Intervju: Magnifico, njegovo poslanstvo je da zabava poslušalce.

  • 18.04.2018

Slovenske glasbene scene si brez Magnifica niti ne znamo predstavljati. Je unikat v podobi in zvoku, glasbenik, ki ima že od nekaj le eno poslanstvo – da poslušalce zabava. In to mu uspeva zdaj že več kot dve desetletji. Ob izteku še enega, za Magnifica zelo delovnega in tudi uspešnega leta, smo z njim poklepetali o glasbi danes in nekoč, o velikem koncertu, o novi plošči, o tem, zakaj nekoč ni prišel na koncert, zakaj ne hodi na volitve, in tudi o tem, da ima že od nekdaj rad Pankrte, čeprav panka nikoli ni razumel.

(Foto: Tomo Brejc)

6 fotografij v galeriji

Le še nekaj tednov nas loči od Magnificovega največjega koncertnega podviga doslej, velikega božičnega koncerta v ljubljanskih Stožicah, kjer nas bo 25. decembra – kot že kar nekaj božičev prej – zazibal s svojimi znamenitimi, duhovitimi, porednimi in igrivimi napevi. Še vedno je aktualen njegov album Charlatan de Balkan, prav v teh dneh pa je postregel z novim best of izborom na dveh zgoščenkah z naslovom Komplet 2. Za pogovor se dobiva v njegovem studiu v Tivoliju, kjer vsak dan nekje okoli poldneva spokojnost ustvarjalne mirnosti zmoti vrvež ljudi, ko se za Roberta Pešuta alias Magnifica in glasbenike v njegovem bendu začnejo vsakodnevne obveznosti na poti do naslednjega nastopa, do naslednjega posnetka, do naslednjega albuma. Njegova osebna pisarna, zapolnjena s spominki, priznanji, albumi, polaroidnimi fotografijami, računalnikom in kitaro, tako tik pred začetkom te delovne evforije na zelo hladen poznojesenski dan postane zatočišče za deljenje besed.

PB: Kot slišim, ste se ravno te dni vrnili s še enega obiska Srbije?

M: Ja, v Srbiji sem bil, ker smo imeli z enoletnim zamikom izid albuma Charlatan de Balkan. Spomladi je album izšel na Hrvaškem, zdaj pa še v Srbiji.

PB: Aha. Sem mislil, da ste šli v Srbijo zaradi glasbenega sodelovanja pri seriji Senke nad Balkanom.

M: Tudi to je bilo na sporedu. V bistvu smo vse združili v en obisk, da smo predstavili naslovno temo serije, album in imeli smo tiskovno konferenco.

PB: Ustvarjati glasbo za tako odmevno serijo verjetno ni enostavno?

M: Je velik zalogaj. Vzeli smo še dodatnega komponista, ker je pri produkciji teh nadaljevank nonstop glasba. Skoraj v vsakem prizoru je kakšen glasbeni suspenz, tako da sem se jaz lotil glavnih glasbenih tematik, ob tem pa je še kup druge glasbe, nekaj kupljene, nekaj na novo narejene.

PB: To je verjetno zelo specifična oblika glasbenega ustvarjanja, ki zahteva veliko sodelovanja z režiserjem, Draganom Bjelogrlićem? Dobivate od njega konkretne usmeritve?

M: Jasno. Jaz sicer nimam veliko izkušenj z raznoraznimi režiserji. V Sloveniji sem delal z Damjanom Kozoletom in zdaj v Srbiji z Bjelogrlićem. Naprej pri dveh njegovih filmih Montevideo in potem še pri dveh serijah. On je poseben režiser, glasba mu veliko pomeni, zato se pogosto vtika v samo nastajanje. Rad se pogovarja z mano, mi predstavi, kako jo on sliši v kakšnem kadru, in nato preveri, ali se tudi meni to zdi smiselna smer. Veliko se torej meniva o tem, kako se lotiti glasbe.

PB: Zakaj pa je Charlatan de Balkan v Srbiji izšel s tolikšnim časovnim zamikom?

M: Zaradi dogovarjanja. Gre za fizične izdaje, s katerimi se danes – sploh tu pri nas – ne ukvarja več veliko ljudi. Ta založniški posel je postal nekoliko brezsmiseln, je kot nekakšen atavizem. Malo jih je, ki se s tem še ukvarjajo. To so običajno tisti, ki so kasneje postali založniki in so se znali prilagoditi internetu. Stvari se zadnja leta počasi popravljajo. Mi smo šli na koncu z Dallasom v sodelovanje za balkanski trg, razen Slovenije. Fizično izdajo tega albuma smo imeli še v Franciji in Španiji, vse drugo pokrivamo z internetom.

PB: Ni torej čudno, da se danes pogosto debatira o tem, ali je sploh še smiselno, da glasbeniki naredijo tradicionalni format albuma.

M: Mislim, da je to tako kot pri celovečernem filmu, kjer ne glede na to, ali ljudje hodijo v kino ali ne, na koncu narediš zgodbo, ki traja vsaj eno uro in pol. Zdaj, ko se stvari selijo na Youtube, se seveda ta forma po potrebi spreminja. Zasledil sem recimo nekaj krajših, od 15 do 20-minutnih filmov studia OATS, južnoafriške produkcijske skupine, ki snema eksperimentalne znanstvenofantastične kratke filme za na splet. Ti filmi so sicer krasni, a je to popolnoma drugačen pristop kot pri filmih za kino. Podobno je pri glasbi, kjer se odločiš, ali želiš izdati singel ali opus. In plošča je tako kot celovečerni film, ima zgodbo. Vsaj pri kantavtorjih to še vedno velja. Tu večjih sprememb ni bilo in jih verjetno tudi ne bo. Bolj se je spremenil način konzumacije glasbe. Ni več tradicionalnih oboževalcev, predanih izvajalcu, ker je glasba postala potrošna roba, tako kot vse drugo okoli nas.

PB: Da, ljudje smo včasih drugače pristopali do glasbe. Kot oboževalci kakšnega izvajalca smo se pogovarjali, kateri album nam je najboljši, zdaj pa je verjetno bolj vprašanje, kateri komad ti je najboljši v tem trenutku od kogarkoli pač že. Ljudje sploh še znajo dojemati glasbo prek albumov?

M: Nekateri zagotovo še vedno, masovno pa danes ljudje bolj naključno na Youtubu najdejo kakšen komad, ki jim je všeč in si ga morda potem celo kupijo. Ni nujno, da sploh vedo, kdo ga izvaja, ker jih to niti ne briga. Dostopnost do vsebin se je vsekakor spremenila. So pa hipsterji s svojo kulturo vsaj v neki meri prinesli nazaj odnos do albuma. Zdaj so spet bolj popularne vinilne plošče in gramofoni. Kar je bila sprva fora, je zdaj postalo že kar gibanje.

PB: Je to po vašem mnenju le modna muha ali mogoče res vrnitev odpisanega formata?

M: Deloma se vrnitev k ploščam dogaja tudi zato, ker so ljudje leta 2015 nenadoma ugotovili, da poslušajo slabšo reprodukcijo glasbe, kot pa so jo leta 1975. Da je zvok preprosto slabši, ko prek slabih zvočnikov poslušaš digitalni zapis nekih MP3-komadov. Temu primerno se je prilagodila tudi produkcija. Ni nobene širine, ostajajo samo močni nizki in močni visoki toni, ker se iz slabih zvočnikov samo to sliši, vmes pa ni važno, kaj je. Je pa vrnitev plošč seveda malce tudi modni trend. Ampak bistveno je, da so ljudje začutili, da z analognim zapisom dobijo neko kakovost – da se muzika lepše posluša, da se lepše prenaša, da je prijetnejša za uho. In, jebiga, potrošnik hoče na koncu dneva vseeno imeti dober zvok.

PB: Ali vi zaradi digitalizacije in novega načina potrošnje kako drugače pristopate k snovanju glasbe?

M: Ne, drugače je le to, da album objavimo tudi v digitalni obliki za USB-ključ, ker avtomobili nimajo več predvajalnikov za cedeje, ampak imajo USB-vhode, kar se mi zdi primerno. Pa izdali smo tudi LP-je, ravno zato, ker je zdaj spet povpraševanje po tem. Smo celo prodali naklado 300 kosov, kar se mogoče zdi smešna številka, ampak pred petimi leti verjetno ne bi prodali niti enega.

PB: Vam kaj pomeni to, da imate na svojem uradnem kanalu na Youtubu več kot 755 tisoč ogledov videospota Tivoli?

M: Seveda mi pomeni, pa tudi če so poslušali cel komad ali zgolj kliknili za pet sekund. Zdaj se sicer daje preveč pozornosti tem klikom. Danes lahko imaš izvajalca, ki ga nihče niti ne pozna, s 50 milijoni ogledov in ta izvajalec ne more sestaviti enega koncerta v živo. Kar pomeni, da teh njegovih 50 milijonov klikov ni prenosljivih v realnost. Tako imamo zdaj kup izvajalcev z milijonskimi kliki, ki v realnosti ne morejo prodati niti ene karte za dejanski koncert. Živijo samo tam, na Youtubu.

PB: Se s temi ogledi na Youtubu lahko kaj zasluži?

M: [smeh] Jaz tega denarja še nisem videl.

PB: Pridi nocoj, v Tivoli, bova plesala, pojete v skladbi Tivoli na albumu Charlatan de Balkan. To vabilo verjetno velja za legendarni klub Tivoli, ki je bil svoj čas le nekaj metrov stran vašega studia?

M: Recimo, ja. [smeh]

PB: Kje pa ste včasih žurali? Kje se je krojila vaša ljubezen do glasbe in zabavljaštva?

M: Pravzaprav nikoli nisem bil blazen žurer. Kam pa smo hodili? V Turista! Pa ker sem bil na šentviški gimnaziji, smo se potikali po Šentvidu, kjer smo ob petkih in sobotah hodili v kulturni dom.

PB: Glasbeno ste odraščali na križišču med britanskim novim valom in pankom. Vas je bolj pritegnil ta novi val?

M: Britanski novi val mi je bil sicer všeč, ampak me je bolj pritegnil jugoslovanski novi val, ker je bil zelo zeitgeist. Kreativno je bil po mojem mnenju še celo močnejši od anglosaksonskega. Dogajala sta se sicer v istem času, a so se nekatere stvari tu zgodile celo prej. Jugoslovanski novi val je naletel na plodna tla in kreativnost v muziki je bila takrat blazna. Mislim sicer, da je kreativnost na balkanskem območju še vedno zelo močna, ampak danes ni odjemalcev. Takrat smo bili ena cela generacija tudi odjemalci te ustvarjene glasbe. Ogromno odlične glasbe se je tistikrat ustvarilo. Če naredim presek sodobne kulture, so bila osemdeseta mogoče res najbolj kreativno obdobje do sedaj.

PB: Panka pa niste marali.

M: Ne, ni mi bil blizu.

PB: Nekoč ste duhovito omenili, da vam pankerska dekleta niso bila privlačna.

M: Včasih marsikaj poenostavim, ampak takrat res nisem razmišljal kaj več kot to, kje so luštne punce. [smeh] V bistvu takrat nisem razumel poze pankerjev. Nisem razumel njihove jeze, nisem občutil te togote, ki so jo oni nosili s seboj, in tega zatiranja, ki so ga oni občutili. Vse mi je bila bolj le nekakšna poza. Niso mi bili blizu, ker sem bil šminker. Tako kot sem še sedaj. [smeh]

PB: Kaj ste takrat poslušali, kar je v vas zaiskrilo željo po tem, da želite tudi sami ustvarjati glasbo?

M: Poleg Pankrtov ‒ kar je mogoče smešno, glede na to, kar sem rekel prej, ampak Pankrti so se mi vedno zdeli nekaj posebnega ‒ predvsem omenjeni jugoslovanski novi val, tisti odmevni beograjski Paket aranžman, kompilacija, na kateri so bili Idoli, Električni orgazam in Šarlo Akrobata. To je bila plošča in to so bili bendi, ki so me resnično zaznamovali, mi dali veselje do glasbe. Takrat sem imel občutek, da sem na pravem kraju ob pravem času. Da mogoče ni treba, da greš v Ameriko, če hočeš doživeti nekaj hudega. Ta jugoslovanski novi val se mi je zdel moderen, dal mi je vse, kar sem želel videti in slišati. In to v domačem jeziku.

PB: Kdaj ste dojeli, da želite tudi sami delati glasbo?

M: Glasbo sem vzljubil že zelo zgodaj. Ko sem bil v osmem razredu, sem imel že narejenih kakšnih 20 ali 30 komadov. Prvič, ko mi je uspelo s kitaro odigrati komad, ki mi je bil všeč na radiu, je bil to neverjetno vznemirljiv, izjemen občutek. Kot da me je nekaj presvetlilo. En blazen užitek je v tem, ko zadeneš ritem komada, ki si ga slišal. Tako me je že od nekdaj vleklo v idejo, da bi sam delal glasbo, ampak si sprva nisem upal misliti, da bi lahko bil muzikant. Govoril sem si, da to pač ni rezervirano zame, ker nisem iz takšne familije.

PB: Glasbe ste se potemtakem lotili kot samouk. Prijeli ste kitaro in igrali.

M: Tako nekako, ja. Saj če imaš karkoli v življenju rad, lahko hitro padeš not, hitro ti zleze pod kožo. Sicer mi je žal, da nikoli nisem opravil glasbenega šolanja, da nisem šel na akademijo, ker sem zaradi tega ostal glasbeno nepismen. Ne znam brati not in ne znam jih zapisati. Vse moram snemati, razlagati in kazati. [smeh]

PB: Se mi zdi, da vas to ni ravno oviralo na poti do želenega cilja.

M: Ni me oviralo, ampak to znanje, če ga imaš, se lahko super izkorišča. Velikokrat bi si lahko poenostavil kakšne stvari, predvsem pa bi jih lahko zapisal.

PB: Kaj pa preostali del famoznega rokenrol življenja z divjimi zabavami?

M: Jaz imam rad svoje prijatelje, rad imam alkohol, rad imam to zamaknjenost duha, ki vodi v odlične debate. Moj organizem ne prenaša surovega opijanja do jutranjih ur, tega nikakor ne bi zmogel. Sem bolj zmatrane sorte. Včasih sem bil mogoče malce bolj aktiven, party animal pa nisem bil nikoli.

PB: Po koncertu v Stožicah vas torej ne bomo srečali na pokoncertni noriji?

M: Moji vsi dobro vedo, da po polnoči izginem nekam ležkat. [smeh]

PB: Ta veliki koncert v Stožicah, ki bo 25. decembra, je nedvomno zajeten podvig. Kaj to pomeni za vas glede priprav?

M: Pri takšnem koncertu je tisto, kar je zajetno, predvsem logistika. Vsebina se ne bo kaj dosti razlikovala od drugih koncertov. Bolj bodo spremembe pri formi – oder, lučke in to, ker je vse večje. Je spektakel z vsemi avdio-vizualnimi pripomočki. Na odru pa smo še vedno jaz in bend takšni, kot nas poznate.

PB: Na Stožice se gleda kot na pomemben koncertnih mejnik, sploh pri domačih ustvarjalcih.

M: Koncert na takšnem nivoju je prvenstveno komercialni izziv. To je vendarle športna dvorana, to ni koncertna dvorana, zato je problem že v tem, kako iz športne dvorane narediti primeren prostor za koncert, da se bo lepo slišalo. Tako je pri tem največji zalogaj v bistvu sama dvorana. Najlepši koncerti so običajno v ambientu, kjer je od tisoč do ali maksimalno pet tisoč ljudi. To je najlepši občutek. Ima pa nivo večjih koncertov poleg drugih izzivov seveda tudi edinstvene privlačnosti. Lahko narediš nekaj, česar drugje nikoli ne moreš.

PB: Vam je kakšen vaš koncert ostal zapisan kot najbolj nepozaben?

M: Kaj pa vem, vsak koncert je močno emocionalno doživetje, ker če ne bi bil, se niti ne bi s tem ukvarjal. To je itak bistvo tega, kar počnem. Ne morem se spomniti kakšnega posebnega, ker imam tudi hudo slab spomin, če pa se že kaj spomnim, se največkrat spomnim kakšnih neumnih stvari.

PB: Pa nam zaupajte kakšno neumno stvar.

M: Recimo to, da nekoč sploh nisem prišel na koncert. To se je zgodilo, ko sem bil mlajši, seveda. Takšen sem bil nadrkan tip, ki se mu je zdelo, da lahko naredi, kar mu paše. In takrat se mi recimo ni dalo na koncert, ker sem hotel na pivo. Ta odločitev se mi je zdela popolnoma legitimna ‒ da preprosto ne pridem, čeprav sem sicer rekel, da bom prišel.

PB: Petindvajsetega decembra boste zagotovo na odru, četudi bo božič. Vam prazniki kaj pomenijo?

M: Vse te stvari, ki so bolj masovne, od prvega novembra do zapovedanih letnih in zimskih počitnic, vse to, ko se začne nekaj masovno dogajati, me malce odbija. Ampak ne zato, ker bi se mi gnusilo, ampak zato, ker me začne ob teh praznikih preplavljati neka tesnobnost. Vsi se začnejo vesti, kot da so hipnotizirani, vsa ta masa ljudi začne drveti k istemu cilju, v neko gužvo. Ali pa vsi izginejo, ker so kje drugje. Nisem ravno fen teh praznikov, mi je čisto okej, če sem takrat na odru.

PB: Kako se je porodila ideja, da bi imeli koncerte za božič?

M: Tega se niti nisem jaz spomnil. Začelo se je v Mariboru, ko je pokojni Smiljan Kreže nekoč prišel na idejo, da bi v Mariboru, v Festivalni dvorani na Lentu, naredili božični koncert na 25. december. In odziv je bil super, zato me je naslednje leto še enkrat poklical in sem mu takrat rekel: »Pizda, pa saj sem bil že lani.« In on je rekel, da ravno zato. Šele kasneje sem zaštekal, da imajo ljudje v Sloveniji radi tradicijo, da je nekaj vedno na isti dan in z istim izvajalcem, pa naj to traja sto let, če je treba. Jaz to počnem zdaj že, če se ne motim, sedmo ali osmo leto. Mogoče celo deseto.

PB: Priznam, nisem vedel, da že tako dolgo gojite božično koncertno tradicijo.

M: Ja, neprekinjeno. Ko sem se odločil, da je konec teh koncertov v Mariboru, so rekli, da naj zdaj nadaljujem v Ljubljani. In tako sem imel nastop v Cvetličarni. Tam sem potem imel božične koncerte štiri leta zapored. Ko sem tudi tu rekel, da ne bom več, se je javil Kurzschluss. In tako sem bil tri leta zapored vsak božič na Kurzschlussu. To so bili veliki dogodki, vedno razprodani in vedno je bilo več ljudi. Jaz pa že dolgo nisem imel solističnega koncerta, tudi albuma že nekaj časa nisem izdal, zato se je zdaj zdel nekako pravi čas, da naredim svoj koncert. In ker je v vseh teh letih ta datum postal nekako moj in tudi časovno so se stvari super razpletle, smo koncert ponovno nastavili na božič.

PB: Kaj pa rojstni dnevi, jih praznujete? Prvega decembra, že po izidu te številke Playboya, imate rojstni dan. Bo fešta?

M: Mah, ne! Zdi se mi, da so rojstni dnevi za ženske in otroke. Ne vem, zakaj bi to proslavljal moški mojih let. Dam za pivo, ampak za pivo lahko najdem razlog čisto vsak dan.

PB: Kako se je v vseh teh letih razvijal vaš odnos do glasbe? Kaj se je pri vas kot izvajalcu spremenilo od leta 1993, ko ste prvič nastopili kot Magnifico, pa do danes, ko ste tik pred tem velikim koncertom?

M: Profesionalec sem postal. Pred kakšnimi 17 ali 18 leti sem se odločil, da bom očitno muzikant, in sem začel razmišljati o prostoru, kamor bom hodil na dnevni bazi in se ne zgolj ravnal po inspiraciji. Odločil sem se, da je to moj poklic, in sem se začel temu primerno vesti. Da pa lahko to prakticiraš, moraš imeti prostor, kamor hodiš opravljat svoj poklic. Kot slikar, ki ima svoj atelje, mora muzikant imeti svoj prostor. Jaz sem imel atelje, ki se je spremenil v studio, pisarna pa se je spremenila v založbo. In to je to.

PB: Kakšen je vaš pristop do glasbe?

M: Trudim se vedno najti kaj novega. Glasba je kot vesolje, je prostrana in široka, zato me še vedno vznemirja biti avtor. Uživam, ko komponiram, bodisi zase bodisi recimo za film. Glasba mi daje strast in užitek zase.

PB: Užitek in seveda tudi biznis.

M: Glasba je poklic kot vsak drug poklic. Vsi smo na prostem, neoliberalnem trgu, kjer iščemo svoj prostor pod soncem. Ali na koncertih ali pa kot avtor s ploščami.

PB: Pri samostojnih glasbenikih se pogosto pozablja, da za njimi stoji tudi bend. Kako ste vi v teh letih formirali ekipo, s katero delujete danes?

M: Zame, ki delam glasbo, kakršno delam, je bend izredno pomemben. Za hiphoperje, recimo, bend ni tako pomemben, za didžeje je biti še z nekom v živo bolj ali ne le eksperiment. Pri zelo veliko muzikantih bend morda ni tako nujen, v mojem primeru pa je še kako pomemben, zato sem glasbenike, s katerimi delam, izbiral zelo previdno in na dolgi rok. Da bend enotno zadiha, mora biti ekipa skupaj vsaj dve leti. Potem to počasi postane dober bend. Vedno sem pazil na to, da je bil ob meni najboljši možen bend, kar sem ga lahko imel.

PB: V bendu je tudi vaš brat, Aleksander Pešut - Schatzi. Kdaj se vam je pridružil?

M: Ah, on je z menoj že od nekdaj. Občasno je imel svoje bende, ampak v svojo ekipo sem ga povabil že zelo zgodaj, ko še nisva niti vedela, kaj bi on delal. Pri sedemnajstih je bil z mano prvič na odru. Na začetku je imel čez tolkala, zatem klarinet in saksofon. Ustrezalo mi je njegovo muziciranje, njegovo mnenje, njegov uhelj, ker ima blazen posluh. To je bilo na začetku, potem je hitro postal producent, v bendu je pa zdaj bobnar.

PB: Kako se spominjate svojega čisto prvega koncerta kot Magnifico?

M: To je bilo v času, ko smo v Tivoliju ravno posneli Bači. Komad še niti ni bil zmiskan. Takrat je bila v kinu ravno premiera filma Bram Stokerjeve Drakule. To je bilo pozimi leta 1993, mislim, da januarja. Ti, ki so imeli premiero, so me povabili, da bi jaz tam imel neko točko, ker se jim je zdelo, da sem zelo podoben Garyju Oldmanu, ki je nastopal v filmu. Zato so me našemili v Garyja Oldmana in sem zapel Bači. To je bil moj prvi solo nastop. Meni se je zdelo čisto glupo, ampak v bistvu je dobro izpadlo. Takrat so bili v dvorani pomembni ljudje iz sveta glasbe, veliko je bilo radijskih urednikov in komad se jim je dopadel. Bači je potem zelo hitro, dejansko čez noč, postal hit.

PB: Je bil prvi album za vas najbolj ključen ali morda kateri naslednji pomeni večji mejnik na vaši solo poti?

M: Vsak album je imel svojo zgodbo.

PB: Vsi pa so bili precej uspešni.

M: Kurac moj so bili uspešni. Prvi album Od srca do srca, na katerem so bili recimo komadi Zeleni Jure, Bači (24.000 poljubov), Revolution is my solution, Pastirče mlado, je bil blazno uspešen. Drugi album Kdo je čefur pa je bil komercialni flop, naredil sem resen minus. Kdo je čefur je bil komad, ki so ga sicer vsi poznali, vsi so vedeli, da je moj, ampak slišati ga pa ni bilo takrat nikjer. Na radiu ne. V tistem času, ko je prišel ven, sem naletel na veliko rezerviranost, če ne celo na jezo, ampak mi smo se le želeli zabavati. Bilo je, kot da ni bilo nikomur drugemu smešno, razen nam.

PB: Se je nekaj podobnega pripetilo z albumom Sexy Boy, ki ga je leta 1998 vodil singel Magnifico je peder?

M: Odziv je bil podoben. Jaz sicer vedno iščem nekaj, kar me vznemirja, ko to izdam, pa moram vse, kar dam ven, nositi s seboj. Moram to zagovarjati. S tem sem vedno imel problem. Takrat so me tudi spraševali, ali sem hotel biti družbeno aktiven. In sem jim neuspešno odgovarjal, da ne, da sem samo iskal zabavo zase. Saj ne, da nismo vedeli, kam rinemo s temi provokacijami in da zna to koga zmotiti, ampak na koncu je bilo to edino zanimivo, kar sem naredil. Poleg tega sem imel še kup nekih komadov, ampak se je ta zdel najbolj zabaven. Tekst mi je nekako uspel, pa še dober ritem ima. Ta verz Magnifico je peder, majke mi, majke mi, majke mi, peder dobro zveni, ima dober ritem, dober bit [ga tapka po mizi]. Velikokrat vzamem kakšen stavek ali kakšno besedo samo zato, ker se dobro sliši.

PB: Po dosegu pa je bil verjetno najuspešnejši album Export Import leta 2005, ki ga je vodil super hit Hir aj kam, hir aj go?

M: Export Import je bil komercialno najuspešnejši, ker je šel vsepovsod, po vsej Evropi in še po delu Azije. Pri nas, v Sloveniji, je postal uspešen naknadno. Spomnim se, da prvih par mesecev po izidu plošče ni bilo posebnega odziva, šele potem, ko je v Italiji postal hit, je odreagirala še cela Juga s Slovenijo.

PB: Pri tem albumu ste tudi v sodelovali z mega založbo Sony, ampak dolgoročno se z njimi niste želeli vezati. Zakaj ne?

M: Oni so takrat želeli podpisati pogodbo še za dva albuma oziroma za deset let. Jaz se nisem upal spustiti v to sodelovanje, ker bi bilo preveč obvezujoče. Rad imam možnost, da jutri rečem, da se mi tega ne da več delati, in lahko neham. Če bi bil mlajši, bi verjetno vse podpisal. Ker pa sem do takrat že prav lepo živel brez njih, mi ni čisto nič manjkalo. Čutil sem, da če bi podpisal, bi jih verjetno nekje sredi poti razočaral. [smeh]

PB: Vonj po mastnih denarcih in svetovni slavi vas torej ni premamil.

M: Za to tako ali tako ni garancije. Niso mi ponudili kupa denarja in mi rekli, naj za to nekaj naredim, ampak so mi ponudili zgolj delo. In pogoje. Zato sem se jim zahvalil in rekel, da bomo to ploščo naredili kot dogovorjeno, če pa bomo hoteli še, bomo pa še. In če ne, pač ne. Naslednji založniki, s katerimi sem delal zatem, so bile nemške založbe, na primer Piranha Records. To so založbe, usmerjene v svetovno glasbo, ki so neodvisne in z njimi mi je lažje sodelovati.

PB: Vseeno me zanima, kakšni so bili recimo ti pogoji, ki jih postavi ena takšna založba, kot je Sony.

M: Izključno delo. V pogodbi je določeno toliko in toliko albumov za toliko in toliko let. Ki jih moraš narediti, pa če si ali pa če nisi pri volji. Jaz pa tako ne znam delati. Zato se moji založbi reče Dom Svobode. Ne morem se vezati na nikogar, razen na ženo, na družino. Razumem, da bi se vezal na delo za nekoga za eno leto, a če rečeš za deset let, pa tega ne razumem več.

PB: Kljub temu je pogodba s Sonyjem omogočila, da je Hir aj kam, hir aj go eksplodiral po vsem svetu.

M: Ja, oni so ga potem izdali po vsem svetu, v 65 državah, celo na Japonskem.

PB: V teh dneh se pripravlja še nekaj velikega ‒ izid vašega novega best of albuma, ki bo dopolnil zadnjo takšno zbirko hitov, izdano pred kar 17 leti.

M: Ja, albumu je zelo enostavno naslov Komplet 2. Prvi Komplet, torej tisti prvi best of album, sem izdal leta 2000 in zdaj se mi je zdel primeren trenutek za novo takšno zbirko z dvema cedejema.

PB: V teh 17 letih ste ustvarili ogromno prepoznavnih skladb. Kako ste pripravili izbor za best of ‒ po občutku ali po kakšni preverjeni matrici?

M: Gre za nekakšen uredniški izbor. Poskusili smo združiti to, kar se je največkrat predvajalo, kar so imeli ljudje najraje, en takšen Magnifico za splošni okus. Resni zbiratelji bi bili verjetno bolj navdušeni nad B-stran komadi, tako kot jaz sam. [smeh] Če pa hočeš samo izvedeti, kdo je Magnifico, si lahko zavrtiš ta best of in dobiš neko sliko avtorja.

PB: Ogromno novejših komadov pojete v angleščini s čisto svojo, prepoznavno izgovarjavo. Je angleščina primernejša za vaš šlagerski slog?

M: Logična poteza mi je bila, ker smo šli takrat v EU. Angleščina mi je zato postala zanimiva, kot neka lingua franka Evropske unije, in se mi je zdelo primerno, da se kot novi Evropejec vključim v debato.

PB: Na šaljiv način, seveda.

M: V muziki imam rad duhovitost, šaljivost in angleščina je ravno prava, ker je svoboden, nezahteven jezik. Dopušča raznorazne interpretacije jezika, nihče se ne razburja, če jo zapelješ po svoje. Enostavno je primerna za tekste, veliko se da povedati z njo. Ima svojo logiko, svoj ritem, dopušča mojo izgovarjavo, mojo interpretacijo.

PB: Ta duhovitost me je še posebno nasmejala v skladbi Cici Mici na albumu Charlatan de Balkan, ker je provokativno poredna. V skladbi vlogo Cici in Mici odpoje Marija Mirković iz skupine The Frajle. Kako ste se združili za ta predrzni projekt?

M: Frajle so mi zelo všeč. Opazil sem jih pred kakšnima dvema letoma, niti ne vem kje, morda v Beogradu, morda celo na Youtubu. So super bend, njihova posebnost je, da so štiri ženske, ki odlično pojejo in špilajo kitare. Pri snemanju albuma Charlatan de Balkan sem potreboval ženske vokale in so se mi zdele primerne, tako da sem jih povabil v Ljubljano, kjer smo za ploščo skupaj posneli kar nekaj ženskih vokalov.

PB: V videospotu za Cici Mici so animirane lutke. Od kod ideja za takšen video?

M: Nekega dne sem dobil fotografijo lutke Magnifica, ki je bila ročno izdelana po naročilu. Poslali so mi jo, češ, poglej kaj zna narediti lutkarica Tina. Ko sem videl to lutko, sem takoj dobil idejo za spot. Kmalu sem se dobil s Tino in ji povedal, da bi rad naredil animiran film za glasbeni videospot. Ona je potem naredila še lutki za Cici in Mici, mi pa smo napisali malo scenarija. Režiral in animiral je Jaka Kramberger.

PB: Rezultat je duhovit in za mnoge precej provokativen video.

M: Ja, je didaktičen. Soft erotika za najmlajše.

PB: V spotu za skladbo Kuku Lele se prav tako pojavi nekaj posebnega – ovca, ki ste ji baje dali ime Silvija. V spomin na vaš evrovizijski komad ali na Sylvio Kristel iz Emmanuele?

M: Meni je bilo samo smešno, da daš ovci ime Silvija. Ime Silvija ima takšen nostalgičen prizvok, je ime iz sedemdesetih, saj verjetno ne poznaš nobene Silvije, ki bi se rodila po letu 1980. Pa veliko samoglasnikov ima, zato se lepo poje. Ovca Silvija resnično živi, jaz sem njej kupil življenje.

PB: Se kar bojim vprašati, kaj s tem mislite?

M: Kmetu sem dal 200 evrov, da ona zdaj živi v Adlešičih v svoji štali. Eksperiment je bil, da ovci kupim življenje, da se je ne zakolje, da vidimo, koliko časa ovce sploh živijo. Ker mogoče živijo 50 let, pa tega niti ne vemo, ker jih v Beli krajini prehitro potamanijo. [smeh]

PB: Kako ste izbrali to ovco?

M: Moja mama je iz Bele krajine, kjer se počutim zelo domače. Poznam vaščane in tam imajo vsi veliko ovc. Prijatelju sosedu sem rekel, da potrebujem kakšno luštno, fotogenično ovco, in jo je on izbral. Jaz sem ji dal ime in jo poslal snemat spot za Kuku Lele, potem pa kupil rejništvo zanjo. To je bilo pred kakšnim letom in pol. Redkokatera ovca v Beli krajini dočaka leto in pol.

PB: Res me zanima, kako je videti vaš kreativni proces, ko nastaja nekaj tako šaljivega, kot sta Cici Mici ali pa Kuku Lele.

M: Ne vem, saj to je zame mora. Pisanje tekstov je zame mora.

PB: Zakaj?

M: Težko naredim tekst, da mi je okej. Z blazno muko pišem tekste in vedno potrebujem ogromno časa.

PB: Kje pa se vse skupaj začne?

M: Včasih imam tudi po dve leti v glavi neko besedo, neki stavek. V glavo mi je padel recimo stavek Hir aj kam, hir aj go. Nato pa vprašanje, kaj naj zdaj naredim s tem. Meni se nekaj dobro sliši ali pa ima dober ritem in poskusim okoli tega zgraditi več.

PB: Vrniva se malce dlje v preteklost. Vam je kdaj žal, da niste nadaljevali študija ekonomije?

M: Mah, kje. Jaz bi bil najslabši ekonomist na svetu, če bi končal faks. Tega sem se tudi najbolj ustrašil, da bom ekonomist, in to slab. V prvem letniku sem bil ene dve leti, potem sem ugotovil, da to ni zame.

PB: Študijske klopi ste menjali za mesto v narodnozabavnem ansamblu. Kako ste se znašli na tej sceni?

M: Moji kolegi so me poklicali, ali bi z njimi igral. Vprašal sem jih, kaj igrajo, in so rekli, da špilajo vse, šlagerje in narodnozabavne, da nastopajo na porokah, veselicah, v hotelih. Denar je bil boljši, kot če bi šljakal prek študentskega servisa. Ampak me ta način dela v glasbi ni veselil, to sem počel le kakšni dve leti.

PB: Kakšno vlogo ste imeli v ansamblu?

M: Bil sem kitarist, basist, trobentač. Kar je pač bilo treba. Naučil sem se dva komada na trobento, da sem svingiral, kot da znam, pa trobente v bistvu ne znam špilat. Spomnim se sicer, da sem takrat veliko vadil. Potem sem postal basist, zato ker je originalni basist pogosto manjkal.

PB: Koliko inštrumentov igrate?

M: Špilam kitaro, bas, tudi klavir malo, ravno toliko, da si znam malo harmonije polagat. Ampak če se z glasbo ukvarjaš, je to precej logično. Ničesar ne znam orenk špilat, najbolje verjetno kitaro, pa še tukaj čutim svojo omejenost. Kot avtor sem še najboljši. Kot kitarist sem neuporaben, razen sam zase. Za basista sem mogoče bolj uporaben.

PB: Kakšne nauke ste pobrali iz let v narodnozabavnem bendu?

M: Vzljubil sem narodnjake. Vzljubil sem glasbo, ki je šla prej mimo mene, ta nedeljska, narodnozabavna glasba. Včasih sem to glasbo dojemal kot nekaj, kar pač je, kot sneg, ki pade in je potem belo. Ko sem jo začel izvajati, sem pa v tem našel neko lepoto, in zdaj narodnjake obožujem. Ne vseh, seveda, ker je produkcija prevelika, ampak načeloma mislim, da je to nekaj najboljšega, kar se od glasbe počne v Sloveniji. Stoodstotno.

PB: Nekaj najboljšega? Tega pa ne slišim pogosto.

M: Narodnozabavna glasba je bolj kakovostna od rokenrola, unikatnejša je. To je v Sloveniji zagotovo najbolj originalen izraz. In Slovenec si je izmislil to glasbo. Avsenik si je izmislil, da gre v tej postavitvi za kvintet z baritonom, kitaro in harmoniko. Ves alpski svet to oponaša, a nihče drug, razen Slovencev, ne zna na takšen način špilati, ker slovenski muzikantje imajo za narodnozabavno glasbo neverjeten občutek. Sving, ki ga harmonika abglajta, je neverjetna glasbena finesa, ki je tu ne samo obvladajo, ampak že kar naravno tako igrajo.

PB: Kako ste vi doživljali to glasbo?

M: Skozi to muziko sem spoznal nekakšen slovenski sentiment. Ob narodnjakih ti takoj postane jasno, kakšen je slovenski človek. On čustvuje tako, kot slišiš v narodnozabavnih pesmih. Rad se igra s pomanjševalnicami ‒ srček, ljubica, tega je v slovenščini ogromno ‒ in v sebi drži prikrita čustva. V narodnozabavni glasbi je praviloma malo tragičnih besedil, če pa so že, so v duru, da se vse skupaj malce omehča. Ta muzika ni v molu, vsa je v duru. Mol bi preveč zabolel. In potem imaš tragične tekste, narejene na valček v duru. Če bi jih dal v mol, jebote, jokal bi kamen.

PB: Sodelovali ste tudi na EMI, enkrat kot nastopajoči s skladbo Silvija, dvakrat kot avtor pesmi za Sestre in dvojčici. Kaj vas je premamilo, da se preizkusite na EMI in potencialno na Evroviziji?

M: Z Eurosongom resda nimam kaj veliko skupnega, ampak sta me norost in bizarnost tega festivala vznemirjala. V tem sem videl izziv, spraševal sem se, kako bi jaz naredil Eurosong štiklc. Tako sem naredil Silvijo in z veliko muko šel na to tekmovanje, ker mi je bilo nerodno. Končalo se je tako, kot se je, bil sem odlični peti ali šesti od osmih, zmagal je, mislim da, Vili Resnik. Ljudstvo je glasovalo in jasno, da v takšnem formatu nimam šans.

PB: Kako ne, Silvija je fantastičen komad. Mislim, da v času študija nisem bil na niti enem študentskem žuru, na katerem ne bi vrteli tega komada.

M: Ja, je. Ampak ljudje so ga sprejeli kasneje. Čez ene dva meseca. [smeh] Saj jaz ga imam za enega boljših komadov, kar sem jih naredil. Rad ga izvajam.

PB: Ste imeli na ta podvig s Silvijo kakšne prav posebne priprave?

M: Sprva sem hotel samo narediti evrovizijski štiklc, saj se s tem komadom niti nisem imel namena pojaviti na tekmovanju. Bilo je le vznemirjenje v glavi. Šele kasneje sem pomisli, kaj pa, če bi res šel na izbor, in smo rekli okej, gremo, se bomo zabavali. Pa se nismo zabavali, samo razpizdili so me.

PB: Zakaj?

M: Ja, zato, ker nisem zmagal. [smeh]

PB: Boste še sodelovali, mogoče le avtorsko, iz ozadja, kot takrat, ko ste napisali skladbo za Sestre?

M: Ne vem. Ko smo šli s Sestrami na Eurosong, je bila to njihova ideja, jaz sem jim samo komad naredil. Najprej sem sicer rekel, da se mi jebe za ta Eurosong, ampak ko sem poštekal, da bi Sestre lahko bile hude, sem se zagrel. Pa one so seveda nosile cel nastop, ni mi bilo treba stati na odru in se s tem zajebavati. Ali bi še kdaj, ne vem. Odvisno od izvajalca. Včasih me kaj premami.

PB: Kaj po vašem mnenju delamo narobe pri Eurosongu?

M: Pri nas ni producenta, ki bi resno razmišljal, kaj bi tja poslali. Televizija Slovenija naredi razpis, vendar brez jasne usmeritve, ker se na koncu itak ljudje odločijo. Eurosong pa je kljub vsemu festival z nekimi lastnimi zakonitostmi. Jaz mislim, da če hočeš pristopiti resno, moraš imeti uredniški in producentski pristop. Za začetek bi bilo dobro, da bi na televiziji jasno vedeli, kaj bi radi tja poslali, potem pa se najame ljudi, urednike in producente, ki uredniško izberejo avtorje. Ali pa enega avtorja. Za enkrat pa je to bolj televizijski šov, kjer je vključeno glasovanje ljudstva in naključni izbrani zmaga, lahko je to kdaj narodnjak, spet drugič nekaj popolnoma nasprotnega. Tisti, ki na Eurosongu zmagujejo, so običajno specifično pripravljeni na ta dogodek. Najprej so dobri izvajalci, imajo pa še komad, ki je spisan kot posledica ocenjevanja in predvidevanja trendov.

PB: S Patrikom Greblom še govorita?

M: Govoriva, jasno. Takrat sva imela … ah, brez veze, to je bilo takrat neko petelinjenje, ki je vodilo do pretepa. Jaz sem se mu naknadno opravičil, on je opravičilo za mojo pretirano reakcijo džentlemansko sprejel, mogoče pa ne bi rabil toliko gofljat, da me je tako znerviral. [smeh] Ampak sicer nasilja ne maram.

PB: Dotakniva se še vaših izkušenj v filmskem svetu. Vas je kdaj zamikalo, da bi vzporedno furali še igralsko kariero?

M: To je tako kot z rokenrolom ‒ vsak v življenju lahko posname en komad ali pa eno ploščo, če le ima dovolj volje. Tako lahko posnameš tudi eno rolo filma. Nekaj drugega je, če se potem s tem tudi dolgoročno ukvarjaš. Jaz sem dobil še veliko vabil za nastope v filmih, ampak to je poklic, ki zahteva drugačno rutino, kakršne jaz nisem vajen. Mene je zelo utrudila. Profesionalnim glumcem je mogoče enostavno posneti film, meni ne. Mi kar vzame čas in energijo. Sicer uživam v dobri igri. Ni bilo muka nastopati v filmu, bilo je zanimivo.

PB: Brez vaje ni lahko kar stopiti pred kamero in postati igralec. Ste dobili kakšne dobre usmeritve?

M: Sem se kar ukvarjal s tem, da bi izpadlo tako, da se ne vidi, da je igra. Mnogi so mi rekli, da se ne vidi, da igram, pa jim ne znam dopovedati, da se potreboval veliko časa in energije, da je tako izpadlo. Opazoval sem dobre igralce, poslušal sem nasvete starih mačkov. Ker se recimo niti ne zavedaš, da bo na koncu v kinu tvoja glava na platnu velika tri metre, mi je Đuro svetoval: »Pazi na izraz, ne pretirano igrat, ne mahaj preveč z roko, še tako minimalna mimika se na filmu vidi zelo izrazito. Če hočeš recimo na filmu izpasti nerodno, delaj z levo roko to, kar sicer počneš z desno.« In si že smotan, ni se ti treba matrat. So tehnike, ki so mi bile zanimive in zabavne, in sem se poigraval s tem, kako na kameri pričarati sproščenost, jezo in druga čustva.

PB: Ste kakšen podobno nepozaben nasvet kdaj dobili tudi na glasbenem področju?

M: Precej, največ od moje generacije. Večinoma sem se družil z Rambom, z Lošićem, od domačih s Klinarjem, Zmazkom, Iztokom Turkom. Z njimi sem se ves čas pogovarjal samo o glasbi. To so vsi strašno pametni muzikanti, ki zelo dobro razumejo glasbo. Ker ima moj glas omejene zmožnosti in slabo zvenim v zgornjih legah, mi je recimo Rambo na začetku solo kariere rekel: »Ti samo ostani v spodnjih legah, tistih osem tonov si sestavi in se ne sekiraj, če ne boš pel gor in dol.«

PB: Z novim predsednikom ste zadovoljni?

M: Še s starim nisem. [smeh]

PB: Na volitve verjetno niste šli? Je plebiscit o samostojnosti Slovenije še vedno vaš zadnji obisk volišča?

M: Takrat, ko se je odločalo za osamosvojitev, sem šel in zelo falil. Kaj naj zdaj povem?

PB: Bili ste v tistih petih odstotkih, ki niso bili za osamosvojitev? Kako to?

M: Mislil sem, da je preprosto bolje. Meni se je Jugoslavija zdela odlična forma, zelo moderna, nadnacionalna tvorba, ki je prinašala živopisnost. Ljudje danes, ko pomislijo na Jugoslavijo, vidijo samo neki komunizem, ampak to je stvar ureditve. Jugoslavijo je razbil nacionalizem, nekaj, kar sem mislil, da je stvar 19. stoletja, pa se je ta duh takrat očitno vrnil. Koncept nacionalnih držav je namreč stvar zgodnjega kapitalizma in v tem smislu je bila Jugoslavija moderna, saj Slovenci v Jugoslaviji nismo bili nič manj Slovenci. Si lahko bil Slovenec v Jugoslaviji? Seveda si lahko bil. Slovenija je bila tudi v Jugoslaviji praktično država, s svojim parlamentom, s svojo policijo, s svojo vojsko, četudi je ta bila teritorialna obramba.

PB: Kaj je tisto, kar morda še danes pogrešate iz časov Jugoslavije?

M: Socializem je zagotavljal neko ležernost. Resda ni bilo toliko denarja, pa vendarle je bila ležernost. Jaz razvitost civilizacije ocenjujem po stopnji ležernosti. Kdo ti daje več prostega časa, kdo ti omogoča več lufta za tvojo ležernost, za tvojo lenost, za tvoje brezdelje in užitek, kar tako, brez vsakega razloga. Jugoslaviji nismo niti dali veliko časa, obstajala je le 70 let. Živopisnost, ležernost in utopija – to mi je bilo zelo blizu. Mislim, da nismo bili dovolj zreli za Jugoslavijo, da je nismo štekali. Znotraj Jugoslavije so Hrvati razmišljali o samostojni državi, pa Slovenci o samostojni državi, Srbi so hoteli ostati skupaj, vsak je imel svoj razlog. Ampak glej, če mora stvar razpasti, naj razpade.

PB: Ste torej jugonostalgik.

M: Ne, že nostalgik nisem. Jugonostalgik je postala beseda, s katero se ljudje obmetavajo in nič več ne pomeni.

PB: Preden ste postali Magnifico, ste z ženo načrtovali, da bi živeli v Sarajevu. Bojda vam je to takrat preprečila vojna.

M: V Sarajevu sem startal kariero, tam smo začeli z bendom U'redu, posneli spot in dobili veliko več podpore kot v Ljubljani. V začetku devetdesetih sem zato razmišljal, da bi nekaj let živel v Sarajevu. Z ženo sva imela že ugledano stanovanje. In prav ona mi je potem rekla: »Kaj pa, če bo vojna?« Jaz pa sem rekel: »Pa kakšna vojna, kdo pa hoče vojno.« [smeh] Niti v najhujših nočnih morah si nisem mogel predstavljati, da bi se kaj takšnega lahko zgodilo. To je bila zame popolnoma nora ideja, ampak se mi zdi, da je bilo vsem jasno, da nekaj bo, jaz pa si tega nisem mogel misliti.

PB: Imate danes kaj stika s politiki in politiko nasploh?

M: Ne, nimam volje za velike teme. Včasih sem mogoče malce več razmišljal o političnih zadevah, zdaj pa izkoriščam moč ignorance, ker mislim, da je zanemarjena. Ampak vidim, da jo ljudje zdaj že vestno uporabljajo, kar je bilo videti na teh zadnjih predsedniških volitvah. Tudi na parlamentarnih ne bo veliko bolje. To, da ti pride na volitve 30 ali 40 odstotkov volivcev, to nekaj pomeni. To pomeni, da jih 60 odstotkov z razlogom ni šlo na volitve, in ta del publike je namenoma zanemarjen. Celo zmerjan. Nisi šel volit, nisi šel volit. Pravico imaš ne volit. Ignoranca je tvoja pravica, s tem izkažeš njihovo brezzveznost in poveš, da se niti z izbiro ne strinjaš. Jaz bi se zamisli, če bi bil v politiki. Postal sem lokal patriot. Zanima me Ljubljana. Zanima me Šiška, moja neposredna okolica. Z županom sem okej, on se mi dopade, ker je veliko naredil za okolico.

TEKST Darjo Hrib

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri