Marko Milič, Rašo Nesterović, Sani Bečirovič

  • 22.06.2007

Najprej je bila čokolada: dva sta okusila Kinder, enega so poimenovali Milky Way. NBA: eden je bil, drugi ostal, tretji prihaja. Sagadin? Dva proti, eden za. Dream team.

(Foto: Borut Krajnc)

8 fotografij v galeriji

Košarkarji so veliki ljudje. Z majhnimi problemi. Sani Bečirovič, 48, Marko Milič 49, Rašo Nesterović, 52. Ne, to niso njihove pozicije na NBA draftu, niti letnice rojstev njihovih staršev, niti število zalepljenih banan. Ne, to so njihova stopala v naravni velikosti. Stopala, ki običajno visijo s premajhnih postelj večine hotelskih sob. Lahko skrčijo noge ali spijo na tleh.

Bog jih je ponižal. In dvignil pod obroč. Koliko ljudi na tem svetu jo je vsaj enkrat položilo visoko nad svojo višino? Milijon? Košarkarji so preprosti ljudje, ki jo lahko položijo kadarkoli. In vedno znova. Ker so dovolj visoki za svoje cilje. Iščejo elegantne čevlje in najdejo svoje superge. Kot da bi jih obsodili na dosmrten parket. Na večno zabijanje. Sani ne ve, kaj je alkohol, Marko je evropski prvak v baklavah, Rašo se odklopi na narodnjake.

Vsak je prvak v svojem razredu. Trije naenkrat. Tri petine prve peterke nacionalne selekcije. Hotel v Solkanu, začetek vzpona na evropski vrh. Borut torpedira s flešem, Goran čaka na Zahov prvi gol v dresu Benfice. Nihče od njih nima tatooja. Niti enega. Marko si je nekoč želel tetovirati najbolj intimni kos mesa z napisom: dobrodošli v Sloveniji. Si predstavljate, kakšna promocija za mlado državo, ki se trenutno na evropskem prvenstvu v Turčiji poteguje za eno od najvišjih mest.

Playboy: Katero je najbolj neumno novinarsko vprašanje, ki ste ga dobili v življenju?

Milič: Hm, tista klasična vprašanja, ki niso toliko neumna, ampak se ponavljajo. Razmišljam, da bi zaradi tega izdal kaseto: kje sem začel igrati košarko, kdaj sem jo začel igrati in podobno.

Bečirovič: Čudno je recimo, ko nekdo pride v Tivoli in me vpraša: »Ja, kaj pa ti treniraš?«

Playboy: Na treningu te sprašujejo, kaj treniraš?

Bečirovič: Ne, zmenjen sem bil pred halo.

Playboy: Ah!

Bečirovič: Res, to se dogaja, brez heca.

Playboy: In s čim presenečajo kolegi v ZDA?

Nesterović: Ne vem. Nekje sem gledal, da so nekoga vprašali, koliko tekem je odigral v življenju. To je vprašanje, ki sploh nima smisla.

Playboy: Marsikaj nima smisla. Kdaj ste ga prvič »zakucali«?

Milič: Prvič?! Ha, v začetku osmega razreda osnovne šole. Imel sem 183 centimetrov in »zakucavanje« je bila najpomembnejša stvar v mladosti.

Bečirovič: Hm, mislim, da je bilo nekje v prvem letniku.

Playboy: Rašo, ti si ga verjetno zabil že v petem razredu osnovne šole?

Nesterović: Niti ne. Najbolj sem se raztegnil med osmim razredom in prvim letnikom: s 193 na 207 ali 208. Enkrat v tem obdobju sem ga tudi prvič zabil.

Playboy: Kaj bi bil za vas neuspeh na evropskem prvenstvu?

Milič: Šesto mesto.

Nesterović: Moramo priti vsaj v drugi krog, da se ne ponovi slika s prejšnjih prvenstev, ko je reprezentanca spakirala domov, še preden so se začele resne tekme.

Bečirovič: Četrtfinale je prvi cilj, potem pa postopoma navzgor.

Milič: Na evropskem prvenstvu je približno pet, šest izjemno dobrih ekip, ki imajo tudi zvezdniško zasedbo. Mislim, da v krog šestih favoritov sodimo tudi mi, vse drugo je odvisno od trenutne forme in drugih malenkosti: lahko končaš na šestem, sedmem mestu ali pa si prvak.

Playboy: Reprezentanca je doslej najboljša. Kaj je njena najšibkejša točka?

Nesterović: Najboljša reprezentanca se mora še uigrati. Lakersi so bili tudi najboljši že pred desetimi leti, vendar dokler ni prišel pravi trener …

Bečirovič: Po mojem je težko govoriti o slabostih, ko se še niti dobrih lastnosti dobro ne zavedamo.

Playboy: Dobre lastnosti so imena, a ne?

Bečirovič: Ja, ampak to še ni zagotovilo za res dober rezultat. Bile so že boljše ekipe od nas na papirju in tudi v tem trenutku so, ampak to še ne pomeni, da bodo pobrale medalje.

Milič: Mi spadamo v samo špico petih, šestih ekip, nobena od teh pa ne more garantirati, kdo bo evropski prvak, nihče ne more vedeti, za nobenega ne dam roke v ogenj. Ampak letos se vsaj zavedamo, da smo vsi igralci naredili korak naprej v svojih klubih, in samo uigrati se je še treba.

Nesterović: Upam, da ne bom imel problemov z aklimatizacijo na evropsko košarko. Dve leti me ni bilo in pravila se bistveno ne razlikujejo. Težava je le v tem, ker je nekaj tam dovoljeno, kar tukaj ni in nasprotno. Skratka, nekaj malenkosti, na katere se je treba še privaditi.

Playboy: Marko, pred leti si hudo idealiziral NBA. Kako danes gledaš na svojo ameriško izkušnjo?

Milič: To je bila v moji košarkaški karieri ena najboljših izkušenj, čeprav sem na svoji koži občutil precej slabih stvari. Bila je življenjska izkušnja. Prvo ponudbo sem dobil pri devetnajstih letih in sem jo zagrabil. Bil sem naiven, ker sem mislil, da se moraš najprej dokazati na treningih in si tako izboriti mesto v ekipi. Treba je vedeti, da NBA zvezdniki med sezono igrajo vsak drugi, tretji dan, zato na treningih ne pretiravajo. Vadijo z dvajset, trideset odstotkov moči in potem jih seveda ni težko nadigrati, če daš vse od sebe. Trener dobro ve, kdo počiva in kdo se dokazuje, vendar to ponavadi ničesar bistvenega ne spremeni, ker mu je že pred začetkom sezone jasno, kakšno vlogo bo imel v ekipi vsakdo izmed desetih, dvanajstih igralcev. V NBA sem pač prišel kot igralec z relativno nizko pogodbo za njihove razmere.

Playboy: Koliko si dejansko igral v NBA?

Milič: Prvo leto v Phoenixu sem imel kar solidno minutažo.

Playboy: Solidno?

Milič: Enkrat greš v igro za tri minute, naslednjič za dvajset. To ubija minutažo. Dogajalo se je, da sem igral tudi po petnajst minut. Brez problema. Potem pa je prišlo obdobje, ko sem za minuto ali dve prihajal v igro, ki je bila že dobljena ali izgubljena. Ravno toliko, da malo popolniš. Nisem bil zadovoljen s svojim statusom, saj so mi več obljubljali, kot se je izkazalo kasneje.

Playboy: Kje je bil razlog? V tvoji igri, trenerju, soigralcih, menedžerju?

Milič: Ne, najvplivnejši dejavnik je dejansko pogodba. Kolikor veljaš, toliko igraš. Začarani krog. Redko se dogaja, da predsedniki ali trenerji držijo svoje obljube in dejansko stojijo za ustnimi dogovori ... Zdaj sem se navadil, da morajo biti stvari definirane na papirju. V nasprotnem primeru se položaj lahko hitro spremeni.

Playboy: Dobro, ali je recimo v Olimpiji veljala tudi beseda ali zgolj tisto, kar je pisalo v pogodbi, če je v zvezi z igralnim časom sploh kaj pisalo?

Milič: Bolje je bilo, da si imel na papirju. V vsakem primeru je bolje, da imaš te stvari zapisane v pogodbi. Med klubi so razlike in recimo v Olimpiji si večjo minutažo na tekmi največkrat zagotoviš s pravim pristopom na treningih.

Playboy: Ne spomnim se, da bi kdorkoli v slovenski ali evropski košarki kdaj javno spregovoril o minimalni minutaži, ki je določena v pogodbi …

Milič: Ne vem. V NBA je nenapisano pravilo: kolikor ti plačajo, toliko te cenijo. Vse je povezano s tem. Dogajalo se je, da sem se na treningu hotel dokazati in sem krepko prijel kakšnega zvezdnika, ki je sicer na tekmi precej zaščiten. Trener me je takoj opozoril, naj se malo umirim, naj preneham, popustim, naj pazim na poškodbe, češ da je on je prva zvezda naše ekipe, okoli katerega se vse vrti. Njegova pogodba je vredna deset milijonov, tvoja pa pol milijona. Natanko veš, koliko je ura.

Playboy: Lahko pretvoriš v minute?

Milič: Ja. Ko se zvezdnik utrudi in potrebuje dve minuti za dihanje, ga lahko na hitro zamenjam.

Playboy: Govorilo se je, da si imel pri Sagadinu v pogodbi natanko določeno minutažo.

Milič: To ni res, govori se marsikaj. Moja pogodba v Olimpiji ni bila tako dominantna, da bi moral zaradi tega igrati. Olimpija je povsem specifična sredina, v njej je vsako leto deset anonimnih igralcev s približno enako pogodbo, da se lahko potem prebijajo kjerkoli.

Playboy: Sani, so tebe zadnjo sezono v Olimpiji bolj cenili ali bolje plačali?

Bečirovič: Ne vem. Težko je o tem govoriti. Vem samo to, da uspešnega človeka najmanj cenijo doma. Verjetno sem bil bolj cenjen kot plačan, ker plače v Olimpiji niso bogve kaj v primerjavi z Evropo in denarjem, ki se vrti v košarki. Šele ko te kupi res velik klub, dejansko vidiš, kakšna je tvoja cena.

Playboy: Rašo, tvoje izkušnje z Olimpijo so bolj travmatične, a ne?

Nesterović: Ja, mislim da nisem bil med najbolje plačanimi. Verjetno zato, ker nisem igral.

Playboy: Je bil to glavni razlog?

Nesterović: Mislim, da ne.

Playboy: Kaj pa?

Nesterović: Hm …

Playboy: Sagadin?

Nesterović: Ne, odškodnina.

Playboy: Lahko to malo bolj pojasniš?

Nesterović: Problem je bila odškodnina ob koncu sezone. 50.000 ameriških dolarjev. Vodstvo kluba je hotelo več.

Playboy: Kaj, želeli so, da podpišeš novo pogodbo?

Nesterović: Ja, hoteli so, da podpišem za štiri leta. V tem primeru bi odškodnina znašala 400 tisoč oziroma 200 tisoč, če bi klub zapustil v prvi ali drugi sezoni. Kot pri drugih igralcih.

Playboy: In?

Nesterović: Govorili so, da je vse v redu in da se bomo že nekako zmenili. Takrat sem imel možnost, da bi šel študirat v Ameriko. Kasneje, avgusta, ko te možnosti ni bilo več, so spet zaostrili: »Ali boš podpisal ali pa ne boš igral!«

Playboy: Govoriš v množini, kakor da si se pogajal s celotno upravo kluba. Ali ni bil to Sagadinov ultimat?

Nesterović: Kar je bilo, je bilo. Tega mu ravno ne štejem v čast.

Playboy: Kaj več nočeš povedati?

Nesterović: Ne, to je preteklost.

Playboy: In kako danes komunicirata?

Nesterović: Nisem ga še srečal.

Playboy: Niti po telefonu?

Nesterović: Nimam nobenega motiva in nobene želje.

Playboy: Se lahko zgodi, da bi kdaj igral v klubu, v katerem bi bil trener Zmago Sagadin?

Nesterović: Upam, da ne.

Playboy: Recimo, da postane novi trener Barcelone in te pokliče …

Nesterović: Ne. Me ne zanima.

Playboy: Kako sta se vidva, Sani, ob tvojem odhodu v Kinder, poslovila s trenerjem?

Bečirovič: Nekako še ni prišlo do tega trenutka. Kar ni nič nenavadnega, Zmago je dober trener, ki ima rezultate, vendar je kot oseba nekaj povsem drugega.

Playboy: Kaj te najbolj moti pri njegovem značaju?

Bečirovič: To, da je 365 dni na leto trener, da včasih ne veš, kako bi ga pozdravil, ali ga mogoče sploh ne bi. Vseskozi je navzoč nekakšen pritisk, da ne rečem strah. Mislil sem, da smo se razšli kot prijatelji, toda zdaj ne vem več … Olimpija mi je veliko dala, težko rečem, da ne. Toda za svoj status sem se moral krvavo boriti. Žal mi je, da je na koncu vse izpadlo bolj čudno.

Playboy: Je bilo kaj narobe v vajinem odnosu?

Bečirovič: Nič posebnega. Zmagov odnos je do vseh igralcev enak. Pri njem ni zvezdnikov. Vsi smo enaki. Včasih se ti zdi kakšna stvar krivična, toda ljudje smo si različni, kar je normalno.

Playboy: Marko, ti imaš povsem drugačno sliko o Zmagu Sagadinu.

Milič: Ja, res. Težko se zgodi, da imajo vsi igralci s trenerjem identične izkušnje. Jaz imam zelo dobre. Pripeljal me je iz Kranja in vseskozi stal za mano. V kakšne osebnostne napake se ne bi spuščal. Jaz sem za njega košarkarski igralec, on je zame trener. Podobno kot moj menedžer ni moj prijatelj, čeprav mu v poslovnem smislu popolnoma zaupam. Več let sva sodelovala tako pri Olimpiji kot v reprezentanci in najmanj, kar lahko rečem o Zmagu Sagadinu, je, da imam z njim povsem drugačne izkušnje kot Sani, Rašo in morda še kdo.

Playboy: Kdo je bil doslej najboljši trener v vaši karieri?

Bečirovič: Aleš Pipan. Če bi mi Aleš v Laškem naročil, naj skočim na glavo tja na tribuno, da bi zmagali, bi verjetno brez pomisleka skočil.

Nesterović: Največ sem se naučil pri Partizanu, dober je bil Messina v Kinderju, čeprav sem imel srečo, da sta bila takrat v Bologni tudi Savič in Danilovič, ki sta mi res pomagala. Vsaj toliko, kolikor Messina. Mogoče še več. Včasih ti lahko soigralec bolj koristi kot trener.

Milič: Takole bi rekel: po trenerski strani Sagadin, po osebnostni plati pa bivši selektor reprezentance Andrej Urlep, ki mi je v najtežjih trenutkih največ pomagal.

Playboy: Zakaj je Phill Jackson trenutno najboljši košarkarski trener na planetu Zemlja?

Bečirovič: Ker verjetno nihče drug na tem planetu ne bi znal kolektivizirati ekipe, v kateri igrata O'Neal in Bryant.

Milič: Jackson je najboljši psiholog daleč naokoli.

Nesterović: Pri Lakersih so se pred njim menjavali trenerji, a niso ničesar naredili s tako rekoč istimi igralci. Med sezono je rekel Bryantu, da če mu ni kaj všeč, naj kar gre.

Milič: Poglobil se je v psiho svojih igralcev, tako da iz vsakega potegne maksimum.

Bečirovič: V svojih knjigah opisuje nekakšno indijansko miselnost, od raznih travm do duhov. Takšna psihologija očitno pozitivno vpliva na množico zvezdnikov, ki so bili doslej vajeni drugačnega tretmaja. Pred sezono jih poškropi s kadilom in razdeli knjige, ki jih morajo prebrati. Bral sem knjigo, v kateri opisuje, kako je povabil O'Neala na svoje posestvo ob jezeru. Hotel ga je presenetiti in predlagal, naj premakne hlod. 140-kilogramski Shaq se je spravil nad tisto deblo in nikakor ga ni mogel premakniti. Phil mu je rekel, naj počaka, da mu bo pomagal. In skupaj sta ga z lahkoto premaknila. Shaq se je čudil in čez čas ga je Phil vprašal, kaj se je naučil na obisku pri njem? Shaq ni imel pojma. »Team spirit«, jasno. S takšnimi na videz banalnimi prijemi jim daje vedeti, da je ekipa močnejša od posameznika.

Milič: Veliko trenerjev poudarja pomen psihološke pripravljenosti igralcev, toda takoj zavohaš, kdo v resnici ve, kaj govori. Če nekdo prodaja klasične fraze, kako razmišljaj, kako se koncentriraj, ne da bi ti razložil kaj več, v bistvu nalaga samo zato, ker pač mora to govoriti. V Evropi se trenerji s tem premalo ukvarjajo. In ravno tu so največje rezerve, tehniko so itak naštudirali skozi desetletja.

Playboy: Rašo, zadnjo sezono si bolj malo igral. Kaj se je dogajalo?

Nesterović: Na začetku sem precej igral, in to kar dobro. Potem smo imeli določene probleme, izgubili nekaj tekem zapored in trener se je odločil za novo taktiko. Igral sem vse manj, kakšnih pet tekem sploh nisem stopil na parket, nato sem spet dobival priložnosti, vendar ni bilo tako, kakor sem pričakoval.

Playboy: Zoprno, ko padeš iz ritma.

Nesterović: Ja, kakšnih prav velikih izkušenj s tem nimam. Prvo sezono sem normalno igral, celo začenjal v prvi peterki, a nikoli se mi ni zgodilo, da ne igral pet tekem zapored.

Playboy: Ti kdo razloži, v čem je problem, zakaj ne igraš, ali si bolj prepuščen samemu sebi in tuhtaš, kaj se

dogaja?

Nesterović: V bistvu največ razmišljaš sam, kako bi spet prišel nazaj. Z glavnim trenerjem nimam kakšnih posebnih stikov, največ kontaktiram s pomočniki. Zgodi se, da pridejo in rečejo, naj bom pripravljen. Lažni alarm. Spet nič. Ne igraš trikrat zaporedoma in ti vse dol pade. Nato pa nepričakovano zaigraš na naslednji tekmi. Vedno moraš biti pripravljen. Nisem igral pet tekem v nizu, potem pa mi je rekel, da bom začel proti Sacramentu. Kar padlo je z neba. Nikoli ne smeš obupati.

Playboy: Marko, kdaj si dokončno obupal nad NBA?

Milič: Nikoli. V nasprotju z Rašem mi nihče ni prihajal razlagat, zakaj ne igram in kdaj bom spet igral. Ni mi bilo jasno, kako lahko prvo tekmo sezone začnem v prvi peterki, odigram solidno tekmo, v petnajstih minutah dosežem deset točk, potem pa brez kakršnekoli razlage naslednjih štiri, pet ali osem tekem počivam. In naenkrat spet v prvem planu. To me je čisto šokiralo. V Evropi se nekako ve, dokler si v formi, te sforsirajo, ko nisi, igraš malo manj. Najhuje je to, ker ti nihče nič ne reče. Že itak si novinec in nimaš pojma, kaj se dogaja okrog tebe.

Playboy: Sani, kateri člen v pogodbi s Kinderjem ti je najbolj všeč?

Bečirovič: Ne vem.

Nesterović: Ha, ha, povej, da tisti, ki govori o denarju, drugi so tako povsod isti.

Bečirovič: Res, ne vem. Pogodba kot pogodba. Noben člen mi ni posebej pri srcu, ha, ha.

Playboy: Marko, je še kakšna možnost, da ostaneš v Realu?

Milič: Imam zdravo pogodbo, v Realu bom, vse dokler ne bom našel primernega kluba. Imam resne kontakte z Italijani in Grki. Vse je odprto.

Playboy: Ne nazadnje je evropsko prvenstvo tipičen trg, kjer lahko …

Milič: Ne, zame ne. Tudi če bom imel na evropskem prvenstvu dvainsedemdeseto povprečje, bo pogodba še vedno ista. Konec koncev sem si v nekaj letih igranja v evroligi ustvaril ime in tisti, ki me kupujejo, natanko vedo, kaj lahko od mene pričakujejo.

Playboy: Govorilo se je tudi o Olimpiji.

Milič: Drži. Ampak ta opcija je kasneje padla v vodo.

Playboy: Kdo je trenutno najatraktivnejši košarkar na svetovnem parketu? Igralec z najbolj dovršenim stylingom?

Bečirovič: Iverson.

Milič: Absolutno. Človek brez dlake na jeziku. Pove, kar misli. Z njim imam dobre izkušnje. Res. Iverson je najboljši v vsakem pogledu. Pride na tiskovko s spuščenimi hlačami in glavnikom v laseh in mimogrede pokomentira trenerja, če je treba. Ni diplomat in ne pazi, da se ne bi komu zameril. Njemu je čisto vseeno, zato ga na začetku niso marali. Zdaj je ikona.

Nesterović: Iversona osebno ne poznam. Meni je všeč Duncan, ker ni pretenciozen. Vsi ga nekaj napadajo, on ostaja miren in še vedno med najboljšimi. V bistvu ga sploh ne opaziš, toda na igrišču dominira. Všeč mi je, kako skače in kriči.

Playboy: In kakšno je bližnje srečanje z O'Nealom?

Nesterović: Neugodno. Čeprav ga ponavadi krijem, kakšnega pretresljivega kontakta z njim še nisem doživel. Ne vem, ampak imam občutek, da sploh ne igra z vso močjo. Če bi, bi bilo itak brez veze.

Playboy: Misliš, da ga sodniki preveč tolerirajo?

Nesterović: On je dejansko največji zvezdnik v NBA. In normalno je, da mu spregledajo nekaj prekrškov v napadu, nekaj korakov ali kakšno blokado. Je fizično superioren in ravno prav pameten, da zna to izkoristiti.

Milič: Ja, takšen status si je moral pridobiti. Ko je bil še rookie, mu niso prizanašali. Vseskozi so mu sodili korake. Danes si lahko privošči, da zapleše kolo, preden poda žogo, pa mu nihče več ne piska.

Playboy: Praviš, da ga ponavadi kriješ. Ga je sploh mogoče zaustaviti?

Nesterović: Če pride mimo tebe, je konec. Nemočno lahko opazuješ zabijanje.

Milič: In upaš, da ni kakšnega prijatelja na tekmi.

Playboy: Kaj pa v napadu?

Nesterović: Uf, tako je hiter in gibčen v skoku, da ga moraš ujeti na finto ali pa vreči visok lok, da ti ne pritisne banane.

Playboy: Koliko točk si doslej dal O'Nealu?

Nesterović: Nekje dvanajst ali štirinajst. Večinoma iz kontre ali z metom od zunaj.

Playboy: Ni slabo.

Nesterović: Je nekaj podzavestnega strahu, ko prideš pod koš in nabašeš na njega. Normalno je, da malo paziš. Če pretiravaš, te bo trikrat zapored vrnil nazaj, izgubil boš samozavest, trener te bo poklical na klop, ti pa se boš zaradi tega sekiral še en mesec.

Playboy: Banane mu še nisi prilepil?

Nesterović: Ne še.

Playboy: A si jo že kakšnemu zvezdniku na centrski poziciji?

Playboy: Ja, Duncanu.

Playboy: Ops. Pa ti, Marko?

Milič: Robinsonu, a še to po sreči. Za finto sem skočil, on pa je šel ravno takrat proti obroču. Ni bilo namerno.

Playboy: Kaj mislita, da lahko Sani doseže na draftu?

Milič: Odvisno od drafta. Splet okoliščin. Lahko se zgodi, da bo veliko povpraševanje po branilcih, in bo prišel med deset, lahko pa se zgodi, da bodo ekipe bolj potrebovale centre, in bo dvainpetdeseti. Še dan pred draftom se največkrat ne ve, razen redkih izjem. Sani je drugačen kot naspidirani črnci. Ne vem, oni so bolj fizikalci, Sani pa ima več znanja o košarki …

Nesterović: To je največja razlika med ameriškimi in evropskimi igralci. Fizična predispozicija. Trenutno je precej igralcev iz srednjih šol, ki niso niti fizično dominantni niti nimajo blaznega košarkarskega znanja. Če uspe enemu od petih zadeti tri koše zapored z razdalje petih metrov, je to že uspeh. V glavnem samo zabijajo, saj v srednješolski košarki dominirajo z zabijanji in s skoki, v bistvu pa nihče ne šutira in ne more dati koša z dveh, treh metrov, razen če ne zabije.

Playboy: Praviš, da boš poskusil čez dve leti?

Bečirovič: Ja, takrat bo na vrsti moja generacija. Seveda je vse odvisno od naslednje sezone pri Kinderju. Če bom igral na nivoju, ki me bo zadovoljil, potem bom šel že letos, sicer pa naslednje leto. Cilj je vsekakor prvi krog. S tem se zaenkrat ne obremenjujem.

Playboy: Nekateri prizori iz NBA so včasih prav nenavadni. Najbolj svež primer je lik Tonija Kukoća. Ali je mogoče, da se človek v enem mesecu tako spremeni?

Milič: Toni je prej v Evropi neprimerno več treniral, tudi po šest ur na dan. Res pa je, da na stari celini še do pred kratkim niso delali z utežmi, ki so v NBA nekaj povsem vsakdanjega. In prav z utežmi so se v zadnjih letih pojavili nekateri legalni dodatki za krepitev mišične mase: proteini, različni vitamini, kreatini, skratka vse to, kar večina športnikov danes konzumira. Dobro, s temi preparati je težko v enem mesecu nabildati opaznejšo razliko, v nekaj mesecih pa brez problema, če ješ proteine trikrat na dan in temu primerno dvigaš uteži. Res je tudi, da se telo na te stvari različno odziva in mogoče je to del odgovora na Kukoćevo novo podobo.

Playboy: Hej, v enem mesecu je iz trske postal bodibilder?!

Nesterović: Ja, se je pač zredil.

Playboy: Saj res, zredil se je!

Milič: Je to kak problem? Jaz se lahko v enem mesecu zredim za deset kil, brez steroidov. Če mu slečeš majico, verjetno ni povsem definiran in mogoče dela reklamo za Michelin.

Nesterović: V NBA imaš prosto štiri, pet mesecev in v tem času se ni noben problem zrediti za deset kilogramov.

Milič: Sezona traja šest mesecev.

Playboy: Mogoče je še to preveč. Ob vsem dolžnem spoštovanju do spektakla, ki ga zganjajo med sezono. Zdi se mi, da priljubljenost počasi pada zaradi študentske košarke, ki ima vse več privržencev. Dvorano Bullsov v Chichagu lahko napolni le še konferenčni zaključni turnir študentskega prvenstva v košarki.

Milič: Se strinjam. Vendar se priljubljenost »college basketballa« še vedno ne da primerjati s končnico NBA. Na kolidžu je podobno kot v Evropi, gledalci srčno navijajo, mlajši igralci pa se hočejo dokazati in so peklensko motivirani. V NBA publika tekme spremlja bolj ležerno, v eni roki kokice, v drugi mobilnik in čakajo na zadnjih pet minut. Na kolidžu so še vsi lačni, lačni košarke in vsi igrajo tako rekoč za pico.

Playboy: Medtem ko se na kolidžu bašejo s picami, se v NBA bojujejo s prepovedanimi substancami.

Nesterović: Pred vsakim prvenstvom imamo doping test. Kakšni so rezultati, niti ne vem.

Milič: Ne razumem, zakaj so testi THC tako pomembni. Doping test je pomemben, ne vem pa, zakaj testirajo za marihuano, kokain in podobno. Saj to niso poživila, zaradi katerih boš bolje igral. Če kadiš travo ali snifaš, je tvoj osebni problem, ker bo tvoja igra šla navzdol. Ne vem, zakaj se vsi toliko obremenjujejo, če kdo pokadi kak džojnt.

Nekajkrat, ko sem nosil torbe čez mejo v Kanado, so me na carini prav čudno gledali. Novinci v NBA pač morajo pobirati žoge in tovoriti potovalke na tekme. Nimam pojma, kaj vse so si nabasali noter in še vedno ne vem, kaj vse sem takrat prinesel čez. Na srečo niso komplicirali, ker smo bili iz NBA, res pa je, da so vsi nekam sumljivo skakali okoli mene.

Nesterović: Meni je včasih čudno, da vzdržijo dvainosemdeset tekem s takšnim tempom.

Milič: Za fizično pripravo imaš trenerja, z njim lahko delaš ali pa tudi ne. Precej zvezdnikov ima osebne trenerje za fizično pripravo, ki skrbijo tudi za regeneracijo in jim mešajo razne napitke. Ne verjamem, da gre za kakšne čarobne napoje.

Playboy: Vama ni nihče nikoli ničesar ponudil?

Nesterović: Meni ne.

Playboy: Sta vedno vedela, kaj pijeta?

Milič: Klubskemu zdravniku seveda zaupaš, ko zmeša nekaj praškov cedevite in snovi za energijo. Težko si predstavljam, da bi po vsakem treningu nosil napitke na analizo v laboratorij.

Nesterović: Če gre kaj narobe, ga lahko mirno tožiš. In tega jih je strah.

Milič: Ja, tožb se najbolj bojijo. Enkrat je tako rekoč razpadel klub, ker je nekemu gledalcu spodrsnilo na mokrih tleh in si je zlomil prst na roki. Tožil je celo ekipo za ne vem koliko milijonov dolarjev. Da bi preprečili takšne neprijetnosti, zdaj postavljajo table, da so ravnokar čistili tla in da naj ljudje pazijo. Sliši se bizarno za slovenske razmere, ampak tako je v ZDA. Za vsako stvar te lahko tožijo. Ali pa ti njih. Da ne govorimo o škandalu, da bi kakšnega slavnega športnika dobili dopingiranega ali celo drogiranega. Uničiš si kariero.

Playboy: Oh, saj so jih precej zasačili. Tudi med tekmo je že kdo padel dol.

Milič: Dobro, to se ne zgodi ravno vsak dan.

Playboy: Sani, kateri je bil najbolj pameten nasvet v zvezi z NBA, ki sta ti ga dala Rašo in Marko?

Bečirovič: Zaenkrat se o tem še nismo intenzivno pogovarjali. Ko bo prišel čas in ko se bom odločil za NBA, bom zanesljivo poklical Raša in Marka, da vidim, kaj me dejansko čaka na začetku. Za vsak primer sem prebral precej NBA literature, tako da so mi stvari v glavnem jasne.

Nesterović: Vsak novinec v NBA ima uvodni štiri-, petdnevni program, kjer mu razložijo praktično vse majhne skrivnosti, od financ, žensk, drog do vedenja v javnosti in podobno. Strokovnjake pripeljejo od zunaj in jih zaposlijo. Recimo, nam sta o drogah razlagala dva bivša narkomana. Prišel je človek, ki je bil nekoč dokaj vpliven v italijanski mafiji, in nam razlagal, kako pride mafija do igralcev, kako priredi rezultate, in kako potem pobere denar od stav.

Playboy: Ja, mogoče res ni neumno, da ti rahlo operejo možgane, ko skleneš »težko« pogodbo.

Milič: Preden sem podpisal pogodbo v NBA, sem poznal šest sorodnikov, potem pa jih je bilo nenadoma toliko, da jih nisem mogel več šteti.

Playboy: Tipično, a ne?

Milič: V Ameriki sem na začetku vsak dan dobil kakšno pismo, v katerem ti neznani pametnjakoviči razlagajo, kako bi oplemenitili tvoj denar za 300 odstotkov, kam vse bi ga vložili in tako naprej. Si predstavljate, mirno ti pišejo, kaj vse bi naredili s tvojim denarjem. Ogromno je samozvanih svetovalcev, ki jih takoj zavohaš. Želijo narediti dober vtis, impresionirati na hitro, zadaj pa mu visi etiketa, ker je pred petimi minutami kupil novo obleko. Dogajajo se neverjetne bizarnosti. Če bi začel razlagati še kakšne zgodbe o ženskah, ne bi končal do jutri.

Playboy: Ni problema, za to si bomo vzeli čas.

Milič: Kakšna zgodbica, a? Ogromno modelk se nastavlja superzvezdnikom. Če si temnejši indijanček v ekipi, te seveda ne bodo niti slučajno povohale: štartajo na najbolj vroča imena, ne pa na zadnjega igralca na klopi. Klasičen primer je Shawn Kemp, ki je enkrat na hitro v kopalnici seksal z bejbo in vrgel kondom v smeti. Ona ga je seveda pobrala, shranila v led in se prikazala čez devet mesecev. Imela je njegovega otroka in mu izpulila ves denar, ki ga je dobil za šestletno pogodbo.

Playboy: Prvo pravilo: pazi, kam mečeš kondome.

Nesterović: Ja, ves čas je treba paziti, tudi ko greš v katerega od klubov na pijačo. Če igraš v NBA, so izjemno spoštljivi do tebe. Toda videz včasih vara. Bilo je nekaj primerov, ko so komu kaj podtaknili v pijačo. Slišal sem za primer nekega nogometaša, ki so mu v pijačo nasuli drogo. Ko je revež zaspal, so ga fotografirali skupaj z golim tipom in potem izsiljevali za denar.

Playboy: Nekaj podobnega se je zgodilo bivšemu mariborskemu županu, le da je zadremal z žensko.

Milič: A res?

Nesterović: Žal, res. Rašo, ti imaš »najtežjo« pogodbo med vsemi slovenskimi športniki. Kaj počneš z denarjem?

Nesterović: Imam nekaj ljudi, ki jim zaupam svoje finančne posle.

Playboy: In kam vlagaš?

Nesterović: V delnice. Obstaja zanesljiv program, ki ti ob minimalnem tveganju prinese do 20 odstotkov dobička.

Playboy: Mogoče premalo tvegaš?

Nesterović: Odvisno, kako se dogovorimo in kakšna je situacija na trgu.

Playboy: Koliko borznih posrednikov imaš?

Nesterović: Dva.

Playboy: Ti Marko?

Milič: Enega. Ker je težko na slepo zaupati ljudem, da se ukvarjajo s tvojim denarjem, sem se tudi sam malo bolj poglobil v te stvari. Če komu drugemu preveč zaupam, mi na koncu vedno lahko reče: oprosti, izgubil sem tvoj denar. Lahko ga samo napodim. Večinoma vlagam v nepremičnine.

Playboy: Sani, ti si še nedavno imel študentski tekoči račun …

Bečirovič: Ne vem, tudi jaz se počasi spuščam v te vode, v bistvu me vsa ta finančno svetovalna procedura še čaka. In na tem področju se moram še marsikaj naučiti, da bom lahko res zaupal kakšnemu svetovalcu.

Playboy: Imate kdaj občutek, da se košarkarjem godi finančna krivica v primerjavi z nogometaši?

Milič: Daleč od tega. Poglejte plavalce, poglejte ostale športe, kjer se vloženo delo in velikanski napori porazno vrednotijo.

Bečirovič: Vsako jutro, ko se zbudiš, se lahko zahvališ bogu, da lahko počneš tisto, kar na svetu najraje počneš. In za to si povrhu vsega še dobro plačan. Če pa nekdo zasluži desetkrat več od mene, krasno, naj zasluži, mi smo zadovoljni, kar imamo od tega športa.

Bojan Krajnc & Goran Obrez // foto Borut Krajnc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri