Janez in Sebastjan Gorišek: Načrtovalca smučarskih skakalnic

  • 12.05.2015

Prijazen pogovor z očetom in sinom, ki sta se specializirala za nenavaden poklic – načrtovanje skakalnic, še posebno velikank. O preobrazbi iz padalnic v letalnice, o tem, kdaj bodo ljudje leteli 300 metrov, ter o Nemcih in Gadafiju.

(Foto: Bor Dobrin)

3 fotografije v galeriji

Karkoli slabega si že sami mislimo o sebi – in Slovenci to znamo (pogosto ne brez osnove) – ampak če se vzamemo v roke, lahko združimo severnjaško natančnost in delavnost ter južnjaško vehemenco in prebrisanost, in kar nastane, je najboljše na tem planetu.

Vsake toliko se v tej deželi pojavijo, na primer, Akrapovičevi izpušni sis­temi, ki jih morata odkupovati tako Porsche kot Yamaha, če hočeta, da njihovi dirkalniki lepo zvenijo in se še lepše peljejo, pa Boscarolovi pipistreli, ki so boljši od vsega, kar spusti v zrak konkurenca nekajkrat večjih in bogatejših držav, pa Avseniki, Tina Maze in drugi športniki.

V to kategorijo sodita tudi naša tokratna intervjuvanca, Janez in Sebastjan Gorišek, oče in sin, ki načrtujeta skakalnice, še posebno tiste, ki jim pravimo velikanke in so nekak­šni kiti med športnimi objekti – ogrom­ne, toda lepe v svojem elementu. »Moj oče je edini na svetu, ki zadnjih 50 let 24 ur na dan razmišlja o gradnji skakalnic,« pravi Sebastjan, ki ni videti nič manj zagret. Lahko bi rekli, da je nadomestil Janezovega starejšega brata, se pravi svojega strica Lada, ki je konec šestdesetih z Janezom poskrbel, da je pod Poncami zrasla največja skakalnica na svetu.

Na isti, le precej prenovljeni zdaj že četrti ali peti različici, bo teden dni po izidu te revije potekalo tekmovanje ne samo med skakalci, ampak tudi med skakalnicami oziroma skakalnicama v Planici in Vikersundu, kjer je Anders Fannemel za meter in pol popravil vsega en dan star rekord Petra Prevca. Če bo pihal pravi veter, če se bo na zaletišču vohalo čevapčiče in če bo Peter Prevc tak, kot je bil na Norveškem, potem bi znalo nesti dlje od tistih Fannemelovih 251 metrov in pol in bo za nekaj trenutkov spet vzpostavljen kozmični red.

Rekord bo spet tam, kjer mora biti – v Planici, kjer se je lov za daljavami začel in kjer sta padli tako stotica kot dvestotica. »Tudi tristotica bo,« pravi Janez Gorišek. Prenovljena velikanka naj bi bila že zdaj pripravljena na to.

PB: Začel bi z rekordnim skokom Petra Prevca. Pa pozabimo na onega Andersa Fannemela dan kasneje. [smeh] Peter je potreboval ... koliko sekund od vrha zaletišča pa do odskoka?

JG: Od šest do sedem sekund do odskoka, potem pa več kot osem sekund letenja.

PB: Odskočil pa je pri 100 kilometrih na uro?

JG: To je skoraj noro. V Planici smo že skakali pri 110 kilometrih na uro, celo pri 111 kilometrih na uro, ko smo še skakali s staro tehniko, tako da imamo še toliko rezerve.

PB: Ali njegova hitrost v zraku ves čas narašča?

JG: Ja, ampak tudi ne toliko.

SG: Letos je pri rekordu dosegel 120 kilometrov na uro.

JG: Ampak to je malo.

SG: V Planici so tudi [v bližnji zgodovini] dosegali hitrosti 128 kilometrov na uro.

JG: Vse se je zmanjšalo, ker je to odvisno tudi od kombinezonov. Zdaj zgleda, da so izdelali zelo dobre, da se fantje z njimi počutijo dobro, varno.

PB: Pri kateri hitrosti pa bi še lahko pristali in ostali na nogah?

JG: Pri 130, tudi pri 140 kilometrih. Skoke pri takšnih hitrostih smo tudi na­črtovali. Pri tej hitrosti bo šlo 300 in še več metrov.

PB: Pristajalna hitrost torej še ne pomeni težave?

JG: Ne še. Bi pa rekel, da je osnova. Glede na hitrost pri doskoku smo zmeraj načrtovali skakalnice. Odkar jo pač merimo, ker včasih je niso. V Bloudkovih časih niso vedeli, koliko je, in so napravili spodaj radije manjše kot v naletu. [smeh] Ravno obratno. Takrat je pač niso merili.

PB: Kakšne sile pa delujejo na skakalca, ko pristane pri 250 metrih? Ali jih merimo v G-jih?

JG: Ne vem. G-jev nikoli nismo merili. Sem pa uporabljal formulo za izračun vpliva centrifugalne sile na skakalca pri doskoku.

SG: Nekaj raziskav je bilo narejenih, sploh Nemci so veliko delali na tem, ampak so ugotovili, da je vsako telo drugačno, da ima vsak skakalec drugačno krivuljo leta in so zato kakršnekoli napovedi nemogoče. Tako kot se ne da napovedati krivulje leta, ker se lahko ta razlikuje že med dvema skokoma istega skakalca, pač zaradi različnih komponent, recimo vetra, ki je zelo pomemben. Od njega je odvisen tudi kot pristajanja.

PB: Končujete prenovo planiške velikanke. Kako zelo se bo razlikovala od prejšnje?

JG: Ta, ki zdaj nastaja, bo pravzaprav povečana prejšnja. Naredili smo večjo skakalnico, s tem, da smo ohranili iste elemente, raztegnili smo jo kot harmoniko.

SG: Smo pa njene nove profile že nekaj let prej preizkusili v snegu.

JG: Za to je zelo zaslužen Sebastjan, ki je na planiški skakalnici delal že vse mogoče. Vozil je zastavo, ves čas hodil z menoj tja. Nekoč, v sedemdesetih letih prejšnjega tisočletja, je celo padel v neko jamo in hvala bogu, da je imel s seboj radijsko postajo, da sem ga našel. [smeh]

PB: A ob velikanki?

SG: Sledil sem teptalcem, zastavonošem. Včasih je veljalo – če se spustiš z zastavo po velikanki, sodiš med top smučarje. Sledil sem bratu in drugim, ki so smučali po celem snegu, in takoj, ko sem zavil s potke, sem padel pod smreko. Pri tem so se smuči obesile za veje, jaz sem pa bing­ljal z njih kot netopir. K sreči mi je dal foter walkie-talkie, da se me je znebil ...

JG: Celo dva si imel.

SG: In na srečo sem ga znal uporabljati, da sem ga priklical s stolpa. Glede pritiskov pa, če se vrnem k njim. Imeli smo dober izračun, ki si ga ti naredil [se obrne k očetu]. Če pristaneš tako, da ne prekinjaš skoka. Recimo razlika med Romoerenom in Ahonenom 2005. Romoeren je zdržal do konca in je skoraj sestopil s smuči. Ahonen je pa predčasno končal let, kar pomeni, kot bi letalo doživelo stole, izgubo vzgona.

Če zdržiš do konca, delujejo nate povsem druge sile, ker se pojavi tako imenovani background učinek. Bliže ko je skakalec pristanku, tem bolj se stiska zrak pod njim in nastane nekakšna blazina. Če pa ustaviš let, je pa tako, kot bi skočil z drugega nadstropja. Vasiljev, ki je pristal pri 254 metrih ...

JG: On je pa težek ...

PB: Kakšna bo nova planiška velikanka v primerjavi z Vikersundom?

JG: Vse so enake. Naša ideja je prav ta, da naj bodo vse enake, da ne bo zamere. Veliko je pa seveda odvisno tudi od vremenskih razmer, od nadmorske višine ipd. Tukaj so razlike zelo velike, vsaka ima kakšno posebnost. Kdor bo znal izkoristiti te posebnosti, bo letel dlje. S tem smo dali vsem enake možnosti.

PB: Profili skakalnic so pa enaki?

JG: Podobni.

SG: Profili so prilagojeni razmeram na vsaki od teh skakalnic. Niso enaki.

PB: Je Vikersund z daljavo 251,5 metra bolj ali manj dosegel svoj maksimum?

JG: Oni so pri tem malo izkoristili svoje razmere, predvsem nizko nadmorsko višino, ker je skakalnica skoraj na ničli in imajo zato deset odstotkov večjo gostoto zraka kot Planica.

SG: Imamo pa mi vzgonski veter. Kadar je.

JG: Ja, ampak samo ta veter nas rešuje. Oni imajo to naravno dano in zato sva midva načrtovala težjo skakalnico v Vikersundu, so jo pa naredili lažjo. Malo so zamešali. Naklon so naredili 32-stopinjski, midva sva pa načrtovala 31- oziroma celo samo 30-stopinjskega.

PB: Kaj to pomeni?

SG: Naklon na točki K. Malo so jo poširvali, kot se reče.

PB: Naredili so jo bolj strmo?

SG: V enem delu, ampak nič hudega, bodo popravili.

JG: To se jim je zgodilo, ker bolj slabo merijo. [smeh]

PB: Vidva sta sodelovala pri prenovi skakalnice v Vikersundu?

JG: Od začetka do konca. Absolutno sva njena projektanta, od začetka do konca, vse.

PB: Ali nista na tak način Planici vzela rekord? Nista nič narodnozavedna?

SG: Prav zato, ker sva narodnozavedna. [smeh]

JG: Če hočeš preživeti, morajo vsi nekaj dobiti. Če si sam, te izključijo, moraš sodelovati. Mi imamo združenje KOP – Kulm, Oberstdorf, Planica, zdaj so pa zraven še Norvežani z Vikersundom in Čehi s Harachovom. To združenje nas drži nad vodo in skupaj se borimo s FIS, ki je proti. Trenutno smo edini, ki se upiramo Fisinim pravilom, ki so jih naredili nekateri, da bi zaslužili denar, in zaradi katerih bi lahko smučarski skoki stagnirali.

Govorim o pravilih za skoke na mali in veliki skakalnici. To zna narediti vsak, nobenega načrtovalca ne potrebuješ, ampak to je konec razvoja. Z letalnicami smo si pa izborili razvoj, in to so nam morali priznati, ni pa bilo preprosto, to je bil boj.

PB: Prebral sem intervju z vami, v katerem ste rekli, da bi v Planici šlo do 270 metrov?

JG: To je rekel Sebastjan, ampak je govoril o bodočnosti.

SG: Oče je letalnice vedno projektiral tako – že prej z bratom – da so bile priprav­ljene za prihodnost. To je tudi izvirnost njegovega projektantstva, temu se pravzaprav reče projektantstvo, kot ga jaz razumem. Tudi nova letalnica je projek­tirana tako, da se jo bo dalo, ko se bodo spreminjala pravila v FIS ...

Zakaj smo šli v Vikersund? Predlog je leta 2010 dal Hubert Neuper, ki je predstavnik Kulma, tamkajšnji glavni menedžer, ki je videl, da smo v Planici izkoristili zadnjo mož­nost s takratno planiško velikanko, ki je bila nekakšna tretja vmesna prenova. On je predlagal FIS, da bi višinsko razliko med odskočnim mostom in najnižjim delom doskočišča, tako imenovano točko U, ki je bila prej dovoljenih 130 metrov in smo jo mi izkoristili do maksimuma, povečali za 20 metrov ...

JG: Celo na 170 metrov.

SG: Pretiraval je, ker bi takrat govorili pa že o 300-metrskih letalnicah. Razvoj, če hočeš, da je pravi, mora biti postopen, korak za korakom, da lahko mi sledimo skakalcem in skakalci nam. Oče je pa na naslednjem sestanku FIS v Zürichu znanstveno pojasnil, zakaj nam zadostuje samo pet metrov večja višinska razlika, in na osnovi tega njegovega pojasnila so sprejeli to 135-metrsko višinsko razliko in tako sva lahko sprojektirala Vikersund. To je bil tudi eden od pogojev, ne prav direktno izrečenih, in sicer da bodo do­volili razvoj, če bomo sodelovali s tujino. Tako kot je rekel oče: »Če ne sodeluješ, ostaneš sam in propadeš.« Morali smo iti ven, da smo lahko delali tudi doma.

Ampak ta sedanja letalnica ni narejena samo za enkratno povečavo. Zdaj moramo počakati, da vsi naredijo podobne skakalnice, da se na njih izurijo vodstva tekmovanj, da bodo znali prepoznati, kako se vodijo tekme, in se ne bo doga­jalo, da jih bo samo deset skočilo do dna. Ko na kakšni tekmi vztrajajo samo z enim naletom, se mi zdi, kot da bi hoteli kaznovati tri četrt skakalcev. To ni več vodenje, to je kaz­novanje. Predvsem je pomem­bno, da bo to prepoznalo vodstvo FIS, ki tudi dirigira vodenje tekmovanj na osnovi prej sprejetih pravil, ki pa se na letalnicah ne obnesejo, kot so pričakovali.

JG: Fantje pa trpijo. Oni bi radi uživali, jih pa stiskajo s pravili.

PB: Ali niso pri 270 metrih tla pod velikanko že povsem ravna?

SG: Govorim o skakalnici, ko bodo dovoljene povečave. Ko smo se lotili prenove skakalnice, so vsi mislili, da bomo kopali v tla. Ne, oče je pa prišel z idejo, da gremo gor. »Kam gor?« so rekli. Seveda moraš iti gor, če si hočeš spodaj še prihraniti prostor. V Planici nismo dvignili skakalnice samo za dovoljenih pet metrov, ampak za sedem in pol. Se pravi, da bomo spodaj morali nasuti dva metra in pol, zgoraj je pa ves nalet narejen tako, da se ga da z ne prevelikimi sredstvi spremeniti še za dve povečavi. Takrat bo pa mogoče v Planici skočiti tudi 270 metrov. Ko bodo pravila to dovoljevala, je pa ta skakalnica že zdaj skrita v obstoječi. Temu pravim jaz genialnost mojega očeta.

PB: Za 300 metrov bi morali pa zgraditi novo?

JG: Ne, ista bi ostala, kot je zdaj, ker ima elemente tako vgrajene, da se jo da po­večevati, kot se raztegne harmonika. Navzgor in navzdol.

PB: Pa vas pri teh povečavah ni strah, da bi skakalca ob prevelikem vzgonskem vetru preprosto odpihnilo med gledalce? Že zdaj vidimo, da se morajo včasih prav potruditi, da ne bi šlo predaleč.

JG: Za zdaj še ne. Res je, da so skakalci danes lažji, kot smo bili mi nekoč. V mojih časih smo bili težji in smo šli kot krogla skozi zrak [smeh], zdaj gredo pa bolj kot letalo. Temu je treba prilagoditi tudi kombinezone, da so stabilnejši. Fantje letos letijo zelo stabilno.

SG: Lani je bilo katastrofalno, kar se tega tiče, in je bilo tudi veliko poškodb, predvsem kolenskih. So šli kot krogle. Potem so kombinezone minimalno izboljšali, popravili aerodinamiko in zdaj letijo.

JG: Te kombinezone izdeluje Tepeševa žena in so jih naštudirali.

SG: Slovenci smo postali neverjetno močni tudi v industriji smučarskih skokov. Elanove smuči, recimo. Ne glede na to, kako je s podjetjem, ampak razvoj je še vedno močen, vezi, ki jih uporabljajo vsi, je razvil Slatnar, letno-zimske smučine mana original bratov Tomazin. Smučino so uporabljali tudi na nordijskem svetovnem prvenstvu. Zdaj v Falunu, recimo, so se skakalci pognali po slovenski smučini, ki je high tech. Nemci, Avstrijci, vsi znajo dobro izkoriščati smučarske skoke in končno so se še naši ljudje zbudili. Tudi naši arhitekti, s katerimi sodelujemo in delamo skakalnice v Turčiji in v Astani v Kazahstanu. Da dobivaš take pomembne projekte, pa že pomeni, da si nekaj dosegel. Moj oče je pa alfa in omega tega že 45 let.

PB: Saj to je moje naslednje vprašanje. V osnovi je ta sedanja planiška velikanka nastala že konec šestdesetih s prvo tekmo leta 1969?

JG: Ja.

PB: Je res, da ste zamudili na uvodno tekmo?

JG: Ja, v avtobusu sem bil, ko se je začela, je bil pa tam moj brat, s katerim sva sodelovala. Njeno gradnjo sem prevzel, ker sem bil po Bloudku zadolžen za Planico. Takrat je Stano Pelan rekel, da se vsi cufajo samo za denar, in potem sta šla z Gorjancem do mene in me vprašala, ali bi želel sodelovati, in sem začel direktno načrtovati veliko skakalnico. Potem sem šel v vojsko, iz vojske v Libijo, ker je brat rekel, naj grem, da bo že on vse naredil zame. On je bil tudi gradbenik in direktor podjetja, v katerem sem delal. Še prej me je pa poslal v Skopje, ki ga je porušil potres, in sem tam delal na statiki in podobnih rečeh.

PB: Bila pa je to vaša prva skakalnica? Prej ste jih sam preurejali, če se ne motim?

JG: Jaz sem že Bloudkovo skakalnico naštudiral, kako bi jo predelal, povečal. Prišel sem do tega, da bi jo bilo možno povečati samo do 150 metrov, jaz pa sem razmišljal že o večji. Brat je to razumel in je zato vztrajal pri novi. Zato smo s Fin­žgarjem hodili okrog in iskali prostor za novo skakalnico. Že Bloudek ga je iskal, ampak takrat ga ni bilo več, bil je pa Janez Kerštajn, njegov pomočnik. On je rekel: »No, tu nekje sva bila.« Na osnovi tega sva s Finžgarjem ugotovila, da bo tam dovolj prostora za novo, potem je pa moj brat narisal 11 tras in se na koncu odločil za eno. So pa bile vse težke, nobena ni bila lahka. Sem se pa učil na Bloudku, učil na njegovih napakah. Takrat so vsi mislili, da bo razvoj vertikalen, da bomo delali tako ...

SG: Padalnice.

JG: Ja, padalnice, jaz sem pa kot skakalec vedel, da gremo lahko tudi v horizontalo. Bloudek je imel spodaj hude radije, prestrme, 41-stopinjske. To si padel not kot v jamo. Zdaj znašajo radiji 30, 31 stopinj, in to na letalnici. Ves ta razvoj smo morali peljati, ker ga niso razumeli. FIS je postavila pravila, potem so se jih pa vsi slepo držali, mi pa ne. Zmeraj smo vse po svoje naredili. Hvala bogu, da takrat ni bilo tako hudo, da so nam verjeli in da smo lahko sodelovali. Takrat so bili med tistimi, ki odločajo, tudi skakalci in so nas razumeli, zdaj so pa delo prevzeli arhitekti, ki niso nikoli skakali, so nekako samo kšeftarji.

PB: Ob Planici in smučarskih skokih ne moremo mimo inženirja Stanka Bloudka, ampak ko sem brskal po podatkih, sem naletel na čudno reč. Bloudkova velikanka, tista stara, ki se je pred leti pod težo snega podrla, naj sploh ne bi bila njegova, ampak naj bi jo zgradil inženir Ivan Rožman. Kako je s tem?

JG: Za to moramo malo v zgodovino. Najprej je FIS dovoljevala točko P, to je točko na koncu pukla, do katerega naj bi se skakalo. To je bila nekakšna kritična točka. Takrat je znašala ta točka P 70 met­rov. Z razvojem skokov so jo premaknili na 80 metrov. Rožman je bil pa homologator skakalnic in je kandidiral za gradnjo te skakalnice in je rekel, da jo bo tudi financiral. Bloudek je bil pa nenehno v Planici, tam je spal in je v Planici zgradil dom Planico in vse te reči – smučišče, drsališče, teniška igrišča ... Skakalnica je bila del tega. Posel je dobil Rožman, ki je sprejel nova pravila, da se skakalnica poveča za deset metrov, in se je lotil dela, ampak je pravzaprav ni dokončal. Ker je bil Bloudek takrat tam znan, so ves čas govorili samo o Bloudku, nič pa o Rožmanu. Morali bi reči, da sta jo naredila skupaj, pa bi bilo v redu ...

SG: In bi bil mir.

JG: Ker pa tega ni bilo, je Rožman zameril in pustil vse skupaj. Bloudku so potem zamerili, ker ni bil bolj korekten in vse to. Kolikor sem jaz videl, je bil Bloudek res malo ljubosumen. Bil je dober, po svoje pa ljubosumen, ker je samo to delal. Žene ni imel, samo delo. Skakalnico so potem pravzaprav dokončali Norvežani, v snegu so naredili profil, ker so pravzaprav takrat skakalci sami teptali sneg, in na njej skočili nov rekord, 92 metrov. Bloudek je pa ta profil posnel in nasled­nje leto, leta 1935, zgradil skakalnico, kakršno smo potem poznali.

PB: Kakšen človek pa je bil Stanko Bloudek?

JG: Bil je dobričina, zmeraj enako naprav­ljen, rad se je pogovarjal. Spraševal sem ga o skokih, to me je pač zanimalo: odriv, odskok ... On nam je to po svoje razložil. Še danes je ta odriv nekakšna tajna, vse se vrti okrog njega, pa nihče točno ne ve, kako. Takrat smo vse sorte preizkušali, pred odrivom čepeli z rokami naprej ... Povsem drugače kot danes.

Janez in Sebastjan Gorišek

PB: Vi ste še skakali z rokami naprej?

JG: Ne, vrteli smo. Čisto prvo fazo sem dal skozi. Finžgar je recimo trikrat zavrtel, preden je pristal.

PB: Ste verjeli, da to pomaga pri dolžini skokov, ali je to pri takratni opremi dejansko pomagalo?

JG: Pomagalo ti je preživeti. [smeh] To je bil boj za preživetje. Najbrž nam je pomagalo pri ravnotežju.

SG: Pri naletu so dosegli hitrosti sto kilometrov na uro, s tem da so skakali z lesenimi smučmi in z gojzerji. X-games, to, kar so danes X-games, ste bili takrat vi. [smeh]

PB: Kakšen skakalec ste bili?

JG: Začel sem v Šentvidu pri osmih letih. Skakal je tudi moj brat, tik pred vojno, ampak nikoli dobro, ker ni imel časa za treninge, ker je nenehno študiral. Revček je dobil najslabše smuči, propelerce smo jim rekli. In je skočil in zmeraj padel, ker so se smuči zvile. Te smuči je potem dal meni, dolge so bile 160 centimetrov. Med vojno sem ves čas treniral na veliki 40-metrski skakalnici v Šentvidu, drugi fantje pa ne, ker so bili v vojski. Ampak ker so točno v osi skakalnice postrelili 25 talcev, med njimi tudi gospoda Kolba, lastnika tovarne smuči, največje tovrstne pri nas, predhodnice Elana, nas je gospa Kolb prosila, da ne bi tam več imeli skakalnice. Potem je šel Jermanov Tone, ki je skrbel za to v Šentvidu, z Bloudkom iskat nov prostor in ga je našel v Guncljah. Ob tej gradnji sem bil ves čas prisoten.

PB: Vaš rekord, 105 metrov, je pa iz Planice?

JG: Ja, iz Planice. Takrat sem bil že pošteno v formi in sem skočil dvakrat z najnižjega naleta 105 metrov, to pa zato, ker sem se bal, da bi šel predaleč.

SG: Povej, da si bil dvakrat študentski prvak. To je pomembno.

JG: Potem sem bil študent in so mi rekli, da moram na svetovno prvenstvo študentov, pa sem rekel, da ne bom, ker sem džek in bom skakal samo pri članih, pa so me vendarle pregovorili in sem moral iti na prvo svetovno prvenstvo študentov v St. Moritzu. No, tam sem pa zmagal. Na študentskem svetovnem prvenstvu v Sarajevu sem bil drugi, leta 1956 sem pa nastopil na olimpijskih igrah v Cortini D'Ampezzo. Do takrat sem ves čas rasel, edino na olimpijskih igrah sem ga polomil. Imeli smo samo dva skoka in tik pred skokom sem spil ovomaltino in postal povsem mehek.

PB: Ovomaltino?

JG: Kakav, ampak jaz nikoli v življenju tega nisem pil in me je zdelalo. [smeh] Pred tem sem skakal deset metrov več, po tistem kakavu sem se pa samo čez skakalnico zapeljal. Malo sem jokal, ampak kaj sem pa hotel.

PB: Ste izbrali študij gradbeništva že z mislijo na gradnjo skakalnic?

JG: Ne. Brat je bil zame bog in batina, ker je bil osem let starejši, skoraj devet. Bil je zelo brihten, zelo energičen. Vedno sem ga posnemal pri vseh njegovih dejavnostih. On je doma zmeraj študiral, pa ne sam, s kolegi, ki jih je vlekel za seboj. Sami fajn fantje. Hotel sem na fakulteto za šport oziroma DIF, ki je bil pa takrat samo v Beogradu, in nisem šel, pa hvala bogu, da nisem šel. [smeh] Potem sem razmišljal, kam bi šel, kaj mi ustreza. Imel sem kolega, ki je študiral kemijo, in me je navduševal zanjo, ampak sem videl, da ne bo šlo. Geometer, sem si rekel, da je preveč natančno, ne bo šlo. Tile fantje, ki so študirali z mojim bratom, so me pa hecali in sem rekel, da bom študiral gradbeništvo. Brat pa: »Ne, to je pretežko, tega pa ti ne moreš!« »A,« sem rekel, »točno to bom študiral.« Iz trme, ker je bil brat proti. Moj brat je bil potem na fakulteti asistent, in ko smo pisali prve teste, mi jih je še on popravljal.

PB: Pot do konstruktorja skakalnic je bila precej ovinkasta. Najprej popo­tresna obnova Skopja, potem pa še delo v Libiji?

JG: Ko sem odšel v Skopje, sem že načrtoval skakalnice. Brat je imel biro arhitektov, ki so se preselili na Bled, in ob tem biroju je stala majhna baraka, za katero mi je moj brat rekel: »Glej, tule imaš biro in delaj.« Zrihtal mi je posel in sem začel načrtovati. Okoli Bleda so se veliko ukvarjali z lesom, jaz sem pa načrtoval žage. Tako sem začel, to je bilo moje delo, potem sem delal pa zelo različne reči. Od hotela Park naprej in ZPIZ v Ljubljani, ki je bila prva klimatizirana stavba v Jugoslaviji. Jaz sem imel nadzor nad vsem tem. Bil sem glavni nadzornik pri gradnji hotela Larix v Kranjski Gori. Potem je leta 1963 Skopje prizadejal potres, in ker je bil moj brat zelo aktiven, je videl, da iščejo ljudi, in me je poslal dol. In sem pač moral iti.

PB: Je bilo mesto zelo porušeno?

JG: Ja, precej. Nekateri deli mesta zelo, drugi pa ne. Tam sem doživel tudi dva popotresna sunka, pri katerih so ljudje skakali iz hiš. Mi smo stanovali v baraki, tako da ni bilo tako hudo. V Skopju smo skušali popravljati in reševati objekte. Pri enem sem se zelo potrudil, ker sem si rekel, da ta pa mora ostati kot dokaz, da sem bil tam. V neko zelo visoko stavbo sem vgradil diagonale. Ta še danes stoji.

PB: Potem pa za sedem let v Libijo?

JG: Po Skopju sem se vrnil k bratu in nekaj časa načrtoval zanj, delal na objektih, brat me je porinil v vse mogoče reči. V Libiji so takrat po kraljevem ukazu, ukazu kralja Idrisa, gradili novo mesto Barče. Staro je prav tako porušil potres. Deset nas je šlo tja: trije arhitekti, trije gradbe­niki pa štirje geometri. Mi smo bili tisti, ki naj bi nadzirali in vodili vse skupaj. Imeli smo tehničnega izvršnega direktorja Omarja Ben Amarja. Naš vodja je bil Blaž Vogelnik, ki pa se je moral vrniti na fakulteto, in smo ostali brez vodje. Naš libijski vodja Ben Amar je pa tudi napredoval, postal je minister in je bilo treba določiti nekoga, ki bo vodil namesto Vogelnika.

Niti ne vem, kdo je mene predlagal na to mesto, ali Vogelnik ali Ben Amar, ker smo Slovenci do takrat bili med seboj že skregani [smeh], smo že imeli dve stranki. Jaz sem šel svojo pot, z vsemi sem hotel biti prijatelj, kdor je hotel biti z menoj, v redu, kdor pa ne, pa pač ne. Mogoče sem zaradi tega postal celo izvršni direktor, ampak kaj hočeš hujšega pri Slovencih. To je bila katastrofa. [smeh] Niso mogli verjeti, da sem postal direktor. To je bil tudi edinstven primer, da je bil tujec direktor v Libiji, ker sem prevzel tudi mesto Bena Amarja, to pa zato, ker je imel Ben Amar mlajšega brata, ki je študiral arhitekturo, pa bolj počasi, in Ben Amar ni hotel tega mesta prepustiti komu drugemu, čuval ga je za svojega brata. To je trajalo tri leta, potem je pa Hamdi Ben Amar vendarle doštudiral in sem postal njegov pomočnik.

PB: Leta 1969 ste se vrnili v domovino. Tega leta je tudi Gadafi prevzel oblast v Libiji. Ste bili ob revoluciji še tam?

JG: Sem bil. Ko je prišlo do revolucije, smo 14 dni ostali po hišah. Nič nismo vedeli, kaj se dogaja, kdo je prevzel oblast. Potem ko nam je to postalo jasno, smo začeli spet hoditi v biro na delo, v prostor, v katerem smo bili vsi zbrani. In potem se neki dan odprejo vrata in v sobo stopi Gadafi. Skočil sem, da bi ga pozdravil, ker sem pač sedel najbliže, pa se je samo obrnil in šel naprej do sobe, kjer bi moral biti Hamdi, direktor. Njega ni bilo, ker je seveda že prej zbežal. Potem se je Gadafi obrnil in odšel. In ker smo bili vsi na delovnih mestih, nas je pustil na miru, nas ni razhajkal tako, kot je druge. Spomnim se, da je takrat hotel podreti džamijo, ki smo jo gradili v tem mestu, ogromno, s štirimi minareti, pa je potem ni.

PB: V Sloveniji poznamo kar nekaj uspešnih bratovskih navez, od športnih, kot sta bila brata Petrič, do glasbenih, kjer sta najbolj znana brata Avsenik. Kakšno je bilo vaše sodelo­vanje z Ladom?

JG: Ko sem bil še majhen, me je še tepel. Ata mu je rekel: »Tule ga imaš, pa ga rihtaj, jaz ga imam dosti.« Tako da sem bil vedno pod njegovim nadzorom, ampak sem ga imel zelo rad, ker je bil zelo brihten, pa neko energijo je imel, tako da sva imela povsem v redu odnose. Kar se pa skakalnic tiče, je bilo pa tako. Ko bi moral iti v Libijo, sem rekel, da ne grem, ker sem ravnokar prevzel Planico, ker mi ta več pomeni. Brat je bil pa bolj na denar mahnjen in mi je rekel: »Če hočeš preživeti, pojdi v Libijo, saj bom jaz v Planici vse naredil.«

Je pa že prej kot direktor biroja, v katerem sem delal, hodil gledat, kaj rišem, ko sem delal povečavo Bloudkove. Takrat je kaj pokritiziral, ampak še ni bil zelo vključen. Je pa potem hitro prevzel vse naloge. Ko sem odšel v Libijo, je torej on prevzel to delo na novi skakalnici. Imel je geometra, ki pa se je zmotil in za deset metrov povečal skakalnico, tako da smo imeli srečo, da je bil glavni homologator pri FIS takrat moj prijatelj Heini Klopfer, s katerim sva še skupaj skakala in po katerem se danes imenuje letalnica v Oberstdorfu in ki je tako skakalnico sprejel. »Naj gre stvar naprej,« je rekel.

PB: Prebral sem, da naj bi imela planiška velikanka najboljšo mikroklimo za skoke na svetu. Ali to drži?

JG. Po svoje jo ima.

SG: Ob pravih razmerah se pojavi vzgonski veter.

JG: Sonce segreva Ponco in sproži kroženje zraka.

PB: Ste takrat, ko ste določali lego skakalnice, to že vedeli ali ste imeli preprosto srečo?

JG: Ne, to je Planici dano, ampak takrat tega skakalci sploh nismo znali izkoriščati. Ni bilo kombinezonov in drugih reči, da bi vzgonski veter lahko vplival na skoke. Zdaj se kaže kot prednost za letenje. Ima pa Vikersund za deset odstotkov gostejši zrak.

SG: Čeprav tole, kar smo videli letos v Vikersundu, ni prav zelo običajno. Tole so njegovi magični trenutki. Po navadi so imeli vse sorte težav z vetrovi in nasploh z vremenom.

PB: Je res, da ste že ob gradnji velikanke v šestdesetih razmišljali o poletih čez 200 metrov?

JG: Lado se je moral držati Fisinih pred­pisov, plus tistih deset metrov, in ker je on že vse to naredil, sem si rekel, da si moram še jaz nekaj izmisliti. Kaj če bi šli na 200 metrov? O tem sem začel razmišljati v Libiji, in ko sem se vrnil, sem naštudiral aerodinamične komponente. Saj jih ni veliko, upor in vzgon ... to dal v formulo in po tej formuli se še zdaj gibljem.

PB: Najbrž tega, skokov čez 200 met­rov, takrat niste nikomur omenjali?

JG: Ko sem se vrnil, sem to bratu pokazal. To sem mu pokazal že leta 1966.

PB: Kaj je pa rekel?

JG: Pustil me je, naj fantaziram naprej. [smeh] »Ti kar delaj,« je rekel.

SG: Doma imam še slike iz leta 1966, na katerih kažeta, kaj bosta delala, in na eni od teh fotografij sem že opazil znamko 200 metrov. Takrat so rekli, da je nor. [smeh]

JG: Jaz sem zmeraj malo naprej mislil, brat je moral pa delati. Nekako v tem slogu. On ni mogel delati dveh stvari naenkrat, ni toliko fantaziral, bolj realen je bil. Jaz sem pa kot skakalec čutil, da lahko na osnovi hitrosti, pri kateri še lahko stojiš, letimo tudi do 200 metrov. Tega moj brat ni dal skozi, čeprav je tudi sam malo skakal. Mislim, da sem vzel za maksimum odrivno hitrost 140 kilometrov na uro, in sem izračunal, da bi šlo čez 200 glede na tedanje razmere in aerodinamične komponente.

SG: S to hitrostjo bi šli danes čez 400 metrov. [smeh]

JG: To je bilo moje izhodišče, ampak danes se pa vse zmanjšuje. Zanimivo, ne?

PB: Se pravi, da danes res ni več nobenih ovir, da ne bi leteli čez 300 metrov?

JG: Ne, ni jih. Je pa treba vedno gledati na razvoj skakalca in opreme. Vse je povezano, vse je treba usklajevati.

SG: Osnova je pa ta, da imaš v svetovnem pokalu vsaj 60 skakalcev, ki so sposobni skakati na takšni skakalnici in uživati na njej, in ne da imaš enega, ki ga vržeš na 500 metrov. Enega norca boš vedno našel, ampak to je neumnost. Vsaj zdaj. Potrebujemo postopni razvoj.

JG: Ampak danes so ti najboljši tako dob­ri, da gredo 250 metrov ... Čemu mi sledimo? Namesto da bi delali skakalnice, na katerih bi skakalci padali ves čas pod istim kotom, delamo krivuljo, da sledimo dvojnemu vzgonskemu efektu skakalca, da lahko lepo pristane brez težav.

SG: Da ga ujameš kot v zajemalko.

JG: To je pa naša inovacija. To smo mi naštudirali.

SG: Podaljšali smo pristajalno stezo in skrajšali radij. Zdaj poznamo na skakal­nici tri točke. Najprej je bila točka P, ki je bila prva kritična točka, potem je točka K, potem pa še hill size. To so zgodovinske oznake, kažejo na to, kako se je razvijal profil skakalnic.

JG: Jaz stojim za tem, da moramo stare označbe ohraniti.

SG: Točka P kaže na to, kje je bila včasih meja skokov, potem je bila točka K kot konstrukcijska ali kritična točka. V Planici je ta pri 200 metrih, tretja je pa hill size, ki je v Planici pri 225 metrih. Zdaj pa počasi prihaja že čas za četrto.

PB: In kaj bo to?

SG: Midva sva rekla, da bi to moralo biti jury point, ki bi bila v Planici pri 240 met­rih. Naklone je treba zmeraj razvijati. Še pred kratkim je veljal zelo dolg radij in potem si se peljal čez ta dolg radij in te je ves čas stiskalo k tlom. Potem sva pa začela v snegu delati pristajalno stezo. Jaz sem vozil zastavo in tako, kot je moj oče imel občutke kot skakalec, sem lahko jaz njemu povedal, kako bi si jaz predstavljal ta radij, ki bi me kot smučarja ves čas stiskal k tlom. Zakaj mora to tako dolgo trajati? Meni se je zdelo, da bi bilo bolje, ko bi bil radij krajši, sicer bi me malo bolj stisnilo, trajalo pa bi manj časa. To se ljudem še danes zdi čudno.

JG: Ko sva delala profil v snegu, sva nasula tri metre in pol snega, in če ne bi imel sina, ki je to prevzel, ne vem, ali bi naredili, ker nekateri naši sodelavci tega niso razumeli.

SG: Rekli so, da greva v nasprotno smer in da pa to nikamor ne pelje, dokler se ni izkazala za pravo v Vikersundu. Zadnji del skakalnice sva dvignila za štiri metre.

Janez in Sebastjan Gorišek

PB: Kakšna je pa vaša zgodba? Kako ste prišli do načrtovanja skakalnic z očetom?

SG: Saj sem že vse življenje z očetom v Planici. Od otroštva. In sprva sem tudi sam skakal, potem sem šel pa med alpince.

JG: On je bil odličen alpinec in bi to ostal, če bi ga jaz pustil, ampak sem rekel: »Jaz denarja nimam, in če hočem, da boš smučal, moram pustiti Planico in se ukvarjati s tabo.« Moj sin je v Planici delal vse, od teptanja, spusta z zastavo, postav­ljanja prvih šotorov za Planico. Kar naprej si je izmišljeval stvari, in ko so stek­le, a pri tem mu je uspelo preživeti tudi vse nagajanje, ljubosumje. Neverjetno ...

SG: Ne govori tako. Še dobro, da je bilo tako, sicer ne bi delala skupaj.

JG: Potem sem pa jaz rekel: »Sebi, pomembno je, da boš moj pomočnik in boš delal stvari, ki jih drugi ne razu­mejo.« Saj ni samo pri nas tako, tudi zunaj. Ta Nemec, ki se bori proti poletom in bi rad naše načrte, naše znanje. In smo rekli ne.

SG: Gre za certifikacijo letošnje Planice. Izsiljujejo nas, mi se pa ne damo. Prvič, da se Slovenci ne damo. Zdaj pa ne. Pa če gre vse narobe, je odgovor ne. Saj nas FIS-pravila v tem primeru popolnoma ščitijo, in ne gre za trmo, gre za pravico. Saj nočeva zapirati znanja in zaradi mene lahko dobi načrte te naše skakalnice, ker imava midva v glavi že novo, jezi me pa to, da hoče biti tak analfabet projektant in si to celo upa biti. To je pa sramota za razvoj in za vse.

PB: O kom govorimo?

SG: O Hansu Martinu Rennu. V rit so pa sunili Happla, očetovega prijatelja, ker nam je dovoljeval razvoj, ker je videl, da če nekdo 50 let vsak dan razmišlja o tem, najbrž nekaj ve.

JG: In to je groza, ni pošteno in tukaj ne bomo popustili. Meni so pri FIS priznali, da sem odgovoren za letalnice, za razvoj. Neke vrste. Ampak ta arhitekt hoče zdaj to prevzeti. Oberstdorf sva z bratom zgradila tako moderen, da bi bilo treba spremeniti samo njegov spodnji del, ker takrat še nismo vedeli tega, kar vemo zdaj, in je ta prestrm. Imava pa s Sebastjanom rešitev zanj. No, pa je ta naredil po svoje. Nič ni naredil, nazaj je šel.

SG: Naredil je še večje strmoglavljenje, kot je že bilo. Ko smo naredili letalnico v Vikersundu, so videli, da se ne šalimo, da imamo prav. Potem smo projektirali Planico. Letos se odvija tako, kot se, ampak bo vse dokončano. Tretji je Kulm sprejel naše ideje, in to, da te sprejmejo Avstrijci v teh časih, je čudež. Edino v Oberstdorfu, kjer so Nemci postali najbolj nazadnjaški. Ustvarjajo negativno vzdušje, odločili so se, da bodo sami nekaj delali, kar je pa katastrofa. Prisilila jih je pa FIS, ker je skakalnica v Oberstdorfu za današnje čase zastarela.

Mi smo se že dogo­vorili za sodelovanje, pa je ta človek, Hans Martin Renn, posegel vmes in rekel, da bo to storil on sam, da bo on projek­­ti­ral. Človek brez ene same izkušnje. Na FIS je poslal neke svoje načrte in jih je seveda že dobil po glavi. »To ni nič, to je staro,« so mu rekli. »Mi smo vam rekli, da morate skakalnico modernizirati, ne pa jo še bolj postarati.« Zdaj moramo vztrajati, ker moramo pokazati, da smo Slovenci tudi nacija. Tukaj je zgodba še malo večja, pa nisva edina v njej, jih je kar nekaj.

JG: Bistveno je to, da nisi tog. Da razmiš­ljaš, pa če si še tak butelj, in če to počneš, nekako vedno najdeš pravo pot. Ti so pa katastrofa od ljudi, ker jim gre samo za denar in jih ne zanimata ne raz­voj ne skakalec. Midva drživa nazaj tole FIS. V poletih še vedno mi načrtujemo.

TEKST Tadej Golob
FOTO Bor Dobrin

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri