Maruša Krese: Edina Slovenka med 100 najvplivnejšimi Evropejkami

  • 05.02.2013

Predlani je kresnika za najboljši slovenski roman leta prejel Drago Jančar za To noč sem jo videl, zgodbo o nedefiniranem zlu, ki se je v vojnih letih zgrnilo nad Slovenijo, gošarjih (partizanih), ki so nadlegovali Nemce itn. in nedolžnih žrtvah tega v bistvu nadlegovanja-maščevanja ... Roman Maruše Krese Da me je strah? postavi stvari na svoje mesto.

Maruša Krese je hči partizanke in partizana, ki se je v svojem otroštvu naposlušala vojnih zgodb, tako zelo nažrla travm te generacije in Slovenije sploh, da se je odselila in večji del svojega odraslega življenja preživela v tujini – v Tübingenu, Berlinu, Gradcu in medvojnem Sarajevu. Pesnica, prejem­nica nemškega odlikovanja zlati križec, edina Slovenka na seznamu stotih naj­vplivnejših Evropejk, je letos izdala svoj prvi roman.

1. Zakaj pravzaprav ta knjiga?

Govori o drugi svetovni vojni ozi­roma se tam začne, zdaj smo pa vendarle v letu 2012.Ko sem bila majhna, smo se v šoli začeli učiti o Jalti in liniji, po kateri naj bi mi in Hrvaška, če bi do česa prišlo, pripadli Zahodu, oni drugi pa Vzhodu. Vsa srečna sem prišla domov in rekla očetu: »Če bo kaj, bomo mi Zahod, oni pa Vzhod.« Pa je oče rekel: »Boš videla, kaj vse bo prišlo nazaj.« Ko so se res začeli vračati, sem opazovala svojo mamo in ljudi okrog nje, kako jim je bilo kar slabo od tega, kdo vse prihaja nazaj, in kako se je naenkrat začela druga svetovna vojna preobračati v nekaj drugega, v nasprotje resnice.

Mislim, da sem se precej zaradi tega odločila oditi v Bosno in ta tema me je ves ta čas preganjala. Potem sem naredila oddajo – in iz te oddaje je nastala tudi knjiga –, v katero sem povabila svojo mamo ter še eno žensko iz Beograda in eno iz Sarajeva, iste generacije. Hotela sem pokazati, da so ne glede na različno nacionalno pripadnost imele v življenju opravka z istimi rečmi. Vse so bile partizanke, potem so se matrale, da so jim po vojni pustili študirati. Vsi ti partizani so tudi po koncu vojne imeli težke usode in na to ni nihče niti pomislil. Pomislil na to, kako jim je bilo težko tudi po drugi svetovni vojni.

2. Avtorje po navadi sprašujemo, koliko avtobiografskega je v njihovem delu. Vprašanje obrniva: koliko ste si pri tem romanu sploh lahko izmislili?

Ko sem knjigo delno že napisala, sem prebrala očetova pisma mami, ki jih ji je pisal, ko je bil ranjen in na zdravljenju v Italiji. Hvala bogu, da jih nisem prebrala prej. Ko sem jih, sem ugotovila, da sem ju poznala bolje, kot sem si sploh mislila. In sem videla, da sem očeta tudi brez tega zelo dobro zadela. Sem pa iz teh pisem izvedela o njegovih razmišljanjih, da bi odpotoval v Ameriko, česar prej nisem vedela.

Precej stvari sem seveda obnovila po spominu, po spominu na njuna pripovedovanja, ki sem jih bila deležna, dokler ju nisem nehala poslušati, ker nisem več mogla prenesti teh brigad in partizanskih zgodb in vsega tega. Precej mi je pri tem pomagala moja izkušnja iz Bosne, po kateri sem si znala predstavljati, kaj pomeni biti lačen nekaj tednov skupaj. Čeprav kljub temu ni primerjave, vem. V bistvu mi je ta del šel presenetljivo lahko, kar teklo je.

3. Knjiga govori o vojni, ki je nepredstavljivo grozna zadeva. Ste kdaj kljub izkušnjam iz oble­ganega Sarajeva občutili tremo pred tematiko?

Ja, blazno spoštovanje sem imela do tega. Zaradi tega sem bila do svojega 16., 17. leta polna večnega razumevanja te generacije. Utrujeni so, sem si govorila.

4. Poguglal sem za vašim očetom, narodnim herojem Francem Kresetom - Čobanom, ki je sodeloval v bitki pri Jelenovem žlebu in tam odločilno pripomogel k eni največjih partizanskih zmag. O tem pa niste pisali?

Romana nisem hotela zastaviti preveč zgodovinsko, ker bi me tam hitro lahko prijeli. Moj oče je sicer govoril o tem, spom­nim se imena Jelenov žleb, zakaj točno je pa tam šlo, pa nimam pojma. Sicer je pa on nekaj o tem celo napisal.

5. Vaš oče je bil major Udbe, kar danes velja kot zmerljivka. Se vam je zdelo, da je v življenju napravil veliko groznih reči?

Ne, ni se mi zdelo. Zdelo se mi je, da je bil blazno pošten človek in da ga je vsaka stvar zelo vrgla iz tira. Pri njem sem imela občutek, da je zadnjih deset let svojega življenja prav počasi umiral, čeprav je bil ob smrti star šele 60 let. Nenehno sem imela občutek, da od vsega tega razpada. Telesno, duševno. Telesno je že tako ali tako od takrat, ko so mu odrezali nogo in so šele po letih pogruntali, da ima zaradi tega tudi sladkorno. Predvsem pa duševno, ker ga je vsaka stvar pretresla. Spomnim se, kako je bilo, ko je bil predsednik Zveze borcev in so kje predvajali kakšno sporno pesem, pa so mu telefonirali, ali bo kaj povedal v imenu borcev. Rekel je: »Poslušajte, za to ne bi niti vedel, če me ne bi poklicali.«

Velikokrat so bili ti ljudje, partizani, na koncu uporabljeni, kadar so jih pač potrebovali. Ob Titovi smrti, se spomnim, je vse to spet postalo tako močno. Spomnim se, da je moral David [sin] v šolo prinesti Titove slike, da so delali iz njih kolaže. Mi tega nismo delali. [smeh] Mi smo morali na tablo narisati grb in napis Za domovino s Titom naprej. Ob prihodu učiteljice v razred smo morali vstati, reditelj je moral še prej narisati grb, potem je učiteljica vstala, mi tudi in smo rekli: »Za domovino s Titom naprej.« Mama se je rešila, ker je šla po vojni šudirat kemijo in se je poskusila umakniti iz politike, kolikor se je lahko. Oče si je zelo želel študirati zgodovino in slovenščino, pa mu niso pustili. Rekli so, da če hoče kaj študirati, mora študirati pravo, to je bilo pa daleč od njega. Je pa ogrom­no bral in to je prenesel name.

6. V knjigi nastopajo številna velika imena rdeče buržoazije. Ste jih imeli polno hišo?

Niti ne. Rankovićeva žena je bila Slovenka iz družine, ki so vso pobili na Dolenjskem. In potem so jo, da bi vsaj eden iz družine ostal živ, poslali v Drvar, kjer je potem doživela tisti napad. Z mamo sta bili veliki prijateljici še iz šole in takrat, ko je Ranković odletel, je mama kljub temu hodila k njima v Beograd in smo imeli zaradi tega Udbo na glavi. Ko smo stanovali pod Rožnikom, so hoteli z našega podstrešja opazovati Kavčiča,
pa sta bila starša zelo proti in nista pustila. Kavčičeva hiša se je namreč videla iz naše, ampak to je bilo že v sedemdesetih letih. Take stvari so bile, ki sem si jih zapomnila in si jih razjasnila šele precej kasneje. Ko je oče rekel, da bom že videla, kdo vse se bo vrnil ...

7. Kot otrok ste hoteli postati partizanka?

Ja, kot otroku se mi je zdelo, da je partizan edino, kar lahko človek postane. To je edino pravo. Prelomilo se je pri kakšnih trinajstih, štirinajstih letih. Proslave že prej, to, da o tem nisem hotela več poslušati, je bilo pa pri teh letih, mogoče petnajstih, ko sem postala lačna življenja, ko me je tudi Slovenija začela strašno dušiti in sem morala stran. Sem se pa zmeraj morala tudi vračati.

To moje nomadsko življenje je mogoče, če imaš občutek, da se lahko nekam vrneš, če pa veš, da se ne moreš, pa postane vse precej drugače. V Evropi je bilo med vojno v Jugoslaviji kar naenkrat precej nekdanjih Jugoslovanov, ki so morali iti v eksil, pa čeprav smo vsi vedeli, da ni bilo čisto tako. Zelo dobro so izigravali ta eksil. Dostikrat so še posebej bosanski intelektualci delali zase, in ne za Sarajevo. Dostikrat so ti povedali, da se v Sarajevu družiš z napačnimi ljudmi in da ti bodo oni povedali, s kom bi se moral, in sem jih potem morala vprašati, zakaj niso ostali tam.

8. Oče je umrl istega leta kot Tito in Lennon, mama pa precej kasneje. Kako je ona gledala na osamosvojitev?

Grozno ji je bilo. Sicer je bila kasneje tudi ona zanjo, ko je videla, kam pelje Milošević. Grozno ji je bilo zaradi prekinjenih prijateljstev, tlačile so jo more in dostikrat je rekla: »Pa se mi je zdelo, da je tako, pa očit­no ni bilo.« Zelo jo je preganjalo, kar naprej je bila pred televizijo, gledala poročila, čeprav smo jo blazno prosili, naj tega ne počne in naj začne pisati. Pisanja spominov se je lotila kakšna dva meseca pred smrtjo, ko je bilo prepozno. Napisala je kakšnih 20 strani. Zelo slabo je bilo z njo na stara leta. Bolj ko si ji pokazal, da jo razumeš, slabše je bilo.

9. Kako ste pa sami sprejeli osamosvojitev?

Takrat sem bila v Berlinu in od zunaj malo drugače vidiš. Mene je bilo tudi slovenskega nacionalizma zelo strah, kaj bo nastalo iz tega, kam sploh gremo, kdo so ti ljudje. Mislila sem, da smo drugačna generacija in da nas zanima kaj drugega. Kar naenkrat so se vrnile besede, ki jih nikoli nismo uporabljali. Domačija, kmetija, srce so nam izruvali oziroma ne vem, kaj vse so nam naredili. Pa Cerkev, ki je spet postala tako močna. Ne vem, ali so vsi tako zelo trpeli.

10. Ali vam niso takrat zaradi vaših stališč pripeli vzdevka ortodoksna komunistka?

Ja. Nikoli nisem bila v partiji in tudi doma, bog ne daj, da bi kdaj rekli, da mora kdo od nas v partijo. Potem so pa prav tisti, ki so nas še v gimnaziji pošiljali v partijo, govorili, da si ortodoksni komunist. Kar naenkrat je postalo pomembno, iz kakšne družine si. Ne spomnim se, da bi se sama kdaj spraševala, iz kakšne družine je kdo prišel. To se nam je zdelo, meni, pa mnogim mojim prijateljem, popolnoma vseeno. Nismo premlevali o teh stvareh, bilo je od zdaj pa naprej. Potem je prišlo do tega.

Leta 1991 sem za Die Zeit napisala članek o Jugoslaviji, o tem, kaj je meni Jugoslavija pomenila, ne politično, geografsko. Vsi prijatelji, ki sem jih imela povsod, in potem, česa se bojim, ko bodo Slovenci sami.
Pa je še huje, kot so bili tisti moji strahovi. Na koncu sem zapisala, naj si poiščejo že lepega kralja, če si ga tako želijo. Tisto je šlo tako okrog, da so začeli zvoniti telefoni z grožnjami, da smo morali zamenjati telefonsko številko. Skratka, ni me bilo, če sem pa bila, je bilo pa vse zelo negativno.

11. Študirali ste primerjalno književnost in v ZDA psihodramo, ki ste jo pripeljali v Slovenijo na psihiatrično kliniko v Ljubljani. Kaj točno je to, psihodrama? Psihiater Gorazd Mravlje, ki je bil takrat vaš sodelavec, je povedal, da ste bili s to metodo zelo uspešni, da so pa predvsem starejši kolegi zelo vihali nos nad njo.

Imaš na primer situacijo, v kateri se znajdeta sin in oče. Sin pove namišljenemu očetu, ki ga lahko igra nekdo iz skupine, česar si pravemu očetu ni nikoli upal. Tako daleč ga moraš prignati. S psihodramo sem videla, kako zelo sta povezana telo in duša. Moj direktor je bil profesor Lokar in dobila sem enoletno štipendijo za inštitut za bioenergijo v Londonu, kjer sem videla, kako lahko človeku fizično pomagaš, denimo s sproščanjem točke na vratu. Pravijo, da je šla terapija s psihodramo zelo naprej od tistih časov. In, ja, obstajal je človek, direktor vse psihiatrije, ki je vedno rekel, da delam preveč terapij, pri katerih piha veter z zapada.

Ampak v Centru za mentalno zdravje so me zelo podprli in pacienti so me imeli zelo radi. Sicer so se kakšni dostikrat tudi bali, ampak so hodili na terapije. Potem sem odšla v Nemčijo in tam delala kot terapevtka, dokler ni zbolel David in sem opazila, da tudi sama ne vem več, kaj je gor in kaj dol. Zdi se mi, da pri takih poklicih potrebuješ tudi kak pošten premor. Tega ne moreš početi vse življenje, če pa že, pa z levo roko. Včasih se mi zdi, da bi se je spet lotila, ker pogrešam to delo, ampak dobim kurjo polt ob misli na to, da bi spet sedela, poslušala in pomagala.

12. Zakaj ste pa odšli v Nemčijo? Ker ste se 'naveličali podobe svojega plemena', če smem navesti poezijo vašega nekdanjega moža?

[smeh] Ko sem se leta 1979 vrnila iz Londona, sem bila povsem šokirana, kako se v tem času ni nič premaknilo, kako se je vse nekam ustavilo. Slovenstvo mi je počasi začelo smrdeti. Smo pa, priznam, kot je rekel Gorazd Mravlje, sedeli skupaj in jokali, ko je Tito umrl. Pa še marsikdo, ki tega danes ne prizna. Šla sem v Tübingen, kjer sem se še ukvarjala s psihodramo, nato pa v Berlin, kjer pa ne več. Saj je bilo težko, ker sem bila sama z otroki, pa David je bil dolgo hudo bolan, ampak Berlin je bil kljub temu dolgo časa moje mesto.

Še posebej med vojno v Jugoslaviji so se Berlinčani blazno odzivali, predvsem za Bosno so zbirali denar z različnimi avkcijami, donacijami. Sama sem ta denar skrivaj nosila dol. Zeleni, levičarji so mi govorili: »Pa to ni moralno, ker na ta način podpirate črni trg ...« Ampak,« sem rekla, »če na ta način sto otrok preživi, črni trg gor ali dol.« Je pa stal takrat kilogram krompirja 20 mark, kilogram sladkorja 85 mark. Grozno je bilo. Ti si pa lahko z vojaškim letalom pripeljal samo 20 kilogramov. Takrat sem tudi prvič videla, kaj je OZN.

Na letalo niso pustili nesti več kot 20 kilogramov in si tako sedel v tovornem letalu s svojimi 20 kilogrami ob njihovem tanku. In ko sem jih vprašala, zakaj ne pustijo več, so mi odgovorili, da zato, ker ko bodo po pristanku začeli streljati na letalo, ne bom mogla teči, če bom nosila več kot 20 kilogramov. »Bom pa vrgla stran,« sem rekla, »saj ne bom tekla s prtljago.« Kljub temu sem dostikrat spravila tja tudi 90 kilogramov. Priti v Sarajevo se mi je zdelo dostikrat huje, kot pa potem živeti tam.

13. V Berlinu ste preživeli 20 let, če se ne motim.

Vmes sem bila tudi drugje, v Avstriji, ampak če ne štejem tega, pa kakšnih 20, 22 let. Prvih deset let je bil Berlin v redu, potem je pa začel vse bolj postajati kot Pariz, London. Takrat je pa prihajalo veliko mladih, ker je bil Berlin cenejši od drugih nemških mest. Ne samo stanovanja, tudi hrana je bila cenejša, zdaj pa postaja total šiki-miki, stanovanja so vse dražja. Še posebno stari židovski predel, v katerem so prej živeli sami revni židje, je zdaj eden najbolj nobel delov mesta.

Same galerije so tam, stare prebivalce mečejo ven in velike korporacije kupujejo cele hiše in v njih delajo luksuzna stanovanja. Ne vem, koliko časa bo normalen človek še lahko živel tam. Če si poznal tisti stari Berlin in ga imel rad, je to zdaj neko drugo mesto. Ne vem, kako bi bilo, če bi zdaj prišla tja. Nikjer drugje nisem tako hitro dobila prijateljev kot v tistem starem Berlinu. Tudi filmski festival je bil tak. Michelle Pfeiffer je sedela v navadni kavarni, nobenih rdečih preprog ni bilo, zdaj pa tudi to postaja Hollywood.

14. Ste kdaj razmišljali, da bi začeli pisati v nemščini?

Sem in sem v nemščini nekaj napisala za radio, pa so mi rekli, naj kar pišem v slovenščini, ker v nemščini začnem pisati preveč iz glave. Ampak nekaj kratkih stvari sem napisala v nemščini, več pa ni šlo. Pa tudi prestara sem bila, ko sem prišla v Nemčijo. Prej nisem znala nič in sem se nemščine naučila, kot bi se je kakšen otrok. David mi je enkrat rekel, da govorim kot kakšna turška mati, in od začetka so me kar porinili stran: »Bomo mi, mama.« Dolgo smo se pogovarjali v angleščini, potem je pa Jakob [sin] vztrajal, da govorimo slovensko, pa je bil od vseh najmanj tukaj in zdaj govori dobro slovensko, tudi tistega nemškega r-ja nima.

15. Ste imeli kdaj občutek, da ste zaradi tega, ker živite v tujini, prezrti na domači literarni sceni? Svojo prvo knjigo v Sloveniji ste namreč izdali šele leta 2006. Pred tem ste jih objavljali v tujih založbah, tudi pri Suhrkampu, ki je sploh najmočnejša nemška založba. Zakaj? Ker niste svojih knjig prej ponudili slovenskim založnikom, ali zato, ker so vas odklanjali?

Saj sem bila že prej prezrta. Zdaj se mi zdi, da se za ženske veliko bolj odpira, kot pa se je takrat, pred 30, 20 leti, ko vidim, koliko je mladih pisateljic in pesnic. Poezija je bila takrat tako zelo moška zadeva, pa ne vem, zakaj so si jo vzeli za svojo. To je bilo povsod, tudi v Nemčiji in v Avstriji, ampak tukaj pri nas je bilo to še bolj izrazito. Ali pa sem jaz to našo sceno pač bolj poznala. Svoje knjige sem najprej ponudila slovenskim založnikom, ampak nikoli ni bilo nič. Nekoč je Kajetan Kovič bral v Berlinu, pa sem šla tja. Še nekaj drugih Slovencev je bilo tam in potem Kovič pravi: »No, pa vidim gospo Kresetovo v občinstvu, ki sem ji napravil veliko uslugo.« Ga gledam, kakšno uslugo naj bi on meni napravil, pa reče: »Ja, jaz ji nisem tiskal, ji je pa Suhrkamp.«

16. Ste bili, ste še feministka?

Veš, kako je [smeh], življenje te naredi za feministko. Nisem bila kakšna načrtna feministka, sem pa to sčasoma postala, pa ne mislim samo na literaturo. Posebej na Zahodu, ko sem prišla v Ameriko, sem bila kar šokirana in sem takoj razumela, zakaj to gibanje Women's liberation. Tukaj niti ne. Ko sem študirala in iskala službo, se nisem ukvarjala s tem, ali sem ženska ali moški, prvič je do tega prišlo z literaturo. Po letu devetdeset se mi je pa zazdelo, da se vedno bolj vrača težnja, da je treba žensko privezati k štedilniku, ampak takrat že nisem več prav pogosto hodila v Slovenijo. [smeh] Nisem pa kakšna militantna, zagrenjena feministka in tistih ne prenesem. Dostikrat se mi zdi, da gre za obrnjen kovanec istega štosa.

17. Zakaj ste pa odšli v Sarajevo?

Mislim, da sem bila obremenjena s starši. Spomnim se, da je mama dostikrat rekla, da je bila Bosna srce partizanstva. Potem je bila pa še osebna izkušnja. Takrat je David zelo zbolel in je potreboval dializo. Rekla sem si, da če mu ustreza moja ledvica, potem sploh ne bomo razmišljali o dializi. Dali so mu mojo ledvico in je prišlo do napake in en teden ni bilo jasno, ali bo preživel. Totalen masaker je bilo vse skupaj in potem se je leta 1992 v Sarajevu zgodil pokol čakajočih na kruh.

Spomnim se, da sem sedela s časopisom v rokah, David je bil v bolnišnici, in sem se vprašala: »Kaj se dogaja z menoj? Kaj se dogaja z vsemi temi ljudmi tam doli?« Mislim, da je takrat prišlo do take tihe odločitve, da bom šla, če se bo le dalo, takrat je to začelo zoreti v meni. Ko sem prvič prišla tja dol, nisem imela pojma, kam sem pravzaprav prišla, ampak potem sem se zelo hitro začutila zavezano. Če si govoril njihov jezik, ti ni bilo treba nič razlagati, kot je bilo treba drugim novinarjem.

18. Verjetno ste šli v Sarajevo z nekimi vnaprejšnjimi predstavami. Kaj vas je najbolj presenetilo? Se ljudje v vojni zelo spremenijo?

Presenetilo me je to, da si vedno poslušal, kdo vse je zapustil to mesto, nikoli pa tega, kdo je v Sarajevu ostal. Presenečena sem bila, koliko jih je bilo takih. Pa to, da se je v mestu dogajal en velik Mad Max. Tja prideš z visokotehnološko opremo, notri pa živiš 13. stoletje.

Prvo Sarajevo je bilo grozen šok in dolgo o tem nisem mogla nič povedati. Tudi prvo oddajo o Sarajevu sem si upala narediti šele po petih obiskih, ker se mi je zdelo, da moram seči veliko globlje, dati več glasu Sarajevčanom. Sarajevčani sami so rekli, da so tisti, ki so bili že prej dobri, postali še boljši, slabi pa v vojni še slabši. Videl si tudi precej grdih stvari, ampak takrat sem bila kar tiha. Rekla sem si, da je vojna, da razumem, in ko sem zapuščala Sarajevo, sem si vsakič rekla – nikoli več, ampak sem že v letalu vedela, da bom še prišla.

19. Zaradi protinacionalističnega pisanja so vas uvrstili na seznam stotih najvplivnejših Evropejk, med Frauen mit Visionen. Je to v Sloveniji kdo opazil?

Ne prav zelo. Ti, ki so odločali o tem, so mi povedali, da so prejeli še nekaj te­lefonskih klicev, da zakaj prav jaz, da obstajajo še druge vplivne Slovenke. Ko sem bila v Bruslju, kamor so nas povabili za 8. marec in nam podelili ta priznanja, sem naslednji dan obiskala še slovensko hišo, kamor so prišli vsi, od Rup­la do Janše in Trekmana, ki je bil ambasador.

Ta je rekel: »Ja, saj sem bil na tej podelit­vi, pa me niso pustili not, ker sem bil prepozen.« »Seveda, saj so tudi Merklovo pregledovali,« sem rekla. »No, sem bil pa potem na koncertu berlinskega simfoničnega orkestra,« je rekel. »A veš, kako je bilo kras­no.« Ampak po tistem je bila uvrstitev kar precej odmevna v slovenskih medijih in sem se zaradi tega počutila malo čudno, kot da do takrat ne bi še nič naredila. Tega nisem povsem razumela.

20. Roman Da me je strah? se konča tako, da tretja pripovedujoča oseba, hči, pluje s svojimi otroki v Južno Ameriko. »Proč od zadušljivega, mračnega, polnega kosti in maščevanja.« Kaj ste hoteli povedati s tem?

Hotela sem povedati, da naj že, hudiča, prekinejo z vsem tem skupaj. Upam, da ni edina rešitev, da se vsi pametni od­selijo iz Slovenije. Čeprav ... jaz bi kar šla v Južno Ameriko, ampak sem malo privezana. Ženske postajajo tam vse močnejše, upirajo se Ameriki, ampak ker je Chavez zdaj spet na Kubi [na zdravljenju] in ker je on fural vse to, ne vem, koliko časa bo v Južni Ameriki še ta energija.

 

 

Napisal: Tadej Golob

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri