Jure Zdovc

  • 20.09.2010

Pogovor z najuspešnejšim slovenskim košarkarjem, ki edini ve, kako je osvajati medalje na svetovnih prvenstvih in na olimpijskih igrah, ki je igral z Draženom Petrovićem, Kukočem, Radžo, Divcem, ki je preživel tako Ivkovića kot Sagadina in Maljkovića, pa še prej Vilfana, Hauptmana in druge, ki so ga pri Olimpiji pričakali na nož.

(Foto: Bor Dobrin)

4 fotografije v galeriji

Jure Zdovc je v svojem času veljal za najboljšega evropskega obram­bnega igralca. Tisti, ki ga niso videli igrati, bodo ob tem pomislili: aha, pač ni imel meta. To seveda ni res – v francoskem ­prvenstvu je menda še vedno rekorder v zadetih trojkah na eni sami tekmi, in sicer 8 : 8 –, tisti, ki smo ga gledali na igrišču, to že vemo.

Res pa je, da je bil s svojimi hitrimi rokami prav narejen za to, da je kradel žoge in sprav­ljal v obup nasprotnikove napadalce. In res je tudi, da se je v obrambnega igralca po prihodu k Olimpiji prelevil po sili razmer. Toda o tem v intervjuju.

Rodil se je v Konjicah pred 43 leti, se ukvarjal s košarko in nogometom kot pač vsi v Konjicah v tistem času, pa še z orodno telovadbo, ki se ji lahko zahvali, da pozneje, ko je zrasel do današnjih 196 centimetrov, ni bil neroden in je ­lahko igral kot branilec.

K Olimpiji je prestopil leta 1984 in vztrajal pri njej do leta 1991, v tem času pa postal tudi jugoslovanski članski reprezentant. Sloviti Duda Ivković, trener, ki se ga igralci bojijo, je ob zvezdnikih, balet­nikih, virtuozih, mojstrih potreboval še delavca, ki bi skrbel za sinhronizacijo. Kljub nasprotovanju domačega, srbskega lobija se je odločil za Zdovca, tako da se lahko sedanji Olimpijin trener ­pohvali s srebrno medaljo z olimpijade v Seulu (1988), z zlato z evropskega nasled­nje leto, s še eno zlato s svetovnega (1990) ter z zlato medaljo z evropskega prvenstva 1991, ki pa jo je prejel naknadno, ker je ob jugoslovanski agresiji na Slovenijo reprezentanco ­zapustil pred finalno tekmo.

Po letu 1991 je kariero nadaljeval v tujini. Seznam klubov, za katere je igral, je tako dolg, da nam zmanjkuje prostora zanj, omenimo samo, da je kot glavni igralec Limogesa s tem francoskim klubom leta 1993 postal evropski klubski prvak. (Izid v finalu je bil še danes rekordno nizek 59 : 55.)

Košarko je z vmesno prekinitvijo igral do leta 2003, potem pa odnehal zaradi težav s križem in se lotil trenerstva (pa vmes tudi športnega menedžerstva). Comet iz Slovenskih Konjic, Split, Slovan, Iraklis, Bosna, reprezentanca Slovenije in Olimpija, to so ekipe, ki jih je treniral.

Pogovarjali smo se v njegovem domu na Kodeljevem, Slovanovem delu Ljub­ljane, na vrtu ob bazenu. Ni mu hudega, bi človek pomislil, čeprav pravzaprav sploh ne ve, ali še ima delo ali ne. Ampak tako pač je, če je človek Olimpijin trener.

PB: Ste že bili na dopustu?

jz: Bil. Za 14 dni smo bili na Sardiniji. Včasih smo imeli barko, pa smo jo prodali. Ko se enkrat navežeš nanjo in to okusiš, je kar problem, če ne greš z njo na morje.

PB: Jadrnico?

jz: Ne, motorno. Kupil sem jo že leta 1994 in smo bili takrat eni prvih navtikov in smo potem dopuste preživljali na čolnu. Pred štirimi leti smo dobili še fantka in smo jo prodali. Zdaj hodimo okrog. Letos smo bili na Sardiniji, lani pa v Grčiji.

PB: Koliko pa ste sploh lahko uporabljali barko?

jz: Malo, saj to je ravno težava. Velik luksuz, ki se pravzaprav ne splača. Upo­rabljaš jo lahko 14 dni, tri tedne, drugače pa stoji v marini. Bolj se jo splača najeti. Ampak takrat sem bil mlad in nisem imel obveznosti, zdaj pa so tu druge prioritete, izobraževanje otrok in podobno.

PB: Kako pa je bilo z dopustom, ko ste še igrali košarko? Ga je bilo manj?

jz: Včasih dopusta ni bilo nič. Sploh v Jugoslaviji ga ni bilo nič. Ko se je končala klubska sezona, so se takoj začele reprezentančne priprave. Takrat so bila evropska prvenstva junija, kar je bilo dobro, ker so bile priprave kratke in je bilo vsega konec že junija. Olimpijade in svetovna prvenstva pa so bili avgusta, septembra in si imel pet mesecev priprav. Je pa res, da sezone niso bile naporne. V jugoslovanski ligi si vsak teden odigral eno tekmo, tekmovalo je 12 ekip in je bilo, kar se tega tiče, laže, kot je danes. S tem se sploh ne more primerjati. Zdaj se igra 60, 70 tekem, sobota-sreda, sobota-sreda ...

PB: Potem razumete reprezentante, kot je Erazem Lorbek, ki se je letos odpovedal igranju na svetovnem prvenstvu?

jz: Absolutno. Tudi sam sem imel to težavo, ko sem še igral. Ko sem bil zasičen s košarko in preprosto nisem več našel motiva. Sam sem se sicer bolj ali manj odzval na vse reprezentančne akcije. Pa še to je, da slovenska javnost vedno zahteva dobre rezultate, mi smo pa takrat imeli bistveno slabšo ekipo od te, ki jo imamo zdaj. Mislim, da sem edini igral zunaj, pa mogoče še Alibegović, pa so kljub temu zahtevali od nas veliko. Potem pa sem bil kot vodja tiste ekipe še vsega kriv, kar je normalno. Tako da ni bilo fajn. [smeh]

PB: Tudi letos smo ostali brez Bena Udriha, podobno kot lani pred evropskim prvenstvom. Kakšno je vaše mnenje o tem?

jz: Težko ocenjujem to, kar se je tam dogajalo. Je pa tako, da imaš na tem igralskem mestu Udriha, Lakoviča in Dragića. Vsi so identični playi. Že lani sem govoril, da ko našteješ vsa ta imena, se sliši strašno fino in kako močno ekipo imamo, ampak igra pa lahko samo eden. Vsi pa so isti. Vsi so levičarji, vsi zelo podobni igralci, sicer različnih karakterjev. Mislim, da je zelo dobro tako za Bena kot za reprezentanco, da so to že zdaj razčistili. To je lahko samo plus.

PB: Ampak lani pa nam je manjkal tak igralec?

jz: Seveda, ker se je Dragić poškodoval. Tudi Beno se je lani poškodoval, in to na zadnji pripravljalni tekmi z Nemci.

PB: V Delu je pisalo, da se ni poškodoval, da si je poškodbo izmislil, ker ni hotel sprejeti vloge v reprezentanci.

jz: Ne, to ni res. Mi smo povsem normalno sodelovali. On je hotel biti lider ekipe in smo zato poskušali z Dragićem na dvojki in imeli na playu Bena. Enkrat je on začel v tej vlogi, drugič Jaka, kar niti ni pomem­bno. No, nekaterim je, drugim pa ne. Ampak če sem čisto pošten, tukaj ni bilo prave kemije. Tudi Dragić je bil nezadovoljen na dvojki, ker to sicer ni njegovo igralno mesto, ker ni imel žoge, in Beno in Jaka sta ­bila nezadovoljna, ker je vsak mislil, da bi moral igrati več.

PB: Se tega ne da rešiti tako po kmečko: ti deset minut, potem pa ti naslednjih deset minut?

jz: Ne, ker je vsaka tekma drugačna, in če vidim, da kdo v obrambi ne funkcionira, pa je lahko dober v napadu, bo šel ven. To so detajli. So pa vsi vrhunski igralci. Tukaj veliko škode napravi NBA. NBA in Evropa sta dva svetova. Tam se igra marketinška košarka z drugačnimi pravili. En tak detajl, recimo: play v Evropi ne more pri prodoru napraviti dveh driblingov, ker bo obramba stopila skupaj in bo še isto sekundo izgubil žogo. V NBA sta dva driblinga običajna, tudi trije, ker vsi stojijo bolj narazen, ker je raketa širša, ker so drugačna pravila pomaganja, rotacij ... To težavo smo mi imeli lani tako z Dragićem kot Udrihom in sta potrebovala kar nekaj časa, da sta se prilagodila evropski košarki.

PB: Hočete reči, da se v Evropi igra ­resnejša košarka kot v NBA?

jz: Drugačna pravila so. Resnejša, ker je košarka tam bolj šov, tukaj pa je še vedno dril. Razumem pa tudi to, da je igralcem v NBA užitek igrati. So redno plačani, so veliko plačani, so zvezde, sezona pa traja pet mesecev. Pri Udrihu traja sezona pet mesecev. Aprila konča, začel je pa novembra. Kaj je lepšega? [smeh]

PB: Ali ni škoda, da Slovenci niti enkrat ne moremo poslati na kakšno pomem­bno tekmovanje svoje najboljše ekipe?

jz: Ne moremo. To pozabite, to se ne more zgoditi, tudi zaradi značajev igralcev. Španci lahko, ampak to zato, ker gre za isto generacijo, ki je skupaj rasla. Pri nas pa je med igralci preveč razlik, preveč prevelikih egov na kupu. Eden glavnih razlogov, da smo lani peljali Smodiša na evropsko prvenstvo, je bil prav ta: ker je bil lider v ­slačilnici, avtoriteta.

PB: Ima trener več počitnic kot igralci? Najbrž mu pripadajo poletne ­počitnice?

jz: Zelo malo. Če si selektor in trener, počit­nic itak nimaš. Moj razlog, da se ­odpovem reprezentanci, je bil prav to. Da se posvetim klubski košarki, ker menim, da sem premlad trener za reprezentanco. Trener reprezentance mora biti starosta, mora biti profesionalni trener, ki nadzira in vodi. Za to sem premlad. Ne ­moreš pa biti obenem trener reprezentance in kluba. Pri tem sem se opekel, ker je pri Olimpiji položaj, kakršen pač je, in namesto da bi nadgradil rezultat, je ekipa ­razpadla. Zdaj nimam ne reprezentance ne Olimpije. [smeh] Počitek ... Ne, trener mora nenehno delati, iskati, pregledovati kasete, sestavljati ekipo, ogromno dela je. Biti trener je mnogo naporneje kot biti igralec.

PB: Zdaj prideva pa do specifičnega delovnega mesta. Kako je trenirati ­Olimpijo? Ali ima trener zelenih več ­časa za dopust?

jz: Ah ...

PB: Vi bi zdaj že morali delati?

jz: Seveda. Olimpija je specifičen klub, kjer te že prvi dan, ko postaneš trener, začnejo menjavati. Dobiš opozicijo, kar je v večini glavnih klubov v državi tako ali tako običaj. Panathinaikos, Olympiakos, v Zagrebu Cibona ... To je sestavni del dela in to vzameš v zakup. Seveda pa moraš biti redno in dob­ro plačan, to je pač edino zdravilo. Ogromno ljudi ti nasprotuje že od samega začetka, vsi iščejo neke usluge, povezave, koristi, in če hočeš delati po svoje, kar sam poskušam, dobivaš vsak dan vse več sov­ražnikov. Trener Olimpije je torej zelo težko biti, na površju te držijo samo rezultati, ker ob vsakem porazu prilezejo iz lukenj in hočejo trenerjevo glavo.

PB: V časopisu sem prebral izjavo novega Olimpijinega direktorja, da ste še ­vedno njen trener. Ampak ni pa prav gotovo, da Olimpija še bo?

jz: To so vse diplomatski odgovori, kar pa je razumljivo, saj se sploh še ne ve, kakšen bo natančen budžet kluba. Sam imam pogodbo s klubom, od lanske sezone mi tudi ogromno dolguje in razumljivo je, da se novi direktor še ne more izjasniti. Moti me mogoče ena stvar, in sicer da bi novi direktor pač moral vedeti, ali me želi za trenerja ali ne. To je profesionalizem. On ima mogoče svojo vizijo, svoje odgovornosti in sploh ne bom užaljen, če ne bom ostal. Ampak zdaj bi pa že bil čas, da izvem. Če bi on rekel: »Hočem Zdovca za trenerja«, bi se midva hitro našla. Normalno, da bi bilo treba malo popraviti pogodbe in podobno. Oziroma če reče ne, da vem, kje sem in iščem drug klub.

PB: Kakšna pa je vaša pogodba? Jo lahko Olimpija kadarkoli prekine?

jz: Da, samo potem mora poravnati obvez­nosti. Za nazaj in za naprej. Čas se počasi izteka. Klubi so že bolj ali manj sestavljeni, priprave se začnejo v sredini avgusta, tako da nekaj časa še je, prav veliko pa ne.

PB: Kako pa je z Olimpijo? Brali smo in beremo alarmantne napovedi, da klub ne bo preživel.

jz: Spet so nastali dolgovi ...

PB: Pet milijonov evrov?

jz: Mislim, da je manj, pri tem se pretirava. Kar nekaj dolga se redno odplačuje, tako da ga ni toliko. Večja težava je, da moraš danes, če želiš igrati v evroligi, imeti na ­voljo deset milijonov evrov. Nikogar ne ­zanima, ali imaš s tem težave, evroligo pa še najmanj. Za to potrebuješ deset milijonov. Ne samo za plače košarkarjev, za ves pogon, za celoten klub, infrastrukturo, za marketing ... Pri nas še vedno obstaja fama, da jih je pri Olimpiji preveč. Svet gre naprej, košarka gre naprej in danes recimo Alba porabi dva milijona evrov samo za marketing, za prodajo vstopnic, zaposluje 40 ljudi. To je sistem, industrija, podjetje. Pri nas pa gre to še vedno po neki stari ­miselnosti. Upam, da bo s to novo dvorano stvar šla naprej.

PB: Vam je všeč?

jz: Nisem si je še ogledal. [smeh] Treba je vedeti, da ima pol ekip, ki nastopajo v tekmovanju ULEB, večji proračun od Olimpije. Prav zato sem lani rekel, da Olimpijin cilj ni priti med 16 ekip v evroligi, pač pa osvojiti domači pokal, prvenstvo in dobro igrati v ­ligi NLB. Prepričan sem, da bi jih, če bi ekipa ostala ista, tudi izpolnili. No, pa saj dva smo, čeprav je odšlo šest igralcev, pa ciljev nisem spreminjal. Tisti, ki se ne ukvarja s košarko, ne more vedeti, kako je, če postopoma odide šest glavnih igralcev in se ti ruši sistem, in kakšen šok je to. Ne samo za trenerja, tudi za ekipo. Letos bi moral ekipo nadgraditi in si postaviti cilj uvrstitev med 16 najboljših, potem ti pa lahko režejo glavo. In smo tudi vse zastavili tako, da bi napravili korak naprej. Jaz kot trener in Olimpija kot ekipa. Pa smo napravili korak nazaj.

PB: Lani je bil za igralce na voljo milijon evrov in pol, če se ne motim?

jz: Glejte, saj zato pa smo tu, kjer smo. Lani je bil zelo podoben položaj kot letos. Novi milijon dolga, podpisanih dva milijona sponzorskih pogodb, stari milijon dolga, in ko si to seštel, si videl, da nimaš nič. [smeh] Zato smo na začetku tudi kupovali take igralce, ker smo se zavedali, da nimamo nič. Potem je predsednik rekel, da ima obljube, malo je bilo tudi evforije zaradi evropskega prvenstva, in so začeli podpisovati nekaj nenormalno visokih pogodb – mimo mojih želja, ker sem vedel, kakšen je položaj. Iz tistih obljub ni bilo nič in dvomilijonski dolg je narasel še za milijon, mogoče celo milijon in pol.

PB: Ali niste lani vi izbrali igralcev za Olimpijo?

jz: Sem, nisem pa podpisoval pogodb z njimi. Dejansko so vsi igralci moji. Pred sezono smo hoteli pripeljati štiri mlade igralce, ki so bili vsi na draftu: Ukrajinca, Litovca, Američana in Avstralca. Ni bilo šans. Klub je zaradi neplačil in vsega izgubil imidž in nihče ni hotel priti. Potem smo si kot cilj zastavili pripeljati slovenske igralce, ampak to so pa igralci, ki pridejo v Olimpijo zato, ker drugje vse leto niso igrali zaradi poškodbe, ker niso dobili priložnosti. Recimo Vidmar, ki v svojem prejšnjem klubu ni nič igral, Slokar je bil poškodovan, Bečirović je bil poškodovan, Aleksandrov tri leta ni igral ...

Tako dobiš dob­re igralce za malo denarja. Razen Bečirovića so vsi prišli za malo denarja in njihovo igro bi morali letos nadgraditi. In res je Vidmar v drugem delu sezone začel vrhunsko igrati, Aleksandrov tudi in vse, kar smo vlagali vanje, vse se je podrlo. Aleksandrov je imel letos pol milijona odškodnine, začel je igrati – pa ne pravim, da bi klub zanj dobil pol milijona, ampak bi pa igral še eno leto vrhunsko košarko ali pa bi ga prodali za 300 tisoč evrov. Celo tak občutek sem imel, da so pri Olimpiji na koncu že namerno poskušali spoditi nekatere igralce, da bi se reč razčistila. Žalostno.

Prepričan sem celo, da če ne bi bilo mene in mojih pomočnikov, kluba ne bi bilo več. Že na prvi stavki pred tekmo s Cibono, ko fantje niso hoteli igrati, kar bi pomenilo takojšnji izpad iz lige, in ko upravni odbor ni imel rešitve, sem sam nastavil hrbet, odšel v slačilnico in rekel: »Tisti, ki ga jutri ne bo na trening, ne bo več v ekipi.« To prevzemanje odgovornosti v tem ­klubu pogrešam. Ko se zgodi kaj takšnega, kar ni všeč medijem, se vsi poskrijejo.

PB: Koliko denarja bi potrebovali, da bi lahko sestavili spodobno evropsko ekipo?

jz: Ni problem v denarju, problem je proces. Ni je ekipe, ki bi lahko z danes na jutri dosegla rezultat. Ekipo je treba graditi. Za to je bila letos dobra priložnost, ker sem kot Jure Zdovc, ki še imam neki imidž in moč, pa z reprezentanco sem dosegel soliden rezultat kljub neuspehu v evroligi, ki sem ga pričakoval, ostal trener. Kdo drug na mojem mestu mogoče ne bi.

V očeh Slovencev je edina merodajna evroliga. Domače prvenstvo, liga NLB jih ne zanimata. Sam sem šel zavestno v drugo smer, ker sem videl, kaj se je dogajalo prejšnja leta, ko so vsi goreli za evroligo, tam niso nič naredili, drugje pa tudi ne. Morali bi iti korak za korakom. In kljub vsem težavam je letos Olimpija na gostovanjih v ligi NLB dosegla sedem zmag, kar ji prej dolga leta ni uspelo. Premagovali smo Cibono, Zvezdo, Budučnost ... vroče terene.

Ampak mediji in javnost zahtevajo to evroligo. Seveda je denar pomemben. Prej sem rekel deset milijonov za celoten pogon in štiri do pet milijonov za igralce. Bruto. Ampak predvsem je pomembno, da ekipa ostane skupaj. Seveda v Olimpijo ne boš mogel pripeljati vrhunskih igralcev. In ti igralci bodo ob vsakem porazu slabi, zanič, katastrofa. In že iščeš druge, pa jih ni.

Zagotovo jih ni, kveč­jemu so še slabši. Te moraš zadržati, morajo pa izpolnjevati osnovne kriterije, in naslednje leto koga dodati, da bodo oni sami napravili korak naprej in da ga bo napravila ekipa. Pri nas je pa tako ... Tega ne morem pozabiti. Igrali smo s Tau Ceramico, drugo ali tretjo tekmo evrolige. Gašper Vidmar, ki se je vrnil k Olimpiji, meče prosti met. V prvi minuti tekme. Zgreši obroč. Cela dvorana se začne smejati in žvižgati.

PB: V prvi minuti?

jz: Ja. Vsak pravi ljubitelj bi mu dal aplavz, ga spodbujal, njemu so se pa, ker je zgrešil obroč, vsi smejali in mu žvižgali. To ti da vedeti, da nekaj manjka. Ne vem, kaj. Pa ne bi rekel, če bi to naredil kakšen uvožen tujec. Ne, domač fant, priden, borec. Ni tiste prave pripadnosti klubu.

PB: Kako pa se določi vrednost igralca?

jz: Trg jo določi.

PB: Jasno, ampak kaj ta trg najbolj ceni? So katera igralna mesta bolj cenjena kot druga? Je višina tista, ki pomaga?

jz: Zmeraj se iščejo playi in centri, je pa to odvisno od trendov v košarki in od tega, kaj posamezni trenerji iščejo. Pravih centrov, teh težkih, kot so Peković, Marić, je zelo malo in tudi vedno teže igrajo, ker so počasnejši, napadajo jih s posamez­nimi sistemi, pick 'n' rolli, s katerimi jih potegnejo iz rakete. Ampak evropska ekipa mora imeti vse. Mora imeti Pekovića, mora imeti lahkega centra, mora imeti gibljivo štirico, mora imeti trojko, ki lahko igra dvojko, tudi štirico, in to danes odloča. Če pogledaš CSKA, kjer igrajo sami dva metra visoki igralci, ki lahko vsi igrajo vse, v obrambi pa vsakogar prevzamejo. In tak polivalentni igralec, kot je Šiškauskas, ki lahko igra na igralnem mestu enke, dvojke, trojke, je pač vreden tri milijone evrov. Takih igralcev ni veliko. Meni se zdi, da igrajo danes odločilno vlogo štirice.

PB: Krila?

jz: Krilni centri. To so igralci, ki so gibljivi, dobro mečejo, visoki so dva metra in pet, dva metra in deset centimetrov.

PB: Erazem Lorbek?

jz: Erazem je že štiri-pet. Lahko igra na ­petici in na štirici.

PB: To, kar je bil včasih Toni Kukoč?

jz: Ja, ali pa kar je danes Dirk Nowitzki, ki lahko igra vse. Smodiš je bil dolga leta vrhunska štirica in je odločal tekme. Upam, da bo kmalu spet pravi.

PB: Vidite katerega med mlajšimi slovenskimi košarkarji, ki bi lahko postal novi Smodiš?

jz: Bolj malo. Poleg talenta, ki ga mora imeti mlad igralec, je zame pomembna njegova volja, želja, agresivnost. In če pokličem mladega igralca na trening, pričakujem, da bo na njem umiral, da bo povsod prvi. Danes pa se dogaja, da si vsi mi bolj želimo – ker talent bolj ali manj vsi imajo, sicer jih ne bi bilo pri Olimpiji –, da bi igrali, kot pa si to želijo oni sami. Dobro, tu so še starši, menedžerji in zelo redko dobiš kak­šnega iz slabšega okolja, ki bi bil priprav­ljen pregrizniti parket. Poglejmo tega mladega Rubia, ki zdaj igra pri Barceloni. Že prej, ko je še kot 16-leten igral za Joventut, ga je bila sama volja, energija. To mora imeti mlad igralec.

PB: Postajamo Slovenci preveč razvajeni?

jz: Gotovo. Vsaka poškodbica jih boli, takoj gredo z igrišča, takoj k zdravniku. Včasih v šali rečem, da ni čudno, saj še nihče med njimi ni plezal po drevesu. Mi smo bili nenehno na drevesih, padali z njih ... Oni pa nenehno pred računalniki. Ampak tako pač je, s tem je treba živeti. Sam imam pri teh mladih igralcih mogoče kdaj previsok kriterij, toda če pogledamo, komu iz mladinskega Olimpijinega pogona je nazadnje uspelo. Ne vem. Uspelo je Jaki Daneuu, Erazem Lorbek je sicer začel tukaj, pa nato takoj odšel v tujino.

Sam sem recimo igral v Cometu iz Slovenskih Konjic, tam igral s soigralci, bil v svojem okolju s starši in s prijatelji, prišel v reprezentanco in k Olimpiji z 18 leti. Kot neizoblikovan igralec, ampak že vsaj delno oblikovana oseba, za katero so vsaj približno lahko vedeli, kaj bi z njo. Danes pa vlačijo igralce stran od staršev, iz njihovega okolja že pri 13, 14 letih. Nato te tak igralec na leto stane 25 tisoč evrov, v petih, šestih letih to znese 150 tisoč evrov, in je bolje dati 100 tisoč evrov kakšnemu Slovanu za malega Dragića in so vsi zadovoljni. On se je razvil v svojem okolju, ti pa že veš, kaj si dobil.

PB: Ali ni letošnja sezona odločilna za obstoj Olimpije v evroligi?

jz: To se vsako leto tako zelo spreminja. Evroliga je, podobno kot liga NLB, zasebno podjetje. Mislim, da ima Olimpija licenco B, ki zagotavlja eno leto igranja v ligi. Glede na to, da pa v Sloveniji ni kluba, ki bi Olimpijo lahko ogrozil, ker nihče ne igra v Evropi, ni nevarnosti, da bi lahko izgubila mesto v evroligi. V Srbiji in na Hrvaškem, se pravi pri Partizanu in pri Ciboni, je to več­ji problem, ker obstajata Crvena zvezda in Zadar, ki nastopata v tekmovanju ULEB. Sliši se že veliko o zadnjem Olimpijinem ­letu v evroligi, dejansko pa ni strahu, da bi se to zgodilo.

PB: Če povzameva. Vi ste torej še ­Olimpijin trener?

jz: Da, jaz sem na papirju še Olimpijin trener [smeh] in se tako tudi obnašam. Rajglju sem povedal svoje želje, kar se igralcev ­tiče, in dokler mi uradno ne povedo, da nisem več trener, funkcioniram, kot da sem.

PB: Ali nista imela z Rajgljem konflikte, ko ste igrali za Slovana?

jz: Ah, mislim, da so z Janezom že bolj ali manj vsi imeli kakšen konflikt, ampak ni pa maščevalen tip. Je malo poseben, mogoče sem tudi jaz takrat malo naivno, nespamet­no ravnal. On je posebnež, kar pa trenutno, glede na položaj, v kakršnem se je znašla Olimpija, mogoče niti ni slabo. Olimpija pa ima obveze do nas in te obveze do ljudi, ki smo letos vztrajali in smo zaslužni, da ta klub sploh še obstaja, mora izpolniti. ­Kakorkoli, vem pa, da ne bo lahko. Če bo le malo volje, se bo to dalo.

PB: Olimpijine legende ste se zbrale na javni tribuni, da bi opozorile javnost na resen položaj kluba. Kakšen je bil odziv na to?

jz: Čuden. Ideja je bila moja. Ne bi je mogel speljati brez pomoči Petra (Vilfana, op. a.), Piksija (Subotića, op. a.), tudi Aljoša (Žorga, op. a.) se je zelo zavzel pa Ivo Daneu in drugi. Šlo je za spontano stvar, ki je nastala predvsem zato, ker sedem, osem mesecev nismo dobili plač, klub pa ni imel ne predsednika ne direktorja. Vsi so se skrili. In sem si rekel, namesto da jočemo in 'kukamo', poskusimo sami nekaj narediti. Sem pa takoj dobil signale, da gre
za samoreklamo, pa nekaj zamer je bilo, ker nismo povabili tega ali onega. [smeh]

PB: Peter Vilfan je v nekem intervjuju povedal, da je od nekega člana Olimpijinega upravnega odbora dobil očitek, da se greste neke vrste skupinski seks in da on pri tem že ne bo sodeloval.

jz: Ja, to je čista resnica in to je še en dokaz, da se Olimpiji ne piše nič dobrega. Preveč interesov je v ozadju, nihče ne da svojega denarja, vsi se šopirijo s tujim. Direktorji, ki pa imajo radi šport in dajejo za Olimpijo, se nimajo časa ukvarjati z njo. Najboljšo primerjavo ponujata Janković in Rigelnik. Ko sta bila takrat Janković pri Krimu Electi in zdaj Rigelnik pri ACH Volleyju z dušo in telesom pri svojih klubih, sta ta dosegala rezultate. Predsednik Olimpije se nikoli po tekmi ni oglasil v slačilnici, niti enkrat ni šel z nami na gostovanje. Po pol leta ga sploh nismo videli, smo pa slišali za njegove kritike.

Ko sem bil trener sarajevske Bosne, smo šli po vsaki tekmi, izgubili ali zmagali, na večerjo. Upravni odbor, športni direktor, predsednik itd. Če ne greš zraven, ne veš, kako je izgubiti. Greš v Mos­kvo, tam te pokradejo pa boljši so ... Ne vedo, ne čutijo. Zato pri Olimpiji ne vidim kakšne večje perspektive, če ne bo prišel predsed­nik, ki bo živel s klubom.

PB: Ko že omenjate Zorana Jankovića. Nekje sem prebral, da je od Uniona Olimpije dvignil roke.

jz: On nima časa. Postal je trn v peti ve­likim politikom, zdi se mi, da celo tistim bolj na svoji levi strani kot na desni, ker jih motita ta njegova včasih tudi aroganca in samozavest. Dogajalo se je tudi to, da je kdo rekel, da ne bo pomagal Olimpiji, če se bo Zoran tam šopiril. To je postala ­politična zgodba.

PB: Eden tistih velikih politikov, ki ga pogosto videvamo na Olimpijinih tekmah, je Milan Kučan. Ali se nista vidva dobila na nekem kosilu v Atenah, ko ste še ­sami igrali košarko, on pa je bil še predsed­nik Slovenije?

jz: To je zanimiva zgodba. On je prišel v Atene na uradni obisk kot predsednik. Poklical me je Šefman, njegov asistent, mene in Subotića, da bi šel rad z nama na večerjo. Našli smo restavracijo, in ker je bil on predsednik, so Grki zaprli vso četrt.

PB: Sta zadnje čase kaj govorila o položaju Olimpije?

jz: Sva. Milan se je aktivno vključil pri tej okrogli mizi in se je je tudi udeležil. Še vedno ima rad košarko, včasih pa je bil celo predsednik kluba. Seveda pa nekaterim ­tudi to najbrž ni bilo všeč.

PB: Lanski uspeh na svetovnem prvenstvu ste posvetili umrlemu novinarju ­Dela Stanetu Trbovcu in pa svojemu ­stricu Miroslavu Zdovcu. Vas je on ­pripeljal h košarki?

jz: Ne, s tem nima nič. Bil je umetnostni ­fotograf, ki je stanoval tukaj blizu, bil pa je moj navijač. Ker je stanoval tukaj blizu in je bil v letih, sem malo skrbel zanj. Poleg tega so mi pa všeč ljudje zunaj moje branže, ljud­je, ki se ne ukvarjajo s košarko. Rad se umaknem v druge sfere, tudi umetniške.

PB: Kako pa ste potem začeli igrati ­košarko?

jz: V Konjicah si lahko igral nogomet ali košarko. To smo imeli na šoli, imeli smo ­tudi finega profesorja telovadbe, ki je ­skrbel za – takrat se je reklo – orodno ­telovadbo. Kar šest let sem treniral orodno telovadbo, kar mi je zelo pomagalo pri ­motoriki. V osmem razredu sem se pač moral odločiti za nogomet ali košarko.

PB: Ste bili vedno med višjimi?

jz: Saj jaz nisem visok.

PB: Meter in 96?

jz: No, ja ... V šali včasih rečem, da smo letos igrali v končnici z ekipo, med katerimi sta bila le dva višja od dveh metrov, sam pa sem bil tretji najvišji. S svojimi 196 centimetri sem igral playa in mogoče tudi zato danes kot trener iščem tako visoke branilce.

PB: Jaka Lakovič jih ima komaj kaj več kot 180.

jz: Ampak je pa 'pes'. Obstajajo igralci, ki lahko igrajo na tem nivoju, so pa 'psi'. To je Jaka Lakovič. Pa recimo Holden. Ob Jaki se kar naježim. On pride na trening in se ga loti 100-odstotno. Ni kar tako igral štiri leta pri Panathinaikosu pa zdaj že pet let v Barceloni. Vsa čast! On se mi zdi eno večjih presenečenj.

PB: Ste od nekdaj veljali za košarkarski supertalent?

jz: Ne. Meni ni bilo nikoli nič podarjeno. Vedno sem bil borec, ker sem se moral prebijati skozi košarkarsko kariero, in to danes mladim ni jasno. Ko sem prišel k Olimpiji, nisem smel vreči na koš. Tam so bili Pavle Polanec, Piksi Subotić, Kovačevič, Dule Hauptman ... Nisi smel vreči na koš, če jim nisi podal žoge, je bilo vse narobe. To so bile travme. Pri Olimpiji so takrat poskušali Tomo Tiringer, Kompara, Blaznik, Mičunović, Janžek, ki so bili vsi najboljši igralci mladinske reprezentance Jugoslavije, pa pri Olimpiji nikomur ni uspelo. Vse so pojedli.

PB: Pa bi jim v kakšnem drugem okolju uspelo? Ali ni šport povsod krut do ­novincev?

jz: Se strinjam. Nikjer jim ne bi uspelo, sploh pa ne v takratni Jugoslaviji. Takrat je bila tam prva liga, ki je bila zakon, potem je bila pa druga, ki je bila že slabša. Dobra stvar je bila, da ni bilo tujcev. In ko si iz mladinske ekipe napredoval v člansko, si imel točno eno leto časa. Če se v enem letu nisi dokazal, si padel v drugo ligo. Adijo. Ker je za teboj že pritiskala naslednja generacija.

PB: Kaj pa ste naredili, da se vam ni zgodilo podobno?

jz: Začel sem igrati obrambo, skakati in krasti žoge, da sem si na tak način izboril minutažo. Pri Cometu sem dajal po 40, 50 točk na tekmo, potem pa pridem v Olimpijo in ops! Tudi odnehati sem hotel in zbežal nazaj v Konjice, pa me je mama brcnila nazaj. Včasih sem tudi po jutranjem treningu sedel na avtobus, da sem lahko dve uri preživel v Konjicah, preden sem se spet vrnil v Ljubljano. Na te manjše kraje se navežeš, tam imaš bando, prijatelje. Danes je tudi to čisto drugače. Moj otrok je recimo v Londonu in tako kot smo včasih šli iz Konjic v Ljubljano, gremo danes v London.

PB: Ste imeli kakšne vzornike?

jz: Ne. Gledali smo tekme in zato sem se konec koncev tudi odločil za košarko, zaradi kičanovićev, dalipagićev ... Tudi zaradi Željka Obradovića. Pred kratkim je praznoval 50. rojstni dan in nanj povabil tisoč ljudi. Na njem so igrali od srbske filharmonije do španskih bendov, Bajaga ... Tam sem videl Kičanovića pa vse druge, ki kaj pomenijo v Evropi. Povabljen je bil tudi Peter Vilfan, pa ni mogel priti. Iz Slovenije sta bila še Zoran Janković pa Jaka Daneu.

PB: Ali ni bil Vilfan glavni, na katerega ste naleteli ob svojem prihodu v ­Olimpijo?

jz: Ja, Pero je bil pa opasen. Ampak, dob­ro, jaz sem bil konkurenca. Eden od razlogov, zakaj se meni ni dalo v NBA, je bil prav ta, da sem se moral že prej toliko boriti. Sam nisem bil talent, kot je bil Kukoč, ki so ga kar porivali naprej. Jaz sem do vsega res prišel z garanjem. V NBA bi se moral še enkrat dokazovati, to pa se mi ni več dalo.

PB: Olimpija je imela obdobje, ko je zbrala krasno ekipo, ki pa nikoli ni postala jugoslovanski državni prvak. V nekem intervjuju ste rekli, da tudi ni imela mož­nosti, da ji Beograd tega ne bi pustil.

jz: Ja, nismo imeli možnosti. Vedno smo bili Slovenčki. Saj je še danes enako, v tej ligi NLB. Zato te lige ne maram, ker je v njej toliko lobijev, sodniških in drugih, da smo spet na istem. Ima precej dobrih stvari, kot so močnejše tekme, mladi igralci se lahko razvijejo, dobiš pa zraven vse te balkanske zadeve. Mogoče sem še preveč naiven in pošten in se učim, ampak ne morem gledati, kako ti kradejo, obenem pa se ti še smejijo v brk. In ti si nemočen, pa še kaznujejo te. Klub ti ne stopi v bran. Letos je bil primer na tekmi z Bosno, na kateri so nas okradli in so se vsi skrili. Saj se liga NLB trudi in pošilja kontrolorje, ampak ...

PB: Je bilo v jugoslovanski reprezentanci kaj bolje? Tja ste navsezadnje prišli kot uveljavljen igralec.

jz: Kje pa. Tudi tam sem se moral uveljaviti. Poklical me je Duda Ivković, ker sem imel za seboj dokaj dobro sezono pri Olimpiji. Na prve olimpijske igre sem pravzaprav šel, ker se je dva dni pred odhodom nekdo poškodoval. Če se to ne bi zgodilo, se ne bi uvrstil v reprezentanco in danes ne bi imel olimpijske medalje. Potem smo pa igrali na McDonaldsovem turnirju v Španiji, ki mi je ostal v spominu po dveh stvareh. Po tem, da je Dražen Petrović prestopil k Realu, dobil novega porscheja in me takoj peljal v garažo, da mi ga pokaže [smeh], in po tem, da je prvič prišla v Evropo ekipa iz NBA, in sicer Boston Celtics. Larry Bird in vsi so bili tam, mi pa smo jih gledali kot bogove. To je bilo decembra 1988. Na tem turnirju sem igral dobro in po tem mi je dal Duda vedno več priložnosti.

PB: Igrali pa ste v selekciji, ki je bila najbrž najboljša v vsej zgodovini jugoslovanske košarke. Vsaj najbolj prepričljivo je opravila z nasprotniki.

jz: Absolutno. V tej ekipi je bil tak užitek igrati, da se še danes naježim, ko pomislim na to. Bilo je ogromno štosov, improvizacije, filinga. Vse tekme smo zmagovali, in to z 20, 30 točkami prednosti.

PB: Ampak, zanimivo, na prvo mesto med temi velikimi ste postavili Tonija ­Kukoča, ne Dražena Petrovića.

jz: Ja, Kuki je bil zame virtuoz, daleč ­najboljši igralec.

PB: Boljši od Petrovića?

jz: Dražen je bil 'worker', garač. Sicer ne vem, koliko je treniral, ko je bil mlad. Govorili so, da je bil v dvorani po cele dneve, pa saj smo bili vsi. Metali, ostajali po treningu. Spomnim se, ko je bil trener Olimpije Vinko Jelovac, da je ostajal z menoj po treningu in mi podal po 500 žog, ki sem jih zmetal na koš. Tekali smo po stopnicah z Elanovim pasom z utežmi, zaradi česar me danes boli križ. Tega ne vidiš več. Petrović je znal nekaj stvari, pa tiste do popolnosti, ­Toni pa je znal vse. Dražen je treniral tako kot tudi vsi drugi. Razen Divca, on pa ni. [smeh]

PB: V svoji karieri ste zamenjali ogromno klubov in seveda ogromno trenerjev. Kateri je bil najboljši?

jz: Imel sem to srečo, da sem v karieri delal s temi trenerji. Lahko bi jih naštel, pa se bojim, da bi komu napravil krivico, ker bi ga pozabil. Tako veliko jih je bilo. Ampak košarka gre naprej in ne morem jih posnemati. Kot trener moraš imeti svoj karakter. Tudi pravila igre se spreminjajo in se jim moraš prilagajati. Letos bodo trojko umak­nili dlje od koša, kar bo bistveno spremenilo način igre, sploh v obrambi. Trojk bo manj, gibljive štirice bodo dobile manjšo vlogo, spremenilo se bo. Slaba stran mojega trenerstva je, da nikoli nisem imel svojega trenerskega mentorja. Trenerstva sem se lotil ad hoc in se učim na svojih napakah. Lahko bi jih bilo manj, čeprav moram takoj reči, da mi doslej kar nekako uspeva. Kot trener sem zbral pet trofej.

PB: Ena najpomembnejših lastnosti, ki jih mora imeti trener, je sposobnost vzpostavljanja avtoritete pri igralcih. ­Pomaga to, da ste bili tudi sami vrhunski košarkar?

jz: Gotovo. Velik privilegij imam, veliko prednost pred drugimi trenerji, ki so mo­go­če boljši trenerji, več vedo od mene, pa preprosto nimajo tega imidža. Ampak s tem je tako: avtoritete ne moreš graditi, jo preprosto imaš ali je nimaš. Si persona, pojava in imaš nastop ali pa ga nimaš. To, da boš gradil avtoriteto tako, da boš komu naložil 20 sprintov, je brez zveze, ne pomaga.

PB: Persona, kot je menda Duda Ivković?

jz: Uh, on je pa nevaren tip. On pa, mislim, da že nima več veliko prijateljev. Ko enkrat delaš v Grčiji in podobnih državah, gre za borbo na življenje in smrt. Ampak Duda je bil itak v mladosti član beograjske bande. Nikoli ne bom pozabil, ko so Sportske novosti v Esplanadi podeljevale neko nagrado in je takrat nastala aferica, ko je Duda v reprezentanco uvrstil mene, in ne Đorđevića. In sta se Kičo in Dalipagić, partizanovca, malo zbunila. No, sedimo mi, reprezentanca, tam za mizo, tri mize stran pa Kičo in Praja, ko stopi v jedilnico Duda Ivković in ju zagleda. Jebal jima je majku majčinu, da sta zlezla pod mizo. Česa takšnega še nisem videl. »Pič... vam materina, seljaci čačanski ...« Vsi smo samo dali glave dol.

PB: Je res, da ste se igralci bali, da bo koga res oklofutal?

jz: Imel sem strogega očeta, učitelja. Najprej te je nažgal, šele potem vprašal. Mogoče zaradi tega ne prenašam vpitja. In ko me je na nekem evropskem prvenstvu sredi prvega polčasa Duda napizdil, sem takoj navalil nazaj. Vsi so obstali in čakali, kaj bo, me bo ubil? Pa ni nič napravil. Samo rekel je: »To, majstore ...« Samo sprovocirati me je hotel. Ta problem s trenerji sem imel vedno. Z Maljkovićem sva se skregala na ­prvem treningu, ker nisem trpel, da se me kdo agresivno loti. Ampak saj je bistvo dob­rega trenerja, da igralca sprovocira. Svojim vedno rečem, da ne bom čisto nič jezen, če se bo kdo zadrl nazaj, če bom vpil nanj, če bo le na igrišču napravil tisto, kar od njega zahtevam. To je reakcija in pravi igralec z egom mora nervozo nekako spraviti iz sebe. Včasih bo to trener, včasih sodnik, včasih soigralec. Bolje je, da se ­izživi na meni kot na sodniku.

PB: Z Maljkovićem ste dosegli največji uspeh v klubski karieri, zmago v evroligi. Je res, da se potem kar nekaj let nista pogovarjala?

jz: Ja, res je. Bil je blazno naporen, psihično naporen. Ker sem bil v Limogesu glavni igralec in tujec, je bilo vse odvisno od mene. Jure to in Jure ono. Jure, Jure, Jure ... Sanjal sem o njem in spomnim se, da sem takrat rekel ženi: »Če mi dajo deset milijonov, pa ni šans, da ostanem tukaj.« Pa smo takrat vse osvojili, v francoski ligi nismo izgubili niti ene same tekme, ampak preprosto nisem več mogel. To mi je seveda zameril. Vse je gradil na meni, jaz pa ga niti poklical nisem, da bi rekel, da se ne grem več. [smeh] Potem, po dolgem času, sva se dobila, objela in poljubila. Božo je krasen človek, je pa naporen.

PB: Kaj pa Sagadin? Kako ste pa z njim shajali?

jz: Profesionalno. Sva se tudi velikokrat skregala. Navsezadnje se mu moram zahvaliti za drugi del moje kariere. Pri tridesetih, v Turčiji, me je zagrabil hrbet in sem rekel, da ne bom več igral. Potem ko sem bil pol leta trener Cometa, me je poklical, in tisto leto sem potem igral svojo najboljšo košarko. Takrat je bila Olimpija gladko prva v svoji skupini v evroligi. Premagovali smo Real na njegovem igrišču in mislim, da smo zbrali 13 zmag in vsega tri poraze. On mi je dal priložnost, dobro sem se pripravil in jo izkoristil. Med nama je vladal dober profesionalni odnos. On je mene spoštoval in jaz sem spoštoval njega. Pa je prihajalo do konfliktov, seveda je. Mora priti. So sestavni del košarke.

PB: Ali ni on slovel po izjemno napornih treningih?

jz: Ah, saj ni bilo tako hudo. Jaz sem jih prenašal brez težav.

PB: Vinko Jelovac? Vilfanov opis ­njegovega trenerstva dobiva prav anekdotične razsežnosti.

jz: Vinko pa je eden zaslužnejših za to, da sem napravil kariero, kakršno sem. To pa zato, ker je on postal trener Olimpije, ko je odšel Zmago, ki mi je takrat rekel, naj grem v vojsko, ker v Vinkovi Olimpiji ne bom nič igral. Celo tako je bilo, da sem jaz hodil s svojim matičnim klubom Cometom v Katowice na Poljskem, ker je imela tovarna Comet tam en svoj obrat. Tisto leto je šel z nami Slovan, v katerem je bil Vinko trener. Cometovci smo ga žurali in pili, ker je pač takrat tako bilo v Konjicah, taka folklora [smeh], slovanovci so bili pa resni.

Takrat sva se skregala, ker je on začel žaliti Konjičane, jaz pa sem se uprl. No, potem pa je on prišel k Olimpiji, ko sem bil jaz že tam. In na prvem sestanku mi je rekel, da če mislim v vojsko, naj se v Olimpijo več ne vrnem. Ostal sem, postal tisto leto Olimpijin kapetan. To mi je Pero zameril. Imel sem 18 let, v ekipi pa so bili Pero, Boban Petrović, Branko Kovačević ... Ampak Vinko, posebnež, je pač tako ravnal. Tisto leto sem potem zelo dobro igral in zaadi tega prišel tudi v reprezentanco.

PB: V več kot 20 letih profesionalnega igranja košarke se nabere tudi ogrom­no konfliktov, zamer. Ali so ljudje, s katerimi ne govorite? Kot denimo ne govorita Zahovič in Katanec?

jz: Ne, jaz se nikoli nisem kregal. Mogoče, ravno o tem sem zadnjič govoril z ženo Ireno, še največ prav letos kot trener Olimpije. Ker pač preprosto ne moreš biti vsem všeč. Klovn je vsem všeč, kot trener pa moraš imeti svojo linijo. Imel sem Miliča v Olimpiji pa Vujačiča v reprezentanci, ko sem pač moral potegniti poteze, brez katerih to ne bi bil več jaz. Z Markom sva se slišala, povabil sem ga na okroglo mizo o Olimpiji.

Midva sva se tudi čisto korektno razšla, je pa normalno, da je zamera ostala. To je pač del posla. Prav je imel Pero Skansi, ko mi je pred desetimi leti rekel: »Nikoli ne bodi trener v svojem mestu.« To drži. Z Mariom Kraljevićem sva super kolega, ampak ker je on tudi agent, ima svoje igralce, nekako ne gre, da bi se kot trener Olimpije preveč družil z njim. Potem pa se ti zgodi še to, in to je najhuje, da klub razpade, ostaneš brez plače in je vse, kar si počel, zaman.

PB: Ste Slovenec, ki je igral v največ ­tujih klubih. Kako ste jih pa izbirali?

jz: Zelo slabo. Večinoma je šlo za klube, v katerih so delovali srbski trenerji, ki so me poznali in poklicali. »Jure, dođi ...« In jaz 'dođem'. Eno večjih presenečenj je bil moj odhod iz Limogesa, potem ko smo postali evropski prvaki, v neki Iraklis. Je pa tako, in to moramo takoj razčistiti, ko sem bil sam zunaj, je bila tujina nekaj drugega, kot je danes. Takrat sta v klubu lahko igrala samo dva tujca, večinoma so vzeli Američane. Ni tako, kot je danes, ko je vse odprto. V klubu si bil ti in en Američan, in če niso zmagovali, so te brcnili v rit. Odgovornost in pritisk sta bila bistveno večja.

PB: Veliko ste igrali v Grčiji, ki vedno bolj velja za evropski teksas.

jz: To pa prav gotovo. Spomnim se, ko smo igrali proti solunskemu Arisu in je žoga padla do občinstva. Počasi se je kotalila proti ljudem. Hotel sem po njo, pa mi pravi eden od soigralcev: »Pusti, Jure, naj gre sodnik ...« »Bom že jaz ...« Čim sem se približal žogi, sem dobil sto tisoč pljunkov. Kar teklo je od mene. Pa sem se imel v Grčiji za enega boljših igralcev. Enkrat je mimo moje glave priletela deska, tudi v Solunu. Ampak tujina mi je dala ogrom­no, največ Francija. Tujina ti da širino in zato je zame Slovenija ozka in majhna in zato komaj čakam, da grem. Tukaj me duši, pa ne samo mene, vso družino. Tu je vse lepo, ampak moramo ven.

PB: V vseh teh letih in v tujih klubih ste najbrž zaslužili nekaj denarja. Kot vem, ste lastnik apartmajev v Bohinju.

jz: Ne, tiste sem prodal.

PB: Pa solastnik fitnes centra v Konjicah.

jz: Tistega sem pa lastnik.

PB: No, pa neko staro hišo v središču Ljubljane ste kupili ...

jz: Da se vrneva k mojim zaslužkom. Zaslužil sem nekaj denarja, ampak bistveno manj, kot ljudje mislijo. Takrat so se v košarki obračali manjši denarji, ki se ne morejo primerjati s tistimi v NBA in s tistimi, ki jih dobivajo igralci v klubih, kot je Barcelona. Jaz sem imel srečo, da sem ves denar investiral v Bohinj, v apartmajsko hišo, ki sem jo potem dokaj ugodno prodal, ker pač nisem imel časa biti tam. Hišo v središču sem pa kupil zato, ker se zavedam, da me bo poklic, ki ga imam, jutri ali pojutrišnjem odpeljal v tujino, pa je tale hiša tule prevelik luksuz. V tisti hiši v centru bom napravil stanovanje zase in najbrž tudi za otroke, ampak najprej moram prodati tole tukaj. Sem pa videl, da je bil tisti nakup precej odmeven.

PB: Ja, Slovenija pač. Se pravi, da ne bi mogli vsega skupaj pustiti in lepo sedeti doma v miru?

jz: Kje pa, vprašajte ženo. [smeh]

PB: Kaj pa finančno?

jz: Moram delati. Ogromno stroškov imam. Šolanje otrok pa mama in sestra v Konjicah, saj sem edini moški v družini. Potem pa, če priznam, smo se navadili na udobno življenje. Ne ravno luksuz, ampak toliko pa že, da mi v samopostrežni ni treba paziti na cene. Tako da moram delati. Tudi zaradi te Olimpije, ki me je letos drago stala. Ni bilo plač, pa sem moral prodati delnice, ki sem jih kupil pred dvema letoma, tremi. Pa veste, kakšne so bile cene delnic takrat in cene danes. [smeh] Tudi tukaj sem šel v minus.

PB: Vam je potem kaj žal, da niste raje ostali selektor reprezentance?

jz: Problem tega delovnega mesta je, da ni plačano.

PB: Kako ni plačano? Selektor ne dobi denarja, da vodi reprezentanco?

jz: Ne, ne dobi nič. Izborili smo si, da smo za cel štab plus tehniko plus kondicijski trener, direktor ... dobili 20 tisoč evrov. Zdaj si pa izračunajte, koliko dobi vsak, če teh 20 tisoč deliš s sedem. Na evropsko prvenstvo sem šel zato, ker sem verjel, da lahko ta ekipa nekaj naredi in se s tem posledično promoviram kot trener. Z evropskega prvenstva sem se vrnil teden dni pred začetkom lige. Seveda nisem mogel narediti nič, takoj sem padel v mlin tekem, ko spet nisem mogel nič narediti. To pa nikogar ne zanima.

PB: Ali tudi v tujini ne plačujejo reprezentančnih trenerjev?

jz: Ne, tam so vsi plačani, in sicer dobijo od 100 do 500 tisoč evrov. Vsak, ki je ­sedel na drugi strani, je bil dobro plačan. Po vrnitvi so mi ponudili, da bi reprezentanco vodil še tri leta, do olimpijskih iger v Londonu, ampak spet brez plačila, ki naj bi ga dobil v klubih. To je pa pod­cenjevanje mojega dela. Zdaj so pač ­našli Memija, ki razmišlja enako, kot sem sam lani.

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri