Jure Košir

  • 28.05.2007

Pogovor s še zadnjim slovenskim zmagovalcem tekme svetovnega pokala v smučanju, ki se je poslovil. O Torinu, ki ga ni bilo, slovenski smučariji v slepi ulici, osnovah za zmagovanje v športu, o treningih Alberta Tombe, selitvi na Bled in kako so Mitji Kuncu redarji v Ameriki odvzeli smučarsko karto.

(Foto: Bor Dobrin)

5 fotografij v galeriji

Saj, po bitki je lahko vsak general, a zaradi tistih nekaj sekund, ki jih je Aleš Gorza prebil na slalomski progi, preden je zgrmel z nje, ni bilo treba pustiti doma edine zvezde slovenske moške smučarije. Še vedno edine zvezde, čeprav je Jure Košir kariero končal za mnoge nekaj let prepozno. Bi vsaj imeli športnika s petimi nastopi na olimpijskih igrah, če nič drugega. Ampak Slovencem itak nikoli nič ni prav. Mateja Svet, recimo, se je poslovila na vrhu, pa je prav tako vse narobe.

Košir je zmagal je samo trikrat, tudi to gre mnogim na živce, ker bi po neki logiki moral večkrat. Čez čas in če se bodo medle predstave slovenskih smučarjev nadaljevale, bomo rekli, da je zmagal trikrat, in še kakšno leto zatem, da je zmagal celo trikrat. Že zdaj moramo priznati, da mu je to uspelo tam, kjer najbolj šteje: v Madonni di Campiglio pred tisoči tifosijev Alberta Tombe, doma v Kranjski Gori in v svetem avstrijskem Kitzbühelu. Vsak normalen slovenski tekmovalec bi izbral ta tri prizorišča, če bi mu bilo dano izbirati in če bi se zmage poklanjale.

Rodil se je v Mojstrani pred 34 leti, 100 metrov od smučišča in kakih deset kilometrov od Kranjske Gore, kjer je našel svoj matični klub. Leta 1991 je postal svetovni mladinski prvak v superveleslalomu, a se je, ker je bilo za to disciplino pri nas bolj malo razumevanja in so bile slabše možnosti pa ker smo Slovenci takrat nujno potrebovali rezultate, vrgel v nam bolj domači slalom in veleslalom ter čez dve leti zmagal v že omenjeni italijanski vasici s kakimi 40 hoteli in penzioni.

To je bila, mimogrede, sploh prva samostojna slovenska smučarska zmaga. Kazalo je, da jih bo še ohoho, a se je ustavilo. Leto 1994 je bilo sicer po mnogo čem najuspešnejše, saj si je prismučal bronasto medaljo v slalomski razvrstitvi, v kateri je sicer kraljeval Alberto Tomba, pa bronasto medaljo na olimpijskih igrah v Lilehammerju, ki je vse do danes ostala zadnja moška alpinska slovenska medalja, toda za naslednjo zmago je moral počakati na Janeza Šmitka in leto 1999 ter Kranjsko Goro in Kitzbühel. Istega Šmitka, ki ga ni znal naučiti karvati – Juretove športne tragedije –, in ga je izločil iz reprezentance za letošnje olimpijske igre. In čeprav slogovno štrli iz tega uvoda, moram vendarle omeniti še sezono 1994/95, ko je, sicer brez zmage, osvojil drugo mesto v veleslalomski in tretje v slalomski in v skupni razvrstitvi. Zadnje tudi ostaja nepreseženo.

Nadalje je šel Jure v zadnjih letih še komu na živce tudi zato, ker je snemal reklame, čeprav naj si po rezultatih tega ne bi zaslužil, pa ker se je poročil z manekenko in ker je gradil hišo na Bledu, pa ker je bil vedno tako prijazen in ustrežljiv, da se je pri tem sigurno pretvarjal. Tisti, ki ga poznajo, vedo, da on tak v resnici tudi je.

Ampak ne pretiravajmo, takih, ki jim ni šel na živce in so bili veseli njegovih uspehov in so ga vzpodbujali tudi pri poskusu drugega come backa, je bilo mnogo več kot godrnjačev, ki vedno vse vedo, ker niso v življenju ničesar poskusili.

Playboy: Prebral sem, da ste tisto noč, ko ste izvedeli za odločitev, da ne boste nastopili na olimpijskih igrah, bruhali. Je to res?

Košir: Res, samo ne vem, ali je bila vzrok odločitev, da ne grem v Torino. (smeh) Pač že dolgo nisem. To se je pa zgodilo zjutraj naslednji dan. Sem pa bolj slabo spal. Ta razburjenost je bila zelo kratkotrajna. Ne vem pa, ali je bilo to zaradi tega, ker sem bil razburjen in jezen, ali posledica neke hrane (smeh), tako da tega ne morem trditi.

Playboy: Kaj ste pa pričakovali od olimpijskih iger po slabih rezultatih v sezoni?

Košir: Verjetno bi bil veliko bolj razočaran, če bi vedel, da imam neki »shot«, neki met za medaljo. Ni šlo za to, da bi si tako želel iti na te olimpijske igre, moje pete. Po drugi strani pa, če razmišljam, je pa spet tako, da se nihče od naših ni potegoval za medaljo. Bi pa lahko dosegel rezultat okrog desetega mesta, to še vedno pravim. Ampak zdaj razpredati o tem, kako bi bilo, če bi bilo, je brezveze. Vedno sem šel na olimpijske igre, razen mogoče na tiste prve, ko sem bil star 19 let, z namenom osvojiti odličje, ker na olimpijskih igrah šteje samo to. Žal samo to.

Moje uvrstitve na olimpijskih igrah so tretje, peto, osmo in deseto mesto, vsakdo se pa spomni samo brona iz Lilehammerja. S tem, da sem takrat, ko sem bil peti, smučal bolje. Ampak štejejo samo medalje. Do udeležbe oziroma turizma, sploh glede na to, kakšno ozračje je bilo v naši ekipi, mi pa sploh ni bilo. Tako da je bilo zaradi tega razočaranje veliko manjše. Razburil sem se pa, kot sem že povedal, zaradi načina, kako je bilo to storjeno, pa tega, kaj so pri tem upoštevali in kako so mi to obrazložili.

Playboy: Kaj je šlo letos narobe, da ni bilo tako, kot ste si zamislili?

Košir: O tem bi lahko napisali cel članek. (nasmeh) Nismo dosegli tistega, kar smo želeli popraviti. Lani smo naredili načrt oziroma so ga naredili trenerji, trening je bil pa ... Količinsko smo veliko trenirali. Pisal sem si dnevnik in že po tistem lahko vidim, da je bilo opravljenega kar veliko treninga, ampak napredka ni bilo oziroma smo vsi razen enega nazadovali.

Playboy: In za to krivite trenerje?

Košir: Nikogar ne krivim, sem pa mnenja ... Jasno, napaka je pri tekmovalcih, prav gotovo pa tudi pri trenerjih. O tem ni dvoma, če je cela ekipa slaba. (smeh)

Playboy: V Poletu je bil objavljen zanimiv članek Jake Lucuja, v katerem je citiral Janeza Šmitka, ki naj bi o vas rekel, da ste žrtev samopodobe, ki je v vseh stvareh, ki se tičejo vas, izredno visoka. To naj bi vam v preteklosti sicer pomagalo, zdaj naj bi vas pa oviralo.

Košir: Najprej bi rad razčistil to, da bi lahko tudi on povedal par besed o svoji samopodobi, ker tisti, ki ga vsaj približno pozna, ve, kakšno mnenje ima on o sebi. O tem, kako ocenjuje vse ljudi okrog sebe in jih precej rad ... Takole bom rekel. O moji samopodobi lahko povejo več drugi, stvar diskusije, ampak sem pa lahko tudi precej samokritičen, zanj pa tega nikakor ne bi mogel reči, ker ga še nisem slišal priznati napake, sploh pa ne v javnosti. Če pogledamo mojo samozavest v teh zadnjih letih, lahko vidimo, da to ni bilo obnašanje, ki bi kazalo na to, da se nekaj grem, da sem nekaj posebnega, nedotakljiv. Takrat, ko sem zmagoval oziroma dosegal dobre rezultate, sem bil, jasno, veliko bolj samozavesten, tudi samopodobo sem imel drugačno, moj namen je bil ugajati in biti eden od članov ekipe.

Playboy: Slovenci pripisujemo veliko vlogo trenerjem, tudi novinarji. Koliko pa smučar pri 33-ih sploh še potrebuje trenerja?

Košir: Bi se kar strinjal z vašo ugotovitvijo, da poveličujemo njihovo vlogo. Če gledamo te velike ase, lahko vidimo, da so bili vedno trenerji odvisni od njih, in ne obratno. Ne vem, ali sem se dobro izrazil, bolje bi bilo reči, da so bili trenerji v službi teh asov. Če kar dam primere: Alberto Tomba, Bode Miller ... trenerji jim samo pomagajo. Spomnim se Tombe, ko je bil njegov trener Gustavo Thoeni, pa vsi vemo, kdo je Gustavo Thoeni, ki je samo rekel: »Tako se počutim, tako bi ...« in potem sta uskladila mnenja, in če ga je Thoeniju uspelo prepričati drugače, je bilo, sicer pa po Tombino. Pri nas je pa šablonca. V preteklosti sta bila mogoče poseben primer Mateja Svet in Milan Bernik, kar je dobro funkcioniralo, drugače se pa ne spomnim kakšnih posebnih primerov.

Playboy: Pa niste vi letos trenirali po posebnem programu?

Košir: Ne.

Playboy: S Srdjanom Djordjevičem?

Košir: Samo kondicijo. Rekel sem, da bi rad dodatno izboljšal kondicijo in sem to dve leti delal še individualno, poleg tega, da sem vse skupne kondicijske priprave opravil tudi z ekipo, da ne bi bilo slučajno kaj narobe, z Djordjevičem pa še v Ljubljani. Letos sta se mi pridružila še dva, Andrej Šporn in Mitja Dragšič.

Playboy: Ko rečete kondicija, na kaj mislite? Kaj je za smučarja kondicija?

Košir: Aerobna in anaerobna. Spomladi se večinoma dela na aerobni vadbi, potem pa specialno, se pravi anaerobno. Tukaj gre tudi za preventivo, sanacijo poškodb. V glavnem, skušal sem narediti na svojo iniciativo in na svoje stroške največ in najbolj profesionalno, kar se je dalo narediti.

Playboy: Gledalci lahko spremljamo smučarja slalomista na tistih osmih tekmah v sezoni. Koliko prej se pa začnejo priprave na novo sezono?

Košir: Največja težava smučanja je, da je sezona kljub vsemu dokaj kratka in da obstaja dolgo obdobje, nekje od aprila do novembra, ko moraš delati. Ne moreš reči konec marca, ko se končajo tekme, zdaj bom pa počakal do avgusta ali do septembra pa bom potem začel. Mogoče se je včasih to dalo, ampak zdaj delajo vsi skozi vse leto. Že aprila začneš testirati opremo, ki jo boš uporabljal v naslednji sezoni. Nekateri smučarji tudi prestopijo, kar prinese še ogromno dodatnega dela. To so zelo dolgotrajne zadeve in zelo naporne.

Potem se začneš pripravljati aerobno, graditi bazo vzdržljivosti, in sicer s tekom ali kolesarjenjem, takimi stvarmi. Vmes že smučaš, popravljaš tehniko, odpravljaš kakšno napako. To sta meseca maj, junij. Julija je ponavadi odmor, vsaj pri nas je bilo tako, da smo šli na morje, ampak ne moreš mesec dni ležati na plaži, ker izgine vse, kar si prej zgradil. Avgusta je pa že itak smučanje na polno. Greš na južno poloblo ali pa na evropske ledenike in drgneš.

Najbolj naporen je mogoče september, ker je količinsko smučanja največ, ki ga dopolnjuješ s popoldanskimi kondicijskimi treningi. Tako da je smučarska kar težka, predvsem zato, ker si veliko zdoma. Ne gre, da bi trening opravil kar v domači telovadnici. Sploh ne tekmovalci, ki prihajajo onstran Atlantika. Za Japonce je to zelo težko, ker morajo biti zdoma kar pol leta.

Playboy: Je to za starejše tekmovalce teže?

Košir: Niti ne. Jaz sem več tovrstnih težav opažal pri mlajših tekmovalcih. Imeli so več domotožja, težko so se navadili na čisto tuje okolje. Starejši si laže organizirajo, da jih občasno spremljajo družine.

Playboy: Koliko dni ste bili vi lani zdoma?

Košir: Lahko pogledam, ker sem si pisal dnevnik, ampak gotovo okrog 200 dni.

Playboy: Ste najuspešnejši slovenski smučar svoje generacije. Ste bili tudi fizično najmočnejši, najbolj pripravljeni? Ste bili boljši od, recimo, Mateja Jovana?

Košir: Ne, po teh parametrih nikjer nisem bil med najboljšimi oziroma nisem bil najboljši. Recimo v moči nisem bil nikoli najboljši, v skokih tudi ne. Mogoče sem bil koordinacijsko kar v redu, predvsem sem imel pa dobro ravnotežje. Drugače bi pa prej rekel, da je bila večina boljših od mene v teh bistvenih parametrih, kar se telesne priprave tiče. Sploh sem začel zelo pozno sistematično trenirati kondicijo. V mladosti sem samo smučal, kar je bilo kondicijskih priprav, so jih pa sestavljale igre.

Playboy: Se pravi, da se osnove za šampiona skrivajo v glavi?

Košir: Tukaj je še ogromno drugih parametrov, ki so pomembni. Od percepcije, orientacije v prostoru ... To bi kdo drug lahko bolje razložil. Konec koncev je tudi telesna zgradba oziroma konstitucija precej pomembna. Vedno bolj pa vidim, da se res vse zgodi v glavi. Se mi zdi, da tisti, ki ima največjo željo, da tistemu ponavadi uspe.

Playboy: V spisu, ki ga je od vas zahteval Cerkovnik, ko je prevzel vodenje reprezentance, ste na prvo mesto postavili osvojitev zlate olimpijske medalje. So imeli kolegi v reprezentanci tudi podobno visoke želje?

Košir: Takrat je Tomažu uspelo precej dobro ohraniti v tajnosti, kaj je kdo rekel. To o moji zlati medalji je sicer prišlo na dan, verjetno tudi zato, ker sem sam izjavil, da sem to zapisal. On me je takrat vprašal, ali sem prepričan, da lahko to dosežem. Vem, da sva se pogovarjala o tem. Za druge pa ne vem, kaj so zapisali.

Playboy: Pa sicer ste imeli občutek, da tudi drugi merijo, si želijo tako visoko?

Košir: Nekateri bolj, nekateri manj. Že takrat se je videlo, da so nekaterim kakšne nesmučarske zadeve več pomenile kot meni. Pri meni je bilo pa kar dolgo obdobje, ko mi je bilo smučanje edina stvar v življenju. Potem se je pa življenje spremenilo, jasno, z leti in z družino. Čisto razumljivo.

Playboy: Mnogi, tudi mnogi novinarji, so prepričani, da je količina treninga edino pravo zdravilo za vse športnikove tegobe. Ste prepričani, da ste v življenju dovolj trenirali?

Košir: Absolutno. Imel sem obdobje, ko sem bil star 15, 16, 17 let, za katero ne vem, ali bi bilo sploh možno več trenirati, če govorim o smučanju. Dopoldne in popoldne. To je bil res dril, drgnjenje. Ampak potem, ko se nam je zgodila ta zamenjava, prihod karvinga, je bilo pa vseeno treba delati z glavo. Z glavo tistega, ki te uči, in z glavo tistega, ki je učen. Obe morata biti na pravem mestu, usklajeni, delovati tako, kot je treba. Ni rešitev ta, da boš dal karving dilo na noge, pogledal posnetek, kako se pelje najboljši, in drgnil, drgnil, drgnil. Ne gre tako. To je proces, ki je kar zahteven.

Playboy: Za Alberta Tombo so še danes mnogi prepričani, da je bil izreden talent, ki mu niti ni bilo treba kdo ve kako delati. Je bilo res tako?

Košir: Imel sem to srečo, da sem videl, kako je treniral. Moram zanikati to tezo, da ni veliko treniral, ne drži, ker je tudi on trdo delal. Predvsem je bila njegova prednost ta, da je imel boljše treninge kot drugi. Spomnim se – en trening mi je še posebno ostal v spominu, in sicer pred olimpijskimi igrami leta 1998 v Naganu, ko sva en teden skupaj vadila. Takšnega treninga pri Slovencih do danes še nisem videl.

Playboy: Po čem se je razlikoval od slovenskih treningov?

Košir: Drugačen je bil po tem, da je bilo vse pripravljeno že teden dni prej. Da je bilo zaprto celotno smučišče, da so bile na voljo motorne sani in si bil z njimi na startu v treh minutkah, da je bila proga enkrat polita, drugič narejena drugače. Proge so bile postavljene vnaprej, tajmingi so brezhibno delovali, merjenje laktata (mlečne kisline, ki nastaja v mišicah med naporom, op. p.) izvedeno takoj po prihodu v cilj. Snemanje ... Dobro, saj to je tudi pri nas, ampak ni pa vedno, celo redko je tako, čeprav se govori, da pri tem nikjer ne zaostajamo. Seveda je to povezano tudi s sredstvi. Za Tombo so smučišče preprosto zaprli. Ko sva se peljala gor, sva imela spremstvo policije, en policijski avto spredaj, drugi zadaj. Tisto je bil res trening, ki ti da.

Playboy: Ali lahko šampionsko mentaliteto natreniraš ali se moraš z njo roditi?

Košir: Tukaj je razlika. Je mišljen šampion kot tisti, ki zmaguje, ali tisti, ki zmaguje pa je še nekaj posebnega?

Playboy: Tisti, ki zmaguje, recimo.

Košir: Ni nujno, da je nekaj posebnega. Imaš različne tipe šampionov. So bili nekateri, ki so bili večji šampioni od drugih, ki so dosegali primerljive rezultate.

Playboy: Pred kratkim smo opravili intervju z Marcom Girardellijem, ki nam je zaupal svojo smučarsko zgodbo. Pri petih letih ga je oče postavil na smuči in je bil sposoben že prvi dan sam odsmučati tisto smučišče. Kako je bilo z vami?

Košir: Jaz niti ne vem, kdaj so me prvič postavili na smuči, ker je bilo tako zgodaj, da se niti ne spomnim. Živeli smo v okolju, kjer je to nekaj običajnega. Poleg tega je moj oče zelo rad smučal, ti športi so mu bili zelo blizu, stric tudi, in je bilo moje smučanje logična posledica tega, da živimo 100 metrov od smučišča. Spomnim se, da sem pri petih letih šel sam smučat, kar se mi zdi danes nemogoče. To, da bi spustil pet let starega otroka samega na smučišče. Noreli smo po gozdu, po skakalnicah, vozili smuk po celi progi. Količina presmučanega je bila res neverjetna. To me je veselilo, in ko je oče to opazil, me je dal v klub. Saj sem tudi sam hotel iti.

Playboy: Ni pa imel kakšnih tekmovalnih ambicij že od vsega začetka?

Košir: Ah, kje pa. Saj sem se tudi kasneje kot vrstniki udeležil organiziranega treninga! Imel sem srečo, da sem prišel v Kranjski Gori v skupino, ki jo je vodil trener Edi Slivnik, ki je bil edinstven kot pedagog, čeprav ni imel tovrstne izobrazbe. Počeli smo res zanimive stvari. Poleti, recimo, smo hodili smučat na Triglavski ledenik. Spali smo v Staničevi koči in vsako jutro hodili na ledenik in potem nazaj. Take prav indijanske zgodbe. Ali pa pod Prisojnik. Pa v Luknjo v Vratih. In spali po kočah na skupnih ležiščih. Znal je narediti tako, da je bilo zanimivo, da ni bil samo zgolj trening. Skratka, bil je zelo inteligenten človek, ki nam je, ko smo se vozili na smučišča, govoril zgodbe, mi smo pa poslušali. Res sem mu hvaležen, ne samo za športne stvari, ki me jih je naučil, ampak tudi za prijetne otroške dni. Bili smo tudi fajn klapa in kar naenkrat smo postali najboljši v Sloveniji oziroma takrat še v Jugi. Na vseh tekmah smo zmagovali in potem je postalo logično, da se bo vsa stvar nadaljevala. Ko sem postal republiški cicibanski prvak.

Playboy: S čim bi se pa sicer lahko še ukvarjali v Mojstrani?

Košir: Mikali so me skoki, na začetku še bolj kot alpsko smučanje. Z alpskimi smučmi sem ves čas skakal. Gradili smo skakalnice in pri največji smo bili že čisti konstruktorji. Preiskali smo pobočja, kjer bi se dalo zgraditi skakalnico ... To se mi je zdelo bolj atraktivno in sem bil že na tem, da se pridružim skakalnemu klubu, na srečo pa se to ni zgodilo, ker je bila mama proti. Skrbelo jo je, da je to bolj nevarno, kar pa dejansko ni, če lahko sodim po poškodbah. Ampak ne bi bila dobra odločitev, če zdaj pogledam na to, kako se je moje telo razvijalo, ker sem ratal bolj konj in bi tam med rože skakal, tiste na hrbtišču skakalnice. (smeh) So mi pa bili skoki zelo atraktivni in so mi še vedno, sploh ko gledam velikanko. Noro.

Playboy: Sta bila starša bogata, da sta si lahko privoščila smučarijo?

Košir: Ne, takrat ni bilo treba biti bogat, absolutno ne. Bili smo zelo običajna družina, živeli smo na robu tistega, da gre skozi. Ko zdaj slišim, koliko stane na leto otrok, ki se ukvarja s smučanjem, me navdaja kar malo slab občutek.

Playboy: Si smučanja z današnjimi stroški takrat ne bi mogli privoščiti?

Košir: Ne. Ampak takrat sem bil v klubu, in to je bilo to. Dobro, imel sem srečo, da sem zelo hitro začel zmagovati in začel dobivati vsaj opremo. Od opremljevalcev. Tudi v pionirski reprezentanci smo dobivali veliko opreme, že tam je bilo zelo dobro poskrbljeno za to. Mi smo edina slovenska generacija, letnik 1972–74, ki smo zmagali med ekipami na trofeji Topolino. To je bilo takrat in je še vedno najvišje tekmovanje za kategorijo do 14 let. Dobri smo bili, ker se je dobro delalo v klubu in v reprezentanci.

Playboy: Spremljate kaj pionirčke?

Košir: Spremljam in sem vesel, da so letos dosegli dobre rezultate. To se že dolgo ni zgodilo.

Playboy: Zakaj pa potem slovensko smučanje ne more ujeti stika s svetovnim vrhom? Je bilo to včasih laže?

Košir: Mislim, da ne, ampak smo bili v kakem pogledu boljši od drugih. Zdaj bi težko rekel, da smo kje boljši, ne najdem tistega segmenta, da bi lahko rekel: »Tukaj smo pa Slovenci boljši od drugih.« Res ga ne najdem. Ga ni v organizaciji, ga ni v bazi, ga ni v strokovnem vodstvu, ga ni – konec koncev lahko rečem tudi pri tekmovalcih, v motivu tekmovalcev ... Ni ga, preprosto ga ni.

Playboy: Obstaja skupni imenovalec slovenskih smučarskih težav?

Košir: Mislim, da gre za vsoto nekih napak, ki so se dogajale z leti. Šlo je za dolgotrajen proces, to se ni zgodilo čez noč. Če se pogleda krivulja rezultatov, ni dobra.

Playboy: Če bi morali izpostaviti, recimo, tri največje napake, katere bi bile?

Košir: O tem mi je zelo težko govoriti, ker nočem s prstom kazati na nekoga, ker je tudi težko dokazati, da je storil kaj narobe. To so pač moja osebna mnenja. Mislim, da je ena od teh napak delo z mladimi, in sicer z mladimi v tistih letih, ko prestopajo iz mladinskih kategorij v članske. Ko so stari tam okrog 16, 17, 18 let. Zanje nekaj časa pri nas ni bilo dobro poskrbljeno. Če se spomnim časov, ko sem bil sam toliko star, lahko rečem, da smo, se pravi mladinska ekipa, trenirali prav tako kot tista ena A. Na svetovnem mladinskem prvenstvu smo bili po točkah med prvim desetimi štirje Slovenci. Za lani sem pa slišal podatek, da ima prvi Slovenec številko 46 ali nekaj takega. To je ena od stvari, potem so pa jasno še druge.

Playboy: Ste kdaj razmišljali, da gre slovenska smučarija navzdol, pač tako, kot skoraj ves slovenski vrhunski šport?

Košir: Prav gotovo. Prišlo je do ogromne spremembe. Postali smo slovenska ekipa. Verjamem tudi, da je bilo smučanje v tistih starih časih privilegiran šport, kar ni prav. Pa tudi tako je bilo – ni bilo kakšnih svežih idej, rešitev, ki bi kaj spremenile.

Playboy: Bojan Križaj je zamenjal Toneta Vogrinca na čelu direktorja slovenskega smučarskega sklada. Kaj pravite na to?

Košir: Pozdravljam to, da se je odločil za delo v smučarski organizaciji. Sicer bi ga raje videl na položaju, na katerem bi lahko spremenil sistem organizacije. Ne poznam točno pristojnosti, ampak predstavljam si, da direktor ski-poola skrbi za proračun, da pa ni pristojen za ustroj delovanja neke športne organizacije. Raje bi videl, da bi naredil en drmmr, po domače, in da bi iz tega gradili naprej. Ne vem, mogoče mu bo to uspelo tudi s tega položaja. Saj tudi Vogrinec je bil dolga leta na obeh položajih oziroma na vseh, kar jih je bilo. Absolutno mu želim srečo in da bi mu uspelo narediti spremembe.

Playboy: Sta z Bojanom Križajem kdaj kaj sodelovala?

Košir: Ne, nikoli nisva sodelovala, sva si pa v zadnjem času bliže, kot sva si bila kdajkoli. Mogoče zaradi tega, ker sem sam starejši, bolj odrasel, pa tudi manj se je včasih pojavljal na teh zadevah. Moram reči, da je bil do mene vedno korekten in da ceniva drug drugega.

Playboy: Ste član vladnega sveta za šport. Je to častna funkcija?

Košir: Ne, že ko sem jo prevzel, sem povedal, da jo bom lahko začel opravljati, ko bom nehal tekmovati. Zdaj se bom lahko začel udeleževati sej in vplivati tam, kjer mislim, da bo treba.

Playboy: Niste pristali na sodelovanje zaradi svojih političnih preferenc?

Košir: Ne, v politiko se nikoli nisem spuščal. Ne bom rekel, da se ne nameravam, ker bi se lahko zarekel, ampak ni pa to moj načrt.

Playboy: V preteklosti ste bili že zelo kritični do organizacije tekem svetovnega pokala. Se boste tudi v prihodnje zavzemali za spremembe?

Košir: Letos so me sotekmovalci celo izvolili za svojega predstavnika, ampak v vsem letu sem dobil eno samo vprašanje po elektronski pošti. (smeh) Pa še to je bilo tako vprašanje: ali menim, da bi bilo bolje razglasiti zmagovalca na olimpijskih igrah na prizorišču ali v Torinu. To je bilo edino vprašanje, ki sem ga v vsem letu dobil v svetovnem pokalu. To je organizacija, ki je zaguljena do konca.

Zaguljena tako, da ne spustijo nikogar zraven in se držijo nekih okostenelih pravil. Zelo sem bil ponosen, ko sem bil izbran, ker sem upal, da bom lahko kaj spremenil, pa ni bilo šans. Meni se zdi, da se nič ne premika. Lahko so srečni, da obstaja Avstrija in da je še nekaj drugih prizorišč, na katera pridejo ljudje, da bi pa naredili vso zadevo privlačnejšo, se jim pa ne zdi potrebno.

Playboy: Kaj bi pa morali?

Košir: Recimo čisto banalna stvar: ko sem si omislil radijsko povezavo v čeladi s trenerjem, so mi jo prepovedali. Zaradi tega, ker naj ne bi smel dobiti pomoči od zunaj. Predstavljajte si smuk s temi radijskimi povezavami, ki bi jih lahko slišali ljudje v televizijskem prenosu. To, da bi slišali trenerjeva navodila smučarju, tako kot recimo med prenosom formule 1. To bi bila absolutno zanimiva stvar. Ampak ne, ne pustijo. Potem si je dala Resi Stiegler ušesa na čelado in so jih prepovedali. Smešne finte.

Če pogledamo Bodeja Millerja, ki je res svobodomiseln človek in ne pusti, da bi mu kakšna avtoriteta srala po glavi, ki je preprosto rekel, da ga ni, da ne more več biti zraven. Pa tudi celostna podoba svetovnega pokala, način prikazovanja, oglaševanja tekem, če jo primerjaš z ligo prvakov v nogometu ali z NBA, se neznansko razlikuje. Pa vem, da je težko primerjati smučanje z nogometom ali s košarko. Težava je predvsem ta, da gre tem organizatorjem kljub vsemu še vedno predobro, da jim še vedno nese. Škoda, dalo bi se narediti dobro stvar.

Playboy: Če se vrneva k temi o vedno dražji smučariji. Nekoč sem v nekem britanskem časopisu bral kolumno Avstralca Pata Casha, nekdanjega zmagovalca Wimbledona, v kateri je dolgo britansko čakanje na to lovoriko pojasnil s tem, da se s tenisom v Veliki Britaniji ukvarjajo samo premožnejši, od katerih ni pričakovati dovolj velike volje oziroma želje po uspehu. So razvajeni otroci črna prihodnost slovenskega smučanja?

Košir: Če je treba vlagati tolikšna sredstva, kot jih morajo vlagati starši, razen tistih, ki imajo otroke v dveh ali treh klubih po Sloveniji, ki so še dobri, ki dobro funkcionirajo, potem ta surovi talent ne pride na površje. Če bi šli na neko osnovno šolo, opravili osnovne teste in potem te otroke dali na smučke in jih učili, bi ugotovili, kakšne razlike so že pri mladih. In želim si, da bi imel vsak možnost poskusiti, če bi si želel. Pa zdaj ne pravim tega samo za smučanje. So tudi drugi športi, ki so nedosegljivi. Vsi bi morali narediti nekaj, da bodo otroci in kasneje mladi ljudje izkoristili potenciale, ki jih imajo. In jaz bi, evo, rad sodeloval na tem področju, samo je pa treba še poiskati način, kako.

Playboy: Ste oče dveh deklet, ki jima, vsaj zdaj tako kaže, v življenju ne bo ničesar primanjkovalo. Vas kaj skrbi, da zaradi tega ne bi našli motiva, želje po dokazovanju in s tem ne dosegli rezultatov?

Košir: Se strinjam. To je lahko resnično velika težava današnje družbe oziroma dela družbe. Ampak lahko pa pri tem tudi starši veliko naredijo. Še vedno pravim, da je veliko ali pa skoraj vse odvisno od vzgoje in odraščanja. Tudi športnik se osebnostno oblikuje skozi odraščanje. Takrat si pridobiš lastnosti, ki se jih do konca ne moreš znebiti. O meni vsi govorijo: »Ta ni bil nikoli agresiven, nikoli ni riskiral, nikoli ni ...« Pa kaj bi radi povedali? Tak pač sem. Nisem pretepač, ne bom tepel folka po ulici, nisem agresiven, ne bom kar znorel. Najboljše stvari, ki sem jih dosegel v športu, sem dosegel drugače. Recimo s preciznostjo, s perfekcijo. Tak sem in tudi to vem, da sem si te lastnosti, ki jih imam, pridobil skozi vzgojo in odraščanje. Ne morem priti na start in se tam dreti in kričati in kar naenkrat postati agresiven. Starši lahko vzpodbudijo in opozarjajo in ne razvajajo. Je pa dejstvo, da razvajanje je težava današnjega časa. In pretirana skrb. To, da nas je strah za vse.

Playboy: Svojih dveh ne boste spuščali pri petih na smučišče in jim dovolili gradnje skakalnic?

Košir: (smeh) Ja, saj tega si ne znam predstavljati, da bi petletnega otroka pustil samega na smučišče. Težko mi bo, bom pač sam šel zraven. Postavili ste mi vprašanje, na katero ne znam odgovoriti. (smeh)

Playboy: Stari ste 34 let, za vami je pomembno življenjsko obdobje. Kaj zdaj? Boste našli nadomestilo, ki bi vas tako motiviralo kot smučarija?

Košir: Zelo težko oziroma mission impossible, da bi našel kaj, kar bi me tako veselilo, da bi imel to tako rad. S tem že startam. (smeh) Si bom pa poskušal poiskati več dejavnosti, ne takih, da bi me popolnoma zapolnjevale, da bi bil spet toliko zdoma, kot sem bil doslej. Stvari, ki bi jih z veseljem opravljal ... Drugače jih itak ne bom. Poiskal bom stvari, ki me bodo zadovoljevale, in tudi šport, čeprav na drugačnem nivoju, me bo tudi še naprej zadovoljeval.

Playboy: Kako konkretno si predstavljate svoje življenje? Ukvarjali se boste z menedžerstvom, če se ne motim ...

Košir: Ne, to je stvar, ki jo želim uvajati postopno. Ne gre tako, da bi rekel: »Zdaj bom pa jaz menedžer.« Predvsem bom nekaj časa deloval po pogodbenih obveznostih, ki jih še imam, in pa nekako bom začel na noge postavljati oziroma učiti se teh zadev, kako oblikovati kariero športnikov. Ta beseda menedžer se mi zdi zelo taka ...

Playboy: Ljudje pomislijo na odstotke?

Košir: Ja, samo na to. Rad bi bil navzoč pri oblikovanju kariere športnika. Od 20. ali pa, kaj vem, tudi od 15. leta in mu svetovati v smislu najboljših možnosti za zdravstveno oskrbo, za kondicijski trening, za komuniciranje z mediji, obnašanje, jezike ... Jasno, kar bo pač želel. Konkretni nasveti in ponujanje teh storitev športnikom. To v tujini že obstaja, pri nas pa še ne. Vsaj jaz tega še nisem opazil, sem pa opazil precejšnje napake, ki jih delajo športniki. Sam sem imel srečo, da sem zelo mlad podpisal pogodbo z zelo znano marketinško agencijo in sem se v štirih letih sodelovanja z njimi zelo veliko naučil. Tudi po tem sem imel še deset let istega menedžerja in še zdaj sodelujeva. So stvari, ki jih je dobro vedeti. Jasno, uspeh je osnova, so pa še druge stvari. To je ena od želja, za katero ne vem, ali mi jo bo uspelo speljati. Bomo videli. V tem trenutku je pa prioriteta preživljati več časa s svojimi.

Playboy: Ste sami zavestno skrbeli za svojo podobo, trenirali nastope v javnosti ali je bilo to spontano?

Košir: Delal sem tako, kot sem čutil. Kakšno stvar sem naredil tudi narobe. Se pa z leti tudi nastopanja naučiš, ampak to, da bi kaj glumil, tega ni bilo pa nikoli. Da bi kaj hotel na silo, s tem se nisem ukvarjal. Ko govorimo o tej celostni podobi, o imidžu, moraš že takoj na začetku razčistiti z eno stvarjo, in to je, da vsem itak ne boš všeč. Eni bodo vedno rekli: »Ta je smotan, ta se duva …« Pomembno je obdržati tiste, ki te imajo radi. Super je, če si lahko to, kar si.

Playboy: Vas je ta podoba mirnega, pridnega fanta kdaj omejevala, vam je šla na živce?

Košir: Ja, saj sem jo tudi izrabil, šel preko nje, z muziko. Izdali smo tri cedeje in na njih so bile tudi pesmi, ki so bile kar družbeno kritične z eksplicitnimi besedili in so nekateri rekli: »U, kaj se gre!« Ampak zakaj jaz, ker nekateri hočejo drugače, ne bi smel izgovoriti kletvice, recimo? Pač tak sem in mi ni žal, da sem to naredil.

Playboy: Ste imeli kaj besede pri reklamah, ki ste jih posneli?

Košir: Žal ne. In nekatere so mi bile bolj ljube, druge manj, na nekaterih sem se pa sovražil. Mislim, da se vidi, pri katerih sem svoj del naredil s pozitivnim filingom in pri katerih z odbijajočim predznakom. Pri nekaterih se prepoznaš, pri drugih pa pač ne.

Playboy: Naslednje leto se boste preselili na Bled?

Košir: Upam.

Playboy: Ali ni Bled za upokojence?

Košir: (smeh) Saj jaz sem upokojenec. Mislim, da je tako, da če družina funkcionira, niti ni pomembno, kje živiš. Mesto je super. Ljubljana mi je bila všeč. Deset let sem bil tukaj, še več, 13. Ko si mlad, ni boljšega kot živeti v mestu. No, ko si bolj rosno mlad. Zdaj si pa želim tudi narave, tega, da lahko greš teč takoj iz hiše, ne da se pelješ nekam z avtom. Vsaka stvar ima svoje prednosti in slabosti, sam pa vseeno prihajam z dežele.

Playboy: Nekateri slovenski športniki so zaradi nižjih davkov že začeli bežati v tujino. Ste sami kdaj razmišljali o tem?

Košir: Sem razmišljal, pogovarjali smo se. Zmeraj je treba pretehtati, koliko boš zaslužil oziroma kako uspešen boš v karieri. Od zdaj ne računam na neke blazne milijone, tako da o selitvi v tujino ne razmišljam. Ko sem bil mlajši, sem pa razmišljal, ampak ne zaradi davčne politike, pač pa predvsem čisto tako, ker se mi je zdelo fino. Potem sem to misel opustil in se mi zdi Slovenija zelo v redu.

Playboy: Ste v svoji karieri dovolj zaslužili, da vam ne bi bilo treba nič delati, če se vam ne bi dalo?

Košir: Zaslužil za kakšno življenje? Za štruco kruha že (smeh), odvisno od tega, kakšne zahteve si postaviš, kako hočeš živeti. V brezdelju nočem živeti, ampak ko vidim danes te službe ... Ljudje so zelo odtujeni. Uspešni očetje vidijo svoje otroke, ko ti že spijo. Do tega mi ni, tega ne bi rad. Imam dobrega prijatelja z zahtevno službo, v kateri je zelo uspešen, in mi je nekoč rekel: »Pa saj ti skoraj več vidiš svoje otroke kot jaz.« To je bilo takrat, ko sem še smučal. Rad bi počel s srcem nekatere stvari, pa nič gromozanskega, nobenih astronomskih poslovnih želja nimam in sem tudi precej previden pri naložbah. Konservativen, tudi zato, ker se zavedam, da o tem premalo vem.

Playboy: Ne bi radi ponovili zgodbe Bojana Križaja z denarjem v avstrijski banki?

Košir: Te zgodbe niti ne poznam. Za zdaj sploh ne razmišljam o kakšnih konkretnih poslih. Saj bo čas.

Playboy: Medijskega zanimanja ne boste pogrešali?

Košir: Tega absolutno ne. Se je tudi že zelo umirilo, ta želja po meni. V teh tednih se je sicer blazno dvignila, ampak bom tudi tu potegnil črto in se umaknil. Čisto dovolj je bilo tega pojavljanja.

Playboy: Zaupajte nam, kako je bilo, ko ste bili najbolj slavni, ko so vas najbolj oblegale. Klici, pisma, ponudbe …?

Košir: (smeh) Je bilo, vse to je bilo. Velikokrat sem tudi moral zamenjati številko. Saj tiste klasične fenice niti niso »nevarne«. Pri njih gre bolj za kričanje v cilju in neke blazne evforije niti nikoli ni bilo. So pa bile tudi kakšne, ki so najedale, sploh če ti niso bile simpatične. (smeh) Za seboj imam kakšno izkušnjo, ki je že rahlo srhljiva. Čeprav sam nase nisem nikoli gledal kot na kakšno rokersko zvezdo, vse je bilo na malo nižjem nivoju.

Playboy: Smučarke ponavadi spremljamo na progi, mnoge na ulici ne bi niti prepoznali, ker pač pred kamerami redko dobijo priložnost nastopati brez čelad na glavah, pa nam zaupajte, katera je trenutno najlepša?

Košir: Tina je čisto v redu. Pa recimo Victoria Silvstedt, ki je itak vaša (fotografirala se je gola za ameriški Playboy, op. p.), bila je mladinska bronasta. Samo potem si je namontirala tiste balone … Saj jih je kar precej, predvsem pa bi iskal v Skandinaviji.

Playboy: O. K., še nasvet našim bralcem, kam naj se odpravijo na rekreativno smučanje?

Košir: V Francijo, v Tri doline, če se res želijo nasmučati. V Ameriki zadnje čase zelo težijo z nadzorovanjem hitrosti smučanja, celo karte odvzamejo za prekoračitve. Saj razumem, da hočejo zagotoviti varnost, se mi pa zdi, da pri tem malo pretiravajo.

Playboy: So vam jo kdaj odvzeli?

Košir: Mitji Kuncu so jo, ko sem bil z njim. Tam je bil znak slow in slow za nas pomeni, ne vem, 40, 50 ali 60, zanje je pa to že nadzvočna hitrost. Mi pa prosto smučamo še vedno 100 ali pa 90 na uro.

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri