Miroslav Cerar: Tito je name napravil zelo dober vtis

  • 24.11.2014

Prijazen pogovor z gimnastično legendo – dvakratnim zmagovalcem olimpijskih iger, štirikrat­nim svetovnim in devetkratnim evropskim prvakom ter prav tolikokrat športnikom Jugoslavije. O nekaterih detajlih njegove kariere.

(Foto: Bor Dobrin)

4 fotografije v galeriji

V slovenski športni zgodovini obstaja nekaj športnikov, ki jim rečemo legende. To so tisti, ki jih vsi poznajo, ne glede na to, koliko časa je preteklo od njihovih slavnih dni. Ali pa bi jih vsaj morali. Recimo, da so to, če jih naštejemo kar tako iz glave, Bojan Križaj, Mateja Svet, Tina Maze med smučarji, Ivo Daneu, Peter Vilfan med košarkarji, Mima Jaušovec med teniškimi igralkami ...

Med telovadci sta dva, in sicer poleg našega tokratnega sogovornika seveda še Leon Štukelj.

Miro Cerar se je rodil malo zatem, ko se je na Poljskem začela druga svetovna vojna, odraščal brez očeta, ki so ga domači izdajalci strpali v Dachau, nekaj časa na Turjaku pri dedku in babici, potem v Ljubljani. Ker je bil ves suh in, kot se je takrat reklo, rahitičen, je njegov učitelj telovadbe staršema predlagal, da ga takrat devetletnega vpišeta k telovadbi, da se malo okrepi. Tam je precej hitro napredoval iz zadnje v prvo vrsto med telovadci Narodnega doma, se iz anoreksičnega otroka preobrazil v telovadca z neverjetnimi bicepsi in krenil v osvajanje najprej Evrope (1961 v Luksemburgu) in potem sveta (1962 v Pragi).

Miroslav CerarZ olimpijskih iger v Tokiu leta 1964 je prinesel dve medalji, poleg zlate na njegovem konju z ročaji še bronasto z droga, uspeh pa je čez štiri leta ponovil še z eno zlato z olimpijade v Mehiki. Kariero je končal leta 1970 na domačem svetovnem prvenstvu v Ljubljani, in sicer tako, kot se za šampiona njegovega kova spodobi, z zlato medaljo na konju z ročaji.

Kdor hoče o našem sogovorniku izvedeti več oziroma vse, naj si prebere biografijo z naslovom Miroslav Cerar in njegov čas. V tem intervju smo se osredotočili na nekaj zanimivih detajlov in začeli v letu 1967, ko se je planincem, ki so nameravali na vrh tretje najvišje slovenske gore, ob njenem vznožju ponudil zanimiv pogled na olimpijskega prvaka, ki pred kočo na Mangartskem sedlu sedla svoje naprave.

PB: Pred olimpijskimi igrami v Mehiki ste odšli trenirat na kočo na Mangartskem sedlu, dva tisoč metrov visoko. Kako ste se pa tega spomnili?

MC: Z Janezom Brodnikom sva bila v Mehiki že leto dni pred olimpijskimi igrami, in sicer na predolimpijskih igrah. Nanje je organizator povabil vse najboljše po panogah, da so nastopili na nekakšni generalki za olimpijado. Takrat, leta 1967, je v Mehiko odpotovala manjša jugoslovanska odprava. Vaterpolisti, ki so bili tako ali tako na enomesečni turneji po Ameriki, potem sta bila dva rokoborca in midva z Brodnikom. Pa bila je še Vera Nikolićeva, osemstometrašica. Ona je imela s trenerjem Langom iz Zagreba višinske priprave v Švici, nam pa se je porodila ideja, da bi odšli na Mangart. Za nas je bila to lepa lokacija v tem smislu, da smo imeli radi naravo. Tudi sicer smo v pozni pomladi in poleti radi odšli na letno telovadišče v Ljubljani, na travo. Naši sokolski vaditelji – trenerji smo jim rekli šele kas­neje – so bili vzgajani v tem duhu. Po eni strani je bila to rahla odisejada. H koči smo morali zvleči orodja ...

PB: Tam niti ni prav veliko prostora, če se ne motim?

MC: Ne, sploh ne. Leta 2007 smo imeli obletnico našega bivanja tam gori in smo opazili, da so še vedno štengerji v zemlji. Krogi so bili postavljeni, drog je bil postav­ljen, bradljo smo prenašali ven in noter, s konjem je šlo najlaže, parterja nismo mogli trenirati, lahko smo pa delali vaje za moč. Problem je bilo vreme, ker je recimo pol ure sijalo sonce, potem je rosilo, potem je padala sodra pa sneg ... in je bilo nenehno noter pa ven z orodji, ampak smo se kar dobro počutili. Malo niže je stala karavla, kjer smo brcali nogomet na tistem kamnitem terenu. Spomnim se, da sem namesto žoge enkrat brcnil kamen Tinetu v nogo. In vsak dan smo kot ljubitelji gora tekli na Mangart.

PB: In to precej hitro. Dva med vami naj bi do vrha od koče potrebovala vsega 44 minut?

MC: Obsedeni smo bili s tem, Brodnik pa sploh. On je bil Blejčan in je že prej veliko hodil v hribe in je bil bolj tovrstno utrjen. Mi smo bili bolj mestne gnide [smeh], smo pa radi hodili. Trenirali smo, kolikor se je v tistih vremenskih razmerah dalo. To ni bil prav posebej vrhunski trening, krpali smo.

PB: Je pa moralo biti vse zelo špartansko. Toplo vodo ste imeli?

MC: Ne vem, ali smo jo imeli. Prmejduš, da ne vem, sicer smo pa itak bili v tistih časih navajeni skromnosti, ni primerjave z današnjimi. Iz tistega obdobja se spomnim dveh dogodkov. Nekoč se je na koči oglasila televizijska ekipa iz Beograda, ki je snemala po naših gorah, in nas je vključila v svoj prispevek. Druga stvar je bila pa bolj žalostna. Po navadi smo spremljali pohodnike, ki so hodili na goro, in smo videli, da sta šla po naši strani, po slovenski smeri na vrh, dva možakarja, starejši in mlajši, oče in sin. In smo malo gledali in spet ne, potem se nam je tisto vzpenjanje, kolikor smo ga lahko videli po odlomkih, zazdelo nekam čudno.

No, ko smo že pozabili nanju, zagledamo nekoga, ki teče po meliščih navzdol in potem po travi in se pri tem spotika in prevrača. »Tole bo pa nekaj narobe, neka smola je morala biti, nekomu se zelo mudi,« smo si rekli, in ko je pritekel do nas, je komaj še lahko povedal, tako zadihan je bil. Očeta je kap na vrhu. Prišla sta na vrh, oče je bil utrujen, sedel je na lovski stolček, ki ga je nosil s seboj, popil šilce žganja in je omagal. Na vrh smo v spremstvu dveh poslali zdravnika in pri tem je skoraj izdihnil še ta, ker ni bil vajen teh naporov. Na vrhu pa ni mogel več pomagati.

PB: Je ta aklimatizacija kaj koristila?

MC: V nekem smislu mislim, da je. Pokazalo se je tisto leto pred olimpijskimi igrami, da se na višini lahko pojavijo težave. Nekateri, predvsem atleti in kolesarji, telovadci manj, so jih imeli, nekateri so krvaveli iz nosa. Midva z Brodnikom sva na predolimpijskem turnirju vstajala ob pol šestih, opravila preiskave, pulz, kisik in te stvari, že takrat, nato sva šla na ogrevanje in ob osmih, ko sva šla na pravi trening, sva bila že od ogrevanja včasih povsem utrujena. Sva pa vendarle trenirala dvakrat na dan. Ni pa bila višina edina težava v Ciudadu de Mexicu, ampak tudi smog. Po dveh urah, ki si jih preživel v mestu, so te zaradi tega bolele oči. Vse to je bil signal, da se je treba pametno aklimatizirati, in mislim, da je bil Mangart pametna investicija. Nekaj smo imeli od tega.

PB: Omenili ste beograjsko snemalno ekipo. Vas je takrat obiskala še kakšna novinarska ekipa?

MC: Ne, oni so bili edini, pa še oni so povsem slučajno snemali lepote naših gora in so naleteli na nas. V glavnem, nam je bilo tam lepo, ker nismo bili razvajeni, edino tisto prenašanje orodij ven in noter je bilo moteče. Smo pa ves čas delali, s tem da poudarek glede na okoliščine ni bil na tehnični, izvedbeni ravni, ampak na kondicijski. Sračkali smo ga z nogometom in tekali gor in dol, to je bil naš doping. Enkrat smo šli tudi nastopat v dolino in tam so se nekateri tudi malo poveselili. [smeh] Luštno je bilo. Družabno in prvinsko.

PB: Če bi se danes kakšen športnik pred olimpijskimi igrami spomnil česa podobnega, bi imel dnevno novinarje okoli sebe, tako kot imamo ogromno športa na televiziji. Kakšen gledalec športnih programov ste?

MC: Malo jih spremljam. Nisem izbirčen človek, rad pogledam marsikaj. Seveda nogomet, košarko, pa tudi kaj drugega, recimo kolesarstvo, pa tudi druge športe. Včasih sem bil kar malo obseden z avtomobilskimi in motociklističnimi dirkami. Z mamo sva hotela varčevati, da bom kupil motor, ampak nisva prišla do tega. Ob sredah se s fanti dobimo v telovadnici, kjer oni igrajo nogomet, jaz pridem pa občasno in smo se prav zadnjič spomnili na to oziroma me je dr. Pajo Pajnter spomnil na to, kako sem zadnje leto vojne dirkal s kolesom. »Ves si bil potolčen, ker si se šel dirkača ...« Res sem imel nekaj žilice za to. Sam sem malo tudi s Turjaka, kjer so se strici ob osnovni obrti, kovaštvu, ukvarjali tudi s popravili. Na kmetijo so privlekli motorje, harleyja, moto guzzija in so tudi dirkali na vaških krožnih dirkah, tako da sem bil tudi sam od zmeraj malo obseden s hitrostjo. Zato občudujem te današnje norce na motorjih. Rad sem govoril z dirkači in tudi oni so presenečeni, kako se je dirkanje razvilo. Tudi zato, ker to dopušča material.

Lepe spomine imam tudi na generacije alpinistov, kot so bili Aleš Kunaver pa Marjan Keršič pa Stane Belak - Šrauf, s katerimi smo se poznali tudi iz telovadnic, oni so malo trenirali na letveniku in smo jim pomagali. Nočem se primerjati z njimi, ker nisem alpinist, čutim pa, kako to gre. Z Brodnikom sva šla potem na Popocatepetl [najaktivnejši mehiški vulkan, visok 5426 metrov] in sem se povsem instinktivno obnašal tako, kot sem videl, da se obnašajo oni. Pet korakov si šel in se ustavil in dihal kot vol. Neki Slovenec, Jože, nama je uredil dva vodnika, pa še sam je šel zraven in se mu je v nekem trenutku začelo blesti.

PB: Ko ste se lotili gimnastike, niste imeli izbire. Bi se, ko pogledate v preteklost, če bi lahko, našli v kakšnem drugem športu?

MC: Na Rakovniku je obstajal nogometni klub Krim in sem včasih dopoldne, ko je bila šola popoldne, skočil tja. Nogomet me je vlekel, ampak ko sem se lotil gimnastike, smo se pa tako ali tako ukvarjali z veliko športnimi panogami. Z atletiko, ker smo jo imeli v programu, igranje nogometa pa našim vaditeljem ni dišalo. Telovadba me je pritegnila, ker je bila družba, pomagali smo si drug drugemu, nismo še bili individualisti. Obvladovanje, učenje elementov, s tem smo imeli ogromno veselja. Postajal si spretnejši, pridobival si moč ... Sam sem bil zelo hiter pri plezanju po petmetrski vrvi brez uporabe nog. Vedno sem imel najboljši rezultat, tudi v jugoslovanskem smislu.

PB: Se kaj spomnite, koliko je znašal?

MC: Ne. So me že vprašali, pa se ne spom­nim več. To me je vleklo in sčasoma me je telovadba prevzela. Nogometa pa naši sokolski prednjaki niso marali, tudi zaradi skrbi za poškodbe. Jaz sem ga vseeno uvedel v telovadnico, igrali smo ga z majhno žogo, ko se je pa kdo pokazal na vratih, smo jo hitro skrili. Ko se je izkazalo, da nam ga ne morejo prepovedati, so ga začeli tolerirati. Nogomet je bil krasen za ogrevanje. Ogrevanje je bilo duhamorno pa smo ga popestrili z igrami z žogo. Z žogo si se lahko lepo ogrel in se sprostil, na neki način razvedril. Kmalu so to povzeli tudi drugi, tako da smo na evropskih prvenstvih igrali nogomet med seboj, proti Vzhodnim Nemcem, Rusom ... Seveda smo zelo pazili, da se ne bi komu kaj zgodilo, no, pa se je kljub temu.

Leta 1968 smo šli torej na olimpijado v Mehiko, kjer je bil naš trener Janez Šlibar, sicer vrhovni sodnik, zdaj upokojen, s katerim se pa še vedno dobivamo. On se je bal, da se ne bi kdo polomil in, glej ga, šmenta, prav v Mehiki sem si pri igranju nogometa na enem od treningov zvil gleženj. Ne strašno močno, kar precej pa že. Do lani mu tega nismo povedali, nihče, vsi smo molčali. Jaz sem potem vso tekmo odtelovadil z zvitim gležnjem. Se pravi, obvezni program, šest orodij, poljuben na šestih orodjih, pa še nastop v finalu. Vsi smo bili tiho. Ampak to hočem povedati: telovadba, ko si jo dojel, absorbiral, ti je pomagala pri vseh športnih panogah, vse so ti bile bliže.

PB: Zagotavlja osnovni motorični kapital, ali kako že temu rečejo?

MC: Tako, ja. Saj vidite, kako vrhunski nogometaši v tisti evforiji napravijo premet, salto nazaj in podobno. Pred kratkim je bil atletski miting v Šiški, ki si ga je ogledal tudi Sergej Bubka, in ob njem sem se spomnil Romana Leška, dobrega telovadca, elegantnega, moje velikosti, ki je bil sprinter, skakal je ob palici, skakal v daljino in v teh panogah imel tudi državne rekorde. In če bi imel te palice, kot jih imajo danes, bi bil lahko dober tudi v tej panogi, v svetovnem merilu.

PB: Zgodba, kako ste zašli v gimnastiko, je znana. Telovadni učitelj Rudi Završnik je predlagal staršema, da se okrepite s telovadbo. Samo zato, da se ojačite ali je že on opazil vaš talent?

MC: Ne, ne, ni ga opazil, gotovo ne. Poklical je starša, ker smo bili takrat vsi bolj rahitične sorte. Bil je star sokol, kar je pomenilo red, disciplino, ponos in čast. Nekaj tega bi bilo spet dobro prenesti v družbo. [smeh] Pa odgovornost, ki je veljala tudi v naši telovadni druščini. Če si kaj rekel, tega ni bilo treba nič zapisati in podpisati, je veljalo. Ta Rudi Završnik je poklical starša in oče me je odpeljal v Narodni dom. Vsi prišleki smo tam stali v zadnji vrsti. Vsak mesec so bile društvene tekme, in če si se izkazal na teh društvenih tekmah, si napredoval po teh vrstah. Meni je šlo to zelo hitro in sčasoma sem komaj čakal, da pride večer in grem lahko tja. Tam so bili tudi starejši, in če ti v šoli ni šlo, si lahko kar v telovadnici koga kaj vprašal.

PB: Pravite, da ste hitro napredovali ...

MC: Moram biti objektiven, čeprav ne bi rad, da bi zvenelo kot samohvala. Pri dvanajstih sem postal pionirski prvak mesta Ljubljana in takrat prvič opozoril nase. To je bil po svoje velik šok za mojega zdaj že pokojnega prijatelja Lada Vrtačnika. On je skakal v vodo, bil državni prvak v tem in tudi sicer zelo talentiran. Med prvimi je bil v krosu in v namiznem tenisu. Bil je leto dni starejši in boljši in jaz sem se mu vedno nekako približeval. Potem sem ga ujel in sva telovadila skupaj. Vedno smo mu zavidali. Mi smo se mučili v študijski telovadnici, Lado je pa zavil na bazen in tam skakal v vodo ali pa je prišel od tam, mi smo se pa medtem znojili. Ko sem ga prehitel, ga je kar malo morilo, pa sva bila prijatelja in mi je rekel: »Jaz te ne bom mogel premagati ...« In se je vrgel v balet.

PB: Vi ste pa postali gimnastična svetovna legenda. Ste bili bolj talentirani od njega in kaj sploh je talent?

MC: Saj, to je vprašanje. Nekaj sem imel. Ko je bila mala matura in sem bil star 14 let, se je v Ljubljani pripravljala državna reprezentanca za svetovno prvenstvo v Rimu. Dopoldne sem si jih hodil ogledovat, ko so trenirali. Učili so se neki obvezni element na bradlji in jaz sem stal ponižno v kotu in jih gledal, kako se mučijo. To so bili telovadci, stari po 25, 28 let. In ko so nehali trenirati in so zapustili telovadnico, sem šel pa jaz na bradljo in enkrat, dvakrat poskusil in mi je uspelo. V tistem je stopil v telovadnico trener, inženir Ivančić, zelo sposoben in razgledan človek, bil je inženir gozdarstva, bil je ljubitelj glasbe, igral je violino, govoril tuje jezike ...

Takrat so bili nasploh študirani fantje. Poklical me je in prosil, ali bi ponovil, in ko mi je uspelo, sem postal demonstrator za tiste, ki so se pripravljali na svetovno prvenstvo. Za nagrado so me povabili na večerjo v hotel Bellevue. Takrat sem se izkazal pa potem seveda s treningi, na katerih nisem samo sledil trenerjem, ampak sem vedno razmišljal, kako bi se dalo kaj bolje in dru­gače. Ves čas sem bil inovativen. Nekaj talenta sem gotovo moral imeti, nekaj intuicije. Pa garal sem. Pri tem sem bil kar priden.

PB: Kaj pa telesne danosti? Tine Šrot, vaš sotekmovalec, v vaši biografiji pravi, da ste prav izstopali z velikimi in težkimi bicepsi. Telesni fenomen vas je poimenoval.

MC: To sem bil pa res. Močne roke sem imel.

PB: Kdaj so pa zrasli ti bicepsi? Ste jih imeli od nekdaj?

MC: Malo po naravi, nekaj pa seveda s treningom. Poleg tega sem imel amplitude zaradi malo daljših rok. Tisti, ki so zelo dob­ri pri moči, recimo na krogih, ki je disciplina, ki izrazito zahteva moč, so nabiti in imajo kratke roke, s katerimi laže izvajajo nekatere elemente. Če si daljši, je na oko lepše, pa mnogo teže. Mi smo veliko trenirali za moč, tudi precej nepravilno, po svoji logiki in intuiciji. Takrat ni bilo znanstvenega pristopa, daleč od tega.

PB: Ko človek pogleda tiste fotografije, pomisli na specializiran trening, posebno prehrano, celo na doping ...

MC: Nič od tega. Kar se tiče prehrane, lahko povem nekaj, kar vsi vedo, in sicer da smo pojedli vse, kar smo dobili. Tudi znanja ni bilo. Glede hrane torej nič. Kar se vadbe tiče, so bili nekateri stereotipi, ker se je trener velikokrat učil tudi od nas. Pogosto sem se kakšnega elementa sam naučil, in ko je to videl trener, je rekel: »Ne, to pa ni prav, tako pa to ne gre.« Zato smo bili včasih veseli, če ga ni bilo, da si ga lahko vadil in obvladal pa obtičal in se šele potem pokazal, ko je on to moral sprejeti.

PB: Se je vaš trening kaj razlikoval od tistega, ki ga je poznal Leon Štukelj?

MC: Ja, se je. V času Leona Štuklja je telovadba temeljila na moči, potem se je pa že v njegovem času, v zadnjih letih, pojavil Tošo Primožič, ki je imel več uspeha na svetovnih prvenstvih kot Štukelj. O Štuklju se je sicer vedno več govorilo zaradi olimpijskih medalj, čeprav je bil Primožič utemeljitelj gibalne telovadbe, ki ni temeljila samo na moči. Pa vsa čast Štuklju, ki je imel tudi naravne predispozicije in je izvajal za tisti čas izjem­ne elemente moči. Primožič je začel izvajati telovadbo z gibanjem – kolebno telovadbo. Ta kolebna telovadba se je torej začela pojav­ljati že na začetku svetovne vojne.

Po njej je seveda vse zamrlo, nekateri so bili po taboriščih, drugi drugače, in se je vse spet začelo na starih koreninah. Spomnim se, da je trener učil ta stare, se pravi 18, 19 let stare telovadce koleb na drogu. Cela dva meseca! Sam sem nekajkrat poskusil in obvladal. Sicer je s tem tako kot z vsem v življenju. Vse leto se mučiš z nekim elementom, potem pa pride nova generacija in se ga nauči v dveh mesecih.

PB: Kaj pa doping? V šestdesetih so na Vzhodu najbrž že veselo eksperimentirali z njim?

MC: Mi o njem nismo imeli pojma. Naš doping sta bila čokolada in limona, ki so nam ju dali med tekmovanjem, ali pa vitergin. Malo kasneje se nam je pa zdelo čudno, ko sta nastopali ruski atletinji, sestri Press, ki sta bili bolj čokati in poraščeni, in smo vsi govorili, da to ni normalno žensko. Mi smo bili v tem telovadnem svetovnem ferajnu zelo korektni drug do drugega, ne glede na politične oscialacije med državami, in tako sta mi uspešna nekdanja telovadca z Vzhoda priznala, da so jim dajali doping oziroma poživila. Nekateri sprva za to niti niso vedeli. Mislim pa, da je bilo dopinga pri gimnastiki zelo malo. So si pa že takrat pri ženskah na Vzhodu prizadevali, da bi jim premaknili menstruacijo zaradi velikih tekmovanj.

PB: Vaš prvi reprezentančni trener je bil Boris Gregorka, tudi vaša poročna priča. V vaši knjigi je zapisana zabavna anekdota, in sicer kako je na nekem seminarju demonstriral pomembnost raztezanja in gibljivosti. Vi ste šli v žensko špago, on je pa sedel na vas in tako odpredaval svoje. Kako z razdalje kakšnih 40 let gledate nanj?

MC: Bil sem precej razgiban. Malo po naravi, veliko sem pa tudi natreniral. Z Borisom Gregorko smo se kasneje malo razšli, čeprav smo ostali prijatelji. Tudi jaz se nisem povsem strinjal z njegovim načinom treninga. Bil je zelo strog, pedanten pa tudi velik estet. Njemu je estetika ogromno pomenila. Lahko si izvedel težek element, pa če ni bilo lepo, je bilo premalo. Smo ga pa spoštovali. Morda je bilo včasih tega strahospoštovanja do avtoritet preveč, tako kot ga je danes po šolah premalo. Nekatere stvari je vedel, včasih smo pa eksperimentirali.

Tako smo nekaj časa izvajali preskok čez konja z zaletom z dvignjenimi rokami. To je ena taka smešna stvar. Japonci so začeli s tem pa smo mislili, kako je to fino. Že na začetku tečeš z dvig­njenimi rokami, da boš priletel na konja pod pravim kotom ... Ja, kje pa! S tem ubiješ hit­rost. Pravijo, da telovadci ne tečejo pravilno. Seveda teče vsak po svoje, ker je osnovni namen ta, da boš s čim večjo hitrostjo pritekel na desko in imel pravilen odriv tudi z rokami. Takrat se nihče ni upal oporekati Gregorki razen enega starejšega telovadca in kasneje se je izkazalo, da je imel prav. Učili smo se drug od drugega in tukaj, moram reči, sem bil kar inovativen.

PB: Ampak če se ne motim, se noben telovadni element ne imenuje po vas, tako kot ima svojega Kolman?

MC: Ne. Takrat ni bilo te navade. Nekaj tega je bilo pri Švicarjih, drugje pa ne. Pa bi se lahko, ampak nič hudega. Sam zase nisem imel posebno visokega mnenja, ampak sem videl, da so me na tujem zelo cenili. Saj doma tudi, ampak na tujem pa sploh, še posebno, ko so videli, v kakšnih razmerah treniramo.

PB: Gimnastika sodi med športe, v katerih smo bili Slovenci najuspešnejši. Letos naj bi se začela gradnja centra v Ljubljani, ampak kako to, da slovenska športna gimnastika že prej ni prišla do ustreznega objekta za vadbo?

MC: Leta 1970 smo imeli to domače svetovno prvenstvo. Takrat smo rekli, da bi morali poskrbeti za zanamce, da ne bo za nami nastopila praznina, in da bi morali zgraditi gimnastično dvorano. Denar zanjo se je začel zbirati in večina, 80 ali 90 odstotkov, ga je bilo zbranega. Ampak ta sokolska mentali­teta je bila tako natančna, precizna, nič na rizik, da je zahtevala sto odstotkov denarja, in ker tega ni bilo, se gradnja ni začela. Zamujena priložnost.

PB: Pogosto ste nastopali poškodovani. Že v Rimu s polomljenima prstoma ... So te poškodbe pustile kakšne posledice po končani tekmovalni karieri?

MC: Ne, niti ne. Tudi rame, recimo, ki so dostikrat trpele, ker na začetku krogi niso bili na amortizerjih, in na začetku pri preizkušanju, pri učenju zaradi strahu, pa čeprav bi imel še tako v glavi, kako je treba, delaš napake in sklepi trpijo. Velikokrat smo imeli kasneje težave z ramenskim sklepi. Sam nič izrazitega. Nekateri so si izpahnili rame, potem so bile ahilovke ... Mene je nekoč vse leto bolela ahilova tetiva in sem mislil, da se mi bo strgala. Veste, kako se sliši, ko poči ahilova? Pok, zelo glasno.

PB: Tekmovati ste nehali leta 1970 po svetovnem prvenstvu v Ljubljani. Ste po tem prvenstvu odrezali s treningom. Kako se je telo odzvalo na to?

MC: Za to, da neham tekmovati, sem se odločil že leto pred tem. En razlog je bil eksistenčne narave. Fakulteto sem imel že narejeno, pripravništvo, žena je bila pripravnica, imela sva dva otroka, denarja ni bilo in je bilo treba poskrbeti zanj. Potem so bile pa tu že poškodbe. Mučila me je ahilovka in sem si tako pomagal, da sem z obremenitvijo hodil na Golovec in tako utrjeval noge in delal skoke le toliko, kolikor je bilo zares treba, vedoč, da bo to zadnja tekma. S tako odločitvijo sem treniral, želel pa sem si, to pa priznam, pred domačim občinstvom biti čim boljši. In mi je uspelo, hvala bogu, poslovil sem se zelo dostojno, najbolje mogoče.

Da bom nehal, sem takrat zaupal dvema novinarjema. Eden je bil pokojni Stane Urek, drugega se ne spomnim več, s tem da sta mi obljubila, da tega ne bosta nikomur povedala, in sta držala besedo. Po tem prvenstvu sem šel še na turnir na Japonsko, v Hirošimo, Nagasaki in Nagojo, kamor so me povabili in kjer sem padel na prvem treningu, na ogrevanju na parterju. Pri obratu 720 stopinj sem izgubil orientacijo, ker sem bil zadnji na ogrevanju in sem hitel. Mislil sem, da moram nekaj na hitro narediti, in sem se v zraku izgubil, nerodno padel, postrani, in si potrgal vezi na nogi. Domov sem prišel z berglami, z mavcem.

Potem je prišla olimpijada leta 1972, ko so me začeli nagovarjati, da bi nastopil. Ponudili so mi nekatere reči, ki mi jih pretekla leta niso, ampak sem rekel: »Ni denarja, da bi me premagalo. Se ne da kupiti.« Potem sem telovadbo opustil, ostal sem pa aktiven, hodil v hribe z družino, igral nogomet v zlati selekciji pri Tofu. Prav zad­njič smo se dobili s telovadci, ki so mi rekli, da je bilo z menoj hoditi v hribe prava muka. Tudi doma niso radi, ker sem imel še vedno v sebi malo tega tekmovalnega. Zmeraj so mi govorili, da tako ničesar ne vidim. »Pa saj sproti vidim vse, naravo ...« No, potem sem se malo umiril.

PB: Rojeni ste ob izbruhu druge svetovne vojne, se pravi, da ste bili stari šest let, ko se je končala. Se je kaj spomnite?

MC: Se. Zanimivo, kako se človek spomni. Oče je bil mornariški oficir in tega se ne spom­nim, samo po fotografijah vidim, da sem bil z mamo v Šibeniku in v Splitu. Oče je bil na rušilcu Zagreb, ki sta ga Mašera in Spasić potopila, da ni prišel v sovražne roke. Ko je prišel domov, peš, je bil ovaden in so ga odpeljali v Dachau. Z mamo sva pri starih starših živela na Turjaku, strici so bili v Gonarsu in na Rabu, čeprav niso bili pri partizanih. Župnik jih je ovadil, ker so bili bolj sokolski, napredni, in so šli v taborišča. Spomnim se, kako so na Marovfu, kjer je danes na Turjaku trgovina, goreli veliki kozolci. Spomnim se enote Nemcev, ki je prišla ponoči. Stara mama je znala nemško, to nas je rešilo. Prišli so in se spomnim, kako je nekomu visela čeljust z obraza, ker je bil obstreljen. Spomnim se domobrancev, ki so prišli in zahtevali od mame, naj gre po Turjaku vozit mrtve ali bodo pa streljali. Spomnim se tudi partizanskega napada na grad ...

Mi smo imeli kras­nega volčjaka in so prišli Nemci po psa, in ker ga naši niso hoteli dati, so rekli, da ga bodo ubili. Ta pes me je vlekel na sankah, jaz sem se pa takrat zaradi strahu skril v grmovje, sploh se nisem upal pokazati. Potem je nekega dne, ko so grabili seno, jaz sem se pa igral na travniku, prišel nekdo in povedal, da smo na spisku Črne roke. Črna roka je delovala ponoči, takrat so pobijali. Potem se je ded takoj odločil, da zapustimo domačijo. Naložili smo se na voz, on, stara mama, mama in jaz, vsi smo hiteli in se odpeljali v Ljubljano.

PB: Zakaj so vas pa uvrstili na ta seznam?

MC: Zato, ker ded ni bil tako zelo krščanski, klerikalen. Veliko vlogo je imela takrat cerkev in župnišče, in če koga nista marala ... V Ljub­ljani smo stanovali pri dr. Pajnterju v blokih za Bežigradom. Bilo nas je deset, poleg tetinih še mi, prišleki s Tur­jaka, in smo bili kot sardine v eni sobi, v kateri smo jedli, spali, vse ...

PB: Po osamosvojitvi Slovenije se je pojavila težnja po revidiranju zgodovine, predvsem te medvojne. Kako gledate na to?

MC: Do takrat je bilo, če govorimo o spravi, že marsikaj pomirjeno in so se partizanske in domobranske družine med seboj tudi že poženile, a ni vrag, da smo potem spet začeli s tem in odprli rane. To je ena stvar. Druga je ta, da so celo tisti, ki so bili v prejšnjem sistemu zelo malo prizadeti ali pa so bili celo v partiji, postali najhujši revanšisti. To se mi zdi človeško izkrivljeno. Poleg tega sem veliko prebral o teh rečeh, hodil po koncu vojne na Turjak in vem, kako je bilo to živo še tudi po vojni. Vojna pri nas ni bila končana 9. maja 1945, križarski pohodi so še kar trajali in trajali in je bilo mučno, tesnobno. Vse vojne so krute in zločini so bili povsod. Mislim, da ne bi smeli izničevati vrednot NOB. Da je bilo na drugi strani izdajstvo, da so jih tudi plačevali Nemci, tega pač ne moreš zanikati. Povsod pa seveda pride do človeške oholosti, prevzetnosti zmagovalcev. Saj so tudi v Nemčiji po koncu vojne izstradali milijon nemških ujetnikov, vemo pa tudi, kaj so Američani napravili z japonskimi državljani, ki so jih po Pearl Harbourju vse strpali v taborišča.

Jasno je, da so bili povojni poboji in da to ni bilo prav, ampak zlorabljati napake, da se še bolj delimo, se mi zdi pa res nespametno, neproduktivno. V teh časih, v teh krizah bi še kako morali biti enotni. V športu je drugače. Recimo, nekaj časa smo bili z Rusi strašni prijatelji. Leta 1957 sem bil v Moskvi na študentskem festivalu in je bilo bratstvo in enot­nost med nami. Pride naslednje leto, ko so nas obtožili revizionizma in so nas imeli za sužnje ameriškega kapitalizma, da smo se izneverili socializmu. Ko smo prišli na stadion, smo bili edino mi in Američani izžvižgani in edini nismo dobili rož. Ampak ker smo stali zraven Rusov, jim je bilo nerodno in so nam njihovi fantje na skrivaj dali rože in rekli, naj si jih porazdelimo.

PB: O odraščanju sprašujem, ker ste bili znani, da vsaj navzven niste poznali treme. Ali se lahko za mirne živce zahvalite težkemu otroštvu?

MC: To sta pa dve ločeni stvari. Ne, strah me je bilo in tisti, ki nakladajo o tem, da sem bil brez treme ... Redkokdaj si brez treme, si pa lahko v tisti rahli napetosti. Večkrat je bilo treme preveč kot premalo. Najhujše je, ko je trema tako močna, da ti naredi škodo, ker ne moreš nastopiti sproščeno. Ta trema je razporojena valovito, od tekme do tekme. Včasih je bila na začetku malo močnejša, potem je padla in se umirila in sem lahko normalno izpeljal svoj program. Sem pa doživel tudi to, da je trema naraščala in naraščala in sem čutil, da me bo zlomila. Na nekem velikem tekmovanju se mi je to dejansko zgodilo.

Na tretjem orodju sem doživel tak zlom in napravil napako, ker nisem amplitudi dal toliko zraka in zamaha, ampak sem jo skrajšal. Potem gre pa vedno tudi za to, kako to tremo kažeš. Nekateri moji kolegi so govorili kot dež: »Joj, kako me je strah ...« In so čvekali in čvekali, nekateri smo bili pa tiho. Sam sem bil med temi in se po tihem polnil z energijo. Nehote ste me pa spomnili na to, da mi nismo bili evforični ob uspehih. Nekaj zaradi drugačnih časov, mogoče pa je to tudi karakterno pogojeno. Zmage si doživljal notranje. Pa še nekaj je bilo. Po večjih tekmovanjih si dobil občutek, da si se postaral. Ne samo jaz, podobno so doživljali tudi nekateri drugi, s katerimi sem govoril, recimo skakalec v daljino in tekač na 800 metrov Nenad Stekić, ki je rekel, da je po vsakem večjem nastopu leto dni starejši. Tudi sam sem čutil, da sem se postaral, pa ne v slabem smislu, bolj v tem, da sem postal zrelejši.

PB: Bral sem o tem, da vam na tekmo­vanjih ni šlo za zmago za vsako ceno, kar danes vedno bolj postaja nekakšna vrednota, ne samo v športu.

MC: Tukaj sem zrasel iz nekih drugih korenin. Tekmoval sem sam s seboj. Tek je nekaj drugega, nogomet, košarka sta nekaj drugega. Tam moraš nekoga prelisičiti, in sicer v dobrem smislu. Skoki so metri, atletika čas, plavanje čas itn. Pri gimnastiki sem pa jaz v odnosu do orodja s svojo vajo. Tekmoval sem s tem, da sem čim bolje opravil svojo vajo, in če mi je to uspelo, sem naredil vse. Če je pa kdo drug imel boljšo vajo, je pa razumljivo, da mu je pripadal boljši rezultat. Med seboj smo bili dokaj objektivni, kritični, seveda je pa tukaj tudi nekaj subjektivnosti zaradi načina tekmovanja, ker sodniki ne morejo izmeriti s štoparico in ne vem s čim, in zaradi tega tudi prihaja do krivičnih odločitev.

Nekateri so tekmovali tako, da so seštevali ocene z orodja na orodje in si govorili: »Če bom tukaj dobil toliko pa tam toliko ...« Tega sam nisem počel, ker se nisem hotel obremenjevati. Po drugi strani pa bi bilo to včasih tudi dobro, ker bi si lahko kaj skalkuliral. Andrej Pavčič, prijatelj mojega letnika iz Celja, tudi sam športnik, mi vedno očita: »Če bi ti takrat v Tokiu pri zadnji vaji v parterju kdo rekel, da ti manjka samo malo bolj borben nastop ...« – meni je tam med vajo malo popustila koncentracija in z njo morala pa nisem bil več tako zelo borben – »pa bi dobil tisti dve desetinki in bi bil drugi ali tretji v dvanajsteroboju. A ti ni tega nihče povedal?« »Ne, ni,« mu vsakič rečem. Ampak včasih je tako, da ti trener noče pove­dati, da te ne bi zmedel. Nikoli ne veš, kaj je prav. Mogoče sem imel vedno malo idealizirano, romantično izhodišče, da poskusim dati od sebe, kar zmorem oziroma kolikor zmorem, če je pa kdo boljši, je pač boljši.

PB: Na zadnjem svetovnem prvenstvu v košarki se je pojavilo vprašanje, ali ne bi bilo bolje namerno izgubiti proti Angoli in se izogniti ZDA. Kako gledate na to?

MC: Teh pomislekov ne bi smeli zanemariti. Saj poznamo tudi pri atletiki taktiko, kje malo popustiti, kje potegniti ... Podobno pri gimnastiki, ko lahko sprva nastopiš z lažjo sestavo, ki ji za finalni nastop dodaš težji element.

To obstaja. V teh časih je dobro biti na neki način špekulativen, kalkulatorski, takrat pa tega ni bilo. Moram pa reči, da je pa pretiran ta odnos, da je treba zmagati za vsako ceno. To me ne navdušuje. Podobno tudi to, da velja samo prvo mesto, po ameriško. S tem se ne morem sprijazniti. Včasih je razlika med prvim in desetim mestom minimalna.

PB: V vaši biografiji sem opazil fotografijo sprejema v Ljubljani po osvojenem naslovu evropskega prvaka v Luksemburgu 1961. Kako ste pa prenašali slavo? Kaj je sploh pomenilo biti slaven v tistih časih?

MC: O slavi sploh nismo razmišljali, nobene posebne predstave nismo imeli o njej. Telovadili smo iz ljubezni, veseli smo bili rezultata in uspeha, da bi pa razmišljali o slavi tako, kot razmišljajo danes, pa ne. Sprejem, o katerem govorite, se je pa zgodil na ljubljanski železniški postaji. Podobno je bilo naslednje leto, ko smo se vračali s svetovnega prvenstva v Pragi, kjer so me pozdravljali že v Mariboru pa potem še v Celju, v teh večjih mestih. Moram pa reči, da teh stvari nisem bil vesel, ker takrat nismo bili navajeni tovrstne komunikacije, kot so mladi danes, ki so sproščeni. Mi smo bili sramežljivi, niso nas navajali na to, zavrti smo bili. Meni je bilo v takih trenutkih vedno nerodno.

PB: Kaj pa predaja štafete Titu?

MC: Takrat sem bil malo starejši, nisem bil več star 18 let. Na predajo sem se priprav­ljal povsem podobno, kot bi se na tekmo. Dopoldne je bila generalka, na kateri so me skoraj prevrnili z odra, na katerem so me nosili. Potem sem se malo ogrel in pazil, kako bom stekel gor, da ne bom zadihan, da bom laže povedal tisto besedilo, da bom pazil na kable, da se ne bom spotaknil ob njih. Pa še to – besedilo, zahvala, je bilo moje izvirno delo.

PB: Vam ga niso napisali?

MC: Vsi so mislili, da mi je bilo napisano, dano in da sem ga samo povedal. Povedal sem ga namreč na pamet. Ne, prepustili so mi, da sam povem, kar mislim. Besedilo sem si napisal in vprašal, ali naj ga povem po slovensko ali po srbohrvaško, in so rekli, da bi bilo bolje, če srbohrvaško, ker bo več ljudi to razumelo. Naši Slovenci, njih sem vprašal. Potem sem ga dal nekomu na fakulteti v Beogradu, naj pogleda, da nisem napisal kakšne neumnosti. Popravil je kakšni dve besedi. Nobene cenzure ni bilo, nihče ni nič preveril, nič pogledal, nobene sugestije ni bilo. Jasno je bilo, da gre za čestitko ob prazniku, to se je vedelo, vsi smo živeli v tistem času, ampak sestavil in povedal sem jo sam. Niti pregleda ni bilo.

PB: S Titom ste se srečali večkrat. Kakšen vtis je napravil na vas?

MC: Mislim, da petkrat ali šestkrat. Prvič pri osemnajstih, ko sem bil v delegaciji TVD Partizan Jugoslavije, se pravi telesnovzgojnega društva. V to delegacijo so me dali, ker sem takrat že imel prvo kolajno s svetovnega prvenstva. Potem sem bil še nekajkrat, ko je sprejel športnike po olimpijadah. Spomnim se sprejema po Mehiki, kjer je Vera Nikolić doživela polom v teku na 800 metrov. Stala je pred menoj v vrsti in še danes vem, kako toplo jo je sprejel. Da ni konec sveta, da se to zgodi in naj se ne žre zaradi tega. Lahko rečem, da se je kar spoznal na šport. Na tistem prvem obisku je tudi malo obudil svojo telovadno preteklost. Sicer je bil sabljač, ampak je govoril o tem, kako je, ko je bil v zaporu, delal sklece, da je ohranil kondicijo. Telovadba se mu je malo zamerila, ker je ob neki stoji na bradlji padel z nje [smeh], ampak je pa telovadil in je rekel, da je to koristna stvar in potrebna za vse panoge. Name je napravil zelo dober vtis, zelo prijeten, pa naj zdaj drugi govorijo o njem, kar hočejo.

PB: Športniki ste bili v tistih časih, v petdesetih, šestdesetih, privilegirani, ker ste lahko odhajali v tujino, česar običajni držav­ljani niso mogli kar tako početi. Ste bili po prihodu domov, predvsem z Zahoda, kaj bolj kritični do domačega sistema?

MC: Ne. Zanimivo je bilo to, da je večina od nas to doživljala kot nekaj velikega, kot velik dosežek, da si lahko odšel ven. Kot nešportnik tudi ni bilo sredstev, da bi si plačal in šel. Poleg tega je naš jugoslovanski potni list nekaj pomenil. Čehi, Poljaki, Romuni so v tistem času živeli pod čisto drugačnim tnalom in kakorkoli obračamo zgodovino, če ne bi bilo leta 1948 tistega ne Stalinu, bi tudi mi drugače piskali.

PB: Kakšno materialno popotnico ste nesli s seboj po končani športni poti?

MC: Kmalu zatem sem šel v advokaturo, kar je pomenilo, da sem začel iz nič. Izkusil sem, kako znamo biti Slovenci trdi do svojih [smeh], ko sem si moral vse sam priskrbeti. Lokal, stranke, tri leta sem garal in nisem mogel na dopust, ker so ljudje rekli: »Hja, telovadil je, pa ni imel časa študirati ...«

PB: Vam vaša športna kariera ni pomagala?

MC: Pri nas ne, pomagala mi je v drugih republikah, od koder so mi kolegi odvetniki pošiljali kakšne zadeve. Oni so veliko dali na ime. Na začetku sem se moral kar dobro prebijati, moral sem po dneve in dneve viseti v pisarni.

PB: Izvajali ste splošno advokaturo?

MC: Ja, ta takrat ni bila tako specializirana, kot je zdaj. Imel sem kazenske zadeve, civilne in tudi druge, na primer iz gospodarstva. Takrat si še lahko obvladoval vse to, zdaj precej teže. Zdaj je tudi delo odvetnikov vsebinsko precej drugačno. Zdi se mi, da je preveč predpisov. Pa ne samo meni, tudi drugim in tudi način, kako se včasih odloča v kazenskih postopkih – premalo po kmečki pameti in preveč po formalnih predpostavkah.

PB: Kako se je vaš športni kredo znašel v odvetništvu, kjer stranke pričakujejo zmago za vsako ceno?

MC: Ja, tudi to se mi zdi bolno. Celo odvet­nik mora imeti srce, ne glede na to, na kateri strani je in koga zastopa. Tudi glede tega smo padli preveč pod tuje zglede, pod vpliv tega, kar vidimo na televiziji. Od odvetnikov zdaj pričakujejo, da bodo igralci pa ne vem kakšni retoriki oziroma bleferji in nastopači. V tisti generaciji, v katero sem jaz padel kot mlad odvetnik, je vladalo spoštovanje do starejših kolegov. Danes tega marsikje manjka. Sam tega nisem tako zelo doživljal, ker so imeli do mene mogoče malo boljši odnos, ampak kar slišim od mnogih, se mi pa zdi včasih pod nivojem. Človeškega dostojanstva ne bi smel nihče zanemariti. Včasih se mi zdi smešno, ko se na sodišču objemajo in proslavljajo zmago. Zmaga je v teh ozirih včasih zelo relativna. V športu je lahko zelo čista, v advokaturi so pa absolutno čiste situacije zelo redke.

PB: Domnevam, da nikoli niste šteli, koliko intervjujev ste dali v življenju?

MC: [smeh] Ne, na to pa nikoli nisem pomislil.

PB: Se je ta količina v zadnjem času kaj povečala? Mislim na to, ker je vaš sin postal predsednik vlade.

MC: Mogoče res. Nekaj jih gre najbrž tudi na račun 50-letnice olimpijskih iger v Tokiu. Vsake toliko časa je kakšna stvar, ki opozori name, čeprav v resnici nikoli niso pozabili name. Precej je zanimanja tudi iz držav nekdanje Jugoslavije, kjer me imajo še zelo v časteh. Nekoč je o meni pisal novinar iz Ilustrovane politike, ki se očitno ni spoznal na gimnastiko, je pa tako romantično opisoval, da sem pravzaprav kar rad tisto prebral in si bil sam sebi všeč. [smeh]

PB: Je res, da se s sinom ne pogovarjata o politiki?

MC: Priznam, da se ne, ker za to ni časa. Nočem ga nadlegovati. Je zelo korekten in me pokliče vsak teden in takrat ga poskušam imeti zase vsaj za nekaj minut. Takrat se o politiki ne pogovarjava, bolj o družini, o vnukih, zdravju, o politiki pa ne, ker ni časa. Moram reči, da se je pogumno odločil. Včasih me vprašajo, ali sem ponosen, in težko bi opredelil ta občutek. Ponos in veselje se prepletata z občudovanjem, da se je tega upal lotiti. Ko je to obelodanil ožji družini, je rekel, da ima malo slabo vest, ko govori, predava o teh rečeh, naredi pa nič. Takrat sva se o tem malo pogovorila. Rekel sem mu, da mu brez ustreznih, strokovnih, zanes­ljivih ljudi okrog sebe ne more uspeti. Rekel je, da se tega zaveda.

PB: So merila očeta, ki je olimpijski, svetovni prvak, za ponos nad svojimi otroci kaj višji od meril običajnih ljudi?

MC: Veste, kaj, v naši družini nismo nikoli tekmovali. Tudi žena je bila na visokem položaju, pa se nismo nikoli šli, kdo več velja. Če ta ni mogel česa narediti, je pa kdo drug. Tudi sam se nikoli nisem čutil vzvišenega in tudi sin je, kot vidim, ostal na realnih tleh. Ko je odraščal, so vsi od njega pričakovali, da bo ne vem kakšen športnik. Midva z ženo sva svojim otrokom ponudila to, da so hodili k telovadbi, da so se v osnovi ukvarjali s športom, da so si pridobili ljubezen do narave, do gibanja, vse drugo je pa njihova stvar. Če bi imel kdo med njimi kakšne posebne športne talente, bi ga že spodbujal in mu pomagal. Miro je bil zelo zagret za košarko, pa tudi smučal je. Ga pa zdaj občudujem, ko se je spustil v politiko. Nekateri pravijo, da je predober zanjo, in sam se ne bom v to spuščal, vem pa, da ima poštene namene ... Čeprav ob tem ne morem, da se ne bi spomnil tiste, kako ima tudi ženska zmeraj poštene namene ... [smeh]

TEKST Tadej Golob
FOTO Bor Dobrin

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri