Intervju: prof. dr. Mihael Jožef Toman - Voda nas bo preživela

  • 27.08.2018

Je ekolog, doktor bioloških znanosti, prodekan za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, redni profesor za ekologijo in varstvo celinskih voda ter podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, pa nismo našteli vsega. Predvsem pa je človek z veliko začetnico in pristen ljubitelj narave in njene inteligence, zato realistično in optimistično razmišlja, da (nas) bo preživela. Je oster kritik enostranskih političnih odločitev in neupoštevanja strokovnih argumentov, tudi tistih, ki se tičejo zdravja ljudi.

Prof. dr. Mihael Jožef Toman (Foto: Preddy)

PLABOY: Slovenci smo skoraj vsi do zadnjega prepričani, da imamo pri nas čisto vodo, zlasti smo ponosni na bistre potoke, iz katerih lahko pri izviru celo piješ. V kakšnem stanju so naše vode?

TOMAN: Največja težava, ki jo vidim sam kot naravoslovec in kot nekdo, ki vsaj približno in nadpovprečno razume biološke, kemijske in tudi fizikalne procese v vodnem okolju, je v prvi vrsti ta, da se je stanje v zadnjih desetih letih zelo spremenilo. Lahko bi rekel na slabše, čeprav bodo mnogi rekli, da je bilo najslabše takrat, ko smo imeli kalne, umazane reke. Seveda to ni res. Stanje v današnjem času je povezano z bistveno spremembo življenja, z rabo prostora in predvsem načina življenja. Govorim pretežno o tako imenovani kemizaciji našega življenja, ko se čistimo, zdravimo, pijemo, jemo, se prehranjujemo in 'varujemo naravo' s številnimi kemijskimi snovmi, ki smo jih sami sintetizirali, vendar jih narava ne pozna in ne vključi v svoje prehranske verige, zato se nalagajo v njej, kot se maščoba v našem telesu, in z leti postajamo vse manj privlačni. To je narava in taki so tudi izviri, smo blizu velikih sprememb, ki jih bo doživela, pa ne le ona, tudi človek in družba.

PLABOY: Za kakšne spremembe gre?

TOMAN: Govorim torej o spremembah, ki so posledica teh nevarnih snovi, ki jih ne vidimo, ne vonjamo in jih celo ne okušamo. Sploh se večina ljudi ne zaveda, da bister in žuboreč studenec, ki ga vidijo kot 'čist' izvir, skriva v sebi toliko teh snovi ‒ mi ne vidimo ali okušamo v vodi hormonskih motilcev, težkih kovin, sintetičnih organskih snovi in ostankov zaščitnih sredstev in zdravil, ki dvigajo hektarski donos. Ne vidimo številnih snovi, ki se v naše telo vsak dan prenašajo s pitjem te vode, z uživanjem te vode in v nekaterih primerih tudi s človeško aktivnostjo, kot je kopanje. Ko stopite na Tromostovje v Ljubljani in pogledate v Ljubljanico, morda vidite ostanke plavajoče umazanije, ne pa tega, kar sem naštel in izhaja iz desetletne industrializacije Vrhnike. Ne vidite tudi posledic ene največjih okoljskih tragedij, ki se je zgodila v Kemisu. Torej, vidite Ljubljanico s popolnoma drugimi očmi, kot vam ona pripoveduje svojo zgodbo. Hočem reči, da pojma čista voda zagotovo ni, in tudi čistost je podobno kot lepota lahko termin, ki ga zelo težko opišemo. V ekologiji in biologiji uporabljamo izraz za vodne ekosisteme, da so dinamično uravnoteženi in obenem v nenehnem spreminjanju. Ta dinamika je pravzaprav konstantna in ohranja življenje, ki se tem spremembam ali dinamičnemu ravnovesju prilagaja. Čisto je pa seveda popolnoma neprimeren izraz za razumevanje vode kot takšne, tudi ne moremo trditi, da pijemo čisto vodo. Mnogo primernejši izraz je, da pijemo neoporečno vodo, zavedajoč se, da je v tej neoporečnosti še vedno nekaj, kar pa na naše zdravje, počutje, na naš metabolizem ne bo bistveno vplivalo. Kar se neoporečnosti tiče, smo lahko še zadovoljni, ker vsakemu lahko rečemo, da iz večine pip v Sloveniji priteče kakovostna, neoporečna voda.

PLAYBOY: Paradoks pri nas je tudi, da se varčuje z vodo tako, da se jo zapira med umivanjem zob, po drugi strani pa Slovenec pere avto s pitno vodo skoraj vsak dan, tudi ko je suša poleti. Da ne govorim o tem, da se odpadki, še vedno mečejo v reke, jezera ...

TOMAN: In reka bo odnesla to s seboj. Naša percepcija »imeti urejeno dvorišče« je percepcija odmetavanja stvari, ki jih ne potrebujemo, in reke so zato najbolj idealna okolja, vedno so bila. Še danes vanje odlagamo tisto, česar ne rabimo več, morda bolj prefinjeno, preko toaletne školjke, ampak odlagamo.

PLABOY: Kaj pa pomeni podatek, da Slovenec v povprečju porabi 200 litrov vode na dan?

TOMAN: V tem podatku se skriva marsikaj, govorim o tako imenovanem vodnem odtisu, ki vključuje ne le vodo, ki jo pijemo, kuhamo ter jo uporabljamo za sanitarno vodo, ampak nekaj več. Poraba se sicer zmanjšuje, tudi sam pa nisem prepričan, da z zapiranjem pipe res prispevamo karkoli k omejevanju rabe vode. Menim, da je glavna skrb v tem, kaj bomo počeli s površinskimi vodami, ki jih predvsem spreminjamo za bodisi kmetijsko ali industrijsko rabo, ne toliko z vodovodno vodo. Koliko rek bomo pregradili za energetske objekte, koliko rek in tekočih voda bomo zadržali v zadrževalnikih z namenom preprečevanja poplav? S tem bomo spremenili rabo vode in vplivali na celovitost okolja, ker jo vidimo le kot del energije. Zato se odgovorna politika mora zamisliti ob željah kapitala, da pregradi še Muro, srednjo Savo in manjše potoke.

Ne smemo pozabiti, da vsaka uporabljena voda postane odpadna voda. In moje videnje odpadne vode je videnje vode, ki spremeni kemijske, fizikalne in biološke značilnosti. Pod biološke značilnosti pa spadajo tudi mikroorganizmi, ki jih vsakodnevno izločamo iz telesa, in organizmi, ki jih vede ali, še bolj nevarno, nevede vnašamo v naša vodna okolja, tem rečemo tujerodne vrste. Danes pravzaprav ne razmišljamo še kaj dosti o tem, da tudi s tem še bolj spreminjamo naša vodna okolja kot samo s kemijskimi snovmi. In da je v tem primeru zelo malo možnosti povratka v neko stanje, ki je bilo pred tem. Ko so tujerodne vrste rib ali školjk enkrat v jezeru, na primer v Blejskem, jih ne boste več izločili, za vedno bodo tam in za vedno bodo spremenile razmere. Tako kot ljudje tudi druge živali spreminjajo okolje po svojih življenjskih potrebah, saj nismo edina taka vrsta na tem planetu. Vsi organizmi spreminjajo okolje po svoji podobi, morda na nekoliko drugačen način kot mi, ampak ga.

PLAYBOY: Včasih se je odpadno vodo ločilo na komunalno, kmetijsko in industrijsko. Ali to še velja in kakšne so sploh razlike med temi odpadnimi vodami?

TOMAN: To je zgodovinska delitev, ki v sedanjem času absolutno ne vzdrži več. Komunalna voda je tista voda, ki naj bi pritekala iz naselij, torej urbana voda, ki gre v kanalizacijo. V mnogih primerih je že ta komunalna voda dejansko industrijska, ker vsebuje snovi, ki jih izdeluje industrija, torej ni več bistvene ločnice med komunalno in industrijsko vodo. Industrijska voda že dolgo časa ni več takšen problem zato, ker je industrija pod velikim drobnogledom, kaj počne z lastnimi odpadnimi vodami. Že nekaj časa velja pravilo, ne le v EU, tudi širše, da onesnaževalec plača. Torej je interes onesnaževalca, da svoje industrijske odpadne vode očisti, preden jih sploh spusti v okolje oziroma na skupne čistilne naprave. Res pa je tudi pri nas, da so v mnogih primerih kanalizacijski sistemi mešani. To pa pomeni, da imate odpadne vode iz hiše, ki se mešajo z odpadnimi vodami s cestnih površin, tovarniških dvorišč, industrije ... in te skupno pritekajo na čistilno napravo, ki deluje po bioloških principih in se težko prilagodi kompotu nevarnih snovi.

PLAYBOY: Med nevarne snovi verjetno spadajo tudi droge in ravno pred dnevi je STA objavila, da je v ljubljanski odpadni vodi toliko sledi kokaina in droge MDMA, da smo med evropskimi mesti v samem vrhu. Kako lahko čistilna naprava to sploh zazna sama od sebe, so to posebne meritve, in kakšne pa so posledice ostankov droge v vodi za okolje in za človeka?

To je povsem novo in zelo neraziskano področje obremenjevanja voda. Sem pa skoraj prepričan, da v primeru naše odpadne vode in posledično čistilnih naprav to ni največji problem danes in ne razlog za novo zaskrbljenost.

PLABYO: Pa so čistilne naprave pri nas ustrezne za čiščenje mešanih odpadnih voda?

TOMAN: Ena največjih čistilnih naprav v Sloveniji, ne bom je imenoval, nikoli ne veš, ali je to dobro ali slabo, skrbi za 70 odstotkov tako imenovanih industrijskih odpadnih vod. Grajena oziroma projektirana pa je za namene komunalnih čistilnih naprav, torej klasičnega biološkega čiščenja razgradnje organskih snovi. Res pa je, da so jo v zadnjih letih primerno nadgradili. Vsak bralec si lahko po svoje predstavlja, kaj to pomeni za mikroorganizme, ki jih želite hraniti z organskimi snovmi. Poudaril bi še kmetijske odpadne vode, pri katerih gre za disperzno onesnaževanje, ki v večini primerov zadene podtalnico. To ni onesnaževanje, ki teče po rekah, to ni onesnaževanje, ki bi ga lahko lovili na čistilnih napravah. Torej gre za popolnoma drugačen princip in ta princip je pa danes res skrb zbujajoč, glede na rabo hranilnih snovi za povečan hektarni donos, uporabo zaščitnih sredstev za boljšo kondicijo, z rabo zdravil in rastnih hormonov v živinoreji, ki pa potem neposredno pridejo v podtalnico in v naše telo! Danes v svetu velja prepričanje, da je kljub vsemu največje breme za okolje vezano na sodobno kmetijstvo. Kmetijstvo vključno z živinorejo in spreminjanjem samega okolja je eden največjih onesnaževalcev v svetovnem merilu. Največja sprememba je sprememba življenjskih razmer, življenjskih prostorov in posledično organizmov, ki tam živijo, zato danes govorimo o izumrtju vrst. Ne streljamo jih, ampak to počnemo posredno, vendar počasi, a učinkovito. Nimajo življenjskega prostora, kjer bi lahko živele, travniki in gozdovi so postali njive in pašniki, zato številnih več ni in jih ne bo. Morate pa se zavedati, da vso to planetarno politiko vodi kapital, ne Trump ali Putin, ampak kapital!

PLAYBOY: Pa sva pri privatizaciji vodnih virov. Bi lahko razložili, kako gresta skupaj pravica do vode, ki je zapisana v ustavo, in podatek, da je več kot 70 odstotkov slovenskih vodnih virov v rokah tujcev? Po besedah Igorja Šoltesa ob vpisu vode v ustavo gre za pomembno protiutež tržnim principom, vi pa trdite, da gre zgolj za simbolno antropocentrično dejanje.

TOMAN: Absolutno! Gre za osnovno vprašanje, kaj nam voda kot medij pomeni. In zapis vode v ustavo je za mene popolno priznanje, da vodo razumemo zgolj in samo za potrebe nas ljudi, ne pa kot medij, ki oblikuje največji življenjski prostor na tem planetu – vodni življenjski prostor. Stara misel je, da je voda življenje; v ustavi torej piše, da je voda primarno namenjena človekovi potrebi in da ima vsak pravico do zdrave pitne vode. Pri čemer je bilo najprej zapisano čiste pitne vode, kar je bila še večja neumnost. To, da ima vsak pravico do pitne vode, je zaradi mene simbolno dejanje ustavnega tipa, ampak za takšnim dejanjem morajo stati številni zakonski in podzakonski akti, ki bodo to omogočili in sočasno dali pravo vlogo vodi in vodnemu okolju. Ne samo za nas, ampak tako rekoč za vsa živa bitja. Tega pa absolutno ni. In za mene je to tehnicistično gledanje, zakaj imamo vodo v ustavi. Še bolj pa se mi zdi sprevržena ta misel, da voda v ustavi prepreči tako imenovane privatizacijske želje, ki jih danes v svetu ni malo. So cela območja planeta, ki so sprivatizirana – velik del Afrike, skoraj v celoti Južna Amerika. Zato na zapis vode v ustavo gledam v tehnicističnem smislu in tako tudi razumem, tudi približno pa ne, da s tem ščitimo vodna okolja in vodo kot življenjski prostor, pa da bomo s tem lahko imeli bolj kvalitetno pitno vodo – tudi malo ne. Saj danes vemo, da precejšnjemu delu populacije v Sloveniji ne zagotavljamo neoporečne zdrave vode, da ne omenjam, katera populacija in kateri kraji so najbolj izpostavljeni v Sloveniji. Tak zapis je, še enkrat poudarjam, zame samo simbolno dejanje, ki pa do danes ni imelo korakov in ukrepov, ki bi morali kasneje slediti. In sem prepričan, da tudi ne bodo. To bo zgolj in samo zapisana beseda v najvišjem aktu neke države, in če bi bilo to res tako pomembno, sem prepričan, da bi vsaj deset držav na tem planetu imelo to zapisano v ustavi, pa jih nima niti pet.

PLAYBOY: Nekoč ste izjavili tudi, da je voda v Sloveniji prepoceni. Kaj točno ste mislili s tem? Prepoceni za nas, prepoceni za tujce, ki zakupljajo vodne vire ...

TOMAN: Večkrat preberemo, da je voda naravna in družbena dobrina. Vsaka dobrina ima ceno in dobrino cenimo glede na njeno vrednost. Vsaj jaz si tako predstavljam, zelo preprosto. In če ima dobrina nizko vrednost, ki jo izrazimo z nizko ceno, potem nimamo odnosa. Ali pa je ta odnos napačen, in to se mi zdi glede vode dejstvo. Kako zvišati ceno vodi zgolj in samo za to, da bomo imeli drugačen odnos, je pa seveda neke vrste politično vprašanje. Če tako gledam, bi rekel, da je mogoče pomembneje za dvig odnosa do vode ozaveščanje, izobraževanje in pravilno razumevanje. Zato še enkrat poudarjam, da odnosa ne bomo niti malo izboljšali z zapisom vodne pravice v ustavo.

PLABYOY: Vrniva se h kakovosti vode. Od nevarnih snovi v vodi se v svetu že nekaj časa veliko pozornosti namenja hormonskim motilcem, ki jih najdemo domala povsod: v izdelkih za osebno nego, v plastiki, v farmacevtskih izdelkih, pesticidih ... Ena izmed sprememb, ki jih povzročajo, je tudi neplodnost pri moških. Zakaj so moški bolj izpostavljen del populacije?

TOMAN: Tega ne vemo, lahko predvidevamo. Moške spolne celice so zanesljivo pomemben del v reprodukcijskem ciklu, so občutljive, hitro pride do različnih sprememb. Ne le kromosomskih, gre tudi za spremembe aktivnosti moških spolnih celic, torej za njihovo počasnost ali aktivnost in tako dalje. Pogosto enostavno sploh ni oploditve. Pri drugih organizmih se spremembe hormonskih motilcev kažejo v embrionalnem razvoju, torej nastajajo spremembe že v samem razvoju novega osebka. Mimogrede, hormonskih motilcev, ki jih je človek sintetiziral, je več kot 90 tisoč! Te izrazite spremembe povzročajo feminizacijo. Prvič je bila opažena pri aligatorjih v naravnem okolju v ZDA in kasneje še pri drugih velikih organizmih, na primer pri pticah in ribah. V tistem času je nastala tudi znamenita knjiga Silent Spring, ki smo jo poimenovali Tiha pomlad, ki govori o tem, da pomladi ptiči niso več peli, ker jih preprosto ni bilo. Zakaj? Ker ni bilo reproduktivne sposobnosti kot posledice uporabe številnih zaščitnih sredstev, ki so vsebovale snovi, ki jih danes razumemo kot hormonske motilce. Tiha pomlad je bila prvi stik z realnostjo. Prvo vprašanje, s katerim so se ukvarjale tudi vlade po svetu, je bilo: Kaj se bo zgodilo? Ampak podobno kot vedno ob takih nenavadnih odkritjih je bila aktivnost na začetku velika, danes pa počasi pozabljamo, da se tiha pomlad lahko zelo hitro vrne. Se pa je seveda stanje obnovilo, ko nekaterih snovi niso več uporabljali, med njimi DDT-ja, ki je bil glavni razlog za to, da smo govorili o tihi pomladi.

PLAYBOY: Ali lahko predvidimo končni učinek teh snovi na človeka?

TOMAN: Gre za spremembe, ki so že danes v okolju, katerih usodo, predvsem pa nevarnosti za prihodnje rodove še zelo malo poznamo. Čeprav imamo številne raziskave, jih še ne moremo neposredno povezovati z našim zdravjem, z našimi spremembami, reprodukcijo, spolnostjo in vsem tistim, kar sodi k tem spremembam. Druga nevarnost pa sta mutagenost in kancerogenost teh snovi, kar pomeni, da vplivajo na tisto, kar je danes največja skrb zdravstva v svetovnem merilu. Gre za povečanje najbolj nevarnih bolezni na tem planetu in še vedno iskanje zdravila, kako bi se temu zoperstavili, torej rakotvornosti. To je seveda povezano tudi s hormonskimi motilci. Te nevarnosti so po mojem mnenju ena največjih skrbi prihodnjih generacij. Seveda pa obstajajo čistilne naprave, s katerimi se jih lahko odstrani, le cena navadno ni sprejemljiva.

PLAYBOY: Ko vas poslušam, dobim občutek, da je vse na meji brezizhodnega. Pravo potrto se počutim ...

TOMAN: Pa ne smete biti! [smeh] Oprostite, v zgodovini človeštva je bilo vedno tako, da so ljudje, ki vodijo, teh je odstotek ali manj, in ljudje, ki jim sledijo. Trenutno jim sledi tudi tehnologija. Koliko časa bo to šlo naprej, pa ne vem. Danes lahko naredimo karkoli, vprašanje, ki je zame bistveno, pa je, ali se zavedamo posledic. Moj odgovor je, da se jih ne, zato je bistveno vprašanje, ki ga moramo vključiti v to naše sodobno življenje, etično vprašanje. V vseh pogledih. Ali jaz to smem početi? Ne glede na to, da je človek prepričan, da je on tisti stvarnik, ki o tem odloča, ampak to je največja napaka, ki jo sodobni človek ima. Da je prepričan, da lahko sam o vsem odloča.

PLAYBOY: Bolj ko vas poslušam, bolj imam občutek, da smo ljudje kot rasa samo delček sekunde na tem planetu, majhna igra narave. Enkrat nas kot dinozavrov preprosto ne bo več.

TOMAN: Zdaj je samo še vprašanje, ali bomo na to vplivali sami, da nas ne bo. Zanesljivo nas po neki evolucijski teoriji ne bo. Kar pomeni, da je narava kot takšna tako heterogena in sposobna popravljalnih mehanizmov, da tudi zaradi naših hormonskih motilcev ne bo propadla. Bo že našla svoje poti, je pa vprašanje, ali bomo mi našli pot, da bomo obstali. Podatek, ki v tem kontekstu ni nepomemben, je, da danes na tem planetu živi samo še en odstotek vseh organizmov, ki so kdaj živeli. In med njimi smo tudi mi, ljudje. Samo en odstotek, vse drugo je izumrlo. To se pravi, da je planet zelo dinamičen, življenje se strašno spreminja. Ampak te geološke dobe mi s človeško percepcijo našega življenja niti miselno ne moremo dojeti.

PLAYBOY: Tole, milo rečeno, ni spodbudno. Ali res ni rešitve?

TOMAN: Seveda ne smeva širiti miselnosti, da ni nobene rešitve. Rešitve so, samo mi jih moramo najprej v sebi sprejeti. Imamo številne rešitve, ampak jih ne sprejmemo, ne zaznamo, da so potrebne. Jih ne prepoznamo kot nevarnost zdajšnjega časa, ker niso nevarnost zdajšnjega časa. Ampak vse te nevarnosti, o katerih sva se tudi prej pogovarjala, stanje slovenskega vodnega potenciala, stanje v slovenskih rekah in drugo, je stanje kroničnosti, kar pomeni neke dolgodobnosti v večini primerov, ki pa jo zdaj težko ocenjujemo.

PLAYBOY: Kako nas ozavestiti, da bo kaj drugače?

TOMAN: V osnovi gre za osebnostno razumevanje okolja, ki ni nujno vedno povezano z nizko stopnjo znanja, ampak bolj z ozaveščenostjo, preprosto rečeno, z razumno kmečko pametjo, kaj lahko jaz kot posameznik v okolju dejansko počnem. Če nekaj ni primerno zame, govorim o odpadkih, in za moje dvorišče, zelo verjetno tudi ni primerno za gozd ali še manj za potok. Torej, to je osnovno vprašanje, kaj jaz lahko naredim. Ko bomo enkrat to presegli, bomo dosegli osebno odgovornost in jo začeli udejanjati.

PLAYBOY: Kaj pa je družbena odgovornost?

TOMAN: Družba bi se morala organizirati tako, da bi imela vse mehanizme kontrole, reševanja problemov na nivoju odpadnih vod, odvajanja in čiščenja odpadnih vod, nadzor oskrbe prebivalstva z neoporečno pitno vodo in nadzor na nivoju kmetijstva, to se pravi, vzdrževanje in kontrola dogovorjenih priporočil glede rabe snovi, ki so v kmetijstvu prisotne. Problem pa je, da tega družbenega konsenza praviloma ni ne na lokalnem ne na državnem nivoju in da je družbena odgovornost kot taka vezana na posamezne grupacije, ne pa na celoto, na družbo kot takšno. Zato vsak deluje po nekem svojem principu odgovornosti. Še morda najbolj odgovorno danes deluje industrija, industrijski obrati. Ti so daleč najbolj odgovorni in daleč najbolj normativni. Zato še enkrat trdim, da danes ne vidim bistvenega problema industrijskega onesnaževanja, ampak onesnaževanja kot splošnega, h kateremu industrija kot proizvodnja produktov, ki jih mi uporabljamo, močno prispeva.

PLABOY: Zasledila sem podatek, da so Nacionalnemu inštitutu za biologijo, vašemu oddelku, lani ukinili sredstva za ekološki monitoring morja in celinskih voda in da jih bo sedaj izvajal ARSO. Kako neodvisne pa bodo te raziskave?

TOMAN: Ne vem, kdo bo neodvisen. ARSO to ne more biti, to sem jim tudi povedal, ne glede na to, da imajo močne, po njihovem mnenju, raziskovalce in skupine ljudi, ki lahko to delajo. Se mi zdi, da v isto hišo kontrola in inšpekcija ne sodita.

PLAYBOY: Ali ljudje sploh ločimo razliko med naravo in okoljem? Do okolja imamo, vsaj na prvi pogled, lepši odnos, urejena zelenica pred hišo je družinski ponos, do narave pa sploh ne, le včasih nas prizadene dejstvo, da populacija črnega nosoroga upada. Absurdno?

TOMAN: Tega ne ločimo. To, kaj narava je in kdaj smo se iz nje izdvojili, je to bolj kot ne filozofsko vprašanje in bolj kot ne kulturno dejstvo, sodobnega, predvsem zahodnega sveta. Gre za pojem nepercipativnosti, torej za miselnost, da človek ni več del narave, ampak je tisti, ki na naravo gleda zviška, jo lahko upravlja, z njo gospodari in izkorišča tudi danes. Mi gospodarimo z vodnimi okolji, z gozdom, naravo kot tako, nismo pa njen del. Razumemo jo kot nekaj, kar nam omogoča določene užitke in kapital, zato smo tudi iznašli pojem ekosistemske storitve, pomembne za nas. Torej, narava nam ponuja ekosistemske storitve, ki jih mi z veseljem uporabimo. Popolnoma jasno, da je naše okolje povsem nekaj drugega.

Ko sva rekla izumiranje organizmov ... Prizadene nas črni nosorog, ne zdrznemo pa se, ko v časopisu preberemo, da je velika verjetnost, da je črni močeril, to se pravi vretenčar, edini evropski in prisoten samo na slovenskem prostoru, natančneje v Beli krajini, verjetno izumrl zaradi našega neodnosa v vseh pogledih. Obstajajo izviri, v katerih so ljudje še pred leti opazovali po 20 črnih močerilov, danes pa ni niti enega več. To nas pa ne prizadene. Ne prizadene ne ministrstva ne nobenega sektorja v tej državi. Nihče ne ve, kje in kako naj ukrepa na pobudo civilnih združb, da bi to nesrečno žival rešili, da bi rešili njen habitat. Kje smo potem mi? Kje sta naša vest in zavest? Najbrž ju ni. Če tega ne znamo narediti, koliko je pa še drugih pomembnih, da tako rečem, vrst, takih in drugačnih, ki gredo mimo nas in jih ne bo več. Del tega je naravno odmiranje, ko sva prej ugotavljala, da živi le še odstotek vrst, potem pa bodo prišle spet nove, večinoma pa gre za svetohlinstvo in neodgovornost, tako za osebno kot tudi družbeno.

PLABOY: Eno je, da ne preprečimo izumiranje organizmov, drugo je, da nekatere iztrebljamo. Ni razumno na primer, koliko morske hrane nalovimo in konzumiramo, to je dejstvo, vprašanje pa je, katera morska hrana je sploh še užitna. Kaj je s tako priljubljenimi ribami, kot sta tun in losos?

TOMAN: Sam jih ne uživam z razlogom. Lososi, ki jih lahko kupimo, so ribe, ki z naravo nimajo več ničesar. Hranjeni so z umetno hrano v prenatrpanih ribogojnicah, polnjeni z vitamini in antibiotiki, rastnimi hormoni itd. Z morsko hrano je sicer tako, da nižje ko je na prehranski lestvici, manj je problematična, in najbolj problematične so plenilske ribe, ki so na vrhu lestvice. Zakaj je Amerika prepovedala uvoz tuna iz Mehiškega zaliva? Ne zato, ker ne marajo Mehičanov, ampak zato, ker ti tuni pogosto presegajo kriterije užitnosti po Environment Protection Agency ali EPA, in potem se znajdejo v Evropi. Tun je zagotovo riba, ki je nikoli ne jem in nikoli ne kupim, ker je to najvišja plenilska riba. Najbolj užitne in dobre so sardelice.

PLABOY: Ali verjamete v pojem živa voda?

TOMAN: V Singapurju imajo takšne čistilne naprave, da pitno vodo s tehnološkimi postopki pridobivajo iz malezijske odpadne vode. Iz vsake odpadne vode se lahko naredi pitna voda. To je lahko vsaka demineralizirana voda, s kemijsko reakcijo lahko karkoli vežeš in odstraniš, lahko narediš vodo brez ionov ‒ to bi si upal imenovati neživa voda. Drugače pa je voda živa. In mora biti živa, ker ima žive organizme v sebi, tudi če je zelo čista; pomembno je, da niso patogeni. To ni nobena umetnost, to lahko naredimo tudi mi. Gre za stvar cene, ampak to ne sme biti rešitev, tako kot tudi ne razsoljevanje morja, sploh če je bistveno bolj preprosto, da skrbim za to, da imam še naravno ali živo vodo. Morda je to pojem, iz katerega izhaja. Ne me pa spraševati o vodi in njenem spominu, ki je velikokrat omenjeno in predmet 'raziskav', celo doktorskih.

PLAYBOY: Kaj pa menite o Kristusu, ki je iz vode vino delal?

TOMAN: To pa verjamem, da je bil Kristus na tem področju edini pravi dec na svetu. Da ne govorimo o Magdaleni, ki jo je čudežno zdravil z vodo!

TEKST Katja Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri