Intervju z Ladom Leskovarjem: "Nisem del črede"

  • 17.10.2017

Petinsedemdesetletna živa legenda slovenske zabavne glasbe praznuje 60 let svojega glasbenega, gledališkega in filmskega ustvarjanja. 

(Foto: Lado Leskovar, ki ga mnogi poznajo predvsem kot pevca, je svoj odrski krst doživel januarja 1945 v predstavi Madame Butterfly, ko ni bil star niti tri leta, leta 1951 pa je sodeloval tudi v prvem film)

15 fotografij v galeriji

Lado Leskovar, ki ga mnogi poznajo predvsem kot pevca, je svoj odrski krst doživel januarja 1945 v predstavi Madame Butterfly, ko ni bil star niti tri leta, leta 1951 pa je sodeloval tudi v prvem filmu o Kekcu. Toda večji filmski uspeh je dosegel s filmom Isadora, kjer je glavno vlogo odigrala njegova poročna priča Vanessa Redgrave. Priznani šansonjer je prijateljeval s številnimi literarnimi, glasbenimi in igralskimi imeni, ki jih je spoznal v svoji plodni glasbeni karieri. Več kot 300 posnetkov popevk in šansonov ga nedvomno uvršča med legende slovenske glasbe. V intervjuju je iskreno spregovoril o tem, zakaj se je leta 1963, po zmagi na Slovenski popevki s pesmijo Malokdaj se srečava, preselil v Beograd, o svojem nastopu na Euroviziji, o druženju s prijateljicami noči in o besedilih slovenske narodnozabavne glasbe. Lado Leskovar namreč pravi: »Dovolj sem star, da lahko govorim resnico, vendar vem, da to ni praktično.«

PB: Nedavno je pri založbi Mladika izšla vaša avtorizirana biografija z naslovom Lado, ena sama ljubezen izpod peresa Mateja Krajnca. Kako je nastala ideja za knjigo?

LL: Zgodilo se je Precej spontano. Ko sva se z Matejem začela pogovarjati o knjigi, sem mu povedal, da ne želim izdati rumene ali prelahkotne knjige, čeprav se zavedam, da so takšne najbolj brane. Šalil sem se, da bo le kupec te knjige lahko kupil še rumeno verzijo, ki je seveda ne bo. Zahvaljujem se vsakomur, ki bo to knjigo prebral v teh časih, ko skoraj nihče več ne bere. Prepovedal bi kazalce za branje. Lepo zavihajte list, bomo vsaj vedeli, da ste knjigo vzeli v roke!

PB: Gregor Strniša je po vaših navodilih prepesnil skladbo Puppy love avtorja Paula Anke. So se vaše pesniške afinitete nagibale k besedilopisju Gregorja Strniše?

LL: Umetnost me zanima od nekdaj. V šoli sem vedno rad recitiral in pel. Še vedno verjamem, da gledališče ni le hram, ampak vrhunec umetnosti, saj vsebuje besedo, gib, sliko, glasbo. Nedavno so me povabili na velik potrošniški dogodek v Ljubljani, kjer sem se zgrozil, ko sem opazil, da je bila med VIP-om in preostalimi žica, kakor za begunce. Vzgojen sem namreč v duhu, da moramo biti vsi enakopravni, čeprav kapitalizem tega ne omogoča. Kapitalizem je fašizem. Osnovna ideja kapitalizma je, da je treba izkoriščati druge za čim večji zaslužek, kar se seveda ne ujema z mojimi pogledi na odnose med ljudmi.

PB: Se to odraža tudi v glasbi?

LL: Seveda, saj je tudi na tem področju veliko izkoriščanja. Od nekdaj me zanima poezija in zelo rad sem bral. V srednji pomorski šoli, kjer smo bili sami fantje, sem igral v predstavi Golobje miru pisatelja Miloša Mikelna. Imeli smo odlično učiteljico, ki nas je spodbujala pri ustvarjanju predstave. Danes skorajda ni mogoče, da bi na kakšni strokovni šoli uprizorili predstavo domačega avtorja. Predstava je imela pomembno sporočilo, saj je pozivala k miru na svetu. Po služenju vojaškega roka v mornarici pa sem spoznal Gregorja Strnišo, ki sem ga pred tem cenil kot pesnika. Njegove pesmi so čudovite, kar dokazuje tudi besedilo pesmi Malokdaj se srečava. Pri enaindvajsetih letih sem ga prosil, naj mi napiše besedila, s katerimi bom pridobil deklice za svoje občinstvo, kajti one naj bi bile osnova mojega občinstva. In to je bilo, še preden so The Beatles zasloveli pri nas. Ravnal sem premišljeno, ker sem vedel, kaj želi mladost slišati. In neumno se mi zdi, da dandanes odrasli moški prepevajo o mamicah in o tem, da je čebelica njihova najboljša prijateljica.

PB: Na glasbeni poti ste premišljeno izbirali pesmi, in ko ste se znašli na razpotju – izbrati redno službo ali delati kariero v turbo folk glasbi – ste izbrali službo na RTV Ljubljana. Vam je žal, da se niste drugače odločili?

LL: Nikakor. Vem, da sem ravnal prav, ker sem spremljal nesrečne usode mnogih glasbenikov, ki so ravnali drugače. Nisem sovražno nastrojen proti njim, ampak zase sem vedel, kaj želim. Seveda sem kot pevec deloval za popularnost in se trudil izstopiti iz anonimnosti. Zelo težko sem živel, saj je mama po očetovi smrti ostala sama s tremi otroki. Nismo imeli denarja in nihče nam ni pomagal. Morda je dobro, da sem vse to doživel. Glasba je bila zame priložnost, da izstopim iz anonimnosti, finančno pa tega nisem znal izkoristiti.

PB: Drži, da niste znali služiti rednega denarja?

LL: Res je. Nisem imel občinstva, ki lahko zapravlja. Vendar sem vseeno ob svoji 60-letnici dela in 75-letnici življenja razprodal Gallusovo dvorano. Težko je namreč razprodati Cankarjev dom, razen Modrijanom in Janu Plestenjaku, ki ga zelo cenim, saj je odličen glasbenik. In še vedno je eden najlepših moških v Sloveniji.

PB: Je videz tudi vam pomagal pri karieri?

LL: Zase nisem nikdar menil, da sem lep, sem le svoj. Ko so me vprašali, kaj mi je bolj pomembno, da sem lep ali pameten, sem vedno dejal, da sem raje pameten. Lepota je minljiva. Ko gledam svoje stare slike, se mi zdi, da sem bil zanimiv. Obnašal sem se drugače kot večina, tudi moji intervjuji so bili drugačni, ker nisem želel dajati samo všečnih odgovorov. Nisem želel imeti občinstva, ki pričakuje, da jih varam. Letos me je bilo sicer nekoliko strah, ali bom napolnil dvorano Cankarjevega doma, ampak mi je uspelo. Predvsem pa je bilo pomembno, da je bila dobra energija med vsemi, ki so sodelovali pri koncertu in občinstvom. Hvala vam! Zavedam pa se, da sem nekoliko poseben. Vedno sem bil drugačen. Ko so nas izselili iz stanovanja v središču Ljubljane v manjše stanovanje, kjer je bila iz kopalnice narejena kuhinja, sem se do svojega 22. leta umival v umivalniku. Imel sem drugačno življenje, kot si najbrž marsikdo predstavlja. Nerodno mi je bilo, ker sem živel v centru mesta in nisem imel modnih oblek, kolesa in podobnih stvari, ki so za otroka pomembne. Denar sem začel služiti v pomorski šoli v Piranu, kjer sem sekal drva in igral v orkestru.

PB: Zakaj ste se odločili za srednjo pomorsko šolo?

LL: Želel sem zamenjati domače okolje. Tja nisem šel zaradi belih uniform, deklic s Haitija ali navdušenja nad ladjami. Po prvem mesecu šolanja smo šli na staro ladjo iz leta 1915, ki je prevažala premog iz Rusije. Nekega mornarja z ladje sem vprašal, kakšen se mu zdi Portorož, in odgovoril mi je, da ne ve, ker če zapusti ladjo, bo gotovo kaj zapravil, zaslužek pa mora poslati svoji družini v Dalmacijo. Na ladji pa ima hrano in posteljo. Takšno je bilo življenje pomorščakov, nobene romantike ni bilo. Že takrat sem se odločil, da to ni moja prihodnost.

PB: Vaš oče se je poklicno ukvarjal z glasbo. Menite, da je to kasneje vplivalo na vaše ukvarjanje z glasbo?

LL: To je v genih, saj je bila moja povezava z očetom le genska. Očeta se namreč ne spomnim osebno, imam pa sliko o njem na osnovi fotografij in pripovedovanj. Menda je bil zanimiv moški, kar dirigent mora biti. Dirigent mora biti voditelj, in to je moj oče bil, jaz pa tega nimam v sebi. Zaradi finančnega pomanjkanja sem imel komplekse, vendar mi je glasba pomagala.

PB: Zakaj ste po srednji šoli izbrali študij arhitekture?

LL: Zanimajo me lepe stvari in arhitektura je bila umetniški študij. Arhitekt naj bi bil tudi umetnik. Moje nagnjenje k lepoti traja od nekdaj. Ko sem bil star sedem let, sem že hodil v gledališče in stal na dijaškem stojišču po več ur. Po tretjem letniku srednje pomorske šole, ko sem bil v okviru prakse v New Yorku, nismo imeli denarja, zato smo pešačili od Brooklyna do Manhattana, vendar sem bil edini, ki je obiskal Metropolitansko opero in več muzejev, ker me je to zanimalo.

PB: Za svoja leta ste bili izrazito razgledani in načitani. Zakaj niste napisali več besedil, ampak ste to prepustili drugim?

LL: Rad parafriziram Janeza Menarta: »Ker bil bi slabe volje, da drugi znajo mnogo bolje.« Sem samokritičen in kadar vem, da je nekaj dobro, to priznam, kar pa je zelo redko. Nekaj besedil sem napisal, med drugim sem poslovenil pesem Poslednji vlak.

PB: Vam je bilo od nekdaj pomembno, da prepevate tisto, v kar verjamete?

LL: Ne, saj to je le obrt. Zame je bilo pomembno, da je pesem napisana kakovostno, pametno in da mi je čustveno blizu. Imel sem srečo, da sem sodeloval z vrhunskimi pesniki. Še celo Frane Milčinski - Ježek me je imel rad in mi dajal svoje pesmi. Vedno sem razlikoval med kantavtorji in šansonjerji. Kantavtorju oprostiš, če ne zna peti, saj prepeva tako, kot si je zamislil. Kar se šansonov tiče, pa sem eden redkih pevcev, ki se s tem resno ukvarja.

PB: Še vedno z isto strastjo pristopate k skladbam, ki ste jih večkrat izvajali?

LL: Da, vendar moram poudariti, da je na prvem mestu obrt. Pri petju je najpomembnejša interpretacija, na drugem mestu je dikcija in na tretjem intonacija ali muzikalnost. Dikcija pa je zelo pomembna, saj če poješ pesem, mora poslušalec besedilo razumeti.

PB: Oliver Dragojević je dejal, da je bila zanj pesem Zdenka Runjića Galeb i ja izjemno pomembna, ker je bila vokalno natančno takšna, kot si je želel. Kdaj ste začutili, da vam določena pesem povsem ustreza?

LL: Poudariti moram, da sem prvo uspešnico Zdenka Runjića Potraži me u predgradju prepeval jaz in mi je zelo ustrezala. To je bil šanson na poezijo Drage Britvića. Zanimivo, da jo je odklonilo nekaj zelo popularnih hrvaških zvezd. Takoj sem začutil, da je to prava stvar. Tako sem imel srečo, da sem kot prvi moški iz Slovenije nastopil na največjem jugoslovanskem festivalu, kamor pa so me poslali Hrvati.

PB: Nikdar niste na druge pevce gledali kot na konkurenco?

LL: Ne, ker bi to pomenilo, da moram biti boljši od njih. Na srečo vem, kdo je pravi. Oliver me večkrat pozdravi z odra, ko nastopa v Sloveniji, podobno je bilo s pokojno Esmo Redžepovo, ki sem jo poznal, odkar je bila stara 14 let, in me je pozdravila na svojem koncertu v Cankarjevem domu. Verjamem, da nihče nima tako iskrenega odnosa s kolegi glasbeniki kot jaz.

PB: Pa tudi z igralci imate dobre odnose, saj je vaša dolgoletna prijateljica Vanessa Redgrave.

LL: Da, bila je celo moja poročna priča.

PB: Je ona pripomogla k temu, da ste bili izbrani za vlogo v filmu Isadora?

LL: Tako je. Leta 1967 je bil Opatijski festival, ki se ga je udeležila tudi filmska ekipa Universal Pictures. Za vlogo, ki sem jo kasneje dobil, je bil predviden zelo lep Iranec, ki pa Vanessi ni bil všeč. Menda je takoj, ko me je videla na odru, rekla, da sem pravi, zato so me povabili na poskusno snemanje. Pred tem pa so mi prijatelji rekli, da če me karkoli vprašajo, naj rečem, da vse znam.

PB: In med stvarmi, ki bi jih morali znati, je bilo plesanje tanga. Kako ste premagali to oviro?

LL: Na srečo sem se znašel, ker sta v bližini hotela živeli dve greha vredni balerini, ki sta bili moji prijateljici. Prosil sem ju, naj mi pomagata pri učenju tanga. Povedali sta mi, da je najteže povezati različne gibe. S pomočjo mojih prijateljic mi je uspelo dobiti to vlogo, kasneje pa sem imel plesnega učitelja. Z angleščino pa nisem imel nobenih težav.

PB: Po tem filmu se vam je odprla mednarodna igralska kariera.

LL: Da, vendar to ni tako enostavno, za kar so delno krivi angleški sindikati. Težko si dobil vloge, razen če je angleški producent snemal v tujini in ni dobil angleških igralcev, kar pa se je redko zgodilo. Miriam Brickman, Vanessina agentka, mi je priskrbela glavno vlogo v enem od filmov, ki bi ga morali posneti na Češkem, toda tisto leto, 1968., so Rusi vkorakali v Prago. Neverjetno, kako jasnoviden je bil tekstopisec Milan Lindič, ki je v besedilu pesmi Vse rože sveta predvidel, kaj se bo zgodilo leto kasneje v Pragi.

PB: S to pesmijo ste se leta 1967 uvrstili na Evrovizijo, ampak tega menda niste pričakovali. Zakaj ne?

LL: Ker je bila pesem predobra.

PB: Ste pa bili deležni opazk in zapletov, ki so še vedno stalnica Evrovizije. Po beograjskih medijih se je namreč govorilo, da ste bili zamenjava za Arsena Dedića. Vas je to prizadelo?

LL: Ne. Saj veste, kako je. Naj se piše, pa čeprav dobro. Dejstvo pa je, da sem se na Evroviziji odlično uvrstil. Ko je bila pred dvema letoma Evrovizija spet na Dunaju, sem pomislil, da bi bilo zanimivo, če bi podelil svoje izkušnje, saj sem bil nekaj let tudi dopisnik iz Evrovizije, vendar so mi na RTV Slovenija dali vedeti, da me ne potrebujejo. Čez nekaj dni pa me je poklical urednik beograjske televizije in mi rekel, naj si vzamem nekaj časa za njih, ko bom na Dunaju, ker bodo posneli dokumentarni film o Evroviziji. Povedal sem mu, da me ne bo tam, zato mi je beograjska televizija plačala pot, uredili so mi vstopnice za prireditev in brezplačen bon za taksi. In ko sem bil tam, nisem mogel niti pozdraviti slovenske ekipe, saj so bili zame nedosegljivi.

PB: Še vedno spremljate Evrovizijo in Slovensko popevko?

LL: Evrovizija je nekaj posebnega, vendar me ne zanima več. Slovensko popevko pa spremljam, ker me zanimajo mladi talenti. Imamo veliko nadarjenih pevk, vendar je naš trg premajhen za pravi uspeh.

PB: Precej večji trg je bila Sovjetska zveza, kjer ste veliko nastopali. Zakaj ste se odpravili na turnejo po Sovjetski zvezi?

LL: Po letu 1963 v Sloveniji nisem imel nobenih možnosti, saj ni bilo dvoran, kjer bi lahko nastopal. Na radiu pa so se dogajale čudne stvari. Jaz nisem imel nikogar, razen glasbene urednice Marjane Vojnovič, ki je bila ena redkih normalnih oseb. Tukaj nisem imel dela, zato sem odšel v Beograd. Jaz sem bil že takrat begunec, vendar v nasprotni smeri. Za to, da mi je uspelo v tujini, se lahko zahvalim tistim, ki so me tukaj skušali ovirati. V Sloveniji več let nisem mogel posneti plošče, ker se nisem družil s 'pravimi' ljudmi. V Rusiji sem imel res polne dvorane, ampak so bili koncerti slabo plačani. Priprave na koncert namreč trajajo več mesecev, vmes pa moraš plačevati položnice.

PB: Torej ne drži, da se je včasih bolje živelo od glasbe kot danes?

LL: To je odvisno predvsem od glasbene zvrsti. Narodnozabavna glasba je bila vedno dobro plačana. Leta 1984 sem pel v Nemčiji, kjer je nastopil tudi Alfi Nipič. In ko sem Alfija vprašal, kako živi od glasbe, me je presenetilo, kako dobro je zaslužil v primerjavi z mano. Včasih nisem imel kaj jesti, čeprav sem bil zvezda.

PB: Mediji so pokazali veliko zanimanja za vaše življenje, saj je med drugim odmevala novica o vaših prometnih nesrečah. Vas je to motilo?

LL: Ne, ni me motilo, ker vem, da ljudje takšne stvari hitro pozabijo. Časopis je pokvarljiva roba v nasprotju s knjigo. Res pa je, da sem Playboy rad spremljal že v sedemdesetih letih, ko sem živel v Beogradu, ker je imel intelektualne tekste, medtem ko me ženske niso pritegnile, saj nisem pristaš retuširanih žensk, ampak imam raje resnične.

PB: Kaj vas je največkrat privlačilo pri ženskah?

LL: Da so bile zanimive in pametne, šele nato je bila pomembna lepota. Vse moje žene so bile lepe, sedanja Verica pa je tudi pametna. Ona namreč pravi: če bi bile tvoje bivše žene pametne, bi ostale s teboj. Preden sem jo spoznal, sem bil namreč trikrat poročen in imam znano frazo, ki jo večkrat ponavljam: v tretje gre rado, v četrto pa Lado.

PB: Drži, da nobene žene niste zapustili zaradi druge ženske?

LL: Da. Vedno sem imel dovolj moči, da sem povedal: ne gre več. Veliko ljudi vztraja v zakonu le zaradi premoženja. Slovenci so zelo materialno usmerjeni in moti me, da gradijo prevelike hiše, v katerih na koncu živijo sami. Podobno je z avtomobili, ki morajo biti ogromni. Veliko stvari me moti pri Slovencih in večkrat se šalim, da sem Jugoslovenac.

PB: V biografiji ste priznali, da ste se družili tudi s prijateljicami noči, ki pa so bile menda le vaše prijateljice.

LL: Tako je. In še vedno mi je nerodno, če se ženska slači v baru pred drugimi za denar. Če se je slekla le zame, je to nekaj drugega. Z njimi sem prijateljeval, ker sem jih drugače doživljal kot drugi.

PB: Ste do njih čutili sočutje?

LL: Niti ne, ker je njihov način življenja enostavnejši, saj ni treba garati. Vse zgodbe o tem, kaj so doživele v mladosti, niso opravičilo. Laže je dati noge narazen kot delati v tovarni osem ur. Vsekakor pa sem imel med njimi prijateljice. Nekatere so mi celo pisale pisma, ko sem bil pri vojakih, kar mi je veliko pomenilo.

PB: Leta 1969 ste dvignili precej prahu s sodobno verzijo pesmi Hej, brigade. Zakaj ste se odločili za interpretacijo te skladbe?

LL: Bil sem le izvajalec te skladbe. Na Radiu Beograd so namreč naredili serijo partizanskih pesmi v modernih aranžmajih, mene pa so prosili, naj odpojem Hej, brigade. Aranžma mi je bil všeč. Nič nisem imel proti Mateju Boru, saj je izjemen pesnik.

PB: Pesem je postala uspešnica, vendar je niso želeli predvajati na slovenskih radijskih postajah. Zakaj ne?

LL: Ker so tam zaposleni mali ljudje, ki ne vedo, kaj bi počeli sami s seboj, in želijo nagajati. Nisem bil pravi za njih, ker jim nisem lezel v rit ali jim plačeval pijač. Zavidali so mi.

PB: Eden odmevnejših nastopov v vaši karieri je bil nastop za Tita. Kako se spominjate tega nastopa?

LL: Titu so za dan mladosti vsako leto organizirali sprejem, kamor so povabili izvajalce, in leta 1967 so povabili tudi mene. Ko je Tito prišel z Jovanko v sprejemno dvorano, sem ob spremljavi velikega vojaškega orkestra prepeval Natalie v slovenščini. Po nastopu mi je rekel, naj odplešem ples z Jovanko. Po plesu pa sem bil povabljen v posebno sobo, kjer je bil Tito s sodelavci. Opazil sem, da so bile med njegovimi sodelavci velike razlike. Koča Popović je vozil spačka, medtem ko je imel Aleksandar Ranković jaguarja. Pozoren sem bil na neenakosti.

PB: Ste zaradi tega bolj naklonjeni komunizmu kot kapitalizmu?

LL: Komunizem je po ideji boljši kot kapitalizem, čeprav se vsaka ideja sčasoma sprevrže v nekaj drugega. Ko je WikiLeaks objavil dokumente, sem bil navdušen. Prepričan sem bil, da se mora svet upreti in narediti revolucijo. Pa se nihče ni uprl.

PB: Pogrešate uporništvo v družbi?

LL: Seveda.

PB: Menite, da mora biti tudi glasbenik družbeno angažiran?

LL: Zakaj pa ne? Glasbenik je poklic, tako kot vsak drug. Če bi bil v parlamentu, bi se boril za pravice glasbenikov. Toda nasprotujem uvajanju kvot slovenske glasbe.

PB: Zakaj? Ne strinjam se s tem, da naj bi predvajali pesmi, ki so bile posnete v zadnjih dveh letih, ker v tem času ni nastalo nič dobrega. O tem, kaj je treba predvajati na radijskih postajah, ne smejo odločati uredniki, ki ne vedo nič o glasbi in ne ločijo dura od mola. Ni prav, da na radiu predvajajo nekakovostno glasbo. Ko so urednike vprašali, zakaj predvajajo takšno glasbo, so odgovorili, da ljudje to želijo slišati. Ne verjamem, da si ljudje to želijo, ampak jim vsak dan s tem polnijo glave.

PB: Je pomembno, da se poslušalcev ne podcenjuje?

LL: Poslušalcem je treba pokazati, kaj je dobro. Stara resnica je, da to, kar je res dobro, ne more biti popularno. Ne bodimo čreda ovac, ki brezglavo sledi ovnu. Vedno sem se trudil, da nisem del črede, in vsak človek naj ostane zvest sebi. Zaradi črede se pojavi fašizem.

PB: Med drugim ste od leta 1998 nacionalni ambasador Unicefa. Zakaj ste se odločili za to?

LL: Povabili so me k sodelovanju, ker sem pogosto prepeval v dobrodelne namene in se mi je zdelo, da je to prav. Kasneje sem sicer spoznal, da pri dobrodelnih organizacijah dobrodelnost ni v prvem planu. Sporno je, da varnostni svet, ki je del Združenih narodov, podpre napad na Irak, potem pa druga organizacija Združenih narodov, Unicef, rešuje otroke, ki so jih Američani in Angleži napadli. Svet je brezbrižen, tudi Slovenci se grozno obnašamo do beguncev. Ambasador Unicefa sem postal zaradi želje, da pomagam drugim. Po cunamiju sem bil na Šrilanki, kjer sem otrokom pomagal premagati strah pred morjem, ki jim je odneslo starše. Morje je tam ena od osnov življenja. Verjamem, da nam zemlja in svet dajeta dovolj za preživetje, vendar ima peščica bogatih družin vse bogastvo sveta. Če bi se vse vsaj malo porazdelilo, bi lahko vsi normalno živeli. Vsak sistem bi moral biti socialno urejen, pa ni nujno, da je to socializem ali komunizem. Pomembno je, da je human.

TEKST Danaja Lorenčič
FOTO Dean Dubokovič, arhiv Lada Leskovarja

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri