“Življenje je prekratko, da bi živel sanje koga drugega."

Hugh M. Hefner

Intervju z Andrejem E. Skubicem

  • 24.04.2015

Prijazen pogovor s slovenskim pisateljem, ki svojih tem ne išče v zgodovini, ki je pretekla samo na pol, ampak tukaj in zdaj. Tako njegov najnovejši roman govori o tajkunih oziroma ljudeh iz njihovega sveta.

(Foto: Bor Dobrin)

Naš tokratni sogovornik se počasi bliža petdesetim, kar pomeni, da je kot pisatelj pripadnik generacije, ki je še včeraj prinašala svež, nov glas, danes je pa že uveljavljena. A je s tlačenjem v generacije pri pisanju bolj tako – ko sedeš pred tipkovnico, si sam. In tudi s tem 'uveljavljen' je pri nas bolj tako – ko se loti pisanja romana, je bolje imeti na računu nekaj denarne rezerve. Drugače ne znese.

Pa da ne bomo jamrali, med pisatelje ga je izstrelil njegov prvenec Grenki med (1999), za katerega je dobil kres­nika, ki ga je dobil tudi za četrti roman Koliko si moja (2011). Med tema dvema romanoma so izšli še Fužinski bluz, ki kakšnih opaznejših nagrad ni prejel, čeprav je eden njegovih najboljših, Popkorn (2006), ki je zmagal na natečaju Cankarjeve založbe, in Lahko (2009).

Andrej E. Skubic je študiral slovenistiko in anglistiko na ljubljanski filozofski fakulteti ter tam leta 2003 tudi doktoriral na temo sociolektov v jezikovni stvarnosti in literaturi. Po uspehu romanesknega prvenca je opustil misel na akademsko kariero in se posvetil pisanju ter prevajanju. Njegov prevajalski do­sežek je denimo Trainspotting. Z njim smo se, vsaj na začetku, pogovarjali o njegovem zadnjem delu, ki je izšlo lani, romanu z naslovom Samo pridi domov, in ki pripoveduje o težavah odvetnika Leona Berdena, ki se odloči izdati svojo stranko, nepremičninskega tajkuna.

PB: Nekje sem prebral, da se vam je ideja za ta roman porodila, ko ste brali o odvet­niku, ki je pripravljal tožbe, vložil ni pa nobene. Kako gre to pri vas?

AES: Vedno začnem s kakšno intrigantno situacijo, ki se mi zapiči v glavo. Če me zadosti časa muči, potem se mi zdi, da bi lahko bilo nekaj iz nje. Ta je bila taka: skušal sem si predstavljati, kaj bi lahko človeka, ki naj bi bil steber pravne države, pripeljalo do takega iracionalnega dejanja. Vsi ti povodi, ki so mi padli na pamet, so počasi prevzeli glavno vlogo. Sama situacija odvet­nika, ki strankam pobira denar, primerov pa ne vlaga, je postala samo nekakšen simbol njegovega zloma, ki se mu je že prej zgodil na drugi ravni.

PB: Kaj se je pa v resnici zgodilo s tem človekom, ki ni vlagal tožb?

AES: V resnici je bila zgodba banalna – možakar že prej, ko je bil tožilec, ni vlagal ovadb ... [smeh] Ko je šel med odvetnike, je samo nadaljeval prakso. Menda je bil odvisen od iger na srečo, bil v čisto svojem svetu. No, saj pravim, on je bil samo za inspiracijo. Moj Leon je drugačen.

PB: Kako bi sami označili svoj roman?

AES: Na koncu je zrasel v nekakšno sodno dramo, plus ljubezensko zgodbo. Recimo ljubezenski sodni triler.

Andrej E. Skubic

PB: Menda ste dali roman še pred izidom v branje neki notarki, ki je podvomila o motivaciji glavnega junaka. Delati dobro iz plemenitih vzgibov se ji je zdelo malo za lase privlečeno ali kako?

AES: No, hotel sem neko preverko, saj nisem pravnik. Domačo nalogo sem že naredil: preštudiral zakonodajo, odvetniške etične kodekse, raziskal razne znane procese proti gospodarskemu kriminalu. Ampak priti v glavo odvetniku – to je druga stvar. Zato sem hotel odziv nekoga iz prve roke. Karakterja oziroma motivacije glavnega junaka sem se lotil pač kot umetnik z nekimi svojimi etičnimi ideali, ampak ti so v odvetniškem svetu menda izpadli malo naivno. Ampak sem razumel signal.

PB: In notarka je rekla, da tega ne bi storil noben pravnik? Tvegal svoje kariere za neke revne delavce?

AES: Konkretno: rekla je, da noben razumen odvetnik ne bi naredil tako radikalne stvari, kot je izdaja zaupanja svoje stranke, za efekt, ki je tako negotov. Moral bi vedeti, da kapital vedno najde pot, zato barabe z razkritjem ne bo ustavil, edino sebe bo uničil. Se pravi, da sem moral poiskati še neki drug vzvod, s katerim je onesposobil tega svojega tajkuna, da bi si lahko res predstav­ljal, da ga je premagal.

PB: Pravite, da ste ob tem opravili domačo nalogo ... Dogajanje na sodiščih je opisano res zelo prepričljivo in berljivo. Kako ste se pa poučili o tem?

AES: Še največ v ameriških nadaljevankah. [smeh] Imel sem najboljši namen, da grem tudi na sodišče poslušat kakšne razprave, pa mi je nazadnje zmanjkalo časa in volje, ker sem imel že s študijem pravnega priročnika toliko dela. Bi sem prav vesel, ko mi je ta moja strokovna recenzentka nazadnje rekla, da ta vidik čisto štima.

PB: Menda sta bili deležni tudi dveh recenzij romana v odvetniških publikacijah?

AES: Ja, to je bil zame velik dogodek, da mi je uspelo priti do recenzij v revijah, kot sta Odvetnik in Pravna praksa. In komentar je v glavnem bil, da je roman prav poučen tudi za pravnike, da bodo v njem mogoče prepoznali tudi kakšne kolege. Kar sicer ni bil namen, da se razumemo. Noben lik ne temelji neposredno na kakšnem živem človeku.

Je pa neizogibno, če hočeš sestaviti žive like, da jih sestavljaš iz vtisov o ljudeh, ki jih poznaš osebno ali pa od kod drugod. V romanu je dejansko veliko kosov medijskih zgodb, ki smo jih spremljali, dogodkov, ki tvorijo svet okrog nas, ampak vse to samo sestavlja neko mešanico glasov, iz katerih se izluščijo ti glavni liki, ki so konec koncev taki kot vsak od nas.

PB: Glavni junaki romanov nam morajo kot bralcu biti na neki način všeč. S tem vašim Leonom Berdenom so, kar se tega tiče, težave. Prav lep lik že ni, prav velikih človeških kvalitet nima.

AES: Ko to kdo reče, sem zmeraj zelo nesrečen. [smeh] Ne vem, zakaj so bili tudi nekateri kritiki so tako neusmiljeni do njega. Vsi moji glavni liki, tudi največji negativci, so zmeraj nekakšni moji alteregi. Da ga lahko začutim, mora zmeraj biti podaljšek nekega vidike moje osebnosti. Tega sicer potem priženem do neke skrajnosti, ki je lahko že absurdna, ampak neko tragiko mu vedno lahko daje edino to, da ga še zmeraj imam za del sebe. Moja prva verzija Leona je bila bolj idealistična. Na predlog izkušene osebe sem mu dodal še eno dimenzijo, ki ga je naredila bolj dvomljivega. Ampak še zmeraj je moj.

In sem bil presenečen, ko ga je marsikateri bralec prebral tako klišejsko, češ: Aha, glej ga, baraba, misli, da je frajer, v resnici je pa pobasal denar. Pa saj je tragično, saj ga je nekako jamesbondovsko spravil iz banke – ampak zdaj z njim nič ne more narediti, pravzaprav sploh nikoli ni vedel, kaj bi z njim. Vsak, ki ga na ulici vprašate, kaj bi z milijonom evrov, vam bo kaj povedal – on pa ne ve. V bistvu, ko sem mu dodal to jamesbondovsko dimenzijo, sem imel malo v mislih zgodbo tistega varnostnika – kako se je že pisal, Hriberšek – ki je ukradel denar iz sefa, potem pa se po tednu dni bega vrnil, ker je ugotovil, da ne ve, kaj bi zdaj, pa še žena ga je nahrulila. Moj glavni junak napravi nekaj podobnega. Napravil je nepošteno stvar iz poštenih nagibov. Ampak on je res iskreno hotel onesposobiti tajkuna, ki je hotel vreči na cesto 400 ljudi.

PB: Ampak kot da ga je tega sram tega dobrega dejanja?

AES: No, do tega goji malo ambivalenten odnos. V javnosti je postal kao ljudski junak, ker je razkrinkal človeka, kakršne vsi sovražimo. Hkrati pa sam ve, da v ozadju ni bilo vse tako čisto. Zato goji do svojega dejanja ironično distanco. Tudi njemu se zdi absurdno, da je prišel do ogromnega kufra denarja, za katerega pa ne sme nikomur povedati.

PB: So bralci oziroma bralke glavnemu junaku očitale tudi nezvestobo?

AES: Nisem imel občutka, da bi se bralci pretirano obremenjevali zaradi njegovega kurbanja. Tisto je človeško. Večji problem je denar. [smeh] To je pa že greh.

PB: Vprašam zato, ker se mi zdi, da postaja vzdušje v tej državi v zadnjem času vedno bolj nazadnjaško, da ne rečem klerikalno. Da pisateljska svoboda, tudi tista do svinjanja, če že kateri čuti potrebo po tem, ni več tako zelo samoumevna, kot je mogoče bila?

AES: Z izjemo nekaj lunatikov na Twitterju se mi ne zdi, da bi bilo tako. V glavnem vsi drug drugemu v obraz mečejo samo še očitke o denarju. Za besede je pa bolj ali manj že vsem vseeno.

PB: Ob branju romana sem se spomnil romana Vitomila Zupana Igra s hudičevim repom. V njem namreč prav tako ni prav veliko svetlih likov?

AES: [tišina] Na to ravno še nisem pomislil ... Mogoče je kakšna podobnost od daleč. Knjigo Igra s hudičevim repom imam v glavi bolj kot knjigo o skrajnih spolnih praksah, ki je bila takrat v sedemdesetih letih zato hudo provokativna. Je pa res: tudi v Igri s hudičevim repom se glavni junak mora bati svoje žene, do nje goji strahospoštovanje in vse, kar počne, počne zato, da bi v svoji glavi premagal njo. Nekaj podobnega dela Leon v mojem romanu, ki pravzaprav ni šel varat svoje žene zato, ker bi bil potreben ali ker bi se na novo zaljubil v svojo nekdanjo sošolko, ampak ker se znajde v neki stiski in se mora k nekomu stisniti.

PB: Ker je pri seksu z ženo impotenten?

AES: To gre nekako vzporedno ...

PB: Ker je žena po njegovem finančnem polomu prevzela vlogo tistega, ki skrbi za družino, in je kazen za to impotenca?

AES: Hm, ja, bolj ali manj gre za to, poenostavljeno. [smeh] Znajde se v položaju, ko ona ne samo prevzame to vodilno vlogo, ampak to tudi napravi na tak način, da mu pokaže, da absolutno ne odobrava njegovega dejanja. Pravi, da je napravil neumnost in da lahko vsi drugi mislijo, da je heroj, ona pa ve, da ni. Postavljen je v vlogo vzdrževane osebe, ki jo mori ta grozna skrivnost, ki je še njej ne sme zaupati. Vse to ga je pripravilo do tega, da je potenten samo še z ljubico, do katere čuti superiornost. Pa neupravičeno. Ker ga tudi ona na koncu nadmudri.

PB: Ali gre mogoče tudi za opozorilo kak­šnim glasnim feministkam? Nekako v slogu – poglejte, kaj vas lahko doleti ob popolni emancipaciji in prevzemanju moških vlog, namreč seks z mehkim?

AES: Ne, ne, ne gre tukaj za neke sheme. Njega ne muči njen uspeh, ampak to, da ga ima ona za nerazsodno budalo. To ji tudi jaz zamerim. Morala bi biti malo bolj uvidevna do njega ... [smeh]

PB: Tako ženi kot ljubici je ime Agnes. Hm, ali obstajata dve Agnes v Sloveniji?

AES: Ha, presenetilo me je, ko sem nekje naletel na pripombo zaradi menda čudaških imen v romanu. V srednji šoli sem poznal neko Agnes, pa se mi njeno ime sploh ni zdelo nenavadno. Mislim, tako kot danes, ko prideš v vrtec, pa tam na garderobnih omaricah piše Odo, Naomi, Ael, Tor, Vufl, Freya. Že pred 20 leti, ko sem pisal neke prozne fragmente, je bilo v njih kdaj ime Agnes – mogoče zato, ker je bila tisto res luštna punca.

PB: Ampak zakaj dve? S tem bralcem niste ravno olajšali dela?

AES: Ja, prav, malo je tukaj pisateljskega sadizma, malo pa tudi, recimo, situacija iz moje mladosti, ko sta mi bili v obdobju nekaj let dokaj pomembni dve zelo različni punci, ki sta imeli slučajno isto ime. To ime sicer ni bilo Agnes. Nekaj ironije sem našel tudi v tem, da ime Agnes pravzaprav pomeni jagnje, on je pa Leon, se pravi lev; ampak on je tisti, ki je kastriran. Lev med dvema jagenjčkoma, ki ga pokopljeta.

PB: V nekem intervjuju sem prebral, da ste dali svoj še neobjavljeni roman brati prijatelju, ki je ob omembi teme zavzdihnil, češ, a zdaj bom moral o tem brati še v knjigah. In da ste mu menda govorili, da prav zato, ker je treba na iste reči pogledati še z druge perspektive.

AES: Ja, seveda. Kaj je spravilo Leona ob pamet? To, da mora živeti v svetu, v katerem živimo tudi mi. Pa ne samo živi, še soustvarjati ga mora. Zdelo se mi je, da se da z materijo, ki je vsem nekako napol znana, krasno manipulirati, obračati, jo sprevračati. In to tako, da bo mogoče znala živeti sama zase tudi še v tistem času, ko bodo že vsi pozabili, kdo je Šrot, kdo je Kordež, kdo je Janša, kdo ... Ne vem, kdorkoli pač.

PB: Ob branju sem dobil zanimiv občutek. Tu in tam se mi je namreč sprožil refleks, eh, pretirava, tole se pa ne bi moglo tako zgoditi. Potem sem šel pa usklajevat te svoje pomisleke s stvarnostjo in ugotovil, da se seveda to vse veselo dogaja okrog nas, vse to in še več. Kako je mogoče, da so nas v ubogih 20 letih pripravili do tega, da se niti na očitne svinjarije ne odzivamo več ali vsaj premalo?

AES: Prav zato se mi je to zdela vredna tema literature. Ker v romanu se lahko v tisto, kar se ti zdi v časopisih že povsem normalno in samo preletiš na hitro po diagonali, v tisti um potopiš – in se ti šele takrat začnejo odkrivati ozadja, vse tiste bizarnosti in to, kakšen človek moraš biti, da se ti zdi vse to normalno. In dejansko sem sam osebno potreboval še tisto zadnjo brco bralke iz pravne stroke, da sem prebil zid, da sem videl, da motivacije, ki bi jih mogoče lahko imel jaz, niso zadostne, da bo treba iti globlje, globlje v psiho, v našo govnarijo.

PB: V romanu prepoznamo nekaj osebnosti iz javnega življenja: Petra Čeferina kot mentorja glavnega junaka pa Janeza Janšo kot njegovo stranko in Vlada Miheljaka kot tistega, ki ga morata tožiti zaradi neke kolumne, Simona Dimic je njegova žena ... Ko ste to pisali, ste seveda vedeli, da bodo bralci te osebe prepoznali? Janšo ste sicer skrili za goste lase, pa ni pomagalo ... [smeh]

AES: Nobenega od naštetih ne priznam. [smeh] Ne, dejansko so gradivo zgodbe situacije, dogodki iz resničnega življenja, ne pa osebe. Niti najmanj mi ni do tega, da bi se poglabljal v psiho Janše, Zdolška, Dimičeve. Tam notri ne bi hotel biti. So mi pa fascinantni dogodki sami. Ne, Agnes ni Simona Dimic – potem bi moral verjetno ogromno preštudirati o kupovanju čevljev, hotelih v Dubaju ... Mene zanimajo situacije in ljudje, kot sem jaz in meni bližnji. Zdi se mi, da imam več možnosti, da užalim koga od svojih bližnjih kot pa kakšno javno osebnost. Če so liki preveč podobni tistim iz resničnega življenja, je kvečjemu minus, ker je ceneno. Ne samo da sem preimenoval imena političnih strank, tudi stranke so takšne, da ni nobena nedolžna. Ne stranka njegove žene ...

PB: Ki je pravzaprav levičarska stranka?

AES: Ja, bolj liberalne sorte, mogoče celo ekološka.

PB: Se je kdorkoli od teh ljudi oglasil, dal kakorkoli vedeti, da se je prepoznal v romanu?

AES: Ne, pa saj se ne bi mogel. Saj ne bosta recimo Janša ali pa Golobič trdila, da sta taki barabi kot kakšen lik v romanu? To v nobenem primeru ne bi mogla biti onadva.

PB: Ob tem se lahko človek vpraša tudi o moči literature, vplivu, ki ga ima. Pred kak­šnimi 20, 30 leti bi se najbrž kdo zganil?

AES: Mogoče je kaj pomagalo, da je vmes ustavno sodišče sprejelo sodbo v primerih Matjaža Pikala in Brede Smolnikar. Ampak je pa simptomatično, da je moralo priti do najvišje instance v državi, da so se našli dovolj inteligentni sodniki, ki so ugotovili, da literarna oseba ni živ človek. To je nekako tako, kot da so končno ugotovili, da igralci v filmu v res­nici niso umrli, čeprav jim je Chuck Norris zlomil vrat in jih razstrelil z atomsko bombo. Sodniki na nižjih ravneh so še zmeraj mislili, da je bil v filmu posnet resničen umor.

PB: Kakšne so vaše ambicije pri pisanju romana? Sanjarite kdaj o tem, da se bo zaradi njega kaj spremenilo?

AES: Ko pišem, si preprosto želim napisati čim boljše besedilo, takšno, ki me bo prepričalo, da bom vsaj jaz lahko rekel: »U, mater, tale je bila pa močna.« Verjetno bi me frustriralo, če bi si sproti predstavljal druge bralce, kako bo to njim všeč. To je mogoče bolj pomembno v drugi fazi, pri redakciji. Zlasti včasih sem to rad počel kje zunaj, sedel sem v kak kafič z natisnjenimi listi romana in sem ga tam bral in gledal ljudi okrog in si predstavljal, kako bi to oni brali. Ampak to je res takrat, ko je glavno delo že opravljeno, ko bi si rad samo še ustvaril distanco, videl skozi druge oči. Drugače pa ... Čeprav živim od tega poklica, pa takrat, ko pišem, ne razmišljam o tem, kdo bo to bral in kaj si bo mislil.

Andrej E. Skubic

PB: Knjiga je izšla lani in bo letos prišla v poštev za različne nagrade. Kakšen odnos imate do njih?

AES: Nagrade je fajn dobiti. [smeh] Knjigo naredijo precej bolj odmevno, brano, in to je to, kar hočeš: da se tvoja zgodba bere. V drugih žanrih to mogoče niti ni tako izstopajoče, pri romanu pa absolutno: ko se bliža čas nagrade kresnik, se blazno poveča povpraševanje po nominiranih romanih. Ne vem, zakaj je to izrazitejše kot pri poeziji ali pa esejistiki, ampak se pozna. Se pa pri tem sproži tudi precej medijskega pompa, ki je že odveč, sploh zadnja leta, ko so ideje Delovih tržnikov že malo infantilne. Nujno zlo je še, da se to praviloma dogaja s takim zamikom, da si z mislimi po navadi že povsem drugje, v glavi že nosiš neko drugo zgodbo, moraš pa odgovarjati na vprašanja o nečem, kar si pisal pred dvema letoma. No, ampak na koncu je vseeno vredno.

PB: Za prvenec, za roman Grenki med, ste dobili kresnika, za Fužinski bluz, recimo, ne. Katera knjiga se vam zdi boljša?

AES: Če mene vprašate, je Fužinski bluz boljši, absolutno. Zrelejši. Je pa dejstvo, da je z nagrado zmeraj neke vrste gambling. Dovolj sporočilno je to, če prideš med nominirance. Izbor desetih ali petih romanov izmed 130 – to je priznanje, ki ga lahko imaš za vsaj od daleč objektivno. Kdo bo pa potem od te peterice dobil nagrado, pri tem moraš pa imeti precej sreče. Tistih pet ljudi v komisiji se bo prepričevalo med seboj, vsak ima malo drugačen okus, eden pa mora zmagati. Grenki med je imel še to srečo, da je predstavljal tisti famozni 'nov, svež glas'. Pri Fužinskem bluzu nisem bil več nov, svež glas.

PB: Nekoč sem prebral kolumno pisateljskega kolega Mihe Mazzinija, ki pravi, da v Sloveniji vedno začneš od začetka ne glede na to, kar si pred tem že ustvaril. Kariere, kot jo pisatelji poznajo v tujini, pri nas niso mogoče. Se vam je življenje po prvem kresniku, tej najbolj zaželeni pisateljski nagradi pri nas, kaj spremenilo?

AES: Meni se je blazno spremenilo. To se vsekakor sliši kot Miha, ne vem, na kaj točno je to letelo ...

PB: Mislim, da to, da ti nobena nagrada, noben dosežek ne pomaga, ko nasled­njič kandidiraš za karkoli. Res pa je, da se mi zdi, da je bil govor o filmu.

AES: Pri filmu je drugače. Posname se dva, tri celovečerce na leto, režiserjev, ki se imajo za prvokategornike, pa je najmanj 15, vsak od njih bi rad imel milijon, Filmski sklad ima pa ima tudi na razpolago ravno en milijon. In potem so jasno vsi užaljeni. Pri literaturi, kjer so stroški v primerjavi s tem trivialni, denarja sicer ravno tako ni prav na pretek, vseeno pa ime nekaj pomeni. Če dobiš kresnika, verjet­no ni založbe, ki ne bi bila pripravljena izdati tvoje naslednje knjige in za njo ne bi tudi dobila subvencije, tistih nekaj jurjev. Ne bo ti pa seveda zaradi tega Lady naslednja tri leta posvečala posebne rubrike. Ko sem jaz dobil kresnika za prvenec, je to zame pomenilo, ja: Glej, zdaj sem pa, zgleda, pisatelj. Saj sem že deset let prej pisaril in objavljal po revijah, ampak sem to imel bolj za hobi, saj vsak Slovenec nekaj pesnikari. Nekaj je bilo že to, da mi je izšla knjiga, ampak ko sem dobil nagrado, sem pa ugotovil, da očitno nekateri mislijo, da niti ni bila slaba. In sem si upal pustiti službo, ker sem do takrat delal na faksu. Potrpel sem še do doktorata, potem pa sem šel med svobodnjake. In vse, kar napišem, sproti prodam, edino z dramami gre malo počasneje, moram počakati nekaj let.

PB: Na Wikipediji sem pobrskal po Bo­okerjevi nagradi, ki jo podeljujejo za najboljše delo, napisano v angleškem jeziku, in naletel na tole: »The winner of the Man Booker Prize is generally assured of international renown and success; therefore, the prize is of great significance for the book trade ...« Pri kresniku piše pa: »Kresnikovo nagrado, tudi nagrado kres­nik, od 1991 dalje podeljuje časnik Delo za najboljši slovenski roman preteklega leta. Podelitev se zadnja leta dogaja na Rožniku nad Ljubljano.« Rekli ste, da živite od pisateljevanja. Kako pa je videti to na Slovenskem?

AES: Moram se popraviti, ker večinoma živim od prevajanja, večino prihodkov ustvarim s tem, pa tudi s takimi sorodnimi posli – s kolumnami, scenariji, članki, delavnicami kreativnega pisanja, prebil sem se do nekaj sejnin iz članstva v pravopisni komisiji ...

Je kar nekaj takih postranskih kreativnih zaslužkov, ki prinašajo denar za preživetje, če si le pripravljen sedeti vsak dan za računalnikom in delati. Predstava, da je življenje pisatelja boemsko nakladanje po kafičih ... No, lahko, ampak če hočeš odplačevati kredite, potem bolj težko.

PB: S kakšnim tempom pa delate? Roman, prevod, roman ...

AES: S prevajanjem si moram nabrati dovolj prihrankov, da lahko rečem: Zdaj imam pa dovolj rezerve za naslednjega pol leta, preden se bom moral lotiti naslednjega prevajanja, v teh nekaj mesecih bom poskusil nekaj napisati. Nekaj, kar sem si sicer že pripravil vmes, med prevajalskim delom, ko sem si delal osnutke, zabeležke – tako da lahko takrat, ko sedem, da bi pisal, res samo pišem, ker je stvar v glavi bolj ali manj že sestavljena.

PB: Prevedli ste nekaj mednarodnih uspeš­nic, med drugim Trainspotting škotskega pisatelja Irvina Welsha, po kateri je bil posnet tudi film. Dobite ob tem občutek, da zunaj pišejo bolje?

AES: Nikjer ne pišejo bolje. Pišejo pa drugače, in to je poseben čar prevajanja. Prevajaš lahko zelo različne avtorje, se vživljaš v zelo različne mentalitete, različne jezike. Irvine Welsh je zelo drugačen kot Kena SaroWiwa iz Nigerije ali pa kot Gertrude Stein ali pa spet kot James Kelman. Ko prevajaš, se moraš dejansko identificirati z umom, ki je to napisal, da nekaj takega poustvariš v slovenščini.

PB: Pusti to kakšne posledice? Se je treba teh ljudi, ko pišete, na silo znebiti, da lahko poiščete svoj glas?

AES: Niti ne, ker se tega glasu na koncu, ko prevedeš petstoto stran, tako ali tako že naveličaš. Je pa velik čar odkrivanje, spoznavanje, raziskovanje ... Možganska telovadba.

PB: Ste se kdaj načrtno lotili preboja v tujino? Razmišljali o tem, kako napisati uspeš­nico, ki vas bo 'prodala' ven?

AES: Ne. Seveda ne bi imel nič proti uspešnici na angleškem, nemškem, francoskem trgu, sploh ker mi je to edina služba. Ampak, kot prvič, itak ne pišem zaradi tega. Pišem o stvareh, ki se mi zdijo pomembne, ki bi jih rad razčistil sam pri sebi. Hočem napisati tako, da bom prepričal samega sebe. Če si v tem uspešen, potem boš mogoče prepričal še koga drugega. Preboj v tujino ... Ja, nekaj mojih knjig je prevedenih v češčino, nemščino, hrvaščino, ruščino, srbščino, angleščino, niso kakšne uspešnice, živijo pa. Prek njih lahko komuniciram z ljudmi tam. Pridem lahko tja in povem nekaj o sebi, o nas – in o človeku, kot ga vidim. Zaslužki so pa tukaj drobiž. Še najbolj sem lahko vesel, če mi plačajo potne stroške za gostovanje.

PB: Kako je s prodajo knjig v Sloveniji?

AES: To vsi vemo, da naklade upadajo. Ko je pred 15 leti izšel Grenki med, je kot prvenec avtomatično izšel v 700 izvodih, bil že pred nominacijo razprodan, po kresniku so ga samo še dotiskovali. Zdaj pa naklade padajo, kot uveljavljen avtor izideš v prvi nakladi maksimalno 500, vse se preusmerja v knjižnice. Hvala bogu za knjižnično nadomestilo. Samo pridi domov je imela od vseh mojih knjig doslej največ recenzij, pa ne samo da so bile te v glavnem zelo dobre, vsi povprek so jo označevali kot strašno berljivo in napeto, ampak prodaja je pa verjetno tudi najslabša doslej. Mogoče se bo popravilo, če bo nominirana za kresnika, ampak to je tako ... banalno, mislim.

PB: V intervjuju v Mladini ste rekli, da je »umetnost še zmeraj ravno toliko sposobna reflektirati vse te odnose kot kadarkoli doslej. Drugo vprašanje pa je, koliko je danes sploh še porabnikov tak­šne refleksije, saj ljudje raje sproščajo energijo in bruhajo čustva po Twitterju, namesto da bi v knjigi prebrali kaj bolj kompleksnega.« Gre z branjem pri nas torej na slabše?

AES: Menda. Ja, ti mediji so gotovo del situ­acije. Pa nočem reči krivci, ker ne gre za krivdo ali problem, o katerem bi rad moraliziral. S temi mediji se tudi jaz rad ukvarjam, ker se to novo komunikacijo tudi trudim vključevati v svoje tekste. Tukaj jih lahko reflektiramo, tako kot tajkunske zgodbe. Glede knjig pa, glejte, ne vem. Lahko bi valili krivdo na krizo, da ljud­je nimajo denarja za knjige in za kino, samo to ni prav prepričljivo. Tisti, ki bi rad prišel do knjige, bo zanjo tudi vedno našel denar. Saj ne bi preveč modroval: berite Sama Ruglja. [smeh] Jaz sem enostavno eden tistih čudakov, ki vse knjige, ki jih misli prebrati, tudi kupi, in sem vesel, ker se mi valjajo po stanovanju. Imam jih več kot daljincev, čeprav imam tudi daljincev kar nekaj.

PB: Nasploh vsi tiskani mediji izgubljajo bralce, ne samo knjige. Vi veste, kdo so vaši bralci?

AES: Niti nimam prav izdelane predstave. Na literarne večere prihaja zelo pestro občinstvo. Nadpovprečno veliko ženskega spola. Je pa tudi zelo odvisno od vzdušja, kje se ti večeri dogajajo, so knjižnice, kafiči ...

PB: Tudi meni se zdi, da so ženske z naskokom bolj zavzete bralke kot moški?

AES: Ja, saj to je v skladu s stereotipom, da so romani bolj roba za punce, po možnosti za kakšne učiteljice slovenščine, ne pa za prave dedce. Ampak potem pridem v knjižnico in začnem brati tekst, kjer stalno padajo 'fak' in 'kurac' in 'jebiga'. In se vse te učiteljice očarano nasmihajo.

PB: Je zaradi vulgarnosti kdaj padel kak očitek?

AES: Niti ne. Mogoče enkrat, ampak takrat je bilo od nekega starejšega gospoda, ne od gospe. Je vprašal, zakaj kdaj ne poskusim s kakšnim malo bolj literarnim, poetičnim jezikom. Ampak me je zraven sedeča gospa takoj vzela v bran, da sem vse to že zadosti argumentirano razložil.

PB: Nekoč sem govoril z nekim starejšim slovenskim pisateljem, ki je rekel nekako takole: »Vi ste res mlajši od mene, ampak verjemite mi, da bi si jaz kot pisatelj še danes lažje našel žensko.« To je bilo pred kar nekaj časa. Ali ima pisanje še tak sex appeal? Sploh kakšen?

AES: Mene ni še nobena po literarcu poskušala naskočiti. [smeh] Dobro, saj imam prijatelje, ki znajo tudi danes ta imidž boemskega pesnika unovčiti mogoče tudi bolje kot tisto, kar so dali na papir ... med določeno populacijo. Jaz se trudim, da bi bili rajcig predvsem teksti. Saj znam to tudi kar dobro v živo prebrati, lahko animiram, rad to delam. Samo moja pojava tiste nesrečne duše, zdruznjene na stolu, ki izžareva, da že čaka na pivo, ki bo po nastopu ... Mislim, hočem reči, nimam te karizme. Zgledam preveč kot good guy. Dober prijatelj, ne za seks.

Andrej E. Skubic

PB: Kakšen je pa odziv ljudi, ko jim poveste, da ste pisatelj? Hollywood je tudi iz tega znal narediti mikavno reč, če se samo spomnimo na Kaliforniciranje in Davida Duchovnyja, in v Ameriki tudi lepo zveni, ko človek pove, da je writer.

AES: Da si pisatelj, je bolje skrivati kot kaj drugega. Tudi v kakšnih kontekstih, ko se moramo kje predstavljati neznancem s svojimi funkcijami, najrajši rečem, da 'pišem in prevajam', to je dovolj benigno. Če bi se predstavil kot pisatelj, bi me v najboljšem primeru vprašali, ali se dobi kakšna moja knjiga tudi v knjiž­nici, če bi pa omenil Prešernovo nagrado, bi si dokončno zapravil vso kredibilnost. V najslabšem primeru bi še hoteli, da komentiram situacijo v slovenski kulturi in politiki.

Ja, v Ameriki pa je pisanje napol del tiste mitologije tovarne sanj, po drugi stvari pa del establišmenta akademskega zvezdništva. Pri nas so pisatelji tisti, s katerimi nas učiteljica slovenščine posiljuje v osnovni šoli, ki jih recitiramo na duhamornih proslavah in tako dalje, tako da bi v najboljšem primeru računal na reakcije: »Pa saj zgledaš še kar normalen, nisi preraščen s pajčevinami ...«

PB: V razvitejši tujini je pisanje knjig že zdavnaj svojevrstna industrijska panoga, zelo povezana s filmsko industrijo. Knjige kot da drugič zaživijo na filmu. Pri nas tega naravnega sožitja skoraj ni ali se motim?

AES: To je precej odvisno od posameznika in krogov, v katerih se giblješ. Feri Lainšček se je že kar dobro vklopil v ta sistem, da se njegove knjige dokaj samoumevno pretvarjajo v filme, tudi njegove zgodbe so zelo filmične. Veliko je tukaj stvar tega, ali spoznaš prave ljudi s pravo energijo. Jaz životarim bolj asocialno – prevajalci ždimo po vse dneve pred računalniki, in ko oddam rokopis knjige, tečem nazaj k štancanju naslednjega prevoda. Ne znam zvijati rok producentom ... No, saj je tudi kakšen moj tekst pozneje prerasel v drug žanr.

PB: Mislite na Fužinski bluz?

AES: Ja, Fužinski bluz je bil dramatiziran. Dramatiziral sem tudi svojo kratko zgodbo Neskončni šteti dnevi. Pa ko sem napisal Pavlo nad prepadom, so me na TV Slovenija povabili, naj napišem še scenarij za dokumentarni film o Pavli Jesih. Saj se mreža stikov širi. Samo ne ostane mi dovolj energije, da bi jo vlagal v te reči. Pač sedim in tipkam.

PB: Leta 2001 je izšel vaš roman Fužinski bluz, ki se mi zdi odlično delo. Kako to, da ste se lotili te teme, pisanja o getu priseljencev z nekdanjih delov Jugoslavije? Ta tema je sicer ena najpogosteje izrabljanih pri nas, ne samo v literaturi.

AES: Pa takrat niti še ni bila, ni bilo prav veliko takih romanov. Ta je bil med prvimi.

PB: Prvi je bil verjetno Mazzinijev Drobtinice, ki je pa govoril o priseljencih na Jesenicah, čeprav so bili bolj na obrobju glavne zgodbe.

AES: Saj tudi v Fužinskem bluzu ni bila inspiracija multikulturnost, šlo je preprosto za to, da sem se preselil v Fužine. Odraščal sem v predmestnem naselju družinskih vrstnih hiš, potem sem se pa znašel v tistih velikanskih blokih in je bilo to doži­vetje. Zanimiv se mi je pa zdel tudi ta imidž Fužin, naselje samo se mi je zdelo navdihujoče. Glavni liki v tem romanu so štirje, ki so enakovredni, ki opazujejo drug drugega, ki hodijo po tem mravljišču. Knjiga nima osrednjega lika, oziroma če ga že ima, je to samo naselje. Je pa bil Fužinski bluz napisan tako malo avtsajdersko, ker sem bil tam priseljenec.

PB: Ali niso tam vsi priseljenci?

AES: Ja, ampak sem bil zelo navdušen, ker je Vojnović napisal roman, ki je pa insajderski, ki je zgodba nekoga, ki je tam odraščal, ki se je tam oblikoval in je tudi napisana v avtentičnem jeziku, ki sem ga jaz lahko samo improviziral. Jaz takega niti ne bi imel pravice uporabljati, tudi če bi imel možnost.

PB: Vojnovičevi Čefurji, raus! so bili popolna prodajna uspešnica. Mislim, da so jih prodali za slovenske razmere neverjetnih 16 tisoč izvodov. Fužinskega bluza niso. Zakaj?

AES: Hja, mogoče je Goranov roman boljši. [smeh] Je tudi zabavnejši. Meni se je zdel odličen, ker na prvo žogo deluje zelo komično, ko pa prideš do konca, vidiš, da gre za resen tekst, za roman o identiteti s tragično noto in da smo potrebovali to zgodbo. Je pa bilo okrog knjige tudi precej škandalov, zgražanje zaradi jezika, Gorana je hotela preganjati policija. Pa mu je s tem tudi malo pomagala.

PB: Ta tema, svet jugoslovanskih priseljencev, se kar naprej obnavlja, ne samo v literaturi, tudi na filmu, v glasbi. Gregor Tomc je nekje rekel, da najbrž zato, ker so čefurji naša edina subkultura. Zakaj smo Slovenci tako fascinirani z njo?

AES: Gre za precej veliko populacijo, ki je zad­nje čase postala precej ustvarjalna. Od glasbe, fužinskega rapa naprej ... Pa saj ta fužinski rap sploh ni nujno čefurski. Je pač fužinski, hiperurban, razvija mit nekega džankijevskega, nasilnega geta, kjer se dogajajo spektakularne stvari, o katerih kao 'ubogi kmetje' nič ne vedo. Tako da se mi zdi, da gre bolj za vidik urbanosti, ki nas fascinira.

PB: Kakšne so pa vaše osebne izkušnje s Fužinami?

AES: Meni so se zdele izjemno prijetno naselje z ogromno prostora, živahno, z infrastrukturo, kvalitetno grajenimi bloki ... No, vsaj na Preglovem in Rusjanovem trgu. Mogoče bi bilo malo drugače, če bi tam živel z otroki, zanje bi me mogoče bolj skrbelo kot tukaj.

PB: Ali niso Koseze, kjer zdaj živite, zelo podobne, pa o njih ne kroži tak glas?

AES: Koseze so v bistvu precej drugačne. Sicer so tudi multikulturne, saj so bili tukaj oficirski bloki, ampak ta populacije je drugačna, ni segregirana. Tudi danes se recimo sem priseljujejo mlade družine, na primer iz Srbije, ampak to so zdravniki, računalničarji, inženirji – niso proletarci. Fužine so bile delavske in so tudi veliko večje, Koseze pa učinkujejo kot majhna družinska skupnost, kjer je tudi srbščina, ki jo slišiš, zelo meščanska ali pa malomestna. Mislim, da tistega, kar mi dojemamo kot čefursko subkulturo, tukaj ni.

PB: Kakšna se vam zdi kaj slovenska literarna produkcija? Na leto izide pri nas 130 romanov. Koliko je med njimi berljivih?

AES: Sto trideset romanov na leto na dva milijona ljudi se sliši kot absolutno preveč. Kaže, da imamo vsi strašno veliko povedati. Kaj jaz vem, koliko je berljivih. Tudi jaz se dosti opiram na recenzije in priporočila, kaj se splača prebrati. Imam nekaj avtorjev, ki jim rad sledim, in tudi če jim kakšna knjiga kdaj ne uspe, sem jim kar zvest. Aleš Čar, Suzana Tratnik, Drago Jančar. Zadnje čase se mi zdi zanimivo to, da se je končno spet pojavila generacija, ki bi ji lahko rekli generacija z lastno pisateljsko mentaliteto. Po svoje malo retro, ker se opirajo na tiste postmoderne pristope iz osemdesetih, spet se pojavlja fantastika in žanrsko pisanje, ampak delajo to na zelo samosvoj način. V tisti generaciji, v kateri sem jaz začenjal, nismo imeli skoraj nič skupnega. Saj smo se seveda sčasoma vsi spoznali, ampak rad sem pa bral zelo naključno razmetane avtorje, sploh ne nujno iz moje generacije. Skoraj malo na silo so bili neki poskusi, da bi se nas spravilo pod neki obrazec, recimo realistične ali pa spet bolj socialne tematike. Ta današnja generacija pa spet dejansko sodeluje, ima skupne projekte, prireditve, med sabo se komentirajo. To se mi zdi v redu – imajo energijo.

PB: Nekoč sem bral intervju z Gabrielom Garcio Marquezom, ki je dejal, da je nanj kot pisatelja odločilno vplivala Kafkova Preobrazba, predvsem njen začetek, prvi stavek, kjer pravi Kafka nekako takole: Nekega dne se je Gregor Samsa prebudil in ugotovil, da se je čez noč preobrazil v velikanski mrčes ... A tako, da se da pisati, se je menda vprašal Marquez. Imate sami kakšno podobno izkušnjo?

AES: No, recimo, da je bilo pri meni podobno z neko kratko zgodbo Jamesa Kelmana, ki sem jo povsem slučajno dobil v roke. V Edinburgu sem bil pol leta na nekem po­diplomskem tečaju iz angleških študij, in čeprav smo bili na Škotskem, smo brali samo angleške pisatelje. Vse do zadnje ure, ko si nam je profesorica drznila dati v branje kratko zgodbo škotskega avtorja, ki mi je totalno odstrelil glavo. Nisem si predstavljal, da je mogoče pisati na tak način.

PB: O čem govori ta kratka zgodba?

AES: Bolj me je navdušil jezik, v katerem je napisana. Saj smo imeli v slovenščini precej osvobojen jezik, ampak pri nas so ga osvobodili modernisti, avantgardisti konec šestdesetih, začetek sedemdesetih, ko je bilo iznenada mogoče pisati vse sorte vulgarne provokacije. Ampak so to počeli na strašno umetniški način. Iz tega so delali šokantne, avantgardne umetnine. James Kelman pa je pisal vsakdanji jezik brezposelnega luzerja, ki se hkrati norčuje iz dominantnega jezika visoke kulture, iz publicističnih klišejev. Ob njem sem začutil, da je jezik živ, da on napada z jezikom, da je ta njegov jezik političen, komentar stvarnosti, da ni neka hermetična umetnina, ampak nas zagrabi. Tisto zgodbo, Ne ne dokler socialna, sem pozneje dvakrat prevedel, šele drugi prevod me je vsaj približno zadovoljil. Domov sem prišel s kupom njegovih knjig. Ljubezen na prvi pogled. [smeh]

PB: Pa slovenske knjige?

AES: Že v srednji šoli sem požiral Vitomila Zupana, imam vse njegove knjige. Rad sem bral tudi kratko prozo Slavka Gruma. Njegovo prozo danes premalo poznajo, vsi vedo samo za Dogodek v mestu Gogi. Ta dva sta mi bila nekako najbližje v tistem času. No, pa Šalamun seveda, Kosovel ...

PB: Obstaja nekaj, čemur bi lahko rekli slovenska literarna scena?

AES: No, mora obstajati že zaradi tega, ker je Slovenija tako majhna, da se med seboj vsi poznamo. Ne moremo eden mimo drugega. Scena torej obstaja, je pa dejansko sestavljena iz več krogov, ki se med seboj bojujejo za isti majhen kupček denarja, za subvencije, štipendije ipd. To so zlasti krogi, ki so povezanimi z različnimi društvi in založbami.

PB: Ste sami del katerega od teh krogov?

AES: Meni je nekako zmeraj uspevalo vzdrževati dobre odnose z vsemi. Od Fužinskega bluza naprej sem nekako sodil v krog Beletrininih avtorjev, čeprav nisem vseh knjig izdal pri njih. Ampak sem pa kljub temu obveljal za dokaj normalnega [smeh], tako da me sprejemajo za svojega tudi recimo pri Apokalipsi ali pa pri Centru za slovensko književnost ali pri Literaturi ali po drugih regionalnih krogih. Zdaj sem se pa tako ali tako preselil k založbi, ki me je prevajalsko preživljala zadnjih pet let in sem si rekel: Kamor je šel bik, naj gre še štrik. Zdaj res nisem več v nobenem krogu.

PB: Ste član Društva pisateljev Slovenije. Kaj to pomeni?

AES: Nisem posebno dejaven član. Malo bolj dejaven sem bil, ko so potekali protesti proti ukinitvi ministrstva za kulturo in nasploh varčevanja v kulturi. Takrat se mi je društvo zdelo pomemben forum, kjer se lahko zberemo. No, tudi že prej sem bil zraven pri kakšnih izjavah društva, ko smo protestirali proti kakšnim problematičnim javnim dogodkom. Mislim, da se poudarki delovanja društva v različnih časih različni – bila so bolj politična pa spet bolj sindikalna obdobja. Trenutno je videti, kot da je obdobje malo bolj inertno, ampak bomo videli, ko se javna situacija spet kaj spremeni.

Andrej E. Skubic

PB: Obstaja pobuda, da bi Slovenija lobirala za glavno gostjo knjižnega sejma v Frankfurtu. Gre za precej megalomanski projekt. Kaj pravite na to?

AES: Ideja je dobra, če bo le kdaj denar za to. S stališča promocije je frankfurtski sejem dejansko učinkovit edino, če si tam glavni gost. Pred leti je imelo kulturno ministrstvo dokaj bizarno prakso, da so vozili slovenske pisatelje nastopat v Frankfurt, češ da jih bodo tujci tam spoznali. Frankfurtski sejem je tako ogromen, da te nihče ne opazi, če v zad­njem kotu neke zakotne hale predstav­ljaš nekaj svojih knjig. Izpadeš kot kakšen ulični brenkač. Tam je predvsem megalomanski biznis, pri katerem se da zaslužiti veliko denarja s prodajo marsičesa drugega, recimo tiskarskih storitev, ne pa lastnih naslovov. Opaženost lahko dosežeš na manjših sejmih, recimo v Leipzigu ali Pragi, ne v Frankfurtu. Če pa si tam glavni gost, imaš priložnost za promocijo, ki se bo obrestovala še precej let. Če jo le znaš izkoristiti.

PB: Pa znamo? Ste kaj sodelovali z eno večjih kulturnih prireditev pri nas v zadnjih letih, z Mariborom, prestolnico kulture?

AES: Bolj malo, tam sem prebil dva dni, ko so bile neke predstavitve kresnikovcev pa podelitev nagrade po izboru društva kritikov. Imel sem srečen dan, ker so bili gostje tudi uredniki iz nekdanje Jugoslavije, pa mi je uspelo prodati knjigo na Hrvaško. Bila je priložnost za druženje.

PB: Za to, da bi Slovenija postala glavna gostja na knjižnem sejmu v Frankfurtu, bi morala vložiti v to več milijonov evrov, ogromno denarja je šlo tudi v Maribor, prestolnico kulture. So imeli slovenski pisatelji kaj od tega? Ker če gre človek na Supervizor, lahko ugotovi, da so imeli tisti, ki so to organizirali, precej. Po 40 tisoč evrov za deset mesecev dela. Koliko romanov morate napisati za ta denar?

AES: Uf ... [smeh] Ne bi zdaj o tem. Osem, deset ... Jaz sem imel od tega dve noči spanja v hotelu pa eno večerjo. Pa tisto srednje plodno druženje s tujci. Vprašanje je bolj, kaj so imeli od tega Mariborčani. Ali je tam sploh občinstvo za tako prireditev. Na osnovi svojih dveh dni tam si ne upam komentirati, kaj se je tam dogajalo. Nekateri spremljevalni projekti so se mi zdeli zelo posrečeni, recimo Intelektualne kurbe, vnašali so neko posebno življenje v mesto, marsikaj pa je bilo spet precej slabo obiskanega. Sicer pa pri nas itak nikoli nismo z ničimer zadovoljni.

PB: Roman Samo pridi domov je izšel lani in zdaj se najbrž ukvarjate spet s prevajanjem?

AES: Ne, zdaj sem ravno v fazi, ko sem si utrgal mesec dni za pisanje, delam na neki noveli, pa tudi zgodbico za otroke bi rad napisal. Prevajanje bo spet od srede februarja.

PB: Katere knjige pa?

AES: Biografije Gabriela D'Annunzia.

PB: Italijanskega pesnika, osvajalca Reke?

AES: Tega, ja.

PB: Iz angleščine.

AES: Ja.

PB: Ste že preleteli besedilo?

AES: Ne, prav veliko časa zanj še nisem imel. Vem pa, da bo zanimivo, ker približno vem, kakšno življenje je imel.

PB: Ste se kdaj pri prevajanju znašli v zadregi, ker slovenščina ne bi imela besed­njaka zanje?

AES: Lahko rečem, da sem se zmeraj trudil prevajati ekstremno različne knjige, tudi jezikovno zelo različne, kjer je bilo treba dostikrat iznajti nov jezik, ki ga v slovenščini še nismo imeli. Pri Trainspottingu sem moral najprej sploh razumeti tisto škotščino, v kateri je roman napisan, in potem poiskati način, kako to zapisovati v slovenščini. Pri Kenu Saro-Wiwi je bilo treba iznajti neke vrste slovenski pidžin, kreolščino, ker je original pisan v jeziku mladega fanta iz nigerijske vasi. Potem spet Gertrude Stein ali pa James Joyce sta vsak na svoj način z jezikom počela iz­jemno divje stvari. Tako da kar paše vsake toliko časa delati neleposlovje, ki je razmeroma komot, plačano je pa bolj ali manj enako. Mislim, enako slabo.

PB: Pa je slovenščina dovolj dobra za vse te različne izvirnike?

AES: Je. Če ne gre, pa malo porinemo. [smeh]

TEKST Tadej Golob
FOTO Bor Dobrin

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri