Liam Neeson: Noben pitbul nisem, znam pa jezno gledati

  • 31.03.2015

Liam Neeson nas je dobre volje sprejel v salonu hotela Redbury, veseleč se »lepega modrega neba« nad Los Angelesom. Nebesno modra srajca, visoko zavihani rokavi in prekrižane noge – 62-letni igralec, ki je zaslovel kot Oscar Schindler v Schindlerjevem seznamu in ki zdaj igra v trilerju Počivaj v miru, je razpoložen za klepet. O sebi se mu sicer na da govoriti, a se drži nasveta svojega očeta: Svoje obveznosti vedno izpolni olikano.

Liam Neeson (Foto: Bukley/Shutterstock)

1. Preden ste postali igralec, ste vozili viličarja v Guinessovi pivovarni v Dublinu. Kako je bilo?

Pri dvajsetih se mi je to zdela sanjska služba. Enkrat na teden si dobil zaboj piva zastonj. Imel sem prijazne sodelavce in dovolj sem zaslužil. Danes zaradi težav s hrbtom ne bi mogel več prekladati zabojev, pa tudi alkohola sem se odvadil.

2. Ste si že takrat želeli postati igralec?

Sem, ampak nisem imel dovolj samozavesti, da bi se preizkusil v tem. Prepričal me je nekdanji sodelavec Roy, ki me je opogumil, da sem preprosto poskusil. Za to sem mu še danes zelo hvaležen.

3. Od voznika viličarja do hollywoodskega zvezdnika – zdi se, da dojemate svoj status nekako s presenečenjem.

Odvisno od položaja. V restavracijah vedno in takoj dobim mizo, tudi če so vse zasedene. To se mi zdi prijetno. Ko pa me ljudje prepoznajo na ulici, mi pa to ni prijetno, ker mi ni prav nič do tega, da bi štrlel iz množice.

4. Igralcem je vendar všeč, če jih imajo ljudje radi in če jih občudujejo.

Človeka lahko spoštujejo zaradi njegovega dela. Ni me pa treba občudovati, medtem ko v restavraciji srebam svojo juho. Zato zadnje čase bolj redko jem zunaj ...

5. Si sami kuhate?

Ne, naročim si hrano na dom. Čez 40 minut stoji majhen Kitajec pred mojimi vrati, prinese mi sladko-kislega piščanca.

6. In če vas prepozna?

Potem mu dam še posebno veliko napitnino, sicer bom naslednji dan v časopisu lahko prebral, da je Liam Neeson škrt. To se je že zgodilo.

7. Se pravi, da niste škrti?

Ne, nisem, ampak človek včasih nima dovolj drobiža v denarnici.

8. Ste tudi oče samohranilec dveh sinov. Se vam zdi prav, da se prehranjujete s hrano, ki vam jo dostavijo na dom?

Moja sinova sta najstnika in kakšnega prav velikega veselja jima ne morem več pripraviti. Da jima le ni treba prekiniti igranja trapastih videoigric in lahko nemoteno streljata nacizombije. Grozno.

9. Pogrešate žensko roko v hiši?

Seveda prihaja do situacij, pri katerih nekaj več ženske intuicije in senzibilnosti ne bi škodilo. Ampak tudi kot povsem moškemu gospodinjstvu nam gre povsem v redu.

10. Vaša žena Natasha Richardson se je leta 2009 smrtno ponesrečila pri smučanju. Kako vam gre danes?

Dobro. Naučil sem se živeti s tem. pozabiti pa tega človek najbrž ne more.

11. Bi se še enkrat poročili?

Trenutno si tega ne znam predstavljati.

12. Ste poskušali sinova po smrti njune matere obvarovati pred nevarnostmi?

Vedno se mi je zdelo zelo pomem­bno, kolikor se le da temu izogniti. Zelo me je namreč zaznamovala vzgoja mojega očeta. Hotel je, da se učim na lastnih napakah. Seveda ni vedno najlaže pogledati stran, ko si otrok opeče prst, je pa to najboljša vzgoja, kar jih je. Svojo vlogo očeta vidim predvsem v tem, da ponudim otrokoma urejen dom, v katerem bosta ljubljena in bosta vedela, da je nekdo tam zanju. Živeta morata pač sama.

13. Ste zelo navezani na svoja sinova?

Zelo, dobra ekipa smo. Z njima preživim toliko prostega časa, kolikor se le da. Naš najljubši konjiček je muharjenje. Ko smo v naravi, so mobilni telefoni absolutno prepovedani, namesto tega se posvetimo drug drugemu, se krasno pogovarjamo in si vzajemno pomagamo predelati tragične spomine.

14. Snemate film za filmom, ste eden najmarljivejših igralcev v Holly­woodu. Ali vam to pomaga, da občasno pozabite na tragedijo?

Vsekakor. Igranje je čudovit način, kako se prestaviti v drug svet in v drugo osebo. Z njim lahko za nekaj časa ubežite svojemu vsakdanjiku. Ponosen sem na to, da še vedno prejemam tako veliko vznemirljivih ponudb.

15. Zakaj vas pri vaših šestdesetih lahko videvamo v tako veliko vlogah, v katerih igrate vloge pravih, neustrašnih moških, kot recimo v vašem zadnjem filmu Počivaj v miru (A Walk among the Tombstones)? Zasebno se zdite precej mehkejši.

To drži, nikakršen pitbul nisem. Ampak s svojimi 190 centimetri napravim vtis, pa tudi jezno znam pogledati, ko to zahtevajo od mene.

16. Bi raje zaigrali v romantični komediji?

Samo s pametnim scenarijem. Večina modernih komedij je neumnih in niti malo zabavnih.

17. Kaj je pa za vas zabavno?

Sem Irec in Irci smo znani po črnem humorju. Morali bi me videti, ko se dobim s prijatelji iz domovine. Takrat nobeno oko ne ostane suho.

18. Umazani stari vici?

Med drugim. [smeh]

19. Kakšni ljudje so ti vaši najboljši prijatelji?

Izvirajo iz različnih življenjskih okolij. Z enim svojih najstarejših prijateljev se poznava od osmega leta. On je upokojeni učitelj. Ralph Fiennes je eden mojih najboljših prijateljev. Uspelo mu je celo to, da me je navdušil za jogo. Med ljudi, ki so mi najbliže, se uvršča tudi Bono, pevec skupine U2. Občudujem njegovo vizijo, s katero si prizadeva izboljšati svet.

20. Trenutno živite v Ameriki. Ko bosta otroka odšla od doma, bi se lahko vrnili na Irsko?

Ne verjamem, da se bom vrnil. Njeno gospodarstvo je na dnu. V Belfastu še nekako gre, povsod drugod po deželi pa obstajajo prava mesta duhov, ker so se ljudje morali izseliti. Medtem sem se začel v Ameriki počutiti zelo domače, dobil sem tudi njeno državljanstvo. Pa čeprav me, kar se politike in morale tiče, marsikaj moti.

21. Kaj pa?

V številnih filmih skačem okrog z orožjem v rokah, tudi v Počivaj v miru nenehno streljam. Tudi zato veliko razmišljam o nadzoru orožja. Na vsakega od približno 300 milijonov Američanov pride en kos orožja, kar je noro. Vsak teden slišim v poročilih, da je neki norec nekje, v kakšni šoli, kinu ali v nakupovalnem centru, povzročil pokol. Ampak Američani se sklicujejo na pravico do posedovanja orožja.

22. Veliko razmišljate?

Pogosto se sprašujem. O življenju, o tem, kdo pravzaprav smo, kako deluje vesolje, ali obstaja Bog. Rad si zastavljam globoka vprašanja o počelih človeškega bivanja.

23. Ali pogosto razmišljate tudi o smrti?

Z leti vedno pogosteje. Pogosteje kot včasih se sprašujem, zakaj sem na svetu in kako dolgo bom še. Svojo vlogo sem si pojasnil zelo preprosto: sem oče dveh sinov, ščitil ju bom in podpiral, dokler bom živel. Če mi ju bo uspelo vzgojiti v spodobna človeka, potem bom prispeval svoj delež k izboljšanju naše družbe.

TEKST Andreas Renner
FOTO Bukley/Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri