Matjaž Tanko

  • 09.03.2013

Playboy intervju junija 2011 z najbolj priljubljenim televizijskim voditeljem na Slovenskem. O nacionalki, Pop TV-ju, kako je osvojil milijon na kvizu in o zdravljenju na Škofljici.

(Foto: Bor Dobrin)

4 fotografije v galeriji

Pred leti, ko je na nacionalki tekla satirična oddaja TV Poper, je v njej nastopal neki Matjaž Tanka, pijan televizijski voditelj, ki naj bi nastal po 'liku in delu' Matjaža Tanka. Ta je nekje takrat prestopil na Pop TV. Sam ob tem pravi, da za takšno upodobitev takrat že dolgo ni bilo več nobene podlage – sicer si o tem, kako je z njegovim pitjem oziroma kako je ­bilo, lahko preberete v intervjuju –, se ga je pa to prijelo, in če danes povprašaš naokoli, bo večina rekla, da ga Matjaž še danes tanka. Pač nima to­vrstne sreče s priimkom.

O njegovem delu kroži nekaj legend, ki jih bomo, zlobni kot smo, zdaj razkrili kot zgolj legende. Ni res, da je postal televizijec zaradi krasnih pisem, ki jih je pisal ženi iz vojske, in ni res, da ga najbolj na svetu zanima, o čem razmišljajo ženske. »To sem nekoč bleknil v nekem intervjuju pa zdaj kar naprej ponavljajo,« pravi. Je pa res, da kadi od sedemnajstega (in bo torej kmalu praznoval polstoletno kadilsko kariero), da je dolga leta pokadil po dve škatlici na dan, zad­njih nekaj pa nekoliko manj. In res je, da je kot študent poziral gol pred mladimi likovnimi umetniki in umetnicami, in če pobrskate po spletu, boste naleteli na risbo, na kateri je njegov takratni torzo, z vsem, kar sodi nanj.

Je Pivčan, mestece pa leži nekje na meji med Primorsko in Notranjsko. Če bi bilo po njegovem, bi postal gledališki igralec, za kar najbrž premore kar nekaj talenta, o čemer so se lahko prepričali gledalci muzikla Mož iz Manče, v katerem je nastopal in prepeval ob kolegih s Pop TV-ja. A ker ni bilo, je vpisal kar nekaj, pa tisto pustil in se lotil novinarstva ter pristal na televiziji. Po začetnem prenašanju videokaset med nadstropji Kolodvorske 2–4 je pripravil svoj prvi posnetek s krvodajalske akcije in se v nekaj letih prebil pred kamere v studio, kjer se tudi najbolje znajde in kjer ga gledalci najraje vidijo. Leta 1998 je užaljen, ko je ugotovil, da ima najnižjo plačo med voditelji, prestopil na Pop TV, čeprav mu je takrat­ni generalni direktor v svoji pisarni grozil, da se, če bo to storil, nikoli več ne bo vrnil na nacionalko. To se najbrž res ne bo zgodilo – pa ne zaradi direktorja, ki ga že dolgo ni več. Tanko se na Pop TV prav lepo počuti, njegovi gledalci pa, če gre soditi po ratingih oddaje, prav tako.

PB: Za vami so predstave muzikla Mož iz Manče. Kako je šlo?

MT: Super. Zadnja je bila res že dobra, najboljša. Odigrali smo jih osem in mogoče dve od teh nista bili najboljši, ker nam je malo padla koncentracija. Saj nista bili slabi, ampak malo brez energije.

PB: Gre za broadwayski muzikal iz leta 1965, če se ne motim, v katerem igrate dve vlogi?

MT: To ni težko, ker sta obe vlogi majhni. Glavne vloge so vloge Don Kihota oziroma Cervantesa. Pa Dulcineje oziroma Aldonze. To je tudi dvojna vloga, prostitutka, ki jo Don Kihot zamenja za Dulcinejo. Pa Sancho Pansa. Jaz sem zraven bolj za suport.

PB: Igrate vodjo zapornikov in krčmarja?

MT: Tako, ja. V zaporu je vedno nekakšen lider, ki ga morajo ubogati, in ko se dogajanje po Cervantesovem pripovedovanju zgodbe o Don Kihotu premakne v gostilno, igram vlogo gostilničarja.

PB: Katera vam je bolj všeč?

MT: Obe sta mi všeč, ker sta tako različni. Prva je bolj stroga, drugo sem pa skušal narediti s humorjem, tega gostilničarja, in upam, da mi je uspelo.

PB: In ker gre za muzikal, morate prepevati?

MT: Ja, ampak imam samo en song. Zapojem ga, ko posvečam Don Kihota v viteza, ki misli, da je krčma grad in gostilničar graš­čak. Graščak ga še lahko posveti v viteza, kakšen nižji ga ne more.

PB: Kako vam gre petje?

MT: Je kar šlo. V svojem življenju sem prepeval v pevskih zborih pri Primorskih študentih, sem pa že v gimnaziji hodil na ure solo petja, ampak bolj zaradi tehnike dihanja, kar mi zelo pomaga. V predstavi je samo ena študirana pevka, Tina Kic, za katero so vsi rekli, ko so jo poslušali: »Madona, ona je pa šolana.« Ja, seveda, saj ima svoj bend.

PB: Ko sem klical na Pop TV, so mi rekli, da vas je pred predstavo najbolje pustiti pri miru. Zakaj? Ste bili nervozni, vas je dajala trema?

MT: Ne, ne vem, zakaj so to rekli. Sem pa res padel v predstavo, sploh v zadnjih dveh tednih, ko smo veliko vadili, ker smo prej malo zabušavali oziroma smo imeli bolj malo časa pa predstave nismo najbolj resno jemali. Rekli smo: Dajmo nekaj naredit, da se ne bomo samo svaljkali. Ni pa nihče mislil, da bo nastala tako velika stvar. Zelo veliko ljudi je prišlo nanjo, tudi zato, ker smo štiri predstave odigrali za abonma. Vsi smo bili presenečeni, nazad­nje tudi navdušeni, pa ne sami nad seboj, tudi zato, ker je do predstave prišlo iz tako nore ideje. Predstava, ta Mož iz Manče, so bile sanje Janeza Usenika. Pa naj jih odsan­ja. Saj je v predstavi tudi ena pesem z naslovom Impossible dream. Navsezad­nje so se uresničile.

PB: Tisto o tremi sem vprašal zato, ker si ljudje predstavljajo, da če kdo dela na televiziji, ne trpi več za to 'boleznijo'.

MT: Ojoj. Na televiziji res ne trpim več za njo, ampak ko se pa lotiš stvari, ki jih nisi vajen, se me pa prav tako loti trema. Čeprav ne tako intenzivna, ne takšna, kot bi bila, če bi bil popoln začetnik, ker nekako veš, kako jo premagati. Vsi smo imeli tremo. Zagotovo.

PB: Ste imeli tremo, ko ste nastopali v kvizu Lepo je biti milijonar?

MT: Tudi, in ko sem gledal posnetek od­daje, sem opazil, da nisem bil pravi jaz. Tak­šne čudne grimase sem delal, bil sem v nekem drugem svetu. Navsezadnje je šlo tudi zame. Na ta kviz sem šel, ker so mi rek­li, da gre za dobrodelnost. »Ja, zakaj pa ne.« Ampak bolj ko smo šli proti koncu, bolj mi je šlo skozi glavo: 'Bo šlo ali ne bo? Bom prišel do konca?' Nekaj stvari je bilo takš­nih, vmes ... No, takšno vprašanje, na katero nisem vedel odgovora, je bilo samo eno. Bawmanova celica. Zanj sem vzel polovičko. Drugih sem se spomnil, čeprav sem malo razmišljal.

PB: Nekje sem prebral – mislim, da je to rekla žena –, da ste drugi dan celo zajokali, potem ko se je sprostila napetost?

MT: Ženi sem rekel, da mi je uspelo odgovoriti na nekaj začetnih vprašanj, ko sem klical sina, sem mu pa rekel, da sem odgovoril na vsa. »Pejt spat,« mi je odgovoril, »boš jutri povedal.« Ni mi verjel. Potem mi je pa tako odleglo, da sem res malo zajokal. In ko sem ženi priznal, da sem prišel do desetih milijonov, takrat se mi je kar malo odtrgalo.

PB: So vas skrbela vprašanja, na katera naj bi zaradi poklica poznali odgovor, kot je bilo tisto, od kod sta bila diktatorja, oče in sin Duvalier?

MT: Blanka Doberšek je, ko sta bila aktualna Papa in Baby Doc, o tem pisala komentarje, gor, dol, potem se pa moraš odločiti o Haitiju ali Filipinih in sem moral malo razmisliti. Se mi je pa Jelinčič drl od zadaj: »Haiti! Haiti!« »Saj vem,« sem mu rekel. Malo sem moral pa tudi odigrati zaradi dramaturgije.

PB: Ko sem še sam delal v športnem programu Televizije Slovenija, se spomnim, da je precej gledalcev klicalo, ko jim kaj na zaslonu ni bilo všeč. Se morajo s tem ukvarjati samo športni novinarji ali je to kar usoda vseh televizijcev?

MT: Ne, tega smo deležni tudi mi, čeprav nekoliko manj. Če jim kaj ni všeč, kar kličejo, tudi v poročilih. Kličejo in grozijo s tem, da bodo nehali plačevati naročnino oziroma da nas bodo nehali gledati. Kličejo nas pa tudi zaradi česa drugega, zaradi kakšnih filmov, ker imajo pač našo telefonsko številko. Ampak tega je bolj malo. Res pa je, da kličejo samo takšni, ki kritizirajo. Kdor je zadovoljen, ne bo poklical in rekel: »Ej, dobro ste naredili.« Samo takšni, ki kritizirajo, kar pa tudi moraš razumeti. Mogoče kličejo zato, ker potrebujejo nekoga, ki bi jih poslušal, da nekomu malo potožijo.

PB: Se tega, kritike, po 40 letih dela človek navadi, se odbije od njega ali se ga še vedno kaj prime?

MT: Odvisno od tega, zakaj kličejo. Če hoče kdo izpovedati svojo osebno stisko in želi, da bi jo prišli posnet, potem ja. Čeprav jaz niti nisem tisti strelovod, to je po navadi kak­šna tajnica. Včasih pa pošlješ na telefon ­kakšnega mlajšega dežurnega in mu rečeš, naj se gre on pogovarjat in da ti nimaš časa. Včasih pa ljudje zahtevajo prav tebe, ker mislijo, da jim bom lahko kaj pomagal. Če je stvar vredna novinarske obdelave, itak presodimo na uredniškem sestanku. Sam ne morem nič storiti.

PB: Kaj pa kritike branja, govora, pričeske in podobno?

MT: To je pa vedno, ampak ne po telefonu. Ko sem se prvič pobarval, jih je bilo nekaj, potem so se pa tudi oni navadili. [smeh]

PB: Pogovarjava se dopoldne ob desetih, zvečer vas pa čaka vodenje informativne oddaje. Že veste, o čem boste govorili?

MT: Približno vem, kolikor sem spremljal radijska poročila. Ta teden sem bil bolj out. Dobro, zagotovo bo ta referendum o malem delu, o tem bomo krepko poročali, potem bodo kakšne razmere dol v Afriki ... To so ti standardi. Kaj se pa dogaja, na katere dogodke so šli novinarji, tega pa še ne vem, to bom izvedel, ko bom prišel v službo.

PB: 24 ur je najbolj priljubljena slovenska informativna oddaja. Ali dnevno sprem­ljate podatke o njeni gledanosti?

MT: Ja, dnevno jih dobimo na mizo. Pa niti ne vemo, kaj je najbolj gledano. Enkrat je bilo to, da niso mogli nič gledati, ker se nam je pokvaril računalnik in jih je zanima­lo, kaj bo. Takrat je bila gledanost velika. [smeh] Zelo odvisno je tudi od tega, kako pripraviš kakšno temo. Zgodi se, da tako nacionalka kot mi poročamo o istem, pa bo to pri nas bolj gledano. Temu se reče, da je nekaj bolj gledljivo. [smeh] Tudi zaradi tega sem potreboval nekaj časa, da sem se privadil Popu, da sem preklopil na njihov način dela in obdelave novic oziroma dogodkov. Na nacionalki je bilo to še po starem ustaljenem modelu. Počasi sem se naučil. Perovič je čisto drugače gledal na način podajanja novic, na poudarke, tudi na obliko raportov, tip IT, se pravi mednarodnega tona, saj ti lahko slika in ton včasih več povesta kot novinar. Včasih sem rekel: »A tega pa ne bomo predvajali?« »Ah, pusti to, to ni pomembno.« Na nacionalki bi bilo.

PB: Na vas zelo pritiskajo z zahtevami po gledanosti?

MT: Ne. Oziroma tako je: ko postaneš zelo gledan, zahtevaš to sam od sebe in to zahtevajo tudi uredniki, da tako tudi ostane, ne sme pasti. In če kdaj pade gledanost, pa naj bo to zaradi različnih vzrokov, tudi zaradi dopustov – no, takrat rečemo, da so šli naši gledalci na dopust –, je verjetno nekaj narobe. Potem sledijo motivacijski sestanki – gremo, gremo, dajmo, dajmo to spremenit, dajmo več tega ... Ko enkrat dosežeš neko gledanost, pride do rutine, ko ne iščeš več novih idej, novih izraznih možnostih, čeprav obstajajo. Novinarjem se včasih ne ljubi. Pride, naredi, cak, cak ... Ljudi pa pritegnejo poročanja s terena, vklopi, take reči.

PB: Še velja, da dobra novica ni nobena novica?

MT: To zmeraj govorim. Žal je to res. Smo pa tudi novinarji krivi za to. Zadnje čase poročamo samo o slabih stvareh, in bolj ko so stvari slabe, bolj ko lahko udrihamo, pljuvamo, bolj mislimo, da ljudje to hočejo gledati. Ne, mi jim to pravzaprav vsilimo. Ljudje tudi radi kaj dobrega preberejo ali pogledajo in slišijo. V naši novi oddaji ob enih popoldne vedno objavimo kakšno dobro zgodbo, pozitivno, da ni vse črno. Saj pravzaprav je res vse črno, ampak ni pa treba tega še stopnjevati.

PB: Prav to sem vas hotel vprašati. Se tudi vam, ki pripravljate novice, zdi vse narobe v tej državi?

MT: Ja, vse je narobe. Ko berem, sem včasih na kakšno stvar prav jezen. Na primer: dogajanje po operaciji predsednika v Avstriji. Novica: predsednik je bil operiran in se dobro počuti. Potem pa: zakaj je šel tja pa kdo bo to plačal, in ko je rekel, da sam, niso mogli najti drugega, pa so v nekem časopisu prilepili, koliko bo stalo njegovo varovanje. On je tako ali tako zmeraj varovan, pa naj gre na nogomet ali v Avstrijo, oni morajo z njim. Če drugega ne morejo reči, pa začnejo s takimi. In ob tem mi gre včasih na bruhanje.

PB: Kot novinar Playboya, ki predvsem intervjuvam ljudi, imam redek privilegij, da se lahko pogovarjam s tistimi, ki sem jim naklonjen. Tega vi kot voditelj informativne oddaje nimate?

MT: Ne, lahko izbiraš gosta po tem, koliko je sposoben nastopati, kaj ti lahko pove v tis­tem kratkem času, kako kompetenten je in kako kredibilen. Presojaš ga po teh kriterijih in seveda skušaš dobiti najboljšega. Ni nujno, da ti je osebno simpatičen.

PB: Je težko ohraniti profesionalno distanco, če na sogovorniškem stolu sedi človek, s katerim ne bi šli na kavo?

MT: Ja, seveda. Enkrat nisem, to se mi je tudi zgodilo. Ne bom rekel pri kom, zgodilo se je pa zato, ker je začel pribijati nekaj, kar sem začutil kot sovražni govor, in sem mu rekel: »Tule pa ne boste, v naši oddaji, lahko kar nehate.« Odziva gledalcev sicer ni bilo, je pa bil včasih, še prej, ko smo včasih grdo ... Pa ne grdo, ko smo gostu postavili kakšno takšno vprašanje, ki je bilo malo na ostro, in so že prihajali odzivi kot: »Ja, zakaj ste pa premierja tko matru?« Nekaj ga moram vprašati, ne? Če hočeš dobiti odgovor, moraš postavljati neprijetna vprašanja. Pa še tako se ti kdo izmuzne. Nekoga lahko vprašaš desetkrat isto stvar, pa bo zmeraj odgovoril kaj petega, direktni pa odgovorijo. Včasih tudi v svojo škodo. Seveda hočejo vsi ohraniti svojo podobo, ki jo z vprašanji malo spodjedaš.

PB: Nimate pa težav z udeležbami v oddaji?

MT: Načeloma ne, sicer pa se s tem ukvarjajo drugi. Sam ne izbiram gostov, izbiramo jih skupaj. Ta oddaja je kolektivna, je skup­no delo, skupek idej enih in drugih.

PB: Koliko besede imate pri izbiri vsebin, gostov in vsega drugega?

MT: Kolikor hočem. O vsem se pogovarjamo. Včasih mi tudi vprašanja pripravijo drugi, ker preprosto nimam časa zanje, če me čaka pet gostov. V oddaji ob enih imam pet, šest gostov in ni časa, da bi se poglobil v ­tematiko in vprašanja. K sreči gre pogosto za bolj splošna vprašanja: kaj hočete s to akcijo doseči ali kaj ste se dogovorili na seji, s katere ravnokar prihajate, in podobno. ­Recimo ta prerivanja s sindikati. Ampak če se odločim in se mi zdi prav, lahko postavim tudi kakšno vprašanje, ki se mi porodi iz – reciva temu – lastne firbčnosti. Včasih se mi kaj porodi med pogovorom.

PB: Je v oddaji veliko improvizacije?

MT: Naj bi je bilo čim več. Treba je dobiti odgovor na tisto, kar te zanima, pot je pa tvoja.

PB: Vem, da je bila RTV Slovenija svoje čase zelo rigidna, kar se tega tiče. Bog ne daj, da se ne bi iztočnice ujemale …

MT: Ja, ampak to je bilo tudi zaradi tehnologije. Zdaj že vedo, da se boš poslovil, če rečeš gostu najlepša hvala. Kvečjemu ti kdaj v slušalke povedo, da je treba še eno minuto vleči ali pa naj neham, ker sem že predolg. Gre bolj za to, da lovimo skupno minutažo celotne oddaje kot pa posamezne teme. Te lahko raztegneš, gre pa včasih na ta račun kaj drugega ven, kakšen vnaprej pripravljen prispevek.

PB: Na televiziji ste začeli, ko o gledanosti ni še nihče govoril. Je bilo zato kaj laže delati?

MT: Hm, kakor za koga. Zdaj pravijo tistim časom svinčeni, pa ne vem, zakaj. Takrat so govorili o nekakšni samocenzuri, tudi ko je šlo za sliko. In res si se moral izogibati pos­netkom cerkva, če si delal kakšno re­portažo. Bog ne daj, da bi se pojavila v kak­šnem ­kadru. Po eni strani je bilo laže delati, ker si tako ali tako napravil tisto, kar so ti rekli. So pa bili tudi takrat novinarji, ki so postavljali neprijetna vprašanja, bili kritični in preisko­valni. Ampak to je bilo odvisno od človeka, od novinarja, kako se je postavil. Mnogi niso samo božali in govorili, kako je lepo, in odpirali tovarne. Spomnim se, ko so se pri nas začele prve stavke. Bomo povedali, da tam stavkajo ali ne? »Ne, ne bomo, zdaj še ne ...« Stavka je bila takrat nekaj zelo resnega. ­Danes najraje ne bi povedal, ker jih je toliko.

PB: Se spomnite svojega prvega voditeljskega dneva?

MT: To je bilo enkrat sedeminsedemdesetega ali oseminsedemdesetega. Za te let­nice nisem najboljši, sem pa že prej vodil Obzornik. Nataša Dolenc je brala, jaz sem se pa tresel ob njej. Tako je bilo, da so šli vsi voditelji sočasno na dopust in sem rekel Dragu Pečku, organizatorju: »Pa dajva midva.« »Si upaš?« »Si.« Ampak se je šejkalo. Spomnim se, da sva sedela z Dolenčevo za tako majhno mizico, in ko sem prebral prvo napoved in so spustili prispevek, so v studiu zaploskali in potem je šlo.

PB: Ste pred tem opravili veliko vaj za ­nastop pred kamero?

MT: Ne. Nekaj smo nastopali pred kamero, podali kakšen raport, drugače pa zelo malo. Mislim, da smo samo enkrat vadili, da sem se naučil, kje stoji kakšna kamera in kam moram gledati. Imeli smo pa bralne ­vaje, te pa.

PB: Čeprav prebivalci Pivke, se pravi ­Pivčani, nimate prav izrazitega dialekta, ki bi se ga morali znebiti za javno nastopanje, ali se motim?

MT: Mislim, da se laže in bolj približamo knjiž­ni izgovarjavi slovenščine kot kakšni bolj severovzhodni prebivalci Slovenije. ­Malo že vlečemo, in sicer eno takšno primorsko-notranjsko narečje, ker prav pri nas poteka meja. Na televizijo je prišlo tudi veliko ljudi iz Ilirske Bistrice in sem opazil, da tudi oni niso imeli prav velikih težav govoriti po slovensko. [smeh]

PB: Kam se prištevate Pivčani? K Notranjcem ali k Primorcem?

MT: Prištevamo se k Pivčanom. Pivka je neko svoje območje. Včasih so jo šteli k Not­ranjski, politično je sodila k Primorski. Naša družina je stanovala na železniški postaji. Na severno stran je bila Pivka, Postojna, se pravi Notranjska, od naše hiše dol pa Brkini, se pravi Primorska. Mi smo Pivčani, Kraševci. Sam se s tem nikoli nisem prav veliko ubadal, ampak če me že kdo vpraša, sem raje Primorec.

PB: Ste kot otrok hoteli postati novinar?

MT: Niti ne. Kot vsi mulci sem hotel postati pilot, ko so nad nami po vojni še letala vojaška letala. Potem sem hotel biti vse sorte, tudi zdravnik, med gimnazijo sem pa hotel na igralsko, pa ni bilo šans in nisem šel niti na sprejemne. Doma smo se pogovorili in je rekla mati, da to pa ne.

PB: Mar ni bila ona sama igralka?

MT: Igralka, ja, tako, kot sem zdaj jaz igralec. Takrat so obstajala sokolska društva in so vedno naredili kakšno predstavo, da jim ni bilo dolgčas. Ni bilo televizije in so morali nekaj delati. Jaz sem pa prav zaradi televizije bežal v Mančo, da nisem zmeraj tam, da pogledam še kaj drugega. Mati ni bila za to: »Ne, ne, ne ...« Je pa zdaj prišla na to predstavo in rekla: »Joj, zakaj nisi šel ti rajši na igralsko?« Sem rekel: »Mama? Pred 50 leti, ja ...« Tudi sam sem v Pivki igral in nastopal na kakšnih igricah, takih, partizanskih. Napravili smo igro Dvanajst apostolov, takšno luštno, mladinsko, o otrocih, žrtvah vojne. Tam sem igral pa na proslavah sem kar naprej recitiral in se mi je zdelo fino. In ko sem čez 50 let spet stopil na oder, se mi je zdelo, da ni bilo vmes nič, da je šlo kar iz tistega v to.

PB: Doma ste imeli televizijo?

MT: Ja, ampak zelo pozno. Mislim, da je bila prva televizija v Pivki, po kateri so se tresle črte, na železniški postaji v restavraciji. Tja smo hodili gledat italijanski nogomet. Sicer nismo nič videli, se nam je pa kljub temu zdelo fajn. Črno-belo, seveda. Takrat se mi zdi, da je oče kupil šele prvi radio in dal zanj celo plačo, podobno kot čez deset let še za televizijo. Take reči so bile zelo drage, kot bi danes kupil avto. Na tisti televiziji sem gledal dnevnik pa beograjske humoristične nadaljevanke in pa prve ameriške, kot so bile Mestece Payton, ki ga je oče zelo rad spremljal in sem ga zaradi tega malo še sam. Ampak me to ni tako zelo zanimalo, da bi prav presedel cele dneve pred televizorjem. Pogledal sem ­kakšen boks Mateta Parlova pa kakšno umet­nostno drsanje.

PB: Umetnostno drsanje?

MT: Ja, to smo gledali, ker česa drugega ni bilo, pa kakšno posneto gledališko predstavo, ki je pa nisi nič razumel zaradi slabega posnetka. No, potem so prišli pa že filmi.

PB: Iz Pivke na gimnazijo v Postojni in potem na študij industrijske psihologije v Ljubljani. Zakaj pa?

MT: Kar nekam sem šel. Grem tja, sem si rekel, do prvega izpita, na katerem bom ubrisal. Vedel sem, da to ni zame. Industrijski psiholog? Meritve hrupa ... Tega ne bom delal.

PB: Pobrskal sem po definiciji te panoge, ki pravi: Ukvarja se z merjenjem zadovoljstva na delovnem mestu, z ocenjevanjem stresnosti ter s psihološkim testiranjem potencialnih delojemalcev pri razpisih novih delovnih mest ...

MT: To je zdaj malo novejša definicija. Takrat smo se ukvarjali z delovnimi razmerami pa z zadovoljstvom delavcev. Na prak­si na železnici so mi dali narediti raziskavo o delovnih razmerah strojevodij. Koliko časa so vozili s parnimi lokomotivami, koliko časa so spali, koliko nesreč je bilo, vzroki nesreč, zakaj je prihajalo do njih, od pre­utrujenosti do prekomernega uživanja alkohola, da ne bom rekel zaradi pijače. Tisto je bilo še zanimivo, ampak vse življenje pa tega ne bi mogel delati.

PB: Kaj pa ste takrat ugotovili pri železni­čarjih?

MT: Da je število nesreč zelo povezano z delovnimi razmerami. Od tega, koliko časa so bili na vožnji, koliko počitka so vmes imeli, na kateri progi so vozili. Če je bila to vožnja s parno lokomotivo do Pulja in nazaj, ni bilo veliko nesreč. Več se jih je zgodilo po elektrifikaciji, ker so bili strojevodje, kurjači navajeni na parno lokomotivo brez žic nad seboj. Zgodilo se je, da je tisti, ki je nakladal premog, po nesreči z lopato udaril po žicah, ker so bile še zmeraj dvojne lokomotive,
in ga je ubilo. Do te nepazljivosti je prihajalo pa zaradi več vzrokov.

PB: Potem sem naletel na zanimiv detajl iz študentskih let. Kot študent ste si služili denar tudi s poziranjem za študente in študentke likovne akademije. Je težko stati nag pred občinstvom?

MT: [smeh] Ja, in zdaj so po toliko letih iz­brskali neko sliko s podstrešja. Moj prijatelj je hodil na likovno, na slikarstvo. Mi smo za denar razvažali premog, šteli promet ... In mi je nekoč rekel, naj pridem k njim pozirat. »Saj hodijo,« je rekel, »ampak imamo dovolj teh starcev in uvelih kurb.« Pa sem šel. Enkrat za neki akt. Bilo je stresno, ampak moraš to odmisliti in k sreči sta bili tam samo dve punci. Potem so oni to risali in sem tako prišel do precej lahkega zaslužka,
za katerega ni bilo treba nič švicati. Potem sem pa še enkrat poziral za olje, na stolu. Ta akt so pred kratkim našli na nekem podstrešju in takoj v Novo. [smeh]

PB: Ta akt imate zdaj doma?

MT: Ne, tega nimam, imam pa olje.

PB: Tisto risbo sem videl. Vas je ujel?

MT: Mogoče je malo pretiraval, vsak slikar pač da sliki nekaj svojega. [smeh]

PB: Ker na tisti sliki ste, kot bi danes rekli, upodobljeni z zelo definiranim telesom. Zaradi športa?

MT: Ja, takrat sem se kar veliko ukvarjal s športom, še najbolj, ko smo zidali hišo in sem premetal enih opek, cementa in peska. Sem pa ljubiteljsko metal disk in kopje, nogometa pa nisem igral, ker sem se hitro zadihal, pa takrat še niti nisem kadil.

PB: Se kaj spomnite, koliko ste vrgli disk in kroglo?

MT: Ja, disk sem takrat vrgel celo dlje, kot je bil slovenski mladinski rekord, samo da je bilo to na mojem travniku, na nogometnem igrišču, in ni bilo nikogar, ki bi potrdil. Sem pa izmeril, koliko sem vrgel, in videl, da dlje od tega rekorda. To je bilo brez trenerja, za svoj lušt. Vzel sem kopje, disk in to premetaval. Potem sva bila že dva, ki sva metala ta orodja z enega konca igrišča na drugega, da ni bilo treba hoditi. Do 30 metrov je šlo hitro, od 30 do 40 mogoče v enem mesecu, ker smo izpilili tehniko, šlo je pa do 43 met­rov in še nekaj. Rekord je bil takrat 41 met­rov. Nikoli pa nisem šel nikamor, na kakšna tekmovanja. Sem pa nosil disk s seboj še kot študent in šel kake dvakrat vreč to reč.

PB: Če moji podatki držijo, ste prvo vest posneli leta 1971?

MT: Ja, ampak na televizijo sem prišel leto dni prej, še kot študent novinarstva.

PB: Leta 1971 je recimo umrl Jim Morrison. Je bila to takrat novica za RTV ­Ljubljana?

MT: Tega se pa ne spomnim. Spomnim se, da je bila prva, ki sem jo jaz pripravil in prebral, novica o krvodajalski akciji. Nekatere so poslali na tržnico, mene pa na krvodajalsko akcijo. To sicer ni bila prva vest, ki sem jo napisal. Pred tem sem trgal tanjuge in jih raznašal po redakcijah pa kdaj napisal kakšno vest. Potem so pa rek­li: »No, zdaj pejt pa še ti ...« In sem šel na krvodajalsko akcijo.

PB: Na televiziji ste začeli delati v času, ko je Stane Dolanc v Splitu povedal: »Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda ni tako in tudi nikoli ne bo.« Kako se je to, da ne živimo v demokratični državi, poznalo pri delu televizijskih novinarjev?

MT: Ko je prišlo Dolančevo pismo, so zbrali novinarje v sobo in jim je Tomaž Terček – ali pa je bil Peter Ovsec? – tisto prebral in so komunisti usekali: »No, zdaj veste, kaj moramo delati ...« Jaz sem stal tam v kotu in si mislil: 'Pustite mene na tržnico. Tam lahko povem, da so različne cene.' [smeh] Meni se je zmeraj zdelo čudno, ko so govorili o volitvah. Koga naj bi pa volil? In nisem šel, čeprav sem bil na svojih prvih volitvah star tri leta. Takrat so bile še skrinjice in kroglice. »Mama, bom jaz vjgu.« »No, pa dej.« Te skrinjice so bile tako narejene, da se je slišalo, če si vrgel kroglico v napačno. Prave so bile obložene s filcem, napačne pa ne.

PB: Stvari so se od takrat sicer spremenile, a se mnogim zdi, da je pritisk partije zamenjal pritisk kapitala.

MT: To pa zagotovo. Takrat smo razmišljali o tem, kako politika usmerja gospodarstvo, ker je pač obstajalo plansko gospodarstvo s petletkami in podobno, namesto da bi bilo obratno in bi gospodarstvo vsaj do določene mere usmerjalo politiko.
Ampak to je zdaj preraslo vse okvire. Tako hitro smo prišli v kapitalizem ali kaj naj bi to bilo, brez izkušenj in tradicije. Čeprav je bilo tudi včasih verjetno tako, da so kakšne velike tovarne izsiljevale in izsilile sprejetje kakšnih zakonov. Recimo železnica. Kje smo takrat govorili o izgubah železnic? Nič, vse je pokrila država.

PB: Ima Pop TV drugačen odnos do ljudi, ki oglašujejo pri vas?

MT: Jaz ga nimam, marketing oziroma tržniki pa ga imajo. In ko včasih objavimo kaj neprijetnega o njih, že pritečejo: »Ja, pa kaj si to napravil? Pa ne bodo več dali oglasov ...« Ta vpliv je. Politika na nas ne more vplivati ali pa vpliva, pa sam ne vem, ker ne poznam ozadij. Se je pa že zgodilo, da so podjetja umaknila oglase, ampak to mene niti ne sme zanimati in me ne zanima. Jaz delam svoje.

PB: Bral sem o tem, kako ste postali turnusni urednik na RTV Ljubljana. In sicer naj bi vas takratni urednik informativnih oddaj Bogdan Pleša, da bi vas pregovoril, peljal čez cesto na dve vodki ...

MT: Ja, v Turista. Najprej me je poslal v Beograd za tri mesece k Darku Marinu, da sem videl, kako to tam delajo. Struktura uredništev, hierarhija je bila podobna, ­narejena po JRT-modelu. Najprej sem bil mlajši novinar, potem starejši novinar, potem mi je pa rekel, da bom postal turnus­ni urednik, ki mu danes pravimo dnevni ured­nik. »Bogdan, jaz pa ne bi,« sem rekel, »ne vem še ...« »E, daj, daj, mali ...« in me je ­peljal ne dve vodki in po teh dveh vodkah sem pristal.

PB: Takrat je bila toleranca do alkohola na Televiziji zelo velika?

MT: Ja. Ne vem, ali je bil to samo izgovor, ampak takrat so vsi rekli: »Če hočeš kaj zvedet, moraš v oštarijo.« Tam so se dobivali tako radijski novinarji kot naši. Dobro, oštarija, ni pa treba, da se tam nacejaš, lahko spiješ samo kavico. So pa nas mlade mulce pritegnili svetli vzori starejše generacije in smo še mi začeli piti.

PB: Tudi vi ste imeli težave s pitjem, kajne?

MT: Ja, jaz sem bil pri tridesetih letih na Škofljici.

PB: Ste kdaj vodili Dnevnik pijani?

MT: Ne prav Dnevnika, večerna poročila pa. Ena. Takrat sem bil tik pred tem, da letim, pa so bili malo popustljivi in sem se šel zdravit.

PB: Najbrž je težko ohraniti zbranost, ko se ti jezik zapleta?

MT: Ne, pa zanimivo, da se mi ni. Tudi drugi voditelji, pa ne bom o imenih, so šli pred oddajo zaradi treme na kakšno vodko. Potem te pa to potegne, in ko vidiš, da to ne pelje nikamor, moraš nekaj narediti. Pa jaz ne bi, če ne bi žena šla do generalnega direktorja Vipotnika in so me dobili s klasično: »Boš ostal brez službe in kaj boš brez službe, ko imaš družino, pa žena te bo pustila ...« Šel sem, čeprav še zdaj trdim, da nisem bil tak alkoholik, da bi moral. Sem pa živel na Škofljici tri mesece in videl marsikaj, videl, kam te lahko alkohol pripelje, slišal ogromno tragičnih zgodb in tudi samomori so se zgodili tisti čas.

PB: Kako pa poteka to zdravljenje?

MT: Nekaj časa si v tej ustanovi, zdaj Škofljice ni več, in po določenem času, ko opraviš vse izpite, predstavitev, greš lahko ven, čez vikend. Po končanem zdravljenju se je nadaljevalo delo v terapevtski skupini.

PB: Niste pa nikoli razmišljali, da bi šli k Ruglju?

MT: Ne, Rugelj je takrat ravno pustil delo na Škofljici, so pa bili drugi Ruglji. Je bil Kobal, pri kateremu sem se zdravil in ki se je prepiral z Rugljem glede načina zdrav­ljenja. Čigava metoda je boljša. Rugelj je bil bolj vojaški, Kobal je pa skušal malo drugače. Rugelj – pa o mrtvih vse dobro – je zelo spreminjal svojo metodo, tudi krivdo za alkoholizem je naprtil najprej ženskam, potem so bili vsega krivi moški, ­potem je uvedel skupinsko terapijo pa so morali zdravljeni alkoholiki hoditi na ma­raton Treh src, zraven žena in vsi otroci. Že tako so vsi trpeli ... Saj je bilo v redu zamiš­ljeno, ampak vse preveč vojaško.

PB: Če bi hodili k Ruglju, bi morali nehati kaditi?

MT: Tudi ti so mi rekli, naj neham. Pri nekaterih so vztrajali, pri meni niso. Saj bi res moral nehati.

PB: Koliko časa že kadite?

MT: Od sedemnajstega leta.

PB: Po dve škatli na dan?

MT: Zdaj eno. Začel sem pri sedemnajstih v brigadi, in to zaradi afnarije. Imeli smo teptalce, ki si jih prižgal tako, da si zvil papirček, ga prižgal in zatlačil v luknjico. Frajerji so imeli cigarete, ki so jih zatlačili tja not, in je to delalo. Jaz tudi! [smeh] Vse neumnosti pobereš, kaj pametnega takrat še ne. Zdaj gledam tistih 15 let odraščanja, kako takrat vse spoznavaš intenzivneje, kako odprt si. Potem si pa enkrat star 25 let in se začne vse dogajati počasneje. Vse si že izkusil ... Mislim, vse, osebnost že gradiš, ampak vse lumparije si že dal skozi, in včasih imam občutek, da se od takrat do danes ni nič zgodilo. Razen teh izletov na Škofljico in podobnega.

PB: Vas ni strah kakšne odpovedi pljuč?

MT: S pljuči ni nič narobe. Ko sem imel pljučnico, so me slikali in rekli, da ni videti, da bi kadil. Ne inhaliram. Kadim zato, ker potrebujem nekaj v roki. To je ta moja največja odvisnost, da imam nekaj v roki. Med oddajo imam svinčnik. Potrebujem nekaj, da se zamotim. Videl sem gospoda na železnici, ki je kupoval cigarete, jih neprižgane dal v usta in toliko časa žvečil, da je cigareta postala vsa mokra, potem pa jo je vrgel stran in iz škatlice izvlekel novega. To je potreboval. In jaz, ko poteg­nem dim, ga ne inhaliram. Povlečem ga v usta, obrnem in izpihnem. Nekdanja direktorica Kliničnega centra je tudi zelo kadila in še vedno kadi. Ampak na isti način. Nekoč sva se pogovarjala, ko je bila gostja, in sva šla na cigareto, ker smo takrat še lahko kadili. »Vi kadite?« sem jo vprašal. »Eh, kadim, saj ne inhaliram.« Pokadila oziroma ponucala pa morje cigaret. Jaz sem isti.

PB: Kako ste se pa prilagodili protikadilskemu zakonu?

MT: Normalno. Malo drugače je, če greš pozimi na kavo. Tisto je bilo dobro, ko so rekli ob polemikah z džamijo: »Džamija bez minareta je ko kafa bez cigareta.« Jaz rečem obratno: »Kava brez cigareta je kot džamija brez minareta.« Nič, smo šli pač ven pod luči in grelce. So nam pa na Popu uredili kadilnico in hodimo tja. Opazil sem, da smo tako natempirani, da se vedno znajdemo tam eni in isti. Eno uro te ni, takrat se zvrstijo drugi, potem pa spet ti. Po navadi po oddajah, ko jih narediš, greš na cigareto. Takrat pridejo tudi vsi drugi, ki delajo pri tej oddaji, potem gremo pa naprej. Včasih je v kadilnici tako zakajeno, da ti niti ni treba prižgati.

PB: Za vami je več kot 40 let televizijskega dela?

MT: Ja, če štejemo še leta, ko sem delal kot študent. S tem, da sem šel v redno službo zelo pozno in mi do polne pokojnine manjkata še dve leti. Kar se pa starosti tiče, bi pa že lahko šel.

PB: Pa se vam še da?

MT: Še. Glej, dokler še lahko, zakaj bi pustil? Dokler me še ljudje hočejo gledati, dokler me šefi še hočejo videti, do takrat bom še malo vlekel. Mogoče bo kdaj prišlo kar na hitro: dosti imam vsega, grem! Ampak do takrat si moram nekaj izbrati. Ne moreš kar tako nehati, ker potem ne boš vedel, kaj. Saj obstaja veliko mož­nosti, z ženo tudi rada hodiva v hribe, ­ampak ne moreš pa ves čas početi tega. Mogoče bom pa igral v Šentjakobskem. [smeh]

PB: V nekem intervjuju ste rekli, da izzivov ne iščete več v službi, ampak drugje.

MT: Zdaj je bilo to gledališče, mogoče bo še kaj drugega, tudi kakšni adrenalinski športi. Za menoj je bungee jump, poletel sem z jadralnim padalom, skočil s padalom ... To je in to te tudi malo zasvoji.

PB: Ker nekako si vas ne znam pred­stavljati kot upokojenca?

MT: Ja, hvala. [smeh]

Tekst Tadej Golob
FOTO Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri