Matevž Lenarčič

  • 08.06.2012

Pogovor s človekom, ki je z mušico obletel svet in se vrnil v Slovenijo, ki bi jo bilo najbolje evtanazirati. O poletu, plezalnih dneh, uničevanju planeta, mesožerstvu, medvedih na Kamčatki in pri nas ter vprašanju, ali bog je.

(Foto: Bor Dobrin)

4 fotografije v galeriji

Osmega januarja letos se je Matevž Lenarčič s Pipistrelovim ultralahkim letalom podal na pot okrog sveta, 19. aprila se je vrnil po preletenih 57.682 kilometrih nad vsemi petimi celinami in po preletu Everesta, kar doslej ni uspelo še nikomur s tako majhno čebelico. Sicer pa Lenarčič na tem področju itak sam postavlja standarde, in če je na tem poletu že s kom tekmoval, je s svojim prvim obletom zemeljske krogle. Leta 2004 jo je nam­reč obkrožil prvič, vendar po krajši in manj razgibani poti.

Čeprav sam ne mara razvrščanja v predalčke, ga, če hočemo, najdemo v številnih. Tako je diplomirani biolog, alpinist, jadralni padalec, (seveda) pilot, fotograf, naravovarstvenik, vegetarijanec, oče dveh otrok in – tisto, kar najmanj mara – podjetnik s podjetjem za fotografiranje zemlje iz zraka, od katerega živi. Star je 53 let, rojen v Trbov­ljah, stanuje v Rečici v Savinjski dolini.

Na prvi pogled deluje mrko in redkobesedno, in ko se razgovori, so njegove trditve manj redkobesedne, pa še vedno temačne. To, kar sedi danes v parlamentu, je prava slika Slovenije in bi jo bilo zato najbolje ukiniti, pravi.

Živimo v raju, pa ga bomo uničili z medsebojnimi prepiri. Človek je pre­dator in čas bi bil, da si to priznamo, če se že ne znamo poboljšati. In ker ne za svet ne za Slovenijo ne vidi rešitve, se je odločil, da bo vsaj sam do takrat, ko oba – svet in Slovenija – še stojita, živel polno življenje. Številni bi rekli tako njegovim stališčem kot načinu preživljanja prostega časa ekstremno, a tudi o tem ima svoje mnenje.

PB: Čestitke za rojstni dan!

ML: Pa kje to izveste?

PB: Internet.

ML: Pravzaprav še sam ne vem, ali ga imam 22. ali 21. maja. Oče je še včeraj rekel, da ga imam 21. V dokumentih piše, da sem rojen 22., ampak oče trdi drugače.

PB: Kako pa to?

ML: So že kaj zaštrikali.

PB: Sklepam, da ga ne praznujete.

ML: Kaj čem to praznovati?

PB: Nekje sem prebral, da lahko, če bi bilo to odvisno od vas, mirno ukinejo vse praznike. Tudi osebne potemtakem?

ML: Seveda, ker je življenje itak samo po sebi praznik in ga razvrednotiš, če praznuješ praz­nike. Vsak trenutek je praznik in vsako stvar razvrednotiš, če si rečeš, da je pa petkrat na leto nekaj posebnega.

PB: V Ljubljano ste, če se ne motim, prišli iz Rečice prek Grosupljega. Opravki?

ML: Pripravljamo razstavo v Bernu v Švici, ki se bo odprla 1. junija v Centru Paula Kleeja na takšni prestižni lokaciji in zdaj tiskajo fotografije pri podjetju v Grosupljem, ki pripravlja fotografije. Jutri sem pa nameraval na odprtje v Trento v Italijo, kjer so pa že postavili stalno razstavo, ki bo tam pet let, ampak je nekaj prišlo vmes in ne vem, ali bom šel.

PB: Sprašujem zato, ker ste še pred nekaj več kot mesecem leteli čez Everest, zdaj se pa ukvarjate s takimi tuzemskimi opravki. Kako se človek prilagodi na­vad­nemu življenju?

ML: Tako je življenje. Vsaka stvar je lahko v redu, odvisno od tega, kako pogledaš nanjo. Preživeti je treba. Pred Everestom smo denar zapravljali, zdaj ga je pa treba dobiti nazaj. Poleg tega sem že dovolj star, da takšni šoki niso prehudi. Včasih, ko sem se vrnil iz Himalaje, sem še pol leta hodil po jajcih okrog. Zdaj traja to en teden, potem te pa posrkajo banalne reči, plačevanje računov ipd.

PB: Od česa pa živite? Od aerofoto­grafije, od predavanj, razstav?

ML: Predavanja in knjige so za popestritev življenja. Živim od aerofotografije. Imam podjetje Aerovizija, s katerim opravljam panoramsko aerofotografijo, pa tudi kartografijo. Letalo smo modificirali v te namene in delamo špure sem in tja, sicer dolgočasne, so pa vsaj bolje plačane kot kaj drugega. [smeh] Naročniki so pa država, podjetja, občine. Obstajajo državne karte, ki naj bi jih vsaka tri leta obnovili, ampak je okrog teh razpisov vedno kuhinja in me ne zanima, podatki pa itak hitro zastarajo. Potrebujejo jih tisti, ki delajo v prostoru s fizičnimi podatki. Zadevo smo zagrabili malo drugače kot drugi in začeli to delati z ultralighti, s cenejšo, lažjo opremo, s partnerskimi firmami razvili nekaj lastnega softvera zanjo in lasten sistem Geoniss za navigacijo kamere, da ustreza ultralightu in lahko poskrbimo za produkte enake kvalitete. Malo smo premešali karte na tem področju v Sloveniji, kjer so to doslej delali s helikopterji in z večjimi letali, ampak če tehnologija to omogoča, ne moreš čakati.

PB: Ste z ultralahkimi letali lahko cenejši?

ML: Seveda. In so nas takoj prijavili na vse žive inšpekcije. Da se tega ne sme delati z ultralighti, ampak smo dobili vsa dovoljenja od države in lahko delamo.

PB: In kako vam gre?

ML: Eh ... Podjetnik je zame še vedno žaljivka, tako da nisem podjetnik oziroma mi je nerodno, če me kdo tako imenuje. [smeh] Za preživetje je, bogat pa ne bom od tega in tudi nimam namena. Veš, kaj je dober podjetnik? To je tisti, ki ustvari večjo dodano vrednost. To pa ustvari tako, da zmanjša zaslužek zaposlenim, pritisne podizvajalce in dobavitelje ali pa se celo preseli v sužnjelastniško Kitajsko. Po domače: bolj jebeš druge, več ti ostane. Če nekje vzameš, potem tam tega ni. Meni to ne gre in zato mi je podjetništvo odvratno. Delaš, padeš v to, potem pa nimaš časa. Zdaj imam ravno toliko denarja, da lahko rečem, da nisem revež, čeprav nimam pa nič privarčevanega. Če gre podjetje jutri v stečaj, sem v riti. Vsa družina nima nič privarčevanega, in to namenoma. Nobenih skladov, nič. Tisto, kar imamo, zagonimo, ker želimo živeti tukaj in zdaj.

PB: Vedno sem si vas želel vprašati tole: kako dober pilot ste?

ML: Najboljši.

PB: To itak, ampak kaj to pomeni?

ML: To pomeni, da če ne misliš, da si najboljši, potem bolje, da ne voziš letala. Malo karikiram, ampak dejstvo je, da ne smeš preveč dvomiti vase. To je podobno kot v alpinizmu. Če tam dvomiš, da boš preplezal neki raztežaj, ga ne boš. Bazična samozavest mora biti. Seveda imaš milijon dvomov, ampak verjeti pa moraš, da se lahko zmeraj spraviš iz težav.

PB: Opravili ste izpit za vizualno letenje ...

ML: In za instrumentalno.

PB: Je bil virus opremljen z instrumenti za nočno letenje?

ML: S tem je bilo pa tako, vse napol nelegalno. Letalo je ultralight, ultralightov pa ne moreš opremiti s temi instrumenti oziroma ne smeš leteti v razmerah brez zunanje vidljivosti. Tole letalo je bilo modificirano in je bilo zaradi tega registrirano kot eksperimentalno, takšno letalo pa bi teoretično lahko opremil za instrumentalno letenje, s tem da ga ni mogoče uporabljati za komercialo. Ampak instrumenti niso bili ravno po tistem spisku, ki ga zahteva dovoljenje za instrumentalno letenje, vendar dovolj, da sem lahko tako letel. Po svetu te pa tako ali tako nihče ne vpraša, kakšno letalo imaš, kakšno licenco imaš.

PB: Se pravi, da ste s tem virusom lahko leteli v popolni temi?

ML: Seveda, drugače ne bi bil tukaj. Ponoči, v oblakih ... Na tej zadnji poti okoli sveta sem precejkrat tako letel, večkrat, kot bi si želel. To letalo ni ravno boeing, da bi prav zlahka letel v takih razmerah. Majhno je, vsaka stvar ga zmoti, in če se ti pokvari kak instrument, si hitro v velikih težavah, tako da leteti na tak način s tem letalom ni prav velik užitek. Ampak včasih je bilo treba odleteti ponoči ali pa ponoči pristati, v oblakih sem pa bil velikokrat, v slabem vremenu in v nevihtah.

PB: Ko ste odšli na svojo prvo pot z letalom okoli sveta, ste imeli za seboj 400 ur letenja. Koliko jih imate zdaj?

ML: Več kot 4000.

PB: Kako gledate zdaj na tistih 400 ur?

ML: Pravzaprav me je zdaj bolj strah. Niti ni tako zelo pomembno, koliko ur letenja imaš za seboj, ampak je pomembneje, kako obvladaš letalo, s katerim letiš. Če imaš na istem tipu letala za seboj 200 ur letenja, je bolje, kot če jih imaš sicer 5000, na tistem tipu pa vsega 20. Splošni rešpekt dobivaš z leti, podobno kot pri alpinizmu. Ko doživiš nekaj stvari, približno veš, kaj te lahko čaka. Na začetku si bolj naiven. Rešpekt se z leti viša.

PB: Imam sina, ki je star osem let in bi rad postal vojaški pilot. Ste imeli sami kot otrok kakšne pilotske ambicije?

ML: Imel sem jih v srednji šoli. Po osnovni šoli so novačili za vojaško gimnazijo in sem mislil, da bi šel, pa so me doma hvala bogu postavili na realna tla. S te perspektive, ki jo imam zdaj, se mi zdi to odlično in bi to napravil tudi za lastne otroke. Slabšega, kot je to, da si v vojski, si ne znam pred­stavljati, služiti modelom, kot sta Pahor ali Janša, na primer, ali kakšnemu velikemu Slovencu ali na videz okajenemu predsed­niku. [smeh]

PB: Namesto vojak ste postali alpinist?

ML: Pri šestnajstih. Okolje je bilo takšno. Starši so precej hodili v hribe, Janez Bizjak, ki je bil včasih direktor Triglavskega naravnega parka, je bil načelnik Alpinističnega odseka v Trbovljah in naš družinski prijatelj pa sem prišel v tisti krog ljudi, potem je šla pa zadeva naprej po inerciji. Pojavijo se problemi z egom, biti boljši od navadnih planincev. Ampak osnovo ti dajo pa ta stari, odnos do narave, do gorskega okolja, in če te peljejo dvakrat na leto v hribe, je to že veliko. Potem so tam prijatelji, giblješ se v tistem krogu in itak ne vidiš nič drugega. Zdi se ti fajn, ko greš ob treh zjutraj z velikim ruzakom na avtobusno postajo ali pa na vlak in potem še na en avtobus – in se zdiš sam sebi džek. Potem se začneš primerjati, tekmovati, prerivati.

PB: Kako globoko ste zabredli v ta tekmovalni alpinizem?

ML: Zelo malo, če pogledam druge iz moje generacije, ker sem tudi zelo kmalu nehal plezati zelo težke smeri. Pri sedemindvajsetih sem že kar zaključil. Je pa bilo obdobje med 20. in 27. letom zelo intenzivno, čeprav še vedno ne tekmovalno. Še vedno smo izbirali smeri glede na to, ali so se nam zdele fajn, in ne glede na to, kaj bi nam vzpon čez­nje prinesel. Tisti iz moje generacije, ki so vztrajali, so že padli v te bolj profesionalne vode, polprofesionalne. Silvo Karo, recimo, pa Janez Jeglič, onadva sta vztrajala, Karo neverjetno dolgo. Ampak tja do '86, '87 ni bilo te scene, vsaj jaz se tega ne spomnim.

PB: Na turi v Franciji se vam je ubil soplezalec, pa ste kljub temu odšli še isto leto na odpravo v Himalajo. Vas nesreča ni odvrnila od plezanja? Ni bilo pomislekov?

ML: Pomislekov je bilo milijon, ker je bil Boris Simončič tudi moj najboljši prijatelj. Leto prej sva prišla iz Patagonije in po njej naju je Aleš Kunaver povabil na odpravo v južno steno Anapurne. Odšla sva v Chamonix po opremo in še nekaj na hitro splezat, pa se je ubil. Katastrofa! Jeseni je bila pa odprava. Nekaj časa je bila kriza, ampak je bilo treba še naprej hoditi v hribe, tam sem srečal po naključju skupino, ki je tudi šla na odpravo, Bogdana Biščaka in druge Postojnčane. Tista odprava na Anapurno je bilo povsem rezultatsko ponesrečena, nič ni bilo od nje.

PB: Kaj je šlo pa narobe?

ML: Čudno vzdušje je bilo. Za vodjo je bil predviden Nejc Zaplotnik, ki pa se je pred tem ubil. Moral bi tja tudi ta moj soplezalec Boris, pa se je tudi ubil. Naš cilj je bil preplezati južno steno Anapurne I, po katerikoli smeri pač. Načrtovali smo novo smer po sredini stene desno od Britanske smeri, pa nam je padajoče kamenje vsak dan stolklo vrvi, ki smo jih prej napeli. Plezali smo ponoči, podnevi nam je pa vse stolklo.

Potem smo zavili proti levi, proti Britanski smeri, pa so bile tam tako slabe razmere, da nismo prišli nikamor. Nevarno kot svinja, nekajkrat nas je pošteno zbombardiralo. Vmes je zapadlo še dva metra snega in nas zasulo ... Tudi pretoplo je bilo za tisti čas v Himalaji. Kako so pa Angleži preplezali tisto, mi pa ni jasno. Kako so splezali čez tiste ledene gobe? V tistih razmerah, ki smo jih bili mi deležni, je bilo za moje pojme to popolnoma neizvedljivo.

PB: Pri sedemindvajsetih se je alpinizem pri vas izpel?

ML: Že dlje časa je bilo tako. Vedno bolj smo banalizirali vse, na primer, zakaj je sploh treba kam, in če preveč razmišljaš o vsem, se ti zazdi vse brez zveze. Tako da smo malo zajadrali s padali, dobili družine ... Pa saj smo še šli kam, na Norveško, in jaz sem ves ta čas še vedno plezal, ne pa tako, da bi si rekel: zdaj moram pa na to odpravo in čez dve leti na to. Tega ni bilo. Povzpel sem se še na osemtisočak Broad Peak v Karakorumu, potem je šlo pa počasi in ne­opazno navzdol. Mogoče je bil tudi to problem, ker nisem imel nikoli kakšnih velikih tekmovalnih ambicij. Tudi tekmovalnost mora biti del tvojega alpinizma, da vztrajaš. Če gre samo za gušt, se ti kmalu zazdi prenevarno. Vidiš, na to pa doslej nisem pomislil.

PB: Pred leti sva sedela na kavi in ste rekli, da se vam zdi alpinizem po svoje brezzvezen, ker zmagujejo tisti, ki več tvegajo?

ML: Ja, mogoče nekaj v tem smislu. Saj nihče ne tvega preveč rad. Za tveganje moraš imeti razlog. Ali to, da si v riti in moraš tvegati in je najlažja rešilna varianta ta, da splezaš do konca, ali pa moraš nekaj videti spredaj. Samo za gušt ne greš plezat južne stene Daulagirija, moraš videti nekaj spredaj, moraš tekmovati.

PB: Kakšno je vaše mnenje o Tomažu Humarju, o njegovi plezariji?

ML: Tomaževa zgodba je večplastna. Po eni strani je vse, kar je napravil, vrhunsko, brez zadržka se mu priklonim do tal in sem mu celo nevoščljiv. Tudi jaz bi, če bi si upal [smeh]. Po drugi strani in čez nekaj časa se mi je pa zazdelo tudi patološko. Kar je počel na silo in za to, da bi še bil v medijih, ker je medtem malo padel iz njih, se mi je zdelo skoraj bolno. Po mojem se ni moglo končati drugače, kot se je. Tako na hitro o tem.

PB: Slovenci smo imeli nekaj alpinistov, ki jim je uspelo doseči splošno prepoznavnost. Mogoče je bil prvi tak Jože Čop pa potem Mahkota, Šrauf, Grošelj, Česen in Humar. Sami niste nikoli raz­mišljali o kakšni podobni karieri?

ML: Ne, absolutno ne, ni bilo takih načrtov. Če hočeš to, se moraš odločiti in si postaviti jasne cilje. Bi pa težko primerjal prejšnje in Humarja. Humarja bi lahko primerjal s Čes­nom, ki je bil prvi, ki je hotel iz alpinizma res narediti kariero. On se je pravočasno umaknil, Tomaž pa ne. Drugi so pa blesteli v drugih časih, ko mediji niso bili tako razviti in jih niso mogli tako posrkati. Mediji v socializmu tudi niso bili skapitalizirani in so imeli pozitivno konotacijo, zdaj imajo pa velikokrat negativno zaradi ustvarjanja dobička, rumenih zgodb in zato, ker zahtevajo od tebe vedno nove stvari. Kri.

PB: Do letalstva ste prišli prav s plezanjem?

ML: Ja, ko sem še vedno zelo intenzivno plezal, sem že začel leteti z jadralnimi padali. Pravzaprav so s tem začeli alpinisti. Splezaš gor in letiš dol. Saj kaj težjega s tistim težkim padalom nisi mogel splezati, sva pa šla enkrat z bratom Markom v Krmo in preplezala Poševno zajedo v Draškem vrhu in se na drugi strani spustila s padalom. Krasno!

PB: Koliko je takrat tehtalo takšno padalo?

ML: Uh, najmanj kakšnih deset kilogramov. Potem človek opazi, da mu nekaj ustreza, pa fotografirati sem začel, videl, da je s padali to zelo omejena reč, tako da sem potem opravil izpit za letalo.

PB: »Prepričan sem, da ljudje vse počnemo zaradi frustracij,« ste rekli v nekem intervjuju. Kaj to pomeni? Da so ljudje, ki se ukvarjajo z 'ekstremnimi' rečmi, bolj frustrirani kot ljudje, ki se ne?

ML: Jaz mislim, da so, čeprav je vprašanje, kaj vse razumeš s frustracijami. Zame so frustracije vse stvari, ki jih človek v sebi čuti kot dvom ali pa kot kontrast: gor – dol, levo desno, črno – belo, lepo – grdo, pametno – neumno, lepo – grdo ... To so frustracije in po mojem tisti, ki ima te kontraste bolj razvite kot drugi, počne zahtevnejše stvari. Ker pač čuti potrebo, da uravnoteži zadevo. Frustracije sicer mnogi razumejo v negativnem smislu, sam pa gledam nanje pozitivno. Vsi jih imamo, skušamo jih prikriti, ampak brez njih ne moremo živeti. Ne moreš ustvariti ravnotežja v sebi, če ne poznaš levega in desnega.

PB: Se človek rodi s tem? Z bolj razvito težnjo po izenačevanju?

ML: Seveda. Tudi to, biti prvi, je gromozanska frustracija. Zakaj neki Pahor čuti tako gromozansko potrebo po tem, da bo prvi? Tega nima vsak in tudi ne moreš biti predsednik vlade brez tega. Pahor ne bi bil nikoli predsednik vlade, če ne bi premogel tega. Po intelektualnih sposobnostih najbrž ne bi prilezel tako daleč.

PB: Ekstremno ... Najbrž se oba strinjava, da ta beseda ne pomeni nič?

ML: Jaz ne vidim nič razen zlorabe v medijske namene, ker ne vem, kaj je to. Zate, ki ne znaš leteti z letalom, je najbrž letenje ekstremna zadeva, zame pa ne. Zate preplezati osmico ni ekstremno, zame pa ta trenutek je.

PB: Kako bi se potem sami označili? Kaj vam piše na vizitki?

ML: Kaj mi piše? Ime. Imam pa več vizitk in na tej, ki sem jo uporabljal pri tem projektu, mi je pisalo pilot. Težko se je okarakterizirati in spraviti v neki predal, to sem zmeraj sovražil. Tudi fotograf nisem ... Pravzaprav nisem nič. Še najbolj sem padel v alpinistično in letalsko sceno. Fotografska scena mi nikoli ni sedla, pa katerakoli druga tudi ne. No, če prav pomislim, tudi v alpinistično nisem tako zelo padel, kot sem včasih mislil, da sem. Da bi vse svoje življenje gradil na neki dejavnosti, recimo alpinizmu ali letalstvu ali fotografiji, tega pri meni pač ni.

PB: Ko ste se prvič podali na pot okoli sveta, ste izbrali kanadsko letalo CH-701 z vzdevkom sky jeep. Drži?

ML: Ja, dizajn je bil kanadski, delali so jih pa na Češkem.

PB: Pipistrela takrat še ni bilo?

ML: Je bil, samo je bil zelo neprepoznaven, pa tudi delal je letala, ki me takrat niso za­nimala. Potreboval sem letalo za polet do Kamčatke, kjer bi slikal iz zraka za knjigo, ki sem jo takrat nameraval narediti. Potreboval sem letalo s primernimi lastnostmi: da lahko nanj montiram čolne, da lahko z njim pristanem na snegu, na mokri travi, povsod.

PB: Na Kamčatki ste pa slikali medvede?

ML: Dvakrat sem šel tja, slikal medvede, ker sem hotel narediti knjigo o tem, ampak mi še nekaj manjka. S helikopterjem bi bilo predrago, z letalom na Kamčatko se mi je pa zdelo fino, avantura, pa tudi čista iluzija, če zdaj na to pomislim. To je bilo prva leta po perestrojki in padcu železne zavese in takrat se je Kamčatka šele odprla Zahodu. Prej je bila zaprta zaradi vojske. Potem sem si urejal dovoljenja, da bi letel tja, in po pol leta dogovarjanj v Moskvi so mi rekli oni tam, da bom mogoče celo dobil dovoljenja, ker se tako trudim, ampak če jih bom dobil, naj grem okoli sveta, ker jih nikoli več ne bom dobil. Precej ljudi si je namreč želelo obleteti svet, pa niso dobili dovoljenj. Prej o tem nisem niti razmišljal. Na Kamčatki sem spoznal Charlieja Russella, ki je preučeval medvede, legendo, ki je s partnerico živel tam osem sezon in vzgajal medvede.

S seboj je imel tudi svoj ultralight, ki ga je tja pripeljal, sestavil in letel z njim. Brez vseh dovoljenj. [smeh] Tudi on je sanjal, da bo, ko bo končal svoj projekt, z letalom odletel naprej čez Beringov preliv in domov. Tako sem prišel do ideje, da bi obletel svet, čeprav je bil tisti moj prvi avion popolnoma neprimeren za letenje na dolgih relacijah. Ampak ker sem ga že imel, sem pač šel. Ivo Boscarol mi je sicer pred odhodom pisal in v pismu razložil, zakaj vse je njegovo letalo boljše.

PB: In če primerjate letali?

ML: Ne, to sta čisto drugi zgodbi. Potem sta prišla Pipistrelova sinus pa virus. To so tri različna letala po performansah. Prvo je bil takšno, da če mu je med poletom crknil motor, si pogledal dol in si moral tam pristati. Fineso je imel sedem, kar pomeni, da lahko teoretično v enem višinskem kilometru prejadra sedem kilometrov. To je zelo malo. Sinus je imel 1 proti 28, virus pa 1 proti 16, ampak pri drugih hitrostih. Kanadsko letalo je letelo s 120 kilometri na uro, sinus 190, virus pa 250, celo 270. Sem pa moral s tistim kanadskim letalom zaradi požarov pristati v Sibiriji in ni bilo težav, če bi pa to poskusil s sinusom in virusom, bi ju pa gotovo oba razbil. Takrat sem 40 dni čakal na končno dovoljenje v Minsku v Belorusiji, pa čeprav sem že imel dovoljenja, in so mi ga dali šele, ko sem obljubil, da bom s seboj vzel navigatorja, Rusa, s katerim je bil pa pravi žur in sva še zdaj v stikih. Andrej Dobrovin mu je ime. Svetovni žigolo, čez celo Sibirijo ga je bilo polno, 62 kilogramov težek, pa višji kot jaz.

PB: Pred tem zadnjim poletom Green­Light WorldFlight je bilo treba na letalu opraviti tudi nekaj dodelav ...

ML: Ja, in to kar precej. Glavni razlog za predelave so bili dolgi poleti, recimo iz Čila na Velikonočne otoke, pa višina, Everest. Za dolg doseg so morali na novo izdelati notranjost kril. Na zunaj so ostala enaka, notri so pa spremenjena. Malo ojačena in ves sprednji del je rezervoar. Ni več rezervoarja v krilu, ampak je to ves sprednji del krila. Tako je bilo v vsakem krilu po 150 litrov goriva pa zadaj je bil še en rezervoar za 50 litrov v prtljažniku. Potem je bilo treba narediti nov sistem za ventilacijo, povsem unikaten, ki je, hvala bogu, odlično deloval.

PB: To so vse izdelali pri Pipistrelu?

ML: Ja. Potem pa vsaka taka modifikacija potegne milijon drugih, tako da je bilo letalo krepko modificirano. Motor je bil drug, ker bi običajnemu na višinah zmanjkalo kisika. Ta, ki sem ga uporabljal, ima turbino, in ker je motor težji, se je porušilo težišče in je bilo spet treba spreminjati. Tako so ga na koncu pritrdili neposredno na požarno steno, in ne prek nosilcev, to je pa potegnilo za seboj dodatne dvome. Bo zdržalo ali ne? Se bo požarna stena stalila? Kar precej neznank je bilo, ki jih nisem mogel stestirati, preden sem odletel.

PB: Požarna stena je kaj?

ML: To je stena, ki loči kabino od motorskega dela, ki je po navadi malo bolj izolirana, da te takoj ne skuri, če izbruhne požar.

PB: Kako ste rešili težave z nabiranjem ledu na krilih?

ML: Teh pa ne moreš rešiti. Imeli smo rešitev za zmrzovanje propelerja, ampak bi to pomenilo deset kilogramov dodatne teže, tako da s tistim ni bilo nič, pa tudi koristilo nam ne bi, ker če ti letalo zmrzne, ti ne pomaga, če se propeler še kar vrti. Tako da je bilo treba paziti, da nisem zapeljal v kaj takšnega.

PB: V kaj?

ML: Območje zmrzovanja je relativno maj­hno. Če je premrzlo, tudi ni nevarno, pa če je premalo, prav tako ne. Za clear ice, nabiranje te glazure prozornega ledu, je najbolj nevarno območje od plus pet do minus 15 stopinj Celzija.

PB: Na vrhu Everesta ste bili torej razmeroma varni pred tem?

ML: Ja, tam ni večje nevarnosti za icing. So pa bile drugje. Če te to doleti, ni druge, kot da pristaneš. V Ekvadorju se mi je to zgodilo. Quito leži precej visoko, na višini našega Triglava, letel sem v slabem vremenu, nenehno v oblakih na višini 17 tisoč čevljev, kar je nekje na 5200 metrih, pri temperaturi plus tri in niti nisem opazil, da se mi na krilih nabira led. Potem so mi odpovedali instrumenti, ker mi je zmrznila pitot cev, letel sem skozi oblake brez instrumentov in potem mi je šele potegnilo, kaj se dogaja. Prižgal sem gretje pitot cevi, tako da sem čez nekaj minut spet lahko uporabljal instrumente, in poklical kontrolo bližnjega letališča, kjer sem hitro pristal.

PB: Letalo z ledom na krilih izgubi letalne sposobnosti?

ML: Zmeraj bolj. Več ko je ledu, slabše je, dokler jih dokončno ne izgubi. To je edina res zajebana stvar pri majhnih letalih. Ko sem letel z Antarktike, je bila živa štala. Na Antarktiki sami je bilo kolikor toliko v redu, pri Ognjeni zemlji se je pa vreme pokvarilo. Letel sem precej visoko in nisem imel več izbire. Pred poslabšanjem sem se moral spustiti tik nad morje, kjer je bila temperatura plus štiri stopinje, in notri med fjorde. Virus je visokokrilno letalo in ta led opaziš, ko se začne nabirati na spodnji strani kril in takrat nimaš več prav veliko izbire. Moraš dol ali pa gor. Ta led se namreč na soncu hitro sublimira, tudi če je mrzlo.

PB: Na Institutu Jožefa Stefana naj bi vam izdelali oblačilo za prelet Everesta.

ML: Ja, pa ni bilo zaradi pomanjkanja časa nič iz tega. Pogovarjali smo se o tem, ampak ker je to potekalo tik pred zdajci, so bili enkrat oni preveč zaposleni, enkrat pa jaz in ni šlo. Poklical sem jih, da bi v njihovi komori testiral sistem za kisik. Imel sem sistem s kisikom, ki še ni bil preizkušen na taki višini. V podjetju, ki ga izdeluje, so mi rekli, da bi moral delovati, sam sem si ga pa želel preizkusiti. Ta sistem se uporablja v letalski industriji tja do višin 6500 metrov, maksimalno 7000, in sem mislil, da imajo na Štefanu hipobarično komoro, pa je nimajo. Oni samo zreducirajo odstotek kisika, pritisk je pa v njihovi komori še vedno isti, le koncentracija kisika je nižja. Ta moj sistem pa sestavlja elektronska zadeva, ki zazna vdih in je dovajala kisik na podlagi dihanja. S tem sem prihranil ogromno kisika, delovala pa je na podlagi znižanja tlaka. Više ko si bil, več kisika si dobil. V komori tega nisem mogel preizkusiti. Na Štefanu so mi pa pomagati, da bi dobil ogrevano obleko, ki že obstaja. Izdelali so lutko, ki so jo sami naredili in s katero lahko merijo izolativne sposobnosti obleke. V tem smislu smo se pogovarjali, da bi jaz reklamiral tisto, kar oni že imajo, jaz pa bi lahko nekatere stvari stestiral, ampak potem zaradi pomanjkanja časa ni bilo nič iz tega.

PB: Kaj ste pa imeli oblečeno ob preletu Everesta? V poročilu s prvega letalskega preleta Everesta leta 1933 se mi zdi zabaven opis, kako jim je bilo vroče, ko so se v Indiji vkrcavali na letalo.

ML: Kabina je bila vedno pretopla, ker je bil motor pritrjen neposredno nanjo in je bila tista stena kot radiator. Vijaki, ki so gledali ven, so se segreli do 100 stopinj Celzija. Tudi gretje je delovalo, tako da s tem nisem imel nobenih težav. Oblečen sem bil sicer še kar, ampak bolj zato, če bi moral zasilno pristati in ne bi padel nag na himalajske ledenike. Na nogah sem imel hribovske čev­lje, s seboj pa dereze, če bi se kaj zgodilo.

PB: In kako je šlo čez Everest?

ML: Precej stresno, ker je bilo treba odgovoriti na več neznank. Tako letalo še nikoli prej ni letelo na tej višini. Leteli so z zmajem, kar je pa čisto druga zgodba. Zmaj pravzaprav ne more pasti v stoll, se pravi v položaj, ko ne more več leteti, letalo pa zlahka izgubi vzgon. Tudi površina krila zmaja je bistveno večja glede na težo. Ima pa zmaj druge težave, kup drugih težav. S tem, ki je preletel Everest z zmajem, z Richardom Meredithom Hardyjem, sva se dobila v Londonu in se pogovarjala. To je bila prava ekspedicija. Zmaja so pripeljali v Luklo in potem v Sjangboče, kjer sta s kolegom čakala dva meseca na prave razmere. Vzletela sta z enim motornim zmajem, ki ga je pilotiral Richard in na vrvi vlekel za seboj navadni zmaj s sedaj že pokojnim Angelom d'Arrigom. Še pred vrhom sta naletela na turbulence, vrv se je snela in tako je vrh preletel samo Richard. Ampak onadva sta imela vreme brez vetra, pihal je s hitrostjo petih vozlov, kar se ti v maju lahko zgodi. Sam sem imel druge težave. Polet sem načrtoval februarja ali marca, ko čez Everest piha jet stream [orkanski vetrovi od 200 do 300 km/h], dokler ga v sredini maja monsun ne porine v Tibet in je mir in lahko dobiš bolj zatišna dva dneva, mogoče tri. Ampak da bi bilo povsem brez vetra, pa ne gre. To je bila moja glavna frustracija, potem pa kisik in pa letalo samo, kako se bo obnašalo. V Sloveniji sem ga sicer preizkusil na večji višini, tako visoko pa ne, in tudi če bi ga, to ne bi bilo isto. V Sloveniji, kjer na tej višini ni turbulenc, ni težav, v Himalaji pa so, in če te enkrat vrže, se v tistem redkem zraku težko pobereš. Tako da sem bil precej posran. [smeh]

PB: Startali ste v Pokari, ne ravno na najbližjem letališču. Zakaj?

ML: Skoraj nemogoče je bilo zaradi birokracije startati iz Katmanduja. V Pokari sem pa imel znance iz njihovega letalskega kluba Nepal Avia in oni so mi vse uredili. Obstajata samo dve možnosti, ali Pokara ali Lukla, ampak v Lukli si v tisti luknji, iz katere nič ne vidiš. Marca, februarja je v Himalaji tako. Ko se hitrost vetra zmanjša, se začne vlaga dvigovati, kondenzirati in takoj začne snežiti, tako da imaš časa približno pol dneva. Nekaj takega se je na veliko srečo kmalu naredilo, vetrovi so pihali s hitrostjo med 40 in 45 vozli na vrhu Everesta, kar sicer ni tako malo. Če bi bilo 50 in več, ne bi šel, tako mejo sem si postavil. Problem je še ta, da je vidljivost v tem letnem času v Nepalu ubijalska. Vreme je sicer lepo, ampak je ta mist, da ne vidiš nikamor. Do višine 6000 metrov nisem nič videl, potem je bilo pa krasno, popoln privilegij.

PB: Je polet potekal gladko?

ML: Ja, razen tega, da nisem imel dovoljenja. Poskusili smo ga dobiti in smo se pogovarjali s šefom civilnega letalstva, z glavnim, dobili so ga v Pokaro in je, preden so ga nalili, obljubil vse. »Matevž, no problem, tommorrow morning you will get fax with any permition you want.« Faks je res prišel, samo da na njem ni bilo tega. Pisalo je, da lahko letim do višine 4000 metrov in v bližini Katmanduja, tako da sem moral leteti na šverc. Problem je bil, da iz Katmanduja proti Everestu letijo potniška letala na panoramskih poletih nekje do višine 22 tisoč čevljev. Slišal sem jih, ampak sem moral ugasniti transponder, da me niso zasledili na radarjih. Povedal sem jim, kje sem, čeprav nisem bil tam, nisem pa vedel, kje so oni. Ne bi bilo lepo, če bi zrušil kak potniški avion. Letel sem do Lukle, nad njo navil navzgor in čez Ama Dablam in Lotse proti Everestu. Prav čez vrh nisem šel, ker so bile premočne turbulence, ampak tam okrog, v bližini.

PB: Vas kdaj, ko tako letite čez vrhove, prime, da bi bili tam gor? Peš kot alpinist?

ML: Hja, to je čisto druga zgodba, ampak, ja, velikokrat, ker gre za popolnoma druge filinge. Vohat prežgano kožo zaradi sonca pa mraz, tega v letalu ni, in če to enkrat doživiš, bi še in še. Meni več kot vizualno dojemanje sveta pomeni vonj. Spomine na prvo odpravo na Grenlandijo mi še vedno predstavlja vonj. Enako s Himalajo. Vonj več kot slika, vonj po slabi hrani.

PB: Pipistrel se usmerja k električnim letalom. Je tukaj prihodnost letalstva?

ML: Mislim, da ne. Po tem, kar vemo zdaj o akumulatorjih in hranjenju energije, mislim, da ni šans. Vendar nikoli ne vemo, kaj bodo še pogruntali. Današnja tehnologija za izdelavo akumulatorjev ima mogoče še 100 teoretičnih odstotkov možnosti za izboljšavo, in to je to. Če bodo izdelali baterije s še enkrat večjo kapaciteto, kot jo imajo zdaj, niso naredili nič, še vedno bo bistveno premajhna. Če zdaj lahko letiš s takim letalom pol ure, boš potem eno uro, nakar boš moral pristati, jih spet napolniti. Morali bi poiskati sistem, ki bi sproti polnil baterije. Električni motor pa je definitivno veliko zanesljivejši od vseh drugih.

PB: Fotovoltaika?

ML: Težko, ker gre prepočasi, ker so premajhni tokovi. Bencin, dizel ali vodik, ne vem. Da bi si doma napolnil baterije in se potem cel dan s tem vozil okrog, tega pa še lep čas ne bo. Razen če se kaj ne zgodi, in zato je pozitivno, da se trudijo tudi na tem področju. To, da govorijo o tem, da bodo izdelali električno letalo, je pa v bistvu marketing za prihodnost, v tem smislu, da je to ob sedanji tehnologiji neizvedljivo.

PB: Mimogrede, ali ste precej neodvisni tudi v razmerju do Pipistrela?

ML: Stoodstotno. Vsako letalo pri njem kupim. Interes Pipistrel brez dvoma ima, ampak še vedno sem vsako letalo pri njem kupil, je pa zastonj opravil modifikacije in zagotovil odlično podporo na poti okrog sveta. Tako pri prvem poletu kot pri zdajšnjem, kar niti ni tako malo. Če bi vse seštel, gre za lep kup denarja.

PB: Prihodnost sem omenil z namenom. Ko človek prebira vaše intervjuje, se mu zazdi, da ste precej pesimistični. Nekje sem prebral tole: »Sam imam že nekaj časa težave z odnosom do človeštva.«

ML: Če gledaš tako, sem zelo pesimističen. Če me vprašaš, kakšne perspektive ima človeštvo, bom rekel, da nobenih. To, kar počnemo, je slabše od vsake druge živalske vrste. Imamo se za najbolj inteligentna bitja, a vsak dan kot človeštvo počnemo samomor. Ampak jaz se imam za blaznega optimista. Ker vem, da gre vsak dan vse v kurac, poskušam živeti vsak trenutek blazno intenzivno, in to se mi ne zdi pesimistično. Če me pa kdo vpraša, kaj si mislim o človeštvu, pa jasno, da ta predatorska logika, pa tisto, kar nam vzgajajo že od vrtca naprej, ta tekmovalnost, ne more nikamor pripeljati. Najprej moraš pohoditi druge in vsak zmagovalec ima okoli sebe mnoštvo poražencev, kar prav dobro za klimo neke družbe ne more biti. Če je to samo v športu, še ni problem, no, pa tudi to je. Za enega dobrega nogometaša imamo tisoč iztirjencev brez službe. Taka družba ne more dobro funkcionirati.

PB: Ampak ali ni to v naših genih?

ML: Lahko govorimo, da smo kot živali, da smo predisponirani, da smo v bistvu lovci, ampak potem pa dajmo že enkrat reči, da smo živali. Sam pa še vedno mislim, da smo lahko nekoliko drugačni, da imamo tak­šno zavest, da se lahko zavemo, da to nikamor ne pelje. Ne moreš ljudi vzgajati v tekmovalnost, v predatorje, obenem jih pa učiti, da so nekaj več, da razumejo etiko. Dokler smo predatorji, nismo popolnoma nič več, etične norme pa so prazen okvir.

PB: Po tem zadnjem potovanju ste rekli, da se vsega ni dalo razložiti z logiko in ste hočeš nočeš več stvari morali pripi­sati naključju oziroma usodi.

ML: Uh, to pa velikokrat, na tem poletu res velikokrat. Pri alpinizmu česa podobnega nisem nikoli napravil. Ko so se mi zdele zadeve prenevarne, sem se obrnil, skoraj nikoli nisem šel do konca. Da bi šel naprej popolnoma brez informacije, kaj me čaka, pa mislim, da celo res nikoli.

PB: Na tem poletu je prišlo do tega?

ML: Ja, recimo pri poletu s Cookovih otokov na Novo Zelandijo na 3000 kilometrov dolgem odseku je tak odvraten predel, iz katerega te težko potegnejo zaradi velikih razdalj.

PB: Spodaj je samo voda?

ML: Ja. Nastala je fronta, okoli katere nisem mogel, in je bilo treba vanjo. Fronte je bilo za 500 navtičnih milj, za več kot štiri ure letenja v groznih razmerah. Vidljivosti ni bilo nobene, povsod okrog strele in turbulence.

PB: Če bi strela udarila v letalo?

ML: Tega bi skurila, ker je plastično. Imel sem instrument, ki je zaznal razelektritve v oblakih, ampak ni delal. Edino komunikacijo sem imel prek satelitskega telefona s kolegom Domnom Graufom, ki je doma za računalnikom gledal satelitske in radarske slike in me usmerjal stran od največje intenzivnosti. Tiste štiri ure so bile težke in takrat začneš malo verjeti v usodo.

PB: Od priznavanja usode do vere ni prav daleč. Ste verni?

ML: Sem krščansko vzgojen s pozitivnim odnosom do krščanstva nasploh, ker se mi zdi brez zveze biti budist v krščanskem okolju, je pa zadeva zelo podobna. Obe veri skušata ljudi postaviti v etični okvir, v katerem bo življenje znosno. Saj pri religiji gre v bistvu za to. Postaviti norme, po katerih se bomo ravnali, da bomo lahko med seboj sodelovali in živeli po teh kriterijih normalno življenje. Vsaj tako jo jaz razumem. Vero­vanje v nadnaravno, podnaravno, karkoli že, je stvar percepcije oziroma odločitve. Ali verjameš, da je zakon fizike oziroma zakon, da je ena in ena dva, tisti, ki je absoluten, ali obstaja še kaj zunaj tega. Sam mislim, da obstaja še kaj, zato pri verovanju v nadnaravno pri meni ni bilo težav.

PB: Zakaj? Na podlagi izkušenj?

ML: Zato ker fizika ali matematika, ki teme­ljita na vnaprej dogovorjenih elementih, ne moreta biti absolutni.

PB: Na aksiomih?

ML: Ja, in ko greš iz tega, si v praznem prostoru. Zato ima tudi končni domet in ne bo nikoli mogla doumeti tistega, kar lahko razumeta filozofija ali literatura. Zato verjamem v boga, ne verjamem pa v enega
konkretnega boga.

PB: Ne hodite v cerkev?

ML: Ne hodim, zlasti ne zato, ker sovražim politične institucije, kar Cerkev je, kjerkoli po svetu, ne samo v Sloveniji. Sicer ni v parlamentu, je pa zunaj njega, tudi kapitalsko, dovolj močna, da ima enak ali še večji vpliv.

PB: Ko ste fotografirali Alpe in primerjali svoje fotografije s starejšimi, ste lahko ugotovili, da ledeniki izginjajo?

ML: Ja, in če lahko verjamejo strokovnjakom, ki se s tem ukvarjajo, pravijo, da če bo šlo tako naprej, jih čez 50 let v Alpah ne bo več.

PB: In če ne bo ledenikov, ne bo vode?

ML: Ja, seveda. Alpe so rezervoar pitne vode, sploh ta zahodni, ki je graniten. Granit je magmatska, nepropustna kamnina, ki ne hrani prav veliko vode. Tista, ki pade na tla, tudi takoj odteče. Pri nas je malo drugače, ker je naš Kras kot nekakšna spužva. Tam pa dejansko to, kar priteče, tudi odteče in brez ledenikov bo hitro konec muzike.

PB: So Alpe neozdravljivo bolne ali je še kaj upanja, da se ta trend obrne?

ML: Mislim, da gre za naravne cikle in da je to, kar se zdaj dogaja, naravni cikel, ki ga ljudje s svojim delovanjem precej pospešujemo v eno ali v drugo smer. Težko je pa reči, da samo CO2 ali drugi zdaj popularni onesnaževalci povzročajo propad ledenikov.

PB: Saj prav to sem hotel vprašati. Pogovarjava se v maju, ki je zelo deževen in daje prav Antonu Komatu, ki je eden tistih, ki dvomi o antropogenem izvoru segrevanja planeta in pravi, da gre globalno segrevanje pripisati periodičnemu delovanju sonca in da je količina CO2 v atmosferi posledica segrevanja, ne pa njegov vzrok. Ter da je, kar se globalnega segrevanja tiče, najhuje že za nami in se je Zemlja začela ohlajati. Se strinjate?

ML: Ja, s tem bi se sicer na tem retoričnem nivoju strinjal, na filozofskem pa absolutno ne. Dejstvo je, da ljudje svinjamo in da ta svinjarija nekam gre. Ali je to glavni povzročitelj fenomena, ki se zdaj dogaja, pa sploh ni pomembno. Pomembno je to, da živimo v relativno nezdravem okolju. In če bomo vse to, kar sami povzročamo, preložili na naravno cikliko, ne bomo naredili nič, to pa ni v redu. Če se hočemo znebiti predatorstva, moramo nehati razmišljati kot predatorji. Če hočemo nehati kaditi, moramo začeti tako razmišljati, da bomo nehali kaditi. Nobena politika, nobena organizacija nas ne moreta rešiti, noben Komat, noben Al Gore, noben kjoto, rešimo lahko samo svoj problem. Vsak sam. Če se bomo odločili, da ne bomo kadili, pač ne bomo kadili in ne bomo imeli težav. Če bomo ločevali odpadke, bo to v redu ne samo zato, ker bomo prispevali k čistemu okolju, ampak tudi zato, ker se bomo počutili bolje.

PB: Kajenje? Kaj ima kajenje s tem?

ML: Neposredno ne, metaforično pa. Poglejmo, kako zadeva funkcionira. Še pred desetimi leti so bili kadilci džeki. Ko si prišel v restavracijo in rekel, da ti smrdi, so te vrgli ven, kar se danes zdi popolnoma nerazumljivo z današnje perspektive delovanja normalne družbe. To se je v kratkem zelo obrnilo. Očitno se da. Še ena velika zabloda tega sveta je mesožerstvo. Nobene potrebe ni po njem. Že 27 let sem vegetarijanec pa prav fino živim. Nobene potrebe ni po tem, da bi vsako leto pobili po šest milijard krav za vzdrževanje mišične mase. To je čista zabloda, ko si ljudje, celo intelektualci, z doktorati, s trojnimi doktorati arogantno mašijo zrezke v gobec in ne pomislijo, da bi bilo lahko to sporno. To je problem. Ampak treba je pogledati, kaj pravi etika, sicer ne krščanska, mogoče budistična, da je treba biti prijazen, spoštljiv do okolja, do vsakogar, tudi do živali. Pobiti žival, da jo poješ, četudi ti ni treba, je popolnoma etično sporno. Če je treba, je druga stvar, ne govorim o tem. Še huje je pa gojiti živali za to, da jih ubiješ in poješ. Za lažjo predstavo vsakoletnega svetovnega masakra. Slovenija ima 22 milijard kvadratnih metrov. Če daš vsaki zaklani kravi tri do štiri metre prostora, jih šest milijard s težavo spraviš v Slovenijo. In vsaka od njih ima svojo življenjsko zgodbo. Nacisti so imeli podoben odnos do nekaj milijonov pobitih ljudi v taboriščih pa jih sedaj vendarle nekoliko obsojamo. Hecno, ne ...

PB: Pred leti, ko ste fotografirali medveda na Kamčatki, ste domov prinesli presenet­ljivo spoznanje, da je medved pravzaprav dobrodušna žival, ali se motim?

ML: Ne vem, ali sem to kdaj rekel, so pa tak­šni kot ljudje, takšni in drugačni. Problem je v stereotipih. Pravimo, da imajo zamorci dolge in so dobri, ampak so malo glupi. Pravimo, da so medvedi taki in taki ...

PB: Ampak zamorci imajo menda statistično res malo daljše?

ML: Ja, imajo, ampak ni še rečeno, da so zaradi tega boljši. Imajo pa slabšo tehniko pa ni rečeno, da vsaki pašejo daljši ... Čeprav pravijo, da ... [smeh]

PB: Kako je potem z medvedi?

ML: Tam sem spoznal Kanadčana Charlieja Russella, ki je strokovnjak za medvede in je rekel, da je medved kot človek. Če čutim, je rekel, da me bo napadel, me bo, če vzpostavim do njega spoštljiv odnos, sem čisto brez skrbi. Ta obstaja, ta relacija. Živali niso predatorski stroji, kot jih mi pojmujemo in se do njih tako obnašamo, ampak so osebki z zavestjo in zavedanjem. Absolutno imajo zavest, ta pač ni taka, kot mi mislimo, da bi morala biti. In če pristopiš do živali na tak način, je slika čisto druga, kot če se je lotiš s puško. Najdeš pa med medvedi tudi kakšnega jelinčiča.

PB: Pri nas poznamo vsakoletni odstrel ali odlov medvedov. Ampak glede na to, da sobivamo na majhnem prostoru, ali se da to ravnovesje urediti drugače?

ML: Seveda se da. Ta odstrel je popolnoma nepomemben, ker z njim ne naredijo nič. Populacija se regulira sama od sebe, in če bomo zgradili avtocesto, bo ta regulator populacije medvedov, in ne odstrel. Zaloga medvedov po Balkanu je ogromna, imajo zelo velik areal gibanja, in tudi če mi tukaj vse pobijemo, ne bomo naredili veliko, ker bodo oni prišli k nam. Problem sobivanja je pa ta, da je bil tam najprej medved in šele potem je prišel človek. V Kočevju je bil najprej medved, potem je prišel človek z ovcami. Ovce in medved ne gredo najbolj skupaj. Če že prideš z ovcami, moraš spoštovati navade medveda, razumeti moraš, da tudi on potrebuje hrano in da bo pač požrl ovce, če ne bo imel nič drugega. Zato je treba ovce ograditi ali pa spet vzpostaviti pastirje, ki jih bodo pasli, tako kot so nekoč. Pri nas pa mislimo, da če je medved požrl eno ovco, ga je treba pa kar ubiti. Ampak saj niso samo medvedi. Imamo težave z Romi, istospolci ... Homofobna družba, kakršna je Slovenija, ima težave z vsem. V naši dolini je problem, če prideš od drugod, ker si drugačen. Slovenska družba res ni bog ve kaj.

PB: Slovenci so narod lovcev tudi ali pa predvsem v nama ljubih alpskih dolinah. Kaj je narobe s tem?

ML: Vedno prideš do tega, kaj je še v določeni družbi sprejemljivo. Vedno prideš do tega, da je nekje nekaj koristno, ampak je vprašanje, do kje je to nujno. Če pogledaš na zgodovino lovstva, ugotoviš, da se je razvilo iz potrebe po hrani. To je po mojem popolnoma opravičljivo, sploh na območjih, kjer ni druge hrane. S tem se znotraj biotopa oziroma biocenoze ustvarja tudi določeno ravnotežje z nekimi fer odnosi. Ko se pa to pojavi kot prestižna dejavnost vladajoče klike, katerekoli že, pa postane etični problem. Da ubiješ nekoga zato, da boš razstavil njegove rogove na steni, pomeni po mojem hud etični problem. Lahko bi imel tam tudi lobanjo svojega sovražnika, saj ni nobene razlike. Ko govoriš o teh alpskih dolinah, razumem, da se je tam lovstvo razvilo zato, ker so domačini pač morali jesti in so vsi postali raubšicerji, kar se mi zdi fino. [smeh] Da pa hodijo zdaj tja švabonarji za velike denarje, da so gamsi postali tržno blago, to mi pa ne sede.

PB: O Slovencih nimate pretirano dobrega mnenja?

ML: Sploh se mi zdi nepomembno ukvarjati s Slovenci ali z Avstrijci, z nacionalnostjo, ker se mi zdi to še ena zabloda oziroma politična manipulacija, nekaj, kar so umetno ustvarili. Kaj je to Slovenec? Če vprašam mojega očeta, ki je zaveden Slovenec, se ne moreva veliko zmeniti. Če ga vprašam, kaj pa Bosanci, ki ste jih pripeljali gor v času rudarstva, so oni Slovenci ali ne, že začne razmišljati, ali bi jih dal med Slovence, pa čeprav imajo vsi državljanstvo. In potem prideš hitro do tega, da je Slovenec tisti, ki nam paše, da je, ali pa da določimo rasne kriterije, potem pa smo že v časih nacizma, a ne?

PB: Ko ste pisali dnevnik v Sobotni prilogi Dela, ste zapisali, da vas je bilo spet enkrat sram, da ste Slovenec ...

ML: Ja, ob obisku Dalajlame, ko ni bilo nikogar od politikov, tisti, ki so se pa slikali z njim, pa bolje, da jih ne bi bilo. Letos je bilo enako.

PB: Vas je večkrat tako sram?

ML: Velikokrat. Vsakič, ko odprem televizijo ob sedmih zvečer, me je sram ... Pravzaprav me je nenehno sram, mislim, v tem smislu, da me je sram, da sem Slovenec, kot me je pač sram, da sem človek. Ne govorim, da so Avstrijci boljši ali Italijani, ki so lahko še večji poden. Zdi se mi zabloda ustvariti državo na podlagi nacionalne zavednosti. Domovinska zavest, domovinska vzgoja, mahanje z zastavo ... to se mi zdi popolna zabloda in manipulacija skupine ljudi z določenimi interesi. Če pogledaš demokracije, boš ugotovil, da so vse demokracije izjemno nacionalno zavedne, ker demokracije brez manipulacije z glupo množico ni. Demokracija je to, da nekaj pametnih, a sprevrženih ljudi upravlja impotentno, neumno množico, nacionalizem pa ena od reči, ki ji ta enoumni folk naseda.

PB: Na poti ste bili nekaj več kot tri mesece, natančneje 102 dneva. Se je Slovenija kaj spremenila v tem času?

ML: Spremenila se ni nič. Geografsko gotovo ne. Sicer sem pa že zdavnaj izgubil upanje za Slovenijo. Edino, kar lahko Slovenija napravi sama zase, je to, da se ukine, ker to, kar imamo zdaj ... Slovenci se bomo požrli. Če pomisliš, kakšni ljudje nam vladajo zad­nje desetletje. Večina bi bila za zapor ali so pa bolni, patološki problem. Ampak nekdo je moral te ljudi spraviti na oblast. In to smo volivci. Po tej logiki smo tudi mi simpatizerji sprevrženih dogajanj v Jankovič-Kanglerjevih občinah, toleriramo vojne dobičkarje ali napihnjene pozerje, toleriramo globalno špekulativno ekonomijo. Razkorak med legalnim, pravnim in legitimnim, etičnim je postal prevelik. Očitno je celotna naša družba kriminalna in patološka. Na volitve ne hodim več, še takrat, ko sem šel, na primer na plebiscit, sem očitno glasoval narobe. [smeh] Očitno narobe.

PB: Ampak Slovenci, ki se vrnejo iz belega sveta, po navadi rečejo, da niti ne vemo, kako nam je tu fino?

ML: Tukaj smo kmalu pri janšizmih. Ko nekomu rečeš, da naj pogleda, kako je v Čadu, pa bo videl, kako mu je tu fajn, in je ta oče štirih otrok s 400 evri plače. Potem si kmalu pri tem, da si sprevržen arogant kot Janša. Seveda živimo v nekem drugem socialnem okolju, kjer je revščina povsem nekaj drugega kot v Sudanu ali v Čadu, zato primerjave absolutno ne zdržijo. Seveda pa, če pogledaš celotno svetovno populacijo, lahko rečeš, da živimo izredno privilegirano na tem svetu. V krasnem okolju, s krasno vodo in zrakom. V primerjavi z večino predelov na svetu je tukaj res raj. Škoda, da bi ga zajebali. Enkrat sem se zafrkaval, da bom ustanovil stranko za ukinitev Slovenije, ker bi bila to edina stranka, ki bi zanjo kaj res naredila. Tukaj je res lepo in mi bomo po lastni neumnosti vse zasrali. Že 20 let imamo usodo v svojih rokah, že 20 let se lahko samo­uresničujemo skozi tako imenovane demokratične inštitute. Ampak očitno nekaj ne štima. Zato, dragi volivci: »Na svidenje v naslednji bratomorni vojni.« Mene ne bo zraven in upam, da tudi mojih bližnjih ne.

Tekst: Tadej Golob, foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri