John Malkovich: Imel sem srečo

  • 29.03.2015

Kultni igralec v svoji najbolj nenavadni vlogi: glas je posodil hobotnici v risanem filmu. V intervjuju govori o sebi – o svojih oboževalcih, sreči, ki jo je imel v življenju, in upokojitvi.

(Foto: Profimedia/Henrietta Butler/ArenaPAL)

1. S svojim delom ste si prislužili kultni status in marsikatero priznanje, kot sta dva oskarja. Kaj je za vas uspeh?

Mogoče je uspeh, da lahko resno delaš to, kar ti nekaj pomeni. Po drugi strani pa – ko dobiš priložnost za kaj takega, gre vendarle za srečo.

2. Ali si te sreče niste zaslužili?

Ne verjamem. Sreča se preprosto zgodi. Ne verjamem, da sem si kdajkoli karkoli zaslužil.

3. Svoje igralske kakovosti vendarle ne boste zanikali?

Nisem najboljši, ko gre za trkanje po prsih. Če me že vprašate: sem kar dober gledališki igralec, ampak daleč od tega, da bi bil edini. Kar dobro znam uprizoriti kakšno gledališko delo. Ampak to bi lahko storili tudi številni drugi, če bi dobili priložnost.

4. Vas pri vašem delu kaj moti?

Številni mislijo, da smo si ta poklic izbrali zato, da bi postali slavni. Prej bi rekel, da se večina igralcev želi skriti v svojih vlogah.

5. V angleški različici filma Pingvini z Madagaskarja ste posodili glas računalniško animirani hobotnici. Kako to?

Režiser in producent filma sta mi pred tremi leti v moji hiši v Franciji predstavila ta projekt. Tudi meni se je zdela ponudba nenavadna, ampak sem pomislil, da bi lahko bilo zabavno. Izkazalo se je, da tudi zelo naporno.

6. Kako to, naporno?

Med snemanjem so spreminjali prizore, tako da sem moral isti dialog povedati tudi stokrat.

7. Si sami kdaj ogledate kakšen animirani film?

Prej sem si ga. Odraščal sem ob Čarovniku iz Oza in ob Disneyjevih risankah in sem jih tudi pokazal svojim otrokom. Film Predbožična nočna mora sem si ogledal gotovo 60-krat.

8. Ali vaši otroci poznajo vaše filme?

Ne da bi vedel. Mislim, da so si nekoč v šoli ogledali film O miših in ljudeh in jim ni bilo prav, da so morali na tak način doživeti svojega očeta.

9. Se tudi vi poskušate skriti v svojih vlogah?

Ni se mi treba, mi pa to ugaja. Ne bi se mi bilo težko odreči vloge javne osebe, razen takrat, ko sem na odru. Ko sem začenjal delati, se je moja fotografija mogoče kdaj pojavila v kakšnem lokalnem časopisu, ki ga nihče ni bral. Mislite, da me je to motilo?

10. V multimedijski dobi, ki jo živimo, to ni več mogoče?

Sami ste rekli. Pred 20 leti so te ljudje tu in tam zaprosili za avtogram. Večina si je preprosto zaželela spregovoriti z menoj nekaj besed. To jih zdaj ne zanima več. Zdaj bi se z menoj radi fotografirali.

John Malkovich

11. In kaj jim odgovorite?

Ne, hvala. Zakaj bi se moral pustiti fotografirati z osebo, ki je nikoli v življenju nisem srečal?

12. Ali ljudje to razumejo?

Ne. Ampak to je zapravljanje časa. Če bi seštel vse priložnosti, pri katerih sem se pustil s kom fotografirati, bi ugo­tovil, da je šlo leto mojega življenja.

13. Kakšne posledice ima to za vas?

Izogibam se javnim nastopom. Nobenega veselja nimam do obiskovanja premier. Tam bodo tako ali tako samo navalili nate ljudje, ki v resnici niso nič drugega kot profesionalni lovci na avtograme.

14. Kje se potemtakem zadržujete?

V odmaknjenih krajih, kot je Massa­chussets, kjer je moj domicil. Tam lahko tudi ubežim poplavi novic, ki nas danda­našnji zaliva. To občutim kot pravi napad na mojo osebnost.

15. Kdaj zahrepenite po upokojitvi?

Nisem še pomislil nanjo. Popolnoma nesmiselno se mi zdi odreči nečemu, kar imam rad. Ampak mogoče me bo pa v pokoj poslala filmska industrija.

16. Bi vas to ujezilo?

Čisto nič. Toliko priložnosti sem dobil, ki si jih nisem zaslužil, in s toliko neverjetno nadarjenimi ljudmi sem delal – hvaležen sem za vse to.

17. Kaj bi potem počeli?

Nimam pojma. Nekaj bi mi že padlo na pamet.

18. Ali imate pri šestdesetih dovolj energije za še nekaj let dela?

Delal sem z režiserji, ki so bili že precej nad sedemdeset – med drugim z Manoelom de Oliveiro, ki je medtem dopolnil 106 let. Ne vem, kako huda bo pri meni obraba materiala, ampak mogoče bom lahko vztrajal še nekaj časa.

19. Kako hudo je z obrabo materiala doslej?

Prestal sem že eno operacijo kolena, ampak z njim je zdaj bolje. Rad se zdivjam v fitnesu, tako nekako kot hrček v kolesu. To pomaga.

20. Bi bili radi še enkrat mladi?

Priznam, da je staranje precej naporno. Ampak če bi bil mlad, bi se moral ukvarjati s tem virtualnim medijskim svetom. Tega si pa zanesljivo ne želim.

TEKST Andreas Renner
FOTO Profimedia/Henrietta Butler/ArenaPAL, Maksim Goncharuk/Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri