Josipa Lisac

  • 29.06.2015

Prijazen pogovor z legendo hrvaške in jugoslovanske glasbe o glasbenih resničnostnih šovih, o Oluji, Magli in drugih njenih velikih hitih, o Karlu Metikošu oziroma Mattu Collinsu, veliki ljubezni njenega življenja.

(Foto: Bor Dobrin)

Tole bo zvenelo malo čudno: vse se spreminja okoli nas, živa in neživa narava, celo države razpadajo in na novo nastajajo, le Josipa Lisac ostaja ista. Čudno zato, ker je bila hrvaška glasbena legenda dolga leta skoraj sinonim za spremembe. Skoraj ni bilo koncerta, na katerem se ne bi pojavila v drugačni opravi in z drugačno pričesko. A naj je bila pobarvana na oranžno (kot na pogovoru) ali na zeleno, je njeno občinstvo – ne vedno in sploh ne nujno rokersko tovrstno širokogrudno – to toleriralo, celo pričakovalo od nje. Vsa leta, vsa desetletja. Še malo in bo Josipa (nad)nacionale praznovala pol stoletja na odru.

Josipa Lisac je rojena Zagrebčanka in pri njej ni bilo nikoli vprašanja, kaj bi bila, če se ne bi ukvarjala z glasbo. Morala se je, pravi sama, in pri tem imela srečo, da je zrasla v družini skuliranih staršev, ki jih ni motilo, da se jim bo glasbeni up izpridil v popularni glasbi in ne bo postala operna diva. Imela je srečo, da jo je še pred tem dobil v roke izjemno strog, a obenem človeško topel glasbeni pedagog, ki je zaznal njen posebni globok glas in ga pripravil na vse, kar bo sledilo. In imela je srečo, da je padla v roke Mattu Collinsu oziroma Karlu Metikošu, človeku, ki je na začetku šestdesetih odšel iz Jugoslavije, da bi postal rokenrol zvezda, in mu je to uspelo in ki se je čez desetletje naveličal postopanja po svetu in se po srečanju z Josipo, s katero je preživel naslednjih 20 let do svoje smrti, odločil poskusiti še kot avtor, in ne več kot izvajalec glasbe. Prvi skupni album Dnevnik neke ljubavi iz leta 1973 je danes legendaren in zanj so letos Josipa, Karlo Metikoš in Ivica Krajač dobili porina, največje hrvaško priznanje za popularno glasbo, za antologijsko delo v hrvaški glasbi.

Ob vsem tem je Josipa Lisac ostala zelo prijetna, topla in očarljiva ženska. Lahko bi dignula nos, pa je že tako, da ljudje z vsebino te potrebe po navadi ne čutijo.

PB: Intervju bi začel tako, kot tukaj rečete, lagano sportski. Menda igrate golf?

JL: Rekreativno. Nimam hendikepa, to se mi ne zdi pomembno. Zakaj bi pa bilo? Ne udeležujem se turnirjev, tekmovanj, ne, hvala. Ko sem začela igrati golf, so mi rekli: »Golf igraš sam s seboj.« Tako sem si ga tudi sama razlagala. Uresničujem se v glasbeni areni, tam bojujem svoje bitke. Sem pa opazila, koliko tekmovanja je v golfu, koliko tega – kdo bo boljši.

PB: Kako se vam pa uspe temu izogniti?

JL: Tako, da grem sama na igrišče. V miru lepo okrog svojih lukenj, da me nihče ne preganja. Seveda upoštevam golfsko etiko in ne upočasnjujem hitrejših in vse to, ampak golf razumem predvsem kot igro, ki jo igraš sam s seboj, poleg tega si pa še v naravi. Nekaj časa sem potrebovala, da sem se nehala vznemirjati, ko mi kdaj ni šlo. Ljudje, ki igrajo golf po 20, 30 let, so mi govorili, da je to normalno, da lahko en dan odigraš super in drugi dan vse narobe. Tako kot v življenju. Tudi sama sem se včasih jezila nase: Kako to, da mi danes ne gre, če sem pa včeraj to vadila? Kako sem lahko včeraj na prvi luknji udarila prelep drive, danes pa je mi je zbežal v zelenjavo, v koruzo? V Sloveniji imate fantastična igrišča, bila sem na vseh, najbolj pa mi je všeč tisto na Otočcu, kjer sem napravila birdie, pa takrat še niti nisem vedela, kaj je to.

PB: Birdie, to je število udarcev pod parom ...

JL: Da, to je pod parom. Par je bil tri, jaz sem pa s sedmico streljala na green in žogica je dejansko odletela na green. Takrat sploh še nisem uporabljala woodov, kaj šele driverja, pa sem kar s sedmico udarila. In ko smo bili vsi na greenu, je prijateljica rekla: »No, daj zdaj lepo v luknjo ...« Vzela sem svoj putter in žogico lepo spravila v luknjo. Vse so molčale in sem rekla: »Kaj je zdaj? Kaj je narobe?« No, tako sem naredila birdie, se seveda takoj pohvalila z njim in nato izvedela, da se ne smem hvaliti. Zdaj je birdie, na naslednji luknji bo pa double boggie ali pa štirikratni boggie. [smeh]

PB: Je to edini šport, s katerim ste se ukvarjali v življenju?

JL: Nisem prav zelo športni tip človeka, čeprav ga imam zelo rada, spremljam ga. Tudi smučala sem, dokler si nisem prehladila sinusov, pa zdaj ne več. Spustila sem se s katerekoli strmine, tudi s tiste, na kateri je vadil Giorgio Rocca. Jokala sem, vpila sem, ampak sem se spustila.

PB: Kako je šlo pa v osnovni šoli pri telovadbi?

JL: V redu, malo sem tekla, malo skakala v višino ... Izbrala sem golf, ki je en tak gosposki šport, pri katerem lahko uživam, pri katerem mi ni treba nikomur polagati računov, kjer lahko izberem, kako bom igrala, s kom. Ni se mi treba udeleževati turnirjev in tam poslušati ljudi s svojimi frustracijami. Vse to sem poslušala, med njimi tudi zakonski par, ki se je na šesti luknji že ločeval, si razdeljeval premoženje ... To so strašne stvari. [smeh] Uživam v spremljanju športnih dogodkov, ker vem, koliko truda, je bilo vloženega v neki rezultat. Ampak to velja tudi za glasbo, pravzaprav za vse.

Josipa Lisac

PB: Včeraj sem na eni od slovenskih televizij gledal glasbeni šov, v katerem nastopajo znani in manj znani slovenski pevci, ki oponašajo svetovno znane zvezde. Kakšen je vaš odnos do tega?

JL: Tudi pri nas na Hrvaškem poznamo to, ampak pri nas so v navadi takšni, v katerih nastopajo amaterji. Mislite na dejstvo, da so amaterji postali popularnejši od profesionalcev? To se mi zdi katastrofa. [smeh]

PB: Tudi to. Ampak včeraj sem gledal Nušo Drašček, kako oponaša pevko Skin skupine Skunk Anansie v pesmi Weak as I am. Pesem je čudovita in tudi Drašč­kova jo je lepo zapela, ampak ko je skakala po odru, obarvana kot črnka, se mi je zazdelo nekam ponižujoče, nekakšen cirkus brez vsebine.

JL: Evo, saj ste že sami odgovorili. Če se poklicno ukvarjaš z glasbo – in jaz se od leta 1968, se pravi, še malo pa bom praznovala 50 let uradne glasbene kariere – potem moraš sebe in tiste, ki so te izbrali, spoštovati. Čutim spoštovanje do poklica, do ljudi, ki so prišli na koncert, in zaradi tega čutim tudi odgovornost. Zato se ne bi ukvarjala s tem, kar vi omenjate. Na neki način sem si zastavila nivo – pa nisem nikoli razmišljala, kakšen je, kako visok – v katerem se dobro znajdem, in da z njim ne banaliziram svojega početja. Enkrat ali dvakrat so me povabili v žirijo ene od teh prireditev, pa sem rekla, da ne bi. Najprej zato, ker imam koncerte, zasedena sem z njimi.

Navadno v žirijah sedijo tisti, ki jih nimajo in si s takimi oddajami priskrbijo nekaj denarja. Vem, težko je, in vem, da moram biti hvaležna za koncerte, ki so dobro obiskani. Poleg tega pa ne bi bila dobra. Na takih tekmovanjih moraš biti zelo objektiven, da greš lahko čez sebe, ampak zakaj bi pa morala biti takšna? Jaz imam svojo zgodbo, to so pa zgodbe nekih drugih. Zdaj so sicer aktualne, moderne in naj bodo, ampak jaz imam svojo zgodbo, svoj boj, s katerim se bom ukvarjala.

PB: Ste se kdaj vprašali, kdo je vaše občinstvo in koliko se je to spremenilo v teh skoraj 50 letih?

JL: Rada rečem, da gre za prijatelje, da so se z leti med nami sklenila prijateljstva. Menim, da smo jaz in moja publika somiš­ljeniki, da me razumejo, da so me sprejeli, me tolerirajo, me imajo radi, so mi zvesti. Po mojem smo si podobni.

PB: Pri pripravi vprašanj sem naletel na simpatično besedilo iz Starta iz leta 1984, nastalo po vašem koncertu v Sava centru v Beogradu, kjer pisec, katerega imena žal nisem našel, pravi: »Za nekoga, ki se je navadil na ambient kulture, imidž sporočilo, v katerem vsi delujejo običajno, ker se trudijo zgledati neobičajno, delujejo obrazi Josipinega občinstva izjemno neobičajno in skrivnostno, prav zaradi popolne odsotnosti imidža ...«

JL: Ne vem, ali bi sama tako rekla. Mnoge obiskovalce svojih koncertov sem v teh letih tudi osebno spoznala in bila pri tem mnogokrat presenečena. Tako je nekoč prišlo k meni neko dekle in mi reklo, in sicer se je to zgodilo prav v Ljubljani: »Vi ne veste, kaj ste storili zame.« V neki pesmi, ki sem jo zapela, je našla izhod iz svojih težav, rešitev zanje. Neko drugo mlado dekle – lahko, da se je to zgodilo v Beogradu – je reklo: »Pravzaprav ste vi zaslužni za to, da sem jaz zdaj takšna, kakršna sem.« Kako to? »Želela sem si biti drugačna, pa so mi vsi govorili, da to ne gre, in so letele takšne in drugačne kritike. Potem sem se vprašala, kako je vam uspelo?« Ta punca je delala v novinarstvu.

PB: Začeli ste kot pevka roka, ampak vaše občinstvo pa ni nikoli kaj dosti dalo na to, ni poslušalo samo roka?

JL: Ljudje se spreminjajo in zakaj bi bili samo takšni, če smo pa lahko tudi drugačni. Menim, da premorejo ljudje, ki zahajajo na moje koncerte, širino. Če bi premogli to [s prsti napravi ozek krog], potem jim ne bi bilo všeč nič. Strašno mora biti živeti tako zoženo življenje. Sama imam rada širino, širina pomeni svobodo.

PB: Zdi se mi, da ste ustvarili svoj žanr, žanr, ki se imenuje Josipa Lisac. Zdi se mi, da ljudje na vaše koncerte ne gredo poslušat neko zvrst glasbe, ampak Josipo Lisac, karkoli jim že ponudite.

JL: Lahko rečeva tudi tako. [smeh] Hvala. Zelo lepo. Mogoče bodo ljudje, ko se stvari okoli mene umirijo ali pa ko odidem na neki drugi svet, to malo poanalizirali. Pa saj je rok glasba široka. V roku se skriva džez, džez je v popu, v tradicionalni pesmi, v new ageu ... V glasbi je vse. Kot bi rekel maestro Kuljevič: »To so glasbeni idiomi in vi imate vse to v sebi in jih prenašate naprej.« Mogoče sem vse to spravila v neko svoje pakiranje, ki ga prenašam naprej, in mi je potem zelo všeč, ko ljudje to priznajo in zahtevajo od mene. Mogoče so prišli do tega, da zdaj celo zahtevajo od mene več, kot pa jim lahko dam. [smeh]

No, ko pomislim na to, se pojavi: Kaj pa zdaj? Kaj pa naj napravim? Ampak to je večno. Prejemanje – dajanje. In vsi ves čas pričakujejo nekaj norega, neko presenečenje. In potem razmišljam, kakšno presenečenje jim lahko po vseh teh letih sploh še pripravim? Tako pridemo do zelo normalne dimenzije in to je velika, velika odgovornost. Pri nas še ne vemo, kaj je to svoboda.

PB: Mogoče se je nismo navadili?

JL: Nismo. Mi mislimo, da je svoboda to, da napraviš, kar hočeš. Ampak predvsem moraš imeti veliko spoštovanje, da ne poškoduješ drugega. Vsi poznamo tisto, da ne počni tistega, česar ne bi želel, da ti naredi drugi, ampak prav to ljudje pogosto počnejo. Sama se držim še enega drugega pravila: Karkoli že delaš, poskušaj to početi tako, da bo trajalo. Kako dolgo bo to trajalo ...

Tega ne moreš vedeti in ni treba biti grabež­ljiv, pogolten, ampak daj pri tem vse od sebe. Umreti moraš v tem prizadevanju, v tej muki, v tem blood sweat and tears vsak dan.

PB: Nuša Drašček je, ko se je v tisti oddaji pripravljala na pesem Weak as I am, rekla nekako takole, da ji je kot šolani pevki prepevati nekaj takega najteže, da je strašno težko take početi s svojim glasom, vreščati. Vi ste prav tako šolana pevka, ki pa ste svojo kariero začeli z vreščanjem?

JL: Tudi vreščati je treba znati, da to ni pogubno. [smeh]

Josipa Lisac

PB: Mislil sem na vaš nastop na Opatijskem festivalu.

JL: Na Olujo, kajne? To je bila stilizacija neke nevšečnosti, vremenske nevšečnosti, kot je nevihta. Prav pred kratkim sem doživela močno burjo, z njenim bobnenjem. Nič se ne more primerjati s tem, to je bil tornado. No, priznam, da nisem nikoli doživela tornada ... Ja, ja, šlo je za stilizacijo, kako prenesti to energijo, in bilo je strašno napeto.

PB: Takšno petje do takrat ni bilo nekaj običajnega v tistem okolju belkanta?

JL: Ne, ni bilo. Vsi drugi so peli podobno. To isto pesem so v alternaciji prepevali Mladi levi. In pravzaprav ni treba meni nič povedati, ker je takrat Janez Bončina povedal vse. Tako kot sem jaz dobila to pesem od avtorja, so jo tudi oni in jaz sem rekla džezov­skemu glasbeniku Ivanu Iču Kelemenu, ki je igral trombon, naj napravi aranžma in vse spremeni. Pač tam, kjer je lahko in kjer je bilo to dobro. Kaj pomeni, 'naj spremeni'? To pomeni, da smo v pesem vnesli sebe. Avtor je napisal delo in ga dal interpretatorju, kar pomeni aranžerju s polno svobodo do aranžmaja, pa tudi izvajalcu, se pravi vokalistu.

In jaz sem sklenila, da imam pri tem polno svobodo. Potem smo se v Opatiji srečali z Mladimi levi, ki so se mi zdelo famozni, res so bili fantastičen bend, avtoriteta v tistem času. Pa pride Janez Bončina in mi reče: »Veš, kaj? To, kar si ti zdaj napravila ... Ima me, da se sploh ne bi povzpeli na oder. Pa kaj nam je bilo!? Kaj smo mi mislili, da smo se tega lotili na tak način?« »Če sem lahko iskrena,« sem mu rekla, »sem tudi sama pomislila na to, kaj ste pravzaprav razmišljali. Po mojem bi vi morali razbiti ...« Pa niso.

PB: Ste vedeli, da tako delate nekaj novega?

JL: Ne, nisem mislila, da delam nekaj novega. Ko delaš, vedno misliš na tisti trenutek in pri tem obstaja velika mera tveganja. Kaj pa, če ljudem to ne bi bilo všeč?

PB: Ko sem se pripravljal na ta intervju, sem jo večkrat poslušal in še zdaj se zdi sveža.

JL: Pa je bila zapeta leta 1970, kajne? Fantastično, kajne? Takšno sem hotela od aranžerja, ki te mora razumeti, ki te posluša. Spomnim se še ene anekdote ob tej pesmi, in sicer na vajah, ko se je začel brati njen aranžma, so vsi otrpnili: »Kaj je to? Avantgardna glasba ...« Moja sestra, ki je mlajša od mene in je pesem poslušala z očetom in mamo doma ob radiu, je rekla: »Bože, mi smo mislili, da orkester fuša.« To so tak­šne sladke anekdote, ampak ti prideš tja, se daš točno tako, kot si si predstavljal, kaj pa bo sledilo, o tem pa nikoli nisem razmiš­ljala.

Na oder sem šla zelo pogumno in s samozaupanjem, absolutno, ampak kaj se bo zgodilo, kakšne spremembe bo to prineslo, kako bo to vplivalo na druge ljudi, glasbenike? Ne, o tem nisem imela časa razmišljati. Kot se ni razmišljalo o antologijskem delu, albumu Dnevnik jedne ljubavi, za katerega smo pred kratkim dobili porina. V Splitu sem se pošalila, da bi nam ga lahko dali malo prej. [smeh] To je šala. Zakaj šala? Ker sem se jaz že zdavnaj, že pred kakšnimi 20 leti, zavedala vrednosti tega albuma in že takrat sva s Karlom praznovala. On je bil sploh edini, in to je mogoče odgovor na vprašanja, ali glasbenik takrat ve. Karlo je bil ob nastanku albuma edini, niti Ivica [Krajač] ni bil povsem prepričan, da nastaja veliko delo, niti aranžer Brane Živković, še posebno pa jaz ne. Kako naj bi vedela pri svojih 23 letih, da ustvarjamo nekaj antologijskega, epohalnega? Karlo pa.

PB: Pojdiva na začetek. Pri desetih, če se ne motim, ste začeli prepevati v otroškem pevskem zboru Hrvaške televizije ...

JL: Pri enajstih.

PB: Kako so vas pa našli?

JL: Šla sem na avdicijo pred Dinka Fia, ki je ustvarjal zbor Radiotelevizije Zagreb. On je izviral iz vasice Blato na Korčuli in je bil navdušen nad zborovskim petjem, pozneje je vzgajal klape. Sam je bil tenor in je fantastično prepeval. Na njegovem pogrebu so predvajali njegovo petje pri osemdesetih. Veste, kako svež glas je to bil?

PB: Kdo vas je pa odpeljal na to avdi­cijo?

JL: Učiteljica glasbene vzgoje. To avdicijo sem si za zmeraj zapomnila. Jaz sem alt, kontraalt, najgloblji glas in veste, kako je, ko otroku, staremu 11 let, profesor Dinko Fio reče, naj se postavi na eno stran, vse punčke gredo pa na drugo stran. Grozno. Kaj je zdaj to? Tam sem stala sama še z nekaj fanti. Potem je prišlo na mojo stran še nekaj punčk, ampak malo, ena, dve, tri, vse druge pa na drugo stran. Soprani, prvi glas, drugi glas, mezzosoprani ... Dinko je bil strašno strog, nikoli nas ni pohvalil, takoj je pove­dal, če kaj ni bilo v redu, in zahteval, da se to popravi, bil pa je tudi psiholog in znal je z otroki. Takrat je opazil, da čudno gledam tam na svoji strani, in je rekel: »Lisica, nekega dne boš videla, da imaš poseben glas in da ta nekaj velja.« S tem istim zborom smo mi leta 1962 osvojili grand prix.

PB: In odšli v Pariz.

JL: Tekmovanje je bilo v Lillu v Franciji, zmagali smo in leto dni zatem odšli za teden dni v Pariz, kjer smo prepevali v cerkvi SainteChapelle. To je bilo nekaj fantastičnega. Zlatko Baloković, eden vrhunskih svetovnih violinistov, nas je slišal in rekel: »To so angelski glasovi.« To, kar je Dinko napravil iz nas – neresnično, ampak mogoče smo bili tudi takšna generacija. Tega ne moreš zmeraj ponoviti, ne da se izračunati. Prepevali smo klasiko, stare mojstre, Monteverdija, Ivana Matečića Ronjgova Ćaće moj, kjer je solo prepevala neka punčka. Samo njo sem gledala, sopran. Ona poje melodijo, mi, kontraalt, pa samo bu, bu, bu v ozadju. Šest let sem bila pri njem, do svojega 17. leta. Ves ta čas sem bila zelo disciplinirana in enkrat samkrat sem zamudila na vaje, ker nisem našla vrat v gledališču, kjer smo imeli koncert. Nisem zamudila koncerta, samo vaje, pa nisem smela peti na koncertu.

PB: Enkrat samkrat in niste smeli nasto­piti?

JL: Da. Neka druga, Olga, je zamudila, pa ni smela v Pariz, jaz pa ne v Sofio. Strašno, kako strog je bil. Potem pa je prišla neka vaja in je rekel: »Danes bo na vaji Ćaće prvi glas, sopran bo pela Olga, mezzosopran pa Lisica.« Najprej so se mi zatresle noge. On me je izbral, da na vaji pojem solo! Veste, kakšen kompliment je to, kakšna čast! Kaj to pomeni? On je razvijal naše glasove. Moj osnovni glas je kontraalt, pa lahko dosegam višine soprana, cis3, dis3.

PB: Kaj se je pa zgodilo z Olgo?

JL: S to, ki je bila najboljša pevka v zboru?

PB: Da. Je postala profesionalna pevka?

JL: Bravo, to je dobro vprašanje. Ne, ona se pozneje ni ukvarjala z glasbo. Po gledaliških zborih sem še srečevala kakšni dve, tri ... En fant, ki je pel z menoj v zboru, danes poje v klapi, tako da sem jaz pravzaprav edina, ki mi je uspelo.

PB: Kaj je bilo tisto, zaradi česar je vam uspelo, drugim pa ne?

JL: Vprašanje na mestu.

PB: Ste bili boljši od njih?

JL: Ne, ne, ne ... Meni so se oni zdeli boljši. Tej, ki sem jo občudovala, nikakor ni uspelo vstopiti v glasbo. Očitno gre za neka osebna stanja, za neke družinske razloge, kdo ve. Nekaj mora biti, kar je povezano z našo osebnostjo. Glejte, jaz sem prepevala vse svoje otroštvo, še tisto pred zborom. Tako zelo, da sem šla že vsem na živce. Pojem in začne vpiti neka soseda: »Boš ti že enkrat prenehala? Bi lahko malo umolknila?« Šest, sedem let sem imela, niti v šolo še nisem šla, pa sem si že izdelala svoj program, ker sem poslušala radio. Otroci vse poberejo. Takrat seveda nisem vedela, kaj je to akustika, sem pa v hiši, lepi štirinadstropni v središču mesta, našla stranski izhod na dvorišče, ki je bil vedno prazen, nihče ga ni uporabljal. Zaprla sem se v ta hodnik in pre­pevala. Ah, kako je odmevalo, akustika! Jezus, fantastično!

Če se vrnem v to dekletce, staro šest, sedem let, pa potem 12 ... Ves čas sem bila v glasbi. Ali ni normalno in logično, da to nadaljujem? Potem pa pri štirinajstih ugotovim, da mi je všeč nekaj drugega, začnem si oblikovati svoj glasbeni okus, začenjam razmišljati o tem, ali bom odšla na klasiko – katera je boljša, Maria Callas ali Renata Tebaldi? Ampak oni sta sopranistki? [smeh] Potem pa neki dan slišim Ružo Pospiš Baldani in vašo Marjano Lipovšek. Obenem sem poslušala tudi Beatlese, čas teče ... Nikoli se nič ne zgodi v hipu. Ne zbudiš se z željo po spremembi. Dolgo je zorelo v meni, preden sem rekla profesorju Fiu, da ne bi šla na klasiko.

PB: Kakšne glasbene ambicije ste pa imeli takrat? Kdaj ste sklenili, da bi živeli od petja?

JL: Ne vem. Takrat nisem razmišljala mate­rialno. Nisem začela peti z mislijo na eksistenco, saj takrat sploh nisem vedela, kaj je to eksistenca, tega sem se morala šele na­učiti. Mi smo bili generacija, ki smo razmiš­ljali malo drugače, z ideali. Te ideale sem ohranila do danes.

PB: Ste se pa pri 17 letih odločili, da ne boste študirali klasične glasbe, ampak se boste posvetili popularni ...

JL: In sem odšla v bend O'Hare.

PB: Je bila to težka odločitev?

JL: Ne, ne ...

PB: Kaj pa za starše?

JL: Ne, kje pa. Moji starši so bili tako svobodomiselni. Oče je bil zmeraj ponosen name, rad se je hvalil s tem, kako pojem, rad me je kazal. Mama je pa rekla: »Vsaka odločitev je tvoja odgovornost.« To je fantastično. Nobene prisile, pritiska, ampak mi smo bili neka druga generacija, kar se tega tiče, podobni svojim staršem, ki so bili veliko prej samostojni, kot so ti danes. Glasba je danes zame vse. Daje mi razlog za življenje, ljubezen, strast ... vse. Dela me to, kar sem, poleg tega mi pa zagotavlja še eksistenco, čeprav o tem ne razmišljam.

PB: Kaj pa profesor Dinko? Kaj je on rekel na to?

JL: Strašno mu je bilo všeč.

PB: Všeč?

JL: Seveda in me je tudi spremljal po koncertih. Nikoli mi ni bilo žal, da sem se tako odločila. Nikoli mi ni bilo žal, da nisem postala operna pevka, pa čeprav bi lahko. Vse predispozicije sem imela. Nasprotno, zelo lepe izkušnje imam z že omenjenima Marjano Lipovšek in Ružo Pospiš Baldani pa z Dunjo Vejzović. Zame so to kraljice, ki sem jih seveda doživljala kot primadone, kar sama seveda nisem, ampak so me one sprejele kot primadono. V mojem vokalnem izrazu so opazile to bazo. Veste, vse se sliši.

PB: In potem skupina O'Hara?

JL: To je bilo zelo kratek čas, eno jesen. Čage, se pravi plesi. Naučili smo se tujih pesmi, neke vrste današnji resničnostni šov, ampak tudi to je bilo pomembno, pomem­bno, koga si izbral. Sama sem se odločila za Aretho Franklin pa pesmi skupine Bee Gees. Kdo je bil v tej naši skupini? Frano Parać, ki je pozneje postal skladatelj klasične glasbe. Letos sva bila skupaj na Porinu in tudi on ga je dobil za življenjsko delo. Začel je pa z rokom. Bil je v Londonu, kjer je kupil ploščo Bee Geesov, na kateri je bilo nekaj lepi pesmi. To love somebody, recimo. Na svojem prvem nastopu sem znala pet pesmi in sem potem šla od prve do pete pa od pete do prve ... Summertime sem odpela 50-krat, ker so jo pač nekateri želeli poslušati.

Josipa Lisac

PB: Ste skušali posnemati Janis Joplin?

JL: Ne, nisem, pesem sem pela po svoje. Nikoli nisem nikogar posnemala. Saj ni vriskala samo Janis Joplin, še bolj je Joe Coz­cker, ali pa da ne omenjamo Sly and the Family Stone z Woodstocka, na katerem so vsi vreščali, ker je bila takšna svoboda izražanja. Jaz ne morem posnemati. Ne morem ponoviti niti tistega, kar sem sama napravila, kaj šele tistega koga drugega. Pustim se navdihniti, ampak to je druga zgodba.

O posnemanju nisem pa nikoli niti razmiš­ljala. Sicer smo pa kmalu napravili prve svoje, se pravi Franove pesmi, in napravili smo svoj prvi EP oziroma extended play. Na njem smo predstavili štiri svoje pesmi in odšli na Šlager sezone pa na Subotiški festival, kjer smo pobrali vse nagrade. To se je dogajalo konec leta 1967, ko sem z O'Hare prvič nastopila na televiziji, in sicer v takrat najboljši glasbeni oddaji z imenom Koncert za mladi ludi svijet, ker so me ljud­je, ki so jo vodili, prvič slišali prejšnji večer. Pela sem pesem I can see nobody skupine Bee Gees.

Spomladi naslednjega leta sem nadaljevala s prepevanjem po različnih plesih, dokler nisem dobila vabila za nastop na Opatiji 1968, vabilo Arsena Dedića s pesmijo Što me čini sretnom. Arsen je pesem ponudil Senki Veletanlić, ki je bila že uveljavljena in mi je bila zelo všeč, in meni. Osemnajstletni avtsajderki, ki to pravzaprav nisem bila. Seveda me je slišal na teh plesih, vedel je, za koga gre, pa vendar je s tem tudi tvegal. Ampak sem bila kos nalogi. Pojavila sem se med temi, kako ste rekli?

PB: Belkanto pevci. [smeh]

JL: Tako, ki so bili vsi v belem, jaz pa – in to je bilo še dve leti pred Olujo – sem si pobarvala lase v črno, barvi se je reklo črna noč in je vlekla na modro, sicer sem brinetka, oblekla sem črno obleko, črne hlače in pod njimi debele črne nogavice, kakršne se zdaj nosijo, takrat so bile pa v modi tanke najlonke, svilene, sama se pa kupila najbolj kmečke, gnilonke smo jim rekli in so jih oblačile starejše ženske ... Seveda so takoj padala vprašanja: Zakaj tako? Eto, zato ...

PB: Omenili ste Woodstock, poletje lju­bezni, glasbe in tudi drog. Vas nikoli niso povezovali z njimi, še z alkoholom ne. Kako to?

JL: To ni bila moja zgodba. Nikoli. Karlo je znal tako ljubko povedati: »Josipa is naturally high.« Vse, kar bi vzela postrani, bi zmotilo moj red in mir. Poznala sem ljudi, ki so zapadli heroinu in psihedelikom in z njihovo pomočjo odkrili fantastične glasbene dimenzije, ampak to preprosto ni bila moja zgodba. Niti alkohol. Meni ni bilo treba ruk­niti dveh, treh viskijev ali vodk pred nastopom. To počnejo ljudje s tremo.

PB: Vi je nimate?

JL: Ne, nimam je. Tudi dopinga ne potrebujem. Vse to mi odvzame zbranost. Pozneje se je pojavil kokain, pojavile so se vse mogoče droge, ki jih niti poimenovati ne znam, ampak vam bom nekaj povedala. Takrat sem bila mlada, drugačna, pela sem drugače in so se mnogi spraševali, s čim se za­devam. Zakaj bi bila ona drugačna, kako si upa biti drugačna? Gotovo kaj jemlje. Še danes se mnogi sprašujejo, na čem sem.

Meni sploh ni jasno, kako je neki Joe Cocker lahko tako pel in se obenem drogiral. Kako so lahko vsi ti, ki so se drogirali, delali, ustvarjali? No, saj so se morali zdraviti, nekateri so si bog ve kolikokrat zamenjali kri, Janis Joplin je umrla, kot je zdaj mlada Amy Winehouse, in še mnogi drugi, ki se jim ni uspelo upreti tej pošasti naše družbe, ki se niso mogli rešiti, ker mogoče ob sebi niso imeli koga, ki bi jih rešil. Ali pa so nekaj iskali, ker so bili nesrečni, nekaj, ne vem, kaj, ljubezen ...

Zanesljivo je šlo za neko težavo, pri kateri jim je droga ponudila tolažbo. Poznate zgodbe alkoholikov in droge niso nič drugačne. Osam­ljenost, neuresničenost, frustracije in potem depresije ... Pa niti ni treba, da je kaj od tega, lahko da gre samo za nekakšno psihično nestabilnost, nagnjenost k suicidalnosti, ki se lahko izrazi konkretno ali pa v jemanju opiatov. Ampak to ni bila moja zgodba.

PB: Koliko ste bili stari, ko ste spoznali Karla?

JL: Enaindvajset. Mogoče je bilo to nekaj najlepšega, kar se je zgodilo. Želela sem si ­to, kar si želijo vsa dekleta ... Pa ne samo dekleta, vsi si to želijo. To se je meni uresničilo. Dobila sem svojega princa. [smeh]

PB: Kako velika zvezda je bil na Hrvaškem še kot Matt Collins?

JL: Velika. On je pripeljal rokenrol na ob­moč­je nekdanje Jugoslavije. On si je drznil leta 1961 oditi ven, še prej, že leta 1957, pa je v Zagrebu ustanovil bend z imenom Regal, kar pomeni kraljevski. Videl je, da ne bo šlo in da bo moral oditi. Pred tem je odšel na avdicijo v Variete, v današnji Kerempuh, kjer jih je bilo po njegovih besedah kakšnih 30, od katerih jih je deset prepevalo Volare, deset Buona sera, signorina, deset pa Come prima. On je hotel pa prepevati Don't be cruel ... Potem je Viki Glovacki, ki je vodil vse te prve zadeve, rekel, naj se kar sam spremlja na pianinu. Karlo je imel doma koncertni klavir – učil se je igranja v glasbeni šoli, klavir je bil pa očetov – s tipkami iz prave slonove kosti, in ne iz plastike. In je rekel Karlo: »Ko sem sedel za tisti pianino, mi nekako ni prav zvenelo ...« Pa je angažiral svoje prijatelje, da so prenesli klavir iz hiše do Varieteja. K sreči ni bilo daleč. Na tej avdiciji je zmagal in si prislužil mesečni angažma. Potem je igral črnsko glasbo, kot so temu takrat tako rekli. Nekoč je celo nastopil, namazan s črno pasto. Leta 1961 je pa odšel v Pariz.

PB: Legenda o njem govori, da se je tam pojavil z enim samim dolarjem in s tremi francoskimi besedami. Koliko je resnice?

JL: Francoščine sploh ni znal, tri besede. Od doma je odšel s 50 dolarji, in sicer najprej v Köbenhavn k nekemu svojemu prijatelju, od tam pa v Pariz, v središče roken­rola v Evropi. Vse, kar je prišlo iz Amerike, je šlo najprej v Pariz. Do Pariza je on ves denar porabil, ostal mu je samo en dolar. Odšel je v zbirališče Rdečega križa, spal pod mostovi Siene, dneve pa preživljal v trgovinah s ploščami, kjer si lahko te plošče tudi poslušal s slušalkami. V teh trgovinah je ostajal po cele dneve, dokler se ni naučil tistih pes­mi, potem pa izkoristil neko zvezo, pomagal mu je Slovenec, ki je organiziral nastope po ameriških oporiščih, da je zaslužil nekaj denarja. »Zaslužil sem denar,« je rekel, »in sem takoj odšel v Maxim's.« V najboljšo restavracijo. [smeh] Leta 1963 je posnel pesem Ritam kiše [En Ecoutant La Pluie] in se z njo uvrstil na lestvice popularnih pesmi po francoskih časopisih in radijskih postajah. Kako? Človek se kar vpraša.

PB: V Zagreb je prišel še kot Matt Collins?

JL: Seveda. Leta 1964 je imel tukaj svojo največjo turnejo. Imel je, kot je to znal povedati: »Sto oseminpetdeset koncertov in mislim, da so Los Companeros našli še neko vasico nekje v Črni gori, da bi imeli enega več.« Na tej turneji je moral zamenjati tri skupine, ker niso zdržale. Imel je Crvene koralje, Bijele strijele in zagrebške Delfine. Potem je nastopal na odprtju verige Hiltonovih hotelov. Odšel je v Italijo, v Iranu spoznal šaha Rezo Pahlavija, obšel je ves Bližnji vzhod, ki je bil takrat raj na zemlji. Ko danes gledamo vse te prizore po televiziji, ne moremo verjeti, da je tisto, kar mi je pripovedoval, sploh res.

Kako mi je on znal opisati Atene pa Ankaro, Istanbul, kako je tam preplaval Bospor ... Kako lep je bil takrat. Takrat so se ljudje drugače oblačili, Karlo je bil pa resnično šarmanten moški, poleg tega je imel v sebi nekaj fakinskega. Znal se je obnašati, ampak to je imel v sebi od rojstva. Pet let je preživel v Afriki. Tako je beograjski kritik Petar Peca Popović nekega dne prišel v Etiopijo in v direktorjevi sobi zagledal Karlovo sliko in izvedel: »Veste, to je človek, ki je odprl ta hotel.« Leta 1971, ko se je vrnil v Jugoslavijo, je s svojim skladateljskim delom ponovno postal Karlo Metikoš. In čeprav so v šestdesetih v Ju­goslaviji nastajale prve rokovske skupine, je bil Karlo tisti, ki je oral ledino. On nam je približal zahodni svet.

PB: Je res – in to je rekel on sam v nekem intervjuju – da ste mu, ko sta se spoznala, rekli, naj raje komponira kot poje?

JL: To je tako on govoril, da bi poudaril, kako lepo jaz pojem. On je zame izvedel že mnogo pred najinim prvim srečanjem. Njemu je oče pošiljal v tujino novice o dogajanju doma. Tako da si je rekel, ko me je slišal – tako je govoril: »Pa kaj jaz sploh tukaj delam? Zakaj bi jaz tu izvajal nekaj rokovskega, mogoče lahko poskusim drugače.« Od prvega dne najinega srečanja je tako stal ob meni, za menoj in pred menoj, da mi je utiral pot. To drži. Večkrat sem rek­la: »Če ne bi bilo Karla, ne bi bilo mene.« Ljudje tega niso razumeli. Zakaj? Vsi so rekli: »Ti si zelo talentirana.« Res je. »Imaš vse, mlada si ...« Res je in kaj zdaj? Potrebovala sem podporo, usmeritev, navdih in to, da te nekdo rine naprej, še bolj kot to lahko počneš sam. Da si nekdo želi tvojega uspeha bolj, kot si ga lahko sam zaželiš.

PB: Kakšno je bilo pa vajino sodelovanje? Vam je prinesel pesem in rekel 'to je to'? Domnevam, da ne.

JL: Ne, skupaj sva delala. Začela sva na neki ruski turneji, ker je bil on popularen tudi tam. Zelo, in to kot Mat Koljins, željozni čolovjek. Zakaj? Ker je nosil suknjiče z bleščicami. Tja je odšel s podobnimi motivi kot tudi drugi, da zasluži še nekaj denarja.

Skupaj sva šla leta 1971. Pred tem sva se zaljubila in prav v Rusiji sva spoznala, da ne moreva drug brez drugega. Na tej turneji sem opazila, da je on takoj, ko je kje prišel do kakšnega klavirja, začel igrati nanj, in to zmeraj nekaj drugega, nekaj novega. Tako je počel vse življenje. Sedel je za klavir in preigraval različne reči. To preigravanje je lahko trajalo uro, lahko tudi pet ur, ampak ves ta čas vedno nove reči ali pa mogoče kakšne inspirativne situacije, ki se jih je spomnil pri ustvarjanju novega. Tam v Rusiji sem ga slišala prepevati [zapoje]: Call me, call me, call me, little baby ... Kar je prav­zaprav: Sreča, što je sreča, sada znam. Ta pesem je nastala v enem dihu, kot takrat, ko ženska rojeva. »Si to pesem že imel napisano?« sem ga vprašala. »Ne, kar rodila se je.« Bila sem zraven pri marsikaterem takšnem rojstvu, ko so pesmi preprosto prihajale ven.

Bila sem priča tudi, ko se je vrtel in vrtel v krogu, iz katerega se celo večnost ni mogel izmotati. Recimo pri Ave Mariji, ki jo je začel pisati leta 1972, izšla pa je čez v operi Gubec-Beg tri leta. Ali pa se je recimo vrnil iz trgovine – ker je pri nama on opravljal nakupe – pozvonil pri vratih in vpil: »Hitro, hitro ...« Ker se mu je utrnil refren za Maglo, da sem se ga naučila in ga je lahko posnel na magnetofonski trak. Pravzaprav je tako izumil demo posnetek. Ampak ko je sklenil, da bo napravil album zame, ni hotel užaliti avtorjev, s katerimi sem prej sodelovala, Arsena Dedića, Zdenka Runjića ... In je povedal, da bi torej zame napravil album, in kako se počutijo, če bi mogoče želeli zame napisati nekaj pesmi.

Jaz to poslušam in molčim [smeh] in se potem vendarle oglasim pa pravim, da je to zelo lepo od njega, da vem, zakaj to počne, ampak da hočem peti samo njegove pes­mi. To sem rekla pri svojih enaindvajsetih. Meni je bilo všeč vse, kar je počel, tudi ko je drljal in mrljal, se uglaševal. Njegov glasbeni svetovni nazor je bil tudi moj.

PB: Prebral sem intervju iz leta 1973 v Nedeljskem dnevniku, v katerem pravite o ženskah: »V nekaterih rečeh še nismo emancipirane, ampak katera si pa sploh želi popolno emancipacijo.« Se v tem stavku skriva temelj vajinega odnosa s Karlom?

JL: To je zelo lepo vprašanje. Pred kratkim me je nekdo skušal nagovoriti, da bi povedala nekaj o emancipaciji itn. Kako sva živela s Karlom? Zelo sva se imela rada, najbolj na svetu, ampak med nama ni bilo ljubo­sum­ja, posedovanja. Bilo je predajanje, bila je svoboda, tako da sem se počutila zelo zelo žensko. In ob tem nisem nikoli nisem raz­mišljala, da sem podcenjena, da se moram emancipirati. Vse moje želje so bile uslišane, še izraziti mi jih ni bilo treba. Moj svetovni nazor je bil upoštevan, obenem mi je bilo pa strašno lepo, ko me je prijel za roko in nekam odpeljal. Pa sva odpotovala tja in tja. Skratka, niti malo se nisem počutila zapostavljeno.

PB: V nekem intervjuju ste ob Karlu omenili pridevnik royal ...

JL: Kraljevski. [smeh]

PB: Kaj ste mislili s tem?

JL: To, da sva kraljevsko živela. Da sva se medsebojno spoštovala in si bila najboljša prijatelja. V najini hiši se je zmeraj smejalo. Krasno sva jedla, pila fina vina, praznovala sleherni trenutek. Proslavila sva vsak takt, vsak ton nove pesmi. Malo čudno se sliši, ampak je res. Karlo sam je dostikrat rekel, da živiš samo enkrat. Lepo je bilo zaslužiti denar, ampak denar je zato, da ga porabimo. Midva sva ga porabila za užitke.

PB: Rekli ste, da je pri Karlu moralo biti vse royal. Od vina z jagodami in smetano do žensk. Niste bili nič ljubosumni na one prej?

JL: Poznam vse njegove nekdanje ljubezni. Ljubosumje? Zakaj? Spoznala sem Etiopijko Gabrielo, spoznala sem Rusinjo Tamaro, njegovo največjo ljubezen, ki sem jo srečala še na koncertu v devetdesetih in po Karlovi smrti v njenem imenu nosila cvetje na Karlov grob. K nama je prihajala lepa Vibeke, Danka, in še danes je na mojih vratih njena podkev. To so bile lepe in krasne ženske. Kot sem vam rekla: midva sva bila največja prijatelja, vse sem dojela in razumela, čeprav je bilo med nama deset let razlike. Karlo je imel strašno rad ženske, ampak v kakšnem smislu? Spoštoval jih je. Pri njem ni bilo zanje grde besede.

Josipa Lisac

PB: Leta 1975 ste izvedli rok opero Gubec-Beg ...

JL: Da, prav zdaj mineva 40 let od tega.

PB: Mislim, da rok glasba na tem območ­ju nikoli prej ne pozneje ni pokazala večjih ambicij. Kdo se je pravzaprav tega spomnil?

JL: Karlo in Ivica [Krajać], ki je napisal libreto. Njegova ideja je bila, da bi napravili opero o kmečki vstaji, Karlo je bil pa takoj za. Ave Marijo je imel tako ali tako že pripravljeno. To je bila peta rok opera na svetu. Pred njo so bile Tommy pa Jesus Christ Superstar, Francoska revolucija ... in potem Gubec-Beg. Menim, da v Sloveniji ne obstaja oseba, ki takrat ni šla na to predstavo. Pela sem v treh predstavah na dan. Te so bile razporejene tako, da so ustrezale voznim redom vlakov. Vlak je prišel, ljudje so se namestili v dvorano Vatroslava Lisinskega in predstava je trajala do odhoda vlaka, kamorkoli je že on šel.

Prvi nastop zunaj Zagreba je bil v Beogradu, v hali Pionir, ki je bila nabito polna, pozneje smo pa nastopili še v Slobodištu pri Kruševcu, pod milim nebom, kjer se je na eni predstavi zbralo 30 tisoč ljudi, vse skupaj pa, mislim, da si je to opero ogledalo milijon ljudi. Kakšnih 150 predstav sem sama odpela. Danes to opero spet predvajajo, in sicer v Komediji [zagrebškem mestnem gledališču], z manjšo zasedbo, manjšo produkcijo, ampak z odličnimi igralci pevci. Potem so me vprašali, kako se mi zdi, in sem odgovorila najpametneje, kot sem lahko. »Ne želim primerjati obeh predstav,« sem rekla, »tiste, ki je bila v Lisinskem z grandiozno sceno in produkcijo. Zdaj smo v majhnem teatru z manjšim odrom, sceno in produkcijo, ampak tako prva kot tale sta sijajni. Pesmi so fenomenalne in te so tiste, ki držijo predstavo pokonci.«

PB: Tri leta ste preživeli v Ameriki. Kako to, da ste se odločili poskusiti tudi tam?

JL: Spoznala sva neke ljudi v New Yorku, malo smo se pogovarjali ... Poleg tega pa jaz nikoli nisem bila v Ameriki, Karlo je bil, v New Yorku in na Broadwayu, kamor me je tudi peljal in kjer sem vsa zmrznila in se zabetonirala, ko sem zagledala svetovno produkcijo, takoj ob prihodu Čarovnika iz Oza. Na Karla je vplivala ameriška glasba, name tudi in sva si želela ogledati to državo in leta 1977 sva odšla tja. Najprej v New York, potem v Nashville in v Los Angeles.

PB: S kakšnimi ambicijami ste odšli tja?

JL: Človek ne more delovati zunaj spoznavnega. Hotela sem videti, kakšna je ta država, da bi se lahko potem pogovorila sama s seboj in videla, kako in kaj. Ugotovila sem, da za uspeh tam pravzaprav ni recepta, da je treba čakati na to, da se zgodi – če se zgodi. Ko smo prišli v New York, sem v studiu Bell Sound nastopila na show casu. Ne vem, ali je bilo kaj veliko pevcev iz Evrope, ki bi odšli v Ameriko in tam nastopili na show casu. Kaj je to? To je v bistvu pokaži, kaj znaš. Ura, ura in pol, v kateri z bendom odpoješ program, se predstaviš, potem pa čakaš, ali so te opa­zili.

Odpela sem priredbe pesmi Joni Mitchell Rainy Night, priredbe, in ne cover oziroma imitacijo. Spremljevalnim glasbenikom se je to zdelo malo čudno, da si to drzne ena, ki prihaja iz Jugoslavije. Meni se sicer ni zdelo nič čudno, sem pa razumela, da se njim zdi. So mi pa po koncertu čestitali. S Karlom sva si ogledala vse predstave na Broadwayu, šla v vse klube, na koncerte in videla ogromno. Šla sva v Nashville, ki je bil takrat še prestolnica kantrija, danes pa hodi tja vsa Amerika, pa potem še v Los Angeles, ampak tja moraš najprej priti, kar zahteva precej denarja. Sploh od naju, ki sva se navadila, da praz­nujeva vsak trenutek, to, da sva živa, da sva videla dober film ...

In potem sva doumela, kako je ta Amerika nepredvidljiva, da je ta Amerika po eni strani svobodna, po drugi strani pa o tebi vse vedo. Saj ne, da bi vohunili za teboj, dovolj je številka osebnega dokumenta, pa vedo, ali si plačal najemnino, in če nisi, letiš ven. In če prekoračiš dovoljeno hitrost, te takoj potegnejo iz avta z rokami kvišku. Tega prej nisva vedela. Prav takrat, ko sva prišla, je imela Natalie Cole velik hit s priredbo Lucy in the sky with diamonds, pesmi Beatlesov. Midva sva to slišala in sva mis­lila, da poje Aretha Franklin. In sploh naju ni presenetilo, ko sva potem v Bildboardu prebrala, da je Aretha Franklin na nekem srečanju Natalie Cole prisolila zaušnico. »Nikoli več me ne pos­nemaj, ampak delaj po svoje,« ji je rekla. Takrat sem si rekla: Joj, koliko takih zaušnic bi lahko jaz pri­­so­lila. Tam je bilo vse zelo neposredno, in če že obstaja recept, gre nekako takole: ob pravem času na pravem kraju s pravo stvarjo.

V Ameriko sem prišla v napačnem času, ker se je pojavil ajatola Homeini. Zamenjal je Rezo Pahlavija, stresel naftne trge in ves svet. Nastopila je velika kriza, Aretha Franklin, recimo, je ostala brez pogodbe z Atlantic Records. Midva sva zapravila ogromno denarja in sva se po treh letih vrnila v Jugoslavijo. Ampak album sem pa posnela, Made in America, in sicer v Studiu 55 Richarda Perryja, producent je bil Ira Newborn, sodelovali so nekateri najboljši ameriški glasbeniki, med njimi Paulinho de Costa, ki je svetovno znan perkusi­onist in je igral na albumih Michaela Jacksona, Madonne in Celin Dion.

PB: Se je Jugoslavija med tem časom kaj spremenila?

JL: Ja, se je. Kaj se je zgodilo? Umrl je tovariš Tito, naslednja težava. Odziv našega bivanja v Ameriki je bil sicer velik, ampak ne vem, kaj so ti, ki so o tem pisali, mislili. Da kar prideš tja in postaneš zvezda? Ricky Lee Jones, recimo, je 15 let igrala po barih, klubih, po zadnjih luknjah in spala na Sunset Boulevardu. Vsa ta leta poje Chuck E's in love in nima, kot je sama rekla, za can of beer. Potem pa čez noč postane Ricky Lee Jones. Čez noč ... Po 15 letih. Pa je pred tem imela pravo pesem, bila je tam, ampak čas ni bil pravi. Jaz zaradi tiste krize nisem več razmišljala o pravem času zame, vrnila sem se v Jugoslavijo, kriza je pa prišla za menoj. Se spomnite tistih par-nepar v Jugoslaviji v osemdesetih?

PB: Se.

JL: Ampak kaj se je še zgodilo v osemdesetih v Jugoslaviji? Prišel je novi val. Lačni Franz, recimo. Jugoslovanski novi val je nastal na valovih, ki so k nam pljusknili iz Londona, od skupin, kot so bili The Clash. Takrat je pa po svetu vladal disko in jaz v tem času jugoslovanskega novega vala pojem disko pesem Ti si genije, ki je postala fenomenalni hit. Sledijo Hir, hir, hir pa Mag­la, ki je bila ogromen hit. To so bila ta trnova osemdeseta, ampak v tem času sem posnela Made in USA, Lisica, Hir, Hoču samo tebe, Boginja, Balade ... V osem­desetih sem ob krizi in norišnici posnela šest albumov. Kako nam je vse to uspelo, pojma nimam.

PB: Potem je prišla vojna in se je vaša glasbena domovina še zmanjšala. Nekaj najboljših koncertov v osemdesetih ste imeli v Beogradu. Ste se že vrnili tja?

JL: Sem in tam imam spet fantastične koncerte. Lani sem imela velik koncert v Sava centru, prav tako predlani.

PB: Jugoslavija torej za vas še obstaja?

JL: Absolutno. Imam koncerte v Ljubljani, v Sarajevu ... Vso nekdanjo državo sem obredla. Včasih sem mislila, da sodim med tiste, ki lahko nastopajo po velikih mestih, pa mislim, da to ne drži povsem. Včasih mi je kdo rekel: »Ti nisi komercialna.« To pa sploh ne drži. Sama sem se prepričala o nasprotnem. Neki notranji glas mi je rekel, potihoma: »Josipa, ti si najbolj komercialna.« Kako to misliš? »Ti se prodajaš ves čas, ne pa evforično, v kratkih obdobjih.« Še danes se prodaja moj prvi album Dnevnik jedne ljubavi in tudi na svojih koncertih pojem kronološko, pesmi, ki pomenijo prerez mojega delovanja. Pa tudi nove pesmi delam. Prav zdaj se pogovarjava z Janijem Hacetom iz Siddharte, z raperji iz Splita in Sašom Antićem, ki predstavlja vse te skupine.

PB: Se pravi, da ne delate več samo glasbe iz Karlove zapuščine?

JL: Ne, naju je povezala strast do glasbe, ampak on bi prvi želel, da grem naprej, samo naprej. Sem srečna in nasmejana in želim iti naprej in prepoznati lepe pesmi, ki jih je mnogo. Še vedno sem idealistka in verjamem, da lahko napravim nekaj lepega. Vsaj poskušala bom. Lepo si je želeti.

PB: Kakšen dan pred najinim intervjujem sem srečal Tomaža Domicelja, ki mi je naročil, naj vas lepo pozdravim in vprašam, ali se spomnite satiričnega časopisa Paradoks iz leta 1968, ki se je ponorčeval iz naslova vaše pesmi Što me čini sretnom. Se spomnite? Za kaj je šlo?

JL: Kako se ne bi. Joj, Tomaž ... Na naslovnici je bilo moško spolovilo. No, vidite, kak­šna svoboda je bila, in nihče se ni jezil zaradi tega. [smeh] Dobro so rekli. Mnoge so nesrečne, ker so prikrajšane.

PB: Najlepša hvala za pogovor, ki sem se ga, to lahko rečem, veselil tudi zaradi tega, ker so mi vsi, s katerimi sem se pogovarjal o vas in ki vas poznajo, rekli, da ste zelo prisrčna ženska. Kako vam je po vseh teh letih nastopanja in aplavzov uspelo ostati normalna?

JL: Hvala, to ste lepo povedali. Mogoče sem si to v življenju želela. Ostati 'v normali'. To sem tudi povedala na enem koncertu. Nikoli nisem želela poleteti, pa da bi mi potem razpadla krila in bi treščila na tla. Imela sem drugačne prioritete in motive.

TEKST Tadej Golob
FOTO Bor Dobrin

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri