Navdihujoč pogovor z osebno trenerko Hano Verdev

  • 15.07.2016

Hana Verdev je trenerko fitnesa, učiteljico smučanja, nordijske hoje, teka, inštruktorico pilatesa, Lidlova športna ambasadarka, promotorka zdravega življenja in gibanja v najširšem pomenu besede.

(Foto: Klemen Razinger)

Strastna rekreativka ne mara čudežnih receptov, zato pa trdno verjame, da je z vztrajnostjo mogoče doseči prav vse. Sediva v vrhunskem fitnesu Sunny studio na obrobju mesta, kjer dela že deseto leto, in sproščeno klepetava o najpomembnejši stvari v življenju: skrbi za dobro počutje. Eno bolj zasedenih osebnih trenerk sem našla na Lidlovi spletni strani, kjer smo me njene besede spodbudile k razmišljanju in h gibanju.

PLAYBOY: Zakaj si sploh postala osebna trenerka?

Hana Verdev: Želela sem študirati arhitekturo, a je življenje na svoj način hotelo, da sem na koncu pristala na Fakulteti za šport. Zdaj 'gradim' človeška telesa in soustvarjam zdrav življenjski slog. Med študijem sem trenirala ples in zaradi stare poškodbe me je ves čas bolelo koleno. Fizioterapevt mi je dal vaje za rehabilitacijo, in ko sem z njmi končala, mi je v fitnesu postalo rahlo dolgčas. Spoprijateljila sem se s fanti, ki so tam trenirali, jaz sem spraševala, oni odgovarjali. Vedno več časa sem preživela v fitnesu, dobila sem novo družbo in naredila tečaj za vaditeljico fitnesa. Svojo prvo priložnost sem po številnih zavrnitvah dobila v Sokolu na Viču, kjer sem že prvo uro v službi dobila svojo prvo stranko. Žensko!

PB: Zakaj bi si ljudje najeli osebnega trenerja?

HV: Zakaj ga ne bi? Vlagamo v zelo različne stvari, odvisno od naših vrednot. Danes je povsem običajno imeti osebnega trenerja, čeprav nas marsikdo še vedno doživlja kot luksuzno storitev. Je zdravje samo za premožnejše in kaj je dejansko drago? Trener, ki te nauči pravilno izvajati vaje za vse življenje, ali poškodbe, ki te vodijo od zdravnika do zdravnika? Časi se spreminjajo in stereotip, da so v fitnesu samo 'gore mišic' je že zdavnaj opuščen. Danes je to prostor reakreacije, v katerem se zbira predvsem splošna populacija, od najstnikov do upokojencev.

PB: Koliko so stare tvoje stranke?

HV: Trenutno treniram osebe, stare od 13 do 80 let. Ne, moja stereotipna stranka ni moški pri štiridesetih, ki bi rad bicepse za na plažo, a mogoče je tako zato, ker tudi sama nisem klasična trenerka. Ne trudim se toliko s posamezni mišičnimi vlakni, temveč bolj s spremembo celotnega življenjskega sloga, ki človeka spodbuja h gibanju v najširšem pomenu besede. To naravno potrebo po gibanju smo v digitalni dobi izgubili. V želji, da najde spet samega sebe, se človek zaradi potrebe po gibanju običajno najprej obrne na fitnes. To je v redu, ker mu v fitnesu lahko narediš dober temelj za katerikoli šport, v katerega ga usmeriš kasneje. Lahko bi rekla, da sem poleg trenerke še pospeševalka aktivnosti.

PB: Kaj konkretno lahko torej pričakujemo od fitnesa?

HV: Fitnes je koristen pri odpravljanju nesimetrij, slabe drže, krepitve točno določenih mišic in ima kot takšen veliko fizioterapevtsko vrednost predvsem v sodelovanju s fizio­terapevti. Večina mojih strank ima zdrav odnos do svojega telesa, rade se dobro počutijo in to želijo ohraniti tudi na dolgi rok, zato veliko pozornosti namenimo tudi preventivi. Pri mlajših je videz seveda na prvem mestu. Kasneje prevlada vidik zdravja, ohranjanja splošne kondicije, mišične mase in gib­ljivosti. Ko se človek odloči za aktivno življenje in šport, se začne takšna prijetna tekma s samim s seboj, ki te nežno prisili sili v raznorazne izboljšave - odvisno od cilja, ki si ga postaviš, seveda.

PB: Kakšna je razlika med ženskimi in moškimi strankami?

HV: Treniram več moških kot žensk in brez težav priznam, da je z njimi veliko laže delati. Razlog se skriva predvsem v biološki predispoziciji, ker imajo v startu več mišične mase in se jim učinki treninga hitreje poznajo, kar seveda vpliva na obojestranski visok nivo motivacije. Poleg tega so moški bolj enostavni in vajeni bolj neposredne komunikacije. Raje slišim, da se nekomu ne ljubi na trening, kot s čustvi prepleteno zgodbo, ki me poskrka vase. Ženske imamo hormonalna nihanja, bolj smo čustvene, poleg tega damo izredno težko sebe na prvo mesto. Najprej otroci, mož in čisto stanovanje, klepet s prijateljicami, nato mogoče kdaj pa kdaj pride na vrsto telovadba. Mogoče.

PB: Katere so glavne vrline osebnega trenerja?

HV: V prvi vrsti moraš biti človek. Človek, ki se zna vživeti v sočloveka. Ko me ljudje sprašujejo, kako naj si izberejo osebnega trenerja, jim rečem, naj si izberejo tistega, s katerim se osebnostno ujamejo, obenem pa naj se prepričajo, da je strokovno dobro podkovan. Toliko kot je različnih ljudi, toliko je različnih trenerjev. Če boš na treningu že trpel, mora biti vsaj odnos prijeten, kajne? [smeh]

PB: Kako slediš hitro se razvijajočemu znanju na področju fitnesa in kakšne so zadnje vadbeno-prehranske smernice?

HV: Vedenje o fitnesu se dejansko razvija iz ure v uro, 'utapljamo' se v poplavi novih rek­vizitov in oblik vadbe. Toliko sem tradicionalistka, da vztrajam pri preverjenih načelih, a sem tudi v enaki meri radovedna in rada preizkušam nove stvari. Najprej na sebi, se razume, in če nekaj deluje, to nato vključim v svoj nabor. V zadnjih letih mi je predvsem všeč, da se vrača vadba z lastno težo. Ta trend nas nekoliko oddaljuje od vadbe na trenažerjih, usmerja nas ven na zrak, v naravo. Kot trend bi poudarila tudi 'vojaški tip treninga', ki pa vsaj v začetni fazi ni primeren za prav vsakogar. Vadba, ki posnema treninge vojakov, je primerna za ljudi s športno bazo, pri tem pa je na udaru celotno telo, brez olepšav in olajšav, in previdnost ni odveč. Mogoče bi ta način treninga lahko povezali s terenskimi vozili, ki so prav tako trend. Očitno tudi ljudje hočemo postati terenci! [smeh]

PB: Pa prehrana? So beljakovinski praški še v modi?

HV: Seveda so, beljakovinski praški so zim­zeleni. Sicer pa pri prehrani vlada večji kaos kot kdaj prej. Samo v Ameriki vsako leto izdajo 200 knjig o takšnih in drugačnih dietah, hkrati pa so Američani čedalje bolj debeli. Hitro pa jim na žalost sledimo tudi Evropejci. Mislim, da smo dejansko izgubili kompas! Kaj ni absurdno, da pol sveta strada, mi pa nonstop hujšamo in si izmišljujemo nove in nove deite? Preberem veliko strokovnih člankov na to tematiko, pa se vedno znova vrnem k zdravi pameti, ki mi narekuje, da jem čim več pridelane in čim manj predelane hrane. Če bi ljudje jedli manj pridelkov in manj predelkov ter predvsem količinsko manjše obroke, bi bilo že veliko rešenega.

PB: Kaj meniš o superživilih?

HV: Rada imam jabolka, čim bliže pridelana in čim manj obdelana. Sočna in čvrsta. Nič nimam proti super prehranjevanju, če le že ne meji na obsedenost. Namesto sledenja trendom bi se ljudje morali ponovno naučiti poslušati svoje telo. Smernice se tako hitro spreminjajo, da si lahko mislimo, kateri so mehanizmi, ki jih ženejo. In ker smo ljudje zelo različni, so trendi nesmiselni tudi v tem pogledu.

PB: Na podlagi povedanega sklepam, da strankam ne pišeš jedilnikov.

HV: Ne. Vsakdo ve, da je zdravo, da je čim več zelenjave, ribe in pretežno lokalno pridelano hrano. Če človeku že zadiši mango, je še vedno boljši od kupljenega piškota. Jedilnikov ne pišem, ker je to isto, kot da bi za stranke lovila ribe, namesto da bi jih spodbudila, da se tega naučijo same. 'Pranje mož­ganov' o prehrani se dolgoročno ne obnese, zato pa zgledi vlečejo. Če si kosilo namesto v mestu privoščim na Krvavcu po dveh urah smuke, je to boljše od nasveta, ki ga lahko ponudim. Ko strankam pripovedujem, s koliko športi sem se ukvarjala čez vikend, mi rečejo, da sem nora, nato pa opazim, da grejo počasi po mojih stopinjah, kar me izredno veseli. Več nas bo 'migalo', lepše se bomo imeli na vseh nivojih.

PB: Kateri so tvoji najljubši športi?

HV: Smučanje, kolesarjenje, nordijska hoja, golf, plezanje, hoja v hribe in različni vodni športi. Bistvo vsega je, da se stalno in usodno zaljubljam v športe.

PB: Kako bi bralce Playboya na hitro motivirala za šport?

HV: Z motivacijo so težave, če ne čutimo potrebe po gibanju in ko se za gibanje še nismo zares odločili. Že po nekaj urah ukvarjanja s športom, ko utrujenost mine, ti šport začne vračati nazaj z dobrim počutjem. Šport je lahko tudi napor, a premagovanje fizičnega napora nas tako utrdi, da nato vse druge življenjske izzive prenašamo bistveno laže.

S športom človek ne krepi le zdravja, temveč tudi voljo in notranjo moč. Premikanje mej človeka opremi s samozavestjo, s katero laže živi. Ker vsi vplivamo na vse okoli nas, ima lahko naša nova moč, ki smo jo pridobili s športom, daljnosežne posledice. Primer?

Direktor velike firme se na fitnesu znebi stresa in pride domov dobre volje. Žena je dobre volje, ker je mož prijazen, zato je naslednji dan v trgovini tudi sama prijaznejša do prodajalke. Prodajalka pomisli, da je njeno delo z ljudmi prijetno in se domov kljub napornemu delu vrne dobre volje, ki se prenese na družino. Delavci firme opazijo, da se direktor bolje počuti in vzdušje v kolektivu se spremeni ... To zgodbo lahko napletam še dobro uro in bo še vedno resnična. Je pa res, da je pri tej zgodbi pomemben tudi lasten pogled na svet. Vidiš kozarec na pol poln ali napol prazen? Stvar odločitve.

PB: Pa lepotni standardni? So postali bolj resnični, razumski in udobni?

HV: V modi je zadnjica v slogu Kim Kardashian! Nisem se še čisto odločila, ali mi je to smešno ali groteksno. Zdi se enostavno, a ni, ker takšna zadnjica, da bi prišla do izraza, zahteva ozek pas in hkrati ogromno treninga. Ogromno. Svoje odigra genetika, domnevam pa, da ima prste vmes tudi lepotna kirurgija. Zunanja lepota je le odsev zdravja, zato bi bilo smotrno, da bi zdravje in dobro počutje postavili na prvo mesto ter se nehali primerjati z drugimi. Čas bi bil, da se že sprejmemo takšne, kot smo.

Tina Torelli, foto Klemen Razinger

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri