Intervju s Petjo Zorec: "Ta modna industrija je bolna"

  • 19.06.2017

Petja je del novega vala slo­venskih modnih oblikovalcev, združe­ nih na platformi Squat, ki v svojih kre­ acijah uspešno združuje tradicionalne tekstilne tehnike s tehnološko napred­ nimi materiali. Usmerila se je v moško modo, kjer se poigrava z zabrisova­ njem mej med spoloma in združeva­ njem navideznih nasprotij.

(Foto: Osebni arhiv Petje Zorec, Urša Premik, Mateja Duljak)

7 fotografij v galeriji

Od strogosti do igre, od udobja do svečanosti,  po njenih kosih pa posegajo tudi ženske. Za svoje delo je prejela številne mednarodne in nacionalne nagrade, zaposlena pa je tudi kot asistentka na Katedri za oblikovanje tekstilij in obla­čil na Naravoslovnotehniški fakulteti.

PB: Kaj je v vas prebudilo željo po modnem oblikovanju?

PZ: Že od malega sem bila zelo ustvar­ jalna, rada sem raziskovala materiale, rezala stvari in šivala. Stara starša sta ime­ la doma pletilsko obrt, zato sem kar veliko časa preživela v njuni delavnici, kjer sem se igrala s prejami in postavljala inštala­ cije. Mami je bila vedno zelo kreativna in me je vsestransko spodbujala k ustvar­ jalnosti, s sejmov mi je nosila najnovejše barvice in svinčnike, s katerimi sem lahko mesece in mesece preživela za mizoin ustvarjala.

PB: Kdaj se je pozornost prevesila v moško modo?

PZ: To je bilo pa leta 2012 v zadnjem letu magisterija, zadnjem semestru, ko smo de­ lali neki projekt v Mariboru, kjer sem še predstavila žensko modo oziroma žensko kolekcijo. Pravzaprav mi je pokojni Zoran Garevski namignil, da bi bilo vrhunsko, če bi ustvarjala moško modo. Temu je sle­ dil le še klik v glavi: 'Ok, moja naslednja ko­ lekcija je moška!' Ženske so bolj zapletene in njihova moda ima toliko več ponuditi, zato pa je toliko bolj iztrošena in ostane manj časa oziroma prostora za raziskova­ nje. Pa tudi moj stil je postajal vedno bolj androgen, kar za Slovenijo mogoče niti ni bilo še tako aktualno v tistem času. Dejan­ sko pa je bil moj prvi stik z moško modo v prvem letniku magisterija leta 2011 pod mentorstvom Nataše Peršuh, ki je prva prepoznala moj potencial na področju moške mode. Naslednje leto me je k temu dokončno spodbudil še Zoran [Garevski] po projektu Radar v Mariboru, kjer sem predstavila svojo zadnjo žensko kolekcijo.

PB: V čem čutite največjo razliko pri oblikovanju za moške v primerjavi z ženskami?

PZ: Zame je največja razlika, sploh če iz­ hajam iz tega, da sem ženska in da obli­ kujem moško modo, opazovanje propor­ cev. Prej sem, recimo, lahko na sebi lahko marsikaj preizkusila, zdaj pa ne morem. Moram upoštevati višjo silhueto, čisto dru­ ge dimenzije. Mogoče je pri moških lažje zato, ker so si po postavi le precej podob­ ni. Pri ženskah ima lahko ena čisto ozek pas in široke boke, druga obratno, tretja čisto svoj tip postave. Pri moških je to veli­ ko bolj poenoteno, zato se lahko bolj kot krojem posvetiš detajlom, dodelavam, inovacijam znotraj poznanih oblik, ki jih iščeš v bolj ali manj ustaljenih formah. Moški do ene mere deformacijo oblačila prenesejo, ampak večinoma ne, še vedno so zelo klasični.

PB: Večina verjetno ne bi oblekla krila.

PZ: Se strinjam. Samo tukaj pa je moje delo, da opozarjam na dogajanje v družbi, kjer se vedno bolj briše tudi spol. Če me vprašajo po moških v krilu, jim odgovorim, da še dobro, da smo se navadili žensk v hlačah. Moški so krila nosili do pred pri­ bližno 200 leti, saj so hlače v taki obliki, kot jih poznamo danes, prišle šele konec 18. stoletja, vendar pa ostale na piedesta­ lu, kar mi gre malce na živce. Konec kon­ cev, zakaj se pa ne bi pač kdorkoli dobro počutil, pa naj nosi karkoli. Pa ne, da bi to moralo izdajati, ali si gej ali nisi, ali si hete­roseksualec. Poznam moške, ki nosijo krila in so zelo straight, meni pa se zdijo še bolj možati, ker krilo nosijo s ponosom.

PB: Pa poznate tudi kakšnega Slovenca, ki nosi krilo?

PZ: Poznam, ja, več njih. PB: Kateri moški kos najraje ustvarjate? PZ: Hlače.

PB: Pa sva spet tam ... Zakaj?

PZ: Ne vem, očitno ... [smeh] Hlače so za­ me res en tak izziv. Poleg tega moje stvari zelo veliko kupujejo tudi ženske. Neverjet­ no, imam polovico moških in polovico ženskih strank. Na živce mi pa gredo te ozke hlače, ki jih zdaj nosijo fantje. Ali pa ženske, vseeno. To je tako neudobno, pa sem jih tudi sama nosila ... Dokler se spet ne navadiš širokih, udobnih hlač. In ko se jih, ti to silno olajša življenje.

PB: Kaj pravite na vrnitev hlač z visokim pasom?

PZ: Ja, to absolutno podpiram. Visok pas je za trenutek izginil, ko so se pojavili tisti, sploh kar se žensk tiče, res nizki pasovi, popolnoma neokusni in nepraktični. Zdaj je visok pas že zelo dolgo nazaj in se zelo lepo nosi, postavo naredi zelo lepo. Pa so spet razlike med moškimi in ženskami – moški so več nosili klasiko, pas nikoli ni bil tako zelo nizek, sploh če izpustimo razne subkulture, ki so zaradi samega stila pro­ pagirale hlače sredi zadnjice. Ampak nače­ loma je pa moški vedno nosil hlače na pra­ vem mestu, ženske pa smo pretiravale.

PB: S kolikšnim zamikom v Sloveniji sledimo svetovni modi?

PZ: Pri nas pride vse z veliko zamika, če sploh pride. Treba se je zavedati, da Slovenci v večini niso toliko modno ozaveščeni, ne odražajo družbe, ki se spozna na modo. Večinoma sledimo temu, kar nam ponujajo blagovne znamke. Če bodo v H&M delali samo take in take hlače, bodo ljudje skorajda primorani takšne kupovati, tako da mislim, da tukaj ne gre vedno za modne smernice, ampak so te bolj posledica ponudbe na trgu.

PB: Ali gre samo za krizo v modi ali jo opazite tudi na drugih področjih?

PZ: Ne bi govorila samo o modi, lahko bi o kreativnosti nasploh. Bom rekla, je težko, ni pa nemogoče. Zdi se mi, da bi mogoče pred 15 leti s svojim delom zelo dobro žive­ la. Zdaj so se časi spremenili oziroma je očitno, da si težko bogat, če nisi baraba. Vsi veliko delamo, vsi delamo več kot osem ur na dan, tako, kot so bili navajeni naši starši. Oni so nam vcepili, da je treba delati, da lahko lagodno živimo. Se stri­ njam, ampak jaz sem pripravljena delati precej več, če delam to, kar res rada delam, je pa težko preživeti.

PB: Koliko država podaja roko modnim ustvarjalcem?

PZ: Trenutno sem še samozaposlena na ministrstvu za kulturo, ampak če ne bi imela zraven še službe na fakulteti, bi bila težko samostojna.

PB: Se vam zdi, da bi lahko storili več?

PZ: Zagotovo. Težko govorim zase, ker me je država oziroma ministrstvo lani podprlo, dobila sem delovno štipendijo, za katero sem morala pripraviti konkreten projekt. Lahko pa rečem, da na modo premalo gledamo kot na umetnost. Belgijsko mesto Antwerpen je zaradi vlaganja v modo zra­ slo v modno prestolnico, ki jo vsi poznajo, pa je to mesto s 700 tisoč prebivalci.

PB: Za dve Ljubljani.

PZ: Recimo. Pri nas pa se spet hitro vrne­ mo na razne fashion weeke in podobno, tako da se gre ves čas samo za eno daja­ nje, kje si, s kom si, pri kom ... To je videti zelo neresno. Če ne bi bila notri v tem, če ne bi vedela, koliko srca, dela in truda je vložil oblikovalec, bi si lahko mislila, da se vsi malo hecajo, čisto iskreno.

PB: Kaj vas žene naprej poleg dejstva, da morate zaslužiti za preživetje?

PZ: Hm, v bistvu ne morem reči, da se toli­ ko zasluži, da bi si rekel, da se ti to izpla­ ča. Ampak delam na tem, vsako sezono imam več strank in več naročil, odzivi so zelo lepi. Žene me, ko vidim osebo v svo­ jem kosu na ulici, ko vidim, da ta kos zaži­ vi, da sem neko svojo zgodbo, ki je prišla iz mene, lahko dala ven v nekem vizual­ nem okviru in da ta zgodba živi z drugim človekom. Pa mogoče tudi takšne zgodbe, ko nekdo, ki si ne more ravno privoščiti, reče: »Ma, ne, bom stisnil, pa si bom kupil,« ker se tako navduši za neki kos. To je tisti feedback, ki ti reče, da nekaj delaš prav.

PB: Vas vodi srce?

PZ: Srce je pri stvari. Ko si enkrat navajen izražati sebe in svoje mišljenje, so to, kakor jaz pravim, zdravila, vsaka kolekcija sproti. PB: Je težje prodreti kot oblikovalka mo- ške mode v primerjavi z žensko? PZ: Menim, da lažje, vsaj pri nas. Ko sem začela, sem bila, če se ne motim, v tistem trenutku edina, ki je predstavljala cele moške kolekcije. Tako da sem tako pri­ dobila veliko pozornosti, kar je bilo super. Pa hkrati si nisem zaprla vrat, ker me ženske še vedno kupujejo.

PB: Kako drugače je ustvarjati za moške ali za ženske?

PZ: Odločila sem se, da grem v tako sfero, kjer lahko raziskujem z določenimi kosi. Nekateri moji kosi so ekstremno moški, so pa tudi taki, ki imajo ženske elemente. In obstajajo tudi moški, ki jim ti elementi zelo ustrezajo, zato jih radi kupijo. Potem pa so ženske, ki imajo vseeno rade malo grobosti ali moškega pridiha, in so moški, ki hočejo bolj ali manj klasične kose s po­ sebnimi potezami, preobrati. Zdi se mi, da vedno vsako kolekcijo tako zapakiram, da v njej ponudim vse te stvari, zato spet ne bi delala meja med ženskami in moškimi. Prav lahko bi vsako kolekcijo poslala ven tako na ženskah kot na moških ali obojih.

PB: Kaj je skupnega vaši ciljni publiki?

PZ: Vsi živijo estetsko življenje, vsem este­ tika veliko pomeni.

PB: Verjetno na vsakem koraku, ne zgolj v modi?

PZ: Tako je. Vsi so res esteti in v bistvu na kose gledajo kot na artefakte, jih zato ima­ jo in jih cenijo. Zato, ker to niso kosi, ki jih kupiš po cenah iz H&M, ampak so kosi, za katere moraš odšteti nekaj denarja, in ko se za enega odločiš, ga ceniš in si ponosen, da ga imaš. PB: Omenili ste verigo trgovin H&M, za katero so ustvarjala že največja oblikovalska imena. Bi se odzvali njiho- vemu povabilu k sodelovanju? PZ: Ja, če so pa to kljub polemikam storili čisto vsi oblikovalci na svetu, je očitno za­ daj toliko denarja na kupu, da bi bil človek neumen, če tega ne bi sprejel. Konec kon­ cev moramo vsi plačati račune, delavce in tako naprej.

PB: Kje kupujte materiale za svoje kolekcije?

PZ: Odvisno. Od Londona, Avstrije, Itali­ je ... Sloveniji se poskušam izogibati, tudi zato, da se materiali ne pojavljajo v kolekci­ jah različnih oblikovalcev. Lahko si izbereš še tako specifičen material, pa boš na fa­ shion weeku srečal še dva, ki sta kolekcijo ustvarila iz istega, zato je treba biti zelo po­ zoren. Na žalost te stvari pri nas ne poteka­ jo, kot bi si želela oziroma bi si želela, da bi šla na sejem, kjer od tebe zahtevajo mini­ malno količino nabavljenega materiala, ki jo težko napoveš, ker ne veš, kaj in koliko boš prodal.

PB: Umetnost preživetja?

PZ: Na koncu podelaš vsa naročila in mi- sliš, da boš nekaj prihranil, dal na stran za naslednjo kolekcijo, potem pa kupuješ ma- teriale, jih iščeš po različnih državah, sam nabavljaš vso pozamenterijo ... Za to gredo velike količine denarja, ki jih ljudje sploh ne zaznajo. Podloge, bleščice, zadrge, medvloge, treba je plačati material, šiviljo ... Za vsak kos je toliko elementov, ki jih sploh ne vidijo, ampak ko vržeš številke na kup, se res popraskaš po glavi. Ampak moraš paziti na ceno, moraš biti iznajdljiv, to je večen boj.

PB: Kako težko je ujeti ravnotežje med kakovostjo in ceno oziroma čemu daje­ te prednost – funkcionalnosti oblačila, materialu, izdelavi ...?

PZ: Poskušam združiti vse v enem. So ko- si, ki so narejeni za šov, na primer, čeprav si potem lahko presenečen, da ti ljudje rav- no te naročajo, ker imaš potem z njimi ure in ure ročnega dela. To so pretenciozni kosi, ki jih narediš za pisto, pa se morda niti ne poglabljaš vedno v to, kako v nulo je vse zašito, pomemben je imidž. Drugače pa se trudim, da je vsak kos, ki ga načrtu- jem, optimalen z vidika funkcionalnosti, estetike in samih materialov. Kdaj gre tudi kaj narobe, ampak z vsako sezono, ki jo narediš, dobiš več povratnih informacij, kaj je dobro in kaj ni. Ravno ljudje ti pove- jo, če so žepi premalo globoki, ovratniki preveč stisnjeni ... To so vse informacije, ki jih sama ne morem stestirati.

PB: Kdo so vaši prvi modeli, vaši poskus­ ni zajčki?

PZ: Imam par, najboljša prijatelja, ki sta tudi poskusna zajčka. Onadva vse vidita in pomerita prva, komentirata, delamo izbolj- šave in takoj vidim njune odzive, kaj jima bolj ustreza, kaj ne. Če se ne motim, imata v svoji omari vsaj 30 mojih kosov.

PB: To je pa že res lepa številka.

PZ: Je, vendar imata v svoji garderobi že mojo prvo moško kolekcijo, kar je zelo le- po opazovati. Idealno je, ker se po veliko- sti razlikujeta le za nekaj centimetrov, zato se obema stvari noro dobro podajo, znata jih samozavestno nositi. Štos pri vsakem oblačilu je, da bo videti tako dobro, kot se boš v njem dobro počutil. Če se v nečem ne počutiš v redu, pa je to lahko tudi kos za deset tisoč evrov, boš sam sebi videti slabo. Če pa daš gor Hoferjev pulover in se v njem počutiš kot kralj sveta, te bodo ljudje v tem puloverju tudi videli kot kralja sveta.

PB: Torej je ključna osebnost?

PZ: Točno! Vedno rečem stranki, če vidim, da se ne počuti udobno in da ni prepričana, naj oblačilo sleče. Ne gre za okus ali stil, mogoče se le najde kaj primernejšega.

PB: Kje dobivate navdih?

PZ: Navdih dobivam iz mojih odnosov z mo­ škimi, naj gre za družinske člane, partnerje, odnose, ki jih ne razumem, pa bi jih rada raziskala ... Lahko so to odnosi, ki so me pri­ zadeli, pa me zanima, zakaj. V osnovi vedno izhajam iz sebe, iz svojih čustev, ki jih v ti­ stem trenutku čutim v povezavi z moškimi.

PB: Veliko se govori o tem, kaj smo ženske v zadnjih desetletjih storile iz moških. Kako vi vidite njihov položaj?

PZ: Te debate so že napol politične, s tem se ne poskušam obremenjevati, ker ne gle­ dam nase kot na feministko.

PB: Drug drugega še vedno potrebujemo?

PZ: Točno to! So stvari, ki jih ženska ne more narediti, so stvari, ki jih moški mogo­ če ne more čutiti. Zelo smo si različni, tudi to sem veliko raziskovala. Vsak ima svoje vrline. Zakaj bi ženska morala oziroma ho­ tela biti nekdo, ki menja gume, če je pač manj fizično sposobna od moškega? Pa se nočem ekstremno postavljati na eno ali drugo stran. Menim, da si moraš znotraj svojega mikrokozmosa narediti tako, da te stvari funkcionirajo. In če bi to znali storiti znotraj teh mikrokozmosov, bi gotovo šlo tudi širše na družbo. Na koncu je meni všeč, da je moški možat, da podela ene stvari, da jih meni ni treba, pa tudi to, da jaz podelam ene stvari, ki jih njemu ni treba.

PB: Katere modne oblikovalce spremljate?

PZ: Na prvem mestu je eden in edini Raf Simons. Kjerkoli in karkoli je delal, je v osnovi industrijski oblikovalec, njegova estetika mi deluje. Sicer zanj govorijo, da je minimalist, ampak notri je toliko topline in čustev, da se s tem ne strinjam. On je moj najljubši, ravno zato, ker išče smisel v detaj­ lih, v spremembah materialov in ker posta­ vlja že znane stvari v nov kontekst. Super se mi zdi, ker sodeluje tudi z drugimi umet­ niki in znotraj umetnosti povezuje različne industrije. Spremljam tudi Simona Porta Jacquemusa, ker se mi zdi zabaven in zelo skulpturalen. Vidi se, da dela stvari s sr­ cem. To je zelo mlad, a že zelo cenjen oblikovalec. Spremljam ga na Instagramu. To je čar teh družbenih omrežij. Ko ne dela mode, gre pa v svojo rodno vas in se tam fotografira z osli, mačkami. V ozadju mi deluje kot Iskren in čuteč človek.

PB: Ali pogrešate Garevskega, ali ga naš prostor pogreša?

PZ: Absolutno, absolutno! Saj mi ni treba prav poudarjati, kakšna izguba je to za slovensko modo. On je delal kakovostno, od vsega začetka je imel svežino. Zelo manjka, saj se mi včasih kar zdi, da je šlo od takrat vse navzdol, on pa je s svojo direktnostjo velikokrat rekel bobu bob.

PB: Pritisk modne industrije je velik, v tujini se še veliko bolj občuti kot pri nas. Kako vi to rešujete?

PZ: Ta modna industrija je bolna. Pomi­ slite, da daš na leto ven šest kolekcij, kot kreativni direktor pa še vse nadzoruješ, od shootingov do poslovnih daril za nova leta. Ko je te kreative preveč, ne more biti iskrena. Saj se kot oblikovalec navadiš po­ iskati navdih in rutina te izoblikuje, ampak pri kreativi je poanta ravno to, da naj bi bila iskrena. Nekaj sezon že gre, potem je pa običajno kriza.

PB: Kdor dela, se zdi, da danes dela le še pod stresom.

PZ: Seveda se to odraža, a jaz sem se odločila, da bom živela. Ne potrebujem milijonov, potrebujem za preživetje, da lahko pridem skozi mesec. Ubijati se zato, da lahko komu rečeš, da si bil kreativni direktor, ni vredno.

PB: Ali imate svojo stilsko ikono, če lahko tako rečeva?

PZ: Nikoli nisem bila človek, ki bi obsesiv­ no oboževal ljudi, ki niso realni v mojem svetu. Navdihujejo me vsakdanji posamez­ niki, ki me prepričajo z inovativnim kombi­ niranjem oblačil, bodisi dizajnerskih bodisi ne, in ki so temu zvesti v vsakem trenutku svojega dneva.

PB: Kaj je najpomembneje, kar ste se naučili, odkar ustvarjate pod svojo lastno blagovno znamko?

PZ: Najpomembneje je, da si iskren do samega sebe! Če bi se hotel prilagajati posameznemu človeku, slovenski publiki, komurkoli, nima smisla. Če si iskren do sebe, pa vedno lahko rečeš, da sem jaz, to sem dal ven, to je tisto, kar ponujam, in to zagovarjaš. Tako in tako veš, da bo vse, kar boš dal ven, iskreno ali ne, komu všeč, komu ogabno, komu vseeno. Pač, samo odločaš, ali boš iskren do samega sebe. Odkar sem to odločitev dokončno sprejela, gre samo na bolje.

PB: Vaš delovni moto je torej iskrenost?

PZ: Da, spoštovanje, iskrenost, delavnost. Preprostost bi težko rekla, vem pa, da sem poštena, iskrena in delovna, to cenim pri sebi in pri drugih. In povezujem se z ljud­ mi, ki so mi enaki. Vse, kar odstopa od tega, vzamem zelo z rezervo, ne spustim v svoje življenje ali odrežem.

PB: Izkušnje imate tudi s tujino, svoje stvari ste predstavljali tudi v trgovini na Dunaju.

PZ: Na Dunaju se ne predstavljam več, ker se finančno ne izide, predolgo časa sem čakala na izplačilo za prodane stvari, vmes pa sama zalagala podizvajalce.

PB: Je to potem slovo od tujine?

PZ: Ne, ne, tujina je. Za novo leto sem bila v Torontu, iz New Yorka mi pišejo posa­ mezniki. Tujina je vsekakor naslednji korak v smislu, da najdem trgovine, ki bodo po­ nujale moje kose. To je dolgoročen plan, da naredim svojo znamko toliko prepo­ znavno, da funkcionira kot blagovna znam­ ka in da zaposlim še koga.

PB: Mi lahko razložite, zakaj je v svetu mode nepregledna množica izbire za žensko in toliko manj za moške? Začne se že pri punčkah in fantkih, katerih mame naravnost obupujejo nad izbiro v trgovinah.

PZ: Ženske so tako velike potrošnice, kar lahko vidim pri svojih strankah. Moški da ne­ kaj nase, in če mu prvi par hlač noro pristoji, jih vzame, ne da bi spraševal. Ženska pa po­ meri vse in nato razmišlja, ali bi kaj takega podobnega lahko dobila v H&M ali v Zari. Pa ne govorim o svojih strankah dotično, ampak to je mentaliteta moškega in ženske.

PB: Koliko dajete na fair trade, na pošteno trgovino?

PZ: Če je kaj pomembno, so to ljudje, ki delajo; sama se nikoli ne pregovarjam okoli cene. Nikoli se ne sprašujem, ali bi lah­ ko dala dva evra manj, ker to ne bo prineslo spremembe, ampak le poslabšalo odnos.

PB: Za vas obstaja absolutni modni ne?

PZ: Da, obstaja. Oprijete hlače na moškem so nekaj najgršega, pa že prej sem na splošno omenila oprijete hlače. Ljudje ne upoštevajo svojih proporcev, ampak nosijo tisto, kar se nosi. Načeloma se ne poglab­ ljam v to, kar ljudje nosijo, ampak to pa je zame grdo.

PB: Kakšna je vaša naslednja poslovna poteza?

PZ: Letošnjega 20. aprila bom samostojno predstavila svojo kolekcijo na eni od lo­ kacij v Ljubljani. Gre za kolekcijo jesen/ zima, v tednu dni po reviji pa bom naredila show room, kamor bodo lahko prišli kupci in stranke ter naročili, kar si bodo želeli.

TEKST Katja Golob 
FOTO Osebni arhiv Petje Zorec, Urša Premik in Mateja Duljak

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri