Jure Robič

  • 13.08.2009

Pogovor z najvzdržljivejšim kolesarjem na svetu. O edinem RAAM-u, ki ga ni končal, o RAAM-u nasploh, o RAAM-u, če bi se ga udeležil Lance Armstrong, in o tem, zakaj nekateri lahko mirno grizljajo ocvrti ­krompirček pred televizorjem, on pa ne.

4 fotografije v galeriji

Vsaka človeška dejavnost, naučena, prignana, natrenirana ... do skrajnosti se nam takole od daleč zazdi po svoje preprosta. Ko Michael Phelps maha s krili po vodi ... Kaj pa vem, mogoče bi pa šlo, če bi človek poskusil. Ali pa ko se Mitja Petkovšek vrti na bradlji. Ali kaj drugega, ne nujno povezanega s športom. Od daleč s čipsom v eni roki in z daljincem v drugi ...

Od blizu je seveda drugače. Večina bi se nas pri poskusu preplavati 200 metrov (ali katerokoli razdaljo) v delfinovem slogu utopila. Če bi skušali posnemati Petkovška, bi si zlomili vrat. In če bi sedli na kolo na eni strani Amerike in se obrnili proti vzhodu ... bi po kakšnem tednu kolesarjenja, če bi zdržali toliko časa, kolo prodali in poskusili s kakšnim bolj civiliziranim prevoznim sredstvom.

Jure Robič za približno 4700 kilometrov od Tihega oceana do Atlantika potrebuje približno osem dni. Dni in noči skoraj nepretrganega poganjanja pedal. S postanki in počitki, power sleeps, kot rečejo temu Američani, ki se merijo v minutah in se v osmih dneh seštejejo v vsega dobrih šest ur.

Osem dni za pot čez eno najbolj vročih puščav na svetu, čez tri tisoč metrov visoke prelaze Kolorada in voljo ubijajoče ravnine Kansasa. Z neverjetno povprečno hitrostjo. Nič čudnega, da velja RAAM (Race Across America) ali pa vsaj boj za zmago na RAAM-u za najtežjo športno preizkušnjo na svetu. Robič je na njej zmagal rekordnih štirikrat in bi tudi petič, če se ne bi organizatorjem to zazdelo že preveč dolgočasno.

Vztrajno so mu nabijali kazni, mnogkrat namesto denarnih časovne pribitke, Švicarju Danielu Wyssu, najsposobnejšemu tekmecu doslej, pa neheno gledali skozi prste, in ker je začutil, da se mu godi krivica in da si kot rekorder po zmagah na tej dirki zasluži vsaj pravično obravnavo, je 44-letni Jeseničan, ljubitelj Metallice, Aerosmithov, Guns'n'Roses in podobnih živahnejših skupin in ritmov, odstopil in za vse večne čase zapustil RAAM.

Ali pa ne ... Pred kratkim je namreč Lance Armstrong prek Facebooka poslal v svet naslednji stavek:

»Mogoče se bom v prihodnjih letih udeležil RAAM-a. Sem nor? Ali kdo ve, koliko milj v povprečju prevozijo na dan na tej dirki?« Vsi, ki poznajo Jureta Robiča, vedo, da je to, kot če bi biku pomahali z rdečo cunjo pred očmi. Vsekakor bi bilo zanimivo spremljati njun dvoboj.

PB: Je sreda dan za najhujši trening?

JR: Ne, ob sredah je samo ta dolska runda, ki je drugi del treninga. Dopoldne opravim že dve, tri ure samostojnega treninga, popoldne pa se zapeljem še v Ljubljano, opravim uro treninga pred to rundo, ki je tradicionalna, poteka že 20, 25 let, skratka, klasika. Dobimo se v Dolu, kjer se nas zbere veliko kolesarjev, profijev, rekreativcev, in potem vozimo proti Litiji in Zagorju ter nato po oni strani čez Kandrše nazaj proti Ljubljani.

Ena takšna trening dirka, na kateri se lahko, če hočeš, res pokuriš. Na to rundo pridem po navadi zato, da dam vse od sebe, vozim v ospredju, vlečem, vsako izmeno skušam biti spredaj, na firengi, kot pravimo kolesarji, sprintam na namiš­ljene leteče gorske cilje, da se razturim do konca.

Po tej rundi se še ur'co razpeljem ... Se pravi, kakih sedem ur intenzivnega treninga. Drugi treningi v tem obdobju so praviloma krajši, štiri, maksimalno pet ur. Tudi kakšen deseturni, ampak eden na 14 dni, drugače pa veliko intervalov, veliko zelo zahtevnih treningov, čeprav je to zelo težko takoj po RAAM-u zaradi poškodb živcev, pa tudi občutki še niso pravi.

PB: Zakaj pa pravzaprav zdaj trenirate, saj je RAAM že končan?

JR: Zaradi drugega dela sezone in dveh svetovnih prvenstev. Konec avgusta me čaka svetovno veteransko prvenstvo v St. Johannu, potem pa septembra na Irskem svetovno vojaško cestno prvenstvo. Na teh dveh cestnih dirkah bi rad nastopil optimalno pripravljen, da bi dosegel kak rezultat ali pa vsaj pomagal doseči rezultat kolegom iz reprezentance.

PB: Zdaj govoriva o navadnih cestnih dirkah?

JR: Da, to sta klasični cestni dirki. Ne ­vozim samo ultrakolesarskih dirk, saj ­izhajam iz cestnega kolesarstva in mi je to še zmeraj najboljša priprava tudi za ultra dirke.

PB: Greva na zadnji RAAM. Če pravilno razumem, ste odstopili zato, ker so organizatorji neenako obravnavali vas in vašega najhujšega tekmeca, Švicarja Daniela Wyssa?

JR: Točno tako.

PB: Kako pa?

JR: Vozil sem svojo dirko, tako kot jo vozim vsako leto, in mislim, da sem bil na tej dirki doslej najbolje pripravljen, kar so pokazali tudi časi. Ameriko sem prevozil v dobrih osmih dneh, s šestimi urami in devetimi minutami spanja. Napravil sem tudi napake, ampak brez njih RAAM-a itak ne moreš prevoziti. Težava pa je bila, da me je organizator lovil na vsako napako, ki sem jo napravil, tudi na malo potrebo pred dirko.

Če so me že morali kaznovati zaradi scanja v grmovje pred dirko, zakaj me niso z denarno kaznijo, ampak s časovnim pribitkom? Če greš na RAAM-u na zmago, ti na koncu pride prav vsaka minuta. Za mojega glavnega tekmeca Danija Wyssa pa niso imeli istih meril. Prav tako kot jaz je delal prekrške, še veliko več jih je napravil, in to takšnih, ki se po njihovih pravilih kaznujejo s pribitkom. Tudi mene so kdaj prej že posneli tekmeci in so me potem kaznovali.

Tako so tudi njega zadnji dan, pred katerim sem zaostajal za uro, pa sem medtem že zmanjšal zaostanek za pol ure, moji pos­neli. Uroš Velepec, vodja moje ekipe, je naročil fantom, naj ga nadzirajo, in se je pokazalo, da vozi čez rdeče luči, polne črte, stop znake ... To so pokazali sodnikom, oni so pa naše pritožbe kategorično in arogantno zavrnili.

PB: Med vašimi očitki Švicarju sem ­zasledil tudi neprimerno vedenje ­ekipe in pa karavaning. Kaj sploh ­pomeni to dvoje?

JR: Wyss je imel s seboj neke punce, navijačice ali nekaj podobnega, ki so me enkrat pričakale na vrhu klanca v modrcih in z brisačami okrog riti. Ko sem pripeljal do njih, so odvrgle brisače in mi nage – vsaj meni se je zdelo, da so nage – pomigale z ritmi, na katerih je pisalo Dani Wyss. Dobro, saj se mi je zdelo fino in sem jim še pomahal, ampak če se že držimo pravil, potem to v Ameriki ni dovoljeno. Če me štrafajo za scanje, kaj bi morali šele narediti, če neka bejba tam naga skače sredi ceste?

Pri karavaningu gre pa za to, da mora biti pace car ves čas za kolesarjem, avtodom, ki je pa tudi del kolesarjeve ekipe, pa nikoli, nikoli ne sme voziti za pace carom. Na tej dirki sem večkrat vozil za Wyssom in sem lahko opazil, kako se je avtodom pripeljal za njihov pace car in peljal tudi po pet, deset kilometrov za njim. Kolesar sicer od tega ni imel nič, ampak je pa to izrecno prepovedano, ker na tak način napraviš kolono avtomobilov.

Pravila zapovedujejo celo to, da se mora pace car umak­niti, če opazi, da za njim nastaja kolona avtomobilov. Oni tega niso nikoli upoštevali. Zaradi takšnih malenkosti sem bil sam v preteklih letih neštetokrat kaznovan, zato jih pa tudi poznam. Zmeraj sem dobival kazni.

PB: Pa kaj je bil cilj organizatorjev? Da se vidva spopadeta na nož v ­zadnjih kilometrih ali preprosto ­Švicarjeva zmaga?

JR: Očitno njegova zmaga. Če bi bil njihov cilj najin spopad v zadnjih kilometrih, bi mu tudi nabili vse tiste kazni, za katere smo priskrbeli videoposnetke, in bi bila midva izenačena. Če bi to storili, bi bila na zadnji, 51. časovni postaji izenačena in bi startala v zaključnih 80 milj na nož. Če bi to hoteli. Ampak ne, oni so hoteli, da bi imel Dani Wyss prednost, s katero bi se varno kot zmagovalec pripeljal v cilj. To jim je tudi uspelo.

PB: Pa niste imeli kot štirikratni zmagovalec RAAM-a dovolj ugleda za pravičnejšo obravnavo?

JR: Kot kaže, ne. Dobil sem občutek, da ravnajo z menoj, kot so Francozi z Lanceom, sedemkratnim zmagovalcem Toura. Hoteli so napraviti hollywoodsko zgodbo: princ RAAM-a Dani Wyss naj bi v njej premagal njegovega kralja Jureta Robiča. Tudi njihov novinar Perry Stone je med dirko s provokacijami prišel do mene in mi to kar v faco povedal: »A ne bi bilo fino, da bi on zmagal, ti bi bil pa drugi. Ti si v tem kolesarstvu itak vse že dosegel. Dirka bo postala zanimiva, zgodba bo ...«

PB: Ste s tem opravili z RAAM-om za vse večne čase?

JR: Z njim sem opravil, dokler bo zraven Perry Stone. On je na tej dirki vse v eni osebi. Od piarovca do novinarja, skrbi za sodnike ... Skratka, tam se vse vrti okoli njega. Da bi odšel, je pa zelo malo možnosti, ker je tam že leta in leta. Prejšnja leta sicer z njim nisem imel slabih izkušenj, čeprav je bil tak, kot pač veter piha. Zmeraj je kao navijal zame. Lahko pa, da je bilo že takrat njegovo vedenje dvolično.

Tudi ko sem se leta 2007 bojeval s Faschingom, sem že prvo popoldne prejel tri kaz­ni. Dve je sicer pridelala moja ekipa, eno pa sem sam. Drugi niso bili niti enkrat kaz­novani, a so tudi delali napake. Zmeraj sem bil pod drobnogledom. Kaznovali so me za vsako malenkost, pa zdaj ne vem, ali drugih niso tako strogo nadzorovali ali so pa zamižali na obe očesi.

PB: Kakšna pa je ta dirka?

JR: Zmeraj se začne na zahodni obali, po navadi v Kaliforniji. Trikrat smo startali v San Diegu, zdaj pa v Oceansidu. Tudi ceste se spreminjajo, dostikrat med samo dirko, tako da nikoli ne veš, kod boš vozil.

PB: Tour de France in druge slovite etap­ne dirke si zapomnimo po klancih, prelazih na najtežjih etapah. Kaj je na RAAM-u najhuje?

JR: V Ameriki so najhujše ekstremne vremenske razlike. Od ničle, minus ena na najvišjih prelazih v Skalnem gorovju, visokih več kot tri tisoč metrov, pa do 50 stopinj in tudi več v puščavah, kamor prispeš v dnevu vožnje. Iz Arizone v puščavo Mojave ali pa Glamis, kjer je bilo že tudi 53 stopinj, do Kolorada in prelaza Wolf Creek, na katerem te pogosto pere dež, je vsega en dan.

Pri spustu s tega prelaza pri 70 kilometrih te zebe, kot bi te kdo priklopil na elektriko. Pa sploh ne goniš. Potem so tukaj ravnine z ubijalsko vročino in 90-odstotno vlago, kar vse udari na psiho. Monotonost teh neverending roads v Kansasu, kjer so ceste povsem ravne, ob cesti telegrafnice, nič se ne dogaja, vidiš samo planjave, cepaš, cepaš, vroče ti je v nasprotnem vetru ...

PB: Na RAAM-u prevozite v povprečju nekaj več kot 500 kilometrov na dan. Kaj je teže, obračunati s temi kilometri na kolesu ali v glavi?

JR: Oboje. Če hočeš zmagati, moraš prevoziti kar 600 kilometrov na dan. Če voziš tako, kot sva letos vozila z Wyssom. Pa še sem imel rezervo. Ko sem videl, koliko postankov sem napravil po nepotrebnem, kje vse sem izgubljal čas, koliko brezveznih napak sem napravil, pa sem kljub temu do zadnjega postanka pripeljal v osmih dneh in dveh urah. Kakih šest, sedem ur sem brezveze zabil. Ja, eno gre z drugim.

Če na tej dirki nisi optimalno fizično pripravljen, da telo ne odpove ... No, pa kljub temu sem letos zatekel kot balon. Napihnjene roke, glava ... Tudi drugi kolesarji so zgledali podobno. Zaradi vročine. Prve tri dni sem imel tak bronhitis, vnetje grla. Jeziček tu zgoraj se mi je tako vnel, da mi je že zaprl grlo in nisem mogel dihati. Zdravnik mi je raztopil sol v vodi in mi jo je vbrizgal v grlo, pa še sam sem to počel med dirko in izkašljeval. To bi moral videti, te količine tega gnoja, skreta iz bronhijev, ki se je trgal iz mene.

Neverjetno, ne bi mogel verjeti, koliko tega se lahko nabere v človeku. In zaradi te angine potem ves oslabiš. Na nekem klancu sem skoraj zahodil, ker nisem mogel več poganjati pedal. Za deset minut sem legel kar na cesto, na asfalt, da sem lahko nadaljeval. Moj prijatelj in tekmec Marko Baloh je imel na najinem prvem RAAM-u leta 2003 že hude težave zaradi tega zatekanja, napravil se mu je strdek v krvi in se mu ustavil tik pred srcem. Potem se pa kdaj vprašaš: a je tole varno? Saj se že pred startom zavedaš, da greš do roba … Vse te stvari udarijo na psiho.

PB: Pa pomanjkanje spanja?

JR: Ja, vse to potem udari na psiho. Ko vidiš samega sebe, da trpiš kot žival, in se moraš prepričati, da nadaljuješ. Motivacijsko nikoli nisem imel težav, zmeraj sem prišel tja z enim in istim namenom – zmagati na dirki. Zato sem fantom iz sprem­ljevalne ekipe povedal že pred startom: »Fantje, tudi ko bom kot Kristus na križu, da ne bi pokazali koščka usmiljenja, ker se lahko takrat zlomim, ali pa bom začel to iskati pri vas. Tega ni!«

PB: Koliko spite na tej dirki? Uro na dan?

JR: Manj, letos sem spal manj. Na vsem RAAM-u sem spal šest ur in osem minut. Saj so bili še kakšni drugi postanki, za kak­šno previjanje zadnjice, ki sem jo imel vso polepljeno z obliži zaradi ran … Čistega spanja je bilo pa toliko. Prvih 38 ur gas do daske, potem sem prvič sestopil s kolesa in spal eno uro oziroma 50 minut, potem naslednjih 24 ur na kolesu in nato spet 50 minut spanja, potem smo pa flikali. Enkrat na dan po 20 minut do pol ure … Mislim, da sem do konca RAAM-a samo še enkrat spal v kosu eno uro.

PB: Ob pomanjkanju spanja začnejo možgani proizvajati neke svoje ­podobe, začnejo halucinirati. Je bilo kaj tega?

JR: Uf, ogromno, predvsem na prejšnjih RAAM-ih. Tudi letos, ko sem se v Indiani povsem izgubil. Dan prej sem vozil na polno, ker sem hotel uiti Wyssu. Dirkaš, dirkaš ... Velika razlika je tekmovati na RAAM-u za zmago ali pa peljati tako, da ga pač končaš. V prvem primeru si ves čas pod pritiskom in daješ vse od sebe. Ampak takrat, ko je tebi težko – tako razmiš­ljamo kolesarji – vsaj veš, da je podobno težko ali še teže tudi tvojemu tekmecu.

In če si takrat, ko ti je težko, sposoben iti čez sebe, napraviš razliko. Prednost dobiš, ko ti je težko, ne takrat, ko ti je fletno. Takrat je tudi tekmecu fletno. Ko si pa ti na limitu, je tudi on na limitu. Če sem jaz, ki sem pri teh stvareh najboljši, čisto pri koncu z močmi, kje je potem šele on?

In če takrat pohodim, če grem takrat na polno še en time station, napravim razliko. Tako sem počel vsa leta in mi je uspevalo, ampak letos je bil Dani Wyss dobro pripravljen in mu je uspelo slediti z dve- ali triurnim zaostankom. Večje prednosti mi ni uspelo pridobiti.

PB: Kakšne pa so te halucinacije? Ali veste, da halucinirate, ko se to začne?

JR: Letos je bilo prvič, da nisem vedel. V Indiani, ponoči, sem se čisto izgubil, sploh nisem več vedel, kdo sem. Ustav­ljati sem se začel pred avtom. Stopili so ven: »Jure, kaj je?« Gledal sem jih, gledal Jošta Zevnika, mladega fanta, mehanika, gledal zdravnika in rekel Velepcu: »Kdo sem jaz? Kaj delamo tukaj?« Oni me gledajo: »Na RAAM-u smo. Wyss je pol ure za nami. Goni, če ne, nas bo ujel.« Gledam jih: »Kva me jebete? Kva mi lažete! Kakšen RAAM, kva pa je to?«

Potem se rekel Joštu: »Jošt, ti mi povej, ti si moj prijatelj, onadva k... itak lažeta, ti mi povej ...« Jošt me gleda s smrtnim strahom v očeh: »Jurko, na RAAM-u si, ej. Penza (Velepec, op. p.), ti je čisto prav povedal.« Potem sem se za deset sekund streznil, ravno toliko, da sem se spravil na kolo, potem pa spet padel v halucinacije. Zeblo me je, komaj sem se premikal, zaspan sem bil ... Strahovi iz otroštva, noro.

PB: Tudi kaj preganjavice?

JR: Nenehno, nenehno misliš, da te nategujejo, da ti lažejo, da te hočejo spraviti nekam, kamor ti nočeš. Enkrat sem se zvrnil v jarek, ko je bila spremljevalna ekipa ravno kakih 10, 15 metrov pred menoj v nekem mestecu, kjer so se hoteli ustaviti, in niso videli, kaj se je zgodilo. Padel sem, kolo je ležalo na meni in sem kar zaspal. Nekaj časa so me čakali, potem je pa Jošt pritekel pogledat tistih 100 metrov nazaj in me zagledal v jarku. Ustrašil se je, ker je mislil, da sem si kaj naredil, da sem mrtev, potem je pa videl, da samo spim. Pokrili so me z odejo, odštopali 12 minut in naprej.

Toliko sem se streznil, da sem nekako odpeljal do time stationa, tam pa ljudi, ne moreš verjeti. Ob treh zjut­raj so me čakali. In šele tam sem se povsem streznil, da sem doumel, da sem na RAAM-u. To je bila noč, ko je bila res kriza, vse druge sem normalno prebrodil.

PB: Je bil najhujši prvi RAAM?

JR: Težko rečem. Vsi so bili hudi. Prvi je bil mogoče najtežji zato, ker nisem vedel, v kaj se podajam, pa tudi ekipa je bila neizkušena, nismo imeli prave opreme, dovolj ljudi, nismo imeli zdravnika oziroma je prišel šele peti dan. Najteže mi je bilo gotovo takrat, ko sem izvedel, da se je ubil Bob Breedlove ...

PB: Ki je zapeljal pod tovornjak?

JR: Ja. Pa takrat mi je bilo zelo težko, ko sem izvedel, da je odstopil Mare Baloh, pa čeprav sva tekmeca. Na kolesu si v bistvu sovražnik, vse boš napravil, da ga boš premagal, ampak z Maretom se poznava že 30 let, skupaj sva gor ras­la, vem, kaj vse je vložil v to dirko, koliko je moral trenirati zanjo ... Če na RAAM-u odstopi nekdo, ki ga dobro poznaš, ti ni vseeno. Nič mi ni nerodno priznati, da sem se, ko mi je to Stanovnik povedal, čisto razjokal.

PB: Prebral sem članek vašega zdravnika na enem od RAAM-ov, dr. Bojana Knapa, ki je zapisal, da imate prednost pred tekmeci zaradi neverjetne presnove. Pojeste lahko karkoli, in to kar na kolesu. Je to res?

JR: Ja, nikoli nimam nikakršnih težav s prebavo. Kar mi dajo, vse pokurim. Imam pač tak organizem, tako natreniran. Nekateri so zelo precizni, kar se prehrane tiče: ob tej uri te tablete, ob tej uri ta gel, ta prašek, ta sendvič, te hidrate, one proteine ... V ekipi sem imel vedno zdravnika, ki je bil odgovoren za prehrano,

in smo vse to poznali, ampak na koncu je treba menjati okuse.

Ne moreš jesti vedno istega. Na koncu poješ vse. Tudi hamburger, tudi klobaso. Po sedmih dneh se ti sanja o picah, o čevapčičih, ker ješ nenehno le sendviče, marmelado, ploščice, gele, banane ... Tako zelo se naveličaš sladkega, ne moreš verjeti, kako se ti sladkor upre. Enkrat sem rekel: »Fantje, dajte mi zrihtat klobase ali kos pice.« In so mi ob štirih zjutraj pripeljali pico. Ta veliko. Veš, kako sem jo pojedel!

PB: Je pa treba jesti ves čas?

JR: Ja, ves čas, nenehno.

PB: Koliko kalorij na dan?

JR: Zdravnik je izračunal, da sem na letoš­njem RAAM-u v rekordnem dnevu porabil 18.500 kalorij, v povprečju pa 16 tisoč.

PB: Pa tekočina?

JR: Maksimalna poraba v puščavi je bila 35 litrov na dan, v povprečju pa okoli 24, se pravi liter na uro.

PB: Je res, da opravite malo potrebo na kolesu, kar med vožnjo?

JR: Ja, tudi, sploh, ko sem se bojeval z Wyssom. Edina težava je, da se na kolesu ne moreš popolnoma izprazniti, pa ti lahko urin, kakšna kapljica, steče po ranah, to pa peče, lahko se tudi kaj vname. Zato se, če se le da, raje ustavim in to pošteno opravim.

PB: Najbolj pa trpi zadnjica, če se ne motim?

JR: Ja, mednožje in zadnjica, ki jo je treba depilirati, potem pa še poviti. Tako vsaj jaz napravim, ne vem, kako je pri drugih. Pa še zmeraj se pojavijo rane. Že drugi, tretji dan nastane na zadnjici kakšna gnojna bula in najbolje je, da kar preventivno vzameš kak antibiotik. Zaradi tega antibiotika nisi popolnoma pravi, še zmeraj je pa to bolje kot zastrupitev krvi.

PB: So tudi tekmeci pripravljeni iti tako daleč za zmago kot vi?

JR: Tudi. Wolfgang Fasching, ki je trikrat zmagal na RAAM-u, je šel včasih do popolnih ekstremov. On me je tudi navdušil za to dirko. Če hočeš priti čez RAAM v manj kot devetih dneh, se pravi, da se bojuješ za zmago, ga najebeš na vseh pod­ročjih. Zmeraj je kaj.

PB: Kako je pa z dopingom na RAAM-u?

JR: Mene letos sicer nikoli niso kontrolirali, kar me čudi, ker so me še vsako leto. In če niso mene, ne verjamem, da so sploh koga. So pa prepovedane vse substance, ki so prepovedane tudi v cestnem kolesarstvu, dovoljena je edino kortizonska mast, ki celi rane, pa še te ne uporabljam, ker niti ne vem, kje jo dobiti. To je stero­idna krema. Z zdravnikom te težave rešiva z navadnimi obliži in mažo za dojenčke.

PB: Najbrž bi bil doping na takšni dirki, kot je RAAM, še večje tveganje za zdravje kot že sicer?

JR: To ni dirka, ki traja štiri ure na dan, nato pa imaš čas za regeneracijo. Na tej dirki si vsak dan bolj uničen, in če bi bil umetno nafilan, vprašanje, kako bi se končalo. Mislim, da bi bilo lahko celo usodno.

PB: Kaj pa amfetamini, ta močna ­poživila?

JR: Ma, kakšni amfetamini! Slišal sem, da so jih kolesarji uporabljali svoje čase, ker so zelo močen stimulans. Sam še kofeina ne uporabljam, pa je že dovoljen, in to neomejeno. Ugotovili smo – tega me je na­učil Stanovnik – da je najbolje, če ga sploh ne uporabljam ali le minimalno. Ena kokakola na dan ali pa požirek kave po spanju. Nič ne pomaga, samo še bolj si zaspan.

Raje vidim, da trpim in tako premagam zaspanost ali pa da opravim power sleep (krepčilni spanec, op. p.) proti jutru, ko je najhuje, da bi pa uporabljal kakšne kofeinske tablete ali se pa šopal s kavo in red bulli ... Minimalno ali skoraj nič. So že fantje v ekipi pogruntali, da na RAAM-u sami použijejo 50-krat več kofe­ina kot jaz. Ker oni pa nenehno kofetkajo.

PB: Mnogi tega mazohizma ne razumejo. Pobrskal sem po forumih in naletel na mnenje, ki ga lahko citiram. Tako pravi nekdo: »Kdor se sprijazni s tem, da serje in ščije po sebi za dosego nekih 'višjih, nadčloveških' ciljev, za moje pojme ni čisto gladek.« Kaj pravite?

JR: Dobro, to je mnenje nekoga, ki ni človek izzivov, ki ni človek dejanj. Pravzaprav ne vem, zakaj tako razmišlja. S takimi razmišljanji se sploh ne obremenjujem. To počnem, ker to rad počnem. Kolesaril sem vse življenje, ultrakolesarstvo je pa nadgradnja vsega, kar sem doslej počel. To mi pomeni izziv.

V življenju počneš reči, v katerih se želiš izboljšati, s katerimi se želiš poistovetiti, in sam sem bil od nekdaj človek izzivov. Dobil sem nekaj vabil za to, da bi odšel na Everest, in ne vem, mogoče se bom celo odločil za to. Ampak če bom šel tja, se želim povzpeti nanj brez kisika. Zakaj tako razmišljam, v to se nikoli nisem poglabljal. Smo tisti, ki tako razmišljamo, odpočeni ali ne ...

Za takega človeka, ki je to zapisal, seveda smo. Ampak tak človek je po mojem prepričanju človek, ki hodi osem ur v službo, potem pa doma sede pred televizor, je čips, gre enkrat na leto na dopust in se mu to zdi smisel življenja. Taki, kot sem pa jaz, Humar in podobni, pa premikamo meje in prepričan sem, da bi brez ljudi našega kova še vedno viseli na drevesih. Tudi tisti, ki so odkrivali razne druge reči, so v svojih časih veljali za prfuknjene.

Zdaj, ko je bolj ali manj že vse odkrito, gremo pa v druge ekstreme, skrajnosti. Želimo spoznati svoje meje, telesne, duševne. Ali je to odpočeno, o tem niti ne razmiš­ljam. Mogoče je zunaj konteksta te velike populacije, čeprav imam občutek, da me velika večina ljudi pri tem podpira, mi da prav. Seveda, nikoli pa nisi vsem všeč.

S tem se ne obremenjujem.

PB: In zdaj vaš citat: »Tisti, ki gre na to dirko, je pripravljen narediti prerez skozi svoje življenje.« Kakšen je ta prerez?

JR: Na takšno dirko ne moreš kar tako. Najprej moraš izpolniti normo, kar pomeni, da moraš prevoziti 700 kilometrov v 24 urah, s sodniki, za katere moraš sam poskrbeti, ali pa moraš biti na dirkah, ki jih nadzira njihova organizacija, uvrš­čen dovolj visoko. Potem se pa šele začne. Treba je zbrati denar, ljudi. Ker ta dirka ni tako zelo medijsko pokrita, ker je pač dolga, je zelo težko dobiti denar zanjo. Meni je k sreči zdaj že malo laže, ker sem si z njo napravil ime in je vsaj pri nas medijsko že kar odmevna.

Za prvi RAAM sem pa porabil ves denar, kar sem ga spraskal in kar sem ga zaslužil. Potem sem pa še tam nastradal. Za to dirko se moraš odreči življenju navadnega smrtnika. Če hočeš biti v njenem vrhu, si z njo prepojen 24 ur na dan. Pa tudi, če nisi, tudi tisti, ki hodijo v službe, RAAM-u pod­redijo vse življenje. Vstajajo ob štirih zjut­raj, da opravijo prvi trening, potem gredo v službo, popoldne pa še enkrat na kolo.

Neki novinar je rekel, da je tisti, ki odpelje RAAM, vreden svojega življenja. Tak, ki me pljuva po forumu, tega seveda ne bo razumel. Tako zelo se trudiš, toliko vlagaš, da bi premagal – kar se mi zdi najteže – svoj slabi leni šibki jaz, ki tiči v vsakem od nas. Če ti to uspe, si car, začneš sam sebe malo drugače spoštovati in se tudi siceršnjih življenjskih ovir, ki se vsak dan kopičijo, laže lotevaš.

PB: Novinar New York Timesa Daniel Coyle naj bi nekje zapisal, da gre tako vaš kot uspeh Lancea Armstronga pripisati temu, da sta oba odraščala brez očeta. Je kaj na tem?

JR: Ta novinar je bil pri meni in sva se veliko pogovarjala o tem. Bil je tudi z Lanceom in o njem napisal knjigo z naslovom Lanceova vojna. Jasno, da sem ga spraševal o Lanceu in mi je povedal veliko o njem. Tudi to, da je zaznal, da je on živel brez očeta pa Ulrich, jaz ... To je neki skupni imenovalec. Zakaj je tako, ne vem, na to vprašanje bi moral odgovoriti kak psiholog.

PB: Tudi vi ste ločeni?

JR: Ja, že dve leti. Se pa s sinom zelo dobro razumeva. Sam najbolje vem, da ni fino odraščati v ločenih družinah, kjer se starši ne bi marali.

PB: Kaj je povzročilo ločitev? Vaša ­obsedenost s kolesarjenjem ali to, da ste imeli kot znan človek pač ­mnogo priložnosti?

JR: Ne, to drugo gotovo ne, kje pa. Dejansko je težko živeti z nekom, ki mu je pri­oriteta tako zelo zajeban šport. Če tvoj sopotnik ni iz istega testa, je zelo težko. Moja bivša pač ni bila iz istega testa in sva se sporazumno razšla.

PB: Kolesarstvo ni bilo vaš prvi šport?

JR: Ne, najprej je bilo plavanje. Začel sem na Jesenicah kot mulc, ampak se ga še nisem resno lotil. Potem sem v Škofji Loki treniral rokomet, in to s Francijem Peternelom, ki je bil takrat res vrhunski igralec. To je bilo še v osnovni šoli. No, potem sem pa začel kolesariti in v ta šport sem se zaljubil. Najprej sem vozil sam zase, potem sem se včlanil v klub Lip Bled, v katerem sem imel znanca iz Zgornjesavske doline. Vozil je v njihovem dresu, pa sem ga vprašal, kje ga je dobil.

PB: Zakaj pa kolesarstvo?

JR: Nekoč smo šli z mojo pokojno mamo in mojim bratom z avtomobilom čez Vršič v Kobarid, od koder je bila. Po klancu navzdol, v Trenti, sta nas prehitela dva kolesarja. Občudoval sem njuno svobodo gibanja, kako sta zalagala ovinke, da ju nismo mogli ujeti, nenehno sta vozila 100, 200, 300 metrov pred nami in šele čisto na koncu Trente smo ju ujeli. To me je noro navdušilo. Ko sem videl tiste mišice, opazoval, kako se človek zgoni, kako zašvica ... Ko smo se peljali mimo, sem skozi odprto okno kar plos­kal.

Star sem bil kakih 12 let, v petem ali šestem razredu osnovne šole. Potem sem se odločil, da bi imel kolo, in mi je mami, jasno, rek­la, da to ne bo šlo kar tako, da ga dobim za odličen uspeh. Potrudil sem se, bil odličen in dobil prvo petko, Rogovo, pa z njo najprej do Kranjske Gore, dokler se nisem opogumil in zapeljal tudi na Vršič. Kmalu sem si zaželel novo kolo, ker pa denarja ni bilo, sem šel čez poletje delat v bolnišnico, tam delal po cele dneve dva meseca, dodal še tisto, kar sem imel prihranjeno, pa še očeta sem izprosil, čeprav nismo živeli skupaj, da sem si lahko v Trbižu privoščil specialko.

Takšno zlato kolo je bilo, se spomnim. Potem pa vsak dan Vršič. Dve leti sem nato dirkal na Bledu, dokler me ni opazil Jože Majes, ki je bil šef novomeške Krke. V Novem mestu sem tudi opravil četrti letnik srednje šole.

PB: Enajst let ste tekmovali kot cestni kolesar. Kako to, da vam ni uspel preboj med profesionalce?

JR: Kje pa, takrat sta šla tja samo Čiko, Jure Pavlič, pa Primož Čerin. Sandi Papež je bil takrat šampion, pa se ni prebil med profesionalce. Vladala je drugačna miselnost. Doma se dirka, kakšni profiji! Danes se čisto drugače razmišlja, kot se je takrat. Tudi klubi so nas takrat skušali obdržati doma.

Sandi je imel ponudbo za Renault Gitanes, v katerem sta takrat kolesarila Fignon in LeMond, bil je že na pripravah z njimi, lahko bi se jim pridružil, pa ni šel, ker so mu rekli v klubu: »Ostani raje tu, saj boš imel enake razmere.« Ni bilo še te miselnosti, da je treba ven, v tujino. Primožu Čerinu, ki je imel glavo urejeno za 30 let naprej, je uspelo, pa Juretu Pavliču, ki je bil res posebej dober.

PB: Kako to, da ste se preusmerili v ­ultrakolesarstvo? Niste hoteli nehati?

JR: Ne, saj sem nehal. Zaradi nesrečne ljubezni sem po dirki Po Sloveniji leta 1993 vse pustil, nehal dirkati in si začel iskati priložnostna dela. Zaposlil sem se pri uvozniku koles, kjer me je kolesarstvo spet navdušilo. Za svoje veselje sem se začel voziti z gorskimi kolesi, nisem mogel brez kolesa in sem se ob službi ukvarjal še s tekmovanji v gorskem kolesarjenju, prišel po nekaj letih v stik z Maticem Šmonom, ki me je leta 1999 navdušil nad idejo, da bi šla dirkat v Avstralijo, na dirko Crocodile Trophy. Na to dirko grem tudi letos.

Počasi sem spet vse vlagal v trening, ob službi, ki ni bila najlažja. Treniral sem tako, da sem se zjutraj s kolesom odpeljal v službo v Kranj in popoldne nazaj, pa še kakšne dodatne kroge sem opravil, čez vikende pa dirkal. Po četrtem Crocodile Trophyju, na katerem sem spoznal Faschinga, sem videl, da tako ne bo šlo več. Navdušil me je za RAAM, opravil sem normo zanj, s 24-urnim kronometrom, na katerem sem prevozil 803 kilometre, sem dobil triletni vstop na to dirko. In potem sem se odločil, da moram nekaj spremeniti. Ne morem hoditi v službo in tekmovati na RAAM-u.

PB: In ste jo pustili?

JR: Ja, pustil sem službo. Prej sem se o tem že posvetoval z Miranom Stanovnikom. »Glej,« je rekel, »ultrakolesarstvo ni olimpijska disciplina. Res je, da si bil drugi v Avstraliji, ampak predlagam ti, da poskusiš po redni poti. Prijavi se za vojaka, poskusi doseči kak rezultat še na kakšni dirki, pa bomo videli.«

Dal sem odpoved, dva ali tri mesece čakal doma na sončni upravi, da so me poklicali, medtem treniral kot budala in potem opravil usposab­ljanje za navadnega vojaka. In ker sem dosegel drugo mesto na Crocodile Trophyju, so me januarja 2003 premestili v športno enoto Slovenske vojske. Takrat se je začela zgodba o RAAM-u.

PB: Kot vojaku te čete vam ni treba vsakega dne preživeti v vojašnici?

JR: Ne. Zdaj so vsi vrhunski športniki zaposleni v javni upravi. Če ne bi bilo tako, v Sloveniji ne bi bilo vrhunskega športa. Največ nas je v vojski, nekaj tudi na policiji in v carini. Naše zadolžitve so promovirati Slovensko vojsko na svetovnih vojaš­kih prvenstvih in na kakšnih prireditvah, predstavitvah Slovenske vojske, na kak­šnih promocijskih zadevah. Ampak naša osnovna naloga je trenirati in tekmovati v svojih športih. Na osnovi rezultatov ti tudi podaljšajo pogodbo za eno leto.

PB: Pogodbo podaljšate vsako leto?

JR: Vsako leto. V tej četi se obdržiš samo z rezultati.

PB: Ste kdaj morali požreti očitek, da v panogi, v kateri tekmujete, ni prave konkurence, ker so pač vsi 'pravi' kolesarji na dirkah, kot so Tour de France ipd.? Da bi vas Lance Armstrong zlahka opral, če bi se le lotil tega?

JR: Mislim, da bi bil Lance res blizu temu, ker je zunajserijski kolesar. Sem pa prepričan, da nas ne bi opral že prvič ali pa bi se moral na takšno dirko zelo dobro pripraviti. RAAM velja za najtežje športno tekmovanje na svetu. Kdo tam dirka? Pravijo, da odsluženi športniki ... Dobro, to je dejstvo, da so tam vsi taki, ki so končali kariero cestnega kolesarja, razen Christopha Strasserja, ki je že vseskozi v tem športu.

Vemo pa, da z leti postajaš čedalje vzdržljivejši in da se poveča tudi sposobnost prenašanja ekstremnih naporov. Zdaj se lotevajo ultrakolesarskih dirk vedno mlajši kolesarji, kar se mi zdi malo skregano z logiko. Dvajsetletniku ne privoščim RAAM-a. Ja, taki očitki so in bo­do. Sam sem preizkusil vse, kar obstaja v kolesarstvu, pa lahko rečem, da tako zelo, kot nastradaš na RAAM-u, ne moreš nikjer drugje.

PB: Bi pa bil Armstrongov nastop na RAAM-u ali kakšni podobni dirki velik izziv za vse?

JR: Ah, seveda, in Američani ga zelo nagovarjajo, naj se ga loti. Ampak on ima vsega dovolj in ga razumem, da se mu to ne da. Zakaj bi se tam ubijal in uničeval, če mu ni treba, če lahko tekmuje tam, kjer ve, da je najboljši? Če niti ne ve, kako bi se njegov organizem odzval na takšno dirko? Zakaj bi se lotil tega, če ima vsega dosti? Zakaj Slovenci to počnemo? Ali pa zakaj jaz to počnem?

Ker sem imel vedno občutek, da v kolesarstvu zaradi takšnih ali drugačnih razlogov nisem dosegel vsega, kar bi lahko. Vsa testiranja na fakulteti za šport so pokazala, da sem talentiran. Predvsem me pa motivira to, da imam rad kolesarstvo, rad sem na kolesu, motivira me tisto, kar je težko doseči. To me vleče naprej. Briga me za tiste, ki mislijo, da je kaj narobe z menoj.

To se mi zdi smisel življenja: da imaš pred seboj cilj, za katerega delaš, delaš, delaš, in ta cilj mora biti izredno težko dosegljiv. Če tak cilj enkrat dosežeš – pa to je nirvana, to je potem tisto, za kar lahko rečeš: ratalo mi je. Tega si takšni ljudje ne znajo predstavljati.

PB: Slovenci smo sicer zelo naklonjeni tovrstnim športnim udejstvovanjem. Kaj pa sami menite o Martinu Strelu?

JR: Martin Strel zame sicer je neke vrste športnik, ampak ... Glej, zame je športnik tisti, ki mu nekaj merijo ali ki z nekom tekmuje. Martinu se ne meri niti čas niti ne tekmuje z nikomer. Raje bi poudaril druge športnike, alpinista Humarja in Karničarja pa kolesarja Marka Baloha, tudi Mirana Stanovnika.

PB: Na RAAM-u torej ne boste več nastopili, Toura direkt ni več, kaj vam torej kot ultrakolesarju še preostane?

JR: Naslednje leto bom gotovo še aktiven. Nastopil bom na dirki Okrog Slovenije, na kateri sem že trikrat zmagal. To bo prvi cilj sezone. Govori se tudi o novi dirki Po Evropi, neke vrste evropskem RAAM-u, ki bi mi bil velik izziv, in če bi jim ga uspelo organizirati šele leta 2011, bi že zaradi njega vztrajal še eno leto. Če pa ga ne bo, so že letos tri nove dirke, in sicer dirka Okrog Švice, Okrog Avstrije in Okrog Irske, na katere me vabijo in bi se jih prihodnje leto udeležil.

PB: Kaj pa svetovni rekord v 24-urnem kronometru?

JR: Moj svetovni rekord na cesti je neki Italijan presegel, tako da ga nimam več. Sam sem prevozil 840 kilometrov, ta Italijan pa je, če se ne motim, v 24 urah prevozil 856 kilometrov. Ampak absolutni svetovni rekord pa ima Marko Baloh, ki ga je dosegel na ovalu in znaša 890 kilomet­rov s povprečno hitrostjo 37 kilometrov na uro.

Če se hočeš lotiti takšnega rekorda, se moraš zanj odločiti leto vnaprej in mu popolnoma podrediti sezono. Štiriindvajseturni kronometer je prav tako težek kot RAAM. Mogoče mi bo v prihodnosti ta rekord pomenil izziv.

PB: Stari ste 44 let. Jih že kaj čutite?

JR: Ne, saj prav to me žene naprej. Vsako leto sem boljši. Pred kratkim sem prišel k dr. Miliču na fakulteto za šport, utrujen zaradi treningov, ampak mi je šlo krasno. In je rekel, da ne more verjeti. Tudi na kolesu mi gre vsako leto bolje, motivacijo imam, ni mi težko trenirati. Tudi takrat, ko bom nehal dirkati s številko na riti, bom še vedno treniral. Sploh si ne znam predstavljati, da ne bi mogel trenirati, da se ne bi gibal.

Zame je to droga, zasvojenost, užitek, če pa nekaj rad delaš, ni težko. Težko je edino to, da si pri tem obremenjen z rezultatom, ker vem, koliko bolj z užitkom bi treniral, če mi ne bi bilo treba na trening z mislijo, da moram biti takrat in takrat v top formi. Včasih se zjut­raj zbudiš na smrt utrujen od prejšnjega dne in veš, da se moraš najesti, raztegniti, na kolo, potem noge v zrak … Frendi kličejo, da bi šli na kavo, ti pa doma med štirimi stenami moliš noge v zrak. Ampak tudi tega se navadiš.

PB: Nekje sem zasledil, da med uro kolesarjenja porabite tisoč kalorij.

JR: Odvisno. Na RAAM-u malo manj, ker obremenitve niso tako velike, drugače pa tudi tisoč, ob kakšnem mrazu v Alpah.

PB: Vprašam zato, ker sem na nekem forumu, na katerem so vas gnjavili tudi s temi rečmi, zasledil, da približno toliko porabite tudi pri seksu. Pa me zanima, kaj to pomeni: da traja ta reč pri vas eno uro ali da je seks energijsko intenzivnejši od kolesarstva?

JR: [smeh] Lahko rečem, da včasih oboje, čeprav seksati eno uro, to je že malo dolga. [smeh]

Tadej Golob

Foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri