Intervju: Milan Mandarić poslovnež na čelu ljubljanske Olimpije

  • 23.03.2017

Ameriške sanje so dolga desetletja v deželo čez veliko lužo privabljale ljudi z vsega sveta, vendar pa je le redkim res uspelo. Eden izmed njih je Milan Mandarić, uspešen poslovnež s srbskim in ameriškim potnim listom, ki je danes na čelu ljubljanske Olimpije.

(Foto: Goran Antley)

Pred drugo svetovno vojno se je rodil v hrvaški Liki, s petimi leti, po očetovem prihodu iz vojske, se je z družino preselil v Novi Sad, kjer je preživel večji del svojega otroštva.

Tam je tudi odraščal in dokončal šolo, po njej prevzel očetovo trgovino s strojno opremo ter z visoko začrtanimi ambicijami začel razvijati podjetje. To pa ni ustrezalo tedanjemu sistemu, zato se je odločil svojo srečo poiskati v tujini, najprej v Švici, zaradi česar ga je partija razglasila za izdajalca, potem pa tudi čez veliko lužo, v Združenih državah Amerike. Kljub neznanju angleškega jezika in sprva slabo plačanemu delu je vztrajal in kmalu v računalništvu in tehnologiji odkril veliko poslovno pri­ložnost. Sam pravi, da je bil ob pravem času na pravem kraju, vendar pa njegova poslovna žilica in nos za prave priložnosti pričata o drugačni zgodbi. V Silicijevi dolini je svoje prvo podjetje poimenoval po rojstnem kraju Lika Corp., ga kasneje prodal in ustanovil novo Sanmina, katerega ime izhaja iz začetnih črk njegovih dveh hčera. Danes podjetje zaposluje več kot 56 tisoč ljudi po vsem svetu. Po poslovnem uspehu je začel iskati nove izzive in priložnosti ter jih je tudi našel v svoji največji strasti iz otroških dni– v nogometu. Že kot mladenič se je rad podil za žogo, v mladosti je nekaj let tudi aktivno igral v dresu Novega Sada, pa tudi v Ameriki je nekajkrat zaigral v domačem San Franciscu. Kot funkcionar se je pridružil številnim nogometnim projektom in v klube mu je uspelo zvabiti zvezdniška imena s stare celine, med drugim tudi legendarnega Georgea Besta, s katerim sta se hitro spoprijateljila. Po uspehu na ameriških tleh se je odločil svoje poslovne sposobnosti preizkusi tudi na stari celini. Pot ga je najprej zanesla v francosko Nico, potem v Belgijo, na koncu pa je vendarle pristal v domovini nogometa.

V Angliji je oživil Portsmouth, za njim še Leicester City in Sheffield Wednesday. Navijači teh klubov se še danes z velikim veseljem spominjajo dni, ko je na čelu klubov gospodaril Srb. Ta se je na pobudo nekaterih slovenskih nogometašev, ki so takrat služili kruh na Otoku, usmeril v Koper, saj mu je Slovenija, kako sam odkrito prizna, že od nekdaj zelo všeč. Zaradi nesporazumov se je z Obale kmalu preselil v Ljubljano, kjer je stopil na čelo Olimpije. Z nekaj potezami je v prestolnico vrnil zanimanje za nogomet, zeleno-bele pa iz pepela povzdignil na sam piedestal – Olimpija je po več kot dveh desetletjih vnovič dvignila lovoriko državnega prvaka.


PB: Nekaj desetletij je minilo, kar ste se kot otrok podili po ulicah Novega Sada, pred tem pa seveda še po rodni Liki. Kakšni so danes vaši spomini na otroštvo?

MM: Imel sem težko otroštvo, saj sem se rodil le leto dni pred začetkom druge svetovne vojne. Spominjam se nenehnih selitev in bega, včasih smo se pred vojno vih­ro zatekli kar v jame. Sam nisem bil nobena izjema, situacija je bila težka za vse. Kljub temu pa tega ne bi zamenjal za nič na tem svetu, tudi za današnji čas ne, ko otroci priključeni na telefone in računalnike zamujajo najlepša leta življenja. Tisti čas ima zame kljub vojnemu ozračju svojo lepoto, čeprav smo bili večkrat lačni kot siti. Nismo imeli nikakršnih privilegijev, kakor jih imajo otroci danes. Moje otroštvo je bilo zdravo. Ker nismo imeli nogometne žoge, smo staršem ukradli copate, jih zlepili skupaj in z njimi streljali po ulici.

PB: Hitro ste odrasli in se usmerili v družinski posel, kasneje pa zaradi slabih poslovnih razmer zapustili Jugoslavijo. Kako vam je v komunističnem režimu uspelo obdržati takrat tako osovraženo kapitalistično mišljenje?

MM: To je bilo zame težko obdobje, saj sem bil zelo ambiciozen. Imel sem velike želje po uspehu, a mi jih sistem ni dovoljeval. Selitev je bil največja odločitev v mojem življenju, saj sem se zavedal, da sistema ne bom mogel spremeniti. Odšel sem v tujino in začel svoje življenje v svetu, ki mi je bil v izjemno oporo pri mojem uspehu. V socializmu so se mnenja hitro spreminjala. Danes sem bil narodni heroj, saj sem se odločil kupiti skorajda propadlo podjetje, da bi ga postavil pokonci, nasled­njega dne pa bi me kot kapitalista že lahko poslali v zapor. Nisem mogel zamenjati Tita, on je bil vodja, tako da sem imel le dve možnosti: sprijazniti se s tem ali pa se odseliti v tujino, sicer se ne bi dobro končalo. Star sem bil 26 let. To je bilo pogum­no dejanje, nisem znal jezika, nisem imel tujega denarja, le dinarje, ki pa niso bili konvertibilni. V Ameriki sem zato ponoči čistil restavracije, da bi lahko nahranil družino. Prvi dve leti sta bili zelo težki, vendar sem to sprejel kot investicijo vase.

PB: Vaša vez z Ameriko je po vseh teh letih še vedno zelo močna, kljub temu pa nikoli niste pozabili svojih korenin.

MM: Od Amerike se nikoli nisem povsem ločil, na drugi strani luže imam rezidenco, vodim pa tudi nekatere investicije. V državo sem prispel s srbskim potnim listom. Moj najljubši ameriški predsednik, John F. Kennedy, je nekoč rekel: »Če po prihodu v Ameriko ne spoštujete svojih korenin, potem nikar ne prihajajte sem.« Ni pomembno, od kod si, vedno moraš spoštovati svoje prednike. Sam sem ponosen, da sem Srb, rojen na Hrvaškem.

PB: Zdi se, da ste se v življenju vedno pravilno odločali in si ustvarjali nove poslovne priložnosti. Ste gen za posel podedovali od očeta?

MM: Da, mislim, da je tako, saj sem že vse od malih nog želel nekaj zaslužiti. Kot 14-leten fant sem tako zbiral drva, lubje in ga prodajal na tržnici v zameno za sladoled in baklave. [smeh] Tako sem vedno iskal priložnosti za zaslužek. V sebi sem nosil veliko poguma in energije, nikoli nisem bil povsem miren. Tako sem se lotil marsičesa, kar je bilo v tistem času prevelik zalogaj za tako mladega človeka. Kljub temu se je vedno izkazalo, da so bile odločitve pravilne. Brez tega ni uspeha.

PB: Se morda spominjate, kaj vas je v tistem času poganjalo? Kdo je bil vaš veliki vzornik?

MM: Dobro vprašanje. Rad sem bral pes­mi Marka Kraljevića, ki mi je bil zelo ljub. Predvidevam, da ga ne poznate, saj se takrat niste še niti rodili. [smeh] To so bile narodne pesmi o junaštvih. Že kot otroci smo želeli postati Indijanci ali kavboji. Sam sem bil vedno na strani slednjih. Nisem odraščal v obilju, na mizi ni bilo vedno dovolj hrane za vse nas. Zato pa je bilo otroštvo zdravo, veselili smo se že malenkosti, kar za današnje otroke težko rečem. Potrebujejo veliko stvari, da bi bili srečni, veliko več kot nekoč.

PB: Vrniva se še malo v čas vašega odhoda iz Jugoslavije. Zakaj ste izbrali prav ZDA, čeprav so že bližnje evropske države ponujale zahodni način življenja?

MM: No, najprej sva se s soprogo prese­lila v Švico, kjer sva želela zaprositi za delavni vizum ali državljanstvo, vendar pa je bil postopek zelo zapleten. Potrebovala bi kar nekaj let, sam pa za to nisem imel dovolj potrpljenja. V Švici se nama je rodila moja prva hči Aleksandra. Želel sem si svobode tudi na delovnem področju, zato sem se vrnil v Beograd, kjer sem name­raval preveriti ozračje. Kmalu sem dojel, da po dveh letih v Švici to ni več zame. Bil je čas, da odidem, in ravno takrat se nam je ponudila odlična priložnost. Iz Amerike smo dobili povabilo soproginega strica, naj se udeležimo poroke njegovega sina. Vse drugo je zgodovina, nikoli več se nismo vrnili. Sprva smo ugledali okolico Chicaga in moram priznati, da mi ni bila kaj dosti všeč. Spomnim se, da sem pomislil: 'Če je to Amerika, ne bom dolgo ostal tu.' Bil je november, nizke temperature so rezale ozračje in lesene hišice so slikale revščino pokrajine. Po nekaj dneh sem svojo odločitev o vrnitvi v Jugoslavijo predstavil tudi ženi. V tistih dneh pa me je poklical prijatelj, ki je tačas živel v Kaliforniji, in me povabil k sebi. Spoznal me je s San Franciscom, ki mi je bil pisan na kožo. Po nekaj mesecih sem dobil zeleno karto, s katero sem se počasi vključil v sistem. Leta 1974 sem postal tudi poslovnež leta, državljanstvo pa sem zaradi svojih uspehov in zaslug dobil v rekord­nem času.

PB: V ZDA so vas poslovne poti vodile povsem v drugo smer, kot ste bili vajeni. Kaj vas je zaneslo v računalništvo in tehnologijo?

MM: Živel sem v Silicijevi dolini in ne­nehno sem iskal nekaj, v čemer bi lahko uspel, s čimer bi se lahko preživljal. Sem strojni inženir, vendar svoje izobrazbe nikoli nisem vpeljal v posel. Dobil sem idejo, da eno izmed komponent izdelam drugače, kot smo bili do tedaj vajeni. Naj pojasnim. V procesu si potreboval 49 delov, jaz pa sem jih zmanjšal na 19 in s tem znižal stroške. Bil sem zelo uspešen. Svoje prvo podjetje sem poimenoval po rojstnem kraju, Lika Corporation. Za to sem se odločil na očetovo pobudo, saj sem bil ponosen na svoje korenine. Po štirih letih sem zgradil že sedmo tovarno v Los Angelesu in moja podjetniška pot se je bliskovito vzpenjala. V ZDA te začne okolica ob uspehu podpirati, po­nudi ti sredstva. V svojem življenju sem marsikaj videl in prepotoval, vendar mislim, da je to mišljenje v Ameriki edinstveno. Kadar si uspešen, te vsi še potiskajo proti vrhu in ti želijo stati ob strani. Tega nikoli ne bom pozabil.

PB: Ste eden redkih, ki je v deželi na drugi strani Atlantika uresničil svoj ameriški sen.

MM: Občutek ob tem je fantastičen. Ni pošteno, da celoten uspeh pripišem le sebi, temveč tudi Američanom in samemu sistemu, ki mi je to omogočil. Bil sem ob pravem času na pravem kraju. Okrog sebe sem zbral uspešne in sposobne ljudi, kar je skrivnost uspeha. Močan si toliko, kolikor so močni ljudje okrog tebe. V tovarnah sem našel najboljše delavce, jim ponudil del podjetja in skupaj smo ustvarili pravo poslovno zgodbo.

PB: Torej je ozračje v ZDA dokaj prijaz­nejše do ambicioznih posameznikov, ki gojijo željo po uspehu, kot tu pri nas?

MM: Seveda, atmosfera je popolnoma drugačna kot v državah bivše Jugoslavije. V ZDA se politika ne vmešava v posel, za to so pristojni poslovneži. Pri nas pa vse niti v rokah držijo državna podjetja, ki so sled starega sistema. V Ameriki posel vodijo ljudje, ki so za to odgovorni. Če napravijo posel, imajo profit, v nasprot­nem primeru pa probleme.

PB: Pravijo, da je posel moškega spola. Kaj pa vi menite o velikih ženskih političnih in gospodarstvenih figurah?

MM: Menim, da v teh pogledu ni nikakršnih razlik. Spol ne igra nikakršne vloge, ključni sta sposobnost in pamet. Okrog sebe sem imel številne predstavnice ženskega spola. Na čelu oddelka za marketing je bila zelo uspešna ženska, ki je dobro poznala svoj posel in ne bi je zamenjal za nobenega moškega. Tako je tudi v politiki. Ena izmed najuspešnejših poli­tičark vseh časov je Margaret Thatcher, ki je imela vizijo. Ali pa danes poglejte nemško kanclerko Angelo Merkel. Ljudi ne moremo deliti glede na spol. Ženske imate morda manjši kompleks, saj nenehno mislite, da ste zapostavljene. Vendar pa moški nismo tega mnenja, mi vam z veseljem prepustimo posel, sami pa ostanemo doma. [smeh]

PB: Vam kaj takega ni bilo treba, temveč ste nenehno iskali nove izzive in jih tudi našli. Kaj pa vas je prepričalo, da ste svoj kapital začeli vlagati v nogomet?

MM: Ta šport imam rad. Kot otrok sem igral nogomet v Novem Sadu, vendar sem večino časa presedel na klopi. Nikoli nisem bil zvezdnik, sam to pripisujem ne­umnim sodnikom. [smeh] Niso videli pravega talenta! V Ameriki sem postal eden ustanoviteljev prve profesionalne ameriške nogometne lige NASL. To je bilo zabavno obdobje, podjetje je bilo uspešno in imel sem dovolj denarja. Tako sem ustanovil ekipo San Jose Earthquakes in s tem razvil strast ter željo po vodenju klubov. Imel sem veliko izjemnih igralcev, zato sem se odločil, da ta svoj interes preselim v Evropo. Nogomet je eno samo dokazovanje. V podjetništvu se dokazuješ vsake tri mesece s poslovnimi bilancami in delnicami, v nogometu pa imaš za to priložnost vsako nedeljo na tekmi. Naše življenje je nogometna tekma, ves čas se moramo dokazovati. V nogometu je morda nekoliko lažje – ob porazu v športu stres traja le kratek čas, saj kmalu sledi naslednja tekma.

PB: Med plovbo po nogometnih vodah ste se imeli priložnost spoprijateljiti s številnimi zvenečimi imeni, med drugim tudi z legendarnim nogometašem Georgeom Bestom.

MM: Dlake se mi naježijo ob omembi njegovega imena. Bila sva velika prijatelji, igral je v moji ekipi in najini ženi sta bili veliki prijateljici. Ko je George dobil sina, ga je poimenoval Milan. On ni le legenda, temveč prav poseben človek. Imel je og­romno srce in bil je dober prav do vseh, le do sebe ne. Skušal sem mu pomagati, poslal sem ga na zdravljenje, vendar nič ni zaleglo. Preden sem odletel v Ameriko, sem se posvetoval z zdravnikom, ki mi je zagotovil, da mu nič ne more več pomagati in da ne bo več dolgo živel. Prosil sem jih, naj me obvestijo, če se bo kaj zgodilo. Čez štiri dni sem prejel klic in povedali so mi, da ima na voljo le še 24 ur. Takoj sem se vkrcal na letalo in odletel v Anglijo. V bolnišnici sem na ekranu opazil bitje njegovega srca, prijel sem ga za roko, vendar se ni odzival. Odšel sem iz sobe in začel jokati. Bil je izjemen človek. Angleški mediji te lahko enostavno raztrgajo in prav George mi je ob mojem prihodu na Otok pomagal pri rokovanju z njimi. »Ko bodo vedeli, kdo ste, jih boste vse osvojili,« mi je nekoč dejal. Na eni izmed tekem je publika začela peti: »Milan, there is only one Milan« in »Milan we love you.« Nisem vedel, ali je to običajna praksa, saj po navadi pojejo trenerjem ali pa igralcem, ne pa lastnikom. »To je povsem normalno, vendar v povsem drugačnem kontekstu, običajno bolj negativnem.« [smeh] Oh, George je bil zelo zanimiv igralec, vsem bližnjim je povzročil nemalo sivih las.

PB: Ne dvomim, da sta skupaj doživela marsikaj ...

MM: Se spomnite tistega njegovega norega gola na ameriških zelenicah?! Igrali smo pred polnim stadionom. Dve uri pred tekmo Georgea še ni bilo v garderobo, mi pa smo morali izpolniti seznam nastopajočih igralcev. Bil sem prepričan, da bo prišel, zato sem naročil, naj ga vpišejo v enajsterico. Pa vendar Besta ni bilo od nikoder, zato ga je sodnik tik pred začetkom tekme moral prekrižati. Poklical sem ženo, ki mi je povedala, da je že od desetih odšel na kavo, potem pa naprej na stadion. Nisem vedel, kaj naj. Odšel sem na parkirišče in medtem ko sem ga preklinjal, sem opazil njegov avtomobil, ki je zavil okrog ovinka. »Ti bedak, ubil te bom!« [smeh] Bil sem jezen, nihče ni vedel, kje je bil. »Šef, odkupil se vam bom za to,« mi je takrat rekel. Zato smo se potrudili in prepričali sodnike, da so mu dovolili nastopiti. Vsa publika je bila tam, da vidi Georgea. Po 15 minutah tekme je prejel žogo na sredini igrišča in s samostojno akcijo prišel vse do gola, k sebi zvabil vratarja, ga preigral in zabil gol. To je bil gol leta. Cela leta bi vam lahko govoril o njem. [smeh] Pred težko tekmo sem mu obljubil, da se bova ob zmagi z zasebnim letalom odpeljala v Sierra Nevado, v igralnico. Seveda, nam je uspelo in takoj, ko smo se vkrcali, mi je moral obljubiti, da se ne bo oddaljil od mene. Tudi njegova žena me je prosila, naj pazim nanj, saj nas je bilo strah, da bo spet začel spet piti. Medtem ko smo čakali v vrsti na recepciji, pa je nenadoma izginil, le obrnil sem se in že ga ni bilo več. Povsod smo ga iskali, uslužbenci so ga klicali na recepcijo, njega pa nikjer. Po kakšni uri, ko sem že razpakiral kovčke v sobi, je nekdo potrkal na moja vrata. Med vrati je stal George z dvema buteljkama šampanjca in z rokama objemal lepotici. »Ti idiot!« sem mu jezno zabrusil. On pa meni: »Šef, to sem naredil zate.« [smeh] Do vseh bitij na tem svetu je bil izjemno prijazen, čeprav nikoli ni imel veliko denarja, saj je vse zapravil. Njegova dobrota se je izkazala tudi na njegovi zadnji poti. Za sprevodom se je vila petkilometrska kolona, padal je rahel dež. Bilo je grozljivo gledati, poslušati govore v kapeli. Bil je poseben fant, nikoli ga ne bom pozabil.

PB: Po vrnitvi v Evropo ste šli najprej v francosko, nato še v belgijsko nogometno ligo, šele zatem ste se osredotočili na nogometno dogajanje na Otoku. Ste se tudi zaradi Georgea usmerili v angleški nogomet?

MM: Francoska riviera mi je bila všeč. Žena mi je takrat zabičala, da me bo podprla v nogometu, če bo lahko živela na Azurni obali. [smeh] Zato sem kupil Nico, osvojili smo pokal Francije, vendar zame to preprosto ni bilo to, nisem se počutil izpopolnjenega. Že od nekdaj me je privlačil angleški nogomet, pa tudi George me je prepričeval, naj se preizkusim na Otoku. Najprej sem hotel kupiti Manchester City, vendar so me prijatelji prepričali v nakup Portsmoutha, saj so menili, da bom razočaran nad sinje modrimi zaradi različnih postranskih stvari, ki bi mi lahko zagrenile nogomet. Portsmouth je bil takrat v hudih finančnih težavah in z mojo pomočjo so se počasi vzpeli po angleški lestvici, osvojili pokal. Naredili smo čudež! Zaradi tega sem postal zelo spoštovan in cenjen, mislim, da je ta izkušnja moja najboljša nogometna zgodba.

PB: Po Portsmouthu je sledil Leicester City ...

MM: Seveda, potem ko smo s Ports­mou­thom osvojili vse, kar je bilo v naših močeh, sem odšel v Leicester, ki je bil prav tako v finančnih škripcih. Vrnili smo ga v igro, zgradili športni center in šolo. Vesel sem, da sem s svojim denarjem lahko pripomogel k razvoju. Po štirih letih sem odšel v Sheffield Wednesday, na katerega prav tako gojim lepe spomine. Ob mojem odhodu mi je 40 tisoč ljudi v cirilici z zastavicami na stadionu izpisalo: »Hvala, Milan.«

PB: Glede na vaše simpatiziranje z angleškimi moštvi se verjetno strinjate s trditvijo, da je angleški nogomet najboljši v Evropi.

MM: Ne, motite se! Angleški nogomet je najboljši na svetu! Je hiter, kakovost igre je izjemna in tudi moštva so med seboj dokaj izenačena. Pravi moški nogomet! Oprostite za to, a tukaj je ta pripomba skoraj nujna. [smeh] V angleškem nogometu ni kompromisov. Angleži so iz nogometa naredili posel in to mi je všeč. Nogometnega kluba ne moraš voditi le s srcem, temveč tudi z glavo. Eno brez drugega ne gre. Svoj klub morate ljubiti z vsem srcem, ob tem pa ne smete pozabiti na finančno ravnovesje. Nogomet v ljudeh vzbudi posebne občutke, angleški navijači so zvesti svojim klubom vse od malih nog. Spom­nim se svojega časa v Portsmouthu, ko je k meni prišel župan mesta: »Dragi šef, veste kaj? Kadar naša ekipa zmaga, so ljudje nasmejani še ves teden, dvigne se razpoloženje, delovni rezultati se izboljšajo.« Nisem mu verjel, kasneje pa sem tudi sam ugotovil, koliko jim pomeni zmaga. Ljudje tretjino svojega zaslužka namenijo za hrano, drugo za račune in zadnjo za podporo svojemu nogometnemu klubu. To je močno vplivalo name, zato sem naredil vse, kar je bilo v moji moči. Na srečo sem bil uspešen. Kadar se vračam na Otok, vem, da se vračam na prijateljsko ozemlje.

PB: Vzporednice med nogometnim in poslovnih svetom so tako nujne. Je nogometno moštvo treba voditi kot uspešno podjetje?

MM: To je nujno! Če ni tako, pozabite na uspeh. Ob misli na trofeje ne smete pozabiti na marketing, odnose z javnostjo. Svoj produkt morate znati prodati, tako kot v poslu. Kot vodja korporacije moraš narediti najboljši produkt, za zmago na trgu. Za to potrebuješ dobro zaledje, uspešno ekipo. Nogomet je profesionalen posel in Angleži vedo, kako se tej stvari streže.

PB: Vašo angleško izkušnjo ste torej s svojim prihodom v Olimpijo želeli deliti tudi s Slovenci. Kaj je bistveno?

MM: Preslikati moraš predvsem zmagovalno vzdušje, pristop. Zaradi tega se je treba spopasti z veliko težo. V Olimpijo je treba prinesti zmagovalno kulturo in se zanjo tudi pošteno potruditi. Zmaga ne pride sama od sebe. Vsi delci se morajo postaviti na pravo mesto. V Olimpiji se je zmagovalni duh izgubil, saj kluba kar dobri dve desetletji ni bilo na evropskem nogometnem nebu. To je bil zame velik izziv. Zdaj iščemo način, da iz nemogočega napravimo mogoče. V Ljubljano bi rad vrnil zmagovalnega duha, ne le na zele­nico, temveč tudi na ljubljanske ulice, med navijače.

PB: Zakaj ste izbrali ravno Slovenijo? Brez težav bi se preselili v Zagreb k Dinamu ali pa malo dlje v Beograd.

MM: Od nekdaj imam nostalgijo po Jugoslaviji. V Srbiji so pritiski na Crveno Zvezdo in Partizan ogromni, zato sebe v njihovi zgodbi enostavno ne vidim. V vodenje klubov se je vmešala politika in vodstvo prepustila ulici. S tega sveta moram oditi kot zmagovalec, da imam nekaj, na kar lahko s ponosom pokažem s prstom: »To sem naredil jaz!« V Srbiji tega nisem občutil. Tamkajšnji problemi so globlji, ne bi jih mogel sam rešiti. Že kot otroka me je oče prepričeval, naj grem v tujino, če pa že tja ne, pa vsaj v Slovenijo. V Srbiji smo na Slovenijo gledali kot na drug svet, na tujo deželo. Za časa mojega bivanja v Angliji sem imel priložnost sodelovati z Mladenom Rudonjo, ki mi je predstavil situacijo v Sloveniji, zato sem odšel v Koper, kjer smo osvojili dva pokala. Naredil sem, kar je bilo v mojih rokah. Menim, da je Slovenija najlepša država v Evropi. Ljubljane prej nisem dobro poznal, vendar sem sčasoma spoznal, da ima vse elemente, ki jih prestolnica potrebuje. Ima mir in nima kriminala. Kakovost življenja je dobra.

PB: Kakšen potencial pa ste prepoznali v Olimpiji?

MM: Videl sem potencialno znamko za celotno regijo, ne le za Slovenijo. Želim, da postane klub, ki dominira na tem območju, tako kot zagrebški Dinamo, splitski Hajduk. To je moja želja, videli pa bomo, ali mi bo to nekoč uspelo.

PB: Kako odprti pa smo Slovenci za tuje investicije? Ali s težavo sprejmemo človeka, ki je pripravljen svoj denar vložiti v naša podjetja, klube?

MM: Nikoli nisem naletel na kakšno oviro. Ko sem prišel v klub, je bilo najprej treba odplačati dolgove in opraviti potrebne nakupe. Vse smo morali postaviti na novo. Dotlej še nisem videl kluba v prvi ligi, ki bi bil v takšnem stanju. Začeli smo z majhnimi koraki, lani pa smo po 21 letih dvignili tudi lovoriko za naslov državnega prvaka. Olimpiji bi rad vrnil status, ime, ki si ga kot klub iz prestolnice zasluži. Želimo dokazati, da lanski naslov ni le naključje, temveč plod trdega dela, ki so bo obrestovalo skozi vsa leta. Letošnje leto je za nas prav zato najtežje. Lani nobeden od klubov ni pričakoval zelene eksplozije, Maribor je nekoliko zaspal na lovorikah, letos pa je drugače. Olimpija potrebuje močan Maribor in obratno, saj lahko le s tem dvignemo nivo slovenskega nogometa. Menim, da smo na pravi poti, želimo pa narediti korak še proti Evropi, ki nam lani zaradi nesrečnih naključij ni uspel. Letos bomo bolje pripravljeni, saj bi tudi vsemu svetu radi pokazali svojo moč.

PB: Kakšne pa so vaše izkušnje s Slovenci? Smo res pregovorno delovni in tudi nekoliko zavistni?

MM: To je težko vprašanje in temu primeren je tudi odgovor. Nihče ne bi rad umrl od trdega dela, vsi pa bi želeli žeti uspehe. Tako ni le v Sloveniji. Spominjam se, da mi je to šlo že na živce v mladosti. Bilo je veliko ljubosumja in zavisti. Ko si na vrhu, te vsi želijo povleči dol, medtem ko je v Ameriki prav nasprotno. Zavist je prisotna tudi v Sloveniji, vendar pa je tudi pozitivnih plati veliko. Konec dneva vsi želijo le zmagovalce.

PB: Pa je ozračje v Ljubljani ugodno za nogometno in poslovno prihodnost?

MM: Moja dolžnost je, da sprejemam odločitve, ki bodo najbolj koristile klubu. Želim biti pozitiven, tako pa želim vplivati tudi na ljudi. Veliko je stvari, ki bi jih lahko zapeljali bolje, vendar se rad osredotočam predvsem na pozitivne stvari, vedno upam, da se bo kaj spremenilo. Pa kljub temu ... veliko je še prostora za napredek! Sama nogometna organizacija je po mojem mnenju fantastična, vsaj kolikor sem lahko spoznal Aleksandra Čeferina. Cenim ga kot človeka. Poleg tega pa se mi tudi zdajšnja zveza zdi sposobna. Nobene države ne bi bilo sram, če bi imela takšno nogometno zvezo. Seveda pa je veliko ljudi, ki niso del te zgodbe, zaradi česar želijo vse skupaj uničiti. Nisem politik in o tem ne želim razpravljati. Zanima me le Olimpijina politika.

PB: Kako sami vidite vlogo Aleksandra Čeferina, ki je pred meseci postal predsednika evropske nogometne zveze UEFA?

MM: Pred seboj ima velik izziv in verjamem, da bo pri njegovem reševanju zelo uspešen. Je pameten in napreden, saj vidi stvari tako, kot bi morale biti. To je velik uspeh za Slovenijo, imeti človeka na tako pomembnem položaju. Vsekakor takšen položaj pripomore k dobremu glasu slovenskega nogometa v svetu.

PB: Morda pa tudi na vrtoglave zneske, ki v zadnjem času pretresajo nogometni svet. Kitajski klubi gredo namreč v želji po zvenečih imenih čez vse meje zdravega razuma. Kako sami gledate na to?

MM: Menim, da je to potencialni problem svetovnega nogometa. Vse skupaj nam je ušlo iz rok. Potrebovali bi nadzor, tako kot v Ameriki, kjer obstaja salary cup, ki nadzira plače nogometašev. Kot klub lahko potrošite za igralca toliko, kolikor je določeno. Menim, da je to tema, kjer bi lahko še marsikaj naredili za nogomet.

PB: Pa tudi če pogledamo z drugega stališča: razlike med plačami nogometnih igralcev in povsem običajnih delavcev so vedno višje.

MM: Seveda, to dvoje skorajda ni primerljivo. Olimpija ima proračun, ki se le s težavo primerja s preostalimi klubi v prvi ligi, vendar pa tu obstaja drug problem. Naši igralci si želijo v tujino, že tu zaslužijo veliko več kot običajni delavci, medtem ko so v tujini številke še višje. Predstavljate si zdravnika, ki rešuje življenja in se šola do tridesetega leta, nogometaši pa bi želeli imeti še petkrat višjo plačo. Zato odhajajo v tujino, kjer jim to omogočijo, s tem pa si zagotovijo varnost, tako zase kot za svojo družino. Pri tem klub ne mora ničesar ukreniti. Bil bi najsrečnejši, če bi mi kdo omejil, koliko lahko maksimalno vsak mesec nakažem na igralčev račun. [smeh]

PB: Tako v poslovnem kot tudi nogometnem svetu ste morali zaupati določenim vrednotam, ki so vas vodile na živ­ljenjski poti. Kaj v življenju je za vas najpomembneje?

MM: Pomembni so mi sadovi lastnega dela. Da sem uresničil vse, kar sem si

zastavil. Ko se bom ob koncu pogledal v ogledalo, želim videti v odsevu srečnega človeka. Če česa ne naredim dobro, potem sam sebe kaznujem, za to ne potrebujem drugih. Ne potrebujem več denarja, želim si le spoštovanje za svoje delo. Po koncu sezone želim videti nasmehe na ustih ljudi, srečo na obrazih navijačev.

PB: Na koga pa ste se na življenjski poti lahko vedno zanesli? Kdo je bil steber v vašem življenju, na katerega ste se vedno lahko zanesli?

MM: Moj oče.

PB: Kaj pa kasneje ...

MM: To je dobro vprašanje. Imel sem veliko prijateljev, vendar pa so me vsi spremljali v uspešnem obdobju. To so seveda pravi prijatelji, kar ni težko, če si le na pravi poti. Potreboval pa bi nekoga, ki bi mi povedal, kadar česar ne delam prav, da sem skrenil s poti. Na svojo srečo v življenju nisem naredil veliko napak, najsi bo to v nogometu ali poslu. Imel sem veliko sreče, seveda pa potrebuješ tudi pogum. Moja vloga tu je, da napovem tudi letošnji naslov državnih prvakov.

PB: Torej lahko pričakujemo, da boste tudi letos visoko v zrak dvignili trofejo?

MM: Seveda, to ni vprašanje. Spoštujem Maribor in želim mu veliko sreče v boju za drugo mesto.

TEKST Nika Arsovski
FOTO Goran Antley

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri