglaševalske kampanje, sploh pa nima smisla dajati barvitih slik v revijo, če stranke niso srečne. Moramo biti sposobni, da dolgoročno delujemo perspektivno.

PB: Na kateri izdelek ste najbolj ponosni?

PL: Spraševati lastnika ladjedel­nice oziroma graditelja jaht, katera je njegova najljubša, je tako, kot če bi mati spraševali, katerega od otrok ima najraje. Nekateri projekti so lažji, drugi zahtevnejši. Ko so končani, se pozneje iz nekih nenavadnih razlogov vedno bolj spominjate zahtev­nejših projektov, ki so imeli večji odziv, veliko bolj torej, kot se spominjate tistih enostavnih. Na primer, ko smo v devetdesetih gradili 96-metrsko, tehnično precej zapleteno jahto. Nato smo zgradili 140-metrsko jahto, ki naj bi bila za posebno stranko končana v 28 mesecih. Spominjam se še izdelave nekaterih hitrih čolnov, pri katerih je vsakič znova izziv zagotoviti, da čoln doseže primerno hitrost, in sodelovanja s številnimi oblikovalci. Zgradili smo na primer zadnjo jahto oblikovalca Jona Bannenberga, ki je žal preminil, še preden je bila jahta končana. Bilo je čudovito delati z njim, to je bil naš drugi skupni projekt z njim in za nas je bilo lepo in velika čast videti tako velikega oblikovalca pri načrtovanju jahte. Skratka, imam različne spomine na projekte in na koncu se stvari vedno izidejo najbolje.

PB: Vaše stranke so predstavniki svetovnih vlad, kraljevske družine in najpremožnejši posamezniki tega sveta. Kako je delati z njimi?

PL: Po navadi gre za zelo spoštljiv odnos. Njim je jasno, kaj želijo, in nam to tudi jasno povedo. Mi jim pojasnimo, kaj lahko dosežemo, in nato presodimo, ali bomo lahko pričakovanja obeh strani združimo. Sicer pa so ljudje, ki so sposobni kupiti velike jahte nad 60 metrov, zelo zanimivi posamezniki in je pravo veselje sodelovati z njimi.

PB: Kaj pa gospodarska kriza, ali je vplivala tudi na vas?

PL: Načeloma nikoli ne govorimo o naročilih in tudi tokrat ne bomo. Lahko pa rečem, da ima kriza pač vpliv na vse in vsi smo imeli stranke, med katerimi jih je nekaj imelo finančne težave. Mi smo sicer imeli srečo, saj smo imeli zelo malo takih, poleg tega smo z vsemi našli pozitivne rešitve. Je pa kriza prinesla tudi to, da banke ne financirajo več plovil, kot so jih včasih, in ta omejitev je še dodatno zmanj­šala obseg trga. Je pa zanimivo, kaj nam je uspelo v drugi polo­vici leta 2008, ko se je kriza že začela in je bilo težko 'zadeti', prodajati naše ladje tako uspeš­no kot prej – dosegli smo, da je bilo leto 2008 pravzaprav naše najproduktivnejše leto vseh časov. Takrat smo splavili pet megajaht v skupni dolžini 473 met­rov. Poleg tega so tudi naše stranke uspešno, z dobičkom prodajale svoje lürssene naprej novim strankam. Dejstvo je, da bo po resnično vrhunskih izdelkih vedno povpraševanje.

PB: Kaj pa novi azijski trgi?

PL: Indijci že imajo ogromno število jaht, nekatere od njih so dragoceni projekti, velike ladje za premožne indijske družine. Kitajska še ni prišla na trg, še vedno je le veliko govora o tem, a sčasoma bodo prišli tudi Kitajci in od tam bo prišlo veliko ljudi. Dejstvo pa je, da je celotna infrastruktura za uporabo jaht v Aziji še vedno zelo omejena. Indijske družine, ki imajo v lasti največje jahte, imajo na primer te prive­zane predvsem v sredozemskih vodah, in ne v Indiji ali Aziji.

PB: Kaj pa trgi ob Jadranskem morju, denimo slovenski, hrvaški, črnogorski?

PL: Vsaka država ima nekaj ali več potencialnih strank in mi se vedno oziramo po vseh trgih. Je pa res, da sta Črna gora in Slovenija zelo majhni. Hrvaška je sicer večja, a kar se tiče promocije in predstavitev, za zdaj ne nameravamo tja. Monaški salon jaht je na primer za nas v Evropi pomemben kraj, vsi radi pridejo do Monaka, sploh če gredo na sejem jaht. Večino svojih strank tako srečamo ravno v Monaku.

PB: Imate veliko družino in veliko podjetje. Pa imate tudi kaj prostega časa?

PL: Vsak ima prosti čas. Če kdo reče, da nima prostega časa, to pomeni, da se ne zna orga­nizirati. Seveda si lahko najdem prosti čas, je pa res, da je moj malo bolj omejen in po navadi precej nepredvidljiv. Včasih me pokličejo v soboto ali nedeljo in grem. Se pa v svojem prostem času vsekakor sproščam, po navadi gremo na potovanje z družino.

PB: Izhajate iz izjemno us­pešne in premožne družine. Je vaš živ­ljenjski slog plej­bojevski?

PL: [smeh] Imam družino in mislim, da živimo precej običajno življenje. Moram reči, da nam gre finančno sicer dobro, a nimamo nikakršne potrebe po kak­šnem razsipniškem življenju. Pa tudi sicer pri svojem delu srečujem veliko strank, ki so zelo bogate, ampak nisem spoznal niti ene, ki bi ustrezala temu stereotipu. Ljudje, ki kupijo jahto, so večinoma zelo delavni in imajo zelo zasedene urnike. Dejansko delajo toliko, da ne morejo niti jahte uporabljati, kolikor bi hoteli, nekateri lahko samo dva do tri tedne na leto.

PB: Imate pa verjetno kakšno strast, kot so avtomo­bili, motorji?

PL: Po očetu sem podedoval porscheja kabrioleta, letnik 1956, ki pa je večinoma v garaži. Vozim majhnega audija. Živim čisto blizu pisarne, ne vozim se veliko, veliko hodim, zato ne potrebujem velikega avtomobila. Je pa res, da ogromno letim.

PB: Ste vsaj lastnik kakšne jahte ali čolna?

PL: Sem, imam dva mala lürssena: sedemmetrskega je zgradil moj dedek leta 1940, 6,5-metrskega pa moja babica leta 1947. Sta majhna, ​​vendar lürssena.  

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri