Intervju: Jurij Zrnec

  • 03.02.2014

Prijazen pogovor z najboljšim slovenskim komikom. O drugem delu filma Gremo mi po svoje, o starčku, ki ga igra v predstavi Kaligula, organiziranju lastne lože, o bolezni, ki ga je ustavila, in palici dr. Housa.

3 fotografije v galeriji

Zaslovel je z Viktorji, s tistimi svojimi prvimi, ki jih je vodil leta 2003, in še danes legendarnim tekom Marie Mutole. Do takrat, do njegovega lejgaungaktamlegre, je bil ta slovenski vanity fair ob svoji praznosti še negledljiv. Pred Viktorji (in za njimi) je bilo sicer gledališče, najstarejše slovensko in najbolj nacionalno, Drama, pa bila je Improliga, ampak televizija v svojem najbolj gledanem terminu je le nekaj drugega.

Potem so prišli, navajam po spominu, projekti, kot je Pet moških.com, megahit z zaključkom v razprodanem Tivoliju, bila je TV-oddaja As ti tud not padu z Ladom Bizovičarjem, bile so Scapinove zvijače, Molierjeva komedija, v kateri je po nekaj desetletjih nasledil Borisa Cavazzo v glavni vlogi, pa še eno vodenje Viktorjev in film Gremo mi po svoje ena pa Gremo mi po svoje dva ... Aja, seveda, nekje vmes je bil tudi Muc v Naši mali kliniki in vse to je bilo narejeno perfektno, smešno, tu in tam samo zaradi njega. Pa seveda poroka s Sabino Kogovšek, otroka ... No, potem je – če sledimo bolje obveščene – doživel infarkt (ali dva ali tako nekako), si zlomil nogo, se zapil, zredil, ločil oziroma ločeval, si pustil brado, odklonil intervjuje ... Tule nekje smo uleteli mi s prošnjo za pogovor. Po telefonu je zvenel presenetljivo normalen in ni rekel ne.

PB: Zunaj sta dve aktualni zadevi, v katerih nastopate, in sicer film Gremo mi po svoje dve in drama Kaligula. No, pa še Tri sestre Čehova ...

JZ: Ja, to je še lanska predstava.

PB: Kako vam je všeč film? Vem, da ste nekje rekli, da vam je prvi del bolj všeč, ker ste imeli več časa za razvoj lika.

JZ: Ljubši mi je, ker sem imel v njem več prostora za gradnjo lika, lepši lok je bil. V drugem delu je več zgodb in je za to manj prostora, ampak me ljudje tako ali tako poznajo iz enice. Pa pač enka je bila, devičnost.

PB: Vam je film, drugi del, všeč?

JZ: Ja, mi je. Drugačen je, drugačna atmosfera, matematika ...

PB: Malo sem pogledal kritike. Vi ste jih?

JZ: Ne, nisem.

PB: Jih nikoli?

JZ: Zelo redko, pa tudi ne od vseh, ki jih pišejo. Naša kritika je tako ali tako nekaj fenomenalnega. Nekaterih avtorjev ni treba brati, ker veš, da bodo tvoje delo raztrgali, ker so a priori proti, hkrati pa lahko pri teh istih avtorjih vidiš, kdo je njihov prijatelj, ker ga a priori pohvalijo, tudi če tisto, kar ta človek naredi, gleda pet ljudi. Se pravi, da ni nobene kredibilnosti, in kaj bi potem bral?

PB: V Mladini pravi Marcel Štefančič jr., da si film za nič ne vzame časa, za vas pa, da se skozi film bolj ali manj sprehodite, ker »zakaj bi se trudili, če je pa smešno že to, da se v njem pojavite«?

JZ: Že samo iz tega sklepam, da je boljša kritika, kot je bila za enico, ker tisto je pa raztrgal, da je bilo grozljivo. Težko sodim, lahko samo povem, kaj je meni všeč, kaj bi jaz spremenil. Da sem se sprehodil skozi film? Ne vem. Mogoče je edino to res, da dvojka starta na gage, tudi same sekvence so skrajšane, ritem je drugačen kot pri enici, film hitreje teče, več zgodb je. Vem, da so pri enici zelo hvalili sanje, sanjske parte, ki jih je veliko tudi v dvojki. Nekaterim je to všeč, drugim ni. Je pa sicer letos dobra bera filmov. Na portoroškem festivalu sem se imel super, ker je bilo končno kaj pokazati. Ni bilo tako, da bi imel dva celovečerca pa še pet v bunkerju ... Če bi bilo vsako leto tako ali bolje, se mi zdi, da bi slovenski film imel prihodnost.

PB: Meni se zdi, da ste prvi del vlekli ven prav vi s svojo vlogo. V drugem delu sem, preprosto povedano, pogrešal več vašega besedila.

JZ: Več situacij, več zapleta ... Mogoče. Tudi s Tadejem [Tošem] sva se pogovarjala, da mogoče prehitro postanemo prijatelji. Ampak težko govorim o tem, nočem kritizirati, ker razumem, kaj je point, tretjo zgodbo, motilen element ... Mislim, da se to da razbrati.

PB: Koliko besede pa imate pri svojih filmskih in gledaliških vlogah?

JZ: Tukaj je pa razlika med filmom in gledališčem zelo velika, čeprav gre hkrati za podobno stvar. Pri filmskem scenariju imaš seveda lahko veliko besede, lahko sugeriraš, večkrat se zgodi, da so nekateri deli scenarija odprti. Režiser definira, determinira zadevo šele z igralcem. Igralec doda kri, meso, kosti tekstu, ogrodju.

PB: Lahko rečete 'ta stavek je butast, ne bom ga izgovoril'?

JZ: Ja, lahko rečeš, da ti ne zveni. »Kaj pa če tako povem?« Sugeriraš v kakšnem delu kakšen detajl, rekvizit, ker se stvar še gradi. V gledališču je to malo teže, čeprav se čedalje večkrat dogaja, da se posega v kapitalne tekste. Sam sicer menim, da Shakespearja ne moreš napisati bolje, kot je že. Podobno Čehova ali pa Cankarja. Tega ne maram.

PB: Lahko pa seveda to besedilo različno interpretiraš?

JZ: Seveda.

PB: V Kaliguli igrate senatorja Senekta ... Kako to, da vas je doletela vloga najstarejšega med senatorji, starca?

JZ: To isto sem vprašal tudi režiserja Vita Tauferja, s katerim sva naredila že nekaj predstav. Zakaj? Pri toliko upokojenih igralcih v Drami ali pa v Sloveniji. »Ker boš to samo ti naredil dobro.« In sem rekel: »Prav, super, izziv ...« Rad imam take stvari, malo kameleonizma, mimikrije, zamenjave DNK-ja. Meni je to všeč, take stvari rad igram.

PB: Ste opazovali starce po Ljubljani?

JZ: Ma, ne. Saj tako ali tako nenehno opazujem, hitro akceptiram zadevo, jo hitro povzamem in prevzamem vlogo, razmišljanje, tako da s tem nimam večjih težav, je pa bilo zanimivo. Dogaja se, da gredo na to predstavo prijatelji ali znanci, pa me ne spoznajo, da mine celo dejanje, preden jim potegne.

PB: Moja punca vas sprva recimo ni.

JZ: Ja, ne vedo. Dobro, kakšni me že nekaj časa niso videli in zdaj nosim daljše lase in brado, ampak ... to je to.

PB: Ta vloga, kot jo je napisal Camus, najbrž ni komična?

JZ: Dobra tragedija mora vsebovati oboje in obratno, dobra komedija mora vsebovati tudi tragično. Ni, ampak je vsa predstava, drama zelo aktualna, ker govori o politiki, oblasti, kraji, zlorabi moči.

PB: Vam je Taufer rekel: »Napravi mi tega starca, tega Senekta smešnega ...« Ali vam je to mimogrede uspelo?

JZ: Smešen je v stereotipu. Ni klovnovsko smešen, sem pa stremel k temu, da povzamem patologijo starejših ljudi, od senilnosti do artritisa, do žlehtnobe, dvoličnosti. Pokazal sem na to, da je podlasica, da hkrati nenehno ščuva k uporu, potem pa Kaliguli liže rit. Komika se tukaj pokaže v realizmu oziroma v resnici. Najbolj smešne so tako ali tako smrtno resne stvari. Pythoni so smrtno resni in smešni.

PB: Vprašam, ker ste v nekem intervjuju rekli: »Komiki, tudi kadar dobimo resno vlogo, jo bomo naredili tako, da bo imela veliko komičnega.« Takrat ste omenili tudi Emeršiča in Šugmana, ki prav tako nastopata v tej predstavi in sta v svojih vlogah prav tako smešna.

JZ: In sta dokazala, da je to res. Takih igralcev je več. Gojc ali pa Mustafa Nadarević pa pokojni Pavle Vujisić. Tako zares je igral, da je postal že smešen.

PB: Pri Kaliguli je zanimiva režiserska odločitev, da patriciji, senatorji, govorijo v dialektih. Zakaj pa to?

JZ: Predstavo smo hoteli narediti zanimivejšo, modernejšo, človeško, hitrejšo kljub zborovski igri. Ta naš del je v bistvu zborovska igra, kar je težko igrati, ker zanjo potrebuješ blazno koncentracijo. Če en štrli ali pa se mu ne da, vse pade. To je ena stvar, potem je pa tu še druga ... Če gledaš prenose iz državnega zbora, si deležen vseh teh dialektov. Eden je Notranjec, Primorec, potem je tu Lublana, eden je Štajerec. Tudi to je zadaj.

PB: Vi ste bili deležni ljubljanščine?

JZ: Nisem razvijal dialekta, šel sem v stilizacijo govora. Govorim nekakšno kranjščino, nekakšno ljubljansko gorenjščino ... Melodika je na trenutke malo gorenjska, ampak nisem hotel iti v dialekt, hotel sem posnemati stil govora 70-, 80-, 90-letnega človeka.

PB: Kako je sicer z vašim oblikovanjem dialektov? Nekaj prekmurščine je bilo, če se ne motim, v Scapinovih zvijačah?

JZ: S tem nimam težav. Že ko sem bil mulec, sem jih posnemal. Vse, od Japoncev naprej, uho imam za to.

PB: Kaligula je predstava, ki je zelo odprta za interpretacije. Kako ste jo vi razumeli?

JZ: Res je zelo odprta in mi smo z njo poskušali vse sorte. Možnosti je ogromno. Mi je pa všeč, da je prilagojena, da je moderna, da na odru ne gledamo tog. To je sodobna zgodba, to je Berlusconi. »Vladati pomeni krasti,« pravi Kaligula, »kaj me tako gledate, to ve vsak otrok.« To je njegov ključni stavek. Edino ta Kaligulov stavek si prisluži smeh. To je večno. Vsi gledamo, kako kradejo, in se nič ne zgodi.

PB: Pravite torej, da je predstava zelo aktualna, čeprav govori v prispodobah?

JZ: Ja, ampak ... Pa tudi ne, saj je zelo transparentna.

PB: Boris Kobal, naš prejšnji sogovornik, je denimo o satiri rekel tole: »Po mojem smo Slovenci glede satire na točki, ko potrebujemo straniščno satiro: nekomu moraš naravnost reči, da je drek, in šele potem bodo začeli ljudje razmišljati o tem, da je morda res ...«

JZ: Ne, s tem se jaz ne strinjam. Zmeraj sem bil proti banalizaciji. Zdi se mi, da je vendarle treba lepše zaviti, zdi se mi, da kljub vsemu strukturirana kritika lepše odzvanja kot nekaj naravnost povedano. To se mi zdi banalno in razumem, kot bi se spustil na nivo kritiziranega. Pri skečih, ki sem jih pisal, sem si vedno prizadeval, da bi bili tako kompleksni, da bi jih razumel mehanik, pa tudi kirurg, in sem notri nalašč zavil simboliko, pomene, citate ... Tudi če jih nisi tako videl, si čez čas rekel: »Aha, valjda, štekam point.« Zmeraj punch line. Satira mora biti smart, razumljiva, ampak smart.

PB: Zakaj v Drami ne gledamo iger, ki bi že v osnovi govorile o Sloveniji 2013? Se vam zdi, da gledališče ne sme biti tako zelo aktualno?

JZ: Zdi se mi, da je zadnje čase precej aktualno. Pred tem je bilo v Drami obdobje velikih, kronskih besedil, pred tem romanov, Karamazovi, Karenina itn. S prihodom mlajših režiserjev postajajo predstave vse bolj aktualne, vpeljuje se to in ono. Ne vem, ali je to ljudem vedno všeč, in mene včasih tudi moti. Ni problem v pristopu, problem je to, da se ta aktualizacija izvaja na klasičnih tekstih. Adaptacije oziroma režiserjev konceptualizem na osnovi, recimo, Ibsna ali, zanalašč bom spet rekel, Shakespearja. Potem je tako ali tako vseeno, katero besedilo vzameš, če hočeš nekaj po svoje. Črtaš, dodajaš ... Saj so tudi domači teksti in jih uprizarjamo, ampak tukaj trčimo ob naš statut. Mislim, da v njem piše, da morajo biti domači avtorji, mora biti klasika, mora biti za šole, mora biti za mature ... Problem je v tem, da je teh zahtev, teh 'mora biti', kar nekaj. Sam bi napravil poskusno sezono, pa bi šel v nekaj čisto drugega. Ampak ne, mi smo nacionalno, in ne mladinsko ali eksperimentalno gledališče. Zdi se mi, da je šel svet naprej, da so se gledalci zamenjali, danes je to publika spleta, serverjev ...

PB: V nekem intervjuju ste omenili projekt nekakšnega hibrida med gledališčem in televizijo. Ste idejo že razčistili?

JZ: Tega sem se že loteval in zaradi tega tudi pregorel in zbolel, ker to zahteva ogromno dela. Razmišljal sem o tem, zakaj je predstava v gledališču lahko tako dobra? Zato, ker se dela dva ali tri mesece, televizijska oddaja se pa posname v enem dnevu. Privilegija piliti oddajo na televiziji nimaš. To bi rad, ker sem prepričan, da se da to magijo, ki jo gledališče ima, to dodatno dimenzijo prenesti na televizijo in tudi na film. Moraš pa biti finančno in časovno podprt, pa smo spet pri problemu.

PB: Ko sva se dogovarjala o tem intervju, ste rekli, da bi radi govorili tudi o politiki. Kje vas žuli?

JZ: Nočem se ponavljati v intervjujih. Rad bi se dotaknil več tem, tudi tistih zunaj filma ali teatra. Zaradi tega sem to rekel. Veliko časa, ki ga preživim v teatru, ob vajah in na predstavah, zapolnijo debate. Z režiserji, drugimi gledališkimi ljudmi, zadnje čase se ogromno družim z glasbeniki, z mojimi dušnimi somišljeniki z različnih področij. Nenehno razmišljam o tem, da smo zreli za preobrat, da mi, ki imamo možnost – pa ne manipulacije –, da imamo mi, ki smo endemiti oziroma redki, iskreni, moč, da Sloveniji damo novo gibanje, novo ero, nove Irwine. Edino to nas lahko reši. Veliko debatiram o tem z ljudmi iz marketinga, dizajna, slikarstva ... Da bi se organizirali v nekakšno ložo.

PB: V kakšnem smislu?

JZ: V smislu delovanja, spreminjanja, prevzemanja pobud. Banalen primer: prijatelj ima picerijo. Kaj lahko napravi za boljši jutri, kaj lahko da? Govorim o mikroravni, ki pa, ko jo sestaviš, nastane iz nje neki organizem, ki deluje. Škoda se mi zdi, da bi se zapiral samo v svojo panogo, v gledališče. V bistvu gre za pet odstotkov mojega delovanja, moj hobi. Hočem, da je to moj hobi, moja ljubezen, ne pa moja služba in penzija, ki je ne bom dočakal. Nočem še 30 let hoditi tja ... Hočem nekaj več. Pogovarjali smo se in sem torej rekel temu kolegu: »Zaključiš ob enajstih, ostane ti pet kil testa, tega, onega ... Ali si ne bi zastavil naloge, da od te in te ure naprej spečeš toliko in toliko pic ... Kolikor pač lahko. Itak boš tisto testo vrgel stran. Naj pridejo ljudje to iskat.« Jaz kot igralec lahko svoje znanje predajam mladim, ki mogoče ne bodo imeli te možnosti ali pa potrebujejo en sam vzvod. V tej smeri razmišljam.

PB: Ali ne obstaja nekakšen time sharing na podlagi podobne ideje?

JZ: Ne vem. Če se vrnem h gledališču. Ne vem, ali veš, ampak ogromno naših kolegov ostaja brez budžetov. Draganu Živadinovu, recimo, so vzeli kompleten budžet, kar je narobe, ker je on tako produktiven in edinstven, da bi si ga zaslužil. Na kulturo bi morali gledati kot na reprezentativno zadevo, ne samo na šport. Ni samo smučanje Slovenija. Prostor se krči, alternativa se ukinja. Ampak to je smrt. Ne moreš imeti ene same revije, moraš imeti dve, tri, štiri različne.

PB: Zagovarjate nekakšno obliko samoorganizacije?

JZ: Drugače ne gre.

PB: Marsikdo bo rekel, da obstajata država in potem tudi trg ...

JZ: Pa 'Zrnec mafija'. Na razpisih ne bo denarja, ukinjajo se zavodi, honorarce so brutalno obdavčili, cenzus za svobodne umetnike dvignili, ukinjajo se beneficirani staži ... Kaj bo en baletnik plesal do svojega 60. leta ali kaj?

PB: Na demonstracijah ste bili?

JZ: Sem šel. Resda z operirano nogo in na berglah in sem jih spremljal od daleč. Nisem hotel v gnečo, ker bi bilo slabo, če bi me podrli. Pa še Gongi so potekali v istem času. Ampak sem bil in hvala bogu, da je prišlo do njih, ker se brez tega ne bo nič spremenilo. Ostane nam, da nekaj naredi mo ali pa da molčimo, ampak molčimo že dolgo. Veliko je stvari, ki me motijo.

PB: Imate čas, da se lahko ukvarjate s tem?

JZ: Vedno več si ga vzamem. Od bolezni in poškodbe sem začel bistveno drugače razmišljati. Pride do avtorefleksije, do inventure. Prioritetna lista se spremeni. Pogledaš, kaj si počel, in si rečeš: »Ups, tole pa ni bilo dobro.« Mimo mene so šle stvari. Ne mislim se več raztrgati tako, kot sem se takrat.

PB: Nekaj obnove bi vendarle napravil. Za tiste, ki niso prebrali prejšnjih intervjujev. Lahko?

JZ: Prosim.

PB: Daleč je že od tistega Jurija, ki je tekmoval v plesu. Koliko let treninga, 15?

JZ: 12.

PB: In bil tretji na mladinskem svetovnem prvenstvu v standardnih in latinskoameriških plesih. Od kod pa ples, ker do športa sicer nimate ne vem kakšne afinitete?

JZ: Ne, ni res. Šport je bil pri meni vedno prisoten, čeprav zadnje čase pač ni, ker ne more biti. Začelo se je tako, da sem pred vrtcem po televiziji gledal svetovno prvenstvo v break danceu in electric buggieju. To gledam in ponavljam te gibe. In so me opazovali, videli, da imam ritem in vse to, in me vpisali v plesno šolo. Ples mi je ogromno dal. Zavedanje telesa, vsega, česar se lahko naučiš samo skozi dril, z opazovanjem v ogledalu itn. Ob tem sem se precej mlad srečal s krivicami in z dejstvi, ki so sicer otroku v vati skriti, ker so starši tampon cona. Zelo zgodaj sem videl, da je kdo boljši, ker imajo starši več denarja, pa čeprav slabše pleše, pa da mora moja mami še nekaj delati ob službi, da mi lahko kaj kupi. Take življenjske, hvala bogu, in tudi zaradi tega sem zelo vesel, da sem se ukvarjal s plesom.

PB: Da ste dislektik, ste menda izvedeli zelo pozno?

JZ: Izvedel sem v tretjem razredu in kot otrok to pozabil, pa ponovno izvedel pri tridesetih, kar je bil kar šok. Kaj sem jaz?

PB: Kako se to kaže?

JZ: Pišem grdo, nečitljivo in narobe. Dajem j-je, kjer jih ni, in obratno. Dislektiki poznamo drugo pot logike, razmišljanja. Pridemo do istega rezultata, ampak z drugačnimi in nerazumljivimi asociacijami. Zato so dislektiki bolj dojemljivi za umetnost, slikarstvo, prostorsko zaznavanje ... take stvari.

PB: Lahko pišete daljša besedila?

JZ: Seveda, saj sem jih pisal, samo jih mora nekdo za menoj popraviti, popucati. Disleksija je čisto v redu zadeva in sem vesel, da se tudi demistificira. Celo tako, da se dogaja, da imaš v enem razredu naenkrat šest, sedem dislektikov, devet slabovidnih, naglušnih, sedem hiperaktivnih ... In potem se vprašaš, pa kaj so vsi tam invalidi? Danes dobiti potrdilo, da nečesa ne moreš, ni nobena težava. Hiperaktivne otroke zdravijo z ritalinom ...

PB: To počnejo pri nas?

JZ: Ja, in ko sem to izvedel, sem se vprašal, komu tam ni nekaj jasno? Grozno! Jaz sem bil živahen, pa ti tudi verjetno, ampak ali so me sedatirali? Ne, pejt ven, mulc, da bo gmah. Brcaj žogo. Ne, danes mu dajo tableto.

PB: Imate dva otroka, dve punci?

JZ: Ja, Leni je pet in pol, Lola je pa dve leti in dva meseca. Angelčka, ljubezen ...

PB: Otroci vas imajo nasploh radi. Moja starejša je stara 12 let, in ko sem ji povedal, da grem na intervju z vami, je rekla, da ste najboljši slovenski igralec.

JZ: Škoda, da nisi povedal, bi ji kaj prinesel, kak plakat. Ti otroci ... Zdaj me ne spoznajo, ker sem malo porejen, pa zaradi brade, ampak prej pa. Se spomnim, na morju, se pogovarjava s kolegom, hodiva, jaz kadim in zakolnem, ko se ena mala ubetonira pred menoj in so je sama usta in oči. Pogledam, kaj pa je zdaj? »Mami,« pravi ta mala, »Garfield je pizda reku!« Kdo? Kak Garfield? Zračunati sem moral, od kod to.

PB: Po osnovni šoli ste se vpisali na srednjo oblikovno šolo v Ljubljani. V našem uredništvu dela vaša sošolka iz tistih časov, in sicer postavlja in oblikuje revijo. S kakšnim ciljem ste se pa vi vpisali na to šolo?

JZ: Zelo dobro sem risal, imam roko za to pa oblikoval in rezljal, slikal, vsega boga. To me je zelo zanimalo. Hkrati je bil zelo prisoten že tudi teater in kmalu je to prevladalo. Se pa zdaj, ko imam svoja otroka, spet zelo vračam k temu. In še nekaj bi rad poskusil – kamen. Sem že dogovorjen za atelje in se že posvetujem, kak marmor, kakšno dleto ... To sem že tudi počel in mogoče bom malo pobegnil v to smer.

PB: Vzporedno pa igralstvo?

JZ: Zanima me vse, kar je erotično. Erotika me zanima.

PB: V kakšnem smislu?

JZ: V smislu osebnega zadoščenja oziroma nečesa, kar ti ponuja nekaj več.

PB: Življenjske energije?

JZ: Tako. Ribolov je zame erotika. Drugačna, ker te poboža, tako ali drugače. Hrana, kulinarika je erotika.

PB: Potem ste šli na sprejemne na AGRFT in padli?

JZ: Ja, padel oziroma nisem bil sprejet. Precej suvereno sem prišel tja, ampak pri sprejemcih na Akademiji je tako: dvesto se jih vpiše, izberejo jih osem ... Ko sem se kasneje pogovarjal z Jovanovićem in Rifletom, ki sta bila takrat v komisiji, zdaj smo pa kolegi, sta rekla, da sta prvič celo malo navijala, da sem padel, ker sem potem drugo leto prišel v njun letnik. No, pa tudi to sta mi rekla, da sem bil prvič bistveno boljši kot drugič. Ampak takrat sem bil še mlad, in če bi me sprejeli, ne bi mogli koga drugega, ki pa ne bi imel več možnosti poskusiti. Vedno je malo tako ...

PB: Je to običajno, da gre človek na te sprejemne po večkrat?

JZ: Bojan Emeršič je šel štirikrat, pa je odličen igralec, poznam pa kolege, ki so bili izbrani prvič, pa ne delajo. Tukaj ni pravila. Je pa res krasen študij, ta leta imam v krasnem spominu. Tudi srednješolska leta. Naša šola ni bila klasična srednja šola, to ni bila gimnazija. Mi smo hodili po Evropi, ustvarjali smo, delali, naša šola je bila v Križankah, v samostanu, kaj hočeš lepšega? Potem sem šel na Akademijo, ki je spet v lasti cerkve, ogromno stopnišč, nekakšnih sobic. To mi je všeč. Ne ponuja vsega, ampak ne moremo mi v halo, v kasarno.

PB: Na spletni strani Drame sem pogledal po nagradah, ki ste jih osvojili kot igralec. Zadnja taka stanovska je iz leta 2004, in sicer Borštnikova za mladega igralca. Se motim?

JZ: Gledaliških imam blazno malo, imam pa zato toliko drugih. Zmeraj sem bolj cenil nagrade, ki so ti jih dali kolegi ali pa ljudje. Če je bilo pošteno, če ni kdo oddal tisoč glasov ali pa da je kdo zmagal s svojim fen klubom. S strokovnimi komisijami je pa bolj tako ... Tudi pri Viktorjih sem imel zmeraj težave s tem. »Kako lahko to sploh nominirate?« »Moramo, ker ni drugega.« »Potem pa raje ne podelite nagrade.« Zakaj bi jo samo zato, ker pač imaš rubriko? Ne, letos pač ni bilo. Tako kot imam težave z Ježkovo nagrado, ker jo dobivajo ljudje, ob katerih si rečem: »Zakaj?! Ali ni bil Ježek satirik in humorist? Zakaj zdaj ta?« Ampak oni morajo, in to po defaultu ljudi, ki delajo na RTV Slovenija. Ko sem delal na Popu – pa da ne bo zdaj zvenelo domišljavo – neprimerno bolje in bolj duhovito, pa ni bilo šans. Poceni fore. Nagrada so ljudje, dobro opravljeno delo, to ostane.

PB: Potem je tam navedena še ena nagrada, zlatolaska?

JZ: U, ta je pa naša priljubljena nagrada, akademijska, ki se na Akademiji kot nekakšni oskarji podeljuje med kolegi in ki ji sledi ful dober žur, po navadi v Kinoteki. To je edina nagrada, ki jo imam doma, ob kateri, ko jo primem v roke, rečem: »U, pizda, tole pa je!« Kipec je izdelal Janez Lapajne in je iz medenine. Po mojem ima kakšni dve kili in pol.

PB: Janez Lapajne, režiser?

JZ: Ja, on je delal tudi pri Modicu. To so zanimivi ljudje, ker delajo še kaj drugega kot samo tisto, kar pač poznamo.

PB: Z nagradami vam težim zato, ker me zanima, kakšne ambicije, igralske ambicije ste imeli ob vpisu na Akademijo?

JZ: Nikoli nisem bil vernik. S tem hočem reči, da bi brezpogojno in stoodstotno živel za gledališče. Zmeraj sem delal stvari malo z distance, čeprav ne na račun kvalitete. Z odmikom, nekakšnim svojim tretjim očesom. Nikoli nisem hotel biti Hamlet ali kaj podobnega ...

PB: Ker bi ga, tako sem prebral v enem od intervjujev, uničili. Bi se ljudje vašemu Hamletu smejali?

JZ: Ali ga pa ne bi mogli gledati, ker imajo preveč mojih predfilmov v glavi, in bi rekli: »Ne morem gledati Hamleta in Zrneca ...«

PB: Ga je pa igral Jernej Šugman?

JZ: In je imel tudi frke zaradi tega. Dogajalo se je, se spomnim, da se je dvorana drla: »Veso, Veso, Veso!« Igral je Hamleta, igralci so pa videli Vesota. Igralski poklic ni samo teater, je tudi psihologija, terapevtstvo, petje, nastopanje, vodenje, igre, scenaristika, režija ... No, ampak ko sva že pri Hamletu – to ne bi bil, bi pa igral grobarja. Super vloga. Grobarja, ki pravi: »Človek, ko je mrtev, ni več dolg, ampak visok.« To je iz Hamleta.

PB: Pa precej pozneje uporabljeno tudi v filmu Maratonci tečejo častni krog ... Človek ima tri mere. Višino, širino in dolžino. Tako nekako.

JZ: Ja, vsaj zdi se mi, da je iz Hamleta. Vem, da je tam en tak stavek.

PB: Ste bili ob tistem slovitem vodenju Viktorjev že zaposleni v Drami?

JZ: Bil, ampak, vidiš, tega ni pa nihče vedel. Absurd, dve uri in pol prime tima in si. Večkrat sem razmišljal, da bi napravil anketo, da bi pred Dramo ustavljal ljudi in jih spraševal, ali vedo, kje je Drama. Greva stavit, da 10, 20 odstotkov ljudi ne bi vedelo, kje je.

PB: Več.

JZ: Ali pa, če bi povprašal po imenu moje krasne, fantastične igralke, kolegice, ne bom rekel, katere, Borštnikove nagrajenke, ne bi vedeli?

PB: Silve Čušin?

JZ: Recimo. Prav zato bi, če napravim elipso nazaj, rad združil gledališče in televizijo.

PB: Vam je, ko ste bili še samo igralec v Drami, anonimnost šla na živce?

JZ: Ne, nikoli. Meni je bilo super. Mile Korun je rekel zame v hecu, ampak moram reči, da to zelo drži, no, rekel je: »Jure, ti si tako fajn, ti si samega sebe vesel.« Mislil sem, da me drka, da je zajebancija, potem sem pa razmislil in ugotovil, da je res. Jaz sem tak precej neproblematičen, hitro mi je lepo, hitro se zabavam, tako da nikoli nisem stremel k temu, da bi bil nekaj v teatru, bil znan, pa tudi z Viktorji ne. Hotel sem samo pokazati, kaj se da narediti. Mene zanima veliko stvari.

PB: Tisti Viktorji so vam bili ponujeni?

JZ: Ja, Janez jih je režiral, in ker sva se poznala še iz Šentjakobskega gledališča pa iz Improlige, mi jih je ponudil. Zakaj pa ne, sem rekel, če jih bom lahko sam napisal. Niti nisem bil pretirano živčen, čeprav bi lahko šlo marsikaj narobe. Pri prejšnjih je že šlo.

PB: Kako so pa vašo priljubljenost sprejeli sodelavci v Drami?

JZ: Zelo dobro. Vse skeče sem jim že prej povedal, vse preizkusil, vse šale sem že testiral na njih, da sem videl, ali so jih razumeli, ali moram kaj obrniti in te reči. Zelo so me podpirali.

PB: Pa je Drama znala izkoristiti vašo priljubljenost? Na Broadwayu bi se nad gledališčem vrtel neonski napis: Tukaj nastopa Jurij Zrnec!

JZ: Na Broadwayu ali v Hollywoodu bi se midva pogovarjala ob bazenu v moji vili. Moje ime so zelo uporabljali v marketinške namene, hkrati se je pa to mogoče malo teplo s tradicijo nacionalnega, posvečenosti v poklic igralca in te reči. So pa že tudi vsi takratni ravnatelji vedeli, o tem sem prepričan, ker nas je kar nekaj igralo v Naši mali kliniki, da je kdo prišel v Dramo tudi zato, ker ga je navdušilo naše delo zunaj teatra. Tudi tam smo delali pošteno in korektno. Ta mistifikacija teatra se bo morala spremeniti. Nič nimam proti trženju, ampak če ljudi že potegneš v gledališče, jim moraš nekaj dati. Ne jih – nalašč uporabljam ta izraz – zamoriti. Publiko je treba izobraziti.

PB: Po Viktorjih je šla vaša kariera nekako dvotirno. En del je bila Drama, drugi del zasebni projekti od Pet moških.com do As ti tud not padu.

JZ: Spremenilo se je le to, da sem bil od takrat končno plačan za svoje delo, da sem lahko izbiral in počel tisto, kar sem rad počel. Laže sem prišel do sredstev, kakšna vrata so se mi malo bolj odprla. Sem pa s tem mogoče dal gledališče malo na stran, na sosednji tir. Če bi hotel biti gledališki prvak, potem ne bi mogel početi tistih drugih reči.

PB: Ki ste jih pa delali, ker ste jih želeli delati ali ker ste hoteli izkoristiti veter v jadrih in zaslužiti denar?

JZ: Ne, sploh ne. Mislim, da je tudi zdaj moment in da bo čez deset let prav tako.

PB: Ker v nekem intervjuju ob svojem 30. rojstnem dnevu ste rekli, da imajo tudi igralci podobno kot nogometaši svoja najboljša leta in da jih je treba izkoristiti.

JZ: Ja, to drži in to ti bo povedal vsak igralec. Tako je že fiziološko. Jaz sem zdaj bolan in s palico, ampak sicer je pa tako: do petdesetega nekako si, potem te pa že kolki začnejo zafrkavati in ne moreš več skakati po odru, ne da se ti, bolj statičen postaneš. Raje poješ kaj dobrega in se kam nasloniš. Sicer pa mislim, da igralec ne sme nikoli ostareti, in pri tem mislim na srce in na glavo. Do konca, do zadnje kaplje je treba biti otrok. Brez tega ni kreative, ni nič.

PB: Sledila je oddaja As ti tud not padu. Bi se lotili še česa podobnega?

JZ: Bi se in se najverjetneje tudi bom. Super mi je bilo, ker sem oddajo delal s svojimi ljudmi, s svojo ekipo, to, kar dobro delam, kar rad delam, in to so v glavnem skeči. Naporno je bilo kot svinja, to moram reči, sem pa lahko uresničil kup reči, to možnost sem imel, tudi budžet je bil.

PB: Se to še lahko ponovi? Mislim predvsem na budžet? As ti tud not padu je tekla, ko je bilo gospodarstvo pri nas v razcvetu.

JZ: Je bilo kdaj? No, vsaj rekli so. Kradli so, ampak nismo vedeli.

PB: Zdaj čutimo posledice takratne kraje.

JZ: Tako. Takrat se je najbolj kradlo, ampak potihoma. Glej, da se, vse se da. Takrat je bilo super, ker smo lahko šli v dobro kostumografijo, lahko smo vključevali veliko terena. Če zmanjšaš obseg, mislim na proračun, si pač prisiljen delati bolj studijsko, se pa da. Če pogledaš kakšne Pythone, lahko ugotoviš, da je včasih manj bolje. Bolje, kot da si baročno, bogato nakičen. Če je slab scenarij, to nič ne pomaga. Če je pa ideja dobra, pa zadostuje en sam kader, pa je dobro.

PB: Zdi se mi, da je na As ti tud not padu zraslo kar nekaj oddaj, ki se zdaj vrtijo po različnih televizijah ...

JZ: Skoraj vse. Tako malo kopipejstajo.

PB: Jih gledate?

JZ: Ne, zelo težko jih gledam, ne morem. Zdi se mi – z vsem spoštovanjem, ker vem, da je zanje treba veliko dela –, da prevečkrat vidim – in upam, da se spet ne bo slišalo samohvalno – slabo kopijo najinega dela. Stvari, ki niso speljane, stvari, ki niso dobro odigrane, pri katerih je štos zbanaliziran, ki ni dobro napisan, voditelje, ki skačejo kot opice, ker mislijo, da bodo s tem bolj gledljivi. Potem je tukaj RTV-morbidnost, s tem vonabiinglišfeni samemu sebi namenjenega humorja. Ne morem gledati. Še največkrat sem gledal Gostilna išče šefa, ker so kaj dobrega skuhali, pa me je bolj to zanimalo. Mogoče je grdo, da tako rečem, ampak če sem bil do sebe tako zelo kritičen, ko sem bil samemu sebi najhujši Himmler, in če, čeprav sem zajeban gledalec, zelo rad pohvalim kaj dobrega, potem lahko rečem, da je kaj tudi zanič, če je.

PB: Svoje oddaje ste si ogledali?

JZ: Gledal sem jih, kolikor sem jih lahko. Tudi zato, ker sem hotel videti, kako je kaj posneto, kako je kadrirano, da sem lahko naslednjič to popravil, če je bilo treba, dal kakšne napotke. »Ne mi šibat detajlov, ker zgubljamo štimung. Drži groplan.« V tem smislu.

PB: Takrat je ta oddaja tekmovala z Mariovo Spet doma na nacionalni televiziji. Kako je bilo z gledanostjo ene in druge oddaje?

JZ: Mislim, da smo bili precej blizu, če ni bil on celo boljši kot midva. Včasih midva, včasih on, odvisno tudi od gosta. Je pa res, da je on zajemal širšo populacijo kot midva. On je imel od otrok do babic, midva pa precej bolj to srednjo ciljno skupino od 18 do 45.

PB: Priznam, da me je visoka gledanost Mariove oddaje presenetila. Ko sem si ogledal prvo vajino, sem si rekel: »No, zdaj pa nima več gledalcev ...« Pa je žilavo vztrajal.

JZ: S tem je tako kot z našimi volitvami. Zmeraj je 49 : 51, odvisno samo, kdo je na kateri strani. Pa saj je tudi prav, da je tako. Njegova oddaja je bila korektna, dobra, dobro peljana, oddaja, ki si jo lahko mirno gledal, vmes tudi kaj postoril, ni zahtevala od gledalca toliko kot najina. Najina je bila lahko naporna, preveč je bilo česa. Marsikdo bi rad v nedeljo ob osmih sedel v fotelj in imel mir, ne pa da ga tam nekdo bombardira s štosi in cinizmom. Ljudje si rečejo: U, fak, ne ... In zavijejo na RTL-kamin, na tisto nemško oddajo, v kateri imajo kaminček.

PB: Omenili ste goste. To so bili ljudje z estrade, kolikor se spomnim.

JZ: Ja, estrada, pa tudi tisti, ki se jih meče v estrado, pa pravzaprav niso njen del. Prihajali so Iztok Mlakar, Svetlana Makarovič, Desa Muck, ljudje, za katere ne morem reči, da medijem sami pošiljajo slike, kvazipevci z voljo do posluha.

PB: Bil je pa tam tudi kralj tovrstne estrade ...

JZ: Bil je tudi Werner.

PB: ... Damjan Murko.

JZ: Seveda, ampak če se spomniš tiste oddaje, je bil njen koncept totalno razsuti, pokazati, kako tam nič ni, kako je tam samo neke samohvale in blefa.

PB: To me zanima, ker ste imeli stik s temi ljudmi ...

JZ: Saj niso slabi ljudje.

PB: Ali oni vedo, da samo blefirajo in nakladajo in prodajajo meglo?

JZ: Eni vedo, drugi pa dejansko verjamejo v to, kar počnejo. To je žalostno, ko vidiš človeka, ki misli, da je to to. Ampak ne moreš posneti petih cedejev na teden, ne gre.

PB: Poznate tisto Nietzschejevo: Kdor se bori s pošastmi, mora paziti, da jim ne postane podoben ... Vas ni bilo kdaj strah, da bi postali del te estrade?

JZ: Ne, nikoli. Objavljanje in fotkanje mi nič ne pomenita, ne potrebujem tega, celo bežim pred tem, kolikor le lahko. Sploh se mi zdi to naše zvezdništvo kot nekakšna parodija. Pet kilometrov iz mesta so kozolci, okoli njih gnojijo, mi pa zvezdniki.

PB: Je tudi ta palica dr. Housa neke vrste vaša parodija zvezdništva?

JZ: Ne, palico sem moral kupiti, in ker sem zelo rad gledal dr. Housa, sem opazil, da on te palice menjuje. Izvedel sem, kje jih nabavlja, in sem si kupil to njegovo flames. Mimogrede, obstaja zelo dobra stran za palice, in sicer fashionablecanes.com. Ni da ni, dobre zadeve.

PB: Nekje sem prebral, da ste imeli v svojem najbolj delovnem obdobju tudi več kot 30 predstav Pet moških.com v decembru. Drži?

JZ: Moj rekord je, ampak to še z Avdicijo, prav tako v nekem decembru, 52 storitev, od tega 40 predstav pa še nekaj nastopov ...

PB: Kako to človek prenese?

JZ: Ne vem. Preneseš tako, da se nekem trenutku telo sesuje. Zaradi preutrujenosti nisem odpovedal nobene predstave, odpovedal sem samo eno predstavo Ane Karenine, ker nisem mogel vstati iz postelje. Igralci smo znani po tem, da prihajamo z visokimi vročinami in še s hujšimi diagnozami in odigramo predstavo. Na odru, ne boš verjel, zaradi adrenalina človek stoji. Ko me ljudje sprašujejo, kako je to mogoče, jim povem zgodbo kolegice zdravnice, ki se ukvarja z reševanji. Neki motorist se je razbil na cesti, oni so prihiteli na kraj nesreče, kjer je motorist s čelado na glavi hodil in brcal motor pa klel. Ko so ga umirili, je padel in takrat so ugotovili, da ima obe stegnenici zdrobljeni. Zdaj mi pa razloži, kako je to mogoče? Šok, adrenalin.

PB: Zakaj ste si pa nakopali toliko predstav? Zakaj se niste malo samoomejili?

JZ: Bojim se, da bi še enkrat napravil isto. Zato ker je to tak adrenalin, užitek, ki ga morda lahko primerjamo z ekstremnim športom. Kot je Mravlje zadnjič lepo rekel: »Nič, ko sem začel teči, se nisem več ustavil in zdaj že vse življenje tečem.« Komiki smo zelo specifična sorta, ker čeprav smo komični, smo po drugi plati zelo tragični. Samo poglej Chaplina, recimo, pa številne druge. Vsi so bili zasebno fucked up. Ježek je bil bolan ... Saj nočem izgovora, ampak je res, da gre za nekakšen ekstremni šport. To ni naša služba, ampak način življenja. Po tem se razlikuje od ekonomistov, pravnikov ... pa nočem zmanjševati njihove vrednosti. Ampak mi ne moremo priti z vaje in reči Kaligulovemu Senektu: »Tukaj me počakaj! « Ne, nehote gre z menoj domov.

PB: Gre zato igralec po predstavi na pivo?

JZ: Obvezno potrebuje nekakšen rehabilitacijski preklop, ni nujno, da je to pivo. Čas potrebuje. Jaz se zmeraj rad malo ohladim, ne morem kar z ene reči na drugo, čeprav sem to dolgo počel.

PB: Šele ko sem se pripravljal na ta intervju, sem se ovedel hollywoodskih razsežnosti vaše kariere ...

JZ: Če bi bil tam, bi ta bila mogoče res hollywoodska.

PB: Mislim na tak klasični lok, sledeč časopisom, tudi rumenim: bliskovit vzpon, vrhunec in nato namigovanje na telesni in celo psihični propad. Na neki način ste res zamenjali Jonasa na njegovem prestolu. Celo brada spominja nanj.

JZ: Z Jonasom sva si v eni stvari res malo podobna, in sicer da sva oba malo posebna. In kolikor ga poznam, ker sva prijateljevala, je on človek, ki se bo vrgel v neko zadevo in jo bo pri tem razstavil na prafaktorje. Če pogledaš njegova obdobja: najprej je bila kitara, ko je bila faza kitare mimo, je sledil biljard. Jonas je bil hud v biljardu. Po biljardu je bil poker in je bil hud v pokru. Tukaj lahko potegnem vzporednico. Pri meni gre bolj po projektih, pa nikoli ni ena sama stvar. Si pa predstavljam, da je dostikrat težko bivati ob takem človeku, ker dostikrat ne veš, s kom ješ juho oziroma s kom si na kavi. Nekateri se preoblečejo, drugi si nadenejo lasuljo, nekateri pa menjamo DNK. Meni so velikokrat rekli, da sem kameleon, ker zamenjam vse. Zdaj me, recimo, čaka glasbeno obdobje.

PB: Kakšen poseben inštrument?

JZ: Ne ... No, dobro, igral sem kitaro, blok flavto sem se sam naučil igrati, pel sem, ampak to se je videlo v oddajah. Zdaj me čaka pa nekaj projektov, ki so striktno glasbeni. Delal bom z mladimi Avseniki, redno, ker spoštujem to zvrst glasbe, sploh Avsenike. To je džez. Imam posluh in žal mi je, da pol treninga plesa nisem dal v glasbo, ker karkoli primem, mi nekako uspe igrati na tisto reč. Glasba se mi zdi nekaj tako zelo bazičnega, univerzalnega. Velikokrat poslušam džez, ampak najbolj me pa zanimajo obrazi glasbenikov, obrazi, ki uživajo med igranjem.

PB: Kakšno bo pa to sodelovanje z mladimi Avseniki?

JZ: Pel bom.

PB: Pel? Brez parodije ali kako?

JZ: Saj lahko res malo napovem. Pripravljamo koncert in iz prvotne ideje, da bi bil gost na tem koncertu, je ideja dozorela do spoznanja, da potrebujejo novega Koširja. Da me edino to zanima, vloga satiričnega pevca. Ne bodo ravno babe, vino pa restan krompir.

PB: Ko ste vodili tiste slovite Viktorje, ste bili stari koliko? Petindvajset?

JZ: Pojma nimam. Bi moral zračunati.

PB: Doletela vas je slava. Je bilo zelo hudo?

JZ: Ne, kljub vsemu sem toliko brihten, da nisem takoj in popolnoma na slepo padel v to. Seveda te kdaj zanese ...

PB: S Primožem Peterko, ki ga je doletela kot 16-letnika, je bilo menda precej hudo. Je precej trpela pločevina okrog njega.

JZ: Ja, avtomobili pa motorji. Ne, mene je reševala zaposlenost, pa tudi nisem tak človek. Pri 26 letih si tudi že malo bolj zrel in veš, da ne gre, da bi do konca življenja hodil po zabavah. Poleg tega mislim, da imamo več vrst te slave. Ne bom rekel, da sem ponosen na vse, kar sem napravil, na marsikaj pa že, zadovoljen, ker je uspelo. Če je slava zaradi kakšnega takšnega dobro opravljenega dela, potem se mi zdi v redu. Če me pa imajo radi, ker imam denar, ker hodim na piknik v klobukih in se pojavljam zgolj tam ... Nikoli po tistih Viktorjih se nisem rinil na vsako pasjo procesijo, delal sem naprej.

PB: Do te bolezni, ki vas je doletela, te pljučne embolije.

JZ: Ki se vleče zdaj že tri leta. Veliko je bilo tega. Tri pljučne embolije, do smrti zdravljenje, kompliciran zlom noge, ker se ne zarašča in se še to komplicira. Malo sem že sit tega.

PB: Odrešilne diagnoze pa ne znajo postaviti?

JZ: Ne, ker gre za avtoimuno bolezen. Ne vem ... Vse faze sem že dal skozi. Od 'saj bo, saj bo' do 'naj gre vse skupaj nekam'. Delam lahko zelo omejeno, najbolj zaradi te zlomljene kosti, tibie, ki je nosilna. Če bi bila fibula, ne bi bilo panike. Je pa težko. Težko, ker je bilo, kot bi ustavil dirkalnega konja. Najprej nekaj mesecev sploh nisem dojel, kaj se je zgodilo, ko pa pride za teboj, je pa hard. Reciva, da sem se zdaj po dveh letih končno malo umiril od tega nenehnega spraševanja, zakaj se mi je to zgodilo, komu sem kaj storil, kdaj bo tega konec, a me je res treba tako kaznovati ... Preprosto sem si rekel: »Tako je, če boš mozgal in tuhtal ne bo bolje, če boš pizdil, ne bo nič bolje, poskusi znotraj tega biti kreativen, nekako pomirjen. « Ne bom rekel, da sem stoodstotno pomirjen, je pa dosti bolje, kot je bilo.

PB: Bral sem o srčnih kapeh. Sliši se precej grozljivo.

JZ: Ja, jaz sem imel tri. K sreči ni hujše škode, bi se pa lahko zelo drugače končale. Pri teh rečeh je vedno vprašanje, zakaj pride do njih. Pri približno 30 do 40 odstotkih kapi ne najdejo odgovora in jih zdravijo ideopatsko. Pri meni je žal tako. Mogočih je več faktorjev.

PB: Nič v povezavi s potapljanjem? Bral sem, da ste se radi potapljali, pa sem pomislil na embolijo.

JZ: Ne, mislim, da ne. Pri prvi, ki ni bila zdravljena, je bil ta problem, da sem bil pet dni na Hvaru nepokreten, mrtev, in ko sem se po treh dneh počutil malo bolje, sem šel bedak po školjke. Bled, črn okrog oči, in ko sem šel drugič v globino treh metrov, sem mislil, da ne bom več izplaval. Stisnilo me je v pljučih, mi zvilo roko, obala pa tam nekje. Moron, takoj bi moral domov.

PB: Rekli ste, da ste fen nanizanke Zdravnikova vest.

JZ: To je odlično napisana stvar, odigrana pa itak. Veliko gledal.

PB: Igrali ste v Naši mali kliniki, kjer je tema ista ...

JZ: Ja. [smeh]

PB: Drug žanr, predvsem pa drug produkcijski nivo. Vas je, ko ste kdaj gledali dr. Housa, zvilo hrepenenje, zavist? Če bi to znali pri nas ...

JZ: Tega se ni treba spraševati, ker ne znajo. Najprej, tega pri nas nihče že napisati ne zna. Saj veš, da so poskusili napisati kaj resnega kriminalnega ipd. in jalovo propadli. Na koncu si se vprašal, pa kaj se greste, ste znoreli? Če bi dali naslov ali podnaslov parodija, bi si človek rekel, super. Resno pri nas ne gre. Zunaj je to blazna produkcija, take stvari piše ogromno ljudi, za besedami, ki jih govorijo, stojijo scenaristične delavnice. Pri nas se nihče ne zaveda, koliko dela, koliko raziskave zahteva takšno delo. Če hočeš, da je to dobro, je absolutno preveč dela za enega samega človeka. Pri nas sva bila jaz in Gajo, ki sva se ukvarjala s tem, Lado pa s svojim delom oddaje. Pa produkt ni bil slab, ampak v Ameriki bi tako oddajo s toliko skeči pisalo 30 scenaristov, jaz bi pa kot gostitelj samo govoril: »Ja ..., ne ..., ne ..., mogoče, popravite ..., okej, kavo bi ..., ne, hvala ..., ne, ne, ni v redu, še ...«

PB: Vas ni nikoli zagrabilo, da bi poskusili v tujini? Tu in tam si ogledam kak ameriški stand up in moram reči, da vam ne bi bilo treba zardevati.

JZ: Ko sva z Igorjem Gajićem gledala skeče, ki smo jih posneli za oddajo As ti tud not padu, sva si rekla, da je marsikaj bolje kot tam. Potem sva za šalo poslala mejl producentu in očetu oddaje Saturday Night Live, ki teče že 40 let. Če mu lahko malo pošljemo naše posnetke, da si jih ogleda, ker bi rada prišla v ekipo. In ker sva vedela, da tako ali tako ne bo nič iz tega, sva dodala, da bi rada eno porsche carrero. [smeh] Tukaj je jezikovna bariera. Moral bi oditi tja in tam lep čas živeti, da bi usvojil njihov štimung, da bi zlezel v njihovega gledalca, v njihov položaj, v njihove yellow pages. Saj bi bilo to po svoje v redu, po svoje pa tudi škoda, ker se mi zdi še toliko tega, kar je treba tukaj postoriti. Tukaj je neraziskanega področja več. Ne, nikoli me ni mikalo. Kvečjemu bi poskusil na južnem trgu, ker gre še zmeraj za nekdanjo skupno državo, veliko prijateljev imam tam, jezik je manjša ovira, in ker je vse skupaj en tak ogromen bazen, ki smo ga igralci žal izgubili. Včasih se je pa igralo, veš, koliko filmov so posneli v Jugoslaviji? Rac, Milena ... Zadnjič mi je nekdo razlagal, da je imel rekord Bata Živojinović, ki naj bi v enem letu posnel 13 ali celo še več filmov. On je bil heroj na Kitajskem s svojim Valterjem. To bi bilo treba malo oživeti in prebuditi.

Tekst: Tadej Golob

Foto: Bor Dobrin

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri