Jonas Žnidaršič

  • 22.01.2010

Pogovor z edinim slovenskim zvezdnikom, o katerem vemo vse razen tega, ali se je tudi sam preveril na poligrafu, zakaj je imel v času študija rad Shakespearja, ali se mu še da ukvarjati z blogi, koliko idiotov potrebuješ za dobro partijo pokra in kateri je boljši, Izmet ali Angelina Fekali.

(Foto: Bor Dobrin)

4 fotografije v galeriji

O Jonasu Žnidaršiču obstaja knjiga, neavtorizirana biografija, sestavljena iz časopisnih člankov, intervjujev in komentarjev sodobnikov, tudi nekdanjih deklet. Že pred časom jo je napisala Alenka Sivka, a je še danes zanimiva. Kot je še danes zanimiv tudi Jonas, ki je nekako tudi naš edini hollywoodski zvezdnik, vsekakor pa edini, ob čigar imenu ne potrebujemo še priimka, a vseeno vemo, za koga gre. Na kratko si jo oglejmo.

Spremljamo ga od Videošpona, ki ga je na TV Slovenija vodil šest let in v katerem je takrat še socializma vajenim najstnikom delil nasvete za uspešno pecanje najstnic (in obratno) in zaradi katerega nam je dobro poznana tudi njegova predvideošponska zgodovina.

Da se je, sicer Ljubljančan, januarja 1962 rodil v Novem mestu, da se je septembra 1979 z nekdanje Šubičke oziroma Gimnazije Ivana Cankarja zaradi neopravičenih ur prepisal na Gimnazijo Vič, da je bil istega leta sprejet kot tehnik na Radiu Študent in da je to delo opravljal profesionalno in pedantno.

Da se je ukvarjal z meditacijo in hodil na Maharišijeve kampe v tujino, da se je vpisal na fakulteto za matematiko, študij opustil in se prepisal na AGRFT in doštudiral kot igralec, prejel Borštnikovo nagrado za najboljšega mladega igralca, se vpisal še na študij režije, ki je ni končal, je pa požrl živce mladim igralkam, ki jih je nekje režiral.

»Pil jim je kri,« pravi v Sivkini biografiji Boris Cavazza. Da je nastopal v Živadinovih eksperimentih, pa tudi v megauspešnici Klinika Tivoli, predhodnici vseh današnjih stand up variant, pa tudi v različnih filmih.

Da je vojsko odslužil v mesecu dni, ker se je nag pojavil na jutranjem pregledu in so ga kot nemotiviranega poslali iz Strumice v Ljubljano. Da je torej leta 1992 prevzel vodenje oddaje Videolestvice na naši takratni edini televiziji, ki se je kmalu preimenovala v Videošpon, da je ustanovil in urejal najstniški časopis Ž, igral kitaro, biljard, poker, začel pa z računalniki in vstavljanjem slovenskih sičnikov in šumnikov.

Da je vodil Milijonarja, hodil z Metko Albreht, ki je Jonasa – tako je dejala sama – dobila v paketu z nekim avtom kot nagrado za naslov mis Slovenije, da je zaradi njenih golih, menda precej pornografskih fotk (tako Sivka), najel pretepače iz Fužin, ki so se znesli nad nič krivimi fotografi, ki so jih po njegovem naročilu razvili, in jih potem na kolenih prosil, naj ga ne prijavijo policiji.

Da je vozil harley­ja in corvetto pa pozneje lotusa, da kar nekaj časa ni hotel niti slišati za svojo prvo hčer in se je moral Magnifico zelo potruditi, da ga je pregovoril, in da je, če gre soditi po fotografijah, ki so zaokrožile po internetu, kadil marihuano.

Nič od tega mu ni škodilo, kot mu ne bo niti vodenje Trenutka resnice, kviza, v katerem si reveži s samoponiževanjem prizadevajo priti do svojih pet minut bleščave in nekaj denarja. Dvomim, da bo komu padlo v žep več kot Jonasu, ki je znal za svoje delo menda vedno doseči tudi pošteno plačilo.

PB: Na spletni strani TV3 sem prebral, da je prijavljenih že 1600 kandidatov. Je to res?

JŽ: Tudi če pride producent oddaje do mene in mi to pove, mu odgovorim, da je to čisto njihova stvar in da se me čisto nič ne tiče. Nočem vedeti. No, zdajle sicer vem, ampak se nisem sam pozanimal. Vem, kako stvar poteka, vem, da gredo na poligraf, vem, da imajo izbrane, da jih sprašujejo, da so zelo temeljiti.

To vem zato, ker dobim pred oddajo predse list ... tri, štiri liste življenjepisa in na njih vse, kar so jih vprašali. Vidim, da so tu zelo pridni. Podrobnosti pa res ... Ne da se mi.

PB: Pa lahko razumete, zakaj so ljudje pripravljeni nastopiti v takšni oddaji?

JŽ: Težko. Samega sebe si sploh ne znam predstavljati v takšni vlogi. Niti v snu. Predstavljam si pač, da se oni prijavijo, naši jih izprašajo, iz življenjepisa zaslutijo, da bi lahko kaj bilo, tudi tisto, česar oni sami niso povedali, in potem na poligrafu vprašajo, potipajo tam, kjer domnevajo, da bi se lahko skrivala kakšna skrivnost. Tako si to predstavljam. Zdaj pa, zakaj ti ljudje pridejo ... Najbrž je denar eden od razlogov.

PB: Toda prav v prvi oddaji se je pokazalo, da ni šlo za denar.

JŽ: Ja, to je tudi mene presenetilo. Mislim, da se bo sčasoma naredilo rešeto teh prijavljencev. Videli bodo, kako to zgleda, kaj lahko pričakujejo, in vsi tisti, ki nas kaj takega niti v sanjah ne zanima, se ne bomo prijavili. Ostali bodo najbrž samo ekshibicionisti in verjetno tudi del koristolovcev.

PB: V prvi oddaji je človek padel na sorazmerno preprostem vprašanju, ali se je prijavil zato, da bi bil slavnejši od svoje žene. In ko je padel, je bil videti iskreno presenečen. Ali ta poligraf zaznava podzavestne želje?

JŽ: Ne vem. Sam se nisem še nikoli dal preveriti. Sem mislil, da bi šel zdaj, ko imam priložnost. Če bi bil poligraf tam v zaodrju oddaje, bi rekel: Daj še mene priklopi, da vidim. Da bi pa nekam šel, na neke institucije, in se tam priklapljal na poligraf, me pa ne zanima.

Kot laik vem, da se odzove na vlažnost kože, da ima tak in tak odstotek zanesljivosti in da se tega tekmovalci zavedajo, ko podpišejo pogodbo o sodelovanju. Rezultati poligrafa, kot razumem, so shranjeni in se jih da pregledati, če bi se pojavili kakšni pravni zapleti. In v oddaji je poligraf drugače pokazal, kot je on rekel. Druge resnice tu ni. Jebiga, kaj naj rečem? Lahko mi kdo reče, da mu verjame, lahko, da je prišlo do napake, ampak naj o tem odloča kdo drug. Jaz kot voditelj že ne.

PB: Na blogu ste sodelujoče v Trenutku resnice označili z izrazom 'čudni ljudje'.

JŽ: Ja, seveda, saj smo vsi čudni. Vsi tisti, ki radi nastopajo pred kamerami, in tisti, ki od tega kaj imamo, smo čudni. Zato nas pa ljudje radi gledajo, ker ljudje radi gledajo čudne ljudi.

PB: Ob prebiranju bloga sem dobil občutek, da ste s tem mislili 'ubogi'. Se pravi, da sem se zmotil. Se vam torej nastopajoči ne smilijo?

JŽ: Ne, kje pa. To sem že nekajkrat rekel: vsi smo izmečki, vsi. Če mene kdo vpraša, ali bi šel na tako oddajo, bi rekel, da nikoli. In če me vprašaš, zakaj: ja, valjda zato, ker nočem izdati kakšnih temnih stvari, ki jih vem o sebi. Vsi jih imamo, pri vsakomer lahko najdemo kaj, kar sodi v rubriko: o tem me pa, prosim, ne sprašuj. Saj zato pa imamo moralo in socialna pravila, da se o kakšnih rečeh ne pogovarjamo.

Ker vemo, da smo vsi malo pokvarjeni. Zato pa je tak vik in krik okoli morale. O nekaterih rečeh se ne sprašuje, ker bi bili odgovori vedno neprijetni. O fuku se ne sprašuje, ker vsi fukamo. Ker imamo vsi radi ... Ženske ga imajo rade v ustih, moški ga imamo radi na toplem, jebiga, in zato se o tem ne govori.

PB: Odzivi, ki sem jih doslej zasledil, pa tudi tisti iz hrvaške različice te oddaje, ki obstaja že dlje časa, gredo nekako takole: ta oddaja je dno dna ...

JŽ: Ja.

 

PB: Ste se zavedali, da bo tako še pred začetkom predvajanja prve oddaje?

JŽ: Seveda.

 

PB: In vas to ni odvrnilo od sodelovanja?

JŽ: Ne, kje pa. Vse skupaj je cirkus. Oddaja je na sporedu ob devetih zvečer, tako da mi ne govorite o morali, ker so ob enajstih na nekaterih kanalih na vrsti že porniči. Halo? Ljudje iščejo zabavo in jaz bi jim jo dal. Seveda, če bi bil sam avtor, bi naredil drugačno oddajo, pa tudi kot gledalec, ne vem, ali bi jo gledal, ker ne gledam skoraj nič na TV.

Zdaj, ko nastopam v njej, se sploh ne gledam, že samo zato. Malo mi gre na živce ta naša človeška želja po vzvišenosti. Da končno najdemo nekaj, kar je umazano in po čemer lahko pljuvamo. Glej, to je pa res grozno! Mogoče zaradi želje, da bi preusmerili pozornost s sebe na nekaj drugega. En kol je tam za pljuvanje. Pfuj, kako je fajn!

PB: Kaj pa to, da bi vas ta oddaja lahko degradirala kot voditelja?

JŽ: Zakaj pa?

PB: Ker vodite oddajo, ki je dno dna?

JŽ: Pa saj ni. Tega pa sploh ne mislim. Saj čisto vljudno sprašujem in nobeno vprašanje na svetu ni grozno. Lahko je nevljudno, neprimerno, ne more biti pa nemoralno. Nemoralen je lahko le odgovor.

PB: Lahko v tej oddaji pričakujemo tudi kakšno 'celeberity'?

JŽ: Ne verjamem.

PB: Uršo Čepin?

JŽ: Ne verjamem. Kdo je to?

PB: Ogledal sem si hrvaški Trenutek resnice, v katerem je voditeljica precej ostra, obsojajoča. Vi ste izbrali drugačen pristop?

JŽ: Ja, nalašč. Ne bi rad padel v avtomatizem, da se moram zgražati nad njihovim ravnanjem. Poslušal bom in se odzval tako, kot se me bo kakšna zgodba dotaknila. Zgodbe so pa različne. Jonas, prisluhni, kaj govorijo, potem se pa pogovarjaj. Če se bo treba zgražati, se bom zgražal. Če bo smešno, se bom smejal.

PB: Je voditi ta kviz kaj teže ali laže od Milijonarja?

JŽ: Zelo podobno je. Pri formatu sta obe oddaji podobno preprosti. Po eni sami oddaji ti je jasno, kako potekata. V Milijonarju so najprej hitri prsti, potem pa gremo po vrsti z vprašanji, in vmes so še tri pomoči. Tukaj je še preprosteje. Je samo tekmovalec in začnemo od prvega vprašanja pa dokler se ne ustavi. Vmes so minimalni zapleti, kot je recimo rdeči gumb.

PB: Jemljete voditeljsko delo kot igralsko vlogo?

JŽ: Zanimivo vprašanje. Ravno pred kratkim sem o tem razmišljal. V bistvu ja. Ko sem pred kamerami, nisem tak, kot sem zdaj, ali pa takrat, ko se pogovarjam s svojimi domačimi. Vseeno gre za nastopaško vlogo. Jaz sem tam komedijant. Nekakšen lik torej, ki je sproščen in se je pripravljen razkriti tak, kakršen je. [smeh] Ampak je še vedno lik. Na neki način igram sproščenega voditelja.

PB: Se pa ta vloga televizijskega voditelja razlikuje od kakšne vloge, recimo v gledališču?

JŽ: A, seveda, to je pa jasno. Sicer pa sam že dolgo nisem igral v gledališču. Tam, če igraš Italijana, si pač Italijan.

PB: Zakaj pa ne nastopate več v gledališču?

JŽ: Zelo malo me vabijo. Zelo malo vlog je zame, ker sem pač zdaj televizijska osebnost. Če greš kot televizijska osebnost na odrske deske, si tega ljudje ne morejo kar izbiti iz glave.

PB: V svojih zgodnejših intervjujih ste namreč zelo poudarjali to, da ste igralec.

JŽ: Ja, pa ne več. Ker že zelo dolgo nisem igral, sem izgubil rutino. Nisem prepričan, da sem kaj posebno spreten igralec, ker nimam vaje. Predlogov je malo, pisem na oder pa tudi ne bom nosil. Si pa le želim – malo sem domišljav – kakšne glavne smešne vloge. Takih ni veliko, pa tudi težko je pričakovati, da bi kakšen resen teater posegal po ljudeh zunaj svoje hiše.

 

PB: Sprejemne izpite na AGRFT, tako ste sami dejali, ste opravili po nekem čudežu. Za kakšen čudež je šlo?

JŽ: Profesorji so nam po izpitih rekli: »Veste, pri fantih smo pa morali tokrat postrgat.« Da nekako ni bilo ... Ženske so bile ful zanimive, pri fantih je bilo pa treba postrgat. Gojc, jasno, je bil absolutno noter, drugi trije pa ne. Jim tudi verjamem. Pozneje sem videl posnetke teh sprejemnih, ker so jih snemali s kamero, in bili so grozni.

PB: Se spomnite, kaj ste morali odigrati?

JŽ: Zelo se spomnim. Imel sem pripravljeno Rozovo pesem o Petru, botru Marjanovemu, ki jo znam še danes samo zaradi tega izpita. Peter, boter Marjanov, je v soboto šel na lov. Hodil je čez drn in strn in se potlej skril v grm, kjer je prežal celo noč, tja na jaso budno zroč. Potem nekaj od Cankarja pa neke pesmi in monologe, ki se jih več ne spomnim. Pa Prešernove pesmi. Pa mislim, da nekaj od Francoisa Villona.

Žalostno je bilo, ker kot mulc nisem bil ljubitelj teatra, da bi o teatru že kaj veliko vedel, ampak se mi je zdela fina ideja, da bi to študiral, ker rad štose pokam pa na radiu sem že delal. Ni bilo nobene režije, nobene razčlenitve, kaj sploh pripovedujem. Nekaj sem se na pamet naučil in to tam povedal.

PB: Ampak s študijem potem niste imeli težav?

JŽ: Ne, ker me je začel zanimati in sem začel brati, recimo vsega Shakespearja, ker sem hotel postati stručko za teater.

PB: Zakaj pa Shakespearja?

JŽ: Kaj pa vem. Najbrž zato, ker je teater Shakespeare, kdo pa drug. Shakespeare, potem pa dolgo nihče drug. In potem Moliere pa mogoče kak Sofoklej. Katero drugo ime bi si seveda tudi zaslužilo toliko pozornosti, ampak meni je bil všeč Shakespeare, ker je tako krvav.

PB: Klanje?

JŽ: Ja, sekat! Movie. Zato mi je bil blizu. Jaz sem v tem videl Hollywood. Pač takrat ni bilo eksplozivov, ni bilo filmske kamere. Če bi bila, bi Shakespeare snemal filme. Tako so pa pač hodili po odru ... čarovnice, spletke, nasilje, ki je nekako očiščevalno in ga potrebujemo. Zato ga potrebujemo na filmu. Da nas očisti. In je zato tudi v redu, da obstajajo streljačine, te računalniške igrice, da se človek izživi, da izživi ta nagon.

PB: Sanje vsakega slovenskega igralca so zaposlitev v Drami. Tudi vaše menda, čeprav se niso uresničile?

JŽ: Ja, zaprosil sem za štipendijo in bil grozno užaljen, ker so jo dobili neki drugi sošolci. Meni so ponudili štipendijo drugje, v dveh gledališčih, pa sem potem rekel: Ah, v Dramo ali pa nič. To pa zato, ker je Drama takrat veljala za resen teater v mestu, čeprav sem bil sam bolj za komedije. Špas teatra takrat sploh še ni bilo, seveda. Ena možnost je bilo še Mladinsko, v katerem je pa delovala bolj zaključena družba in me niso vabili.

 

PB: Greste še kaj v gledališče?

JŽ: Zelo redko. Z veseljem pa se pripravljam na to, da bosta moja otroka odrasla in bom spet hodil z njima. Malo sem ga zapostavil, tudi zato, ker sem bil nad njim razočaran. Ker sem bil pač not, preintenzivno. S teatrom sem se zelo intenzivno ukvarjal tudi po akademiji. Hodil sem na predstave, spoznaval režiserje in igralce, se dogovarjal z njimi, pogovarjal o igri, ocenjeval samega sebe in bil potem zelo razočaran, ker sem videl, da toliko truda vlagam v to, da me to tako zanima, ampak da se preprosto nimam na koga nasloniti. Dajte mi režiserja, ki me bo režiral. Zmeraj sem imel občutek, da me ne režirajo pravi ljudje.

PB: Zvone Šedlbauer, vaš profesor, je dejal, da je bila vaša igralska prednost očitna brihtnost, kot slabost pa je navedel, da niste verjeli v sodelovanje, kar je bistvo dela v gledališkem iskanju. Se strinjate z drugim delom ocene?

JŽ: Tega pri sebi takrat nisem opazil. Najbrž zato, ker sem bil preveč zaverovan sam vase. [smeh] Mu verjamem. Saj pravim, da mi je bilo težko navezati connection, ker sem imel občutek, da me nihče ne razume.

PB: Zastavil si je tudi vprašanje, ali boste kdaj vredno stopili na odrske deske.

JŽ: Z veseljem bom. Mislim, da ja. Luštno je, ker čutiš, da ljudje v publiki dihajo ali pa zadržujejo dih, to je še lepše. Najlepše pa je, kadar se smejejo.

PB: Kako to, da vas ni bilo v predstavi 5 moških.com?

JŽ: Bi moral biti?

PB: Nekako bi se mi to zdelo naravno. Kot človek, ki na Slovenskem velja za začetnika sproščenega pogovora o seksu?

JŽ: V Videošponu se niti nismo toliko pogovarjali o seksu, le o poti do njega. Pa saj pri tej predstavi ni šlo toliko za temo kot za to, da so pri Špas teatru poskušali prodati stand up, ta novi gledališki stil, ki se je začel popularizirati v Sloveniji. Mulci so to videli na TV in zdaj hočejo biti to, kar so tam videli. Za zdaj je to pri nas še v povojih.

5 moških.com je seveda lep dosežek, korak naprej, kar se tega tiče. Nikoli pa nisem bil zraven. Nihče me ni vprašal, tudi sam nisem na to pomislil. Sploh nisem vedel, da se pripravlja. Tega pri nas ni, da bi človek vedel, da se kje kaj pripravlja, pa da bi šel pogledat, ali je tam še kaj zanj. Dobil sem vabilo na premiero, žal pa nisem mogel iti.

PB: Pogovarjava se v uredništvu spletnega portala Vest, katerega soustanovitelj in kreativni direktor ste. Zakaj ste se lotili tega?

JŽ: Internet me že dolgo zanima, vse odkar je prišel k nam, na idejo pa je prišel Jani Sever, ki je takrat izgubil službo urednika na Mladini in je videl priložnost v internetu. Pomislil je name in še na nekaj svojih prijateljev, kolegov in znancev, nakar smo skupaj, sedem, osem nas je, ustanovili Vest.

PB: Na tem portalu vodite oddajo Kinotožje. Ogledal sem si oceno filma Kvantum sočutja, bondijade, ki je bila precej pozitivna. Ste privrženec 007?

JŽ: Besedil za Kinotožje ne pišem sam, piše jih Rober L. Tuva, jaz jih samo preberem. Tako da je avtor oddaje ta fant, zelo brihten, znanstvenik, fizik in filmofil. O tem torej ne morem nič reči. Če pa me vprašate o novem Bondu, lahko rečem, da, žal, pogrešam gadžete. Žal mi je, da jih ni, in se mi zdi korak nazaj, da ta film tako zelo odstopa od formata, ki je vsem všeč, po čemer je bil James Bond to, kar je bil. Pa ta njegova duhovitost. Kje so zdaj orožja, kje so gadžeti. Halo? Kje je Q? To je korak nazaj. So pa naredili tri korake naprej v akciji, to je pa tudi res. Ne moreš nehati gledati.

PB: Na Wikipediji sem prebral vašo izjavo, da je TV mrtev, odkar ste odkrili internet.

JŽ: Zame je. Kdaj sem nazadnje sedel na svojem kavču in flipal čez kanale ... Ne spomnim se. So pa bili časi, ko sem to počel. Ko je prišel kabel pa MTV. Zdaj pa je preprosto tega preveč. Kvaliteta je padla, kar je čudno. Pa prej je bila zraven še vsa Juga, in če se samo spomnim nadaljevank iz tistih časov. Ampak zdaj sva šla predaleč nazaj. Še pred desetimi leti sem na televiziji gledal nadaljevanke, filme, potem so filmi zaradi DVD-jev, ki sem jih naročal prek Amazona, začeli počasi odmirati.

Filmi, ki so prišli na televizijo z dveletno zakasnitvijo, mi niso bili več zanimivi. Sam sem sicer blazen filmofil in imam doma kakšnih tristo DVD-jev, naročenih, plačanih, ocarinjenih. Potem so počasi odmrle informacije, teletekst, ker lahko za njimi sam pobrskam po internetu, in potem so s torrenti odmrle nadaljevanke, ker jih tam dobim prej z downloadanjem. Trenja gledam kar na brkljalniku, ker se mi ne da v dnevni sobi prižigati televizije. Sedim v delovni sobi, brkljam in zraven šibajo Trenja. Odkar smo se lotili Vesti, sem se odločil, da moram malo razumeti tudi to slovensko politiko, in spremljam poročila.

 

PB: Napovedujete smrt televiziji, kakršno poznamo?

JŽ: Ja, jo napovedujem. V kakšnih 20 letih, recimo, da bo moja napoved zanesljivejša. Gotovo takrat to ne bo škatla z nekimi kanali, kot jo danes razumemo, ampak bo škatla, ki bo imela vse. In vse bo digitalno. In napovedujem, da bo vse šibalo prek TCP/IP-protokola, ki je internetni protokol. Ne bo šlo prek elektromagnetnih valov.

Seveda se bo hkrati moralo spremeniti tudi dojemanje tega, kaj naj bi televizija sploh bila. To, da obstaja neki stream, kanal, na katerem ti v zaporedju predvajajo svojo vsebino, tako je bilo samo zaradi tehnične omejitve. Televizija drugače ne more. Priklopiš se na kanal, oni ti pa vrtijo vsebino. Zdaj je ta tehnična omejitev odpadla, lahko klikaš, lahko se odločiš, ob kateri uri si boš kaj ogledal. To je bistvena razlika.

PB: Se bodo zaradi tega v programih pojavile bistvene vsebinske spremembe?

JŽ: Gotovo. Eno od zanimivih vprašanj je, kaj se bo zgodilo z oddajami, ki potekajo v živo. Ta vznemirljivost oddajanja v živo bo vedno obstaja. Nikoli ne bom pozabil, kako je bilo, ko je človek prvič stopil na Luno in me je mama zbudila, da sem šel gledat.

PB: Tega se spomnite?

JŽ: Ja, seveda, tega ne morem pozabiti. Sedem let sem bil star. Ali pa boksarskega dvoboja stoletja med Mohamedom Alijem in Joejem Frazierjem, za katerega so me prav tako zbudili. Mama me je zbudila, čeprav sicer ni gledala boksa. Samo zato, ker je bilo tako neverjetno, ker je šlo v živo, iz Amerike.

Ta fascinacija nad tem bo ostala, ker to potrebujemo. Najlepše bo pa takrat – in to tudi napovedujem v naslednjih 50 letih, če hočeš – ko bo v živo vse. Ko se bo potres zgodil, zasledil boš novico o tem, pritisnil na tipko in ga boš lahko gledal. Lahko boš videl rušenje ... Dobro, izbral sem neprijeten dogodek, se opravičujem. Bolje bi bilo, recimo, ko bi Brad Pitt zaprosil Angelino Jolie za roko. A res? Gremo gledat!

PB: Ste kinofil? Hodite v kino?

JŽ: Vedno manj, ker je luštno biti doma. Nisem pa proti temu, da se za film plača. Hollywood potrebuje neke nove rešitve, da nam bo zaračunal svoje filme. Tako kot so v petdesetih propadli njihovi kini na prostem, v katere so se ljudje odpeljali z avti, tako ni šlo več, in tudi to, da se bom zdaj vozil s svojim avtom čez pol mesta v kino pogledat, če ga lahko doma vidim z boljšim zvokom, tudi ne gre. Razen če si ne bodo izmislili še kakšne dodatne ponudbe, da se bo tam toliko dogajalo, da bom z veseljem pripeljal svoji hčerki.

PB: Vedno ste bili trendseter: računalniki, Videošpon, biljard, poker, blog ... Vsake stvari ste se sčasoma naveličali. Je blog še tako aktualen, še tako vznemirljiv?

JŽ: Teže ga pišem kot prej. Kot da bi se zaplezal na neko goro in bi težko spet prišel dol. Vedno večjo odgovornost čutim, pa vsakič bi hotel, da bi tisto, kar pišem, res dobro napisal. Potem pa odlagam in se manjših tem nalašč ne lotevam: ah, to ni nič. Tako da zadnje dneve res razmišljam o tem, da bi se na blogu potegnil nazaj in začel pisati neumnosti, da to prebijem. Tako kot se za blog spodobi, pa da pišem o tem, da mi je maček nekaj ukradel ...

Je pa tudi to treba še vedno napisati zabavno in dobro. Težave imam s temami. Zdaj mi kar naenkrat ni več nič dovolj dobro: eh, o tem nima smisla pisati, o tem pišejo drugi. Ali pa, o tem nič ne vem, pa se ne bi rad osmešil. Tak pritisk sem si ustvaril po nepotrebnem.

PB: Je na obzorju kaj novega? Kaj novega, kar vas zanima?

JŽ: Ne.

PB: Poker še igrate?

JŽ: Ne, joj, tako mi je težko. Nobenega veselja nimam. Najbrž zato, ker je tista družba, s katero smo se dobivali, razpadla. Ljudje so se poročili, dobili otroke. Da bi pa šel v Ameriko, tako kot sem šel včasih, sedemkrat, kartat, se mi pa sploh ne da. Tam sem nekako doživel tisto, kar sem potreboval, polomil par svetovnih prvakov, in to mi je dovolj, hvala lepa, zdaj sem vas malo pošolal. [smeh]

Nekaj sem prispeval tudi k svetovni teoriji pokra. Objavil sem nekaj uglednih člankov, ki jih ljudje še vedno referirajo in citirajo. Pod drugim imenom, in sicer kot Izmet Fekali. Če bi mi danes rekli, da je kje kakšna zanimiva igra z zanimivimi ljudmi, pa bi šel. Iz veselja. Tako, kot me je včasih, pa me več ne zanima.

PB: Zadnje čase po televiziji vrtijo reklame z Borisom Beckerjem, ki propagira poker. Ga tudi res igra?

JŽ: Ne bi vedel. Tudi scena se je zadnje čase malo spremenila. Ko smo začenjali leta 2000 oziroma 1999, ko sem prvič vložil minimalen denar, nekih sto dolarjev, in za pravi denar resno igral, pokra še ni bilo na televiziji. Leta 2003, 2004 pa so začeli tudi s tem. Začeli so s televizijskimi prenosi v Ameriki. Potem je nekdo postavil kamere pod mizo in gledalci so lahko videli karte, kar je pomenilo nekaj čisto novega.

Zanimivo je gledati, ker vidiš, kako tam nekdo blefira. Gledalec doma vse ve, oni tam pa nič. To je privlačno, ker gledalec ve nekaj več. To je tako sladko. Na tem temeljijo trilerji. Tako težko je gledati nekoga, ki gre proti vratom, pa ne ve, da je nekaj za njimi. Ne odpiraj, pizda! Zato so postali ti prenosi blazno popularni in prišli tudi v Evropo. Pri nas na POP TV ali pa na nacionalko še ne, jih pa že imajo kabelski kanali.

PB: Nekje sem prebral, pa ne vem, ali je res, da ste izjavili, da vam je žal, da niste postali svetovni igralec.

JŽ: Nič mi ni žal. Svetovni igralec sem že bil. Žal mi je, da nisem šel v Las Vegas po zapestnico. Vsako leto poleti se v Las Vegasu dogaja svetovno prvenstvo v pokru, World Series of Poker, traja približno dva meseca, vsak dan je na vrsti en turnir različnih iger. Texas hold 'em limit, pot limit, seven card stars, odprti poker, zaprti poker ... različne discipline, vse živo. Prijavi se lahko vsak, ki ima denar. Za zmago poleg nagrade dobiš še zlato zapestnico svetovnega prvaka.

PB: Ali je prijavnina res deset tisoč dolarjev?

JŽ: Na zadnjem turnirju, ki je največji. Prijavnina za tiste prej pa je po dva tisoč, tri tisoč dolarjev. Za to dobiš ustrezno vrednost plastičnih žetonov, ki niso vredni nič, ker so turnirski. Ne moreš jih unovčiti in zato je tudi igra malo drugačna kot pri pravem pokru. Ko plačaš prijavnino, si jo namreč že izgubil. Plačal si, dobil ničvredne žetone in je zato strategija drugačna. Ko jih izgubiš, greš domov in tako tudi drugih 99. Ostane samo eden, ki je pobral žetone vsem. Pri turnirski igri je strategija drugačna, ker moraš izkoriščati srečo.

V nekaj urah igre se ne moreš zanesti na znanje, to se pokaže šele po mesecih. Še vedno si odvisen od karte. Lahko si Einstein, a če nimaš asov, ne moreš nič, te bo vsak potolkel. Ob koncu leta se denar šteje, pravimo mi. Zato je turnirska igra en sam zegen. Zunaj turnirjev sem igral že s tremi, štirimi takimi svetovnimi prvaki in vse nalomil. V Las Vegasu je to samo šov.

PB: Spomnim se filma o pokru, v katerem je igral Steve McQuenn ...

JŽ: Cincinnati Kid. Ampak tisti film ne govori o Las Vegasu in turnirju, temveč o obdobju v Ameriki, o prvi depresiji v tridesetih letih in o tem, kako nekdo hodi okrog in služi denar na robu družbe. V bistvu je to bolj film o človeških značajih kot o kartah. Karte so samo izgovor za neke usodne dogodke. Ta film kaže kartaški svet čisto drugače, kot sem ga sam doživel. Jaz nisem nikoli igral po beznicah ali z delavci na gradbišču, da bi jih obral. Ne, jaz sem šel v Avstrijo, na Dunaj v Concorde, tam je bilo 40 miz, lepo sedel in jih lupil. Pa na internetu.

PB: Se razlikuje od igre z živimi ljudmi za mizo?

JŽ: Seveda. Predvsem je hitrejši, hitreje poteka. V sami teoriji, kako igrati, je pa enak.

PB: Ko sedite za mizo z nasprotniki – ali opazujete njihove obraze, iščete na njih morebitna znamenja blefa?

JŽ: Ne, zanašal sem se samo na matematiko. Poker je igra, vsaka igra pa je v svoji osnovi matematična. O tem govori teorija iger. Pri pokru je tako, v nasprotju recimo z ruleto, pri kateri je vse zelo fiksno in zelo rigidno. Tako in tako izplačilo je, ki je glede na možnosti, ki jih imaš, premajhno. Če staviš na številko ena, imaš šanso, da zadeneš ena proti 36 oziroma ena proti 37. Ampak če zadeneš, ti bodo izplačali samo 36 žetonov. Eden manjka. Tu je vsa skrivnost rulete.

Vsa njena matematika se vrti okrog tega in nič drugega ne pomaga. Ne pomaga kakšna strategija, ne menjava velikosti stav ... Ta matematika je pri te vrste igrah taka, da ne pomagajo niti trendi, pa spremljanje, pa računanje na poravnavo ... To je vse idiotizem in vse to je matematično lahko dokazati. Poker pa ni taka igra.

Poker igraš proti nasprotnikom, ki lahko igro poznajo ali pa ne. Preprosta skrivnost pokra je – bom povedal na kratko – sesti za mizo z devetimi idioti. Pri ruleti namreč ne moreš narediti slabe stave. Vse so matematično enake. Če misliš, da je trojka boljša od štirice, je to noro. Pri pokru pa ni tako. Pri pokru pa lahko narediš slabo potezo. Če je slaba poteza mogoča, potem iščimo igralce, ki vlečejo slabe poteze.

PB: Se pravi, da je skrivnost igranja pokra v iskanju idiotov?

JŽ: V bistvu ja, ampak idiotov je malo, zato je treba ta kriterij malo popraviti in vsaj najti igralce, ki so slabši od tebe. Da pa boš take našel, je treba postati čim boljši, ker se seveda potem izbor nasprotnikov poveča. To sem počel zelo metodično.

Nakupil sem knjige, po internetu spoznal avtorje teh knjig, spoznal ljudi, ki knjig ne pišejo, pa so še pametnejši in prav zaradi tega knjig ne pišejo, ker vedo preveč, se z njimi povezal, spoprijateljil, z njimi ustanovil poseben zasebni raziskovalni inštitut, v katerem smo zelo matematično, računalniško obdelovali podatke, jih zbirali, analizirali, si jih prek zasebnega foruma izmenjevali in tako postali v tem zelo dobri.

PB: Kako pa poteka igranje pokra po internetu?

JŽ: V praksi je to čisto preprosto. Noč in dan obratujejo spletne igralnice, v katerih odpreš račun, se prijaviš z uporabniškim imenom, s kreditno kartico na svoj račun naložiš denar, ki si ga pripravljen tvegati, recimo sto dolarjev, in se vključiš v igro s primernimi limiti. S stotimi dolarji najbrž na limitih ena, dva dolarja, pri katerih lahko teh sto dolarjev, tudi če si najslabši igralec na svetu, traja kakšen teden ali celo mesec dni.

PB: Ali lahko s takšnim igranjem pokra zaslužiš velik denar?

JŽ: Seveda lahko, če si dober in se temu posvetiš. Na internetu lahko igraš na več mizah hkrati, na štirih, petih, da gre še hitreje in lahko zaslužiš, če si boljši od drugih. Če igraš na več mizah in deset ur na dan, se seveda da. Takih profesionalcev je po svetu veliko.

Tudi sam sem, dokler me je ta igra še zanimala, preživel po 12 ur na dan na internetu in igral karte, ker je bilo luštno, ker me je zanimalo, ker sem se hotel naučiti. Obstaja tudi socialni moment, ker se med igrami pogovarjaš, četaš z ljudmi. Pogosto sem se z Američani pogovarjal o politiki in sem jih kot Slovenec lahko zafrkaval. Igral sem pa kot ženska.

 

PB: Niste bili prijavljeni kot Izmet Fekali?

JŽ: Ne, kot njegova sestra Angelina Fekali. Taka je bila zgodba. Da Izmet ne igra, ker samo pije in samo piše o pokru. Za Američane sem si izmislil take like. Da igra njegova sestra, sicer lepotica, pa še Izmeta premaga.

PB: Ste igrali tudi zaradi denarja?

JŽ: Zaradi veselja. Je pa to tudi neke vrste droga. Ponoči je po navadi največji mir, sediš v zatemnjeni sobi, pred seboj imaš zaslon in mizo, in ko nekaj ur delaš iste kretnje, gledaš isto sliko na zaslonu, padeš v zen. To je droga, hipnoza, repetitivno je. Plačam, padem, plačam, višam ... To se dogaja v ritmu, ki te povleče, in sem začutil, da mi je bilo nekako luštno, da mi čas mine ... Potegne te.

PB: Če ste noči prekartali, ste dneve najbrž prespali?

JŽ: Ja, ampak saj sem takrat imel veliko časa. Na POP TV sem končal Milijonarja, nisem še imel družine, sam sem živel. Imel sem veliko prostega časa.

PB: Ali pri takšnem početju obstaja nevarnost bankrota?

JŽ: Če si bebec, obstaja nevarnost bankrota pri vsakršnem početju. To ni nič nevarnejše, ker – in tega ljudje mogoče ne vedo – so pri pokru limiti. Če položiš na mizo sto dolarjev, jih ne moreš izgubiti več kot sto. Zdaj pa seveda, če jih izgubiš sto in jih ponovno položiš sto in greš še na višje limite ... Ampak tudi v kazinoju obstajajo neki limiti, tako da se hiše ne da zaigrati.

Prej jo boš zaigral z nekom v čudni ulici, ko boš metal kovanec, ali pa v kakšni gostilni na biljardu. Poker je pa neke vrste droga, za mnoge in tudi zame je postajal, in lahko si predstavljam scenarije, ko trpi ne samo denar. Tudi socialno življenje.

PB: Poker je globalna igra. Zakaj ni tarok? Bi lahko taroku uspelo kaj podobnega?

JŽ: Težko. Za globalen uspeh mora igra vsebovati ravno pravšnji element sreče. Pri taroku je tako: ko ga enkrat znaš, ko znaš šteti taroke in ko se naučiš, kdaj izigrati kralja itn., majčkeno slabši proti tebi nimajo več nobene šanse. Prehitro se zatre množica slabših igralcev. Pri pokru je pa drugače. Velika večina ljudi misli, da je pri pokru itak vse odvisno od sreče. Pa ni.

Veliko je odvisno od znanja, in ta kombinacija znanja in sreče je ravno pravšnja, da lahko nekdo, ki o pokru nima pojma, v mesecu dni fino zasluži. Po sreči, pa on tega niti ne ve, ne ve, da je šlo za srečo. Pri tem obstaja razlika tudi med različnimi variantami in podvariantami pokra, razlika v razmerju med znanjem in srečo. Tiste, ki so manj odvisne od sreče, so tudi manj popularne. Po drugi strani pa igra, pri kateri je vse odvisno od sreče, tudi ne more biti popularna.

PB: Česarkoli ste se lotili po Videošponu, naj gre za biljard in pozneje poker, je pritegnilo pozornost medijev. Pa nisem dobil občutka, da ste se prav trudili za to.

JŽ: Ne, sploh ne. Mediji vedno iščejo kaj novega. Jaz sem dolgo na sceni in me sprašujejo: Kaj počneš? In če rečem biljard. O, biljard! A bi se slikal? Takšna tema je dobra za medije, pokaže človeško plat intervjuvanca.

Tudi če bi zdaj rekel, da veliko vrtnarim, bi – če je novo, če tega prej še nisem povedal – takoj pritekla Lady: Jonas vrtnari! Vse, kar rečem, mediji pograbite. Čisto vse. To ni moja želja ali, bog ne daj, moj namen, kje pa. Se pa zavedam, da karkoli bom že počel, recimo dirkal z avtomobili, bo v naslednjem intervjuju prvo vprašanja: Aha, zdaj vas pa zanima dirkanje ...

PB: V intervjuju, ki so ga novinarji ameriškega Playboya opravili z Jackom Nicholsonom, je veliki Jack izjavil, da ne pozna nobenih temnih plati slave. Kakšne so vaše izkušnje?

JŽ: Jaz jih vidim veliko. Če bi se le dalo omejiti svoje življenje na javno in na del, ki ga bom obdržal za družino ... V to sem vložil veliko truda. Odklanjam intervjuje in jih dajem samo takrat, ko je treba, pa takrat v mesecu dni deset. Rekordna je bila neka sobota ob novem Milijonarju, ko sem imel objavljenih pet intervjujev na isti dan.

Zdaj se pogovarjam z novinarji, ko je v igri Trenutek resnice, potem pa se spet dolgo ne bom. Tale, mislim, bo moj zadnji intervju za precej časa. Ni mi treba. Nisem v službi na Playboyu ali na Stopu ... Zakaj pa? Trudim se torej, da bi vsaj kaj osebnega prihranil, pa mi ne uspeva. Informacije puščajo. Kar je iz vsega tega truda nastalo, je zdaj neka napol pokvečena podoba, ki jo imajo ljudje o meni. Mogoče tudi zaradi tega, ker skušam kdaj kakšno zadevo skriti.

O družini, o hčerkah, pa o tem, kaj v resnici počnem doma, kdaj zjutraj vstanem, kaj jem ... O tem nisem nikoli govoril. Kakšen je moj dan, ali hodim okrog v pižami ... In se mi zdi, da sem prav zaradi tega omejevanja informacij prišel do tega, da bi najraje rekel, ko hodim okrog: ljudje, pa saj me sploh ne poznate. Čisto pokvečeno podobo imajo o meni, ne takšno, kakršno sem si želel, da bi jo imeli, kot sem jo hotel zavestno projicirati – glejte, tole si mislite o meni. To mi ni uspelo.

PB: Bilo je obdobje, ko ste se prepirali z mediji, predvsem z enim, in sicer z Bojanom Požarjem.

JŽ: Prav pri Požarju čutim, da ima povsem pokvečeno, izkrivljeno predstavo o meni. Nikoli se nisva pogovarjala, o meni ve v resnici zelo malo. Kar me je takrat zbodlo, ni bilo grdo pisanje o meni, ampak čisto preprosto konkretne laži. Halo!

Take ostre laži, da sem rekel: lahko me zajebavaš, lahko rečeš, da sem bedast, da ti nisem všeč, ne govori pa laži. Na to sem se obesil čisto zaradi načel. Pri tem sem hotel potegniti črto v odnosu do vseh medijev, ne samo do njega. Lahko pišete, lahko me zmerjate, lahko me hvalite, hvala lepa, ampak lagati pa ne. To pa težko prenesem.

PB: In ste ga tožili?

JŽ: Ja, odšel sem na sodišče, dobil zadoščenje, njegovo opravičilo in – kar je najpomembneje – njegovo priznanje: zlagal sem se in za to se opravičujem.

PB: V svojem blogu ste objavili biografske podatke, med katerimi se je znašel tudi datum prve 'konzumirane ljubezni'. Kako je pa to zašlo v CV?

JŽ: [smeh] Saj je samo nepomemben podatek. Vsak človek je približno v tistem obdobju doživel svojo konzumirano ljubezen in je čisto vseeno, ali je bilo to pri sedemnajstih ali devetnajstih. S tem nisem povedal nič. To je podatek, ki je navidezno oseben in razkrivajoč, pa v resnici ni.

PB: Kako močna je povezava med seksom in slavo?

JŽ: Vsekakor je uspeh, kakršenkoli, televizijski, oziroma slava, kot pravite, seksi. Sem pa že prestar in premoder, da bi hodil okrog po lokalih in gledal, katero lahko peljem domov. To se mi je v preteklosti, ko sem bil mlajši, že zgodilo, mi pa ni prineslo kakšnega večjega zadovoljstva ali kakšnega večjega prijateljstva, dolgotrajnejše zveze. Je pa gotovo slava seksi.

Če je kdo znan, je najbrž znan z razlogom, ker je najbrž nekaj naredil, se v njem nekaj skriva, kar ženske privlači. Pri moških je pa spet drugače. Mi bi pa radi naivne blondinke ali vsaj pametne ženske, ki igrajo naivne blondinke.

PB: Čaka vas še 11 Trenutkov resnice. Najbrž je še prezgodaj reči, kaj potem?

JŽ: Ne, bi pa rad vedel, ampak se preprosto ne da. To je zmeraj tako, da kar pride. Bi bilo pa dobro imeti kakšno gotovost. Od samega začetka, odkar sem prišel z akademije, sem freelancer.

PB: Nobenega rednega delovnega razmerja?

JŽ: Bil sem zaposlen v svoji firmi, da sem si sam izplačeval plačo, nikoli pa v tuji službi.

PB: Vas je to začelo motiti?

JŽ: Ja, seveda [smeh], zdaj imam pa otroke in bi bilo dobro kje imeti neko sinekuro ali kako se že reče. Mama mi je pogosto govorila: »Daj, zrihtaj si že kakšno službo kje v knjižnici.« Takrat sem bil ogorčen: »Kaj bom jaz v knjižnici, jaz sem ja nekaj več.« Danes pa večkrat pomislim, da to sploh ne bi bila slaba stvar.

PB: Počasi rinete proti petdesetim. S krizo srednjih let ste že opravili?

JŽ: Ne vem. Jebenti, mislim, da ne. Nisem je videl. Očitnih simptomov nimam. Da bi si šel kupit nov avto ali da bi šel razvijat mišice, tega pri sebi ne vidim. Mogoče me še čaka.

PB: Kateri avto pa zdaj vozite?

JŽ: Priusa.

PB: Toyotinega priusa?

JŽ: Ja.

PB: S corvette na priusa?

JŽ: Corvetto sem že zdavnaj prodal. Potem sem si kupil lotusa, dvoseda. Še vedno ga imam, tako da imam tovrstne moške želje potešene. In v vožnji z lotusom zelo uživam.

Tadej Golob

Foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri