Ivo Hvalica

  • 23.05.2007

Pogovor Tadeja Goloba z nekdanjim slovenskim poslancem, ki je s štiriurnim vztrajanjem za govorniškim pultom postavil rekord; ki je tako razjezil člana nasprotne opcije, da se ga je ta lotil s časopisom; ki ni prenesel komunizma in Jugoslavije in ki se - vrača.

(Foto: Ivana Krešić)

4 fotografije v galeriji

23. maj 2001 je bil žalosten dan za slovensko politično novinarstvo. Takrat se mogoče še ni zdelo tako, saj je bilo štofa ravno ta dan dovolj za zanimiv dnevnik, toda z njim je s prizorišča izginil eden najbolj razvpitih poslancev slovenskega parlamenta. Ivo Hvalica je po sporu z Janezom Janšo odšel v pokoj. Konec je bilo replik, konec jedkih pripomb, ki so spravile ob živce marsikaterega nasprotnika in gledalca večernih poročil, odšel je človek, ki si je za vzor postavljal italijanski parlament in je v svojem govorjenju (mnogi bodo rekli gobezdanju) neizmerno, nasladno užival in z njim redno sprožal nič manj žolčne (proti)ugovore.

Ivo Hvalica se je rodil 1936. v Kanalu ob Soči kot sin kavarnarja, ki je imel prvi hladilnik in avtomat za espresso daleč naokoli, hodil v italijansko osnovno šolo, se knjižne slovenščine naučil pri župnikih, prebil lačna srednješolska leta v Ljubljani, kjer se je izučil za gradbenika, opažal razliko med agitpropovsko svetlo prihodnostjo in realnostjo ter jo primerjal s tisto pri svojih sorodnikih v gnili Italiji in izkoristil prvo primerno priložnost, da jo je lahko ucvrl ven.

Leta 1968 se je odpravil v Libijo, kjer je v skupini jugoslovanskih gradbenikov gradil stanovanjski kompleks kralja Idrisa. Tega je tudi dokončal, se pa danes najbrž imenuje drugače, saj se je prav med Hvaličevim gastarbajtanjem v tej sredozemski deželi povzpel na oblast nižji častnik Moamer el Gadafi. Po vrnitvi v Slovenijo so zanj (za Hvalico) izvedeli Italijani, ga zaposlili in zopet poslali v Libijo na gradbišče opekarne. Zaslužil je dovolj, da se je v domovino tokrat vrnil z novim beemvejem.

V politiko ga je potegnilo konec osemdesetih – dogajanje ob procesu proti četverici in ustanovitev prve moderne slovenske stranke, Tomšičeve socialdemokratske zveze, katere član je postal, kot rad poudari, nekaj let, preden je to postal njen današnji šef Janez Janša. Kot njen poslanec je v parlamentu preživel dva polna mandata.

A politik ostane politik, sploh če tako odkrito kot Hvalica priznava, da gre za strast. V prisilnem mirovanju je zdržal polna tri leta, zdaj pa očitno ne gre več. Na jesenskih državnozborskih volitvah bo kandidiral kot član Demokratične alternative neodvisnih, prepričan, da je kar precej nekdanjih Demosovih volivcev, ki razočarani nad ponudbo pomladnih strank čakajo na pravo ime na glasovalnih listkih.

Playboy: Kaj ste počeli po 23. maju 2000, ko ste izginili iz slovenske politike?

Hvalica: Kaj sem počel? Torej, po tistem sem potreboval dokajšen čas, kar veliko, da sem se stabiliziral. Zame je bil to strahoten udarec. Odločil sem se, da grem sam, vedoč, da me bo sicer moj veliki boss izgnal iz raja na mogoče hujši način. Nisem mu privoščil, da bi se me z naslado znebil s kakšno izključitvijo. Tudi zato, ker sem bil v tej stranki tri leta pred njim, sem izstopil. To ni bila preprosta odločitev. To je bila moja edina stranka. Čustveno in osebno sem bil na tleh, razrvan, in čeprav sem se že prej nameraval lotiti pisanja knjige, me je to zavrlo. Potem sem ugotovil, da je bilo to tudi pravilno, dobro, da sem moral zopet pridobiti časovno distanco, da ne bi obremenjeval svojega pisanja s tem zelo bolečim dogodkom.

To je trajalo do pozne jeseni, ko se nisem in nisem mogel lotiti pisanja, potem sem pa vendarle začel logistično zbirati dokumente, ki jih je bilo ogromno. Knjigo sem potem napisal temeljito, temeljito v tem smislu, da nisem zgrešil nobenega datuma, nobenega imena, nobenega dogodka. Me je pa ta dogodek 23. maja 2000 zaznamoval, saj sem se venomer bal, da bom preveč kritičen do Janeza Janše. Zgodilo se je nasprotno, da sem bil zaradi strahu premalo analitičen in posledično premalo kritičen. Knjigo sem delal vso jesen in zimo in je bila potem na prvi pomladni dan, 20. marca 2002, tudi predstavljena v Ljubljani.

Playboy: Ko vam je Danilo Slivnik ponudil pomoč pri izdaji knjige, je bil tudi že sam sprt z Janezom Janšo. Je kaj pritiskal na vas, da še bolj očrnite svojega nekdanjega šefa?

Hvalica: Ne, ne, sploh ne. Zanimivo, da je prvi del besedila, ki sem mu ga prinesel, prebral v Jazz klubu v Ljubljani pri slabi svetlobi in da je takrat vstopil Janez Janša. Stopil je not, naju ošvrknil s pogledom, se ustavil levo ob šanku in potem tudi odšel. Ne, ne, nikakršnih pritiskov. Ne vem, ali je bil Slivnik sprt z Janšo. Mislim, da ga je začel realno dojemati. To še ne pomeni, da si a priori sprt. Janezu Janši sem vedno pri-znaval vlogo za osamosvojitev Slovenije, je pa dejstvo, da je tudi kot mlad fant postal minister takšnega represivnega organa, kot je vojska, z vsem, kar je vojska takrat lahko kot stranski učinek počela – vemo za vse te stvari – to vse je vplivalo nanj, predvsem je pa to njegovo ministrovanje vplivalo na poznejši prevzem stranke. S seboj je pripeljal nekatere ljudi, ki so bili navajeni vojaške hierarhije.

Ti ljudje so bili, gledano z mojega zornega kota, popolnoma neavtonomni in so pristopali do svojega šefa na podlagi znane sintagme »druže Tito mi ti se kunemo«. To je zanimivo, ko sem s kratico DTK označeval svoje zapiske, ki sem si jih pisal na sestankih predsedstva, in če sem hotel nekoga označiti kot tistega, ki nima mnenja kot takega, ki je desetkrat na seji ponovil: »Tako kot reče naš predsednik!«, ki je po domače lezel nekam, sem dal zraven to oznako. K tem oznakam sem dodajal črtice, če je to kdo večkrat počel. Križci so bili pa za samostojen, pozitiven nastop. Na ta način sem sproti analiziral naše ožje vodstvo in to mi je omogočilo, da sem si izkristaliziral pravzaprav relacije, odnose, osebnosti ...

Playboy: So kolegi vedeli za te kratice?

Hvalica: Zanje sta vedela eden ali dva, me je pa v zadnjem času Janez večkrat ošvrknil s pogledom: »Kaj spet pišeš!« Ampak za božjo voljo, jaz sem to počel vztrajno naprej. In hvala bogu, da sem. Ta knjiga ni maščevalni akt, saj sem jo napovedal veliko prej, ko sem bil z njim v dobrih odnosih. Samo zgodile so se le neke velike stvari, ki so bile pomembne tudi za zgodovino te države. Naj spomnim na tisti sestanek, ki ga opisujem v knjigi, na vikendu dr. Jožeta Pučnika. Ta zadeva je več kot zgovorna. Tam smo se dogovorili čisto drugače, na-slednji dan je pa on spremenil odločitev, kar je pripeljalo do šestmesečne Bajukove vlade, ki je bila pokop v vseh ozirih in je zapečatila opozicijo.

Playboy: Rekli ste, da ste bili razočarani, prizadeti. Ste bili tudi jezni na Janeza Janšo?

Hvalica: Bil sem tudi jezen, jasno, zelo jezen. Ampak ugotovil sem, da se ne morem maščevati. Ker sem bil še vedno zaljubljen v svojo opcijo. No, takrat se je na teh organih stranke že začelo tudi svitati dejstvo, da nekateri mislijo preimenovati to stranko, namreč, bom rekel tako – že večkrat sem rekel, da bi bil lahko Janez Janša član katerekoli stranke, samo da bi bil njen predsednik. On ni imel nobenih socialdemokratskih nagnjenj.

Jaz sem iz čisto drugega testa, ne glede na to, da izhajam iz družine kavarnarja. Ko sem se 12. aprila 1989 vpisal v SDS, nisem niti pomišljal, da bi se vpisal v SDS, pa imam klasično krščansko vzgojo, ne nazadnje sem vam prej pokazal to svojo relikvijo (fotografijo prvega obhajila, op. p.), ali v kmečko zvezo, predhodnico ljudske stranke. V SDZ, ki je bila predvsem intelektualistična pa tudi grebatorska stranka, glede na en kup špic, ki so se tam drenjale med seboj in med katerimi nisem imel mesta, nisem sodil. SDS mi je bila pisana na kožo.

Jaz nisem desničar. Sem desno usmerjen, če bi hotel geometrijsko definirati, bi rekel, da sodim desno od centra, ampak pri socialnih vprašanjih sem usmerjen levo. Moji vzorniki so bili Willy Brandt, Olaf Palme, Giuseppe Sarca.

Playboy: Od kod pa to? V vaši knjigi lahko vidimo fotografije, na katerih ste vedno lepo oblečen gospod?

Hvalica: To mi je bilo nekje prirojeno, to, kar se tiče zunanjega imidža. Vedno sem veliko dal nase. To imaš ali pa nimaš. Nikoli pa nisem bil klasični desničar, niti klasični krščanski demokrat ne. Pri nas smo jemali krščansko vero kot nekaj normalnega, kot neko podstat, ne pa kot nekaj, kar te sili v neko poudarjeno javno manifestiranje. Sam sem bil celo za svojo ženo, ki je imela v družini več krščanske vere, bolj globoka je bila, na začetku skoraj ne dovolj katoliški, čeprav sem imel vero organsko absolvirano. Ne nazadnje sem se slovenskega jezika naučil v cerkvi.

Rojen sem bil 1936. za časa italijanskega fašizma v Kanalu ob Soči, kjer sem hodil v italijansko šolo. Slovenščine sem se učil v župnišču. Ne glede na to sem se potem formiral drugače. Lahko kdo reče tudi, da me je oplazil socializem. Bil sem pa izrazit nasprotnik prejšnjega režima. To sem pa bil, tega pa nisem prenesel. Nekoč mi je neki prijatelj iz Sežane na nekem žuru rekel nekaj, kar me je spremljalo vse živ-ljenje: »Ivo, sam socializem ni nič pokazal na tem svetu. Socializem, cepljen z balkansko komponento, je pa najslabša možna kombinacija.«

Playboy: Kako pa potem, da ste se poistovetili s stranko, ki je zagovarjala domobranstvo in se usmerila zelo desno?

Hvalica: Na začetku, ko sem stopil v to stranko, ki ji je predsedoval France Tomšič in ki jo je ustanovil tako rekoč na barikadah v Litostroju, ni bilo sledu o tem, kar je ta stranka potem prevzela. To se je dogajalo počasi, in sicer ne revolucionarno, ampak evolucijsko. Močneje se je vtihotapilo v stranko in se zasidralo v njej šele po prihodu Janeza Janše, po letu 1992., ko sta Bavčar in Janša rušila Peterletovo vlado. To, kar je Pučnika dokončno pripeljalo do tega, da je predal stranko Janezu Janši, so bile pa volitve 1992, ko je stranka dobila poraznih 3,34 odstotka. Če pomislimo, da je bil šef te stranke dr. Jože Pučnik, ki je vodil tudi Demos, je to nerazumljivo.

Če pa pomislimo, da se je ravno v tistem volilnem letu priključil Janša, ki je rušil Peterletovo vlado in se začel pretirano ozirati nazaj, pri čemer je treba vedeti, da razčiščevanje povojnih pobojev nima nobene zveze z zagovarjanjem domobranstva. To se je v našo stranko pretihotapilo z nekaterimi ljudmi, ki jih je pripeljal Janša, in postalo sestavni del naših dnevnih redov na sejah predsedstva. Prišlo je neopazno, potem se je pa začelo razraščati. Drugi so začutili, da je to stranka, ki zagovarja tudi ekstremne desničarske opcije, in te so začele nekako prevladovati. Včasih je bilo mučno, ko se je govorilo o teh rečeh.

Playboy: Ste ob izgonu iz stranke razmišljali o koncu politične kariere?

Hvalica: Ne, res nisem razmišljal, ker sem videl, da te politika zasvoji in v politiki sem našel neke svoje primerjalne prednosti, ki se odražajo predvsem v moji retoriki, v sposobnosti artikuliranja misli, v dojemanju retorike in poslanstva na drugačen način, kot ga dojema – naj mi ne bo zamerjeno – klasični Slovenec, ki sem mu dodal nekaj te sredozemske komponente. Parlament kot prostor, kjer je treba govoriti, kjer je treba prepričevati, kjer je treba argumentirati, je pač tisto, kar mi je bilo nekako pisano na kožo.

Zgledoval sem se po tujih parlamentarcih. Tako sem v parlamentu tudi prvi uporabil tehnologijo filibustrov – govoriti dolgo zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, in mi je to uspelo. Predvsem pa je bilo to v meni, saj sem že kot otrok pel in igral in bral. Do trinajstega leta sem prebral vse takratno slovensko slovstvo. Prebral sem ga, nisem ga sicer razumel, ampak mi je veliko pomagalo pozneje pri barvitosti mojih govorov, pri čemer sem pa žalosten velikokrat ugotavljal, da so bile včasih tudi banalne metafore nerazumljene.

Dobro vemo, da se vicev ne razlaga in tudi metafor ne, in če nisi razumel, je šel vlak mimo, bog pomagaj. Name je padla zamera, ko sem ob nekem glasovanju označil poslanska kolegico in kolega za lisjaka. To je vendar pohvala, mislil sem na premetenost, ne pa na živalski vrt, kot so mi očitali. Dejansko sem bil v neki sredini, ki ni vedno tega razumela, veliko je bilo pa tudi nevoščljivosti, predvsem v lastni stranki, predvsem od tistih monotonih, retorično manj sposobnih ljudi, med katerimi je bil jasno tudi Janez Janša.

Playboy: Trdite, da je ta sposobnost dana?

Hvalica: Trdim, da je, se pa da veliko priučiti, pri čemer je pa treba slediti trendom razvoja govorništva. Od tega, da mora človek uporabljati spremembe, ki se dogajajo v jeziku, pa do tega, da je treba kaj prebrati. Za slovenske politike je značilno – če ne bi bilo, bi se skušali vsaj delno korigirati – da velika večina med njimi ni prebrala knjige Govorica telesa. Sicer ne bi ponavljali takšnih napak, kot jih delajo.

Playboy: Katere so najpogostejše napake?

Hvalica: Najpogostejše so močno prekrižane roke. To je totalna blokada, zapiranje. Ti se lahko še tako trudiš in govoriš še tako lepo in trosiš ne vem kakšne lepe obljube, če pa pri tem z govorico rok, ki je stvar pogojnega refleksa, tega ne izraziš, ne boš prepričljiv.

Playboy: Ste uživali v svojih nastopih?

Hvalica: Užival.

Playboy: Omenili ste, da je politika strast. Kaj je tako mikavnega v njej?

Hvalica: Za različne ljudi različno. Bom pojasnil. Ravno včeraj sem imel sestanek, na katerem sem dokaj začuden zaznal, da nekaterih ljudi ne zanima parlamentarni sedež. So ljudje, ki jih to ne zanima, ki jem-ljejo to samo kot sredstvo, da pridejo do izvršne oblasti. Jaz nisem nikdar bil na kakšnem seznamu za kako izvršno oblast, čeprav bi mogoče glede na staž moral biti. Ne pozabimo, da sem do danes edini poslanec socialdemokratske stranke, ki je oddelal dva mandata, oziroma mi je zdaj Janez Janša, ko je preimenoval stranko, trajno podelil rekord dveh mandatov, ki jih je branil kakršenkoli socialdemokratski poslanec. V normalnih parlamentih lahko z dobrim predlogom, z argumentiranim pristopom, s kvalificirano artikulacijo včasih dosežeš nepojmljive stvari. Takšen primer je bil moj veliki boj, da se igralniški denar razdeli v lokalnem okolju, kjer nastaja, kot kompenzacija za druge negativne učinke, ki jih ta dejavnost prinaša.

Playboy: Ste takrat postavili štiriurni rekordni govorniški dosežek v slovenskem parlamentu?

Hvalica: Ja. Takrat sem v tistem štiriurnem govoru opozoril na bistveno – danes bi bilo to mnogo bolj enostavno – da bi tako velika tiskarna denarja, kot je igralnica, če bi bila privatizirana tako, kot so si zamislili nekateri akterji, dobesedno kupovala politiko. Iz dosjejev smo videli, da so to na volitvah 1992. že počeli. Žal v državnem zboru končno poročilo ni bilo sprejeto. Namen takratnega govora je bil opozoriti na ne-ustrezno privatizacijo. In zdaj gre 48 odstotkov koncesijskega denarja lokalni skupnosti, kar je velik denar, saj moja občina Nova Gorica tako prejme milijardo in 400 milijonov dodatnega denarja na leto.

Playboy: Ste si zadali cilj, da boste govorili toliko časa, dokler ne popustijo?

Hvalica: Zasedba v dvorani je bila dokaj šibka, manjkali so nekateri naši poslanci. Dobro se spomnim, da je manjkal tudi Marjan Podobnik, ki je dosti manjkal in bi mi lahko bil neka ključna opora. Enostavno sem videl, da ni pogojev, da bi zaustavili nameravano privatizacijo igralnic. Takrat sem zagrabil papirje, materijo sem poznal, sploh se nisem pripravil na govor in sem rekel Jožetu Pučniku: »Grem gor in ne pridem nazaj, dokler se kaj ne zgodi.« In je začelo teči. Toliko sem vedel o tem, da bi lahko govoril še dvakrat dlje. Problem je ta, da postajaš utrujen, čutiti začneš bolečino v čeljustih, ampak sem v govor spretno vpletel to, da je težko govoriti, če si žejen, in takrat je poslanec Slovenske ljudske stranke Štefan Matoš razumel in mi je prinesel vodo. Takrat je še ni bilo na govorniškem pultu.

Playboy: Televizijski gledalci poznamo to zunanjo podobo politike, kot da racionalno soočanje argumentov za in proti, ampak politika ni samo to. Vi ste, če se ne motim, prvič podvomili o Janezu Janši na podlagi spora o kravatah. A ni to, hm, banalno?

Hvalica: Ja, seveda je banalna stvar, ampak na banalnostih človek spozna nekatere stvari. Ne more mi oporekati na področju, ki mi je od mladosti pisano na kožo, nekaj, kar je sestavni del mene in kar sem vse življenje apliciral. To pomeni, da se ima za edinega zveličarja, vsevednega in tako dalje. Zame je bilo to zgolj opozorilo. On tega opravila, vezanja kravate, še danes ne obvlada, če že govorimo o tem. Včasih se zgodi v življenju, da ti drobna, banalna stvar pomaga odpreti obzorja. Ker če sem bil kje mojster, sem bil na tem banalnem področju vezanja kravate. To, da jo daš čez glavo kot pildek, to zame ni kravata, to je nekaj, kar daš zaradi formalnosti.

Playboy: Po treh letih se vračate v politiko. Na naslednjih volitvah boste nastopili kot član Demokratične alternative neodvisnih. Kako boste usklajevali različna mnenja neodvisnežev?

Hvalica: To je problem, ampak ne mislimo nastopati z nekim programom, ki ga lahko napiše vsakdo in se ga potem drži ali pa ne. Ponavadi so to tiskana obvestila, ki jih nihče ne prebere. Ne pozabimo, da je Berlusconi prišel na oblast s petimi stavki, ker je konkretno nekaj obljubljal. Zdaj prepričujem to našo asociacijo, da bi napisal deset takšnih stavkov, pa da ne bo devet kot deset božjih zapovedi, se bom zaustavil pri devetem.

Playboy: Vaš cilj je prebiti se v parlament?

Hvalica: Ne, izhajamo iz ugotovitve, da so vse stranke v krizi in da smo pred vidno krizo strankokracije na Slovenskem. Nekje lahko potegnemo vzporednice s tistim, kar se je zgodilo v Italiji pred desetimi leti. Domnevamo, da bo prišlo do velikih pretresov. Če malo špekuliramo: če Kučan ustanovi stranko, si lahko predstavljamo, kakšen pretres bo to.

Playboy: Vaši nekdanji stranki po zadnjih javnomnenjskih raziskavah kaže kar dobro.

Hvalica: Ja, naj bi celo presegla LDS, ampak to je scenarij, ki smo ga že videli, že leta 1996, ampak bog ve, kakšen bo finiš. Kaj pa, če so začeli prezgodaj? Mislim, da je tako, ta neučakanost, ta timing je lahko usoden za mojo bivšo stranko. To je bilo prvič usodno leta 1996, v tisti veliki zagnani borbi za uveljavitev večinskega volilnega sistema kot fiksne ideje, mimo katere nismo mogli iti.

Playboy: Lahko potegnete vzporednice med izbrisanimi kot osrednjim političnim problemom leta 2004 in takratnim prizadevanjem za spremembo volilnega sistema?

Hvalica: Ja, saj ta problem sem mislil nakazati. Čeprav je zelo različen, ampak energije je pač toliko, sinergij pa še manj. Take stvari je treba pravočasno premisliti. Mislim, da je zadeva absolutno prenagljena in da SDS tega tempa ne bo zdržala. Ampak to ni tako važno. Tisto, kar me zanima, je, kaj se dogaja z volilnim telesom. Volilno telo se po vseh teorijah, ki sem jih imel možnost prebrati, zelo počasi spreminja. Mislim, da tistih 54 odstotkov Demosovih volivcev še vedno čaka, samo problem je, kaj temu volilnemu telesu politične stranke lahko ponudijo. Glede na sedanjo strukturo strank, predvsem parlamentarnih, imajo na voljo samo tri stranke.

Govorim za mojo pot, ki je še vedno ostala, recimo temu Demosova opcija. Ne imenujem je desna, rečem ji pomladna opcija. Leta 1990 smo imeli še Zelene, Slovensko obrtniško stranko, Grosove liberalce in še kaj bi se našlo in vse skupaj je tvorilo tistih 54 odstotkov. Zdaj pa te ponudbe ni. In kaj se dogaja? Z raziskave, ki jo objavlja vsak prvi ponedeljek v mesecu časopis Delo, sledi, da narašča podpora SDS, ampak naraščajo tudi neopredeljeni. Skupek pomladnega trojčka ne glede na pozicijsko ali opozicijsko umestitev pa ne prinaša nobenih razlik. Ta je v zadnjih treh mesecih konstanten. Potem se pa pojavljajo ljudje, ki pravijo, da te javnomnenjske raziskave niso verodostojne. To ni res. Še vedno so, predvsem pa so se, kar se tiče trendov, pokazale za verodostojne. Komentarji teh raziskav niso verodostojni.

Te preproste ugotovitve, da opcija slovenske pomladi ni naredila niti koraka naprej, ni nihče zapisal. To prelivanje glasov me ni nikdar zanimalo. In s tem, ko sem Janezu Janši rekel, da me ne zanima prelivanje glasov znotraj neke desne posode, sem mu šel vedno na živce. Mene je vedno zanimal Demos in 50,1 odstotka. To me je zanimalo. Jasno, nekateri se pa zadovoljijo s tem, da so prvi na vasi. Poleg tega se nepojmljivo v našem tisku pojavljajo definicije za mojega bivšega predsednika kot vodjo opozicije. Lepo vas prosim, to ni vodja opozicije, on je vodja dveh opozicijskih strank. Nova Slovenija ni samostojna stranka, to je satelitska stranka SDS, in to je tudi vse.

Playboy: Kako gledate na Forum 21?

Hvalica: Čudim se, da ga je Kučan ustanovil tako pozno. Glede na to, da gre za človeka, ki ima izjemen politični kapital, za človeka, ki ima svojo karizmo. Nisem se strinjal z njegovo politično opcijo, ampak v nasprotju z Janezom Janšo sem imel z njim neko normalno relacijo. Mogoče sem ga včasih neprijetno presenetil za govorniškim odrom državnega zbora, ampak z njim sem imel normalne odnose in sem zato lahko objektivno ocenil človeka, ki je zmogel ta strašni preskok, ta salto mortale od predsednika zveze komunistov do dvakrat demokratično izvoljenega predsednika, pred tem pa še enkrat predsednika predsedstva, da smo natančni. Gre za človeka, ki je sposoben izjemne komunikacije, ki je relativno mlad, gledano na starost politikov, kot jo pojmuje Evropa, in ne tako, kot jo pojmujejo pri nas, ko mislijo, da so za staro šaro vsi, ki imajo več kot petdeset let. Skratka, gre za človeka, ki ima velik politični kapital.

Playboy: Se vam ne zdi, da je ta kapital že porabljen? Da bi ljudje radi videli, da se Kučanovo obdobje že enkrat konča in da obmiruje v pokoju?

Hvalica: Ne, ta kapital ni porabljen. Politik, gledano po vzoru evropskih politikov, pravzaprav ne gre nikoli v pokoj. V različnih državah imajo to različno urejeno, sem pa videl, da Slovenci niso doumeli tega, ko se je sprejemal zakon o nekdanjem predsedniku republike. Prav zaradi Kučana smo Slovenci po mojem trdnem prepričanju, ki se razlikuje od nekdanjih somišljenikov, zamudili priložnost, da bi ta institut postavili na piedestal, ki mu pripada.

V Italiji predsednik republike postane dosmrtni senator in ima vse pravice, ki iz tega naslova izhajajo, in zanj ni treba določati v proračunu posebne postavke za tajnico, fikus, pisarno in podobne neumnosti. Vendar so Slovenci očitno silno občutljivi, posebno za avtomobil. Gre vendar za predsednika države in tudi teoretično v sto letih ne bo več kot 25 predsednikov. Gre za zanemarljivo številko, poleg tega po drugi strani predstavljajo nekakšen emblem države. Ne nazadnje sem danes slišal v poročilih, da gre na pogreb Trajkovskega predsednik Kučan kot vodja delegacije. To se uporablja tudi drugje.

Playboy: Kakšno mnenje imate sicer o Slovencih?

Hvalica: Tega si skoraj ne upam povedati. Rad jih imam, rad jih imam, zelo rad jih imam. Moram biti pa vseeno realist. Mislim, da so včasih zelo naivni. Ali pa je to mogoče zgolj posledica tega, da so bili štirideset let podvrženi nekemu sistematičnemu pranju možganov. Naj mi kdorkoli oporeka, ampak tako je in to se pozna. To sem za-znal, ko se je rušil berlinski zid in smo se pripravljali na parlamentarno demokracijo. Ugotovil sem, da so Slovenci po tem dolgem času otopeli za neke bistvene stvari. Tudi za meje, za katere pravimo, da so odprte, pa to sploh ne drži. Odprta meja niso zgolj kavbojke in kava pa pralni praški.

Poglejmo, kakšen je pretok idej. Imel sem to srečo, da prijateljujem z zamejskimi Slovenci in imam prijatelja, ki je števerjanski župan in s katerim prijateljujem 44 let. Od njega in od kolegov sem se učil parlamentarne demokracije: večina, manjšina, koalicija in to. V navadnem poročilu, najsibo iz občinskega sveta, deželnega ali državnega parlamenta, tam ne bodo napisali kozlarije, kot jih še danes pišejo naši novinarji: Poslanci državnega zbora sprejeli ... Ne poslanci, večina, poslanska večina je to sprejela! No, zdaj imamo končno tako razdeljeno, da govorimo o poziciji in opoziciji. Vsaka oblast je pokvarljiva.

Bistvo parlamentarne demokracije je zamenjava oblasti. Opozicija striktno opravlja vlogo nadzornika, ki gleda vladajočim pod prste. Samo to zagotavlja kolikor toliko regularno – rekel sem kolikor toliko, ker popolnoma je to nemogoče – regularno porabo proračunskega denarja, ki je denar nas vseh davkoplačevalcev.

Playboy: Se vam zdi sedanja oblast skorumpirana?

Hvalica: Ta oblast je sproducirala korupcijo do neverjetnih razsežnosti. Čudim se, da tega pri nas nismo sposobni bolj temeljito preganjati. Mislim, da v zadnjem času, ko so se zgodili Sib banka, Orioni itd., da smo vsaj začeli to dojemati, ampak te korupcije je veliko tudi na nekaterih drugih nivojih. Sam sem za veliko te korupcije zvedel od zamejskih poslovnih ljudi, ki hodijo po Sloveniji in dobijo posel, samo če plačajo.

Playboy: Vi se najbrž nimate za povprečnega Slovenca?

Hvalica: Imam se za povprečnega Slovenca.

Playboy: Mislil sem na značajske poteze, ki ste jih prej omenjali. Previdnost, otopelost, omahljivost.

Hvalica: Ne, ne, ne ... Imam se za povprečnega Slovenca, ampak če imaš več sončnih dni, tako kot jih imamo tukaj v Novi Gorici, potem izoblikuješ značaj. To vpliva na človeka. Ali kot jaz preprosto povem: če ješ goriški radič in solato, in ne tistega, ki sem ga jedel v parlamentu, uvoženega iz Nizozemske, moraš biti drugačen. Se mora to odražati tudi na tvojem obnašanju, temperamentu in sploh za moje pojme na neki drugačni kakovosti življenja.

Playboy: Vam gredo Ljubljančani kot Primorcu na živce?

Hvalica: Ne, to pa ne. Prilagoditi se moraš ambientu. Sploh ne. Edino, česar nisem prenesel v Ljubljani, je bilo to – pogosto sem hodil v Operno klet (ribjo restavracijo v bližini državnega zbora, op. p.) – da so ljudje jedli ribo in poleg pili sok. Ribe morajo plavati trikrat: naj plavajo v morju, naj plavajo v olju in naj plavajo v vinu. Moti me tudi pretirano pitje piva. Poznate mojo definicijo razlike med pivom in vinom?

Playboy: Ne.

Hvalica: Šlo je za uvedbo trošarin na alkoholne pijače, postavila se je dilema pivo – vino, in ko sem skoraj obupal nad tem, ko nisem mogel dopovedati razlike, mi je padlo v glavo. Šel sem gor za govorniški oder in rekel: »Pivo je proizvod, vino je pridelek.« Tišina. Potem so se pa začeli režati. Sem rekel: »A to mogoče ni res? A ste že videli koga, da bi prišel v lokal in bi naročil pivo letnik ‘89? Ne, vino pa.« In vse tiho je bilo in moj argument je takrat obveljal.

Playboy: Piva ne pijete?

Hvalica: Ne. Dokaz, da ga ne pijem, je obisk prijateljice iz Münchna, ki je bila tu lani poleti in mi je pustila dve flaši dobrega piva. In zadnjič mi je žena rekla, da ga bo treba porabiti, ker mu bo potekel rok uporabe. (smeh)

Playboy: Tudi vaš življenjepis ni ravno povprečno slovenski.

Hvalica: Imel sem svojevrstno, dokaj burno življenje. Ravno pred tem intervjujem sem bil na mestni občini, kjer se pripravljajo na proslavo ob padcu meje, ki pa je bolj simbolične narave, ker meja bo še. Pogovarjali smo se marsikaj in sem zaznal, da sem neke vrste senior. Spomnil sem se neke podrobnosti, ki je zame zelo nostalgična. Namreč leta 1947, ko se je ta meja vzpostavila, sem bil v koloniji v Portorožu, ki je sodil v cono B Svobodnega tržaškega ozemlja.

Takrat ceste čez Kras ni bilo, ampak se je hodilo po normalnih tisočletnih prometnicah skozi Trst v Portorož. In tistega dne, ko so vzpostavili mejo, 15. septembra 1947, so nas pripeljali skozi Trst, na kamionu s klopmi, in ko smo prišli do solkanskega bloka, so jugoslovanski vojaki, ki smo jih imenovali družeti, ker so se med seboj klicali druže, že postavljali žično ograjo. In mene so čez mejo že razdeljenega ozemlja med Italijo in Jugoslavijo preprosto vrgli. Na drugi strani me je čakala mama.

Playboy: Rekli ste, da ste bili velik nasprotnik komunizma. Od kdaj?

Hvalica: Mislim, da se je to izoblikovalo na samem začetku, po tistem, ko so nam v Kanalu denacionalizirali lokal. Tam je imel moj oče že pred vojno mašino za espresso kavo znamke Lacipari, imel je stroj, električno mašino za izdelovanje sladoleda, pred vojno je imel napravo za izdelovanje sodavice, imel je hladilnik, ki ga nismo znali niti po slovensko imenovati in smo mu rekli ledenica. Po tistem, ko je moral moj oče v tovarno Anhovo, in po tistem, ko smo dejansko videli, da so vse tiste obljube, ki so jih dajali aktivisti agitpropa 1947., se je v meni začelo to porajati in razraslo do te mere, da nikoli nisem bil niti član ZSMS niti član SZDL oziroma OF. Ko mi je mama zaradi ljubega miru enkrat plačala članarino, sem, ko sem se vrnil domov, zagrabil tisto izkaznico in jo vrgel v šparget na ogenj.

Playboy: Pa niso mnogi Primorci gledali s hvaležnostjo na Jugoslavijo, ker jih je priključila domovini?

Hvalica: Ja, ampak ne pozabimo nekaj. Že v petdesetih letih, ko sem hodil v srednjo tehnično v Ljubljani, sem začel razmišljati o tem. Bil sem lačen, tam na Gerbičevi, lačen. Logaritmično računalo mi je teta poslala iz Italije in so si ga od mene izposojali profesorji. To je resnica. Tudi zaradi naših sorodnikov onstran meje sem zaznaval to strašno veliko razliko med to in drugo realnostjo. Nacionalna osvoboditev je bila in ta je tudi prevladovala dolgo časa, da smo gledali s simpatijo. Navsezadnje smo se bojevali za to mejo. Moj oče je bil v Ljudskem domu v stari Gorici zabarikadiran, ker so simbolično branili slovenske pravice. Samo potem se je pa že začelo izoblikovati spoznanje, da je fašizmu sledil komunizem. Tu se velikokrat silno poenostavlja: Primorci naj bi bili dvajset let pod fašizmom, ampak smo bili tudi dvajset let pod komunizmom.

Playboy: Ste protikomunist, tako sami pravite. Ampak ali ni ta oznaka danes nepotrebna. Komunizma ni več ...

Hvalica: Ne, ni potrebna. Bravo! Samo zakaj jo pa jaz manifestiram? Zato, ker sem imel v stranki opravka s spreobrnjenimi komunisti, kar mi nikakor ni šlo v glavo. Bil sem edini v ožjem vrhu stranke, ki ni bil nikoli med komunisti. In to je mojega bivšega predsednika Janeza Janšo zelo motilo.

Playboy: Ta brezmadežnost?

Hvalica: Ja, ta brezmadežnost. Ne bom pozabil, ko mi je v Jazz klubu Danilo Slivnik rekel: »Ivo, ti ne veš, kakšen kapital imaš. Ti nisi nikoli bil v partiji. Jaz tega ne morem reči!«

Playboy: Konec šestdesetih in dobršen del sedemdesetih ste preživeli v Libiji. Kako to?

Hvalica: Ta libijska zgodba je zelo zanimiva. Zanimiva predvsem zato, ker so nekateri iz nje sklepali, da sem moral imeti neke privilegije, da sem bil v partiji ipd. Zadeva je bila drugačna. V Sloveniji se je to organiziralo v okviru konzorcija, tako se je imenoval, ki je podpisal pogodbo z libijsko vlado, da bi dvajset inženirjev in tehnikov odšlo v Libijo. Pogoj je bilo znanje angleškega jezika, fakultativno pa drugega jezika, ki naj bi bil francoščina ali pa italijanščina. Ne vem, zakaj francoščina, verjetno niso vedeli, da Libija nima nobene zveze s francoščino. No, in jaz sem se preprosto prebil skozi to sito. Naj povem, da ni bilo ljudi, ki bi obvladali angleščino.

Bil sem eden redkih, ki se jo je učil v srednji tehnični šoli. Učil nas je profesor Mirko Hrovat, in to z dušo in s telesom. Poskušal sem tudi oditi v Anglijo in sem leta 1955 še z dvema kolegoma odšel tja, da bi delal na poljih, ampak sem padel v druščino neke lepe Španke, ki ji je bilo ime Carmen Caratala, nikoli ne bom pozabil, nisem pa vedel, da je manipulirala z mamili. Dva dni sem bil zaprt v Angliji, poskušal sem priti do našega vele-poslaništva, pa so me lepo odpravili v PM, in tako sem z avtoštopom prišel do svoje druge tete v Belgiji. Hočem povedati to – samo zaradi angleščine sem odšel v Libijo. Večina ljudi je v šestdesetih govorila nemško.

Želja po odhodu v svet je bila velika in tako sem 26. marca 1968 letel prek Zagreba v Tripoli. Dobro se spomnim, da sem se na letalu srečal tudi z legendo jugo-slovanske košarke, Josipom Djerdjo iz Zadra, in z njim tudi navezal stike. Nikoli nisem imel težav s komuniciranjem in tudi, ko sem prišel v Libijo, sem se takoj znašel, padel kot mačka na štiri noge. Čeprav sem spoznal, zakaj gre, šele po enem letu. Zato se vedno čudim tistim, ki gredo za kratek čas na izlet v neko eksotično državo in po štirinajstih dnevih o nje pišejo tako, kot da bi to državo poznali.

Playboy: Kakšna država je bila takrat Libija?

Hvalica: Libija leta 1968 je bila klasična diktatura, kraljevina, kralj Ibris il Senusi je bil na čelu te države, ki je nastala 24. decembra 1951. Pred tem je bila italijanska kolonija. Italija kot poraženka v drugi svetovni vojni je Libijo izgubila in zavezniška koalicija si jo je uredila kot neke vrste dominion in postavila plemenskega vladarja Ibrisa za kralja.

Dobro se spomnim, kako sem si šel ogledat prečudovite ostanke rimskega mesta Leptis magnia, ki pa ni preveč znano. Ko sem se peljal tja, so me tako rekoč izrinili s ceste. Dolg sprevod je šel mimo in sem gledal tega kralja, ki se je peljal v sprevodu črnih limuzin, ki so bile vse znamke Austin Rover. To je delovalo tako arhaično, tako stabilno, tako urejeno, tako veličastno, da sem rekel: »Ta bo vladal do konca svojih dni.« Tega se tako dobro spomnim, ker sem to rekel prijatelju Petru Janežiču iz Ljubljane in po letu in nekaj se je nenadoma zgodil državni udar, ki so ga doli imenovali revolucija, in na oblast je prišel Moamer el Gadafi.

Playboy: Niste slutili, da se nekaj pripravlja? Se ni nič šušljalo?

Hvalica: Nič, nič, nič ... To se je zgodilo v strogi konspiraciji. V Evropi si ne znamo natančno predstavljati, kaj pomeni državni udar v neki afriški državi. Kmalu po tej »revoluciji« sem rekel nekim svojim prijateljem: »Pravzaprav je to zelo enostavna stvar. Če imaš sto vojakov vermahta, zasedeš radio, televizijo in pošto – in to so naredili – pa imaš oblast.« Po šestih mesecih sva šla z ženo s hroščem – standard 1200, najbolj zvest avtomobil na svetu – globoko na jug Libije. Do tja še po šestih mesecih ni segla nova oblast. V Tripoliju so po revoluciji takoj zamenjali vse prometne znake in ukinili latinico, na jugu pa je bilo po polovici leta še vedno vse tako, kot je bilo prej.

Playboy: Se je za vas po udaru življenje kaj spremenilo?

Hvalica: Močno se je spremenilo, ampak ne vem zakaj, zame se je spremenilo na bolje. Nova libijska vlada se je odločila, da bo vse tuje strokovnjake, ki da ji odžirajo denar, poslala ven. Mi smo gradili ogromen stanovanjski projekt, ki je nosil ime po kralju, Idris housing project se je imenoval, in smo bili pravzaprav indirektni uslužbenci ministrstva za gradnjo stanovanj. Ugotovili so, da ne morejo sami naprej, pa so mi predlagali podaljšanje pogodbe. Potreboval sem denar in sem vprašal, pod kakšnimi pogoji. »Normalnimi,« so rekli, ampak tokrat kot uslužbenec tega ministrstva. Štirim od 21 so podaljšali dovoljenje za delo, verjetno zaradi znanja italijanščine, ker smo tako servisirali nižje uslužbence na ministrstvu, ki angleščine niso obvladali.

Playboy: Koliko let ste ostali tam?

Hvalica: Še dve leti. Domov sem se vrnil šele spomladi 1972. Ampak moje Libije s tem ni bilo konec. V Sloveniji sem se zaposlil in prišel v stik z italijanskimi poslovnimi ljudmi. Gradili smo tovarno keramičnih ploščic v Volčji Dragi pri Novi Gorici. Italijani so izvedeli za to in mi predlagali, če bi šel v Libijo k projektu gradnje opekarne. Jeseni 1975 sem odšel drugič v Libijo, in to za mesečno plačo 3500 evrov v današnjem denarju.

Playboy: Takrat ste se srečali z drugačno kulturo od slovenske, pa me zanima vaše mnenje o gradnji džamije v Ljubljani.

Hvalica: Islam ni zgolj vera, to je tudi način in filozofija življenja. Malo bom skočil nazaj, zgolj za ilustracijo. Ko smo se prvič odpravljali v Libijo, so nam rekli, da moramo zapisati v formular, ki ga je treba izpolniti na meji, tudi veroizpoved in da moramo obvezno napisati rimokatolik. Pa je neki mlad arhitekt rekel: »Ne, jaz sem ateist, jaz tega ne bom napisal.« Pa mu je vodja naše odprave rekel: »Mladi kolega, to kar ste rekli, je zgolj za domačo uporabo. Zunaj tega ne govorite.« Oni spoštujejo veroizpovedi drugih, vsaj v formalnih odnosih, ne prenesejo pa ateizma. V tem okolju sem vzpostavil neke pristne odnose in moram povedati, da sva se ravno pred dnevi pogovarjala z ženo, da si želiva tja, ker sva imela med Arabci nekaj prijateljev.

Playboy: Džamija?

Hvalica: Ni možen odgovor za ali proti. Zakaj? Ravno zato, ker je vera tam sestavni del javnega in političnega življenja. Ne pozabimo, da imamo republike, ki se imenujejo islamska republika, nimamo pa republike, ki bi se imenovala katoliška. Torej ta center in glede na moje vedenje, kaj se dogaja v podobnih centrih v Italiji, ne bi bil primeren. Sem zato, da se zgradi toliko manjših centrov, kolikor je treba, tak center pa se mi zdi, da bi bil glede na maloštevilno prebivalstvo Ljubljane – drugo je, če je tak center v Berlinu ali Rimu – preveč v nesorazmerju z obstoječim prebivalstvom.

Playboy: Ampak, glede na to, da ustava zagotavlja enakost veroizpovedi v Sloveniji, ali ni prepoved gradnje džamije v nasprotju z njo?

Hvalica: Ne, ne, prepričan sem, da če bi hoteli narediti v Ljubljani center takih dimenzij ... Če rečem zopet v nekem prenesenem smislu, če bi skušali v Ljubljani imitirati baziliko svetega Petra iz Rima, da bi bili tudi problemi. Drugače nimam nič proti. Ne prenesem, če nekdo označuje narode z nekim predznakom. O Arabcih si mislim svoje, ampak o njih moram povedati tudi tole, da sem na začetku v Libiji izgubil denarnico s 500 funti in da sem jo dobil na zidu pred hišo, kar se mi pri nas ne bi zgodilo. Torej, ljudje so dobri in slabi.

Playboy: Je bilo takrat, ko ste bili poslanec, v politiki kaj lepih žensk?

Hvalica: Bilo je par lepih poslank, ni dvoma, da so bile. Recimo lepe punce so bile, ženske že, no ... Kje naj začnem? Pri najmlajši? Vida Čadonič - Špelič, sedanja državna sekretarka, potem Nada Skuk, potem je bila luštna punca Irena Oman, ki je bila na začetku pri Jelinčičevi stranki, potem je bila zelo prijetna gospa Metka Karner Lukač in zelo prijetna gospa Jolanda Šturm Kocijan. Naj mi bo oproščeno, če sem katero pozabil.

Playboy: Kaj pa sicer menite o ženskah v politiki? Sodijo vanjo?

Hvalica: Ne samo da sodijo, pomagajo tudi nevtralizirati zaostritev, ki običajno nastane, če je družba samo moška. To velja tako v politiki kot drugje. Že prisotnost ene same ženske nevtralizira nekoga, ki je navajen preklinjati, da tega ne počne več, oziroma bi ga morala. In praviloma tudi ga. Enkrat sem bil z delegacijo državnega zbora na Finskem, kjer me je presenetilo število žensk v parlamentu. In moram reči, da tako dobro, kot sem se počutil na nekem protokolarnem kosilu, kjer hrana ni bila bog ve kaj, no, ni ravno na silo zastala, ampak počutje ... Gostila nas je predsednica finskega parlamenta Ritta Uosikanjen.

Imel sem občutek, da nismo zgolj za neko politično mizo, ampak da smo na neki družabni zabavi, ravno zaradi tega, ker je bilo žensk tam dobra tretjina, če ne celo več. Enostavno gre za neko ravnotežje, človek se drugače počuti. Potem je treba biti, jasno, bolj kavalirski kot sicer, ker med moškimi se ne porodi tak občutek, tak odnos. Ker politika ni zgolj čista tehnologija, mislim, da je ta skandinavska pot edina prava, dvomim pa, da se to lahko doseže z zakoni in s predpisi, kolikšna naj bo ženska kvota. Mislim, da je treba priti do te kulture. Na Slovenskem žal tudi ženske, tako kažejo stvari, ne volijo žensk.

Playboy: Znani ste bili po ostrih nastopih za govorniškim odrom. Bi se z enako gorečnostjo lotili tudi ženske tekmice?

Hvalica: Zelo dobro vprašanje. Evo, ne! Pa čeprav sem včasih moral do kakšne ženske tudi tako nastopiti, ampak pri tem sem uporabljal zelo blage metafore. Tak primer je Marija Pozsonec, ko sem ji rekel to zadevo lisjak in lisička, pa je bila zamera, pri čemer pa nisem mislil nič slabega, mislil sem celo, da je ta metafora prijetna, mehka, soft. Ne, ne, ženska a priori ublaži to ost.

Playboy: Znajo biti pa ženske tudi »zahrbtne in hudobne«, tako ste zapisali v svoji knjigi?

Hvalica: Ja, točno vem, na koga se to nanaša. Pri tem sem mislil na Niko Dolinar. Zakaj? Mogoče ji delam krivico, ampak meni so drugi povedali, da je govorila za mojim hrbtom, češ da retorika ni vse, da je treba še nekaj drugega ... Zdaj pa jaz ne vem, kaj je še treba v parlamentu poleg retorike? Ne vem, naj mi ona pove, kaj je potrebno? To me je tako prizadelo, da sem si dal po tistem izmeriti IQ in sem bil z meritvijo zadovoljen.

Playboy: Nam lahko zaupate številko?

Hvalica: Ne, ker bi bila to reklama, ampak je nad 120 in je nadpovprečna. (smeh)

Playboy: Kaj ste že rekli Kacinu, da se vas je lotil s časopisom?

Hvalica: Šlo je za ograjo vojašnice na Dunajski cesti, bivše kasarne Ljuba Šercerja. Tam je stala lepa litoželezna ograja, lepa, kakršnih je bilo v Ljubljani nebroj, posebej na sedanji Prešernovi cesti, bivši Bleiweisovi. On si je to ograjo zelo poceni kupil – to je najblažji možen izraz, ker ne bi bil zopet rad pred sodiščem. Kupil si jo je in sem smatral, da si jo je na zelo cenen način. Ker so Slovenske novice zelo veliko pisale o tem, sem – šlo je za trenutni navdih – iz-oblikoval besedo »ograjevarstvenik«. Pred tem je bil govor o naravovarstvu, pa sem skoval novo besedo, ki ga je očitno spravila iz tira.

Playboy: Omenili ste sodišče. Nekajkrat ste bili pred njim, tožbe dobili in izgubljali ...

Hvalica: Sem edini poslanec, ki je bil dvakrat obsojen za besede, ki sem jih izrekel za govorniškim odrom državnega zbora. Tu se je de facto pokazalo, da poslanci nimamo imunitete, saj je odškodninska tožba lahko hujša od kazenske, ker te zruši. In mene so lani zrušili na ta način. Prišlo je do izvršbe in sem plačal dvakrat. V enem primeru je šlo za osebo, ki je bila na ministrstvu za šolstvo – nočem je imenovati, ker je škoda onesnaženja Playboya – in sem imel neke podatke oziroma sem verjel v to, kar so mi govorili ljudje s terena, torej da naj bi se okoristila, pa je sodišče dokazalo, da ni tako, pa čeprav poročilo računskega sodišča, ki je bilo izdano kakšno leto po sodbi, na neki način indirektno pritrjuje moji domnevi. V drugem primeru je šlo pa za bivšega predsednika državnega sveta, in sicer v zvezi z vračanjem nacionaliziranega premoženja.

Playboy: Je res, da ste tožili kantavtorja Iztoka Mlakarja?

Hvalica: To ni res, to prvič slišim, vem pa, na kaj se nanaša. Sploh ga nisem videl po tistem, ko je izdal zgoščenko, na kateri je tudi pesem, ki se imenuje Ivo Balila. To pesem sem dvakrat, trikrat slišal. Ta zadeva je meni nejasna, ker očitno gospod Mlakar ob vsem spoštovanju zelo slabo pozna zgodovino.

Playboy: Ste pa prepričani, da se pesem nanaša na vas?

Hvalica: Neki elementi so, drugi pa ne. Ravno naslov kaže nasprotno, da naj ne bi bil to jaz. Balila je bilo ime za različne starostne stopnje podmladka fašizma. Prvič, jaz sem letnik 1936, Italija je pa razpadla jeseni 1943. Ko je razpadla, sem imel sedem let in nisem mogel biti balila. Balila je bil lahko šele pionir. Če zdaj naredim enačaj s poznejšo jugoslovansko ureditvijo – jaz nisem mogel biti pionir, ker sem bil takrat šele ciciban. Letnice dokazujejo vse. Neki elementi, ki se jih zdaj ne spomnim, ker je že dolgo od tega, kar sem pesem nazadnje slišal, pa kažejo na to, da bi lahko bil to jaz. Očitno je pa imel gospod Mlakar, ki me osebno pozna, videla se pa nisva sigurno najmanj deset let, neke neustrezne informatorje, če ne že prišepetovalce.

Ne vem, zakaj je napisal to pesem, ker jaz sem na svoje delo ponosen. Nihče mi ne bo mogel nikoli dokazati, da sem, prvič, kdaj zehal v parlamentu, ker če zeham, so me v osnovni šoli naučili, da si pokrijem obraz, drugič, da sem v parlamentu spal, bil sem eden najbolj vnetih poslušalcev in tudi govornikov, in tretjič, nihče me ne bo mogel nikdar obsoditi, da sem ukradel en sam tolar tej državi. In zakaj se je on spravil name, ne vem. Lani je državni zbor naročil strokovnjakom pri Nina mediji, naj napravijo raziskavo aktivnosti poslanca v nekem obdobju. Nina media je to naredila in je septembra lani poslala poročilo v državni zbor.

To poročilo ni bilo nikoli objavljeno, zanj sem zvedel slučajno. Zelo me je zanimalo, kje sem, ker so vzeli pod drobnogled leto 1999, ko sem bil poslanec. Ko sem jo prebral, mi je postalo jasno, zakaj ta raziskava ni bila objavljena. Zaradi tega, ker je imel predsednik državnega zbora kar dovolj razlogov za to. V tisti raziskavi se je znašel na tridesetem mestu, jaz sem pa številka dve. Številka ena je ... Kdo bi bil?

Playboy: Janez Janša?

Hvalica: Ah, kje pa, on je za menoj. Miran Potrč. Ampak zakaj, obstaja razlaga. Če bi bila raziskava narejena na podlagi videoposnetkov, bi prevladala govorica telesa in bi bila ta retorika drugače obarvana. Upam si špekulirati, da bi bil vrstni red potem zamenjan.

Playboy: Imate še kakšne govorniške račune v parlamentu, ki bi jih radi poravnali po vrnitvi?

Hvalica: Ne, ne. Politika je dinamika, v politiki se moraš odzivati na trenutne stvari, trenutne dogodke. To, kar je danes v parlamentu, ni več parlament. To je osnovna šola Boruta Pahorja, ki je naredil iz parlamenta osnovno šolo, v kateri naj bi se poslanci za rokice držali in bili pridni, on jim pa meri minute in sekunde. To ni več parlament.

Parlament izhaja iz besede govoriti, in ker ni več obvezne prisotnosti, to pomeni, da tam sploh ni več treba govoriti. Zdaj tam vsi berejo. S tem ko so odpravili replike, je pa parlament tako ali tako izgubil svoj osnovni smisel. Meni stalno očitajo, da jemljem za vzor italijanski parlament. Ampak to je parlament! Parlament so predstavniki ljudstva, ki se morajo med seboj skregati, da pridejo do nečesa! Ne pa prebiranje referatov, ki so avtorstvo bog si ga vedi koga.

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri