Lance Armstrong

  • 29.05.2007

Iskren pogovor z enim najboljših športnikov na svetu o njegovem življenju s pevko Sheryl Crow, o 40 milijonih rumenih zapestnic, o dopingu in seveda o kolesarstvu, od katerega se bo po letošnjem Touru (in, tako verjame, sedmi zaporedni zmagi) končno poslovil.

(Foto: Mizuno)

4 fotografije v galeriji

Najbolj dominanten športnik na svetu je preživel zmešnjave kolesarskih trčenj na dirkah, takih, v katerih se je nekaj kolesarjev tudi ubilo. Šestkrat se je zaletel in ušel z le nekaj praskami – razen takrat, ko si je v trčenju s tovornjakom zlomil vrat. Potem so mu leta 1996, slab mesec po 25. rojstnem dnevu, diagnosticirali raka na modih, ki se je razširil na pljuča in možgane. Po operativni odstranitvi moda je sledila operacija možganov in nato meseci kemoterapije, ki je bila tako zelo agresivna, da je dobil celo opekline – in to od znotraj. Sponzor Cofidis, njegov delodajalec, je z njim razdrl pogodbo in se ga znebil.

Lance Armstrong je preživel tudi to. Kar je sledilo, je zgodovina, čeprav nekateri temu pravijo tudi čudež: leta 1999 je Lance Armstrong kot drugi Američan sploh prvič zmagal na Tour de France, najbolj razvpiti dirki profesionalnih kolesarjev na svetu. In potem še petkrat. S šestimi zaporednimi zmagami je presegel dosežke Jacquesa Anquetila, Eddyja Merckxa in Miguela Induraina, edine tri kolesarje, ki so na Touru zmagali petkrat zapored. Bo letos presegel samega sebe?

Armstrong, 33, je danes eden izmed dvojice ali trojice najboljših kolesarjev na svetu. Pozna in občuduje ga na milijone ljudi, ki so brali njegove knjige, spremljali njegovo športno pot, njegov boj z rakom. Hkrati pa ga prezira glasna peščica ljudi, za katere je Lance prevarant na poživilih. Zanje ni pomembno, da je za njim na stotine (negativnih!) dopinških testov. Logika gre pač takole: kolesarjenje velja za umazan šport, kjer si drug za drugim sledijo dopinški škandali. Armstrong je kolesarski car. Kako je torej lahko čist?

In njegov odgovor na vse to: »Testirajte me!« Res, težko si predstavljamo športnika, ki bi zato, da bi dokazal svojo nedolžnost, dal več urina in krvi. Pravzaprav ga imajo inšpektorji možnost testirati 24 ur na dan, 365 dni v letu, saj jih ves čas obvešča, kje je.

Prihodnji mesec gre Armstrong torej po svojo sedmo zaporedno zmago na Tour de France. Gre za po mnenju mnogih najbolj naporen izziv v športu: več kot tri tisoč dvesto kilometrov v skoraj mesecu dni pri hitrostih do 110 km/h, gor in dol po hribih in dolinah, v vsakem vremenu.

Rodil se je 18. septembra 1971 v mestu Plano v Teksasu, ZDA. S trinajstimi leti je postal državni prvak v triatlonu, se pri šestnajstih pridružil profesionalcem, potem opustil tek in plavanje. Čeprav je zaradi športa že slabo kazalo, je vendarle maturiral in leta 1989 nastopil na svetovnem prvenstvu v Moskvi kot član mladinske kolesarske reprezentance ZDA. Leta 1991 je postal ameriški amaterski prvak, nastopil na olimpijadi v Barceloni (14. mesto), naslednje leto pa že na svoji prvi profesionalni dirki v Španiji.

Za njim je izjemnih 12 mesecev: njegove rumene zapestnice LiveStrong so na zapestjih ljudi po vsem svetu in po nedavni ločitvi od matere svojih treh hčera Kristin Richard je pristal naravnost v enem najlepših naročij šovbiznisa – v objemu Sheryl Crow. Skupaj obnavljata njeno hišo in se kljub nesporni slavi vsakega od njiju še vedno imata za dekle iz Missourija in fanta iz Teksasa, ki sta pač slučajno skupaj pristala v veliki palači na Hollywood Hills.

Staviti proti Lanceu Armstrongu pomeni izgubiti. S tem impresivnim, pametnim, duhovitim človekom, ki izžareva zaupanje in neverjeten pogum, smo se pogovarjali, medtem ko je maser obdeloval njegove noge. Bralke Playboya naj vedo, da je bil pod brisačo popolnoma brez …

Playboy: So bile zapestnice LiveStrong vaša ideja?

Armstrong: Popolnoma. Ne, hecam se – nič nisem imel z njimi. Kriv je Nike. Naredili so na milijone teh gumijastih zapestnic za košarkarje v različnih barvah in jih poimenovali »ballers« (ball – žoga, op.p). Potem pa nekega dne nekdo reče: »Pa vzemimo eno teh zapestnic, jo pobarvajmo rumeno in napišimo tja gor geslo Lanceove fundacije LiveStrong.« Ironično, ne, »Baller« (ball – jajce, testis, op. p.) …

Playboy: Potem ko so vam odstranili modo, vas je prijatelj Robin Williams začel klicati Uniballer (Enojajčnik, op. p.) …

Armstrong: Rekli so: »Prodajali jih bomo za dolar in prihodek nakazali fundaciji Lancea Armstronga.« Mislil sem, da so znoreli. Ko so rekli, da jih bo Nike naredil pet milijonov, sem si mislil, aha, ziher. Ampak so jih res in tudi milijonsko donacijo so nakazali!

Playboy: Kdaj ste vedeli, da so tiste zapestnice obnorele svet?

Armstrong: Sheryl je nosila eno, ko je šla na Today show. Prva se je s to zapestnico pojavila v medijih! Potem sem šel v Evropo in prišel je Tour de France. Povsod je bilo ogromno zapestnic, navsezadnje smo jih prodajali. Na olimpijskih igrah pa sem res pomislil, da je šlo vse skupaj zelo daleč. Športniki z vsega sveta, iz vseh športov so jih nosili! Justin Gatlin je zmagal na sto metrov z njo. Potem je na 1500 metrov zmagal še Hicham El Guerrouj. Evo ga, največji tekač na srednje proge vseh časov, musliman, ki ni še nikoli prej dobil olimpijskega zlata. Prečka ciljno črto, se spusti na tla, moli in se zahvaljuje Alahu … Vse, kar vidite, pa je ta rumeni trak! Moj bog, to je verjetno najbolj kul stvar, kar sem jih kdaj videl.

Playboy: Te zapestnice je nosilo že na desetine milijonov ljudi. Je vsa ta podpora kaj utišala tiste, ki pravijo, da se dopingirate?

Armstrong: Aha. Govori in piše se, da se dopingiram, da ni mogoče biti tako uspešen, kot sem jaz, brez tega. Potem je tukaj še bivša uslužbenka, ki blebeta, da je pri meni našla nekakšen kriptonit ali ne vem kaj.

Playboy: Govorite o obtožbah v LA Confidential, knjigi, objavljeni v Franciji, ki vas brez dokazov obtožuje, da se dopingirate?

Armstrong: Ja. Te obtožbe obstajajo. Obstaja pa tudi 40 milijonov rumenih zapestnic na tem svetu. To pretehta vso negativno publiciteto. Kar se tega tiče, lahko rečem samo, hvala bogu, da nas testirajo! Ko so košarkarje obtoževali, da uporabljajo steroide, kaj je bila njihova obramba? Nič. Lahko so rekli: »To ni res.« Jaz pa lahko v svojo obrambo navedem na stotine kontrol, testov na dirkah in drugod. Lahko me pridejo testirat sem, v tem trenutku. Prejšnji teden so prišli k meni domov v Austin. 365 dni na leto jim moraš poročati, kje si, da te lahko najdejo in testirajo. Veliki brat! Toda ti testi so moja najboljša obramba.

Playboy: Kaj pričakujete na letošnjem Touru?

Armstrong: Trasa je drugačna. Manj je gorskih ciljev in manj je kronometrov. To pa sta dva načina, kako si privoziti zmago. Vsaj dva načina, kako sem jaz zmagal šestkrat zapored. Če zmanjšajo število gorskih ciljev in voženj na čas, to torej ne gre v moj prid.

Playboy: Ali skušajo organizatorji s spremembo proge tudi drugim fantom dati več možnosti?

Armstrong: Ni važno. Trije gorski cilji, ki jih bomo imeli, so neverjetno zahtevni. Končni kronometer je res zahteven. Tako da ni nobenega izgovora, da ne bi zmagal. Ne morem se pripeljati v Pariz in reči, da je bila proga pač premalo zahtevna, da bi zmagal. Bom že imel svoje priložnosti, da pokažem, kar znam.

Playboy: Ampak bo pa letos teže?

Armstrong: Le v tem smislu, da se staram. Sivi lasje, muke in bolečine.

Playboy: Kdo pa so vaši glavni tekmeci?

Armstrong: Isti stari, isti stari. Jan Ullrich, seveda. Pa Ivan Basso bo dober.

Playboy: Ullrich je bil petkrat drugi. Če bi vas primerjali Mohamedom Alijem, potem je on vaš Frasier.

Armstrong: Njegova ekipa T-mobile je močna. Ullrich, Andreas Klöeden in Alexander Vinokurov – ti trije v isti ekipi, to je res sila! Toda če pogledate našo ekipo, Discovery Channel, z mano, Josejem Azevedo in Yaroslavom Popovychem, smo tudi mi trojna grožnja.

Playboy: Kako pomembna bi bila za vas še sedma zmaga?

Armstrong: Nobenega pomena ne bi imela.

Playboy: Muzate se! Ampak šest zmag je rekord. Nihče ni dobil več kot pet Tourov, niti veliki Eddy Merckx ali Miguel Indurain.

Armstrong: Šest je ogromno. V javnosti sem pred tem skušal vsemu skupaj malce zmanjšati pomen, ampak ni šlo. Stvar je dejansko zgodovinska. Postal sem vraževeren in o tem nisem hotel govoriti. Toliko stvari bi se lahko zgodilo. Ta številka ima nekaj … Ne vem, zmešani gledalec bi lahko pritekel na progo in me udaril.

Playboy: Kar se je zgodilo Merckxu leta 1975, ko je šel na svojo šesto zmago.

Armstrong: Točno tako. Hvala bogu živimo v času, ko je vsaka sekunda posneta in fotografirana. Vsaj nihče ne misli, da se lahko s čim takim kar tako izmaže.

Playboy: Merckx bi dobil šest dirk, če ga ne bi tisti norec udaril. Toda naslednje leto, leta 1976, potem ni zmagal. Če boste vi dobili svoj sedmi Tour, boste presegli celo tistih šest zmag, ki si jih je on zaslužil.

Armstrong: Točno. Kajti pošteno je reči, da bi on zmagal šestkrat. Pošteno je tudi reči, da je bil on največji vseh časov, ne jaz.

Playboy: Američani poznajo Tour de France, drugim kolesarskim dirkam ne sledijo. Vi pa recimo sodelujete tudi na dirki po Flandriji.

Armstrong: Ja. Tam bo ob cesti stalo milijon ljudi.

Playboy: Mislite, da pripisujemo Tour de France preveč pomena? Da ga preveč poudarjamo?

Armstrong: Sam šport mu pripisuje prevelik pomen. Ko so dirko spremenili v takega giganta, ki mu dodatno težo dajejo globalni sponzorji in globalne televizije, so organizatorji naredili izjemno stvar. To je edina dirka, pri kateri kolesarji nimamo nobene besede. Pri drugih lahko diktiramo, kako dolge bodo vožnje na čas ali kako dobri bodo hoteli. Pri Touru pa gladko pravijo: »Če vam kaj ni všeč, se jebite.«

Playboy: Po tem Touru se boste menda upokojili. Kaj to pomeni? Da boste posedali na kavču in se redili?

Armstrong: Vedno bom zasvojen s športom, nikoli ne bom brez kondicije kot nekateri drugi. Ne bom pa nikogar omenjal z imenom in priimkom. (kihne in nekaj zamomlja, op.p.)

Playboy: Med tem kihanjem ste zamomljali ime Grega LeMonda, svojega vzornika iz otroštva, ki je zmagal na treh Tourih, zdaj pa glasno omenja svoje sume, da uporabljate prepovedane substance. Kakšen je zdaj vaš odnos do njega?

Armstrong: Nikakršen. Kar je storil leta 1989 in 1990 (zmagal na Touru, op. p.), je fenomenalno. Toda o njem danes ni vredno niti govoriti.

Playboy: Zakaj zamere tako motivirajo velike športnike? Tiger Woods nikoli ne pozabi. Michael Jordan je zameril Sports Illustratedu zaradi naslova na naslovnici – Spokaj, Michael –, češ da bi moral nehati igrati košarko. Za revijo ni več dajal izjav, in to niti po tem ne, ko so objavili naslov Ne spokaj, Michael.

Armstrong: Dobro je, da je nekdo Sports Illustrated končno prijel za jajca.

Playboy: Tudi vi ste taki, ne? Dvanajst milijonov ljudi pravi: Uau, kakšna predstava!, potem pa en tip ...

Armstrong: Ja, en bedak izjavi: Tale Armstrong pa ni kul, in me to podžge. To me motivira. Kadarkoli se srečam s tem sranjem, v glavi pritisnem na »shrani« in to arhiviram na svoj disk.

Playboy: Ste bili vedno taki?

Armstrong: Ne. Ne pri desetih, ne pri dvajsetih, niti ne pri petindvajsetih letih. Ob moji bolezni pa sem se prvič srečal z zavrnitvijo. Odpisali so me. V tistem trenutku sem si mislil, okej, pa se dajmo. Brez zavor.

Playboy: V eni najhujših korporativnih potez sploh je vaš sponzor, francosko podjetje Cofidis, razdrl pogodbo z vami, ko ste bili bolni.

Armstrong: Pa so bili zraven, ko sem objavil diagnozo! Rekli so: »Stali bomo ob Lanceu, ga podpirali, bili z njim, dokler ne bo ozdravel, in poskrbeli, da bo zmagal na Tour de France.« Pa potem človek te besede resno vzame. Misliš si, pa to je super, podpirajo me! Potem pa – bum.

Playboy: In potem ste res zmagali na Touru. Ko ste šli mimo direktorja Cofidisa, ste nekaj rekli.

Armstrong: Rekel sem: »To je bilo za vas.«

Playboy: In kako gre Cofidisu od takrat?

Armstrong: (smeje, op. p.) Ne prav dobro.

Playboy: Bi zmagali na šestih Tourih, če ne bi dobili raka?

Armstrong: Nič ne bi zmagal.

Playboy: Premagali ste vse druge, ampak kaj bi se zgodilo, če bi proti vam tekmoval Lance Armstrong iz leta 1999? Kdo bi zmagal?

Armstrong: Če sem v tekmovalni formi, potem ni dileme: po mojem bi zmagal današnji Lance. Več izkušenj, boljša taktika, več mirnosti med dirko. In ekipa, ki je desetkrat močnejša.

Playboy: To je skupinski šport. So skupinski kronometri, v katerih šteje čas celotne ekipe, ne samo tvoj čas. In v glavnini te tovariši ščitijo in ti narekujejo tempo.

Armstrong: Ja, leta 2004 smo bili preprosto nepremagljivi.

Playboy: Kateri je vaš najljubši Tour de France?

Armstrong: Najbolj agresivna dirka je bila leta 2001. Tisto sem si najbolj želel zmagati in bila je verjetno tudi najbolj zabavna. Blefiranje na Alpe d’Huez ...

Playboy: Zblefirali ste izčrpanost. Ullrich in njegova ekipa so mislili, da ste pečeni, in so švignili naprej. Potem pa ste se katapultirali in odpeljali mimo njih.

Armstrong: In pridobil dve minuti prednosti pred Ullrichom. To je bil moj najboljši dan na biciklu.

Playboy: Ampak zdaj ste manj agresivni, bolj metodični.

Armstrong: Bolj selektiven sem. Lani, na primer, se pri vzponih nisem mogel znebiti Bassa. Toda pred nami je bil posamični kronometer in vedel sem, da bom čas pridobil tam.

Playboy: On je pri vzponih boljši kot pri šprintih. Vi pa ste zdaj bolj potrpežljivi kot Lance Armstrong iz leta 1999.

Armstrong: Najbolj tvegano je, če postaneš pohlepen. Sčasoma se naučiš, da je tvoj tank pač tolikšen, kolikršen je, in če boš samo trošil, boš prej ali slej ostal brez goriva. Leta 2000 sem popustil in izgubil veliko časa, lahko bi izgubil Tour. Zdaj to možnost bolj spoštujem. Skozi čas razviješ občutek za to, kdaj se podajaš v kritično območje. So trenutki, ko je treba iti do roba svojih zmogljivosti, ne pa vedno. Najbolje je seveda, kadar greš hitreje kot kdorkoli drug, pri tem pa se ne ubijaš. Kot lani – niti enkrat samkrat nisem bil čisto v rdeči coni!

Playboy: Slišati je, kot da ste pripravljeni spet zmagati.

Armstrong: Težko je vedeti vnaprej. Leta 2003 je bilo ves čas rdeče, samo trpljenje.

Playboy: Rekli ste, da imate radi trpljenje.

Armstrong: Obstajajo različne vrste trpljenja. Je trpljenje, ko si na repu, pred teboj pa je sto tipov. To je uničujoče. Ko pa trpiš, si v bolečini in prek radia slišiš, da imaš deset sekund prednosti pred svojim najhujšim tekmecem, potem pa to postane 20 sekund ali, kot leta 2001, dve minuti prednosti pred Ullrichom – je to prava športna ekstaza, zadetost. Bolečine niti ne čutiš. Ne čutiš laktata v mišicah in greš vedno hitreje in hitreje. Danes tega nisem čutil. Nobene ekstaze ni bilo.

Playboy: Danes ste trenirali, vozili ste od Hollywooda do Pasadene.

Armstrong: Nisem še v formi. Ven grem in trpim – moj bolečinski prag je nizek, moja telesna teža je visoka, kar pomeni neprijetno mešanico trpljenja in okornosti, težkih udov. In jaz vem, kaj pomeni voziti hitro. Danes je pa eden tistih dni, ko se sprašujem, zakaj, za vraga, to sploh počnem.

Playboy: Vodilni v Touru dobi rumeno majico. Kaj se zgodi z majico po vožnji? Jo operete?

Armstrong: Vsak dan dobiš novo, vendar sam rad nosim tisto prvo. Bolje se počutim v njej, ko je enkrat že nošena, podobno kot v najljubši majici, ki si jo oblekel že tisočkrat. Zadnji dan pa jo slečem in spravim. Vseh šest majic je zdaj na moji steni. Če ne bi bile za steklom, bi hudo smrdelo.

Playboy: Pa lahko prosite za dodatne majice?

Armstrong: Ja. Vedo, da jih boš nekaj podaril. Morda tega ne bi smel povedati, ampak imam jih kakih 400.

Playboy: V profesionalnem kolesarstvu obstaja zanimivo pravilo. Celotna skupina upočasni in počaka, če se kolesar ustavi, da bi šel na potrebo. In leta 2000 sta vam dva kolesarja z moštva Vini Caldirola pustila, da ste se šlepali za njima. Nista s tem škodila sebi?

Armstrong: Njuno moštvo tako ali tako ni šlo na zmago, zato nista zares tvegala. Premogla sta pač določeno spoštovanje in empatijo do mene. To je del tega športa. Dogaja se tudi v Nascarju, večinoma med člani istega moštva.

Playboy: Ali kolesarska etika umira? Zvezde Toura pogosto pustijo drugim kolesarjem zmagati na posameznih etapah, če jim le ne škodijo v splošnem, toda lani ste brezkompromisno izločili vse.

Armstrong: Lansko leto je bilo izjemno. Dirke pred Tourom so bile stresne. Odpisali so me vsaj 30-krat, vsak dan so mi pisali osmrtnico. To se mi je nabiralo, dokler se ni nabralo.

Playboy: Spet zamere.

Armstrong: Bil sem vznemirjen. In bilo je toliko sprintov. Zame je sprint s štirimi ali petimi tekmeci preprosto preveč napet, da bi se mu odrekel.

Playboy: Pa reciva kaj še o zaletavanju. Na nekem treningu v Franciji ste prileteli v nepregleden ovinek in se zaleteli v tovornjak, ki je prihajal iz nasprotne smeri.

Armstrong: Zaletel sem se čelno. Kolo je šlo na tri dele. Moja čelada se je stopila. Voznik pa je postal prav bojevit – Francoz pač. Bil je besen, da sem zvil majhen del njegovega zanikrnega tovornjačka, jaz pa sem ležal tam s počenim vretencem, z zlomljenim vratom. Kar je res strašljivo, je zaletavanje med dirko. Prvi teden Toura je najhuje. Tam je 200 tipov, ki hočejo biti spredaj, in vse je agresivno in vetrovno, podlaga ni ravna. Gledam naravnost predse in samo čakam, kdaj se bo kdo pred mano zrušil. Potem se dirka nadaljuje, pride dež, kamenje. Lani sem bil zaradi kamenja prestrašen kot malo dete, groza me je bila.

Playboy: Ljudje mislijo, da ste imuni na strah.

Armstrong: Dvoje me straši. Prvo je, da bi se poškodoval. Toda to ni niti približno tako strašljivo kot drugo, to pa je izgubljanje. Strah, da bi izgubil. Če se znajdeš v gneči na vetru s 50 tipi na kupu pred seboj – konec igre.

Playboy: Vam ne dajo nič prostora in se vam umaknejo? Saj ste šestkratni zmagovalec!

Armstrong: Če se znajdeš sredi 50 tipov, jim ni pomembno, kdo si. Ni jim važno, ali si zmagal enkrat ali šestkrat. Vsi so obupani. Vsi smo do neke mere ubijalci. Hitro se lahko zgodi, da se zaletijo vate – namerno ali nenamerno.

Playboy: Ta šport je mnogo bolj barvit, kot si ljudje mislijo. Recimo, ko so vam in vašim kolegom iz ekipe US Postal francoski oboževalci žvižgali, ste se odzvali tako, da ste začeli žvižgati drug na drugega. Imeli ste tudi skupinske pesmi, ki ste jih ponavljali pred etapami.

Armstrong: Zdaj je tega manj, ker je ekipa vedno bolj mednarodna.

Playboy: Marsikaj bi težko prevedli ...

Armstrong: Ja. In morda bo z mano letos samo en Američan, George Hincapie.

Playboy: V Evropi ste še bolj popularni kot v ZDA. Vam je všeč, da ste slavni?

Armstrong: »Biti znan« in »slava«, te besede me spravljajo v nelagoden položaj. Nekateri športniki so zasvojeni s slavo, toda mene to res ne rajca.

Playboy: Pa vendar, ali se s svojim razmerjem s Sheryl Crow ne izpostavljate sami?

Armstrong: Ja, Sheryl se res ne skriva pred javnostjo. Toda jaz ne živim s Sheryl Crow, rokovsko zvezdo. Okej, ona živi v Los Angelesu in je, to je sicer stvar debate, kraljica rokenrola. Toda jaz živim s Sheryl Crow iz Kennetta, Missouri, ki še vedno vsak dan govori z materjo in očetom, z dekletom, ki je smešno, pametno, športno.

Playboy: Prijatelja sta tudi z Bonom iz U2 in Lylom Lovettom. Čigava glasba je boljša, od Sheryl ali U2?

Armstrong: Ha! Drugačni sta. Rekel bom, da mi je všeč njena glasba, pa ne govorim tega zato, ker bi me ona plačala, da bi to počel.

Playboy: Po vaši zmagi na Touru sta se poljubila in neki novinar je ta poljub opisal kot strasten, silovit in skoraj neskončen. Je bil to najboljši poljub v vaši karieri?

Armstrong: Ne spomnim se tega poljuba ... Dava si veliko dolgih, sočnih poljubov. Poljubljanje je dobro za razmerje.

Playboy: Sta si vidva zelo podobna ali sta nasprotji, ki se privlačita?

Armstrong: Podobna sva si. Sva tisti tip ljudi, ki ne more sedeti pri miru. Sheryl preprosto ne bi mogla sedeti tukaj in se eno uro pogovarjati z vami. Ves čas bi migala z nogo.

Playboy: Kaj je bilo prvo, kar sta rekla drug drugemu?

Armstrong: Pogovarjala sva se o tem, da bi izmenjala ure učenja kolesarjenja za ure učenja kitare. Ampak, če sem iskren, ure kitare me niso posebej zanimale.

Playboy: Lovett se je poročil z Julio Roberts in se ločil od nje. Vam je kaj svetoval, kako se vesti v romanci z nekom slavnim?

Armstrong: Lyle je hudo navezan na dom. Še vedno živi na ranču, kjer je odrasel, in ga skuša obnoviti. Nikoli ni zapustil Teksasa. Bil je v LA-ju in New Yorku z Julio, toda mislim, da mu je bilo težko. Deloma je tudi meni tako. Pogrešam Austin. Pogrešam svoje tri otroke, ki živijo tam s svojo materjo.

Playboy: Imate mačko, ki ji je ime Chemo...

Armstrong: Nič več! Po ločitvi je pripadla njej. Kaj takega! Pa je bil to moj maček!

Playboy: Imate še vedno hišo le nekaj vrat stran od Kristin, svoje bivše?

Armstrong: Ne, to ni bila pametna stvar. Preveč blizu je to. Novo hišo gradim nekaj kilometrov stran. Rad bi bil več v Austinu, in to bo kmalu res. Ko bom prenehal s kolesarjenjem, se bom osredotočal na otroka in na Sheryl. Še vedno se učim, kako živeti v dvoje. Prvič ni bilo najbolj uspešno.

Playboy: Sheryl vas je lani pozimi peljala na podelitev grammyjev. Melissa Etheridge je bila tam – po kemoterapiji zaradi raka na dojkah je izgubila lase. Sta se kaj pogovarjala o tem, kako premagati raka, kako se s tem spopasti?

Armstrong: Skupaj sva sedela v prvi vrsti. Ravno zdaj se je njeno zdravljenje končalo. Zdaj je v fazi, ko lahko samo še čakaš, kaj bodo pokazale nove preiskave. Izgledala pa je super. Mislim, da je bila zelo pogumna, pojaviti se brez las, nastopati na odru in – ubijati. Skoraj sem jokal.

Playboy: Ne dobi prav veliko kolesarjev sedež v prvi vrsti na grammyjih …

Armstrong: Nekdo za mano je kričal: »Lance, Lance!« Pa se obrnem in zagledam Jamesa Browna, samega Jamesa Browna z rumeno zapestnico! Noro! Zadeva je trajala tri ure, umiral sem od žeje, hrepenel po hladnem pivu, ko pride do mene neka gospa in mi da enega. Predstavljajte si to: v vsem Staples Centre sem bil jaz edini s pivom! Sheryl se mi je čudila, kdo da mi je to dal. Potem pa Melissa odpoje svoje, se vrne in mi reče: »Si dobil svoje pivo?« Slišala me je vzdihovati: »O, bog, kako potrebujem pivo.« Pa je rekla nekomu, naj mi enega najde. Prijazna gospa, res.

Playboy: Ko ste bili bolni, ste bili aktivno vključeni v vse medicinske odločitve. Zdaj govorite drugim pacientom, naj bodo tudi sami taki.

Armstrong: Moraš postavljati vprašanja, moraš dobiti drugo pa tretje mnenje. To je lahko težko, ker se ljudje čutijo lojalne do svojih zdravnikov. Ko ti diagnosticirajo raka, je to pogubno in pacient razvije vez z zdravnikom, ki mu slabo vest sporoči. Toda delovati moraš v lastnem interesu. Biti moraš malo preračunljiv, zvit, premeten, pa ne samo z zdravniki, ampak s sestrami, z administrativnim osebjem, z lekarnarji. Vprašajte sestro, kako se ima, kako je kaj spala prejšnjo noč. Ali je jedla dober zajtrk. »Aja, pa prepričajte se, ali mi dajete pravo dozo,« še navrzite vmes. Res sem se močno zavedal njihovega pomena. Tam sem se naučil, kako graditi ekipo.

Playboy: V bolnišnici?

Armstrong: Tako, da sem jih kar določil: »Craig in Larry, vidva sta moja zdravnika. LaTrice, ti si moja glavna sestra.« Res ključnega pomena je, da poznaš sestre. Devetdeset odstotkov časa delajo zate. Zdravniki so tam le desetino časa.

Playboy: Več kot osem let je, odkar so vam diagnosticirali raka. Kemoterapija vam je poškodovala ledvice, ne?

Armstrong: Nekaj, ja. Bil sem na 24-urni hidraciji, ker so v zadnjem trenutku spremenili terapijo z zdravili. Prva, na kateri sem bil, je bila bolj obremenjujoča za moja pljuča. Če sem hotel kdajkoli spet dirkati, sem potreboval nekaj drugačnega. Zdaj sem načeloma v redu. Še vedno sem živčen zaradi ponovitve bolezni, toda vse se zdi normalno.

Playboy: Še kaj drugih trajnih posledic?

Armstrong: Sterilnost.

Playboy: Pa je to trajno?

Armstrong: Možnosti so približno 50 : 50. Morda bo vse še normalno.

Playboy: Kaj če bi s Sheryl Crow želela imeti otroka?

Armstrong: To je možno. Govorila sva že o tem.

Playboy: Vzorce svoje sperme ste dali zamrzniti leta 1996. Ima to kak rok trajanja?

Armstrong: Teže je uporabljati spermo, ki je zamrznjena že osem let. Ne vem, koliko jih je v vzorcu. Mogoče deset milijonov. Sliši se veliko, pa ni.

Playboy: So vas v zadnjem času kaj testirali?

Armstrong: Ne. Iti v laboratorij na ta test ni ravno najbolj glamurozna stvar na svetu. Ko sem šel leta 1996 v tisto malo sobico, ni bilo prav zabavno. In pravkar sem prestal operacijo, s katero so mi odstranili bolno modo. To je huda reč. Komaj sem hodil.

Playboy: Modo so vam odstranili, preden ste dali spermo?

Armstrong: Dva dni prej. Ali je bilo boleče? Ej, bilo je grozljivo! Toda moral sem to storiti, če sem hotel kdaj imeti otroke.

Playboy: Kako pa ste se spustili v pravi filing, da ste … darovali?

Armstrong: Nisem imel izbire. Nisem še imel žene ali kogarkoli, s komer bi imel otroke. Ja, bilo je grozno, ampak zdaj imam tri zdrave čudežne otročičke. Vesel sem, da sem odšepal v tisti laboratorij v San Antoniu.

Playboy: Tam dobiš nekaj municije. Revije.

Armstrong: Mislim, da ni bil Playboy. Lahko ga bereš. Zato se tudi midva pogovarjava. Je pa na tem področju nekaj resnega orožja – če bi bil Playboy eden od teh orožij za množično uničevanje, midva ne bi delala tega intervjuja.

Playboy: Ko ostanete brez enega moda, ostane drugo tam, kjer je bilo, ali se premakne na sredino?

Armstrong: Ostane tam. Vsaj moje je ostalo na levi. Produciraš tudi manj testosterona. Tisti, ki ostane, prevzame malo funkcije manjkajočega prijateljčka, ne pa vse. Od leta 1996 imam kronično nizko raven holesterola in prav nič ne morem v zvezi s tem.

Playboy: To je prepovedana substanca. Ne bi mogli tekmovati, če bi nadomestili holesterol, ki ste ga izgubili.

Armstrong: Moram počakati, dokler se ne upokojim. Pa ne gre za vprašanje moškosti, ne gre za seks, skrbi me zaradi osteoporoze. Kronično nizka raven holesterola vodi h krhkim kostem.

Playboy: Pa to kaj vpliva na vašo željo po seksu?

Armstrong: (smeje se, op. p.) Ne še.

Playboy: Kaj mislite glede doping testov v drugih športih?

Armstrong: Košarka je vroča. Mislim, da bodo v prihodnosti športniki odgovorni sponzorjem. Če ne bodo čisti, bodo sponzorji in klubi šli za svojim denarjem – ne bodo jim le nehali izplačevati plač, ampak bodo zahtevali že izplačani denar nazaj. To pa je resna stvar, kajti večinoma vsi porabimo ves denar takoj, ko ga dobimo. Če ste košarkar, ki je na testu pozitiven in bo vaš klub zahteval nazaj lansko plačo, jo lahko vrnete?

Playboy: Ali doping škandali v drugih športih škodijo tudi vam?

Armstrong: Ne. Moja prva linija obrambe je, da tekmujem že zelo dolgo in da je moje telo videti enako kot nekoč. Zmagal sem na svetovnem prvenstvu, ko sem jih imel 21, bil sem najmlajši svetovni prvak sploh. Od tedaj enakomerno napredujem. Od leta 1999 so name pozorni v zvezi z dopingom, moji dosežki pa se niso nič poslabšali. Ko pa postanejo pozorni na nekatere druge, ti izginejo, ne dosežejo ničesar več.

Playboy: Kar naenkrat se njihovi dosežki poslabšajo.

Armstrong: Ja, človek recimo kar naenkrat ne teče več tako hitro. Potem je moja druga linija obrambe to, da medtem ko v nekaterih športih sploh ni bilo testiranj, mene testirajo že leta, v konkurenci in zunaj tekmovanj. In tretjič, vedno sem priganjal Mednarodni olimpijski komite in Tour de France, naj povečajo obseg testiranj. Katerega drugega športnika poznate, ki bi dal denar svojemu športnemu nadzornemu telesu, da bi z njim plačal doping teste?

Playboy: Koliko profesionalnih kolesarjev uporablja prepovedane substance?

Armstrong: Ne vem. Rad si mislim, da je ta šport čistejši, kot gre njegov sloves. Glavni zdravstveni inšpektor za Tour de France pravi naši ekipi: »Fantje, tako dominantni ste, da sem tudi sam sumničav. Toda jaz sem tisti, ki vam pregleduje kri in urin, in to je vse čisto kot sneg.« Če lahko mi, zakaj ne morejo vsi drugi? Toda vedno boste našli športnike, ki iščejo bližnjice. Ironično je, da je kolesarstvo naredilo več kot katerikoli drug vzdržljivostni šport, da bi preverjali, da bi testirali. In ko testiraš, najdeš tudi nekaj pokvarjenih tipov. Vsakič ko se to zgodi, pa se bo našel kak prasec, ki bo napisal: »Poglejte, kako umazan je ta šport.« To je ta riziko pri testiranjih.

Playboy: Je ekipa Discovery Channel edina čista?

Armstrong: Vseh skupaj je 28 fantov. Nekdo je morda doma in počne nekaj, kar ni čisto, toda mislim, da to ni res. Mi testiramo naše fante in izbiramo tiste z integriteto in s talentom. Ko imate ti dve lastnosti, vam ni treba tvegati – in goljufanje bi bilo ogromno tveganje. Ogrozilo bi celoten program, našega otroka, vrednega 15 milijonov dolarjev na leto! Če dobijo enega od nas, gremo vsi domov. In tega nihče noče.

Playboy: Kolikokrat so vas že testirali?

Armstrong: Morda dvestokrat v zadnjih šestih ali sedmih letih. Pred tem niti ne tolikokrat, ker nisem bil tako uspešen. Morda vse skupaj stokrat. To da skupaj tristo testiranj.

Playboy: Toliko, da vemo: koliko teh testov je bilo pozitivnih?

Armstrong: Niti eden.

Playboy: Pa vas kaj skrbi možnost sabotaže? Da bi nekdo primešal kaj v vašo hrano ali vodo, ki jo pijete?

Armstrong: Nekateri kolesarji trenirajo tako, da spijo v »višinskem šotoru« z redkim zrakom, kar pomaga povečati število eritrocitov v krvi. To je legalen način.

Playboy: Vi imate tak višinski šotor?

Armstrong: Šotor ni dovolj velik. Imam višinsko sobo.

Playboy: Tam sedite in delate na računalniku?

Armstrong: Ne, notri spim. No, midva spiva noter. Cela postelja moje Sheryl gre noter.

Playboy: Torej ste v nekem smislu že del famoznega »kluba nad 10.000 metrov«.

Armstrong: Oh, v ta klub sem vstopil v čisto pravem pomenu, dobesedno.

Playboy: Boksarji se izogibajo seksu pred dvoboji. Toda Tour de France traja skoraj en mesec. Kaj se tedaj dogaja?

Armstrong: Lahko rečem, da bore malo seksa, če sploh kaj. Trenerji in vodje ekip bi seveda najraje videli, če mi kar vse leto ne bi seksali.

Playboy: Vaš trener Chris Carmichael pravi, da kot fizični primerek niste nič nenavadnega, da pa ste vseeno zelo posebni. Ali ni vaše srce za 30 odstotkov večje od normalnega?

Armstrong: Večje je. In moje mišice baje proizvajajo več laktata. Ampak veste, kaj je zanimivo? Velika arterija teče od sredine vašega telesa do vaše spodnje polovice, do vaših nog. Naredili so nekaj skenov in zdravniki niso mogli verjeti: ta moja arterija je trikrat večja od arterije normalnih ljudi.

Playboy: Veliko ste igrali golf, potem pa ste nehali. Zakaj?

Armstrong: Zakaj? Ker sem bil zanič.

Playboy: Prej ste mimogrede omenili svojo ločitev. Je to za vas življenjski neuspeh?

Armstrong: Ja.

Playboy: Največji?

Armstrong: Ja in ne. Najina poroka in ločitev ni bila popoln neuspeh, ker sva želela otroke, jih imela in jih imava zdaj silno rada. Kristin in jaz nisva več mož in žena, toda vedno bova mama in očka.

Playboy: Ona je zelo verna katoličanka, vi pa niste religiozni. Razlikujeta se tudi, kar se tiče predsednika Busha, človeka, ki ga poznate, odkar je bil guverner Teksasa.

Armstrong: Tukaj moram biti pazljiv. Predsednik mi je všeč. Je globoko duhoven človek. Nisem pa čisto prepričan, da ima duhovnost sploh kaj delati na najvišji funkciji v državi. Mislim tudi, da se večina ljudi v tej državi ne strinja z mano. Verovanje predsednika in večinske Amerike ni nujno tudi verovanje ljudi po svetu. Svoje vere ne moremo vsiljevati drugim. Milijarda muslimanov je na svetu! So muslimani, judje, budisti, na stotine religij je in nobena nima prav ali narobe. Mislim, da je potrebna resna ločnica med cerkvijo in državo.

Playboy: Pa s Sheryl Crow debatirata o poroki?

Armstrong: Ali ljudje o tem debatirajo? A ni tako, da fant preprosto zaprosi dekle za roko?

Playboy: To je staromodna oblika.

Armstrong: Včasih dekle izvaja pritisk. Zadnjič sem slišal za neko dekle, ki je kar sama zasnubila fanta. Kaj porečete na to?

Playboy: Kaj bi vi rekli?

Armstrong: Pravzaprav sva midva že govorila o tem. Sheryl mi je rekla: »Ne skrbi. Ne bom te prosila za roko.«

Playboy: Vaš oče je odšel, preden ste ga spoznali, in rekli ste, da ga tudi nočete nikoli spoznati. O njem govorite na hitro kot o »donatorju DNK«. Kaj pa, če je on zaslužen za vaše fizične atribute?

Armstrong: Mislim, da ni športen tip. Vse, kar sem kdaj potreboval, je moja mama, ki je pri sedemnajstih zanosila in ni nikoli obupala nad svojim otrokom – nad mano. Moja mama nikoli ni obupala nad ničemer. Bila je močnejša od mnogih mam in očetov skupaj. Nanjo sem mislil med svojo prvo profesionalno dirko, ko sem bil 111. od 111 tekmovalcev, ki so dejansko končali dirko. Toda na startu nas je bilo kakih 200, kar pomeni, da je bilo 80 takih, ki so obupali in odnehali! Jaz vsaj odnehal nisem.

Playboy: Odraščanje brez očeta je moralo biti težko. Sta potem z mamo imela tisti pogovor o ptičkih in čebelicah?

Armstrong: Nikoli.

Playboy: Ste se počutili ogoljufanega? Je to kaj upočasnilo vaš razvoj?

Armstrong: Verjetno. Ampak glede na to, kako stvari stojijo danes, se res ne morem pritoževati.

Kevin Cook

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri