Intervju z Zlatanom Stipišićem (Gibonni): »V glasbi mora biti tudi malo totalitarizma«

  • 15.08.2017

Zlatana Stipišića iz Splita danes vsi poznamo pod umetniškim imenom Gibonni. S pevcem, glasbenikom in skladateljem, ki je v 27 letih prodorne kariere postal vodilna glasbena silnica na območju bivše Juge, smo klepetali o novem albumu, prihaja­ jočem koncertu v Stožicah, Oliverju Dragojeviću, redkih politikih, ki razumejo kulturo, pomembnosti jezika v glasbi, širjenju v tujino in o tem, koga noče na svojih nastopih.

(Foto: SLAVEN RADOLOVIĆ, BRUNO SEDEVČIČ)

Glasbene scene na ozemlju bivše Jugoslavije si danes brez Gibonnija ne moremo zamisliti. Pesmi, ki tvorijo naš vsakdan že deset­ letja, so pesmi, za katere morda niti ne veste, da jih poje Gibonni. Večni Libar, sanjski Mirakul, odmevni Žeđam in seveda legendarna Cesarica, ki jo je Gibonni spisal za Oliverja Dragojevića. Hrvaški poet, doma iz Splita, sicer naj­ raje poje o ljubezni. Zato, ker je ljube­ zen največja skrivnost. »Rentgena za emocije še niso odkrili,« pove z nasme­ hom, ko na topel spomladanski dan uživa v kozarcu pomarančnega soka. Romantični upornik, ki dovoljuje, da ga vodita duša in popolna predanost glas­ bi, je sicer zelo rad na slovenskih odrih. Eden največjih glasbenikov na tem kon­ cu Evrope, ki se že ogreva za veliki kon­ cert v Stožicah, ko bo 9. junija ob boku prijatelja in stanovskega kolega Oliver­ ja Dragojevića pričaral nastop, kakršne­ ga še nismo videli. Glasbena velikana, podpisana pod aktualni album Familija, bosta predstavila hite, ki so krojili njuno kariero, in skladbe z novega albuma ter nas s tem povabila v svoj edinstveni svet, kjer šteje samo glasba.

PB: Začniva na koncu, pri vašem aktu- alnem, približno eno leto starem albu- mu Familija, ki sta ga posnela skupaj z Oliverjem Dragojevićem. Kakšni so odzivi?

G: Zgodilo se je nekaj senzacionalnega. To moram povedati, ker o tem nihče ne piše. Vsi vemo, da je CD umrl. Leta 2013 sem bil v Londonu, ko so zaprli še zadnjo veliko trgovino s CD-ji. Album danes več ne obstaja. Obstajajo singli, YouTube, pametni telefoni. Potem pa se je zgodil fenomen, da je album Familija v prvih dveh mesecih kupilo 37.500 ljudi. To je nekaj, kar danes več ne obstaja. Je neverjetno. To je fenomen, ki ga pozna samo še Adele.

PB: Zakaj je album pritegnil?

G: Ko sva z Oliverjem začela snemati album Familija, sva ga delala brez večjih ambicij. Vedela sva, da bo nekomu všeč neka pesem, spet drugemu neka druga, nisva pa si predstavljala, da bo toliko ljudi želelo slišati celoten album. Ljudje so očit- no hoteli to, kar sva hotela midva – zgodbo. Ker lahko imaš skladbo in ta skladba ima lahko dober spot, v katerem gole ženske plešejo okoli bazena, midva z Oliverjem pa imava 21 let, sva ves čas v telovadnici, imava seksi tetovaže in potem ima spot 15 milijonov ogledov. To bi bilo normalno. Ampak midva z Oliverjem nimava teh deklet okoli bazena in ne hodiva v telovadnico, zato v tem rezultatu ni ničesar logičnega. Ljudje so preprosto želeli poslušati zbirko pesmi in to sprejemam kot neverjeten kompliment.

PB: Obstaja kakšen poseben razlog, da je albumu naslov Familija?

G: To je najboljši možen naslov. [smeh] Ko samo izrečeš besedo familija, se glasba že začne. V tem je nekaj tako dobrega. Neka pozitivna energija. Naslov opisuje, kako se vidimo. Naslovnico sta naredila Oliverjev sin in moja hči. On je fotografiral, ona je delala dizajn, album pa smo potem posvetili Oliverjemu pokojnemu bratu Aljoši in mojemu pokojnemu očetu.

PB: Vse pesmi na albumu ste napisali vi?

G: Da.

PB: Kako sta z Oliverjem potem določila, kateri do vaju bo pel katero pesem?

G: Pesmi sem mu predstavil pri njem doma. On je potem izbral tiste, ki so mu bile lepše za petje. Oliver je vendarle pevec, je interpret, jaz pa imam rad pesmi, ki imajo dober tekst in niso tako zelo pevske, so bolj kantavtorske. Sploh se nama ni bilo težko dogovoriti

PB: Ste pesmi pisali z mislijo, da jih bo pel Oliver?

G: Ne. Vsakič, ko pišem pesem, je tako kot ... Poznaš izraz odprto pismo? Moje pesmi so odprta pisma ljudem, ki so mi bili navdih, da sem te pesmi napisal. Nikoli ne pišem pesmi za pevca, ampak za ljudi, o katerih te pesmi govorijo.

PB: Ste nemudoma vedeli, da si pri tem albumu želite sodelovati z Oliverjem?

G: Zame je to, da on želi peti neke moje pesmi, izziv. On je vendarle naš Frank Sina­ tra. Pel je nekatere najpomembnejše pesmi v zadnjih 50 letih. In ko vem, da mi je uspe­ lo napisati pesem, ki lahko stoji ob strani teh njegovih drugih najpomembnejših, potem je to velika stvar.

PB: Kdaj ste prvič spoznali Oliverja?

G: To je težko reči. Split ni ravno Los Ange­ les, je majhno mesto, in ko se tam ukvarjaš z glasbo, srečaš druge ljudi iz posla. Moj oče je bil glasbenik in on se je z Oliverjem poznal iz svojih krogov. Da pa sva se zače­ la pogovarjati o sodelovanju in skupaj igra­ ti, da sva se začela družiti, to pa je bilo nekje okoli leta 1992.

PB: Potemtakem je bila legendarna pesem Cesarica, ki ste jo napisali za Oliverja, začetek te skupne poti?

G: Da.

PB: Od kod ste takrat črpali navdih za pesem, ki je danes eden najbolj prepoznavnih Oliverjevih hitov?

G: To pesem sem z lahkoto napisal. Pri tej pesmi je bilo tako, kot če bi črnskega glas­ benika na Misisipiju vprašal, kako je napi­ sal bluzovski komad – v krvi mu je. [smeh] To je bila res glasba iz mojih genov.

PB: Se z Oliverjem v čemerkoli ne strinjata?

G: Strinjava se v najbolj pomembnih rečeh. V tem, da imava oba rada glasbo, in v tem, da je uživanje v glasbi pomembnejše od uspeha. Razlike med nama so morda v tem, da on določene aspekte laže predela. Ko jaz zaznam, da sem na posnetku naredil nekaj narobe, je to zame kot konec sveta, kot sodni dan. On je bolj sproščen, in to je njegova vrlina.

PB: Mislil sem bolj v politiki, športu ...

G: Oliver je totalno apolitičen. Ne sledi poli­ tičnih zadevam, ne zanimajo ga, njemu se to upira. Jaz pa o politiki veliko vem. S tem se sicer ni hvaliti. Ne zanima me dnevna politika, zanima me harmonija, mir med ljudmi. Jaz sem vsakič, ko zasledim, da se ljudje prepirajo, da so konflikti, žalosten. Oliver je v tem blagoslovljen, on sploh ne ve, da so kakšni konflikti.

PB: Arsen Dedić je sicer rekel, da ste lirik, da niste za barikade ...

G: Ja, on je pričakoval, da bom šel po nje­ govih stopinjah in bom nekakšen revoluci­ onar. Glej, jaz takole gledam na svet – ob­ stajajo ljudje, ki recimo živijo od tega, da delajo sladoled. Ti ljudje imajo radi sonce, mir, junij, julij in avgust. Potem pa obstajajo ljudje, ki živijo od tega, da delajo dežnike. Njim ustrezajo velike nevihte, neprijetnosti. No, jaz delam sladoled. [smeh] Meni odgo­ varja, da so vsi ljudje v harmoniji, da se imajo vsi radi. Nekdo, ki izdeluje kalašni­ kovke, ima rad, da je nered, da so vojne, jaz pa za ustvarjanje potrebujem mir in ljubezen. Torej se s takšnim človekom ne bom nikoli razumel. Ker nikoli ne bova govorila istega jezika.

PB: Zato v glasbi niste bili nikoli prav zelo politični?

G: Lotevam se tudi takšnih tematik, recimo v skladbi Toleranca, pa Udica, a političnih pesmi ne pišem pogosto. Po mojem mne­ nju morajo o tem peti glasbeniki, ki so v hip hopu, raperji. Oni pojejo o tem, da se ne strinjajo s kakšnim ministrom, z vlado. Jaz se s svojimi pesmimi nočem vezati na kak­ šen režim, ker potem, ko ta režim izgubi smisel, ga izgubi tudi moja pesem. Raje se ukvarjam s tematikami, s katerimi lahko vplivam na kakšno mlado osebo tako, da ji dopovem, da konflikt ni rešitev, ampak je rešitev dialog. Če mi to uspe, sem naredil vse. To je moja pot.

PB: Posebno sodelovanje z Oliverjem Dragojevićem pri albumu Familija se odraža tudi v skupnih koncertih, kjer ne gre za tipičen nastop pevca in gosta, ampak sta na odru dva protagonista, dva vodilna pevca. Kako ste osnovali koncept takšnih koncertov?

G: Pri oblikovanju koncertov nisva takoj prišla do končne rešitve, ker nisva želela, da nastopa eden in potem drugi, ampak sva želela na odru vzpostaviti interakcijo. Pol ure igra on, pol ure jaz, potem spet on. In so pesmi, ki naju povezujejo. To je zelo neobičajen koncert. Vsekakor pa odigrava vse najpomembnejše pesmi iz najinih karier.

PB: Ker ste eden najpopularnejših glasbenikov na območju bivše Jugosla­ vije, vam ni težko razprodati koncertov. Povpraševanje je veliko. Koliko nasto­ pov imate skozi leto?

G: Pravzaprav ne veliko. Nisem pohlepen in ne želim priti v situacijo, da glasba, ki je moja največja ljubezen, postane rutina. Meni je v tem trenutku jasno, da imam 9. junija v Stožicah koncert, in lahko se osre­ dotočim, da bo ta koncert res poseben, res nepozaben. Če pa bi to bil eden od mojih 150 koncertov v letu, verjetno ne bi niti vedel, v katerem mestu nastopam. Bil sem že na številnih koncertih velikih glasbenih zvezd, kjer se začuti, da jim je to le eno od mest na seznamu. Tega ne morejo skriti. Pod odrom pa so ljudje, ki tvoj koncert doživljajo kot praznik. Jaz jim takšnega ob­ čutka nočem nikoli dati. Na glasbo imam odlične spomine, nočem jih umazati zato, ker mi nekdo ponuja denar.

PB: Kateri del snovanja glasbe imate najraje?

G: Najlepše mi je, ko sem doma in mi uspe napisati lepo pesem. Ko vem, da je dobra. In obožujem trenutek, ko pridem pred pub­ liko in vidim njihovo reakcijo, ko vidim, da je ta pesem prišla do njih, da so jo za­ čutili. Ta dva trenutka imam najraje.

PB: So države ali mesta, kjer posebno radi nastopate?

G: Na sceni sem že dovolj dolgo, da so se ljudje sami sfiltrirali. Ko si na začetku glas­ bene poti in igraš v kakšni diskoteki, je tam 700 ljudi in od teh jih je 250 prišlo zato, ker jim je ta diskoteka super za žuranje, 200 jih je prišlo, ker ni bilo nič pametnega na televiziji, zaradi tebe pa jih je prišlo mo­ goče 250. In teh 250 se potem zabava, vsem drugim je pa dolgčas. S številnimi takšnimi koncerti sem prišel do točke, ko teh 250 ni več 250, ampak več tisoč. V Celju recimo 3000, v Mariboru 5000, v Ljubljani 8000. In to so moji ljudje, tisti, ki niso na mojem koncertu zato, ker pač ni bilo nič dobrega na televiziji. Zato jih varu­ jem kot kapljico na dlani, vedno jih želim prijetno presenetiti, jim dati nekaj, s čimer se jim zahvalim, da so prišli. Ko pridem v katerokoli mesto in me želi slišati nekaj tisoč ljudi, je to tako dragoceno, da tega ne bi nikoli zamenjal za 50 tisoč ljudi, ki me ne razumejo. Zato rad nastopam povsod, ker vedno nastopam pred svojimi ljudmi.

PB: Je slovensko občinstvo v čemerkoli specifično? Ker smo nagnjeni k nostal­ giji, nam morda kakšne vaše skladbe prijajo bolj kot druge?

G: Res ste nostalgiki. Ampak v Sloveniji opažam neko drugo posebnost. Občinstvo na mojih koncertih se je navadilo na poseb­ no atmosfero. Recimo, ko sem na začetku koncerta odlično razpoložen in začnem peti kakšno balado, jo na polovici pesmi preki­ nem, ker sam ne verjamem v to, kar pojem. Ker nisem tako razpoložen. Preveč sem do­ bre volje, da bi pel žalostno pesem. [smeh] Zato jo kar prekinem in Slovenci mi ploska­ jo, pa čeprav so morda na koncert prišli ravno zaradi te pesmi. Ploskajo, ker me razumejo, ker mojo iskrenost prepoznajo kot mojo vrlino.

PB: Prodirali ste tudi na tuje trge. Kako ste doživljali to glasbeno širitev?

G: Zelo sem se veselil Evrope, ker sem mislil, da z Evropo ne bo več meja. Ampak meje v glavah so ostale. To je vendarle 28 držav, 28 kultur in poenotili smo se le v tem, da med seboj govorimo angleščino. Evropa je po mojem mnenju premlada, da bi države znotraj imele zanimanje, kaj se dogaja na drugi strani meje. Laibachom je recimo uspelo zgraditi svojo pot, imaš pa potem bende, kot je Siddharta, ki so boljši kot 99 odstotkov nemških bendov, pa zgod­ ba ni ista. Mogoče so prišli prezgodaj. Mo­ goče bi se morali pojaviti leta 2035, ko bo Evropa pripravljena poslušati, kakšno glas­ bo delajo Slovenci.

PB: Kaj pa vaš preboj? Z angleškim albumom 20th Century Man vam je šlo zelo dobro.

G: V tujini sem imel več kot 120 recenzij, najslabša ocena je bila 3,5 zvezdice od pe­ tih. Če bi bil džezovski glasbenik, bi bil to ogromen uspeh. Ampak jaz sem v popu in v popu so edino merilo lestvice. Imeli smo recimo koncert v klubu v Londonu, bilo je izjemno. Ker sem na žalost kadilec, sem šel po koncertu kadit na ulico in pol kluba je prišlo za mano, da se spoznamo, da mi po­ vedo, kako fantastični so teksti. Kar je sicer super, ampak v popu, če nisi med top tremi, je tako, kot da te ni. Pop glasba mora biti ze­ lo uspešna, če hoče biti opazna. Ne moreš biti pop glasbenik v klubu. Lahko si džezov­ ski glasbenik v klubu, lahko si bluzovski glasbenik v klubu. Pop glasbeniki v klubu ne obstajajo. Ve se, kje je bilo mesto Geor­ geu Michaelu. George Michael ne more nastopati v Cvetličarni. Cvetličarno imam rad, ampak tam ne more živeti pop glasba.

PB: Kaj je bila na koncu najpomem­ bnejša izkušnja pri projektu 20th Century Man?

G: Takrat se s tem projektom nisem podal v Italijo, ker se mi je zdela glasba preveč podobna njihovi pop glasbi. Na koncu se je to izkazalo za napako, ker sem imel prav v Italiji najboljše recenzije, bili so najbolj od­ prtega srca. Podobno smo se recimo bali Amerike, pa smo imeli tam potem razpro­ dan House of Blues. To je neverjeten ob­ čutek, ko stojiš v centru Čikaga in je pred tabo House of Blues, na steni fotografije glasbenikov, kot so Keith Richards, Willie Nelson, Slash, vsi ti, ki so igrali tu – to je njihova Cvetličarna. In tam stojim jaz, nad mano pa z velikimi svetlečimi črkami piše Gibonni in poleg imena še Sold Out. To je sijajen občutek. Danes mi je žal, da sem se bal Amerike, češ, kaj bom iskal tam, tam imajo ljudje vse. V resnici pa so zelo odprti, vedno ti želijo narediti uslugo, kar tako, za vsak slučaj. Ko izvejo, da si glasbenik, se želijo vsi slikati s teboj, želijo ti vse naj­ boljše in rečejo: »Spomnite se na nas, ko vam bo uspelo.«

PB: Vas v Evropi niso tako lepo sprejeli?

G: Evropa je drugačna. Tu ti rečejo: »Ajde, dokaži se! Misliš, da jaz nisem gledal Sprin­ gsteena na koncertu, kaj boš ti budala me­ ni meglo prodajal?« Evropejci imajo distan­ co. Na koncu tisti, od katerih pričakuješ naj­ manj, ponudijo najboljši odziv.

PB: Kaj vam je s turneje po Ameriki najbolj ostalo v spominu?

G: Spomnim se Las Vegasa. Tam je imel Oliver koncert, jaz sem bil osrednji gost. Takrat smo na turneji po Ameriki potovali z letalom. Ker se mi ni več dalo trpati v ta letala, se vedno sezuvati in prebijati čez vse varnostne preglede, sem predlagal, da naja­ memo avto in se čez puščavo peljemo iz Los Angelesa v Las Vegas. Ker nisem nič vedel o Ameriki, sem hotel začutiti ta narod. Tako mi krenemo v Vegas z nekim velikim Dodgeovim kombijem. Vozili smo ponoči, ker je bilo čez dan prevroče, čez puščavo, ko nenadoma v daljavi zagledamo nekaj svetlega. Vedno bliže smo tej svetlobi, in ko pridemo do Vegasa, je tam kot podnevi. In prvi veliki pano na vstopu v mesto, sve­ tleč, ogromen – to ni billboard, to je pano – je imel napis Palm Hotels, Oliver Dragojević, special guest Gibonni. Padel sem v smeh. Tam je potem reklama za Davida Cop­ perfielda, pa za neko brezalkoholno pijačo, pa potem za prostitucijo – tri prekrasne žen­ ske zadnjice v bikinkah z napisom 'To imate lahko v svoji sobi' – potem pa malo naprej spet Oliver. [smeh] Čista norišnica.

PB: Ima skladba lahko enak emociona­ len naboj, enako moč, če je glasbenik ne poje v materinščini? Antropološko je namreč materni jezik tisti jezik, čigar logiko razumemo.

G: Skrivnost je v vsebini. Verjamem, da je laže prevesti Cankarja v norveščino kot pa Kreslina. Pri prvem primeru je pomembna vsebina, pri drugem pa atmosfera, slike, ki te pripeljejo do občutka. Zbirke pesmi se velikokrat prevajajo in tam prevajalec ne sme prevajati samo besed, ujeti mora duha pesnika. To pa je zelo težko. Zato mogoče bereš original in je genialno, potem pa be­ reš prevod in je totalno sranje in se vpra­ šaš, kako je to mogoče, če je isti pesnik. Zato jaz svojih pesmi nisem prevajal v angleščino, ampak sem pisal nove pesmi neposredno v tem jeziku.

PB: Zakaj smo tudi doma bolj preferenčni do pesmi zapetih v angleščini kot pa v materinščini?

G: Nas pač niso učili, da hodimo v kino gledat filme v turškem jeziku, razen če nisi težek filmofil. Ko smo mi bili ekstra mladi, si recimo nihče ni mogel zamisliti pop glas­ be v nemškem jeziku. Ampak Nemci so potem s svojimi kanali, kot je Viva, pa z Big Brotherjem, ki je nemški izum, pa s Stefanom Raabom in s svojim lastnim MTV­ programom v petih letih masiranja z nem­ škim jezikom globalno javnost priučili, da jih nemški jezik v bistvu ne moti. In dobi­ li smo glasbenike, ki pojejo v nemščini, kot je na primer Xavier Naidoo, pa ni čisto nič moteče.

PB: Kako bi lahko potem to lekcijo prenesli v Slovenijo ali na Hrvaško?

G: V času ustvarjanja sem na Hrvaškem spoznal ogromno politikov, šolanih v diplo­ maciji, in potem sem jim jaz, ki sem šolan v, ne vem, rokenrolu, vedno govoril, da se mo­ ramo učiti od Italijanov. Ni italijanske piceri­ je v Evropi, ki ne bi bila kot italijanska am­ basada. V Švici lahko vstopiš v italijansko picerijo in imajo nad šankom italijanske za­ stavice, pica se imenuje quattro stagioni, predvajajo pa Zucchera ali Ramazzottija. Tam pojem eno kosilo in že znam 20 itali­ janskih besed. Zakaj potem po vseh koncih Evrope ne morejo biti slovenske restavraci­ je s slovensko hrano, slovenskimi zastavi­ cami nad šankom, predvaja pa se Siddhar­ ta ali kaj podobnega. Čez nekaj let bi se vsi navadili.

PB: Če recimo postanete mentor mladi glasbeni skupini ...

G: Jaz bi jih rešil. Veliko sem se naučil na svojih ranah.

PB: Bi jim svetovali, naj pišejo pesmi v domačem jeziku ali angleščini?

G: Rekel bi jim, naj delajo v kombinaciji. Na koncu sem imel največ uspeha s sklad­ bami, kot je Mirakul, ki so dvojezične. S tak­ šno pesmijo prideš pred katerokoli publiko, poješ v materinščini, refren pa v angleščini in je vsem jasno, o čem govori pesem.

PB: Velika debata o uporabi materin­ ščine je pri nas tudi glede pesmi, ki jih pošiljamo na Evrovizijo, kjer zastopajo Slovenijo.

G: To je debata v večini manjših držav, ki sodelujemo, predvsem zato, ker želijo, da ta debata obstaja, sicer bi vsi streljali iz istega orožja in bi se pokazalo, kako dobri smo. Ko narediš Maji Keuc komad, ki ga poje v slovenščini, potem so Angleži mirni, ker vedo, da jo razume samo dva milijona ljudi in nekaj malo Hrvatov, ki znajo sloven­ ščino zaradi turizma. Ko ona zapoje nekaj v angleščini, pa lahko še tako neumen člo­vek vidi, da mala poje bolje kot polovica pevk z MTV-ja. Zato ne želijo, da pojemo v angleščini, ker potem vsi streljamo iz istega orožja in bi se pokazalo, da tudi mi znamo.

PB: Saj manjše države zdaj tu in tam pojejo tudi v angleščini – se vam res­ nično zdi, da je za tem neka zarota?

G: Bom takole rekel – Evrovizija je ena velika torta, ki so se jo veliki narodi navadili jesti. In potem pridemo Hrvati in Slovenci in podobni. Če nič ne pomenimo, zakaj bi potem torto delili z nami? Če pa nekaj pomenimo, potem pa si bomo torto sami vzeli. Zato je bolje, da nas ni.

PB: V pesmi Moja kuća svoje mesto naslavljate z besedami: Ne viruj onom, ko mrzi kad zine, nemoj da ti takvi mačaju ime. Kdo maže ime mesta Split?

G: Ko s tem verzom naslavljam Split, govorim, naj mesto ne dovoli živeti z idejami nekaterih meščanov, da tu ne sprejemamo drugih. To namreč ni v duhu tega mesta. V duhu Splita je, da sprejema druge ljudi. Vse ljudi.

PB: Kako sprejemate negativne kritike?

G: Lahko mi rečeš, kar želiš. Lahko mi rečeš, da imam krive noge, da si moram pobriti prsi, ker dlake niso več v modi, saj je čas Miša Kovača potekel, rečeš mi lahko karkoli, samo mojo glasbo pusti pri miru. Glasba mi je sveta. Če nekdo napiše, da mu moj album ni všeč, me to bolj boli kot karkoli drugega.

PB: Vas zaboli še danes, po toliko letih na sceni?

G: Na žalost me zaboli tako močno kot na prvi dan.

PB: Od težkega roka v skupini Osmi put­ nik do mehkejšega roka v Divljih jago­dah – kako ste na koncu odkrili svojo pravo ustvarjalno formo?

G: Jaz sem imel od vseh teh bivših hardrokerskih glasbenikov pot, ki je še najbolj primerljiva z Robertom Plantom. Ko je bilo konec Led Zeppelinov, bi bilo njemu najlaže jahati ta njihov zvok. Lahko bi igral na nostalgijo in delal podobne albume, kot je to delal Ozzy Osbourne, ko je zapustil Black Sabbath – delal je isto, samo da je šel ves denar njemu. In vsi se mu klanjajo. Robert Plant je imel drugo pot. Ko enkrat zapustiš bend, potem nisi več omejen z zvokom, z upravljanjem, s tem, da se morajo vsi strinjati z vsako odločitvijo. Svoboden si. Slečeš oklep in greš, kamor te nese duša. Robert Plant se je takrat usmeril v tisto, kar ga je vedno zanimalo – britanska folk glasba, igrana z eksotičnimi inštrumenti. Ta zgodba je meni najbližja. Sicer sem Mediteranec, zato me je zanimala folklora mojega območja. Tu sem skušal eksotično prinesti rokersko energijo in vem, da mi je na svoj način uspelo. Mnoge kritike je to sicer zmedlo, ker ne vedo, kam točno me uvrstiti. Naj me uvrstijo tja, kjer sem – etno z rokersko energijo.

PB: Zakaj ste za hrvaške rokerje avtsajder?

G: Se spomniš, ko je bila pred leti na sceni pevka po imenu Tajči? Ona je pela, da je njen mali opasan, on nosi jakno sa nitnama i pije pivo bez pjene. To je klišejska podoba rokerskega glasbenika, kot so jo šaljivo opredelili Tajči in njena avtorska ekipa. Največja tragedija pa je, da 99 odstotkov rokerskih glasbenikov sledi temu klišeju. [smeh] Pustimo te klišeje, rok glasba ni kliše, rok glasba je svoboda. Takoj, ko jo spremeniš v kliše, jo ubiješ.

PB: Hrvaška ima ogromno nadarjenih glasbenikov. Kje vidite svoje mesto na tej sceni?

G: Počutim se kot tisti egipčanski Kopti, ki so se zbirali v katakombah in se pogovarjali o ljubezni, milosti in ves čas živeli v strahu, da jih bodo našli Rimljani in pometali levom za kosilo. Ko pridem v dvorano pred svoje ljudi, je to kot v teh katakombah. Mi smo na varnem, govorimo, kar mislimo, imamo svoj humor, ki nikogar ne žali, ampak je malo zafrkantski, razumemo se – mi smo familija. Na koncu koncerta ljudem stokrat rečem: »Zapomnite si, ne govorite naokoli, kako dobro vam je bilo na koncertu, da mi ne priletijo kakšni padalci, ker nočem večje dvorane, hočem samo ljudi, ki razumejo to energijo.« [smeh] Slavimo ljubezen, slavimo dobro energijo. Ne mi vozit tistih moj mali je opasan, pije pivo bez pjene, ker ta bo slonel na šanku in jamral, da to ni rokenrol.

PB: V Sloveniji pogosto govorimo o mačehovskem odnosu države do glasbe. Imate na Hrvaškem ta odnos kaj bolje urejen?

G: Ne, podobno je kot pri vas. Francis Ford Coppola je s trilogijo Boter naredil več za italijansko promocijo, kot si lahko kdorkoli misli. Redki politiki, ki imajo moč, razumejo umetnost, ki je ne morejo posedovati. Raje podpirajo umetnost, ki jo imaš lahko v sefu. Književnost in glasba sta v lastništvu naroda. Ko slišiš neko skladbo na radiu, je od vsakogar – tako od nekoga, ki čisti ulico, kot od lastnika luksuznega hotela. Torej filma, književnosti in glasbe si ne moreš lastiti. Kako boš moj album skrival v kleti kot neko veliko vrednost, če ga lahko vsaka najstnica kupi na bencinski črpalki? Po čem sem poseben? Politik razmišlja, kje je on v odnosu do mene, ne pa, kje je umetnost v odnosu do naroda.

PB: Na katero svojo pesem ste najbolj ponosni?

G: Na pesem Udica z albuma Familija. To je najboljši tekst, kar sem jih napisal v življenju. Glasbeno pa sta morda najbolj celoviti skladbi Libar in Posoljeni zrak i razlivena tinta. Najbolj sem ponosen na pesmi, za katere ne vem, kdaj bom spet napisal kaj podobnega. So pa tudi neke pesmi, za katere mislim, da so izvrstne, pa mogoče niso bile tako slavne. Na albumu Toleranca je recimo pesem Vesla na vodi, po mojem mnenju odlična pesem.

PB: Kot sva se pogovarjala že na začetku, je format podajanja glasbe danes drugačen kot nekoč. Vi ste veliko ustvarjali v zlati dobi albuma – kako se znajdete v tej novi situaciji?

G: To ni moja situacija. Vzemiva na primer U2 in album Joshua Tree – kako naj se ta izrazi z eno pesmijo? Potreben je album. V tem me lahko razume ravno novinar, ker je to tako, kot če bi novinarju, ki piše kolumne, rekli, da naj se izrazi samo z naslovom. Kaj lahko narediš samo z naslovom? Lahko pritegneš, seveda, ampak to ni celotna zgodba. Če mi nekdo vzame album, mi vzame kolumno. Omejuje me na naslov.

PB: To se zdi skupna zgodba vseh uveljavljenih glasbenikov, da kot interpreti ne morejo več podati glasbe kot zgodbe, le kot dražljaje.

G: Še ena stvar je pomembnejša. Ta misel se mi je utrnila pred kratkim in še ni popolnoma razdelana, ampak jo bom poskusil razložiti. Veliko glasbe se ne prime na prvo poslušanje. A včasih nisi imel izbora. Leta 1987 si poslušal radio in slišal bend, ki ti sprva ni bil všeč. Ampak ker ni bilo drugega, si potem to pesem slišal še drugič, tretjič in počasi ti je zlezla pod kožo. Ugotovil si, da je to pravzaprav senzacionalen bend. To se je meni zgodilo s skupino R.E.M. – ko so se pojavili, so mi šli grozno na živce, potem pa me je MTV zmaltretiral, dokler nisem odprl oči in videl, da je to nekaj velikega. Pomisli, da se R.E.M. pojavijo danes. Na iphonu nekega 18-letnega Gibonnija, ki mu bend v prvo ni všeč. On preprosto podrsa po zaslonu in to umakne. Nikoli ne bo resnično odkril te skupine. Glasba in demokracija skupaj torej ne delujeta najbolje. V glasbi mora biti tudi malo totalitarizma. Sicer se bo preslišalo na stotine odličnih skupin.

TEKST Darjo Hrib
FOTO Slaven Radolović, Bruno Sedevčič

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri