Joc Pečečnik

  • 10.06.2009

Pogovor s slovenskim podjetnikom, ki kupuje Las Vegas, prenavlja Plečnikov stadion in gradi nogometni klub za Evropo. O primerjavah med Američani in Slovenci, Rajku Hrvatiču, o unikatnih ostalinah socializma v slovenskem športu pa o tem, zakaj toži največjega slovenskega Plečnikovega ljubitelja.

5 fotografij v galeriji

Slovenci smo hecna sorta ljudi. Mirno pustimo propadati arhitekturno (in katero drugo) zapuščino naše preteklosti, in nas to nič ne moti; ko se najde kdo, ki bi tam zgradil kaj novega ali tisto obnovil v duhu sedanjega časa, je pa vse narobe. Govorim o Plečnikovem stadionu za Bežigradom, ki je bil zgrajen za vseslovenski verski shod pred drugo svetovno vojno in pozneje za silo predelan za potrebe dolga leta edinega slovenskega nogometnega prvoligaša v Jugoslaviji.

In govorim o Jocu Pečečniku, ki se je pustil zvleči v to nogometno zgodbo, ker je – kot sam priznava – malo nor, pa bi rad dokazal, da lahko tudi Slovenci v klubskem nogometu kaj dosežemo. Ljubitelji Plečnikovega 'lika i djela' mi bodo te stavke najbrž zamerili, ampak če bo propadla tudi zgodba s Pečečnikovo dodelavo njegove mojstrovine, bo prav zanimivo opazovati, kaj bodo sami sposobni napraviti iz sedanje bežigrajske podrtije.

Še do nedavnega smo tega 41-letnega slovenskega podjetnika iz Šmarce pri Kamniku, četrtega na lestvici najbogatejših Slovencev, poznali le po računalniško avtomatiziranih igralnih aparaturah za vse mogoče zvrsti igralništva, po igralnici Kongo pri Grosupljem in po prizadevanju za pridobitev igralniške licence v Las Vegasu.

To je pred kratkim tudi dobil in zdaj se lahko loti kakršnekoli oblike igralništva v svetovni prestolnici te industrije. Pojavljati pa se je začel tudi v zgodbah, ki z igralništvom (ne z nogometom) nimajo nobene zveze. Tako smo lahko kak dan pred našim sestankom prebrali, da je ob propadu nekdanje rogaške steklarne izgubil milijon evrov, in ker je milijon evrov precej denarja najbrž tudi zanj, smo intervju začeli s tem vprašanjem.

PB: Prebral sem, da ste danes izgubili milijon evrov z Rogaško. Je to res?

JP: Ne, to ni res, to je zgolj novinarsko predvidevanje. Mi nismo v Rogaški izgubili nobenega milijona evrov. Od Hypo banke smo odkupili terjatev, ker se nameravamo ob normalnem sodelovanju s stečajnim upraviteljem s to dejavnostjo, s to tovarno in zaposlenimi resno ukvarjati.

PB: In prebral sem, da se s starimi ­dolgovi te steklarne ne nameravate ukvarjati, da pa imate kljub temu z njo resne strateške načrte.

JP: Tako je. Dolgov, pri katerih nisem bil zraven, ne bom odplačeval. Pripravljen sem to stvar vzeti v roke, zgraditi tržno prepoznaven brand, organizirati prodajo in čez čas vse, ki so zdaj izgubili delo, tudi ponovno zaposliti. Za začetek recimo tretjino ali polovico, druge pa po tistem, ko bom širil trg.

PB: Čeprav izdelava kristala precej odstopa od vaše siceršnje dejavnosti?

JP: Ja, pa saj mi smo menedžerji. To je vse isto, kruh ali steklo. Če imaš koncept, če prepoznaš trg ... Gre tudi za to, da bi poskusili rešiti podjetje, za katero nihče več ne vidi perspektive.

PB: Pred tem ste bili v Las Vegasu, kjer ste se – spet povzemam po časopisih – ogledovali po nakupu igralnice oziroma kar celotne igralniške verige. Je to res?

JP: Preučil sem že vsaj 30 igralniških verig v Las Vegasu. Veliko jih je v zelo slabem stanju, ker so ob svojem uspešnem poslu vlagali v stranske posle, v katerih pa niso specialisti – v nepremičnine, druge naložbe. To je razlog, da gredo te uspešne, tradicionalne igralniške firme druga za drugo v stečaj. Trenutno razmišljam o eni sami in z njo sem podpisal tudi NDI disclosure. Čakam na njihove ­finančne rezultate in lahko se zgodi, da se bomo odločili zanjo.

PB: To bi pomenilo, da bi postali ­lastnik igralnic v Las Vegasu?

JP: Tako.

PB: Za zdaj ste lastnik igralnice Kongo pri Grosupljem?

JP: Tako.

PB: Vas ni strah, da gre mogoče za prevelik skok?

JP: Ne, saj se ne lotevamo nakupa največ­je property v Vegasu, ker mislim, da na tak način tam nimamo kaj početi

in da finančno tega nismo sposobni. Ampak če bi imeli v Vegasu tri Konge, bi lahko kmalu kupili velik kazino, predvsem zaradi davčne zakonodaje. Davki na igralniško dejavnost so tam približno sedemodstotni, tukaj pa moraš plačati 38 odstotkov koncesijske dajatve. Če bi imeli v Vegasu tak objekt, kot ga imamo v Grosupljem, bi bili glavni kralji na trgu.

PB: Kongo obstaja že šesto leto, in če se ne motim, je lani prvič prinesel dobiček?

JP: Uf, za te bilance nisem najboljši ... Kongo posluje korektno. Ustvarimo približno milijon in pol ebide in, zdaj, ali je ta dobiček že čez ali ne, bi moral preveriti. Dejstvo je, da smo nekatera tehnološka sredstva predčasno amortizirali in da smo se nekaterih bremen razbremenili v zelo kratkem času. In če ni že lansko leto prinesel dobička, ga bo gotovo naslednje.

PB: V nekem intervjuju ste rekli, da ste se v Kongu v minulih letih ogromno naučili. Kaj pa?

JP: Naučili smo se, kako projekt oziroma objekt, ki nima strateško zanimive lokacije in ki pred našim posegom ni bil zanimiv za goste, spremeniti v prijazno okolje, kako konceptualizirati igralnico, ki ni samo to, ampak je zabaviščni center, in to tako, da ga upravljaš racionalno z maksimalnim številom ljudi in da je še vedno profitabilen.

PB: Je razlika med obiskovalci igralnic v Las Vegasu in tistimi v Kongu?

JP: Tam jih je več. [smeh] Glede na površino bi rekel, da je tam vsaj 50-krat več potencialnih igralcev kot tukaj. Seveda ima vsako lokalno okolje svoje igralniške navade, ki se predvsem kažejo v tipu iger, ki jih igrajo. Zato ne moreš kar preslikati ponudbe ene igralnice na drugo, ampak moraš prej pogledati lokalni trg, njegove želje.

PB: Kaj imajo najraje Američani?

JP: Še vedno slot, ki prinese 85, če ne še več odstotkov zaslužka. Se pa od evropskega igralniškega trga ameriški razlikuje po tem, da je tam black jack bistveno popularnejši od rulete. Dodajajo tudi veliko novih iger, ki postajajo vse popularnejše, recimo baccara ali paigo, ki jih v Evropi nimamo, jih ne poznamo. Tudi kocke, craps in sick balls, v Ameriki zelo igrajo, pri nas pa sploh ne.

Predvsem je pomembno to, da lahko s svojim patentom, ki ga imamo v Nevadi in v vsej Ameriki, in to edini, prinašamo v te bare, ki se službeno imenujejo restricted locations, tudi klasične igre, kot so black jack, bac­cara ali craps. Gre za male kazinoje dveh tipov: enim pravijo grand father, kar pomeni, da je lahko v njih več kot 15 avtomatov in ne potrebujejo hotelskih sob, potem so pa tisti, v katerih lahko stoji do 15 avtomatov. Do zdaj so bili v njih samo sloti in terminali.

PB: Govoriva o vaših igralnih avtomatih četrte generacije?

JP: Tako.

PB: Sami menda ne sodite med tiste, ki bi veliko časa porabili v igralnicah?

JP: Igram black jack, čeprav ne pogosto. Mogoče petkrat, šestkrat na leto. Nimam časa, pa tudi ne pomeni mi takšne prioritete, in če ga že igram, ga igram s prijatelji in sodelavci za zabavo.

PB: Kaj sicer počnete v Las Vegasu, ko ne igrate?

JP: V Las Vegasu po navadi skačem od jutra do večera okoli in delam. Razpet sem med Evropo, Slovenijo in Ameriko, in ko grem tja, poskušam svoj obisk mak­simalno izkoristiti. Včasih se zgodi, da so tam sočasno tudi kaki prijatelji, pa se v vsem tednu dobimo samo na enem kosilu, ker nimam časa.

PB: Pa se vam vendarle zdi Las Vegas najboljše mesto na svetu?

JP: Absolutno. Zame je Las Vegas najboljše mesto, ker je vse zbrano na tako majhnem prostoru. Prometno je zelo pretočno, v njem lahko najdeš vse oblike zabave, v bližini so jezera, gore, lahko kolesariš, obiščeš največje svetovne zvezde šovbiznisa. Od Eltona Johna, Cher je zdajle v mestu ...

Tam so najelitnejše igralnice, top trend arhitektura na svetu, na vsakem koraku je ogromno možnosti za opazovanje razlike v sistemskem pristopu do posla med Evropo in Ameriko. To je zelo varno okolje z nizko stopnjo kriminala, kjer lahko na enem mestu kupiš vse, kar hočeš. Še posebno zdaj, ko je vrednost dolarja nizka.

PB: Je res, da ste bili na večerji z Jackom Nicholsonom in Paris Hilton?

JP: Na večerji nisem bil, smo pa bili na promociji singla Paris Hilton, Jack Nic­holson pa živi ali je živel v istem naselju, v katerem imam tudi sam stanovanje. Ne vem pa, ali je še tam, ker ga že dolgo nisem videl. Prej sem ga pa kdaj srečal, čeprav se nisva nikoli pogovarjala.

PB: Če se ne motim, prihajate iz katoliške družine.

JP: Tako.

PB: Katoliška cerkev ima do iger na srečo odklonilen odnos. Vas to ne moti?

JP: Kakšen odnos ima Cerkev do iger na srečo, niti ne vem. Jaz pač zagovarjam svojo tezo o modernem igralništvu, ki temelji na stoodstotni urejenosti in nadzoru porabe posameznega igralca v igralnici. To razmerje se mi zdi pošteno. Naš najuspešnejši igralni aparat black jack igralcem in lastnikom v povprečju omogoča dvoodstotni zaslužek od vseh vplačil. Naš koncept prirejanja iger na srečo je mogoče specifično drugačen.

Mi ustvarjamo zabaviščni center, v katerem je cilj, da ljudje porabijo 50 evrov na obisk, pri tem doživijo kakšne zabavne elemente, kot so koncerti, kulturne prireditve, imajo zastonj pijačo in igrajo. Pri nas se v prostoru zadržujejo v povprečju od štiri do pet ur in meni se zdi to poštena cena za to, kar dobijo. Seveda prehajajo te diskusije na slabše področje takrat, ko začnemo govoriti o propadu družin ali posameznikov.

Tega je pri nas sorazmerno malo. Ta del je seveda najslabši del igralništva, je pa tako, da ko se igralec odloči igrati, bo to počel v Sloveniji ali kje drugje. Mislim, da je v Sloveniji z zakonodajo za igralca dobro poskrbljeno. Igralci so varni.

Ne ponavlja se zgodba iz preteklih let, ko so po lokalih poker avtomati pobrali vse, kar je igralec vplačal. Se pravi, da govorimo o nadziranem igralništvu. Kar se tega tiče, lahko rečem, da igralniška dejavnost ne predstavlja nobene večje odvisnosti kot vse druge na videz prijaznejše dejavnosti.

O tej odvisnosti lahko govorimo na več področjih. Verjetno smo vsi odvisni od mobilnih telefonov, pa se nihče ne pritožuje, da ljudje v povprečju zapravimo po sto evrov za to telefonijo. Verjetno smo vsi odvisni od interneta, od televizije, od avtomobilov ... Zdi se mi, da je od vseh teh odvisnosti igralništvo kar bolj na dnu.

PB: Mnogi pravijo, da je družbena škoda zaradi igralništva večja od koristi, ki jih prinaša.

JP: Ne vem, zakaj v Sloveniji vedno prevlada glas ljudi, ki ocenjujejo na pamet oziroma so načelno proti in ki za razširjanje svojega glasu vedno poiščejo novinarje, ki si želijo o tem pisati, pa nimajo pojma. Seveda obstajajo takšni primeri, je pa treba dati ves material na tehtnico in izmeriti učinke na eni in na drugi strani. Poglejmo igralnico Kongo. Ta živi 120 družin z nadpovprečnimi dohodki v gostinski panogi. Visoko nadpovprečnimi. Druga stvar, ti ljudje so vsi zaposleni za nedoločen čas, kar pomeni, da tam ne zganjamo nobene sive ekonomije.

Tretja stvar, 38 odstotkov od vsega zaslužka, ki ga Kongo ustvari, odide v lokalno skupnost, v invalidske organizacije in v šport. Ti ljudje – od Fundacije za šport in podobnih – se nikoli niso odzvali in rekli: hvala igralniški industriji za vse milijone, ki nam brez kakršnegakoli dela kapljajo na naše račune. Ampak če si kot konj s plašnicami, potem lahko obravnavaš igralništvo samo kot sporno, če pa vidiš celotno sliko – od turistične do socialne – pa se mi zdi, da je koristen vpliv nenormalno velik.

PB: Ali v vašem podjetju izdelujte vse vrste igralnih avtomatov?

JP: V igralniški industriji obstajajo štiri veje igralništva. Mogoče bom zdaj kak­šno izpustil, ampak načeloma so štiri. Prve so tako imenovane žive igre, v katerih so ljudje tisti, ki generirajo rezultat. Potem je slot industrija, ki je daleč največja na svetu. Potem obstaja internetna industrija, ki je lahko igralniška loterijskega značaja. In obstajajo elektromehanske in videonaprave za več igralcev.

Strokovno pravimo temu multiplay ali multislot electromechanical devices. To pomeni, da pri klasični igri na srečo, se pravi pri ruleti s krupjejem, odstranimo krupjeja, dodamo računalnik in vso igro avtomatiziramo. Na tak način igralec občuti celo igro, ima isti filing, kot da igra pravo ruleto, le da je v ozadju te stroj in ne potrebujemo nobenega zaposlenega.

PB: Kroglica se še vedno vrti?

JP: Ja, v napravi je živo kolo, ki se vrti, kroglico izstreli zrak, ta pade na določeno pregrado, optični senzor jo prebere in igralcu, ki stoji za terminalom, omogoča, da prek tastature, ki je narejena enako kot tepih na ruleti, ali prek touch screena vplača stavo. Izdelujemo rulete, naprave za metanje kock, za mešanje kart, bingo, keno, black jack ...

PB: Je res, da zna dober krupje tako vreči kroglico, da lahko ta pade na izbrana mesta?

JP: O tem stalno govorijo. Sam nisem krupje in se mi zdi zelo težko zadeti številko, bi pa krupje z nekajdesetletnimi izkušnjami skoraj moral znati zadeti sektor.

PB: Te naprave izdelujejo v Gorenju?

JP: Ne, izdelujemo jih v Elektrončku, Gorenje pa skupaj z nami razvija ohišja zanje. Ker imajo že primerne stroje za belo tehniko in televizorje, nam ohišja vlivajo, pripravljajo kabinete za četrto generacijo igralnih avtomatov, ker je narejena iz istih materialov kot televizorji.

PB: Je to za njih dober posel?

JP: Ja, če bomo prodajali velike količine. Četrto generacijo teh naprav smo dali na trg pred petimi meseci, taka generacija pa potrebuje za ustoličenje na trgu približno dve leti. Po dveh letih bo to za njih kar zanimiv posel. Številke lahko gredo v tisoče.

Mi lahko prodamo – če se bo končala ta recesija oziroma, bolje rečeno, če se bodo sprostile investicije – tudi štiri ali pet tisoč ohišij takih naprav na leto. Tudi trend v igralniški industriji – zmanjševanje zaposlenosti in prehod na samostojne naprave – nam gre na roke.

PB: Začeli ste pa z alarmnimi ­napravami?

JP: Ja, začel sem z alarmnimi napravami, imel nekaj klientov, se pa tam nisem prav izkazal. Bil sem odvisen od tehnologije, ki je nisem sam izdeloval in se ni prav obnesla. Čeprav smo imeli takrat dobre napovedi, se te niso uresničile. Potem sem prešel na računalniško industrijo in razvil računalniške blagajne, ki v Sloveniji še zdaj prevladujejo pod imenom POS Elektronček. To firmo sem pustil zaposlenim, da jo sami vodijo, in se leta 1996 pre­usmeril v igralništvo.

PB: V nekem časopisu sem o tem prebral tole: »Sekira mu je padla v med, ko je s temi blagajnami opremljal gostinska in trgovska podjetja po vsej Sloveniji in z njimi lepo služil ...« So bile te blagajne toliko boljše od drugih ali računalniških blagajn do takrat v Sloveniji še ni bilo?

JP: No, ta članek kaže na klasičen pristop nekega neobjektivnega pisca, ki krvavo prehojeno pot, po kateri sem hodil šest let, strne v en tak stavek. Ko sem leta 1992/93 začel z blagajnami, 99 odstotkov barov, kafičev, restavracij sploh ni izstavljalo računov, ker to po zakonu ni bilo obvezno. V vsakem takem lokalu je stala železna Ankerjeva blagajna, ista kot pri mesarjih, mi smo pa začeli razvijati računalniško blagajno.

Osebno sem obhodil vsak tak kafič, napravil predstavitve in prepričeval gostince, da je bolje voditi evidence, ker to, da lahko oni prikrivajo, pomeni, da lahko to počne tudi njihovo osebje. Naš ključ do uspeha je bil, da smo imeli izredno drag, a tudi izredno dober sistem, in da smo ponudili gostincem neomejeno izobraževanje na domu. Toliko časa smo gostincu ponujali našega inštruktorja za blagajne, da ga je na koncu moral že poditi od hiše.

Če je bilo treba tri dni, tri dni, če pa tri mesece, pa tri mesece. Steklo je, ko je približno 50 do 100 gostincev po Sloveniji do popolnosti usvojilo to računalniško blagajno, ki je bila takrat sorazmerno zahteven produkt, in so druge gostince zanimirali: »Kako? A ti si pa čisto odzad v življenju?« Potem se je stvar zavrtela, da smo po moji oceni prodali tam okoli 1500 do 1600 blagajn. Kar je pomenilo 80 odstotkov trga.

PB: Dokler ni nekdo prinesel tistega tajvanskega igralnega aparata?

JP: Ja, v življenju moraš imeti kdaj tudi kaj sreče. Da ti pokaže, kam se moraš usmeriti. Pa imeti moraš jajca, da na najvišji točki biznisa stopiš z enega vlaka in greš na najnižjo točko drugega biznisa. Od podjetja Sega sem dobil mašino za bingo, ki je bila stara že kakšnih pet ali šest let. In ta Sega je obupala nad to mašino, za katero ni bilo več supporta. Tudi sam sem že pozabil, iz katerega kazinoja je bila.

Odpovedal je računalniški sistem, in ker so nas poznali že zaradi blagajn, so me prosili, ali bi lahko pogledal, ali se da popraviti računalnik tega aparata. Odprl sem tisto grdo škatlo, videl, da gre za lesen kabinet, čitalnik, 80 žog, da so tam neke tipke za vlaganje stav in nikakršen PC, star deset let, in da so dali za to reč ljudje 250 tisoč dolarjev. Če bi jo napravil na novo z unikatnimi žogicami in vsem, ne bi stala več kot 50 tisoč dolarjev. Pa bi naredil vsako žogico posebej, ne da bi jo kupil na trgu.

To me je po eni strani zelo razjezilo, ker sem vedel, koliko dela sem sam vložil v posel z blagajnami. Pri blagajnah sem v enem letu napravil po sto tisoč kilometrov, kar ni malo. Odločil sem se, da bom poskusil razviti kakšno takšno napravo. Do takrat nisem imel pojma o kazinojih. Mislim, da sem zaradi tega sploh prvič šel v igralnico.

Pomagal mi ni nihče, ker je bila takrat slovenska igralniška industrija za nas kmete tako visoka, da se nihče ni hotel niti pogovarjati z menoj. To so bili zlati časi igralništva in bog varuj, da bi stopil do kakšnega inšpektorja in ga prosil, da ti pove kaj o igralništvu.

Odšel sem v igralnico, in sicer v Felden, in gledal, kaj tam folk igra, in videl, da pretežno rulete. Pa bom avtomatiziral rulete, sem si rekel, in tako smo začeli. Prišlo je do tega, da smo porabili ves zaslužek od blagajn, ki za tiste čase ni bil slab, se še zadolžili, da smo napravili produkt, ki smo ga odpeljali na sejem v Londonu. Mislim, da smo takrat imeli dva milijona svojega denarja in da smo si milijon in pol takratnih mark še sposodili. Smo pa potem v enem dnevu prodali za šest milijonov in pol mark naših rulet.

PB: Do takrat podobnih rulet ni bilo?

JP: Ne, ni jih bilo. Na sejem smo se prijavili zadnji dan in smo dobili paviljon nekje čisto na koncu hale. Vse se je že končalo, potem smo bili pa še mi.

PB: Kaj pa pomeni Interblock?

JP: Interblock je bil ustanovljen z več partnerji. Iz Belgije, z Rajkom (Hrvatičem, op. p.), iz Bolgarije ... Kot nadgrad­nja Elektrončka, ki bo skrbel ekskluzivno za prodajo teh naprav. Tako smo ustanovili Interblock. Elektronček je te naprave razvil in izdeloval, Interblock jih je pa prodajal.

PB: Ampak kaj pa pomeni?

JP: Ne vem. Imena se je spomnil Rajko. [smeh] Imel je že Interlock, pa je rekel, dajmo Interblock. In tako je bilo.

PB: Kako sta se pa našla?

JP: Prvič sva se srečala prav na tem sejmu v Londonu. On je bil že uveljavljen igralničar, imel je svoje salone, mi smo bili takrat še bolj ubogi. Njega so pa v tej industriji že poznali in nam je pomenil pravi vir informacij.

PB: Ljudski glas pripisuje Rajku Hrvatiču vse mogoče in tudi, če nič ne drži, pa drži, da je bil vpleten v stvari, ki večine ljudi ne doletijo. Pod avto so mu podstavili bombo ipd. Kakšno je vaše mnenje o njem?

JP: Z njim sem preživel čudovite dni. Veliko sva se zabavala, veliko potovala, skupaj obiskala veliko sejmov in z njim nimam slabih izkušenj. Zdi se mi zelo v redu človek. Tudi ko sva se razšla, sva se razšla tako, da sva si dala roko in se nasmejala. Tudi zdaj, ko se srečava, greva z veseljem na kavo in z veseljem še kaj sodelujeva. Še vedno ima on pri nas posebne cene in vse drugo, kar potrebuje. Skratka, z njim imam super izkušnje.

PB: Razšla sta se pa po tistem, ko ste zaprosili za igralniško licenco v Las Vegasu?

JP: Takrat smo se pravzaprav vsi razšli. Niti Rajko niti Paul iz Belgije nista bila najbolj srečna. Jaz sem bil tisti, ki ju je kar postavil pred dejstvo, kar mogoče ni bilo najbolj pošteno, ampak druge poti ni bilo. Nevadska licenca je zahtevala, da 24 ur na dan sodeluješ z njimi, da tja hodiš na zaslišanja, da se finančno, evidenčno razgališ.

To pomeni veliko obveznost, veliko dela, vprašanj, na katera moraš odgovoriti, veliko skrbi, in Rajku in Paulu se to pač ni dalo početi. Zato sem šel sam v ta težki proces. Na srečo takrat nisem vedel, kako težek bo, saj bi sicer tudi sam pomislil. Onadva sta to verjetno bolje poznala. To je bil razlog, da smo se razšli.

PB: Ste ves čas verjeli, da boste dobili to licenco?

JP: Molil sem, da bi jo dobili. Vedel sem, da če je pravica na svetu in če obstaja Bog, da nisem v življenju napravil nič takega, da je ne bi dobil. Ampak tukaj ni bilo samo vprašanje mojega življenja in poštenja do države, do policije, do kazenskih stvari, ampak je šlo tudi za to, kako so me oni dojemali. V Ameriko sem prihajal kot nekdo iz nekdanjega komunističnega režima, ki je gravitiral v Rusijo. Tam to slabo ločujejo.

Predvsem pa prihajam iz države, ki ima sistemske evidence bistveno drugače urejene kot Amerika. Ameriške avtoritete oziroma organi imajo lahko podatke o nekem človeku zbrane v 20 minutah. Pri nas je treba pa vsak organ posebej obiskati. Urad za pranje denarja, kazenske evidence, prometne evidence, banko, davčne urade ... Povsod dobiti izpiske, jih prevesti, poslati v Ameriko, zagovarjati, popraviti, če je kaj narobe ...

Skratka, gre za huge administrativni proces, ki ga moraš vedno podkrepiti z odgovori na vprašanja, predvsem pa je to težko, ker moraš vse svoje račune – osebne in tiste od podjetij – dati na razpolago, jih komentirati, pojasniti transakcije ... Poanta te licence je ugotavljanje profila človeka. Si državljan, ki funkcionira legalno, ki plačuje davke, ki deluje družbeno koristno, ki ima znane izvore premoženja, ali ne. Največ težav smo imeli pravzaprav s prometnimi prekrški.

V Jugoslaviji, v Sloveniji v preteklosti pač nismo tako intenzivno pazili na to in so bili prometni prekrški, kot je prekoračitev hitrosti, alkohol v krvi, nekaj normalnega. V ZDA greš za to v zapor, in dopovedati Američanom, da smo mi drugačna država, ki drugače funkcionira, je metalo slabo luč tudi na vse druge institucije te države. Kako?

Ne kaznujete pijanega šoferja? Saj s tem, ogroža vse druge ... A tako potem delujejo tudi vaša sodišča in vse drugo?­ Tukaj smo imeli veliko težav.

PB: Ste napravili veliko teh prekrškov?

JP: Ne, ampak če sem imel dva v enem letu, je bilo to za njih ogromno.

PB: Kaj pa ta licenca omogoča?

JP: Omogoča, da tam postavim proizvodnjo katerihkoli igralnih aparatov, distribucijo aparatov in pa operativo. To pomeni, da lahko kupujemo majhne klube, velike klube, največje hotele ... Počnemo lahko vse, kar je v igralništvu legalno.

PB: Zakaj so pa tako striktni? Zato, ker se tega posla – najbrž tudi po zaslugi Hollywooda – drži sloves kriminalnega početja? Ali ni Las Vegasa ustanovil prav Bugsy Seagel, znani mafijec?

JP: Zgodovino slabo poznam, je pa tudi več njenih variant. Bugsy je ustanovil prvi kompleks. Menda so igralnice obstajale že prej. Vemo, da je imela predmoderna zgodovina Las Vegasa neke sporne zgodbe, ki jih sam preslabo poznam, da bi jih komentiral. Vemo, da so se tam neke strukture poskušale očistiti in postati normalne, in vsa ta dejstva, vsekakor pa množični prihod vlagateljev v Las Vegas, je tako obremenil to skupnost, da so postavili res toga pravila. To je pravzaprav zaprta kletka, v katero le vsake toliko spustijo kakšnega novinca.

PB: Danes tam ni več organiziranega kriminala?

JP: Mislim, da ga ni. Mogoče sem jaz tako majhen, da ga ne vidim, ampak pri vseh teh predpisih, pri vseh teh organih se mi zdi skoraj nemogoče.

PB: Ko smo se pogovarjali z Rajkom Hrvatičem, je povedal, da so se zaradi kazinoja, ki ga ima, pri njem oglasili izterjevalci in mu skušali vsiliti plačevanje varščine. Podobnih izkušenj sami nimate?

JP: Ne, mi imamo svojo varnostno službo, in tudi če bi se kdo oglasil pri meni s kak­šno podobno idejo, najbrž nisem pravi naslov. Lastnik Konga je delniška družba Elektronček, ki ima slovenske in avstralske partnerje. Denarja od Konga sam nikoli ne dobim v roke, kakšnega hudega premoženja nimam, ker ga imam večinoma v deležih in v naložbah, ki jih je težko vzeti; in upam, da je takih stvari v Sloveniji čim manj.

Je pa bilo v tej industriji v ­Sloveniji v preteklosti veliko spornega, ker odnosi na trgu niso bili urejeni. Danes ima Slovenija eno od najbolj urejenih igralniških zakonodaj, in dobiti iz igralnice denar, ki ni zabeležen – vsa čast tistemu, ki bi to znal. Mi tega tudi poskušali ne bi, ker bi si lahko uničili licence po vsem svetu. Slovenska zakonodaja je na tem področju res dobra. Natančna, včasih pri tem celo malo pretirava.

PB: Pojavljate se na lestvicah najbogatejših Slovencev, in sicer na četrtem mestu. Vas je kaj strah kakšne ugrabitve ali ugrabitve vaših otrok?

JP: Seveda, vsakega je. Še zmeraj upam, da je Slovenija varna država. Veliko ljudi je tudi odvisnih od mene in do vseh se skušam obnašati dobronamerno. Upam, da se mi to v življenju ne bo zgodilo. Ampak ne glede na to uvrstitev na tej lestvici imam pri sebi vedno bolj malo denarja.

Te ocene ne pomenijo, da s seboj v avtu vozim pet milijonov evrov, ampak gre za ocene deležev, ki so lahko jutri vredni sto milijonov, pojutrišnjem pa nič. Te ocene govorijo o vrednosti premoženja v obliki poslovnih deležev. Tisti, ki me poznajo, vedo, da pri meni ni vse tlakovano z evri. [smeh]

PB: Menda preletite milijon milj na leto?

JP: Milijon sem jih naredil leta 2006, letos in lani malo manj. Ko sem bil stoodstotno vključen v prodajo igralnih aparatov, kar pomeni, da sem jih tudi sam prodajal, sem kar naletel teh milijon milj in bil vsako leto tudi nekajdesetkrat okoli sveta. Včasih sem tudi spal po ves mesec na letalih.

PB: Radi letite?

JP: Ne, vsakič, ko grem na letalo, mi je slabo.

PB: Zakaj pa potem? Če bi prodali vse svoje deleže, bi, domnevam, zbrali dovolj, da bi do konca svojih dni uživali na 26-metrski jahti. Kaj vas žene?

JP: Barka ni moja, je od Hypo leasinga, jaz sem samo najemnik. [smeh] Kaj me žene? Nikoli me ni stimuliral denar. Zato sem verjetno tudi napravil tak mali imperij, ker vse, kar zaslužimo, vložimo naprej. Sem zelo multifunkcionalen, kreativen, živ'c in rad se ukvarjam s poslom, ker mi ta predstavlja življenje.

Razmišljanje o tem, da bi šel ležat pod palmo, bi ubilo mojo osebnost in mislim, da nisem tak tip. In pri vsem kapitalu, ki sem ga v življenju obrnil, nisem začel kupovati avtomobilov, hazardirati ali kako drugače uživati v razkošju. Imam eno hišo, en avto, eno družino in en krožnik, s katerega jem. [smeh] Zanimivost poslovne ideje, ki jo realiziraš, je pri meni ta driving, kot je recimo pri fotografu narediti dobro fotografijo.

PB: Je res, da so v vaših podjetjih zaposleni vsi s Šmarce, ki niso ravno po državnih službah?

JP: Veliko jih je, predvsem pa so vsi prijatelji, veliko je družin. Mene to ne moti. Pri nas vemo, da vsi plujemo z eno ladjo, in tisti, ki jo navrta, mora z nje, sicer se lahko barka potopi. Rad zaposlujem ljudi, ki jih poznam, predvsem prijatelje, in bom to počel tudi v bodoče.

PB: Ali ni tako, da se pri denarju vse neha in da lahko s skupnimi posli tudi izgubiš prijatelje?

JP: Lahko, vendar moraš upoštevati kriterije. Prvi je, da jasno določiš, kaj je delo, drugi pa, koliko je to delo vredno. Priprav­ljen sem vsakemu, ki pride v mojo pisarno z zahtevo po višji plači, to višjo plačo tudi dati, če mi dokaže, da si jo zasluži. Če imaš občutek – saj ta občutek ni povsem točen, ni na decimalke, ampak na prst pa je – da je nekdo preslabo plačan za delo, ki ga bistveno bolje opravlja, lahko vedno pride k meni in se pogovori o tem.

Če mi dokaže, bo isti dan dobil višjo plačo in morebiti še poračun za nazaj. Ampak prob­lem je, ker ni takih izzivalnih zaposlenih. Pri nas ni malih menedžerjev, ki bi prišli in rekli: »Poslušaj, jaz bom tole in tole naredil. Toliko in toliko hočem, akcija!« Ni samoiniciativnosti, ni žara, ni tekmovalnosti. Ne pri nogometaših ne pri zaposlenih.

PB: Zakaj?

JP: Ne vem. Morda je nova družba preveč lagodna in ljudje nič več ne hrepenijo, nimajo dovolj kompleksov. Mi smo bili vsi zakompleksani s tem, da moramo nekaj doseči, in smo zato rinili kot norci. Danes te želje ni več. Če bi se meni vse zgodilo v mojih prvih 15 ali 18 letih življenja – internet, avto, stanovanje –, kaj bi si potem lahko še želel?

Če te pa nekdo 25 let ponižuje, da imaš komaj za bencin, potem se ta jeza s pametno osebnostjo lahko spremeni v dober poslovni tandem, kriminalni tandem ... Mnogo je teh poti.

PB: Tudi nogometna, ko ste že omenili nogometaše. Kako se je spletla vaša nogometna zgodba? Ste se sami kdaj ukvarjali s športom?

JP: Profesionalno se s športom nisem nikoli ukvarjal. Nismo strokovnjaki na pod­ročju športa in zato ves čas iščemo dream team, ki bi svojo strokovnost dokazal tudi na igrišču, in upam, da se bo to kmalu zgodilo. Sam sem prepričan, da za vsak projekt potrebuješ deset let in da prej ne moreš doseči vidnih uspehov. Je pa tako, da je šport družbeno pomemben. Mnogi mislijo, da sem prišel v šport delat biznis.

Ne, v Sloveniji se v športu ne da delati biznisa. Mi poskušamo narediti to, da bomo športu omogočili finančni perpetuum mobile, dobro organizacijo, vrhunske razmere in upali, da bodo šport­ni strokovnjaki kot krono vsega tega dosegli tudi športni rezultat, da bi se lahko vsake tri leta morda kosali s tistimi na robu Evrope.

PB: Zakaj pa nogomet? Zoran ­Janković, ki ga vi, če se ne motim, zelo cenite ...

JP: Ja.

PB: ... je pred leti rekel, da je rokomet šport po meri Slovencev. Da je nogomet že prevelik in predrag.

JP: Mogoče se z njim celo strinjam, ker je on zelo racionalen človek. Sam sem mogoče malo bolj nor in se ukvarjam s težjimi stvarmi. Upam, da bom dokazal, da se da tudi z nogometom v Sloveniji kaj narediti, in upam, da pred tem ne bomo bankrotirali, ker so stroški nenormalni. Še vedno smo prepričani, da bomo ob tem, ko bomo dobili dovoljenje za gradnjo stadi­ona, naredili enega vidnejših tovrstnih projektov na svetu.

PB: Ko ste se lotili tega projekta, ste priznali, da o nogometu ne veste veliko. Ste tudi zato preplačali prvo igralsko zasedbo?

JP: Seveda, in tega me ni sram povedati. Pričakoval sem, da v Sloveniji obstajajo profesionalci. Da bodo izkušeni ljudje za dobro plačilo svoje oddelali. In sem se očitno zmotil. Ali smo pa imeli očitno smolo, da se je to zgodilo. Neumno smo zapravljali denar, to priznam, smo se pa v tem času veliko naučili, kar sicer pomeni, da je bila šola draga, ampak vsaj kratka.

Vidimo, kaj moramo storiti, in danes vemo, da Interblock nima prav nobenih možnosti uspeti, dokler se ne bo hobotnica – organizacija, dom, stadion in šolski center – zaprla. In da potrebujemo čas, da vzpostavimo brand, pripadnike ... Smo pa veseli, da ima množica mladih v Ljub­ljani Interblock rada in prav drvi k nam.

PB: Mislite na mlade nogometaše?

JP: Nogometaše in privržence. Iskanje rešitve za nogomet v Ljubljani je tako velik proces, da je treba vedeti, da je tukaj sto stvari, ki jih je treba urediti. Nogometu je treba dati novo podobo. Podobo, ki ne bo agresivna, ki nogometa ne bo kazala v slabi luči, ki bo pomenila spremembo na trgu. To pomeni, da je treba Ljubljančanom vrniti kulturo, odnos do tega. Na tribunah ne sme biti prostora za nasilje.

Dokler se to ne bo uredilo, po eni strani zakonsko, po drugi strani pa v glavah ljudi, izgubljamo 90 odstotkov potenciala, ki ga lahko nogomet ponudi. Ženske, otroci, družine ne prihajajo na tekme prav zaradi tega, ker si na nekatere domače tekme niti funkcionarji ne upajo pripeljati svojih otrok. Skratka, gre za nov proces. Mi privoščimo Mariboru njegove navijače, Olimpiji njene, ampak mi bomo gradili na novih vrednotah. Na vrednotah nenasilja, mlade generacije – lifestyle, katerega del bo tudi nogomet.

PB: V tednu, ko je Interblock premagal Maribor in se uvrstil v finale slovenskega pokala, je v medijih bolj odmevala uvrstitev Olimpije v prvo ligo. Se vam ne zdi, da ste napravili napako, ko se niste bolj potrudili, da bi se dokopali do Olimpijinega imena, ko ste se lotili nogometa?

JP: Ne, zato ker v takšno organizacijsko obliko, kot jo ima Olimpija in jo imajo vsi drugi klubi, ne verjamem. Nikoli ne bi prevzel, se združil, spojil s kakšnim klubom, ker so organizacijske strukture v Sloveniji evidentno unikaten ostanek socializma, kjer ni upravljavca, kjer je vse naše, pa vsak dela zase. In dokler slovenski šport ne bo imel svojega gazde, dokler tisti, ki vlaga, ne bo krmilil klubov, ne bo noben klub dolgoročno preživel.

Zdaj imajo podjetja težave z denarjem za plače in nimajo nič denarja za sponzorstvo. Jaz v take strukture ne verjamem. Zakaj se najbolj nacionalen produkt, ljubljanska košarka, iz leta v leto ukvarja s samimi težavami? Zato, ker jih je polno tam, pa nihče nič ne naredi, ko se pa odločajo, pa vsi dvigujejo roke. In ko so mi ponujali, naj vstopim v to košarko, sem rekel, da samo pod enim pogojem: da vsi odidejo.

Organiziral bom ves denar in tistega, ki ga bom potreboval, poklical nazaj. To je vse. Ta organizacija je pasé. Problem teh velikih brandov – velikih za Ljubljano in nekaj okoliških vasi – je, da se nikoli ne bodo dogovorili, kako jih sprivatizirati, ker lastnik mora biti. Ali pa mora obstajati mehanizem, ki bo zmetal kup denarja v te socialistično organizirane tabore.

PB: Ob uvrstitvi Olimpije v prvo ligo so šli odzivi tako novinarjev kot vseh, povezanih z nogometom, nekako takole: krasno, Ljubljana ima spet prvoligaša. Kot da Interblock ne obstaja. Ste tudi vi dobili občutek, da greste z NK Interblockom marsikomu na živce?

JP: Hja, ne vem, ali grem na živce. Olimpija je pač star brand, razvlečen po vseh športih, in brand, ki pripada mestu Ljub­ljana. Imamo pa mi pravico graditi svojo blagovno znamko in jo bomo gradili in jo bo marsikdo še sanjal. Mladi rodovi, ki ne poznajo ne Olimpije ne Interblocka, se imajo pravico odločiti. Ljubezni do kluba ne moreš kupiti v enem letu. Zakaj bi si pa mi po dveh letih ukvarjanja z nogometom zaslužili, da bi za nami tekala vsa Ljubljana? Kaj smo pa naredili? Navsezad­nje sem presenečen, da je prišlo v Celje 2400 ljudi iz Ljubljane in okolice.

Presrečen sem, da je bilo na pokalni tekmi v Mariboru 8000 ljudi. Če nekateri javno pljuvajo po nas ali pa postavljajo v ospredje druge blagovne znamke, to pomeni samo to, da se nas bojijo. Ampak čisto nič ne trpim zaradi tega ignoriranja, postavljanja na stranski tir. Ne grem se tega merjenja, 'kdo ima daljšega'. Res ne. Bomo videli, kako bo čez pet let. Dejstvo pa je, da smo edini klub v državi, ne samo v nogometu, ki nima niti enega samega evra dolga.

PB: Kakšna je vloga Srečka Katanca v klubu?

JP: Srečko Katanec je še vedno moj ­svetovalec v klubu, tako kot je bil. Nismo hoteli begati trenerske strukture s Sreč­kom Katancem, dokler se on ne odloči, prime za delo v klubu in sede na trenersko klop.

PB: Če bi se zdaj, ko je njegova makedonska zgodba končana, odločil za to, bi ga določili za trenerja?

JP: Nisem športni direktor in na šport se ne spoznam. Ta trenutek mislim, da trenerski tim dela v redu. Protegi (športnemu direktorju, op. p.) zaupam, on krmari to barko, in če bi se zgodilo, da bi si on to zaželel, in če bi se lahko dogovorili ... Ampak trenutno ni za to nobene potrebe. Mi smo še vedno tisti, ki nismo prepričani, ali bomo v tej zgodbi sploh ostali. Če ne bo infrastrukture, ne moreš v Ljubljani nič narediti.

Lahko se Olimpija ali pa Manchester postavita na glavo, ampak na ŽAK-u (stadion Železničarskega atletskega kluba v Šiški, op. p.) ne moreš nič narediti. Vsak dober rezultat, vsaka zmaga ti pomeni strošek, ker tega dogodka ne moreš tržiti. S tako infrastrukturo, ki nima stranišč in tudi ne zagotavlja nobene varnosti, tega pač ne moreš početi.

PB: Kako se zdaj razpleta zgodba s stadionom? Do prvega avgusta naj bi dobili gradbeno dovoljenje …

JP: Zgodba s stadionom naj bi se razpletla do prvega avgusta. Računam, da je prišlo do družbenega konsenza. Še vedno so težave s stanovalci Fondovih blokov, ki vsak teden spreminjajo svoje zahteve, ker jih podpirajo propadli politiki a la Miha Jazbinšek, ki jih nagovarjajo in ščuvajo v boj, pa niti ne proti meni, ampak bolj proti županu.

Če ti ljudje na podlagi naših tolmačenj ne prepoznajo, da gre za novo kvaliteto življenja, ki bo bistveno boljša, in če ne prepoznajo tega, da solate poslej sredi mesta pač ne bodo mogli več gojiti, ker je to zemljo mesto vložilo v skupno družbo ... Trije partnerji smo, med katerimi sem jaz res največji, ampak se o vsem dogovarjamo soglasno.

PB: Vi, mesto in Olimpijski komite ­Slovenije?

JP: Tako. In kdo je lastnik te zemlje? Družba BŠP. To zemljo je mesto Ljubljana vložilo v našo firmo, in tukaj nimam nobenih težav. Fondovci zdaj zbirajo neke dokumente, da ta zemlja pripada njim, ampak te se v naravi ne da več vrniti. Lahko jim mesto izplača odškodnino, ker jo je kot kapital vložilo v družbo – in that's it.

Fondovci lahko samo zavirajo postopek, vendar bodo tisti, ki ga bodo neupravičeno zavirali – ker mi smo namreč vse naredili korektno po zakonu – za to tudi odškod­ninsko odgovarjali. Gotovo. Vsak mesec zaostanka pri gradnji stadiona nas stane od 300 do 400 tisoč evrov.

PB: Ko govorimo o Plečnikovem stadionu, dodajamo pridevnike, kot so: biser, mojstrovina ... Se tudi vam zdi ta stadion arhitekturna mojstrovina?

JP: Treba je dobro formulirati. Ta stadion nikoli ni bil Plečnikov stadion, ampak je bil Bežigrajski stadion, ki je nastal iz Plečnikove mojstrovine. Ta Plečnikova mojstrovina je bila narejena za druge reči in nikoli ni bila oblikovana za nogometni stadion ...

PB: Za tisti evharistični kongres ...

JP: S tem da je od kongresa dalje to bil stadion, ki nima nobenih pravilnih karakteristik stadiona. Začenši od tega, da ima slabo varnost, da je narobe obrnjen, da je VIP-tribuna na napačnem mestu ... Skratka, kot stadion ni prav posrečena zadeva. Je pa arhitekturno in zgodovinsko gledano to diamant. Mi si želimo ohraniti tako stadion kot obrobne dejavnosti, ki ga bodo preživljale.

Če ne bi imeli radi Plečnika, če se ne bi zavedali pomembnosti tega, da v središču Ljubljane ohranimo Plečnikovo mojstrovino, bi na Rudniku kupili za pol ceneje bistveno več zemlje in tam naredili fatamorgana projekt. Ampak naš good will je prav v Plečniku. Mi ga spoštujemo in smo se borili, da ga stoodstotno ohranimo. Do zadnjega kamna, z vsemi drevesi, hortikulturo, stebri ... In tako tudi bo.

PB: Kljub temu vas je Damjan Prelovšek, vodja direktorata za kulturno dediščino, označil za modernega barbara, ki kupuje poceni zaščitena zemljišča, da bi iz njih napravil gradbene parcele.

JP: Ja, to je bilo zelo nekorektno, neupravičeno in zato ga bom tožil in dokazal neupravičenost njegovih trditev. Pač, človek me je v naboru čustev pretirano napadel, me užalil in kar nekaj mesecev zaradi tega nisem spal, ker me je skrbelo. Delal sem s pozitivnimi nameni, poskušal biti družbeno koristen in usklajen z okolico, in ko neki državni uradnik, ki se preoblečen v popoldanska oblačila tretira kot plečnikoljubec in največji strokovnjak zanj, izjavi kaj takega, ima to težo. Teža njegove izjave me je zaznamovala.

Na stotine ljudi me je spraševalo, ali bom res podrl celega Plečnika, ali bom tam res napravil fužinska stanovanja. Takšne nenadzorovane izjave si tak intelektualec na takšnem delovnem mestu ne bi smel privoščiti. Še posebno zato ne, ker je bil on kot direktor direktorata edina in najmočnejša uradna oseba, ki bi morala to že zdavnaj zaščititi. Rezultat njegovega dela so vsi problematični kulturnovarstveni projekti v Ljubljani in v širši okolici. On je demantiral odločitev zavoda za kulturno dediščino in s tem ponižal vse svoje ljudi.

PB: Ali je, če ne dobite dovoljenja za gradnjo stadiona, za vas nogometna zgodba z Interblockom končana?

JP: Lahko da bomo podpirali mladinske kategorije nogometašev, lahko da bomo še ostali v športu, ampak prav gotovo bodo naša vlaganja, kakršna zdaj načrtujemo, zmanjšana za 90 odstotkov. In lahko da bomo Interblock opustili ali pa ga komu predali. Preprosto, ne morem biti voznik formule 1, če nimam ne ekipe ne dirkalnika. Brez infrastrukture se tukaj ne da nič narediti.

PB: Prihaja poletje. Kam jo boste mahnili s svojo jahto?

JP: Odšel bom na morje in upam, da bom imel čim več časa, da si napolnim baterije. Običajno na morju pišem kakšne nove projekte, ker mi ne paše, da bi se čisto razpustil. Točnih načrtov pa še nimam.

PB: Kakšen avto pa vozite?

JP: Vozim BMW serije sedem že 10 ali 15 let. In še naprej ga bom vozil.

PB: Tiste tri motocikle, o katerih sem prebral v nekem intervjuju, še imate?

JP: Imam še dva. Sem ljubitelj motorjev, ampak sem tudi ugotovil, da nimam časa zanje in da ti moji lepotci stojijo v garaži od tri do štiri leta, nakar jih prodam s 500 kilometri na števcu. Zato sem enega prodal, imam pa še KTM, s katerim se občasno vozim, in imam harleyja, ki je bil narejen ob stoletnici in se mi zdi kot izdelek preveč lep in pomemben, da bi ga prodal, zato ga bom kje razstavil, instaliral v kak bar ali kam drugam.

Tadej Golob

Foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri