Lojze Peterle

  • 24.05.2007

Pogovor s politikom, ki je bil prvi predsednik vlade samostojne Slovenije, nato slovenski zunanji minister, zdaj pa službuje kot evroposlanec v Bruslju. Igra na orglice, prebolel je raka in kandidira za predsednika Slovenije.

(Foto: Bor Dobrin)

4 fotografije v galeriji

Ker to ni življenjski intervju, kot pravimo pogovorom, v katerem novinar vprašanja najpogosteje začne z besedami »in potem ste ...« in začne pri Adamu, bomo za tiste, ki teh intervjujev niso brali, vendarle napravili biografski uvod.

Lojze Peterle se je rodil leta 1948 v Čužni vasi na Dolenjskem očetu krojaču in medvojnemu domobrancu ter materi šivilji. Pri desetih letih se je družina preselila v Mokronog, od koder se je kot najstnik vozil v Novo mesto v srednjo šolo. Med šolanjem je tudi opravil izpit za pilota jadralnega in kasneje še za pilota motornega letala. Veselje do pilotiranja ga ni zapustilo do današnjih dni, pa tako vsako leto precej časa preživi v zraku. Prav tako se iz mladosti vleče njegova ljubezen do glasbe. Prepeval je v zboru, obvlada pa tudi nekaj inštrumentov, med njimi slovite orglice, ki jih še zdaj povsod jemlje s seboj. V Ljubljani je študiral zemljepis in zgodovino, končal pa tudi prvostopenjski študij ekonomije.

Leta 1975 se je zaposlil na Urbanističnem inštitutu, tam vztrajal do leta 1989, ko je postal samostojni kulturni delavec in ob ustanovitvi SKD (Slovenskih krščanskih demokratov) predsednik izvršilnega odbora. Kot veste, je po prvih demokratičnih volitvah Peterle postal predsednik vlade v kmalu samostojni Sloveniji. To je ostal do leta 1992, ko ga je zrušil Janez Drnovšek, a se je Peterle vendarle vključil v vladno koalicijo in postal zunanji minister. Iz tega časa je znan njegov podpis oglejske pogodbe, ki ga je del slovenskega političnega občestva ožigosal kot prodajo slovenske zemlje Italijanom. Od tod gredo stvari navzdol.

V kratki prehodni Bajukovi vladi se je sicer spet povzpel do položaja zunanjega ministra, a potem je vlada padla, razpadla pa je tudi medtem združena SLS + SKD. Z Bajukom sta ustanovila Novo Slovenijo, ki pa na volitvah pobira le še drobtinice oziroma odstotke, ki jih pusti Janševa SDS. Mnogi krivijo za to katastrofo Peterleta, ki je potem ostal le še poslanec, njegova politična prihodnost pa ni bila nič kaj obetavna. Tako je bilo, dokler mu evropske krščanskodemokratske stranke niso pomagale do članstva v predsedstvu konvencije, ki se je ukvarjala s pisanjem evropske ustave. Udeležba v tej konvenciji, na katere sklepni sestanek je prinesel domači med in slovensko vino, se je izkazala za zelo koristno na slovenskih volitvah v evropski parlament, saj je postal njihov veliki zmagovalec, evroposlanec, in tako spet upoštevanja vredna politična figura (tudi) na domači sceni.

Lojze Peterle je prvi od Slovencev napovedal udeležbo v tekmi za predsedniški stolček, ki ga zapušča Janez Drnovšek. Če ne bo večjih presenečenj, bo prvi kandidat desnice na jesenskih volitvah, na katerih bo moral premagati Boruta Pahorja (če se bo ta odločil kandidirati). Za to bo potreboval tudi glasove versko brezbrižnih, ki jih bo moral prepričati, da kljub občasnim romanjem na Brezje razume in priznava eno temeljnih civilizacijskih vrednot, torej ločitev države od cerkve. Skoraj leto dni časa ima.

Playboy: Sem ste prišli iz Logatca, če se ne motim?

Peterle: Iz Ljubljane, Murske Sobote, Ljutomera, Logatca ..., ja.

Playboy: Je to že del vaše predvolilne kampanje za predsednika Slovenije?

Peterle: Jaz delam svoj običajni program. Ob četrtkih pridem domov iz Bruslja, v petek pa grem ponavadi v eno šolo, v eno podjetje in na en medij pa še v kakšno dobro gostilno.

Playboy: Se pravi, da se ta petek nič ne razlikuje od vaših običajnih petkov?

Peterle: Ne, nič. Tak bi bil, pa če bi bil kandidat ali ne. Tako skrbim za stik z ljudmi, zlasti me zanima, kaj zanima mlade o prihodnosti. In tudi danes sem na dveh gimnazijah, v Ljutomeru in v Murski Soboti, govoril o tem. Imam tako rekoč standardni program, po katerem sprašujem mlade, kako bodo rešili problem znanja, zdravja in otrok.

Playboy: In kaj ste izvedeli danes? Kaj novega?

Peterle: Nič posebno novega, ampak zame kot poslanca je pomemben vsak tak stik z ljudmi, zanima me, o čem razmišljajo, kako si zadeve predstavljajo. Mladi generaciji skušam razložiti, da so pred drugačnim izzivi, pred kakršnimi smo bili mi, ko smo pred 15 leti postavljali državo, in da se razmerja zanje danes, žal, s tako demografijo, kakršna je, spreminjajo v, bi rekel, zahtevnejše razmere. Razlika je, če imaš dva delavca na upokojenca ali dva upokojenca na enega delavca, in oni se vidijo v tej sliki. Imam vtis, da mladi prisluhnejo, da jim ni vseeno.

Playboy: In se ne dolgočasijo, ko jim govorite o pokojninah?

Peterle: Ne, se ne dolgočasijo. V kratkem sem obiskal pet gimnazij. Prejšnji teden na Jesenicah in v Kranju, ta teden v Murski Soboti in Ljutomeru, malo prej v Brežicah. Vprašanja so približno enaka in tudi moje občutje je kar podobno. Seveda jih zanimajo tudi možnosti študija po Evropi, Erazem in podobno. Mladim ljudem skušam povedati, da bodo jutri oni prevzeli in vodili slovensko barko. Mi smo jo iz nekega konvoja izločili, da lahko sama suvereno vozi, kako hitro bo vozila in v katero smer, pa bo čedalje bolj odvisno od njih.

Playboy: Prvi in doslej edini ste nedvo­umno najavili kandidaturo za predsednika države. Ali to pomeni, da imate priprav­ljen tudi načrt volilne kampanje?

Peterle: Ne bi rekel, da je ves načrt izdelan v podrobnostih, je pa po mesecih v osnovi pripravljen. Pripravljam oziroma finiširam tudi programske tekste. Svoj program bom predstavil v različnih krogih in tudi v različnih krajih. Želim biti zelo jasen o tem, kaj menim, da je predsednikov posel. Zdaj me sprašujejo, ali bom bolj po Kučanovo ali bolj po Drnovškovo, in jim pravim, da bom kar po Peterletovo. (smeh)

Playboy: Kandidaturo ste najavili s podporo posameznikov, ne stranke. Ali to pomeni, da se v stranki ne marate?

Peterle: Ne, ne, stranka me podpira, imam pa tudi veliko podpore posameznikov iz drugih strank. Moja stranka je o tem itak govorila že prej, še preden sem se za to odločil. Iz načelnih demokratičnih razlogov sem se odločil kandidirati z listo državljank in državljanov, ker pri nas volimo predsednika neposredno. Če bi ga volili tako kot v Avstriji, Nemčiji ali Italiji, torej v parlamentu, potem bi se najprej obrnil na parlamentarne stranke. Ker pa ga pri nas volijo neposredno, se mi zdi prav, da sem se obrnil na ljudi. Podpora je zelo lepa in široka, menim, da lahko govorimo o ljudski kandidaturi v pravem pomenu besede.

Playboy: So na to določitev kaj vplivali rezultati zadnjih lokalnih volitev, na katerih je strankarska politika doživela poraz?

Peterle: Za to kandidaturo sem se odločil potem, ko sem bil že v prejšnji rundi večkrat vprašan, ne samo iz svoje stranke, ali bi šel v to ali ne, in sem takrat rekel, da sem za to še premlad. Prej sem želel imeti še to evropsko izkušnjo, za katero menim, da je pri taki kandidaturi dobrodošla. Stranke, kolikor sem doslej komuniciral z njimi, jemljejo to za normalno. Tudi doslej so predsedniški kandidati, ali pa zlasti tista dva, ki sta zmagala, Kučan, Drnovšek, šli po tej poti.

Playboy: Edini minister, ki se je moral doslej posloviti od vlade, je prav iz vaše stranke, in to zaradi odnosa do splava. Kakšno mnenje imate o tem?

Peterle: Menim, da ga ni odneslo to. To je bil mogoče na zunaj eden od razlogov, ampak kot je pojasnil predsednik vlade, je on o tej zadevi že dolgo razmišljal, jo predlagal našemu predsedniku že davno prej, preden je prišel minister z nekaterimi dokumenti na vlado. To je bil, kako bi rekel, mali izgovor, to ni bilo ključno. Menim, da se je vprašanje nezaupanja pojavilo že prej. Za našo stranko je bilo seveda neprijetno, da je bila edina, ki je to doživela. Izvršilni odbor stranke je ministrovo delo kot celoto ocenil pozitivno, poslanska skupina pa je ministra v parlamentu branila.

Playboy: Kaj pa vi menite o Drobničevem stališču do splava?

Peterle: Menim, da se je lotil pomembnega vprašanja, vprašanja rodnosti, ki ni samo težava Slovenije, ampak vse Evrope. Je tudi težava Rusije, tudi tam imajo negativno rast. O teh vprašanjih je treba govoriti, tudi politika mora, čeprav mogoče ne more prispevati bistvenega k rešitvi tega vprašanja. Država vsekakor lahko z različnimi ukrepi prispeva k več veselja do življenja. Z družinsko, stanovanjsko, urbanistično, socialno in še kakšno drugo politiko lahko dela bolj ali manj naklonjene razmere. Drobnič gotovo ni imel najbolj srečne roke z vsemi elementi te strategije, mu pa štejem v dobro, da se je vprašanja rodnosti lotil.

Govor o vrednoti družine, o vrednoti življenja, je nedvomno na liniji tega, kar izrazito poudarja vsa evropska ljudska stranka in katere del so vse tri pomladne stranke. Če greva pa podrobneje k vprašanju splava, pa ves čas, odkar sem v politiki, pa že prej, ko še nisem bil, trdim dvoje: prvič, da je treba izhajati prvinsko iz dostojanstva človeka, tudi tega, ki je bil šele spočet. Zame je spočeto življenje že življenje osebe, ki sicer še ne govori ali pa ne govori nam razumljivega jezika. Mogoče te osebe samo ne slišimo, ampak vsako milijoninko sekunde je na milijarde celic več v njegovem učlovečevanju, če tako rečem. Tako da se ne bi rad pogajal o tem, od katere ure ali dneva je spočeto bitje že človek. V tem smislu sem konservativen. Lahko bi celo rekli, da je to tudi moderno stališče. Druga stvar pa je, da je to izredno občutljivo osebno vprašanje, ki ga ne kaže reševati s silo.

Playboy: Ampak število splavov v Sloveniji upada. Zakaj potem sploh kaj spreminjati, če gredo stvari na bolje?

Peterle: Me veseli, če ta podatek drži, ampak število rojstev se kljub temu ne veča. Gotovo je pozitivno to, da jih je manj, vendar ostaja vprašanje, kako rodnost povečati. Menim, da se odgovor na to ne skriva samo v žepih, da ni samo v materialnih okoliščinah, ampak v tem, da je treba celot­no ozračje, paradigmo ali občutje obrniti tako, tudi s pomočjo države, da bomo bolj naklonjeni življenju. Država ne more narediti bistvenega, to se zgodi v glavah. Eni bi rekli v srcih, drugi v dušah, ampak država lahko nedvomno prispeva k temu, da je to občutje bolj naklonjeno življenju. Vidim, da Francozom to uspeva, v zadnjem času tudi Ircem. So države, ki so se tega lotile sistematično in je pri njih veselja do življenja več.

Playboy: Se vam ne zdi, sodeč po reakcijah ljudi na Drobničev predlog, da je Slovenija še vedno precej liberalna država?

Peterle: Reakcije so različne. Tudi glasovanje, ki so ga izvedli na POP TV, nisem pa ga spremljal, je prineslo rezultat 40 proti 60. Se pravi, da je minister Drobnič s to svojo pozicijo dobil 40 odstotkov, kar se mi ne zdi tako malo. Na zadevo ne bi rad gledal ideološko. Zame je ključna stvar, da smo v situaciji, na katero nas opozarjajo tudi ljudje iz evropske komisije, ki pravijo, da če ne bomo na tem področju česa naredili, ne bomo zmogli gospodarske rasti, ker nam naši biološki resursi tega ne bodo dovoljevali. Se pravi, da bomo potrebovali veliko priseljevanja, ki pa, če vprašate ljudi, ni ravno najbolje pozdravljeno. Ljudje bi radi, če povzamem, imeli Slovenijo kar se da slovensko. Že zdaj imamo deset odstotkov neslovenskega prebivalstva, in če ne bo prirastka, bo seveda neobhodno, da se bo priseljevanje povečalo. Druge države v Evropi so to že izkusile, tudi Švica, ki nam je v marsičem zgled. In se če tukaj ne bo premaknilo, se bo seveda moral močno povečevati uvoz delovne sile. Zadnjič sem nekje na Dolenjskem prvič srečal delavce iz Slovaške.

Playboy: Se pravi, da ne zavračate priseljevanja kot odgovora na manjšo domačo rodnost?

Peterle: Vsekakor sem za večjo rodnost, priseljevanje je bilo in še bo, vprašanje pa je seveda, kako ga upravljamo. Ali pri tem priseljevanju jemljemo ljudi iz bližnjega kulturnocivilizacijskega kroga ali posegamo po drugi delovni sili. Tu se ponujajo Afrika, Azija, recimo Filipini ... Vi veste, od kod vse pritiskajo danes ljudje na Malto ali v Španijo. Nas kot dela globaliziranega sveta oziroma Evrope ti procesi ne bodo obšli. Nisem a priori proti priseljevanju, bi pa raje videl, da bi Slovenija ostala bolj kakor manj slovenska. Kakor si to želijo v Franciji ali v Nemčiji. Sem za idejo narod­nega brez rasističnih oziroma ksenofobnih primesi. Evropa je zrasla iz spoštovanja nacionalnih identitet, s spoštovanjem različnosti. Menim, da bi bilo treba najti neko pravo razmerje med našim veseljem do življenja in nujnim priseljevanjem. Vemo pa, da marsikje v Evropi, celo v deželah, ki so veljale za naklonjene do tujcev, za multikulturne, kot je recimo veljala Nizozemska, lahko nasilje – tam sta se zgodila dva umora – postavi sliko na glavo. Danes imajo tam velike težave.

Playboy: Če boste postali predsednik Slovenije, boste morali biti predsednik vseh Slovencev, če prav razumem te stvari?

Peterle: Kandidiral bom s to predpostavko. Danes sem srečal predstavnike Zveze Romov Slovenije v Murski Soboti in smo se pogovarjali o nekaterih stvareh. Predsednik mora biti predsednik vseh. Upoštevati mora različnost, sile mora povezovati v skupne interese, vzpodbujati ustvarjalne potenciale, mora pa razumeti, kakšna razlika je med različnostjo in razdeljenostjo. Menim, da je na Slovenskem še kar nekaj s preteklostjo pogojene razdvojenosti, ki nam ne dodaja dodane vrednosti. Tukaj bi rad dodal nekaj v smeri manjše razdeljenosti. Menim, da je en mandat premalo, da bi se uredile zadeve, ki se 50 ali 60 let niso. Ampak vendarle ima predsednik, ki sicer nima izvršilne moči in ne deluje kot predsednik vlade, lahko velik vpliv na družbeno dogajanje s tem, ko zavzema odnos do aktualnih družbenih oziroma političnih vprašanj, ko je jasen z besedo pri tej ali oni zadevi. In menim, da predsednik lahko precej vpliva na neko smer.

Playboy: Se vam zdi, da Drnovšek to počne? Pri Ambrusu smo ga kar nekako pogrešali.

Peterle: Pri Ambrusu sem ga tudi sam pogrešal. Ne sledim prav natančno situaciji v Sloveniji, ker preživim štiri dni na teden zunaj. Berem klipinge, včasih gledam slovensko televizijo. Vem pa, da Drnovšek ni bil nikoli naklonjen polarizaciji. So pa seveda slogi predsednikov po Evropi zelo različni. Nekateri se veliko izražajo, drugi pa malo in se redko pojavijo in oglasijo, kadar pa se, so pa to zelo pretehtane in močne stvari. Vsak mora pri tem najti svojo mero.

Playboy: Štejete med Slovence tudi izbrisane?

Peterle: Eno so Slovenci, drugo so slovenski državljani, ki niso nujno Slovenci, vsaj deset odstotkov je takih. Potem so še ljudje, ki živijo z nami, in potem so slovenski državljani, ki ne živijo v Republiki Sloveniji, in so slovenske manjšine v vseh sosednjih državah, do katerih ima Slovenija, začenši s predsednikom, ustavno dolžnost, da skrbi za njihov status. Torej, jaz čutim odgovornost predsednika v vseh teh smereh.

Playboy: Tudi do izbrisanih?

Peterle: Tudi.

Playboy: Pa niste bili vi v preteklosti med tistimi, ki so nasprotovali odločitvi ustavnega sodišča, da je treba popraviti krivico, ki se jim je zgodila?

Peterle: Poglejte, jaz sem povedal, večkrat javno ... Torej, ta beseda izbrisani vnaprej opredeljuje zgodbo in je ne uporabljam z velikim veseljem, ker menim, da je zavajajoča. To zgodbo sem spremljal v različnih funkcijah in me je čudilo, da je trajalo toliko časa, potem ko smo izpolnili pogoje za vstop v Svet Evrope, za mednarodno priznanje, za vstop v Evropsko zvezo, za vstop v Združene narode ...

Na vseh teh ravneh smo izpit opravili. Videl sem, koliko časa je to vprašanje prečakalo v predalu ustavnega sodnika, ki je bil poročevalec. Skratka, to se je pojavilo relativno pozno. Moje stališče je od takrat, ko so me prvič opozorili na to, pa do danes ves čas enako. Če je slovenska država tukaj naredila napake, delovala proti zakonom, potem je treba to popraviti. Če je ustavno sodišče presodilo, kaj je treba narediti, potem je to treba narediti, ne glede na to, kaj jaz menim. Ne smem delovati proti načelom pravne države. Drugo pa je, kaj jaz menim o vsej tej zadevi. Menim, da zadeve ne kaže posploševati, še manj nanjo gledati črno-belo. Menim, da vseh, ki se imenujejo izbrisani, ne moremo obravnavati kot enotno kategorijo. Veste, da je velika večina Neslovencev, ki je bila takrat, 23. decembra 1990, v Sloveniji, uredila svoje zadeve, bodisi da si je uredila državljanstvo bodisi status tujca.

Nekateri pa si tega zaradi ne vem kakšnih razlogov preprosto niso hoteli urediti. Nekateri so tudi odšli iz Slovenije, mi pa smo hoteli imeti evidence urejene. Lahko, da je bil marsikdo od teh, ki se danes pojavlja med izbrisanimi, med vojno na drugi strani in ga več let ni bilo v Sloveniji. Ne bi rad, da nekdo, ki se je bojeval proti Sloveniji, dobi zdaj neko odškodnino. In razumem ljudi, ki so proti temu. Toda kar je ustavno sodišče reklo, moramo upoštevati. Podobno sem ravnal ob vprašanju volilnega sistema v Sloveniji. Nisem glasoval za večinski volilni sistem, glasoval sem za proporcionalnega, vendar, ker je bilo ugotovljeno, da je zmagal večinski, sem se od takrat kot demokrat in pripadnik načela pravne države bojeval za to, da se uveljavi. Pa je bil potem preskočen z ustavnim zakonom. Skratka, tu je moja pozicija povsem jasna.

Playboy: Kot zdaj stvari kažejo, bomo v Ljubljani leta 2008 dobili džamijo. Kako se vam to zdi?

Peterle: To zgodbo poznam iz sedemdesetih let, ko je tekla beseda o tem na ljubljanskem koordinacijskem odboru SZDL za stike med samoupravno družbo in verskimi skupnostmi, na katerega sem bil povabljen kot predstavnik Revije 2000. Na teh sestankih je tekel pogovor o tem, ali naj gre na pogrebih spredaj križ ali zastava, pa tudi že o džamiji. Takrat je bila partija absolutno proti, danes pa so njene naslednice izrazito za.

Playboy: Že takrat se je razpravljalo o džamiji?

Peterle: Da. Vendar isti ljudje danes menijo drugače. Sam gledam na to vprašanje skozi človekove pravice in spoštovanje do drugih identitet, skozi kulturni dialog, ampak predvsem skozi pravico. Jasno je, da po 11. septembru na marsikateri namen muslimanov tudi v naši državi marsikdo gleda drugače, kot bi gledal brez tega dejstva. V zraku se je pojavila bojazen pred terorizmom in koncept, ki je bil predstavljen, koncept velikega muslimanskega središča, ne zgolj džamije oziroma verskega središča, je očitno povzročil, kot vidim po odmevih po Ljubljani med strankami in prebivalstvom, neke skrbi. Stvar je šla potem po nam že znani poti. Ne nasprotujem džamiji, želim si pa ozračje in urbanistično rešitev, ki ne bosta povzročala ne manjšinske ne večinske ogroženosti. Nekoč je bilo vprašanje džamije zadeva tedanje politike, danes je to očitno vprašanje širše skupnosti.

Playboy: V Bruslju stoji džamija, če se ne motim.

Peterle: Ko sem bil pri Prodiju v njegovem uradu nekdanjega predsednika evropske komisije, to je bilo leta 2003, je rekel: »Poglej, z mojega okna ne vidiš nobenega cerkvenega stolpa, ampak minaret.« (smeh) In dejansko, od tam, kjer je imel on takrat urad, se vidi samo džamija, mimo katere sem dve leti hodil v službo v evropski parlament, ker sem stanoval tam blizu. Džamij je po Evropi precej, v Evropi je nekaj deset milijonov muslimanov. Islam je v Evropi dejstvo, ki dokazuje, da se da živeti skupaj. Ni nujno, da je odnos napet, kaj šele, da je kriminalen ali terorističen.

Playboy: Nekatere javnomnenjske raziskave kažejo na to, da bi vas, če bi bile volitve zdaj, premagal Borut Pahor. Kakšno mnenje imate o njem?

Peterle: No, ankete so bile različne. Spomnim se prve, ki so jo izvedli po moji odločitvi o kandidiranju in v kateri so vprašali, ali ima Peterle možnosti za zmago, in je 68 odstotkov vprašanih reklo ja. Kako bi rekel ... Borut Pahor ima to srečo ali nesrečo, da ni bil še nikoli v vladi. Je prijeten politik, rad govori načelno in daje izjave, ki jim je težko nasprotovati. Delo v vladi zahteva natančnejše zavzemanje stališč, pri čemer ne odneseš cele kože. Z njim imam pozitivno izkušnjo. Kot poslanca se poznava od leta 1990 in jaz sem šel kot predsednik vlade tudi na njegov poslanski večer v Novo Gorico. Nekateri so se čudili, kaj dela Peterle pri rdečem Pahorju. On je bil takrat nedvomno bolj lev, kot je danes. V javni percepciji se je premaknil od nekdanjega izvršnega sekretarja CK ZKS v skorajda desnega politika.

Od tod Jambrekova ironična izjava: če kandidira Peterle, naj pomladna stran predlaga Pahorja. Sam menim, da za predsednika države ni slabo, če ima izkušnjo izvršilne oblasti, ker mora tudi z njo komunicirati, mora sodelovati s predsednikom vlade, z zunanjim ministrom in še s kom iz vlade. Tudi daljša evropska kilometrina pride prav. V tem vidim nekaj moje prednosti. Sicer s Pahorjem kot poslancem normalno kramljava in nimava nobenih posebnih težav. Ocenjujem ga za strpnega in odprtega človeka. Ne morem ga šteti v isto kategorijo, v katero štejem ideologe nekdanjega režima, čeprav je bil on del tega kot mlad sekretar na CK. Iz tega ne delam velikega argumenta ...

Playboy: Kako se ga boste pa lotili? No, najbrž je to skrivnost, ampak domnevam, da bolj ko se bodo bližale volitve, težji bodo udarci.

Peterle: Nekaj udarcev gotovo bo. Sam pa nisem znan ravno po tem. Borut Pahor pravi, da razmišlja o kandidaturi in bo treba na njegovo odločitev še počakati. Ko je pred nedavnim izjavil, da bo premagal Janšo, sem mislil da ga namerava premagati na parlamentarni bitki in prevzeti vlado. Če bo on predsednik države, potem ne bo mogel voditi stranke, stranka pa bo brez njega to zmago težko dosegla. Presoditi bo moral tudi, ali mu je mladost v oporo pri tej kandidaturi ali ne. Ampak to je čisto njegova zadeva.

Playboy: V Piramidi sta se že srečala?

Peterle: Piramida je predvsem šov, ki ne omogoča normalnega političnega diskurza in omogoča glasovanje organiziranih aparatov. V Piramidi, ki je vmes močno zašla, seveda lahko pričakujemo, da bo na koncu Pahor premagal Jelinčiča, vnaprej je znano, kdo bo izpadel kot predstavnik dobrega. V takem soočenju ne bi užival. Prvo rundo v Piramidi sem sicer dobil, ampak v drugi rundi nisem mogel računati na zmago, ker je gospod Pogorevc meni pobiral glasove, ker ga ljudje vidijo bolj na desni kot na levi. Najin seštevek je bil tolikšen, kolikršen je bil moj rezultat v prvi Piramidi.

Playboy: Zakaj bi pa pravzaprav radi postali predsednik?

Peterle: Zato, ker menim, da bi s svojo izkušnjo, s svojimi zvezami in s svojimi pogledi na to, kar mislim, da je treba storiti za Slovenijo, lahko pomagal k novi kvaliteti, novemu napredku. Menim, da vem, kaj bi bilo tisto, kar mora predsednik početi, da bi se ustvarjalne sile povezovale ali da bi bila kakovost naše medsebojnosti čedalje boljša. Prepričan sem, da morajo biti zlasti narodi, ki so manj številčni, izredno pozorni na tisto, kar jih povezuje. Pa to ni zdaj geslo. Trpim vedno, kadar opazim, da gredo energije v prazno, kadar nam ne pomagajo naprej. Mi se moramo seštevati, ne deliti.

Playboy: Se vam zdi, da gospod Drnovšek dobro opravlja svoje delo?

Peterle: V marsičem zelo dobro. V pr­vem delu mandata je bil malo bolj zadržan, v drugem delu je začel bolj komunicirati, se izražati, jasneje predstavljati svoj vred­nostni svet. Napisal je tudi knjigo, se za določene stvari jasno opredelil. Osebno sem vesel, da se je začel zanimati bolj za svet in za svojo vlogo v njem, da daje več na etiko. Vidim pa, da imajo državljanke in državljani na njegov razvoj različne poglede in tako tudi različno presojajo njegovo državotvornost.

Playboy: Knjige niste prebrali?

Peterle: Ne še, sem pa o njej precej slišal.

Playboy: Z Drnovškom vaju druži bolezen, ki sta jo prebolela oziroma jo prebolevata. Sta se kdaj pogovarjala o njej?

Peterle: Midva sva se večkrat pogovarjala, da se bova pogovarjala, ampak tega obširnejšega pogovora o tem še ni bilo. Mogoče se bo to zgodilo po novem letu, ko sva dogovorjena za srečanje. Računam na zelo zanimiv pogovor. Pravite, da naju je družila bolezen, jaz imam pa vtis, da naju zdaj druži zdravje. (smeh) Jaz se počutim izrazito zdravega, on trdi, da tudi.

Playboy: Kako pa je z vašim zdravjem? Obljubili ste zdravniški pregled. Ste ga že opravili?

Peterle: Zdaj moram tole odpraznovati, če tako rečem, potem grem pa v svoj slog začetka leta. Verjetno bom opravil nekajtedenski post, kot to storim že nekaj let. Ob novem letu popijem obvezen kozarec šampanjca, potem se pa začnem postiti. To je prijetna izkušnja, ki mi utrjuje zdravje. Potem bom opravil ta pregled in dal glavne rezultate v javnost, ker menim, da morajo ljudje vedeti, kako je s predsedniškim kandidatom – ali je sposoben opravljati tako zahteven posel ali ne. Čeprav pri nas nimamo predsednika z ameriškimi pooblastili, ampak kljub temu je to kar zahteven posel.

Playboy: Kdaj ste bili pa zadnjič pri zdravniku?

Peterle: Nazadnje sem opravil zdravniški pregled na 35. dan posta letošnjega leta, se pravi, da je bilo to 4. februarja. V Šmarjeških Toplicah sem opravil razne teste: pregled krvi, obremenitev srca, holesterol ... Ocena je bila tik pod odlično. Zelo dobro, skoraj odlično.

Playboy: Nobenih sledi o raku?

Peterle: Glede raka so pogledali samo PSA, ki lahko niha zaradi različnih razlogov. Sicer nimam več povečane prostate, nimam težav z vodo, počutim se veliko bolje kot prej. Po novem letu pa grem ponovno na temeljit pregled. Z rezultati bom seznanil javnost.

Playboy: Dr. Velikonja se je vas in Drnovška lotil v paketu, čeprav vi niste nikoli opustili uradne medicine, če prav vem.

Peterle: Ne, imam stike z njo, sem ji hvaležen, da je odkrila raka. Zadnjič sem slučajno srečal na letališču svojega zdravnika, ki je opravil tisti sistematski pregled, in se je samo začudil nad tem, kar je izjavljal dr. Velikonja. Njegove kasnejše izjave so še jasneje pokazale politični motiv. Ta nenavadni poskus diskvalifikacije se je obrnil v drugo smer. Meni je pravzaprav pomagal. Zdaj me ljudje pozdravljajo: »Živijo, Lojze, na mnoga leta.«

Playboy: Kdaj vam je napovedal smrt?

Peterle: Dal mi je tri leta, Drnovšku pa eno. Jaz bi vseeno raje trajal malo več. (smeh)

Playboy: Prebral sem, da se lahko za ozdravitev zahvalite tudi spremenjenemu življenjskemu slogu. Kaj ste pa spremenili?

Peterle: Po tej izkušnji sem postal še pozornejši do hrane, do duhovnosti, do gibanja, do sprotnega urejanja odnosov z najbližjimi. Trudim se, da ne grem spat z zamero, z jezo, s slabim občutkom. To želim urejati vsak dan sproti. In tudi zelo dobro spim. Če bi me vprašali, ne bi mogel reči, da imam kakšnega sovražnika, koga, ki mu česa nisem odpustil, čeprav v politiki imate ta trening nenehno, ker se vam dogajajo neprijetne stvari.

Menim, da sem zbolel zato – pri nas ni bilo raka ne po očetovi ne po materini strani – da sem ga dobil kljub urejeni družini, kljub zdravi hrani – moja žena dobro kuha – kljub gibanju, saj sem veliko hodil in kolesaril, da sem ga skratka dobil zaradi umazanega dela politike, ki ga nisem prebavil. Nekje so celice ponorele. Doživel sem razna izdajstva, dejstva, ki niso bila prijetna zame ne kot predsednika vlade ne kot predsednika stranke. To je moja razlaga. Bog ve, tega ne more nihče reči, ampak nekje je bila neka napetost, nekje je morala biti.

Playboy: Rak na prostati se povezuje s pretiranim uživanjem rdečega mesa. Ni šlo za to?

Peterle: Glede mesa nisem pretiraval. Kolikor sem ga pa jedel, sem ga potem črtal. Seveda sem izrazito črtal maščobe.

Playboy: Je bil tudi post del te strategije?

Peterle: Tudi. Seveda tudi post sam zase ni dovolj. Nekaterim, ki opravijo tako imenovani Breusov 42-dnevni post – poznam kar nekaj takih ljudi – je uspelo premagati raka, in to za več kot deset let. Ampak jaz menim, da je proti raku treba nastopiti s celovito strategijo. Po mojem je pri tem bistveno spremeniti življenjski slog. Zdaj živim veliko manj stresno kot prej, čeprav ne delam veliko manj, se pa trudim, da se dovolj gibljem. Menim, da je gibanje približno toliko pomembno kot hrana. Za seboj imam tudi devetmesečno izkušnjo prehranjevanja zgolj s presno hrano in sem se perfektno počutil. Saj se že zdaj, ampak sem v tem delu leta, ko sem imel veliko poti, malo popustil. Menim pa, da bom po postu spet začel s presno hrano, ker je bilo počutje neprimerljivo z vsem drugim. Srečal sem tudi ljudi, ki so premagali raka s presno hrano. Vidim, da je vedno več zanimanja med ljudmi, ki se zavedajo, da smo za zdravje odgovorni najprej sami, da ne morejo računati samo na usluge zdravstvenega sistema, ki so čedalje dražje.

Playboy: Gledano z vaše perspektive bi najbrž rekli, da Slovenci živimo zelo nezdravo.

Peterle: Bi rekel, ampak ne samo Slovenci. Danes lahko vsak tretji v Evropi računa na raka, da ne govorimo o boleznih srca in ožilja, sladkorni bolezni ... To je neverjetno, vse to narašča eksponentno in nekakšno rešitev bo treba poiskati. Če bomo samo podaljševali trende, ne bo dovolj. Hotel sem preizkusiti, kako deluje surova hrana, kakšen vpliv ima, in imam izrazito pozitivno izkušnjo. Na začetku se raka nisem lotil s postom, letos pa sem nalašč opravil 42-dnevni post. Perfektna izkušnja, ki mi je veliko dala.

Playboy: 42 dni brez hrane?

Peterle: 42 dni brez hrane, zgolj zelenjavni sokovi in posebni čaji brez sladkorja ali medu, nič trdih delcev, gibanje, več meditacije, sprostilnih vaj in tako naprej.

Playboy: Pa se človek sploh še lahko giblje, če 42 dni ne je?

Peterle: Čedalje lažje se giblje. (smeh)

Playboy: Čedalje lažje že, to razumem, ampak ali niste sestradani?

Peterle: Ne, ko sem šel 42. dan peš na Brezje in bi šel še nazaj, če me ne bi žena prišla iskat, sem se perfektno počutil. Post končam z daljšo hojo, z daljšim pohodom, od štiri do šest ur, in čutim dovolj energije oziroma več energije, počutim se lahkega. V Bruslju se mi je večkrat zgodilo, da me je zagrabila želja po teku, in sem tekel sredi Bruslja, na poti domov oziroma v tisto luknjo, ki sem jo imel tam, podstrešno mansardo, do katere sem hodil pol ure. Namesto da bi šel na kosilo, sem šel peš domov, popil zelenjavni sok in odšel spet peš do parlamenta, se pravi, da sem opravil uro hoje. Velikokrat sem tekel, ker mi je ugajalo. To so bile zame zanimive stvari. Telo začuti iskreno potrebo po gibanju.

Playboy: Koliko pa shujšate pri tako dolgotrajnem postu?

Peterle: Doslej sem opravil dva 40-dnevna posta, enega 42-dnevnega, vmes tudi več večtedenskih postov ... Tako gre to: prve dni 30 do 50 dekagramov na dan, potem se to malce zmanjšuje. Po tem zadnjem postu, ki sem ga naredil, sem izgubil 18 kilogramov, ampak sem res dosledno dve uri na dan hodil ali pa malo manj tekel. Odkar sem ugotovil, kako pomembno je gibanje, nimam nihanj. Nekateri nihanja poznajo, ko jim zraste ali pade pritisk, marsikdo začuti tudi kakšno omotico, zlasti ljudje, ki nimajo takšnih postnih izkušenj.

Sam imam, kako bi rekel, zelo enoten režim, ne doživljam takšnih nihanj, vsak dan se počutim bolje. Tudi nimam tako imenovane acidozne krize, ki bi se čutila v moji okolici. Ko sem pred več kot 20 leti predaval o teh zadevah, je šlo marsikomu na smeh. Celo še kot predsednik vlade sem imel zadnje tako predavanje. Takrat so rekli: »Joj, kaj bo pa zdaj, tale pa post oznanja.« (smeh) Danes me pa številni ljudje tudi na ulici ustavljajo in sprašujejo o postu. Ponujajo ga številne šole, razna gibanja, organizacije. Tudi zdravnike poznamo, ki ponujajo terapevt­ski post. Pred 20 leti sem poznal samo enega zdravnika, s katerim sem se lahko pogovarjal o tem.

Playboy: Kako ste pa vi prišli do posta? Prek vere?

Peterle: Ne, prek vere me post ni zelo vznemiril. Dišal mi je malo po zapovedi, česar pa ljudje ne slišimo radi. Spoznal sem ga v knjigi dveh sovjetskih zdravnikov (eden je Nilov), ki sta razložila fizionomijo in še kaj drugega, in sem si rekel: »Mejdun, tole je pa zanimivo, bom poskusil.« Opravil sem tedenski post, bila je čudovita izkušnja in od takrat jih opravljam.

Playboy: V pogovoru za našo revijo leta 2004 ste rekli, da post pospešuje spolno slo. Čemu pa to pripisujete?

Peterle: Poročila o tem so si precej enotna. Ko se človek prečiščuje, ko se razstrupi, omogoči normalnejše delovanje telesa. Potem se tudi kakšne zaspane stvari spet malo zbudijo (smeh), celo v poznejših letih. Finec Airola je to zelo simpatično popisal, kako so se nekateri začudili, ko jih je sredi posta zagrabilo ... Nekdo pravi: »Imel sem samo še lepe spomine na tiste čase.« Po presenečenju mu je žena rekla: »Ti bi se pa lahko malo več postil.« (smeh) Menim, da je šlo za človeka okrog 70 let. To res marsikoga preseneti. O marsičem imamo napačne predstave, recimo: če se boš postil, boš slab, je bolje, da ležeš, da se ne giblješ ... Nasprotno. Treba se je gibati, da telo še bolj pospešeno izloča strupe, treba se je več prhati, treba se je tudi klistirati, če delaš daljši post. Vse, da pomagaš telesu, da se razstrupi. To je neke vrste generalno popravilo celotnega človeka.

Playboy: To je zdaj že vaš drugi pogovor za Playboy. Mnogi verujoči gledajo nanj še vedno kot na hudičevo delo, če malo pretiravam. Vi ne mislite tako?

Peterle: Jaz sem bil vesel vašega povabila na pogovor. Že v nekdanji Jugoslaviji je rekel marsikdo, četudi je kaj pomoraliziral, intervjuje imajo pa dobre. Eni gledajo bolj slike, drugi pa berejo bolj intervjuje. Jaz brez težav povem, kar mislim. Ali ni to neke vrste golota?

Playboy: Nasploh se mi zdi, da niste preveč zadržani, ko je treba govoriti o spolnosti.

Peterle: O spolnosti se da govoriti seveda zelo različno, toda to je nekaj najlepšega, kar nam je Bog dal. Bi bil velik dolgčas, če bi bili vsi enaki. (smeh)

Playboy: Ko sem prebiral dokumentacijo o vas, sem zasledil zanimivo metaforo, ki ste jo uporabili v nekem pogovoru, in sicer da vas »seme tišči«, ker ne morete nečesa početi. Tega nisem slišal še nikoli prej.

Peterle: Ja, o tem je pisal Marko Crnkovič, ko sem mu rekel, da ima salezijanski obraz, pa ni vedel, kaj je to in se je moral o tem poučiti. Takrat sem mu to rekel. Pogovarjala sva se, dosti iskreno, kako se počutim, in sem mu rekel, da me matra, ker nimam dovolj časa, da bi pisal. Včasih sem precej pisal, saj sem tudi v politiko odšel kot samostojni kulturni delavec. Svojo nekdanjo službo sem pustil in sem se prijavil na ministrstvu za kulturo za status samostojnega kulturnega delavca. Nekaj časa sem to tudi bil in sem se preživljal s pisanjem. Rekel sem, da me tišči seme. Zdi se mi, da tako lahko ubesedim neko napetost, ki je v meni.

Playboy: Na koncu knjige Z nasmehom zgodovine ste si zaželeli kakšne redukcije električne energije v Sloveniji. Hm, ali vi te reči počnete v temi?

Peterle: Kakor kdaj. (smeh) Tudi na soncu je lepo. (smeh)

Playboy: Pa niste kot vernik precej omejeni v svoji spolnosti? Ali ni katoliška vera zelo omejujoča v svojih zapovedih, ki se dotikajo spolnosti?

Peterle: Jaz je ne doživljam kot take. Krščanstvo ne nagovarja k panseksualnosti in seveda postavlja spolnost v transcendentalni kontekst. V Svetem pismu, poglejmo samo Visoko pesem, najdemo o ljubezni čudovite besede. Ne predstavljam si kristjana kot človeka, ki bi ga obrezali spolnosti ali ga zožili na neko duhovnost brez spola. Seveda smo različni ljudje – nekateri so za zakon, drugi za celibat, eni tako, drugi drugače, kakor je kdo po naravi narejen – narave ne spreminjamo. Jaz v krščanstvu vidim prej motivacijo za polno spolnost kot pa omejitve. Mojzesove postave ne doživljam kot omejitev, ampak kot podlago za odgovoren odnos do partnerja in do sebe. Tudi kristjan ne more reči: danes imam pa spolni dan. Spolni smo ves čas. (smeh)

Tadej Golob
Foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri