Peter Lovšin

  • 24.05.2007

Pogovor s frontmanom Pankrtov, diplomiranim pornografom in ljubiteljem južnih krajev, tamkajšnjih ljudi in njihovih navad. O nogometu, smučanju, rojstvu panka na Slovenskem, prodajanju pornografije po Jugoslaviji, psihofizičnih težavah pri služenju vojske in kdo je zaslužen za kaj v tej državi.

(Foto: Bor Dobrin)

4 fotografije v galeriji

Osemnajstega oktobra 1977 je po Sloveniji sijalo sonce, le zjutraj se je po nižinah zadrževala megla ali nizka oblačnost. Podobno je bilo tudi drugod po Jugoslaviji. Predsednik Tito, ki mu je do smrti v Kliničnem centru ostalo le še dobro leto in pol, je potoval po Portugalski in se tam družil s predsednikom republike, generalom Ramalhom Earesom, z odprtjem razstave Leposlovje v NOB pa se je začel jugoslovanski mesec knjige. France Popit se je odpravil v Domžale, kjer je na razširjeni seji občinskega komiteja poudaril, da »je sedanja preobrazba družbenopolitičnih odnosov nedvomno precej prispevala k temu, da pride delavčeva beseda bolj do izraza, vendar pa neposredni proizvajalec še vedno ni povsod odločujoč faktor v celotnem procesu odločanja.

Zato je nujno, da so predvsem komunisti smelejši in vztrajnejši pri spreminjanju družbenoekonomskega položaja delavca v temeljni organizaciji združenega dela.« Na kulturni strani je Delo pisalo o razstavi ob jubileju, 35-letnici ustanovitve Zveze pionirjev Jugoslavije. Nič ni motilo idile in zdelo se je, da bosta Jugoslavija in komunizem večna.

Zvečer istega dne je imel v telovadnici moščanske gimnazije v Ljubljani svoj prvi koncert bend z imenom Pankrti, ki se je oglaševal z na roko napisanimi plakati v formatu A3 in s pripisom, da gre za prvi pank koncert na Balkanu. Prišlo je skoraj 400 ljudi, med njimi tudi nekaj tistih, ki so takoj postali sopotniki skupine, ji pomagali do naslednjih koncertov in prve plošče ter sploh poskrbeli, da ni šlo za en sam samcat koncert, kar sta Peter Lovšin in Grega Tomc, znanca s fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo, ustanovitelja Pankrtov, domnevala, da se bo zgodilo.

Tako jih je Slobodan Valentinčič z Radia Študent že naslednji dan povabil na špil pred sedež radia v Rožni dolini, Peter Mlakar kot predsednik Škuca v Beograd, Igor Vidmar pa je kot producent poskrbel, da so v Gorici čez leto dni, prav v času, ko so v Rimu ustoličevali novega papeža, Poljaka Wojtilo, posneli prve štiri pesmi, od katerih so dve, Lublana je bulana in Lepi in prazni, januarja 1979 poslali v beli svet na mali plošči in jo, dva tisoč izvodov, v hipu razprodali.

Zanimivo je, da so bile prve reakcije, prvi kritiški zapisi Pankrtom zelo naklonjeni. Tako je recimo ob prvem koncertu Andrej Šifrer, ki je na Slovenskem sploh prvi javno, na Valu 202, vrtel tuji pank, v Stopu zapisal: »Pankrti so ena največjih glasbenih bomb, ki so padle v šentflorjansko rock sceno.« Prvi, ki se je obregnil ob njih, je bil Dimitrij Rupel, tedanji recenzent revije Teleks, ki je svetoval bralcem, naj to ploščo preslišijo. Tudi sicer je bilo povprečno mnenje klasično usmerjenih slovenskih intelektualcev panku in Pankrtom nenaklonjeno, pa so njihove prve plošče nosile oznako šund in so zanje plačevali prometni davek, ki so ga bila umetnostna dela sicer oproščena.

Po dveh letih obstoja so Pankrti v času, ko je umiral Josip Broz, posneli svojo prvo veliko ploščo Dolgcajt, nanjo uvrstili 13 komadov (od katerih so le dva odigrali tudi na prvem koncertu), med njimi Totalno revolucijo, ki je z enim samim Lovšinovim verzom opravila s svetlo idejo o kolektivnih komunističnih nebesih: »Totalna revolucija za njega ni rešitev, Janez, kurbin sin, hoče samopotrditev.«

Oblast je bila ob rojstvu Pankrtov nanje nepripravljena, pa se je odzivala zmedeno in nesistemsko. Z že omenjenim davkom na šund pa s šikaniranjem na državni meji, opazovanjem in sledenjem, dokler se ni vodilni slovenski komunist France Popit leta 1981 na sestanku z občinskimi podaniki negativno izjasnil o panku, češ da gre za fizične in umske lenuhe, ki se jim ne ljubi ne študirati ne delati. Pa se je policija z detektorji laži spravila na pisce grafitov in izumila nacipank afere, tu in tam koga zaprla za kak mesec, a je bilo že prepozno. Totalna kontrarevolucija, kot je pank označil njegov zgodovinopisec Ali H. Žerdin v zborniku Punk je bil prej, je zmagovala, in ko so Pankrti leta 1988 na koncertu v podporo četverici zadnjič zaigrali, je bilo glavno delo že opravljeno.

Petru Lovšinu se življenje s pankom seveda ni nehalo. Ob panku in po njem je za ljubi kruhek počel še marsikaj, o čemer smo spregovorili v tem pogovoru, ki smo ga, tudi zaradi soavtorstva pri slovenski nogometni himni in dan po tekmi Brazilija – Hrvaška, seveda začeli z nogometom.

Playboy: Smo včeraj gledali svetovne prvake?

Lovšin: Na svetovnem prvenstvu se je dostikrat zgodilo, da svetovni prvak ne začne idealno. Če se spomnimo Italije iz leta 1982 v Španiji, so v predtekmovalni skupini trikrat remizirali in igrali zelo povprečno. Zdaj so začeli fantastično, bolje kot Brazilija, ampak to še ne pomeni kaj dosti. Brazilska igra ni bila na ravni svetovnega prvaka, ampak če vse tekme zmagaš z ena proti nič in če si boljši samo za en odstotek, ki je tisti gol, samo za en strel, ki leti dva metra bolj levo, sicer pa je vse zelo podobno, je to to.

Playboy: Od kod pa ta ljubezen do nogometa? Če se ne motim, ste trenirali smučanje.

Lovšin: Zdaj, ko ni Slovenije na nogomet-nem svetovnem prvenstvu, lahko priznam, da so mi bile letošnje zimske olimpijske igre veliko bolj zanimive. Nasploh me je zimski šport letos navdušil. Od hokeja kot moštvene igre do smučarskih tekov, do vseh vrst deskanja, alpskega smučanja ... To me je res držalo. Fuzbal gledam tako, kot gleda kakšen orhideje, ko gre v Volčji Potok in gleda lepe stvari okrog sebe. Nisem se po-istovetil s kakšno ekipo, razen mogoče z Mehiko in s Togom.

Playboy: Zakaj pa z njima?

Lovšin: V Mehiki sem doživljal fuzbal, videl, kako oni navijajo, in sem padel notri. Tudi drugače mi je dežela všeč, njihov način življenja. Togo pa tudi bolj tako, ker je avtsajder.

Playboy: Kako resno je bilo vaše smučanje?

Lovšin: Takrat je Ljubljana kar krepko zaostajala za Gorenjci, Mariborčani in Korošci, tako da sem se v svoji kategoriji uvrščal med prvih 15. Bil sem pa drugi na conskem prvenstvu Ljubljane med pionirji. Spomnim se prve tekme s Križajem, to je bilo v mladinskih vrstah, na kateri nas je takoj vse nažgal za štiri sekunde. To je bil drug svet. Že takrat se je začelo tako, da bi morali trenirati skoraj vsak dan, se temu čisto posvetiti. Mi smo pa imeli, vsaj zdi se mi, tak najnaravnejši pristop do športa. Dvakrat, trikrat na teden trenirati je več kot dovolj. Zdi se mi, da bi morali v športu tak ferplej uzakoniti. Prav tako nikoli ne bi vadil glasbe več kot dvakrat do trikrat na teden, pa jo imam zelo rad, ampak je treba početi še kaj drugega. Nikoli mi ni ustrezalo niti to, da sem moral biti po pet dni v šoli. (smeh) In ko sem prišel na faks in se je to dalo razporediti, sem bil dejansko dvakrat do trikrat na teden na predavanjih. Seveda pride čas, ko moraš biti v studiu dva tedna skupaj po 16 ur ali moraš dva meseca študirati po 16 ur. Ampak zdaj govorim o vrhuncih, sicer se tak ubijalski ritem dostikrat pokaže kot prekoračitev mej fizike, zdravja, estetike.

Playboy: Vrniva se še malo k nogometu. Ljubljana, če se ne motim, je edina evropska prestolnica, ki ne premore ne poštenega stadiona ne prvoligaške nogometne ekipe. Kaj to pove o našem glavnem mestu?

Lovšin: Najprej lahko povem, kaj to pomeni meni. To pomeni, da zdaj tudi ta fuzbal gledam z veliko manj strasti. Če ne moreš gledati domačih tekem, potem nekaj, kar se dogaja v tujini, dojemaš čisto drugače. Zato je zame že zdaj Špornovo smučanje v superveleslalomu veliko zanimivejše kot finale svetovnega prvenstva. Kar se pa tiče Ljubljane, že samo to dejstvo veliko pove o mestu. Ali pa to, da je park nasproti porod-nišnice vsak dan umazan. Nasproti porodnišnice, v kateri se rojevajo novi Ljubljančani in Ljubljančanke. To je blazno povezano. To, da se pojavlja nemarnost, taka ekološka in športna, (smeh) pomeni, da je nekaj narobe z vodenjem mesta, čeprav seveda ne moreš za vse kriviti oblasti. Olimpija je bila ugleden klub v Jugoslaviji, se pravi v ugledni nogometni državi. Potem je prišla nova oblast in z njo tranzicija. V tej tranziciji so se zgodile spremembe, eni so obogateli, drugi so, tako kot je v kapitalizmu, postali še revnejši, kot so bili, poslabšali so se medsebojni odnosi ... Na televiziji smo si lahko ogledali krasno oddajo Alenke Arko, v kateri je primerjala investicije vladnih resorjev in investicije v zdravstvu. Koliko se je tam obnavljalo in koliko v zdravstvu. To je še najbrž veliko hujši problem kot stadion ali nogomet, ki mogoče v Ljubljani ljudi zanima res samo takrat, ko pride kakšna velika ekipa. Skratka, zgodile so se spremembe in v nekaterih pogledih so se stvari za javno dobro zelo slabo odvile.

Playboy: Ko ste vi v sedemdesetih preganjali dolgčas, je Ljubljana sicer imela prvoligaša. Najbrž je zelo težko primerjati tisto Ljubljano s sedanjo. Kako je bilo odraščati v tem mestu konec sedemdesetih?

Lovšin: V bistvu je res skoraj nemogoče primerjati. Po eni strani so bili lokali takrat zaprti ob desetih, po tej uri si težko dobil še kakšno pijačo, zdaj imaš za to nešteto možnosti. Ampak kar se nas tiče, ki naj bi bili rokerski mainstream, je pa tako, da se komaj v kakšnih dveh lokalih dogajajo stvari, ki so zame zanimive. To se pravi, da sem komaj na istem ali pa na slabšem. Kar se tiče koncertov, mislim, da je takrat k nam prihajalo več večjih imen. Mi smo lahko gledali Jethro Tull, Franka Zappo, Status Quo ... Raya Charlesa sem gledal kot najstnik, 16 let star mulo, človeka, ki ga zdaj gledaš v filmu, kot da prihaja z drugega sveta. Ika in Tino Truner sem gledal dvakrat. Tino sem gledal tako kot zdaj tebe in dejansko je imela take noge, kot jih vidiš na slikah. (smeh) In njene tri plesalke in pevke tudi. Lahko sem si špogal to, da Queenov niti povohal nisem, ker so bili pač bend, ki mi ni ležal, sem pa zato šel na Slade. Tudi Stranglersi so prišli, celo prehitro za našo publiko, ki se ni znala odzvati. Skratka, takrat je bila Ljubljana pomembnejša, kot je zdaj, uspelo se ji je vzpostaviti kot eden centrov rokerske kulture. Prvo pomembno mesto za železno zaveso.

Playboy: Ampak kljub temu se vam je zdelo, da se nič ne dogaja?

Lovšin: Kar se tiče tega občutka za soodločanje, ki ga mlajši študent, ki poleg tega študira še na družboslovnem faksu, potrebuje, tega pa absolutno ni bilo. Oziroma bil je občutek, da če boš kaj narobe napisal, preveč govoril, da pa ne bo dobro. Bila je ena oblast, ki je vse vodila in med ljudmi je bil navzoč strah, kaj se bo zgodilo, če boš kaj napisal, kaj rekel. Tisti, ki smo se ukvarjali s tem, smo to vedeli. Naš družinski prijatelj je bil Marjan Rožanc, pisatelj, ki smo ga ljudje s te scene zelo spoštovali, radi brali, bil je zelo pomembna figura in zanj smo vedeli, da je bil par let v Kosovski Mitrovici. Prve reakcije po naših koncertih, doma, v družini, so bile: »Kaj ga serjete, saj vas bodo zaprli!«

Playboy: In ko ste iskali izrazna sredstva za protest, se vam običajni rokenrol ni zdel dovolj zanimiv?

Lovšin: Pank smo nekako spoznali prek zapisa v neki ameriški reviji, v reviji Time, se mi zdi, ki je bil sarkastičen in bolj negativen. Pank je bil energija prvotnega roken-rola in družbena zafrkancija. Mi se nismo šli protestov v klasičnem smislu kakšnega Petra Seagerja ali Woodyja Guthrieja ali pa v klasičnem levičarskem filingu, ampak sarkastično, ironično zajebantsko. Znotraj te definicije sva Grega (Tomc, op. p.) in jaz, ki sva to brala prav tukaj, v Krpanu, videla možnost izraza. Prej sem delal akustične stvari, besedila, ki so še zdaj malo obskurna, za tiste čase so bila pa sploh, stvari, ki jih nisem nameraval posneti in za to tudi ni bilo možnosti. Čista zajebancija, nekaj kar tako, in to je bolj sodilo k panku kot pa h kakšnemu resnemu folkroku. Potem smo tudi slišali prve zvoke in tudi zvok nam je bil všeč. In ko smo sklenili narediti bend, je to sovpadlo z Gregovim obiskom Londona oziroma smo ga kar poslali gor. Saj takrat so Slovenci ali pa vsaj del Ljubljančanov hodili v Indijo ali kam drugam, zelo različno. To, kar je Ljubljana imela in ima še zdaj, je razvito popotništvo. Takrat se je pojavil inter rail, ki je zelo približal Evropo tudi revnejšim. Moje prvo potovanje je bilo leta 1972 z vlakom v München na olimpijske igre. In gledal sem Vero Nikolić v predtekih in jugoslovansko košarkarsko reprezentanco na tekmi proti Senegalu. Najbolj se spomnim poulične zabave, na kateri so igrali tolkalisti s Trinidada. Fantastično! Od takrat sem potoval vsako leto. Leta '73 smo bili na festivalu v Roskildu na Danskem, vmes skočili v Narvik, čez 14 dni smo bili pa v Londonu, na nekem stadionu, ki mislim, da ga ni več, kjer smo gledali Kingse, Kenneth Heate, Sly and The Family Stone pa Edgar Winter Blues Band z Rickom Derringerjem. Mislim, da smo to možnost Slovenci zelo izkoriščali in nas je to najbolj ločilo od drugih socialističnih držav. Sam tukajšnji režim je bil pa podoben, podobno rigiden.

Playboy: Za prvi nastop ste se pripravljali 14 dni?

Lovšin: Ja, zelo hitro smo ga pripravili. Mislim, da dejansko v 14 dneh.

Playboy: Pobrali komade od Sex Pistolsov, Clashev ...

Lovšin: Macaverjev ..., spremenili besedila. White Riot je postal Gremo v upor, gremo v upor, v samomor. Ne spomnim se točno, po katerem bendu smo vzeli ZK pank. Ne me fukat, me ga srat, to je ZK, ZK pank. (smeh) Zdaj sem se ga ponovno naučil, čisto tako ... Ne morem bit u šol, ne morem bit doma, povsod me jebeta u glavo dva.

Playboy: Ste pred koncertom študirali tudi sam nastop, performans ali samo besedila in glasbo?

Lovšin: O nastopu, dokler nismo bili na odru, nismo niti razmišljali, ker se nam je z vsem tako mudilo. Na koncu nam je moral Bor Gostiša tik pred zdajci posoditi ozvočenje. Imeli smo en mikrofon za vse, ki pa niti ni bil pevski, namenjen je bil činelam, dolg in ozek. (smeh)

Playboy: Pred tem nihče ni vedel za vas?

Lovšin: Ne, ampak so nas slišali vaditi, kakšna mularija je prihajala. Imeli smo občutek, da je nekaj v zraku, razumeli so, da je to, kar počnemo, drugačno. In so že kar malo vedeli, slišali, razvedelo se je. Zdaj krožijo različne številke o številu ljudi, ki so prišli na ta koncert. Nekateri pravijo, da bi jih moralo biti več tisoč, glede na to, koliko se govori o tem. Nekdo je rekel, celo v filmu, da jih ni bilo niti 100 ... Bilo je 390 kart, to pa vem, ker sem moral poskrbeti, da za izkupiček kupim pošten mikrofon. Nekaj smo dali Boru, čeprav ni hotel, karte so bile, jasno, poceni. Mislili smo, da bo to itak naš zadnji koncert. Jaz sem bil dogovorjen s svojo sedanjo ženo, da se z njo dobim v Parizu, ker je ona obirala grozdje v Franciji. Potem sem šel še v London in tam kupil še bas kitaro za našega basista.

Playboy: Človek bi rekel, da so kar čakali na vas. 390 ljudi je ogromna številka za bend, ki ga dotlej nihče ni poznal.

Lovšin: Absolutno. Vsi plakati so bili pisani na roke, nobenega oglasa ni bilo v časopisih, mogoče je Radio Študent objavil notico, ampak RŠ je do takrat itak vrtel džez. In že naslednji dan smo igrali pred RŠ v Rožni dolini in oni so takrat ta koncert že snemali. Takrat se je znotraj RŠ dogajala sprememba v radijski politiki. Potem smo dobili povabilo ŠKUCA, ki ga je vodil Peter Mlakar, za nastop v Beogradu, in se je začelo vrteti.

Playboy: Vas je pred prvim nastopom dajala trema? Ste se opotekli na oder?

Lovšin: V tem bendu ni bilo nikoli pretiranega spoštovanja pred publiko, pred odrom, ampak določeno pa. Kot pravijo v športu, določena nervoza mora biti. Sam sem bil tudi v takem filingu, ker sem bil že mesec dni brez punce (smeh), in če to združim z mikrofonom pa z dvema kitarama, basom in bobnom, kot bi rekel Lou Reed, lahko rata močno orožje. (smeh) Ta erotični naboj, ki ga rokenrol da. Na odru si lahko kdaj pod vplivom, kaj spiješ, zgodi se, da si proti koncu dolgega koncerta kakšne stvari ne zapomniš, predvsem zdaj, ko so koncerti ob enih zjutraj, dveh, zadnja runda, ampak takrat je bilo pa to ob osmih. In toliko stvari smo morali urediti, da smo bili en, dva, tri že na odru. Tudi koncert ni bil tako dolg, 50 minut, uro. Ko smo potem slišali posnetke RŠ, smo ugotovili, da smo bili relativno skupaj, da smo zelo korektno odigrali.

Playboy: Politika vas je spregledala?

Lovšin: Počasi je v nas splahnel občutek, koliko je kaj nevarno in koliko se sme, da je postalo očitno, da sta naša partija in njena monolitnost veliko poroznejši kot kje drugje, v kakšnih drugih državah. Če bi se to zgodilo v kakšnem drugem mestu, to je tudi dejstvo, mogoče bend ne bi preživel. Mi smo v Beogradu in v Zagrebu lahko igrali tudi zato, ker oni niso čisto štekali slovenskih besedil. V Ljubljani, v Istri in v Zagrebu je bilo nakopičeno toliko mlade energije, ki je hotela početi stvari drugače, da so to zaslutili tudi politiki te mehkejše linije, mladi komunisti ZSMS-jevci. Tudi med komunisti so bili kakšni, ki so bili demokratičnejši kot recimo Popit, ki je potem post festum hotel nekako stvari zamrzniti. In dejansko so bili znotraj politike ljudje, ki so najedali sistem. In potem se je to vzdrževalo. Tudi mi smo bili eden od teh elementov, ki je najedal sistem. Vede ali nevede, niti ni pomembno. Dejansko smo potem tudi dobili nadzor, ampak je bilo že prepozno. Ker kamorkoli smo prišli, smo imeli veliko obiskovalcev, podporo različnih ljudi, dobre ocene koncertov. In potem je bilo to teže zatreti kot kakšnega osamljenega pesnika ali filozofa. Situacija je bila verjetno zrela za kaj takega. Tri leta pred tem bi nas mogoče v kali zatrli. Recimo, dolgo nismo mogli igrati v Sarajevu, v Skopju smo prej, v Titogradu nismo nikoli. Če ne bi bilo Kusturice, ki je organiziral koncert, ne bi nikoli igrali v Sarajevu.

Playboy: Prebral sem, da so lokalni komunisti pobesneli, ko ste leta 1978 igrali za dan mladosti v Kopru.

Lovšin: Ja, ja, seveda, potem so se začele reakcije. Kam tudi najbrž nismo smeli več priti. Takrat se je igralo po kakšnih dvoranah, ZSMS-jevskih ...

Playboy: Je res, da sta dva »spolno občevala pod odrom«. To naj bi jih še posebno razjezilo.

Lovšin: Možno, da se je tudi to kdaj zgodilo.

Playboy: So bili koncerti divji? Je bil to že čas, ko je občinstvo pljuvalo na izvajalce?

Lovšin: Tu pri nas niso. Spljuvali so nas dvakrat, ampak pravi pankerji, prav zares, in to bolj na koncu. Nikoli nismo bili pristaši kakšnega orto panka, ampak smo črpali iz različnih virov, čeprav smo imeli tudi kakšne koncerte, ko smo uro samo žagali. Parkrat se je zgodilo, da smo imeli v publiki samo prave, orto pankerje. Prvič se je to zgodilo v Nemčiji, v nekem klubu, na turneji, ki jo je organizirala neka organizacija iz Tübingena oziroma zdaj kar slavni režiser Edward Miller, ki je bil naš fan. Z njim smo potem kar sodelovali in nam je naredil precej reklame po Švabenlandu. V Tübingenu smo imeli krasen koncert, dvorana je bila razprodana in je bilo super, sedem bisov, 800 ljudi v menzi. Edino na koncu se je tam znašel eden, ki je na vsak način hotel, da odigramo Jugoslavijo ali pa Druže Tito. Očitno provokator in je nenadoma potegnil nož, ampak ni deloval prav nevaren tip. To mimogrede. V Stuttgartu pa so čez nekaj dni prišli na oder in mirno izklopili vso elektriko ob dveh komadih. Ampak to je bil tak klub za 80 ljudi, totalno pankerski. Pa nismo imeli tako počasnih komadov, kar smo pa jih, smo jih pa raje dali na ploščo, na koncertih zanje itak ni bilo priložnosti. Tam smo morali samo žgat. Podobno se je zgodilo še dvakrat, v Karlovcu in v Nišu, kjer so pa samo pljuvali, da sem rekel: »Lejte, saj je kul, saj vem, da nas imate radi, ampak vseeno bi lahko malo nehali.« (smeh) Malo čudno so gledali. Videlo se je, da nismo na istem imenovalcu. »Ma, šta pričaš, kurac, sviraj!«

Playboy: Ta vzdevek, Pero Gnus, ste dobili že pred pankom?

Lovšin: Tega sem si sam omislil. Mi sicer nismo imeli Malcolma Muharema oziroma McLarna, ampak kakšne take stvari smo pa počenjali tudi zaradi medijskega pompa. Če se je kakšen par ljubil zraven odra, se mi nismo razburjali zaradi tega. Smo se pridružili. (smeh)

Playboy: Panku so vedno odrekali estetsko, glasbeno vrednost. Vam je šlo to na živce ali ste to famo, ki so jo rodili Sex Pistols, o dveh akordih in pol, tudi sami oglaševali?

Lovšin: Pistolsi so se načrtno zajebavali s tem, ampak tam se je splačalo delati to famo, ker je bil odziv tako močan. Pri nas pa potem ljudje mislijo, da fantje na znajo igrati, čeprav je pri nas igral eden najboljših kitaristov v državi. Bil je prvi kitarist Jugoslavije po Džuboksu (glasbena revija, op. p.) leta 1982. Glede tega se nismo razburjali, ampak pred kratkim sem gledal serial Najpomembnejši albumi, odličen serial, ki je govoril o snemanju albuma Sex Pistols. Ta album je produciral producent Roxy Music. Govorila sta on in studijski inženir, in sicer o tem, da je tak zvok, kot ga je naredil kitarist, uspelo zaigrati le še redkim. Pistolsom je uspelo narediti pred Metallico »wall of sound«, ki ga nam ni nikoli, čeprav smo ga res hoteli. (smeh)

Playboy: Prve posnetke ste naredili v Gorici. Zakaj pa tam?

Lovšin: Tega se točno ne spomnim, ampak očitno je bila njihova ponudba najboljša. Najbrž najcenejši studio. Mogoče tudi zaradi tega, ker je ta projekt vodil Igor Vidmar, ki je iz Nove Gorice. Mi smo snemali v stari Gorici in imeli precejšen hec na meji ob vrnitvi domov. Nepričakovane težave.

Playboy: Kaj so pa hoteli od vas?

Lovšin: Niso vedeli, kaj lahko naredijo, šli smo jim pa nekako na jetra. Nekateri so vzeli zares, kakšni cariniki, policaji, da so predstavniki države, in so bili resnično jezni na človeka, če je imel v kovčku pornorevijo. To si težko predstavljaš, ampak carinik je bil resnično prizadet (smeh), resnično so bili kakšni ljudje prizadeti, ker smo mi kravato zavezali 20 centimetrov nižje in nosili raztrgan rekelc in kitare. Ker so bili zavedni. (smeh) »Kako je to možno v tem času, ko vse omogočamo mladini, oni pa to delajo?« Niso pa vedeli, kaj bi lahko naredili in so nas enostavno zajebavali. To se je na mejah dogajalo. Ko se zdaj pojavlja nostalgija, bi rad spomnil, kako je bilo mučno priti na jugoslovansko mejo. Da ne govorimo o poljsko-češki. Nekoč smo čakali devet ur, čisto brez veze, dokler nismo riskirali pol škatle nekih cigaret. Potem smo pa lahko šli. Kdor ni živel v tistih časih, tega preprosto ne more razumeti.

Playboy: Dve od teh štirih posnetih pesmi (Lublana je bulana in Lepi in prazni) ste uvrstili na malo ploščo in jo izdali v 2000 izvodih, ki so menda takoj pošli.

Lovšin: Skoraj takoj. Vem, da so jih 200 takoj prodali v Los Angeles.

Playboy: Je res, da ima eno Jello Biafra, frontman skupine Dead Kennedys?

Lovšin: Res. To je potrdil. Srečali smo se na koncertu Dead Kennedysov v Gorici in so nas povabili na pico in pivo. Jello je res tak zelo odprt možakar. Takrat je zgledalo, da bo pank začel krožiti po svetu. Danes se to nekako dogaja z etno muziko. Zelo veliko je bilo funzinov, muzika je krožila. Spomnim se, da smo bili mi nekoč en teden na petem mestu lestvice nekega avstralskega funzina, pa uvrščeni smo bili na nekem nizozemskem. Takrat si res dobil občutek, da bo ta mladina ponudila neki nov, drugačen način soustvarjanja.

Playboy: Prebral sem kritike ob izidu vaše prve plošče v zborniku Punk je bil prej, ki so bile večinoma zelo naklonjene, se je pa v nesmrtnost vpisal Dimitrij Rupel s svojim priporočilom, da je to ploščo treba preslišati. Sta kasneje govorila o tem, je kdaj revidiral svoje mnenje?

Lovšin: Ne, sva se kdaj srečala, ampak nikoli nisva govorila o tem. To je mogoče spet zdaj postalo aktualno, bolj kot takrat. Vedno znova vsakdo poudarja to njegovo kritiko. Velik del slovenske inteligence, tudi pisateljske, je klasično usmerjen. Tukaj je najbrž razlika med zahodno inteligenco, ki ji je bil rokenrol bližji. Tukaj je bila večina naših intelektualcev večinoma bolj konservativnih. Prišli so do Adamiča in do džeza, čez pa ne.

Playboy: Vaša plošča je dobila oznako šund, zanjo ste morali plačati prometni davek, ki ga umetnostnim izdelkom ni bilo treba.

Lovšin: Tako je oblast skušala pokazati, da je to nekaj, kar sicer dopušča, ker je demokratična, ampak je pa to nekaj, kar ne sodi k nam in bi bilo bolje, če tega ne bi bilo. Kakšni mlajši so potem rekli: »Čim je bilo šund, smo pa mi kupili, ker je bilo zanimivo.« (smeh)

Playboy: S Sex Pistols se je dogajalo nekaj podobnega. Ali jim niso ene plošče celo prepovedali?

Lovšin: Ja, oni so imeli resne težave, resnejše, kot smo mi mislili. Predvsem zaradi komada God Save the Queen. Bili so v polni formi, hoteli so imeti turnejo, pa so jih od 20, 30 koncertov lahko izpeljali samo tri. Razlika med njihovim in našim početjem je bila, da so njih spremljale naslovnice, totalni medijski pomp. In tudi če so jih šikanirali, so še zmeraj dosegali naklade, odmevnost in dobre pogodbe, mi smo pa pač ostajali na robovih časopisov.

Playboy: To so bili časi cenzure. Ste morali pred izidom albuma poslati besedila v presojo?

Lovšin: Na založbi ZKP, ko smo izdali prvi album Dolgcajt, so nam dali vedeti, da so besedila pregledali in so se spravili samo na moj verz, v katerem omenjam otok gol, se pravi Goli otok. Drugo, so rekli, da bi nekako šlo, ampak brez besedil. Mi smo jasno hoteli imeti tekste napisane na ovitku, ampak so rekli, da to ne bo šlo. Besedila smo potem izdali v Problemih, posvečenih panku. Za to je zaslužna mlajša generacija sociologov in filozofov, ki je sodelovala pri Problemih, Slavoj Žižek, Peter Mlakar, Rastko Močnik. V nasprotju s starejšo generacijo so nas podprli.

Playboy: Kako hitro za vami so se pojavile druge slovenske pank skupine?

Lovšin: Precej hitro, v nekaj mesecih. Po koncertu, zlasti v Študentu, lahko s fotografij vidimo ljudi, predvsem v prvih vrstah, ki so potem ustanovili bende. Takrat so bendi rasli kot gobe po dežju. S kakšnimi ustvarjalci smo imeli kontakte, ker so, jasno, igrali z nami. Naš lokal je bil Union, v katerega so zahajali tudi drugi, v Medexu so se pankerji začeli zbirati malo kasneje. Pa Daj-dam, Rio. Ampak z nami je bilo tako, da smo ali igrali, ali vadili, ali smo bili pa po službah oziroma na fakultetah, tako da nismo bili tipični pripadniki scene. Smo pa kdaj pa kdaj prišli. Ko je Medex resnično zaživel, smo imeli že skoraj vsi družine.

Playboy: So kdaj padali očitki pravovernejših o salonskem pankerstvu?

Lovšin: Jaz sem itak sam sebe vedno označeval za salonskega anarhista in mislim, da je to še zdaj najbolj legitimna oznaka mojega delovanja. Menim, da celodnevno oziroma celovečerno druženje na istem mestu nič ne pomeni. Sam sem včasih šel tudi v Šumija, kjer so se zbirali hipiji in stara scena, pa tudi na kakšne druge place. Nekaj časa je pa bilo tako, da je bil Union pravo mesto, če si hotel kam iti.

Playboy: Ste kot član Pankrtov živeli od igranja?

Lovšin: Ne, nikoli.

Playboy: Ambicije skupine niso bile nikoli služiti denar?

Lovšin: Bile so zmeraj. (smeh) Zmeraj smo hoteli služiti denar tako, kot ga pač rokenrol bend, ki ne dela muzke samo zaradi tega, ker bi jo imel rad, ampak je to tudi sredstvo preživljanja. Tu smo prihajali včasih tudi v nasprotje s publiko, ker je bila takrat navada, da morajo biti pank koncerti raje poceni kot dragi. Poleg tega smo igrali veliko okrog in so bili stroški potovanj visoki. Če greš v Beograd s spalnikom, z letalom ni isto, kot če igraš samo okrog Ljubljane. Razmišljali smo tudi o tem, da bi posneli ploščo v tujem jeziku. Komade smo že prevedli, ampak nam je za to nekako zmeraj zmanjkalo časa. Najbrž zaradi tega, ker smo po prvi plošči vsi imeli službo in družino.

Playboy: Ali ni bil Matjaž Gantar nekaj časa vaš menedžer?

Lovšin: Matjaž je eno leto igral z nami. Ko je bil naš basist Bore Kramberger v vojski, je leto dni igral z nami in takrat smo posneli tudi živi album Svoboda '82, bili na turneji po Nemčiji. Bilo je zelo plodno obdobje. Takrat je pokazal veliko poznavanje denarnih zadev, že takrat. (smeh) Čeprav je bil mlajši od nas, je takoj vedel, za kaj gre, in smo mu rekli: »Daj ti to vodi.« Nekaj časa je to počel, potem smo bili pa najbrž premalo komercialni zanj. (smeh)

Playboy: Leta 1980 ste posneli Dolgcajt, potem ste odšli pa v vojsko, na Prevlako. Prebral sem, da ste se že po mesecu dni znašli na psihiatriji v Splitu. Zakaj pa?

Lovšin: Od nekega našega pesnika sem dobil informacije iz prve roke, da se da tam zelo preprosto priti skozi, ker tam dela neka zdravnica, ki zelo simpatizira z našo stvarjo. Ker je bilo to v času maršalove smrti, smo bili ves čas na bojnih položajih. Če že moram iti v vojsko, sem si želel nekam na morje, in so me poslali na Prevlako. Ampak tisto tam je bilo nehumano. Tri ure smo spali, potem bili osem ur na nogah … in se mi je pojavila angina. Tega takrat nihče ni jebal, lahko bi napol guznil, pa ni bilo variante, da bi te spustili. In sem si rekel, da grem v Split k tej zdravnici. Zelo hitro sem prišel do nje. Kot pankrokerju mi to ni bilo težko, ker so te itak imeli za malo čudnega. Če si bil pa še diplomiran zraven, si bil pa lud. Najprej je ta zdravnica rekla: »Joooj, a te lahko pride moj sin obiskat? On je največji fan Pankrtov. Ima že vaš album.« To je rekla najprej, ampak čez tri dni so dobili obvestilo iz Ljubljane, da ne smejo nikogar pustiti domov, pa že itak jih niso. »Lahko si tukaj, uživaš,« je rekla, čeprav je bila to posebne vrste izkušnja. Potem sem videl, da je treba to vojsko nekako izgurat. Ampak moram reči, da je bilo tudi znotraj vojske kar nekaj ljudi zelo odprtih, nekako so simpatizirali s to muziko. Čez tri mesece sem šel domov po feršterker, majhen kitarski ojačevalec, in za to dobil teden dni »kućne nege«. Ko sem se vrnil, smo imeli celo garnizijsko proslavo. Tomislav Ivčić je prišel v naš garnizon in sva potem skupaj pohajkovala po teh feštah. Jaz sem izvajal štiri, pet rokerskih klasik kot predskupina. In predvsem sem potem dosti plaval.

Playboy: Pred nekaj časa je v medijih potekala debata o vlogi panka v družbenih spremembah. Predvsem del novorevijašev je na to kar pozabil. Kaj pravite o tem?

Lovšin: Pravim, da naj si preberejo zbornik Punk je bil prej in v njem besedilo Tineta Hribarja, ki je zelo korekten opazovalec dogodkov, pa tudi gospa Spomenka Hribar. Novi reviji nisem niti sledil, da bi ugotovil njihove zasluge, to me niti tako zelo ne zanima, tako kot me bolj malo zanimajo moje zasluge. (smeh) Je pa dobro, da je izšla tudi ta knjiga in je nastal film Dolgcajt, da se stvari malo prevrednotijo. Zgodovino živim le toliko, kolikor nekaj tistih komadov še zmeraj igram. To mi največ pomeni. Sicer je pa s temi zaslugami tako. (smeh) Čez nekaj let lahko izbruhne nova revolucija, pa se bomo vsi otepali svojih zaslug. (smeh)

Playboy: Ena prvih pesmi, ki ste jih kot Pankrti igrali, je bila še vaša srednješolska z naslovom Pornoprojektor, s čimer pridemo do vaše druge življenjske strasti oziroma, kako bi rekli … zanimanja?

Lovšin: Zanimanja, ja.

Playboy: In sicer za pornografijo. Po Pankrtih ste bili zaposleni na Teleksu in tam postali urednik slovenske izdaje švedske pornografske revije Private. Kako to?

Lovšin: Zelo preprosto. Nastopili so zelo zanimivi časi dekadence samoupravljanja. Vse se je spreminjalo, naenkrat je denar postal vrednota, večja kot zaved-nost, erotika je bila pa zmeraj tržno zanimiva. Poklical me je direktor Dela Revij, ki je vedel, da sem diplomiral iz pornografije, in sicer leta 1980. Takrat nisem bil več blazen specialist, ker sem svojo tovrstno radovednost že potešil. Takrat, ob diplomi, se mi je to zdelo zanimivo, ker so bile stvari, ki sem jih prenašal čez mejo, striktno prepovedane. Čeprav tudi leta 1990, ko smo to delali, je bila to še vedno napol ilegalna dejavnost, ampak ni bilo človeka, ki bi jo spremljal. Posvetoval sem se s Petrom Mlakarjem, tudi specialistom za te zadeve, in ga vprašal, kaj obstaja na trgu, ker smo iskali neki copyright, tako, kot ga imate vi, Playboy. Je rekel: »Private, to je zdaj prava zadeva.« Poklical sem jih in dobil njihov material. Dejansko je imel za tiste čase dobre stvari, odlične. In pri drugem klicu sem dobil glavnega, Miltona, in se z njim dobil v Ljubljani. Potem smo stvari zelo hitro speljali.

Playboy: Kolikšna je bila naklada?

Lovšin: Private je izhajal za območje celot-ne Jugoslavije. Prevajali smo ga v srbohrvaščino. To je bilo takrat že hecno, ampak se nihče ni razburjal (smeh), čeprav mislim, da je bila to bolj srbščina, ker je to počel neki dopisnik beograjskega Sporta. Večinoma pa je iz angleščine prevajal Grega Tomc, tako da je bila to taka koprodukcija. Sam sem hodil v Španijo, kjer so imeli sedež. Ugotovili smo, da je polni obseg prevelik za Jugoslavijo, zato smo revijo z originalnih 124 skrajšali na 72 strani. Tiskali smo tukaj, tam sem pa uredil nekaj številk v enem tednu.

Playboy: Lastne produkcije ni bilo?

Lovšin: Ne. To se je zelo dobro prijemalo, dosegli smo celo naklado 50 tisoč izvodov. Bil je dober zaslužek za vse, zlasti za Miltona, ki mi je včasih rekel: »You are my best friend.« Imeli smo lepo prihodnost, ampak v Jugoslaviji, ki je začela razpadati. Z razpadanjem Jugoslavije so razpadli tudi trgi za Private. Pristali smo samo na slovenskem, ki je pa postal predrag.

Playboy: Nekje sem prebral, da ste bili tudi na snemanju porničev za Private.

Lovšin: Takrat, ko sem bil zraven, je Private začel tudi z videoprodukcijo, in ker sem, jasno, neke vrste strokovnjak (smeh), sem parkrat tudi povedal kakšno v teh pogovorih s starim Miltonom, tako kot je meni rekel tam v svoji vili: »Jaz ne bom šel v tiskarno v Ljubljani, ampak tole bi ti rad povedal …« In mi je pokazal sliko razprte dame in opozarjal, katere so prave barve na pravih mestih. »To ne sme biti ne tako rdeče, ne tako svetlo, ne pink, ampak točno takole. To bi rad, da ti preveriš, ti odgovarjaš za to, ne bomo prijatelji, če …«, ker jim ni bilo seveda vseeno, kakšen bo jugoslovanski Private. Mladi Milton je bil v tiskarni v Ljubljani in je videl, da Delo tiska tudi zahtevnejše reči. Čeprav je pornografija tehnično zahtevna. Zlasti pri tem izrednem naturalizmu Miltona starejšega, ki je bil predvsem fotograf in je prav on razvil to izredno naturalistično pornografsko šolo do maksimuma. Zelo smo se potrudili, obojestransko dobro delali in lahko bi se zgodilo, da bi padel še kak posel, da bi delali še za Češko, ampak potem je vojska vse ustavila.

Playboy: Je bilo zanimivo opazovati pornoprodukcijo?

Lovšin: Ko sem prišel tja, sem tudi sugeriral par reči. Najbolj se mi je zdelo blesavo, če se dame, punce, smejijo, medtem ko naj bi jim prihajalo. Če se gremo naturalizem, potem upoštevajmo tudi nekaj realizma. In dejansko so mojo sugestijo upoštevali. Tudi tukaj smo organizirali neko snemanje. Ja, seveda je bila to tudi izkušnja, ki je bila zanimiva, ampak po svoje, če si preveč not v tem, ti pa lahko to udari … To je tako, kot če bi bil v tovarni sladoleda. Ko bi prišel domov, najbrž ne bi več jedel sladoleda. Ga imaš čez glavo.

Playboy: Moralnih pomislekov pri tem niste imeli? Da gre za neke vrste zvodništvo?

Lovšin: Saj mi nismo snemali lastne produkcije, poleg tega je imel Private neko čisto svojo politiko. Revija ni delala s poklicnimi snemalkami in tudi ne s prostitutkami. Njihova mreža mi ni bila čisto jasna, kako so dobili v narekovajih navadne ljudi, ki so prišli snemat, ker jih je to zabavalo. Dobili so nekaj denarja, snemali so na eksotičnih krajih, imeli so se dobro in vmes ni bilo posrednika. Danes mislim, da ni več tako, ker se je Private tako razširil. Ampak takrat so prišli ljudje, za katere nihče ni vedel, da so posneli pornografski film. Evo, zdaj sem bral, da so dobili ženo Paula McCartneyja. Moram reči, da se sam tega ne bi šel. Ne sodi med moja veselja, čeprav me je kamerman povabil. (smeh) Ampak razumem, da je za kakšne tudi sam dogodek erotičen. Saj veš, kaj je vse ljudem erotično. Od svinganja do vseh stvari. Ena od teh reči je, da se telesno ljubijo, medtem ko jih snemajo.

Playboy: Vi ste zdaj profesionalni glasbenik. Od kdaj?

Lovšin: To je zorelo v meni vse od takrat, ko smo razpustili Pankrte, ta misel, ali se da od glasbe živeti. Pri Sokolih se je zgodilo, da smo igrali štirikrat na teden, ko je nastopila zlata doba primorskega rocka in z njo idealen tip zabav. Odprt prostor, dober didžej, muzika za ples in potem gostje, en ali dva benda. Takih prostorov je bilo na Primorskem skoraj 20. Že takrat se je dalo z muziko dobro zaslužiti. Poslovalo se je v glavnem v naturalijah (smeh), na roke, in ne samo, da je bilo zabavno, za naše razmere tudi zelo profitno. Potem je nastopilo obdobje, ko sem veliko igral, pa dobil ponudbo A kanala za vodenje oddaje Videogrom, pa delal sem na Stopu in nekaj let je to nekako šlo. Ampak čez čas se ni dalo več kombinirati. Potem so se na Stopu pojavila še razhajanja, ker se je vse začelo barvati rumeno. Jaz pa kot tisti, ki sem bil odgovoren za glasbo, sem le dosti raje pisal o stvareh, kot so rokenrol, Druga godba, džez, karkoli, kot pa o najmanjših podrobnostih Esmeralde in Back Street Boysov. To me pa ravno ni najbolj zanimalo. (smeh)

Playboy: Kako bi sami označili svoje postpankrtovsko obdobje? Kot hedonistični rokenrol?

Lovšin: Hm, potem sem se malo vrnil tudi k tej folk fazi. Ni samo hedonizem. Nekateri komadi so tudi, kako bi temu rekel, bitter rock. (smeh) Več vrst godbe igram, ki sem jo imel rad. Potem je tudi malo iskanja v karibskih ritmih pa spet vračanje v roken-rol. Ampak dejansko mi je šlo pa za to, da po panku, kjer smo pisali – pred kratkim sem poslušal Rdeči album, ki je kao rdeč – črne tekste. In se mi je zdelo, da sem naredil dovolj teh težkih, črnih komadov in mi je šlo za to, da pokažem bolj svojo uživaško plat. Saj ne, da bi v življenju samo užival, ampak svoje obdobje težke industrije sem že dal skozi in zdaj se grem še malo take uživaške muzike.

Playboy: Ste zato odšli neko svojo ploščo snemat tudi na Jamajko?

Lovšin: Prav gotovo. Večina panka in reggaeja je itak skupaj odlično funkcionirala. Koncerti panka in reggaeja so se vsaj v zgodnjem obdobju skupaj figurirali. Clashi so na svojem prvem albumu posneli klasiko, reggae komad Police and Thiefs. Tudi meni je bila ta godba vedno simpatična.

Playboy: Snemali ste, če se ne motim, z dvema članoma skupine Wailers, spremljevalne skupine Boba Marleyja?

Lovšin: Ja, to sta bila saksofonist in trombonist. V pihalni sekciji je bil še dolgoletni sodelavec UB 40 kot trobentač. Jamajka, čeprav je dala toliko odlične muzike in je po tem v centru dogodkov, je pa po drugi strani tudi odmaknjen karibski otok in ti izvrstni muskonterji nimajo toliko posla. Sama Jamajka je precej revna in se bojuje tudi s svojimi pohlepnimi oblastniki in s kriminalnimi tolpami, ki so pokopale Petra Tosha. Pred tremi leti so prav uprizorili napade na glasbeno skupnost, ker vejo, da prinaša največ denarja.

Playboy: Je res, da so vas na Jamajki pričakali s pipo miru, napolnjeno z marihuano?

Lovšin: Ja, dejansko. Oba nekdanja Mar-leyjeva glasbenika gojita klasično rastafarijanstvo, ne jesta mesa … V muzeju rastafarijanstva in Boba Marleyja tudi igrata za kakšne skupine in tam so jasno zvili spleef in moram reči, da prva dva dni, ker nisem bil navajen … (smeh) Potem sem še zelo pazil, kdaj sem naredil kak dim preveč. Dva dni sem samo sedel na terasi, malo plaval, poslušal muziko, brez kakršnihkoli odvečnih naporov. (smeh) Saj ni bilo tako hudo, no … Če nisi navajen močnega čaja, te bo v Indiji tudi ta sesul.

Playboy: Omenili ste, da ste svoje obdobje temačnega rocka pustili za seboj. Saj najbrž nihče ne pričakuje od vas, da boste pri petdesetih začeli še eno revolucijo, ampak ali se vam ne zdi, da tudi mlajših, ki bi jo morali, ni nikjer?

Lovšin: Mogoče šele zdaj spet prihaja potreba po tem. Še pred par leti je bil duh uporništva pase, nihče se ni resno za to zanimal. Moderno je bilo kupovati firme, česar mi nikoli nismo počeli. Ampak jaz poznam bende, za katere vem, da so dobri, da imajo potencial, da lahko dobro igrajo, ampak nimajo šans, da bi prišli ven. Pa lahko premorejo še tak tekst. Tudi pri svojih komadih opažam, da tisti, ki nimajo srednjega ali počasnega tempa, ne bodo prišli na radio. Čim je nabijaški, jezen, ne pride na radijske postaje, razen mogoče na nekaj obskurnih, ki so še kje. Čeprav se mi zdi, imam občutek, da je nekaj v zraku, ker se je pokazalo, da vseeno s to svojo državo le nismo prijeli boga za jajca, da le ni čista meka. Osnovna razlika med onimi časi seveda je, človek se zdaj počuti svobodneje, svobodno diha, vprašanje pa je, kako nam bo uspelo ustaviti to slo podjetnikov, ki je po svoje tudi razumljiva. Ne samo, da mi ali kulturniki, filozofi … nismo mogli delati to, kar smo hoteli, tudi podjetniki niso mogli in so zdaj toliko bolj našponani. Seveda pa se pri tem dogajajo blazne krivice, ki so še hujše, kot so bile včasih. Tukaj vidim priložnost za zaveden delavski bend. Mi nismo bili nikoli delavski bend in tega tudi nismo igrali in pri delavcih nismo imeli blazne podpore. Ampak če bi zdaj prišel delavski bend, bi jo pa mogoče imel. Samo bojim se, da je mogoče ta pravi delavski bend Atomik Harmonik.

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri