Jan Plestenjak: 'Še danes mi vse pride do živega'

  • 05.05.2016

Iskren pogovor z enim najbolj zaželenih, priljubljenih in uspešnih slovenskih glasbenikov, ki je konec lanskega leta izdal že svoj trinajsti studijski album, album Dvigni krila.

Glasbenik, ki nam je dal večne hite, kot so Amore Mio, Iz pekla do raja, Ona sanja o Ljubljani, Soba 102, Stara dobra in še veliko drugih. Glasbenik, ki ob besedi koncert skorajda vedno uporabi še besedo razprodan. Glasbenik, pri katerem včasih kar pozabimo, da je bil večkratni državni prvak v igranju klasične kitare. Glasbenik, ki je tudi eden največjih slovenskih zvezdnikov. Za Playboy je spregovoril o glasbi, dekletih, razočaranjih, rokenrol življenju, zvezdništvu in o tem, kakšno ceno ima vse to.

Z Janom Plestenjakom sem se teden dni pred njegovim velikim valentinovim koncertom v Mariboru dobil v prijetni res­tav­raciji Primorka, v njemu že popolnoma domačem Strunjanu. Živi čisto blizu, zato je do restavracije prišel peš. Mimogrede, doma ima parkirane tri avtomobile. Ker je med hojo ravno telefoniral, je okoli ovinka, mimo zimzelenega primorskega grmičevja, najprej prišel njegov glas. Po letih glasbenih uspešnic, ki so za vselej zaznamovale slovenski glasbeni prostor, je to eden najbolj prepoznavnih glasov v naši domovini. Nezmotljivo Jan.

Jan, ki ravno v času, ko prebirate te vrstice, pričakuje praznovanje svojega 43. rojstnega dne, medtem pa se njegovi dosežki nizajo, kot da bi govorili o kakšni legendarni glasbeni starešini. In zdi se, da smo ga ujeli v ravno pravem trenutku.

V trenutku, ko je Jan Plestenjak ne le poln zabavnih zgodb iz zavidljivega življenja pravega plejboja, ampak prav tako poln modrih misli o tem, kaj je pravzaprav bistvo njegove neustavljive gonje, njegovega nepredstavljivega uspeha in predvsem pestrega življenja, ki mu ga številni tako zelo radi zavidajo.

Preden sva se podala v pogovor, si je Jan naročil ribjo juho in kozarec odličnega Krapeževega merlota. Človek ne bi niti pomislil, da je odraščal v Škofji Loki, saj je po duši že čisto pravi Primorec.

PB: Naslednji petek te čaka veliki valentinov koncert v Mariboru. Je sploh še kaj treme?

JP: Treme nimam. Samo strah je, ali bo glas zdrav. To je zdaj moj edini strah. Ampak saj naredim koncert tudi, če imam 38 vročine. Lanski razprodani koncert v Hali Tivoli sem recimo delal z 38 vročine na antibiotikih.

PB: Kako to, da toliko mladih glasbenikov že po prvem albumu konča na operaciji glasilk? Ti takšnih težav še nisi imel.

JP: Ne, jaz teh težav k sreči nisem imel, ker imam izdelano tehniko petja in pojem pra­vilno. Se pa seveda uničujem s tobakom, cigarami, z dobrim vin­čkom. Ampak temu se ne mislim odpove­dati, ker je prav ta življenjski slog pomemben del moje celote. To, da pokadim cigareto, spijem kozarec vina, včasih prepozno pojem nekaj, je slabo za glas, toda če si to od­vzamem, izgubim esenco interpreta, ki na odru predaja svoje zgodbe. Jaz sem v eni osebi avtor in interpret publiki in v tem mora biti prepričljivost.

PB: Glas se torej kroji z življenjskimi izkušnjami?

JP: Poglej, ti povem en zelo plastičen primer. Michael Buble je zame izvrsten glasbenik, izvrsten zabavljač. Poje tudi repertoar, ki ga je pel Frank Sinatra. In jaz pri njem, za razliko od Sinatre, v petju ne čutim alkohola, ne čutim cigar, ne čutim iger na srečo, ne čutim neprespanih noči s prostitutkami, ne čutim vsega tega – in je seveda perfekten. Pri Sinatri pa to čutim vedno, ko slišim njegov glas. In kaj je zdaj bolj pomembno – Buble ima vokalno večje sposobnosti, večji razpon, tehnično je bolj dodelan kot Sinatra, na drugi strani pa ima Sinatra kvaliteto, ki je preprosto nenadomestljiva. Potem se postavi vprašanje: Boš žrtvoval svoj način življenja za to, da boš imel lepšo barvo glasu in dva tona več v razponu? Ker kaj pa daješ ljudem, ko si na odru? A jim jaz dajem organ, ki se jim reče glasilke, ali jim dajem življenje, esenco, sok? Saj tako je povsod v življenju. Kako lahko zgradiš hotel s sedmimi zvezdicami, če za tem ni nekega človeka, ki tako tudi živi? In jaz nisem druga oseba, ko stopim na oder. Nimam preklopa v možganih, da grem iz neke disciplinirane osebe pred ljudi in začnem peti, ne vem, Iz pekla do raja, da ljudem pojem, kako sva mokra od ljubezni, jim odigram neko seksi pesem, potem pa stopim z odra, si oblečem flis, ne spijem niti kozarca vina, ker je slabo za grlo, in odhitim spat, ker moram zgodaj zjutraj na tek. Če bi tako funkcioniral, bi prodajal laž.

PB: Za letos imaš načrtovanih že okoli 30 koncertov – vem, da sovražiš to temo, ampak morda je vendarle čas, da zavzameš Stožice!

JP: Ne vem, v čem je finta teh Stožic. Jaz Stožice z lahkoto napolnim, če bi delal tako kot tuji glasbeniki, ki jih, mimogrede, ne napol­nijo. Pač bi naredil en koncert na štiri leta – na ta način jih lahko napolnim tudi dvakrat. Jaz imam dejansko na leto v povprečju sto tisoč ljudi na vseh koncertih skupaj.

PB: Stožice se vendarle razumejo kot nekakšen dosežek. Niso že samo zato mikavne?

JP: Stožice sprejmemo kakšnih deset tisoč ljudi, če so nabutane do konca. Ali ni lepše, da naredim pet koncertov z dva tisoč ljud­mi, da se imam petkrat lepo in da se ima moj bend petkrat lepo? Kaj pa naj sicer delam? Naj sedim doma? Rad sem na odru.

PB: Pa so kakšne razlike med nastopom v Hali Tivoli, kjer se je zgodil veliki decembrski koncert, in recimo nastopom v Šempetru pri Gorici, kjer imaš koncert v marcu?

JP: Ni razlik. Saj Šempeter pri Gorici ima veliko dvorano, tam bo 3500 ljudi. Resda ni Tivoli, ampak ni šala. Razlika je mogoče v tem, da včasih vstopnica ne more imeti iste cene kot v Ljubljani, kar pomeni, da je nekoliko manjša produkcija. Potem pač ne moreš imeti LED-zaslonov po celotnem odru, kar pa še ne pomeni, da je energija manjša ali da jaz in bend oddajamo manj emocij. Lokacija ne spremeni nastopa. Mogoče je še celo tako, da so ljudje bolj fokusirani name, kadar je manjša produkcija in je manj motenj, ki bi preusmerjali pozornost publike.

PB: Imaš izbran kakšen komad, s katerim veš, da boš lahko vedno podžgal publiko? Komad, ki je čista terna?

JP: Ah, k sreči jih je veliko. Imam sladek problem, da sem moral letos spet pet hitov umakniti iz repertoarja, da koncert ne traja tri ure. Meni sicer ni problem, če bi koncert trajal tri ure, ampak se mi to zdi predolgo čustveno obremenjevanje publike in potem stvari lahko zvodenijo.

PB: Pri 13 albumih res ni lahko narediti končnega izbora pesmi za en koncert.

JP: [smeh] No, nekateri izvajalci kljub 13 albumom nimajo materiala za en koncert. Ampak, čisto resno, jaz recimo na tej turneji ne pojem Amore Mio in ne pojem Bolezen, pa sta oba orenk hita. Ne pojem niti Sedem let nazaj ...

PB: Na spletni strani, kjer so besedila vseh tvojih pesmi, ena skladba precej izstopa po številu ogledov. Uganeš?

JP: Ona sanja o Ljubljani.

PB: Ne. Punca.

JP: Ne me hecat. Res? To me pa fascinira. Čeprav zelo razumljivo pojem in tudi produkcijo naredim tako, da se besedila razumejo, je mogoče kakšna beseda ostala nerazumljiva in so šli zato večkrat pogledat. Mogoče. Ker vsebinsko imam druge pesmi, ki so zagotovo močnejše od te.

PB: Amore Mio je na drugem mestu. Očit­no ga ljudje vseeno radi pojejo in bi moral ostati del koncertne selekcije?

JP: To je ena redkih priredb, ki sem jo naredil. Saj mogoče jo bom vrnil na repertoar, ampak v enem momentu sem se odločil, da bi pel še kaj drugega. In hvala bogu lahko izbiram, ker se zelo dobro spominjam časov, ko sem začenjal in sem imel samo en komad, ki ga je poznalo malo ljudi, drugih pa sploh ne, in nisem vedel, kaj naj eno uro in pol delam na odru. To so bili hudi problemi.

PB: Nastope velikih glasbenikov sprem­ljajo tudi zahteve v zaodrju. Imaš tudi ti kak­šne posebne želje?

JP: Sem zelo enostaven. Mi je sicer žal, da moram to zapisovati v pogodbo s številko, ampak je le del vzgoje – namreč, da naj bo temperatura v garderobi vsaj 20 stopinj. Meni se sicer zdi logično, da ni mraz, ker če imam recimo serijo petih koncertov in se že na prvem prehladim, imam štalo. Pa da imam svoj WC, ker imam rad svoj mir. Nimam nobenih res posebnih želja. Vse to, kar slišim, da imajo veliki zvezdniki, to je zame brezzvezno izdrkavanje. Pač imam vodo, mogoče kakšen viski, vseeno kateri, ker ne bom težil, da hočem imeli lagavulin ali pa laphroaig. Zakaj bi jaz buzeriral ljudi?

PB: Tvoja glasbena pot se sicer ni začela v popu. V bistvu si pop glasbo kot najstnik celo preziral.

JP: Kot mulcu, ki se je šolal kot klasični glasbenik, se mi lahko oprosti, da sem imel prezir do popa. Kasneje sem preko džeza prišel do pisanja lastnih pesmi in na koncu videl, da je največji izziv pravzaprav v najbolj enostavnem formatu, ker si tu stalno na meji banalnosti in moraš narediti več. Tu se ne moreš skrivati za ornamentacijo. Kot v kuhinji, če imaš ogromno omak in začimb, lahko meso zablefiraš. V popu pa dobiš kos mesa, brez omak, in zarežeš – potem pa ali je ali pa ni. Podobno je v klasični glasbi – zakaj se recimo vsi klasični glasbeniki tako tresejo igrati Mozarta in Bacha? Ker je to tako zelo enostavno, obenem pa je enostavno stvar strašansko težko narediti prepričljivo.

PB: Kakšne glasbene sanje si sanjal v času študija na glasbenem kolidžu Berklee v Bostonu?

JP: Pri osemnajstih se mi je mešalo. Bil sem klasični kitarist, potem sem igral džez, obenem sem hotel biti frajer, da bi bil kul pri puncah in vsa ta mešanica je botrovala, da sem prva dva albuma naredil res nezrelo, ker nisem bil utirjen v svojo pot. Žal pa v tistem momentu ob sebi nisem imel nikogar, ki bi enemu takšnemu mlademu, nezrelemu glasbeniku pomagal. Čisto sam sem se spotikal, ampak sem se zato tudi veliko naučil.

PB: Prestop v pop torej ni bil preračunljiva poteza in bi v resnici raje igral džez, če bi se le dalo s tem žanrom preživeti tudi v Sloveniji?

JP: Ne, sploh ne. Obožujem pop glasbo. Ko preigraš ogromno stvari, na koncu ugotoviš, da so formati nepomembni, ker je povsod ista zgodba. Ko poslušam klasično glasbo, šele zadnjih deset let dojemam, zakaj je bil Karajan tako dober dirigent. Ker je bil producent glasbenega izdelka v živo in pri njem ni bilo treba ničesar popravljati – vse je bilo točno, vse je imelo emocijo, artikulacijo. Zato je bil genij.

PB: Pop glasba je vseeno podvržena neki stigmi. Zdi se, da se domače pop glasbe kar malce sramujemo.

JP: Pa saj se sramujemo tudi lastne narave, lastnega morja, lastnih vin, lastnega lipicanca. To pa je zato, ker Slovenci ne znamo sami sebe oceniti in si priznati, da so tudi tu ljudje, ki so boljši, sposobnejši. Jaz sebe nimam za največjega frajerja, daleč od tega. Vem, da je veliko spodobnejših in boljših od mene, da imajo druge vrline. Ko vidim nekoga, ki morda ni superioren v svoji kari­eri, je pa super oče, z lahkoto priznam, da sem jaz daleč od tega in na tem pod­roč­ju totalno nesposoben. Pa zato nimam kompleksa. A je to res tako težko?

PB: Rad omeniš, da imamo v Sloveniji navkljub splošnemu prepričanju kar nekaj dobrih pop glasbenikov.

JP: Ravno včeraj me je nekaj popadlo in sem šel na YouTube poslušat slovenske pop pes­mi, tudi iz devetdesetih. Koliko fantastičnih komadov imamo! Ti jih bom kar nekaj naštel, ker hočem, da jih omeniš. Recimo od Dominika Kozariča Ljubi jo nežno, produkcijsko vrhunska pesem, vrhunsko odpeta. Od Darje Švajger Čez tisoč let. Od Mance Špik Pravijo, da baje, krasen pop komad. Od Pop Designa Reci, da si moja. Od Eve Boto ... [premišljuje o naslovu, si zapoje melodijo] ... Na kožo pisana! Prekrasen komad, zame umetnija. Imamo izjemne avtorje in izjemne pevce. Matjaž in Urša Vlašič, kakšne komade sta napisala! Pa Sašo Fajon s tekstopiscem Mefom. To je noro, koliko lepih pesmi. Imamo Mirana Rudana, ki odpre usta in takoj veš, da je on, takšno moč ima. Omar Naber, super pevec. Andraž Hribar tudi. Dovolj imam ljudi, ki pravijo, da dobre slovenske glasbe ni kaj dosti, prav zdaj, ko se pogovarjajo o teh kvotah. Naštel sem jih le nekaj, in to so komadi, ki so na najvišjem nivoju, pevsko, avtorsko, produkcijsko. Jih pa nikjer ne slišim. Zame Eva Boto ni niti za pol procenta slabša od Adele, ampak res niti za pol procenta. To suvereno rečem kot izkušen glasbenik.

PB: Se lahko stvari za te spregledane izvajalce vendarle spremenijo s tem novim zakonom o medijih, ki narekuje, da mo­rajo radijske postaje med 9. in 16. uro predvajati najmanj 60 odstotkov celodnevnega deleža slovenske glasbe?

JP: Zelo žalostno je, da potrebujemo zakon, če hočemo to spremeniti, ampak očitno ga potrebujemo. Po mojem je prav, da država pomaga kulturnikom. Če vse v Sloveniji prepustimo trgu, potem tudi slovenski kmet kmalu ne bo več prodajal krompirja, ker bo tuj vedno boljši ali cenejši.

PB: Vseeno si težko zamišljam, da je pomanjkanje slovenske glasbe na radijih med 9. in 16. uro edini razlog, da so slovenski glasbeniki tako spregledani.

JP: Vsak je mogoče tudi sam malo kriv. Ne vem, ne bom se pametnega delal. Ampak zakaj se slovenske glasbe ne ne guje? Zakaj se od Adele komad zavrti desetkrat na dan, od Eve Boto, ki je res izjemen, se pa ne? Naj mi dajo en razlog. Kakšen periferen kompleks je to?

Jan PlestenjakPB: Je torej problem v našem videnju domače glasbe?

JP: Zelo me zmoti, ko vidim kakšnega urednika ali glasbenega kritika, ki pri svojih letih ne zna z distanco in spoštovanjem ocenjevati umetnosti glede na format, v katerem je, ne glede na to, da je on po duši mogoče metalec. To je zame nezrelost in neprofesionalnost. Jaz lahko rečem, da mi neki stil glasbe ni blizu, ampak bom v isti sapi tudi priznal, če je nekaj dobro narejeno. Je pa res, da tudi sam ne dopustim, da tisto, kar delam, ne bi bilo narejeno kvalitetno. Mogoče tudi zato, ker so mi na začetku kariere toliko polena metali pod noge, in tudi zato, ker sem bil dejansko slab v določenih stvareh.

PB: V čem si bil slab?

JP: Ja, no, na začetku nisem znal peti. Preprosto nisem bil dober pevec. Bil sem ta­lentiran glasbenik, bil sem dober kitarist. Ampak potem sem toliko časa delal na tem, da tudi dobro, suvereno zapojem. In s kvaliteto sem hotel zapreti usta vsem tem, ki so imeli o meni vedno kaj slabega povedati.

PB: Kdo so bili ti ljudje, ti kritiki?

JP: Cel kup urednikov, cel kup naročnikov v klubih, menedžerjev. In večina njih je danes zelo ponižnih, me prosijo za sodelovanje in me prosijo za intervjuje. To je res svojevrsten moment. Oni očitno mislijo, da sem jaz pozabil, jaz pa seveda nisem nič pozabil.

PB: Torej se danes več ne oglašajo?

JP: Ne, danes so tiho, ker ne morejo pljuvati.

PB: Lepega pa tudi nič ne rečejo?

JP: Ne, to pa bog ne daj, ker jih potem na šanku ob piru par prijateljčkov ne bi potrep­ljalo po rami. Saj to ni nekaj, kar doživljam samo jaz. Poglej, kaj je rekel Ivo Boscarol, ko je potem za to izjavo dobil še nagrado bob leta – da v Sloveniji odpustimo vse, samo uspeha ne. Jaz sem bil k sreči tak konj, v narekovajih, da se nisem ustavil. Ker marsikdo, ki je še mlad in ga začnejo tako zajebavati, se zlomi. Mogoče ima potencial, ampak se zlomi.

PB: Ti po toliko letih na sceni res lahko sploh še kaj pride do živega?

JP: Meni še danes vse pride do živega.

PB: To dobro skrivaš. Kaj pa te udari najgloblje?

JP: Danes me najbolj prizadene nespoštovanje. Pa ne samo nespoštovanje do mene. Čutim, da je to rak rana v celotni državi, ker ne spoštujemo ljudi, ki so nekaj dosegli, ki so v nečem dobri, ki so disciplinirani, pridni. Mene danes ne more prizadeti, če mi nekdo reče: »Jan, ti slabo poješ!«, zato ker vem, da pojem dobro. Ne more me prizadeti, če nekdo reče: »Jan, ti imaš zanič produkcijo!«, ker je to laž, ker vem, da imam dobro produkcijo. Lahko pa nekdo reče: »Jan, meni ni všeč tvoja glasba!«, kar me ne prizadene, ker to je popolnoma legitimno. Zakaj bi pa bila vsem všeč? To ni nespoštovanje.

PB: Si eden najbolj poslušanih glasbenikov in zdi se, da te poslušajo predvsem dekleta, ki so nad tabo očarana, morda celo malce zaljubljena.

JP: Moti me medijsko siljenje, da je moja glasba za ženske. In to silijo že 15 let. In gre mi na živce, ker vem, da je ogromno moškim všeč moja glasba, saj jih veliko pride na koncerte. S tem so pripeljali do tega, da je nekaterim nerodno priznati, da jim je moja glasba kul. Mediji so stalno nabijali: Jan je za ženske, Jan je za ženske. Jaz tega nisem nikoli silil.

PB: Vendarle imam občutek, da bi me ljudje postrani gledali, če bi kupil album Jana Plestenjaka.

JP: Jaz mislim, da te ne bi. Ali pa ravno toliko, kot če kupiš album nekega narodnozabavnega ansambla. Zakaj te pa ne gledajo postrani, ko kupiš album od Beyonce, ki je v bistvu ameriški turbofolk? To je pač konstrukt nezadovoljnih ljudi, ki jih je v slovenskih medijih ogromno. Jaz temu rečem zapuščina pank ideologije.

PB: Ideologije, po kateri je prav, da si a priori proti?

JP: V bistvu, da je narobe, če je nekaj lepo. Če je neka ženska lepo oblečena, je kurba. Če ima nekdo lep avto, je lopov. Če je imel nekdo tri lepe punce, je peder. Ta ideologija uravnilovke, po kateri nihče ne sme biti boljši, nihče ne sme imeti več, nihče ne sme biti bolj popularen, ker je to narobe. Ko pa pride jutri iz Avstrije neki Hanz, bodo pa vsi tej isti ljudje spustili greben in bodo ponižni.

PB: Kako dolgo že živiš od glasbe?

JP: Od svojega 21. leta, se pravi to je zdaj 22 let. Začelo se je, ko sem bil star nekje 20 let, takrat sem delal nastope po osnovnih šolah. Naredil sem 400 nastopov v dveh letih. Sicer za zelo malo denarja, ker sem hodil po šolah za 100 mark.

PB: Kaj si pa takrat pel?

JP: Dobro vprašanje. [smeh] Po mojem sem skušal posiliti neke tri svoje komade, ostalo pa sem pel priredbe. To je bilo zelo naporno. Ampak dobra šola.

PB: Kdaj se je potem zgodil tisti veliki preboj, ko si začutil, da se je igra spremenila?

JP: Ta preobrat se je dogajal tri ali štiri leta. Začelo se je z albumom Amore Mio. Na tem albumu sem imel pet hitov, kar je po mojem mnenju v današnjem času neponovljivo za kogarkoli. [smeh] Takrat so se začele stvari obračati, začutil sem, da dobro funkcioniram s svojim bendom – vedno sem imel izredno spoštovanje do mojih glasbenikov – in vedno sem ogromno energije in denarja vlagal v to, da bend funkcionira in da so člani zadovoljni. Mogoče zanimivo, da mi pri izboru za člane nikoli ni bilo dovolj, da je nekdo samo dober glasbenik, ampak da ima tudi rad pop glasbo, da ne pride samo po gažo [plača, italijansko gaggio]. Komaj mora čakati, da stopi na oder – in takšne glasbenike imam ob sebi že zagotovo deset let. To je izredno pomembno. Ker potem, ko je nastop, se nikoli ne sprašujemo, ali nekaj znamo odigrati, ali znamo odpeti, ali je intonacija prava, ali je ritem pravi – sprašujemo se samo, koliko je srca, koliko je energije. Hvala bogu, smo na tem nivoju. Saj bi bilo grozno, če po toliko letih ne bi bili.

PB: Bojda je živeti od glasbe pri nas redek pojav – ali pač ne?

JP: Pa saj nas je samo dva milijona, verjet­no se ne pričakuje, da nas bo tisoč dobro živelo samo od glasbe.

PB: No, lahko bi od glasbe udobno živeli vsaj dobri glasbeniki.

JP: Saj ta dobri živijo od glasbe. Če pa kdo govori, da ne, je pa to spet tista lažna slovenska skromnost. Da ne bo kdo rekel, zakaj lahko nekdo dobro zasluži z nečim kot je glasba, in ne s krampom.

PB: Največji dobiček ti verjetno prinesejo koncerti?

JP: Največji zaslužek so vsekakor koncerti, albumi so se s piratizacijo žal ugasnili, govorimo o največ 5000 do 6000 prodanih albumov. Nastopi so glavna stvar, sledijo avtorske pravice, saj sem že nekaj let med tremi najbolj predvajanimi avtorji.

PB: Je bil kakšen koncert, ki je resnično presegel vsa tvoja pričakovanja?

JP: [pomislek] Leta 2009 v Hali Tivoli, po izidu albuma Klasika. Cena karte je bila 38 evrov, kar ni malo in s takšno ceno ni šala razprodati koncert. Zame osebno pomemben dosežek med nastopi je bil zagotovo nastop v Filharmoniji leta 2001. Majhen koncert, s POP TV, takrat sem začel koncertno razmišljati. Pa moje prve Križanke, zame nepozabne! Potem sem imel tam koncert še kakšnih osemkrat. Moj prvi večji je bil na Gospodarskem razstavišču za 4000 ljudi leta 2004. Potem smo imeli tudi koncert v Ljubljani za 15 tisoč ljudi; takrat je bila sicer zelo poceni karta, ker smo šli na maso, ampak je bil vseeno velik dosežek.

PB: Kaj pa najpomembnejši album? Je to Klasika, ker je takrat potem padel tudi viktor popularnosti za glasbenega izvajalca?

JP: Ne, ne. Zelo pomemben album zame osebno je Amore Mio iz leta 1999, ker me je postavil na prvo stopnico, da sem lahko začel igrati z bendom, in potem kasneje album Do raja iz leta 2005, ker je vseboval moj prvi mega hit. S tem mega hitom sem potem lahko funkcioniral na drugem nivoju. Takrat je vsa Slovenija pela Iz pekla do raja, to pa se zgodi zelo redko.

PB: Po uspehu Iz pekla do raja se ti hiti niti ne dogajajo tako redko. Skladba Soba 102 je bila namreč kmalu zatem prav tako izjemna uspešnica.

JP: Spomim se, kako sem včasih sanjal o mega hitu. Gledal sem druge izvajalce – Robi [Robert Pešut – Magnifico] je imel recimo 24.000 poljubov, to je bil mega hit, potem je bil mega hit od Mirana Ru­dana Laure ni več, sicer priredba. Stalno sem sanjal o svojem mega hitu, potem pa se je zgodil Iz pekla do raja. In sem si rekel: to je to, zdaj se je pa zgodilo, hvala. Nato naredim naslednji album, izdamo komad Soba 102 in pljask – še en mega hit. [smeh]

PB: Ko je Iz pekla do raja eksplodiral na sceni in lestvicah, se je zdelo, da bo Eva Moškon ostala pod tvojim okriljem, da jo boš kot mentor izklesal v pop zvezdnico.

JP: Jaz sem ji potem naredil prvi singel Ti znaš, ki je bil med tremi najbolj predvajanimi komadi tistega leta. Mogoče bi nastalo več, če bi ona imela druge želje, drugačno družbo. Tukaj zelo veliko pomeni, v kakšnem okolju si, ker če imaš prijatelje glasbenike, ki jim je pop kultura tuja in jo podcenjujejo in s tem nate vplivajo, se težko razvijaš v tej smeri.

PB: In sta se razšla.

JP: Ja, ampak sva še vedno prijatelja. Ona pač čuti drugačno glasbo. In prav je, da dela tisto, kar čuti.

PB: Podobnih sodelovanj je bilo še kar nekaj, kmalu za Evo recimo z Laro, takrat še bivšo pevko skupine Leeloojamais, s katero sta leta 2007 naredila hit Soba 102. Nikoli ti ni bilo težko ponuditi roke mladim glasbenikom.

JP: Ja, tudi Lari sem hotel pomagati, ampak ni šlo vedno tako, kot sem si zamislil. Recimo, za moj prvi večji koncert na Gospodarskem razstavišču leta 2004 so za predsku­pino pred­lagali Vesno Pisarović, ki je bila takrat zelo popularna. Rekel sem ne, ker bi za predskupino raje imel Slovence, da enim našim glasbenikom ponudim priložnost. In so me vprašali, kdo bi to bil. Ravno takrat so Leelo­ojamais imeli prvi singel zunaj, ne spomnim se naslova. Pesem mi je bila izredno všeč in sem predlagal, da povabimo njih. Oni potem pridejo, se mi zahvaljujejo, povedo, da jim je to res super priložnost, da so kot novinci na takšnem velikem koncertu. Leta kasneje, ko so že imeli novo pevko, z Laro naredim komad Soba 102, ki postane mega hit. Nakar se oni ponovno združijo z Laro in gredo na Evrovizijo. Takrat pa potem jaz gledam neki televizijski intervju, v katerem njihov član reče, da oni ne delajo glasbe tako kot Jan Plestenjak, da oni delajo, kar čutijo.

PB: In tvoja reakcija?

JP: Nič, jaz ne reagiram.

PB: Pa reakcija znotraj?

JP: Ogabno, ne? Pa takšnih primerov je še kar nekaj, ampak ne bom o tem. Nima smisla.

PB: Zdaj, na 13. albumu Dvigni krila, duetov ni. Si izgubil upanje?

JP: [smeh] Ne, nisem. Preprosto nisem začutil, da bi kakšna pesem bila primerna za duet. To se mora zgoditi naravno.

PB: Bo mogoče zato raje nastal kakšen nov komad za EMO? Alya in Rudi sta se leta 2009 prav dobro odrezala.

JP: Ne, komadov za EMO nimam v načrtih. Takrat sem napisal pesem za Alyo in Rudija, pa mislim, da leto prej je bila Soba 102 naročilo, ker so poklicali različne avtorje, naj napišejo pesmi za EMO. Takrat sem Sobo 102 napisal kot duet za Alenko in Nušo. Potem pa sem čez en teden dobil klic, da so si premislili, da ne bo naročil, ker gre vse na komisijo. In sem jih vprašal, ali bo v tej komisiji ocenjeval kdo, ki je prodal več plošč kot jaz, prodal več koncertov in napisal več hitov. Malce so bili zmedeni, potem so rekli, da ne. In sem jih vprašal, ali se jim zdi prav, da me ocenjuje nekdo, ki ni naredil več kot jaz? Zato sem se potem odločil, da Sobo 102 naredim sam.

PB: Ko sva ravno pri Alyi in Evrosongu, naj samo preverim, ali se je potem zgodila tista tožba, ko so ameriški pop rokerji Train naredili plagiat po komadu A veš, ki si ga napisal Alyi?

JP: Ne, ni se zgodila, ker bi moral samo za dober dan odvetnikom dati 200 tisoč evrov, nato pa bi se verjetno odvetnik od Sonyja in moj odvetnik dobila nekje na Manhattnu v nekem kafiču in bi se smejala, češ, glej te majmune, ki so nam dali 200 jurjev evrov, kaj ko bi jih še malo pocuzala, pa potem skleneva dogovor. Bil pa je čisti plagiat, refren je ukraden od A do Ž. In jasno, slovenski mediji niso povedali, da je svetovna glasbena zvezda kradla od Jana Plestenjaka, pri meni bodo pa hitro našli tri podobne tone in takoj rekli, da kradem. [smeh]

PB: Glasbeni plagiati so zadnje časa kar vroča tema. Še na zadnjem Evrosongu zmagovalec ni ušel očitkom.

JP: Saj ne vem, zakaj se s tem tako obremenjujejo. Ker karkoli ti zdajle zaigram na klavir, je verjetno nekje vsaj pol tega že bilo. Je le toliko not in toliko ritmičnih struktur. Druga zgodba je, če je to totalno očitno, če mi zdaj Train ukradejo cel refren, z me­lodijo, s harmonijo, to pa je malce čudno. Ker potem govorimo o 16 taktih, ki so identični, kar pa ni naključje.

PB: Kako pa je pisati pesmi, ki izhajajo iz izredno globokih osebnih izkušenj. Recimo skladbo Pogrešal te bom, ki si jo napisal po smrti svojega očeta?

JP: Pisati to pesem je bila zame nekakšna katarza. Spomnim se momenta, pesem je bila v meni in je bila tudi prva, ki sem jo napisal kar iz glave, brez inštrumenta. Vzel sem notni papir in jo napisal. Bilo je, kot da bi se poslovil od očeta, kot da sem se v sebi pomiril, da ga ni. To mi je izredno pomagalo.

PB: Je tudi na zadnjem albumu kakšna skladba, ki izhaja iz popolnoma osebnega izkustva?

JP: Na zadnjem albumu je to skladba Tako malo, kjer je moj odnos z nekim dekletom pravzaprav preslikan v pesem.

PB: Album Dvigni krila sicer že diši po uspehu. Kaj pa se mora zgoditi, da tudi sam sklepaš, da bo uspešen?

JP: Ker sem v prvi vrsti avtor, moram najprej biti zadovoljen s pesmimi kot avtor. Kot interpret, kot pevec, sem potem samo v službi svojega avtorstva. In kot aranžer in producent sem spet samo v službi besedila. Če zadostim tem okvirjem, sem že zelo zadovoljen. Ampak največje zadovoljstvo je pa seveda potem, ko pridem na oder, zapojem neko pesem in vsi pojejo z mano. Ko čutim, da so srečni, ker sem zapel to pesem. Ko začutim, da jih je nekaj streslo. Ko začutim, da sem zbudil neko emocijo. To je največ. Če mi uspe na enem albumu narediti eno ali pa dve pesmi, ki to dosežeta na odru, potem je to zame uspešen album.

PB: Prodajni rezultati torej ne igrajo tako zelo pomembne vloge?

JP: Danes je težko govoriti o prodajnih rezultatih. Šest tisoč prodanih albumov je recimo vrhunska cifra. Potem pa grem v isti sapi pogledat na piratske strani in vidim, da si je album potegnilo dol 80 tisoč ljudi. Saj po svoje je to kompliment, ampak v ozadju vsega tega je neka druga realnost. Vsi to industrijo jemljejo zelo površno, češ, zakaj bi kupil komad od Madonne, saj ona ima že tako ali tako dovolj denarja. Ampak v tej igri ni samo Madonna, so tudi glasbeniki, ljudje, studijski ljudje, ki delajo zvočnike, ki proizvajajo studijsko opremo, ogromno nekih ljudi, na katere se sploh ne pomisli. Pustimo glasbenike, ki stojijo na odru, mi bomo že preživeli, ampak tu je še kopica ljudi, ki tudi živijo od tega. In dokazano je, da se je zaradi piratstva v svetu izgubilo dva milijona služb.

PB: Se pa zdi, da se je z internetom spremenil tudi naš način poslušanja glasbe. Nismo več predani enemu glasbeniku, njegovi glasbeni zgodbi, ampak glasbo srkamo po koščkih, nepovezano.

JP: Postali smo popolni jebeni potrošniki. Mi samo jemljemo bombončke, jih napol ugriz­nemo in že vržemo stran. Takšni potrošniki smo, da ženska po katalogu izbira, od koga bo vzela spermo za samooploditev. Da samski moški po katalogu naročajo, katera ženska mu bo rodila otroka. Kam smo prišli? To je norost, to je popolna dekadenca. To ni svobodomiselnost ali odprtost. In tako je tudi pri glasbi, ker je tu vse še toliko lažje. Glasbo poslušamo tako, kot da skačemo po televizijskih kanalih. Sploh ne damo priložnosti. Postali smo popolni narkomani stalnih impulzov, potrebujemo neprestane dražljaje.

PB: Kaj to pomeni zate kot glasbenika?

JP: Zame je to grozljivo. Ker kaj je zdaj moja glavna borba? Najprej moram napisati dobro pesem, jo kvalitetno producirati, dobro odpeti, šele potem pa se začne tisto najtežje – kako si bom zagotovil, da bo publika sploh poslušala tri minute in pol te pesmi in ocenila, ali ji je všeč ali ne. Moja glavna borba je zdaj postala lov na njihovo pozornost. Obenem pa se borim z vsem, kar je trenutno viralnega na spletu – z eno, ki ima največje umetne joške, z enim politikom, ki mu je spodrsnilo v parlamentu, z enim kužkom, ki je kakal v sekret. V tej zmešnjavi je nekje tudi moj komad in lahko le upam, da bo nekdo posvetil tri minute novi pesmi Jana Plestenjaka, da vidi, ali mu je sploh všeč.

PB: Obenem se je tudi nekoliko spremenil naš glasbeni okus. Ko si leta 2010 prejel viktorja popularnosti, so ta isti kipec v letih prej prejeli Siddharta in Neisha. Zadnja leta pa tega viktorja pobirajo Modrijani in Tjaša Žagar.

JP: S tem ni nič narobe. To sta nesporno popularna slovenska izvajalca.

PB: Modrijani so tudi tvoji gostje na valentinovem koncertu. Leta 2011 ste si delili oder za skladbo v poklon Lojzetu Slaku. Si se začel nagibati k narodno­zabavni publiki?

JP: Ne. Nagibam se – in vedno se bom – k slovenskim koreninam. In narodnozabavna glasba je ena od naših korenin. Modrijani so tudi sicer izvrstni glasbeniki, izvrstni inštrumentalisti. Kdor ne verjame, jih mora izkusiti v živo, da začuti pulz, ker te ravno tako ponesejo, da gruvaš. Zadnjič sem bil recimo na oddaji Slovenski pozdrav in po tej oddaji so mladi fantje, ki se imenujejo Poskočni muzikantje – stari so okoli 23 ali 24 let – za šankom prijeli inštrumente in začeli žgati narodnozabavno glasbo s takšnim žarom, da sem se kar naježil. Isti naboj je, isti žar. Saj vem, da Slovenec bi potem rekel, da Trubači so etno umetnost, naši narodnozabavni glasbeniki pa kmetje.

PB: Torej v sodelovanju z Modrijani ni nič oportunističnega?

JP: Mislim, da gre za obojestransko sožitje, oboji si na ta način širimo publiko, čeprav mislim, da sploh nimamo tako različne publike.

PB: Je to še en izraz tvojega odraščanja?

JP: Odrasel sem v tem, da nisem obremenjen. Meni so Modrijani v svojem formatu vrhunski, so vrhunski glasbeniki, vrhunsko pojejo in temu ne moremo oporekati. Slovenija je lahko samo vesela, da ima takšno skupino. Bolj vesela kot to, da ima kakšnega muzikanta, ki skuša biti slaba kopija fanka, bluza ali r&bja. To se mi zdi patetično. Ker kaj imava midva z r&bjem, ko sediva v tej fletni restavraciji, pijeva slovensko vino in gledava morje? Saj jaz poslušam r&b, ampak kaj imava s tem žanrom? Kaj imava s house glasbo? Lahko nama je to všeč, ne moreva pa te glasbe ponoviti z isto liriko. Ker je nimava v sebi.

PB: Ne bi mogli nekaj podobnega trditi tudi za italijanski pop, ki je zelo blizu tvoji ustvarjalni formi?

JP: Italija je le tu zraven. Od naju zdajle par deset kilometrov stran. Večina ljudi tu na Primorskem govori italijansko. Ker od kod lahko črpamo mi? Z zahoda, iz Italije, canzono, z juga balkanski vpliv, s severa oberkrainer glasbo, z vzhoda kakšne ciganske vplive in na koncu iz lastne ljudske pesmi. To je zame testo, iz katerega lahko pečem. Vse drugo pa je dobro poznati. Ko sem bil star 12 let, mi je mama dala slovar tujk Franca Verbinca in v knjigo napisala: »Ljubi Jan, naj ti bodo tujke znanke, a ne spremljevalke.« Razumeš? Jaz znam zaigrati bluz, vem, kaj je r&b, ampak izhajam iz sebe. Ne želim biti slaba kopija.

PB: Zanimivo. Kot glasbeni laik bi pomislil, da je celotna glasbena stvaritev odvisna zgolj od glasbenikove kvalitete.

JP: Spomnim se, ko sem študiral na Berkle­eju in smo imeli uro polke in je najboljši učenci v razredu, tisti, ki so razbijali vse, kar je bilo treba zaigrati, niso mogli zaigrati. Niso mogli, ker je niso imeli v sebi. Ne vem, zakaj hočemo stalno biti takšni, kot so drugi. Že politiki mi grejo na kurac, ko govorijo, da se moramo zgledovati po Zahodu, po razvitih, po Angliji, po Nemčiji. Se pravi, da naj se zgledujemo po ljudeh, ki so vse, kar imajo, pokradli po kolonijah, poklali ljudi, agresivno delovali na druge nacije. To žal ne more biti moj vzgled.

Jan Plestenjak

PB: V videospotu za še svežo skladbo Prelepa za poraz si nastopil v vlogi žup­nika. Glede na tvoj slog življenja ti to verjetno ni bilo enostavno?

JP: Bilo je zelo težko. Seveda sem se v to vlogo iz spoštovanja do poklica in vernikov zelo poglobil, ampak je bilo težko, ker sem se zavedal, da ne morem delati popolnoma istih gibov, da ne morem izžarevati iste emocije kot Jan Plestenjak, pevec. Da moram izžarevati drugačno energijo. Nisem bil najbolj sproščen. Mislim pa, da sem na koncu v redu speljal. [smeh]

PB: Če se ne motim, si veren?

JP: Ne v tradicionalnem smislu. Zame je Bog zavedanje, da smo vsi eno, narava, vesolje, ljudje, živali – in da je vsako le majhen košček vsega tega.

PB: Komu bi se potem najprej zahvalil, če bi spet prejel kakšno glasbeno nagrado?

JP: Zahvalim se lahko samo publiki, nikomur drugemu.

PB: Kaj pa mami?

JP: No, to sem še hotel reči, ker v moji karieri je bila mama edini človek, ki me je znala intelektualno in mogoče tudi do neke mere emocionalno usmerjati, utiriti v pravo pot. Tudi sama je prehodila težko pot do potrditve, obenem pa je za seboj vedno imela zvesto publiko. Je pa zanimivo, da so recimo vsi hoteli slike Dore Plestenjak, v Leksikonu slovenskih slikarjev pa ne obstaja.

PB: Kako se je pa to lahko zgodilo?

JP: Ni razlage. Ali mogoče obstaja razlaga, da je pri mojih 12 razprodanih dvoranah s Simfoničnim orkestrom – poudarek, dvoranah – naslednje leto za največji dogodek izbran koncert enega benda v Križankah? Kako si to razlagaš? Glejte, moja mama ima doma dve pismi. Prvo je od Andreje Rihter, ministrice za kulturo, v katerem piše, da njena umetnost nima posebnega pomena v slovenskem prostoru. V drugem pismu pa je rokopis princa Charlesa, v katerem piše, da občuduje njene akvarele, da jo spoštuje kot umetnico, spodaj pa je njegov podpis s kraljevim grbom. Je lahko še bolj plastično? [smeh] Še enkrat – v Sloveniji se uspeha ne odpušča.

PB: Zdi se, da o tebi težko govorimo brez navezovanja na tvojo mamo.

JP: Ah, vedno sem poslušal mama, mama, mama, ampak sem si ogromno prigaral sam. To se rado spregleda. Se kar bojim imeti otroka, ker sem še veliko bolj znan kot moja mama in si nočem niti predstavljati, kaj bi moral moj otrok prestajati, če bi imel kakšen talent in bi nekaj dosegel. Kako bi ga ubijali.

PB: Kaj pa zahvala vsem ženskam, ki so te pripeljale do navdihov za toliko romantičnih pesmi?

JP: Saj me niso. Do pesmi me pripelje življenje. Moja muza so odprte oči, empatija do situacij v življenju in drugih umetnosti. To me stimulira. Včasih poslušam kakšno pesem, ki me ponese in si jo potem zavrtim tudi tridesetkrat zapored, vse dokler me ne pripelje v ustvarjalno, skorajda meditativno stanje. Pri pisanju pesmi me je vedno vodilo življenje. Če mi recimo zdaj poveš neko svojo osebno zgodbo – mogoče imaš kakšno jebo, mogoče si zaljubljen, karkoli – in če se bom vživel in bom zgodbo začutil, bo morda to zame inspiracija, ker se me bo ravno tako dotaknila, kot če bi bila moja zgodba.

PB: Vendarle so verjetno tudi pesmi, ki si jih posvetil kakšnemu dekletu?

JP: So, ampak jih je zelo malo. In če sem čisto iskren, niso niti med mojimi boljšimi skladbami.

PB: Ko se pogovarjava o dekletih, bi bilo skorajda nehigienično, če te ne bi vprašal – s Tino Gaber sta zdaj torej uradno spet par?

JP: [smeh] Kako lepo si postlal to vprašanje. Ja, s Tino se druživa. Je lepo. To je prvič, da povem, ampak moraš mi priseči, da to ne bo naslov. [smeh] Ker drugim medijem bi rekel, da jim ne dam odgovora za naslov. [smeh] Tina je super, ima super srček, ima lepo energijo. Verjamem, da z mano ni lahko biti, ta neprestani pritisk okolice. Mediji si včasih tudi kaj izmislijo, in če nisi vajen takšnega pritiska, lahko to jemlješ preveč resno. Jaz se takšnim zgodbicam smejim, moja družina se smeji, ker so tega vajeni, za koga drugega pa to ni hec.

PB: Vedno, ko pride v tvoje življenje novo dekle, se začne ugibati, kdaj bo poroka, kdaj bo otrok. Po tabeli pričakovanih postopkov v razmerju.

JP: Joj, nočem odnosa spreminjati v d. o. o. Ne mi s korporacijo uničevati družine, prosim, naj vsaj to pustijo pri miru. Vsaj tega naj ne zapacajo. Saj niti ne vem, kako mladi danes funkcionirajo v ljubezni, ker so cele dneve v službah in totalno preobremenjeni. Kdo skuha kosilo? Kdaj so skupaj? Oprosti, jaz sem pri tej tematiki blazno staromoden.

PB: Če bi bil staromoden, bi verjetno že kar nekaj let imel družino.

JP: Bi imel, če bi razmišljal korporativno. Jaz pa hočem, da je otrok plod največje ljubezni, da so moja družina osebe, s katerimi delim srečo, uspeh, vse.

PB: Nepričakovano, glede na to, da ti moški zavidajo predvsem nešteto lepotic, ki si jih imel.

JP: Res je bilo ogromno punc, ampak jaz na to nisem ponosen. Jaz se s tem ne hvalim. To je del mojega življenja, to je del mojih izkušenj, za ene stvari je bilo dobro, za druge slabo. Na koncu, po vseh teh puncah, tako ali tako spoznaš, da se le energetsko prazniš, da so to samo neki šusi droge, ki enkrat popustijo in je potem še veliko slabše.

PB: Ena zanimivejših žensk iz tvojega romantičnega življenja je zagotovo bila Ivana Spagna, italijanska zvezdnica, s katero si imel precej resno zvezo. Takrat si imeli celo ponudbo, da se preseliš k njej v Milano.

JP: Bila je zelo resna zveza, ona si je tudi želela otroka, ampak jaz sem se takrat malo usral. Star sem bil 26 let, ona 42. Tistikrat je potem že udarila ven ta moja konservativnost, ker sem bil prepričan, da mora moški skrbeti za žensko. Jaz pa bi se tam v Milanu moral lepiti na njo, ker v Italiji nisem imel kariere, nisem znal jezika, bil bi popolnoma odvisen od nje, in se mi je zdelo, da s tem ne bi bil več pravi moški. Jaz še vedno ver­jamem v te vloge, čeprav vem, da hoče današnji čas moškemu odrezati ud in ga pri­lepiti na žensko. Pa ne vem zakaj, ker smo toliko boljši v svojih običajnih vlogah. [smeh] Seveda podpiram, da ima ženska kariero, da je samostojna, da je ena, ampak takoj, ko je z moškim, mi je pa obenem fino, da zna v tem uživati, se predati njegovemu zavetju in razvajanju, tudi če je super uspešna.

PB: Kje sta se z Ivano spoznala?

JP: Na stoti oddaji Zooma. Bilo je v dvorani Tabor. Tam sva se prvič spoznala, potem pa sem ji poslal neko pismo ali CD in so menedžerji preprečili, da bi to do nje prišlo in ji tega niso izročili. Nato sva se kakšno leto zatem čisto po naključju ponovno srečala. In takrat sva bila potem skupaj eno leto, pa vmes pavza in zatem spet pol leta. Precej filmska zgodba.

PB: Si sploh kdaj kateremu dekletu rekel ne?

JP: Pri dekletih sem se vedno prepustil toku. Samo enkrat se spomnim, da je bilo drugače. Bil sem na obisku pri prijateljih, solastnikih CNN-a, v Los Angelesu. Ko sem se vračal, sem na letališču videl zelo lepo punco, neko voditeljico, ki je bila tam s snemalcem. Videl sem jo od daleč in si takoj rekel, kako lepa je. Ampak sem šel naprej, na svoj izhod za Benetke, ki je bil tako ali tako dva kilometra stran na tistem gigantskem letališču. V čakalnici pred vkrcanjem v letalo je kakšnih 200 ali 300 plastičnih stolov. Jaz sedim tam, edini, in čakam. Potem pa vidim, da po hodniku prihaja neka ženska – in je bila prav tista voditeljica. Pride in se usede tik ob mene, pri vseh tistih praznih stolih. Začne me spraševati, ali sem Italijan in začenja pogovor, češ da dela dokumentarec o Benetkah, bla, bla. V moji glavi pa se je samo vrtelo: »Okej, za punco sem se vozil v Milano, vozil sem se v London, v jebeni Los Angeles se pa ne bom vozil!« [smeh] In se nisem prepustil toku.

PB: Koliko deklet pa je imelo čast spoznati mamo?

JP: Ne prav veliko. Je nisem hotel obremenjevati s tem.

PB: Nisi je hotel obremenjevati z dekleti ali s celotnim življenjem v slogu seksa, drog in rokenrola?

JP: Razen drog sem imel res pravo rokenrol življenje, vse, kar si lahko predstavljaš pod to oznako. Ampak če tega ne bi živel, ne bi bil dober pevec, ne bil znal interpretirati pesmi, po odru se ne bi gibal tako suvereno. Četudi me je to emocionalno izpraznilo.

PB: Človek bi pomislil, da je ravno nasprotno.

JP: Ko enkrat doživiš koncert, na katerem pet tisoč ali pa celo deset tisoč ljudi s teboj poje tvoje pesmi, ko doživiš vse te ženske, ker sem se res lahko izmišljeval, kolikor sem se hotel, ko vse to izkusiš in redno doživljaš vse te močne adrenalinske impulze, izgubiš čut, da je lahko majhna, enostavna stvar še močnejša. In tega se zdaj zadnjih par let učim, ker si očitam, da sem to izgubil.

PB: Bono iz skupine U2 je nekoč rekel, da je problem, ko enkrat 20 tisoč ljudi poje tvoje pesmi, ker takšnega občutka v življenju ne moreš nikjer replicirati.

JP: To je res izjemen občutek. To je neverjeten impulz. Jaz se zdaj že počasi zavedam, da to ni najbolj pomembno, nisem pa dovolj moder, da bi me lahko na tak način prijela tudi kakšna druga stvar. Ker to resnično zahteva modrost. Živeti s tem je neke vrste prekletstvo, čeprav ljudje radi rečejo, zakaj hudiča so znani depresivni, saj imajo denar, saj imajo vse.

PB: Si eden redkih pravih zvezdnikov pri nas. V trgovini te ne moremo srečati, mnoge druge znane Slovence pa lahko.

JP: V trgovino pač ne hodim. Ti povem, zakaj ne. Devet let je že od tega, ko sem šel zad­njič v življenju sam po nakupih v neko veleblagovnico. Kot normalen človek sem šel in kupil normalne stvari. Naslednji dan pa mi je neka ženska v Kaneli zdrdrala, katere hrenovke sem kupil, kateri sir in kateri jogurt. To me je tako zjebalo, da sem se odločil, da se tega ne grem več. Ker me preprosto moti, da mi nekdo vedno gleda v košaro. Ampak takšna je zdaj moja realnost. To ni samo v trgovinah. Pridem recimo na pregled k zdravniku, pa pridejo sestre, da se slikamo, pa pride še ena zdravnica, ki bi se tudi slikala in se zafrkavamo in vsi smo veseli, ker jaz to rad naredim – ampak potem moram kar sam vprašati, ali bi lahko zdaj počasi imel zdravniški pregled. Ljudje si težko predstav­ljajo, da so znani ljudje včasih prav tako bolni. [smeh] Ampak ne razumi to kot jamranje, ker ne želim, da tako izpade. Izredno sem hvaležen za vse, kar imam. Moji problemi so tako nepomembni v primerjavi z velikimi problemi. Nimam razloga za nejevoljo. Samo hvala lahko rečem, da je tako.

PB: Tvoja podoba je pomemben del tvoje celotne glasbene pojavnosti, mogoče tudi življenja, ki ga živiš. Se zato kaj bojiš staranja?

JP: Pri štiridesetih sem prvič dobil občutek, da nisem nesmrten. Pa ne mislim na teles­nem nivoju, ampak da sem se začel spraševati, ali sem dovolj naredil, ali dovolj znam, ali sem v teh letih dovolj dober. Postavljam si vprašanja o tem, kje je smisel – a je smisel, da imam polne dvorane in pesmi, ki so hiti, ali pa, da imam otroka, ki ga učim, kaj je življenje. Ta vprašanja so se začela pojavljati, ko sem začutil, da nisem nesmrten. Ker tja do sredine tridesetih imaš občutek, da konca ni.

PB: Pa že imaš odgovore na ta vprašanja?

JP: Imam odgovore v teoriji, ne znam pa jih realizirati v praksi. Ker mislim, da je žalostno, da si polnim ego z uspešnostjo v glasbi.

PB: V glasbi dober in v njej uživaš, zakaj ne bi smela biti tvoj pogon in smisel?

JP: Pravim, da imamo vsi na svetu isto velik ego, samo polnimo si ga z različnimi stvarmi. In celo mislim, da lahko isti človek spremeni vsebino, s katero si polni ego. Spremeni si vrednostni sistem. In to bi tudi jaz rad spremenil. Ker se že 25 let vrtim z istimi vsebinami.

PB: Kakšne vsebine si potemtakem želiš?

JP: Da se mi zdi frajersko, ko se na deževen dan sprehodim do obale in se nadiham morja, potem pa se sprehodim nazaj do hiše in si naredim jajce na oko. In da mi je to dovolj. Nočem, da je ta scenarij moj izhod v sili, to hočem narediti zdaj, ko imam polne dvorane. Ker včasih se boriš do neke točke in potem ugotoviš, da si se boril za napačno stvar. To je dobra pot do depresije, ko imaš nenadno realizacijo, da je bistvo, ki si ga iskal, pravzaprav čisto drugje.

PB: Te je mučila depresija?

JP: Ne, sem pa pred časom imel malce težav z anksioznostjo. Popolnoma brez razloga. Ampak se mi ni odražalo na način, da nisem imel volje za delo, pri meni se je to pokazalo na telesu. Imel sem vročino. Na koncu sem ugotovil, da je šlo za prekurjenost.

PB: Mogoče spremembe vsebine po svoje iščeš v gostinstvu. Ta tvoja poslovna pot se je začela s Playo na obali, ki pa je zdaj ni več. Kako se je pletla ta zgodba?

JP: Z Boštjanom Menartom sva nekega dne hodila po Portorožu in je padla ideja, da bi bilo fino imeti lokalček ob morju. Tako je nastala Playa. Pet let smo jo imeli, potem pa je občina vzela dovoljenje. V bistvu še danes ne vem zakaj. In so lokal zradirali s tlemi. Zdaj tam ni nič. Jaz sem pred tem občini celo ponudil, da plačam izgrad­njo WC-jev, ki bi bili za goste Playe in za goste plaže, ker tam ni bilo nobenih sanitarij. Rekel sem jim, naj narišejo, kakšne WC-je želijo imeti, naj dobijo dovoljenje za grad­njo, jaz pa jih bo financiral in poklonil občini Piran. Ampak niso nič naredili. Pa sem to hotel storiti popolnoma brez obvez, ker jaz pa res nimam nobenih političnih ambicij. [smeh] Ko so vseeno vzeli dovoljenje za Playo, sem bil tako užaljen, da nisem niti vprašal zakaj.

PB: Playo si potem oživel v Ljubljani in pred nekaj leti z Boštjanom Menartom odprl še restavracijo Soba 102.

JP: Z Jožetom Mermalom [predsednik uprave BTC] sva dobra prijatelja in nas je povabil v BTC, ker se je tam odprla priložnost za lokal pri Emporiumu. Takrat so vsi govorili, kako neatraktivna je ta lokacija, da tam ne bo nič delovalo, pa je vseeno nastal uspešen lokal. In Playa je tam dobičkonosna še danes. Po nekih šestih, sedmih letih pa je Boštjanu prišlo na uho, da je na voljo legendarni prostor Daj-Dama v centru Ljubljane. Tam je bila prva samopostrežna restavra­cija na ozemlju Jugoslavije, odprla se je v začetku tridesetih. Vzela sva jo v najem, ker sva sanjala, da bi lahko odprla restavracijo in tako ohranila tradicijo tega prostora. Poklon tradiciji je zdaj v tem lokalu tudi preko fotografij Staneta Jerka, ki visijo na stenah. To so fotografije iz obdobja po drugi svetovni vojni, ki so obenem tudi poklon slovenski glasbi. Samo glede imena nismo vedeli, kaj bi, pa sem predlagal, da zakaj ne bi bila Soba 102, ker me tako ali tako vsi vedno sprašujejo, kje je ta soba 102.

PB: Ti ta posel ugaja?

JP: Ta posel je tudi nekakšna ustvarjalnost. Lokal ima publiko, ravno tako, kot jo ima izvajalec. In ravno tako podajaš zgodbo. Le da je tu večja odgovornost, ker je več zaposlenih in mora vsak paziti, da poda svoj maksimum. Na odru sem samo jaz in moj bend. Tam natančno vem, kaj bodo ljudje dobili, v restavraciji pa te kontrole nimam. Zato je to velik izziv. Ko se odloča, kako bo videti krožnik, ki pride pred gosta, pa je tako, kot ko se piše pesem.

PB: Z Boštjanom Menartom sta se torej zelo dobro ujela kot poslovna partnerja in prijatelja.

JP: Midva bi lahko funkcionirala tudi brez pogodb, ker si popolnoma zaupava. Seveda jih podpiševa, ker zakon tako zahteva. Je pa Boštjan zagotovo eden mojih naj­bližjih prijateljev. Od njega se neprestano učim o poslovnem svetu, on pa se od mene uči rokenrol življenja. [smeh] Ker tudi to je pomembno.

PB: Potem si vendarle zaupljiva oseba. To je običajno nevarna značilnost za tiste, ki živite na očeh javnosti.

JP: Najprej, moja prednostna napaka je, da sem zelo odprt. Vse povem. V glasbi sem kot avtor popolnoma iskren, zato me ljudje, ki hodijo na moje koncerte, zelo dobro poznajo. Pri meni ni treba igrati nobenih iger. Jih pa zato velikokrat dobim po nosu, ker pač bleknem. Sem apolitičen, nobeni politični opciji nisem ničesar dolžan. Včasih dam kakšno izjavo in mi rečejo, da sem desničar, spet drugič mi govorijo, da sem levičar. Meni je vseeno. Meni se jebe. Delam svojo glasbo, dolžan sem samo spoštovanje moji publiki. In samemu sebi. Ker kdor ne spoštuje sebe, tudi drugih ne more. In če bi spoštovali sami sebe, bi imeli veliko manj težav. Spoštovanje reši 99 odstotkov vseh stvari na svetu.

TEKST Darjo Hrib

FOTO Mitja Božič, Katarina Veselič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri