Intervju: Jure Longyka

  • 14.04.2014

Pogovor z najlepšim glasom Slovenije o dveh desetletjih Izštekanih, razlikah med alternativo in glavnim tokom oziroma Plestenjakom in Kreslinom, o pokmetenju javne televizije ter dveh desetletjih tega, kar imamo zdaj, pa ni dobro.

2 fotografiji v galeriji

Tisti najlepši iz uvoda vzemite rahlo z rezervo kot del novinarskih izraznih sredstev za pritegovanje pozornosti, ker so tukaj vendarle še Andrej Karoli, Anja Rupel, intervjuvančeva sestra Eva in še kdo, je pa res, da je glas Jureta Longyke mogoče nemoteče srečati od Cankarjevega doma, kjer nas opominja na prižgane telefone pred predstavami in koncerti, pa do reklam, kot je No dol, gibanje je življenje. In seveda na Radiu Slovenija, kjer kot honorarec pripravlja Izštekane in Telstar. Kot medijski človek imaš danes v Sloveniji dve možnosti. Lahko se – in to izbere večina – prepustiš toku in postaneš nekakšen ljudski zabavljač na ravni resničnostnih šovov ... Ljudje te imajo radi, če razdreš kakšno na prvo žogo, in rečejo: »Ta si pa upa.« In ne uide ti vsaj nominacija za bob leta. Ali pa trmasto, zenbudistično delaš oddajo za elito, glasbeno elito, ki posluša Izštekane, in upaš, da bo postala klasika, radijski in nacionalni zaklad, preden se bo že od kod vzel kakšen urednik s podatki o poslušanosti v eni roki in z zahtevo po vrtenju tistega, kar moraš prebavljati na konkurenčnih komercialnih postajah. No, saj Jure, pedanten in resen, kakršen je – sam sebi pravi arhivar – najbrž ni imel nobenih tovrstnih pomislekov. Dvome o tem, ali je vredno, to že, ampak jih že 20 let uspešno odriva. Na srečo kakovostnih slovenskih glasbenikov in nekakšne javne radijske higiene nasploh.

PB: Longyka, od kod ta priimek, od kod ta ipsilon?

JL: Dve domnevi sta. Ena, da je slovaškega izvora, druga, da je litovskega, da je bil včasih na koncu priimka s. Več ne vem. Nisem še v teh letih. Moj oče pozna korenine naše rodbine globoko v 18. stoletje, jaz se pa s tem še nisem ukvarjal.

PB: Ko sem brskal po podatkih, sem zasledil, da ste kot svetovalec za glasbo sodelovali pri dveh slovenskih celovečernih filmih. Katerih pa?

JL: Drži. Glavni v tem smislu je film Barabe Mirana Zupaniča iz leta 2001. Na začetku procesa me je povabil k sodelovanju in dobivala sva se na mnogih seansah, pretresala prizore in poslušala glasbo, ki bi sodila zraven. Že pred produkcijo je želel imeti izbrano glasbo in pridobljene pravice zanjo, da je lahko snemal ta z rokenrolom prežet film. Izbrali smo kakšnih 20 slovenskih rokovskih komadov, nekaj tudi kantavtorskih. Osrednji je bil Rojen leta '72 skupine Res Nullius. Drugi film pa so Sladke sanje, kjer sem vstopil precej na koncu in si zanj ne morem pripisovati preveč zaslug. Sladke sanje so nastale po scenariju Mihe Mazzinija, ki je že sam v zgodbo vpletel veliko muzike. Pridružil sem se na povabilo režiserja Saša Podgorška, ker je potreboval nekaj kontekstualne glasbe, partizanski pevski zbor, popevke, ki so jih predvajali po radiu v tistem času, in podobno.

PB: Toliko za ogrevanje. Navadno si  pred pogovorom pripravim nekaj sklopov vprašanj. Začneva z Izštekanimi?

JL: Lahko.

PB: Oddaja je stara več kot 20 let, s koreninami na Radiu Študent. Tudi ime je od takrat. Bi bilo mogoče na nacionalnem radiu tako poimenovati neko novo oddajo?

JL: Mislim, da. Danes, ko sem tam sodelavec že 17 let, trdim, da bi lahko. Kaj bi bilo pa pred 20 leti, ko so se Izštekani rodili, je hipotetično vprašanje. Morda bi kdo vihal nos, ampak ne verjamem. Če bi bil, kakršen sem bil pred 20 leti, takrat tam sodelavec in bi mi pustili zasnovati tovrstno oddajo, bi najbrž dopustili tudi takšno ime.

PB: Gre pa za sproščen prevod besede unplugged?

JL: Tako je. Ponujal se je tudi 'odštekani', pa se mi je zdel tak prevod malo prevzeten. Saj nismo nujno odštekani, smo lahko povsem normalni.

PB: Nekje ste rekli, da Izštekani slalomirajo med alternativo in glavnim tokom. Kakšna so pa merila, ki določajo, kaj sodi v alternativo oziroma v glavni tok?

JL: Jasnih meril seveda ni. Potem je pa tu specifika slovenskega trga, da je muzika, ki bi po slogu sodila v glavni tok, obsojena na življenje in delovanje kot pri alternativi, po vzoru naredi sam. Lepa je izjava zadnjih gostov Izštekanih, Katarine Ivančič in Dejana Lapajna, o tem, da ti v Sloveniji nobena glasbena založba ne more ponuditi tega, česar si z lastno iznajdljivostjo ne moreš zagotoviti sam. Težko je postavljati te meje v okvir glasbene industrije, če je ta nefunkcionalna, tako da ostane to kot žanrska oznaka. Mainstream je nekakšen pop, alternativa ima pa drugačen zvok.

PB: Jan Plestenjak sodi v glavni tok?

JL: Ja, seveda. Tako po žanrskih kot po tržno uspešnih kriterijih.

PB: Kaj pa Vlado Kreslin?

JL: Tudi Vlado Kreslin sodi v glavni tok. Je uspešen, živi od svojega dela, vendar njegovi muziki ne moremo reči mainstream. Ali pa tudi. Rokovski mainstream s primesmi etna. Sicer pa ne vem ...

PB: Hočem vas prisiliti, da rečete, da je Kreslin boljši od Plestenjaka, da je njegova glasba kakovostnejša. [smeh]

JL: [smeh] Meni je bližja, zame nosi bistveno več sporočila kot Janova. Z Janovo sicer ni nič narobe, ampak kot sem že večkrat poudarjal, pri človeku take popularnosti, kot je Jan, bi si želel, da včasih stopi iz okvirov, ki so zelo jasni, kaj bo ljudem všeč in kaj se bo prodalo, ter svojo popularnost izkoristi za bolj jasno, globlje sporočilo.

PB: Ali ste glede na majhnost scene – domnevam, da je majhna — sploh lahko izbirčni?

JL: Zelo. Zelo sem lahko izbirčen. Na leto pripravimo deset oddaj, se pravi, da potrebujemo deset dobrih gostov. In dobre muzike je v Sloveniji ogromno. To me vsi sprašujejo, pa mi ni jasno, zakaj. Samo v Ljubljani so po dva, trije koncerti dobre domače glasbe vsak večer. Tako zelo sem lahko izbirčen, da med dobrimi izbiram tiste, za katere z mirnim srcem rečem: to je pa vrhunsko. Ter pri njih seveda slutim možnost, da se bodo na zanimiv način izštekali.

PB: Zanimivo. Sam malo bolj spremljam slovensko literarno sceno in pred kratkim sem zasledil zapis neke kritičarke, ki jo je primerjala s specialno olimpijado. Me veseli, da na glasbenem področju ni tako.

JL: Seveda je naš prostor specifičen zaradi svoje majhnosti. Veliko bendov je hobi bendov, nedeljskih bendov. Demolition Group so se že pred leti pošalili, da gredo nekateri konec tedna kegljat, oni pa na plac, pa se tam znorijo. To počnejo še danes, in to odlično. Obenem je ogromno mladeži, ki je izobražena, ki ne le da ima vse informacije, ampak je hodila tudi v tuje šole, predvsem v avstrijske, naši džezerji sežejo od Gradca do New Yorka. To ni problem. Imamo, skratka, obilo dobrih glasbenikov in dobre glasbe. A mediji kot da tega ne vidijo. In tega ne prenesejo svojemu občinstvu. Zato je večina slovenske glasbe — tudi žanrsko zelo dopadljive, domala mainstreamovske — obsojena na življenje v subkulturi, kjer nima produkcijskih in promocijskih sredstev za preboj do širšega občinstva. To je potem prepričano, da dobre slovenske glasbe ni in po njejslabo povprašuje. Mediji, ki strežejo okusu širokega občinstva, mu je zato ne ponudijo – in začarani krog je sklenjen. Toda zanj niso krivi glasbeniki, ti dobro delajo. Mediji ne opravljajo svojega poslanstva.

PB: Pred kratkim sem bral zapis sociologa dr. Jožeta Vogrinca, ki je v Mladini v članku o Radiu Študent zapisal, da je pluralnost radijskega trga v Sloveniji po glasbeni vsebini morda revnejša kot kdaj prej.

JL: To drži. Žal. Ne vem, kaj je narobe. Lahko povem sorodno metaforo. Včeraj sem poslušal Radio Študent, Boruta Savskega, Eksperimentalne zvočne svetove, ki je lucidno dejal, da se je komercialni radio odločil, da ne bo več gojil kulture, ampak dobiček. Včasih je bilo res drugače, na enem prvih komercialnih radiev, Radiu Gama, je pred leti Franci Kapler še pripravljal oddaje o kulturi.

PB: Odnos do slovenske glasbe rešujemo z glasbenimi kvotami. Se vam zdijo primerna rešitev?

JL: Ja, ampak so relativno neučinkovite oziroma malo celo medvedja usluga. Nekaj, kar je predpisano v tem smislu, ne bo delovalo. Komercialni radio vendarle vrti tisto, za kar je prepričan, da je ljudem všeč. Ne moreš predpisati, kaj naj bo ljudem všeč. Poleg tega imajo ti predpisi tudi lepe luknje, po katerih lahko stlačiš slovensko muziko v nočni program ...

PB: Tam, od enih do dveh ...

JL: ... ker pač po prepričanju lastnikov komercialnih radiev slovenska glasba poslušalce odganja. Včasih je bilo drugače. Nočem biti preveč političen, ampak v času Janševe vlade od leta 2004 do 2008 se je v tej deželi zgodilo marsikaj, med drugim tudi ruralizacija zabavnih programov Televizije Slovenija. Pred tem je imela urbana popularna glasba prostor, imeli smo marsikaj, od Videostopnic naprej. Večino so ukinili in ostala je samo govedina. Nastala je dolgoročna škoda. Do takrat je tudi komercialni radio vrtel Siddharto, Dan D in Neisho pa Tinkaro Kovač, ker je to bil slovenski mainstream. Tega mainstreama pa ni ustvaril komercialni radio, ker tega komercialni radio po definiciji ne počne, ker je sledilec. Ustvaril ga je vodilni medij, torej TV in Radio Slovenija, ki sta s sprotnim zagotavljanjem prostora in z velikimi projekti načrtno ter kontinuirano podpirala kakovostni slovenski glasbeni mainstream. Definicija komercialnega radia je, da vrti tisto, kar je ljudem všeč, in tu hitro pridemo do težav s kuro in jajcem. Na nacionalni televiziji so ljudem stvari postale všeč, postale so hit, ljudje so po dovolj ponovitvah glasbo sprejeli in ugotovili, da je dobra. Nato so taisto glasbo pričakovali tudi od komercialnega radia. Ko pa je ta svet odšel iz etra nacionalne radiotelevizije, se ga je lahko znebil tudi komercialni radio. Tako že deset let ni bilo nove Siddharte, novega Dneva D. Danes bend z desetimi leti ustvarjanja velja za nov, mlad bend. Toliko časa potrebuje, da pride do ljudi.

PB: Ko človek potuje po svetu z avtom in prižge radio, se mi zdi, da nikjer ni tako malo lokalne glasbe kot prav v Sloveniji. Zdi se mi, da na odnos do slovenske glasbe in jezika nasploh kaže reklama za alpsko mleko, ki se v teh dneh vrti po televiziji. Oglašuje, da je mleko stoodstotno slovensko, pospremljena pa je z angleško glasbeno podlago. Kakšna je pa razlika med mlekom slovenske ali avstrijske krave?

JL: Uh, odlična poanta, se strinjam. Pred kratkim sem sedel v nekem lokalu in po radiu poslušal skladbo Sava šumi Dekameronov. In se ovedel, da imamo kvečjemu dva, tri stare slovenske baladne rokenrol evergreene. Govorim o skladbah, kot je Angie Rolling Stonesov. Drugi je še Oda Ireni, potem je pa že tako, da gre ali za popevko ali bolj za rokovsko progresivo. Oziroma so tovrstne skladbe mlajše, v osemdesetih in devetdesetih so seveda nastajale, imamo velike hite Martina Krpana, Lačnega Franza ... A ti niso toliko nabiti z nostalgijo, premladi so. In ko so pred leti izbirali neko podlago za Mobitelovo reklamo, so izbrali Kam si namenjen ... [zapoje]

PB: Bele vrane?

JL: Tako. Ampak to je predelava, ni slovenska skladba.

PB: Izbor gostov za Izštekane je vaš?

JL: Moj.

PB: Kdo bo naslednji gost?

JL: Katarina Ivančič in Dejan Lapajna, kantavtorski duo, čudovita stvar ... Ampak to bo ta petek, ko revija še ne bo izšla?

PB: Ne.

JL: No, potem bo pa 28. marca Vlado Kreslin. Po 13 letih sva se strinjala, da bi bil že čas, da spet kaj naredimo. Šli bomo v intimo. Ena od sopomenk za unplugged je stripped, 'okleščena, slečena' glasba, ki pokaže svoje bistvo ... Ko Vlado nastopa v Križankah ali v Cankarjevem domu, je ob njem na odru stalno vsaj deset ljudi pa še kakih deset gostov se zvrsti. V Izštekanih bo večino časa sam, obletavali pa ga bodo sateliti. Vlado sam s kitaro z repertoarjem, ki ga slišimo redko, tudi s komadi, ki jih sicer on sam prepeva ob tabornem ognju, v javnosti pa ne.

PB: V teh 20 letih Izštekanih se je zgodilo tudi marsikaj anekdotičnega. Kot takrat, denimo, ko je bend, ki ga je vaše povabilo obudilo k življenju, potem v pripravah na oddajo spet izdihnil.

JL: Ja, šlo je za gorenjski bend Prezrti. To je zgodba, ki priča, da so Izštekani zahtevna reč, stres za izvajalca. Tako mora v pripravi iz svojega početja, ki mu je bolj ali manj intuitivno ali načrtno sledil, kar naenkrat iztisniti nekaj drugega. Nisem zadovoljen s tem, da gost pride in odigra samo še en svoj koncert. To mora biti nekaj drugega, da bo tudi velik oboževalec, ki izvajalcu sledi na koncertih, ki pozna vse njegove albume, v Izštekanih slišal vsaj deset, 15 minut glasbe, ki je ni še nikoli.

PB: Novih komadov?

JL: Novih komadov ali pa tudi starih, drugače odigranih, z gosti itd. Načinov izštekovanja je veliko. Drugo je pa seveda sama izvedba, do katere Prezrti niti niso prišli, in je posebna, ker poteka brez občinstva. Igranje, razdajanje za druge, za potencialno dva milijona ljudi. [smeh] No, nekaj deset tisoč ljudi je gotovo pred sprejemniki v času Izštekanih, pri čemer ne dobiš njihovega odziva, je kar težko. Zato si ustvarimo vzdušje, podobno tabornemu ognju ali vaji, sedimo v krogu ... Ampak še vedno je naporno. Ta stres je bil za Prezrte usoden.

PB: Potem je bil neki pevec nekega benda, ki je namesto v oddajo odšel na potovanje po Italiji.

JL: Šlo je za Termite, reške pankerje z začetka osemdesetih, iz njih so med drugim izšli Let 3, ki so precej let mirovali. Leta 1996 so se znova sestali, imeli so čudovit špil na Novem roku in povabil sem jih v oddajo. Potem pa na dan oddaje, popoldne, klic: »Ne bo nas, pevec Predrag Kraljević je odšel v Italijo, dobil je neki posel.« Ves poparjen odpovem oddajo, nekaj ur kasneje pa še en klic: »Zavrnili so ga na meji, tako da lahko pridemo.« Prišli so, seveda z zamudo, je bil pa špil čisto odbit.

PB: Kaj bi napravili, če jih ne bi bilo?

JL: Nič, oddaje pač ne bi bilo. Verjetno bi vrtel glasbo, jo komentiral, morda na hitro v studio povabil kakšnega sogovornika ... Tudi takrat, ko so 14 dni pred oddajo razpadli Prezrti, oddaje ni bilo. Nisem na vrat na nos iskal nadomestnih gostov. Ne moreš pričakovati, da bi se v 14 dneh dobro izštekali.

PB: Ne bi mogli povabiti Vlada Kreslina in reči, naj skrpa nekaj?

JL: Ne bi želel postaviti Vlada v položaj, da bi odigral Izštekane, ki ne bi imeli visoke dodane vrednosti.

PB: In še tonski mojster se je nekoč sprl z gostom, da ta potem ni hotel igrati.

JL: Tonc je bil zelo našpičen ... Pred leti je na Radiu Slovenija vladala hujša tovrstna tehnokracija kot danes. Bali smo se tonskih mojstrov, vedli so se kot vladarji sveta, občutljivi za kakršnokoli pripombo, ni jih bilo pametno ujeziti. Gost je bil hrvaški glasbenik Tibor Belicza, manj znan, a provokativen in samosvoj. V pogovoru je osvetljeval svoje poglede in tonskemu mojstru so šli zelo na živce. Med premorom je prišel v studio in se zdrl na gosta, kakšen kreten da je, da to vse skupaj ni nič, in odšel. Tibor je reagiral mirno, a odločno: »Jure, jaz se ti globoko opravičujem, ampak mene je življenje naučilo, da mi takšnega dreka ni treba požirati. Jaz ne bom igral, dokler se ta človek ne opraviči.« Potem smo zavrteli še en posnetek pa še enega, se pogajali ... Priznam, da sem bil sam podložen tej tehnokraciji in sem Tiborja prepričeval, naj požre in nadaljuje, da bomo reševali po oddaji, da sem tudi sam marsikaj požrl v življenju, da lahko delam to, kar rad delam ... Pa je vztrajal, dokler se ni tonc pojavil in se res opravičil. »Veš, kaj je zdajle naredil?« me je vprašal Tibor. »Rešil je svojo službo. Ni se iskreno opravičil.« In prav je imel. Ampak je potem vendarle igral naprej.

PB: »Vsakih nekaj let me popade kriza, da bi odnehal, a si ne dovolim,« ste nekje rekli. Zakaj pa prihaja do teh kriz?

JL: Kanček se imam tudi za ustvarjalca, ne le za človeka z obrtno veščino. In ustvarjalne krize so pogosta reč. Ne vem, morda tudi zaradi tistega, o čemer sva prej govorila. Opravka imam s človeškim faktorjem, enkrat na mesec se ukvarjam z vedno istimi težavami, ki bi jih z nekaj več pozornosti zlahka odpravili. Po naravi sem marljiv, natančen, predan delu ... in to pričakujem tudi od drugih. Vendar zorim in se učim sprejemati, da ne more biti vse po mojih pričakovanjih. In po drugi strani moram poudariti, da imam v ekipi nekaj odličnih posameznikov, da v večini primerov delamo s precejšnjo lahkoto. Včasih me je pred začetkom kar strah za oddajo, da bo kaj narobe, ker so priprave tako neproblematične.[smeh]

PB: Ne gre za krizo naveličanosti nad medijem, omejenostjo radia?

JL: Niti ne. Sedemnajst let sem delal dve oddaji, druga je bila ponedeljkov Telstar. Enkrat sem čutil, da me Telstar popolnoma izpolnjuje, Izštekani pa so mi šli na živce. Čez nekaj mesecev pa obratno. In spet nazaj, dokler nisem ugotovil, da je to brez zveze. Radia pa še zdaleč nisem naveličan, zvok je zelo moj medij.

PB: Živimo v svetu, ki ga določajo vizualni mediji: TV, internet, mobilni telefoni ... Kje je tu prostor za radio? Včasih je bil glavni.

JL: Seveda, neko obdobje je vsak nov medij glavni, od klinopisa naprej. Ampak noben nov medij ne pokoplje obstoječih. Papir je še vedno tukaj. Radio kot le zvočni medij bo ostal, preprosto zaradi mobilnosti. Ni treba sedeti in nekam buljiti, to je ena glavnih praktičnih prednosti. Drugo so pa izrazne možnosti radia. Človeški um je tako narejen, da če mu ponudiš samo zvok, bo človeška domišljija zelo rada delala. Podobno je pri knjigi. Dokler bomo sposobni misli abstrahirati in zakodirati v črke na papirju ter jih potem spet odkodirati, bo ta medij živ.

PB: Je kaj neposrednih odzivov na vaše delo? Ljudje kličejo?

JL: Kakega množičnega odziva niti ni, ampak ko po Izštekanih prižgemo telefone, v cingljanju kar tekmujejo, ko prihajajo SMS-ji z odzivi. Dobivam bolj posamične komentarje. Srečam koga, ki mi reče: »Midva se sicer ne poznava, ampak oddajo poslušam že leta in je the best.« Tak odziv je dragocen. Dolga leta so minila od zadnje raziskave, mislim, da je bila opravljena še v devetdesetih, po kateri je Izštekane poslušalo 15 tisoč ljudi, kar je lep podatek. Moja ocena je, da vsaj nekaj tisoč do nekaj deset tisoč ljudi posluša Val 202 v tistem času. Seveda so Izštekani že po nekaj letih postali znamka, prostor izražanja, kanal, prek katerega lahko dobra muzika od glasbenikov prehaja k ljudem. V tem smislu znamka kot jamstvo za kakovost.

PB: Mislil sem bolj na odzive, ki so jih deležni televizijski novinarji. Spomnim se, ko sem nekaj časa delal v športnem programu TV Slovenija in niso minila ena poročila, da ni kdo klical in se pritoževal nad tem ali onim. Nekaj podobnega se vam je zgodilo s Telstarjem, če se ne motim. Ali niste dobili prijave inšpektorja zaradi nepopolnega prevoda ene od gostij, in sicer Hrvatice Rajke Smokvine Korbar v oddaji o šahistu Albinu Planincu?

JL: Drži in v naslednji oddaji smo objavili popravek. Sporni del oddaje smo korektno prevedli in dodali pojasnilo. Če mene vprašate, je bilo to pretirano ... Sem pa bil na koncu zelo čustveno nabite oddaje, ki je tekla v živo, nekoliko nastrojen in sem bleknil nekaj, kar je inšpektorju stopilo na žulj ... Ne spomnim se več, kaj. Tovrstno prevajanje lahko grozno razvleče pogovor in zdi se zelo odveč, ko pa domala vsi razumemo hrvaško ... A predpisi so taki, so tudi ljudje, ki ne razumejo hrvaško, prevod pač mora biti. Jaz pa nisem niti prevedel niti povzel dela govora te gospe, ki je bil izjemno čustven. Rekel sem: »Prevod ni potreben.« In to je šlo najbrž čez rob. S kakšno pravico pravim, da prevod ni potreben, če pa zakon tako veleva?

PB: Obstajajo inšpektorji, ki po službeni dolžnosti poslušajo radio?

JL: Kolikor vem, je inšpektor dejansko poslušal oddajo, ja. Morda po naključju.

PB: Na radio, najprej na Radio Študent, so vas pripeljali računalniki. Če se ne motim, je bilo to obdobje spectruma?

JL: Da, ta prvi široko popularni mikroračunalnik so predstavili 1982. Jaz sem ga dobil leta 1983, če se prav spomnim ...

PB: Mirko tipka na radirko?

JL: Ja, in to me je po svoje pripeljalo na Študenta. Pred tem sem bil tudi modelar, mladi kemik, imel sem polne omare steklovine in kemikalij. Znali smo zmešati svoj smodnik. Tisti, ki mi je malo raztrgal kožo na trebuhu, sicer ni bil moj, ampak iz nekih nabojev.  Soliter, žveplo ... Hm, kaj še? Formule se ta trenutek ne spomnim, vem pa, da si moral v lekarno po soliter, ki si ga dobil pod pretvezo, da boste doma delali klobase, ker je to konzervans. Tudi s hipermanganom, ki je darovalec kisika v kemijskih reakcijah, smo delali burne stvari. Skratka, spectrum je bil pač eden od hobijev, ki sem se mu predajal. Sem pedanten človek, po duši arhivar, in imel sem bogato zbirko programov, popisano v zvezku, shranjeno na kasetah, urejeno, tik tak ... In to je prišlo na ušesa uredniku tako imenovane softver redakcije na Študentu, ki je programe za spectrum pošiljal v eter, vsakih nekaj dni drugega. Potreboval je zamenjavo za Jonasa Ž, ki se mu tega ni več ljubilo urejati. Poslušal pa sem Študenta že prej, novi val, pank in hardcore, snemal sem to glasbo na kasete ... No, potem sem čez glasbo na te kasete posnel programe za spectruma. Kasneje sem šel študirat računalništvo, a sem hitro videl, da ne bom programer, da se tudi ne bom se ukvarjal hardverom, z enicami in ničlami, ampak da grem nikamor.

PB: Nikamor?

JL: Na fakulteti za računalništvo so bile tri smeri. Strojna oprema, programska oprema in informatika oziroma, kot smo rekli v žargonu: hardver, softver in nowhere. Vedel sem, da bom informatik, ker me je to zanimalo. Uporaba tehnologije, informacijska tehnologija pri stiku s človekom, s sistemi, s procesi. To me je zelo privlačilo in v tem se bil na faksu kar dober.

PB: Če se ne motim, ste hoteli delati diplomo iz prepoznave ali sinteze govora?

JL: Ja, ampak me je profesor opozoril, da je zadeva tako kompleksna, da če bom hotel delati na tem, se bom ukvarjal s čisto majčkenim drobcem, meni pa so domišljijo burile predvsem možnosti uporabe te zadeve. Na tem delajo ekipe že desetletja.

PB: Eno sebično vprašanje: tale pogovor snemava na diktafon. Čakajo me ure pretipkavanja. Kdaj bodo na trgu uporabni programi, ki bodo to opravili namesto mene?

JL: Dobro vprašanje. Diplomo sem potem zastavil na drugi ravni. Lotil sem se digitalizacije avdiovizualnih arhivov in na koncu diplome sem nanizal nekaj vizij, kako bo z uporabo digitaliziranega avdio- in videoarhiva. Ena od stvari danes že živi. Mobilni telefon lahko nastaviš na zvočnik in po nekaj sekundah ti pove, katera skladba se vrti po radiu. Prepoznavanje vzorcev zvočnega signala ni več nikakršen tehnični problem, glasbeni arhivi so digitalizirani, program hitro poišče ujemanje in odgovori. Stvari dvigniti na malo višjo raven, kar je srž vašega vprašanja, se pravi, da bi melodijo samo zažvižgal, program pa bi našel naslov pesmi, tukaj pa nastopijo težave. Program mora iz signala izluščiti napev, melodijo, notni zapis, najti ujemanje, oceniti, ali je to pravo, ter ponuditi odgovor, kaj sem zažvižgal. Podobno je z govorom, a je očitno laže izdelati sintetizator govora, saj jih že imamo, kot pa program za pretvarjanje v zapisano besedilo. Tudi tega sem se v diplomi dotaknil, se pa s tem nisem naprej ukvarjal, tako da žal odgovora na to nimam. Z veseljem bi posodil svoj glas, njegovo esenco, barvo, fragmente, posnetke za kak sintetizator govora.

PB: Na radiu ste začeli kot tehnik in — tako pravite nekje — vas je zgrabil kot medij. Kaj vas je zagrabilo?

JL: V osnovni šoli sem pod mentorstvom učitelja tehniškega pouka upravljal šolsko ozvočenje. Bil sem eden od dveh, ki sva bila zaradi tega frajerja, ker sva pred proslavami nosila okrog zvočnike in jih postavljala, stala za mešalko, in kadar nama je učitelj prepustil gumbe, sva bila največja carja na svetu in bila najbolj srečna. Poleg tega smo imeli šolski radio, po katerem sem tudi kdaj govoril ali recitiral. Leta 1984, ko je Jure Franko na olimpijadi v Sarajevu osvojil kolajno, so naju s sošolko Olivero poslali v sobico zraven zbornice in v mikrofon sva se drla: »Imamo jo! Kaj? Medaljo, vendar!« Tako s tehniške kot z izvajalske plati sem se tega dotaknil, ampak saj je bilo tudi tisoče drugih otrok, ki so počeli isto, iz teh zgodnjih korakov ne bi pletel preveč pomenov. Dejstvo pa je, da sem zelo slušen človek. Dogaja mi, če zaprem oči in poslušam.

PB: Pa ste kljub temu na Radiu Študent padli na prvi avdiciji za spikerja. Se spomnite, kaj so zahtevali od vas?

JL: Tega se ne spomnim, lahko pa posplošim, saj sem pozneje tudi sam vodil avdicije ali bil v komisijah, in vem, kaj zastavljajo kandidatom. Mislim, da sem precej nosljal. Nekaj sem se tam šel in čutil sem, da je brez zveze, niti ne prepotentno, bolj zaradi nevednosti. Nisem vedel, kako naj govorim, da bo prek mikrofona dobro zvenelo. Človek posluša zvočnike in tisto zveni dobro, nato pa gre in pove nekaj v mikrofon s svojim glasom. Če ni vešč tega početja, bo najbrž zvenelo blazno čudno. Šok je podoben tistemu, ko prvič slišiš posnetke svojega glasu. To sem jaz ali kaj? V glavi se slišiš popolnoma drugače, kot te slišijo drugi. Tega se je treba najprej navaditi, modulirati svoj govor tako, da bo prek medija, mikrofona, vse tehnike z zvočnikom na koncu dobro zvenelo. Tako kot se navadiš inštrumenta, da iz njega izvabiš pravi zvok.

PB: Kljub temu vas je vodja napovedovalcev Matej Rus povabil na govorne vaje. Govorne vaje? Mislil sem, da sodite med tiste naravne talente, ki jih niso potrebovali.

JL: Treba se je naučiti predvsem branja. Govor delimo na neposredno upovedovanje — zdaj sproti artikuliram misli in govorim — ali na reproduktivno govorjenje, pri katerem je besedilo pripravljeno vnaprej. In tudi tu je več načinov. Lahko se pesmico naučim na pamet in jo recitiram, lahko gre za gledališko vlogo, ki jo več kot deklamiram, jo interpretiram, dovršeno izdelam, ali pa s papirja besedilo sproti skeniram z očmi in prevajam v govor. Prav v tem zadnjem je ogromno pasti. Že sto let poznamo tehniko, ki nam omogoča zapis govora in njegovo reprodukcijo, ampak ko pripravljamo radijsko oddajo, gremo tehnološko v srednji vek. To, kar naj spiker pove, zapišemo na papir, govor zakodiramo v črke. Silovito komunikacijsko ozko grlo. Pri odkodiranju teh črk je potrebne veliko veščine, intuicije in tudi kanček umetnosti, da dosežemo dobro govorno interpretacijo zapisanega besedila. Tega se je treba naučiti.

PB: Ko smo se na uredništvu odločili za vas, je iz ženskega dela redakcije padel kompliment: najbolj seksi glas v Sloveniji. Ste že kdaj dobili kakšnega podobnega?

JL: Sem. Mnogi opevajo moj glas.

PB: Ob tem sem se spomnil filma Ona, v katerem se Joaquin Phoenix zaljubi v ženski glas računalniškega programa, glas Scarlett Johansson. Ste dobili kakšno hrepenečo izjavo samo na podlagi svojega glasu?

JL: Kdaj že, ampak nobene ni bilo, ki bi se smrtno zaljubila vame samo zaradi tega. Kaj naj rečem ... To je čudovit dar in jaz ga razumem kot vstopnico do src in možganov ljudi.

PB: Ko govorimo o glasovih, rečemo, ta glas je žameten, prijeten, možat ... ampak to so vse laične opredelitve. Ali vemo, ali stroka ve, zakaj je neki glas prijeten in drugi ne?

JL: To lahko obravnavamo kvečjemu celostno. Ne uporabljamo tehnoloških kriterijev v smislu, ta ima pa tako in tako lego glasu, tak spekter, tako barvo, ampak nas pač prepriča z neko toplino, z zaupanjem, ki ga vliva, jasnostjo itn. Konkretni kriteriji so na področju pravorečja, ali napovedovalec zna pravilno izgovarjati večino besed. Znane so seveda tehnike sproščanja in dihanja za dober govor ... Ne vem pa, kaj dela moj glas bolj seksi od drugih, kot pravite. Seveda je sčasoma postal prepoznaven, in tudi to je del tega. Sliši se ga, ljudje ga prepoznajo, uskladiščen je nekje v malih možganih.

PB: V medijih, tiskanih kot govorjenih, radiu in televiziji, je v zadnjih 20 letih prišlo do pluralizacije in demokratizacije. Več jih je in več različnih ljudi piše, govori v mikrofon. So zaradi tega mediji boljši? Do zasebnih radijskih postaj ste bili zelo kritični: »onesnaževanje našega kulturnega okolja«, »poneumljanje ljudstva« ...

JL: Po dobrih 20 letih ne le pluralizacije, ampak tudi komercializacije lahko rečemo, da ni bolje, kot je bilo. Tako kot v marsičem ni bolje. Najnovejši album skupine Zaklonišče prepeva nosi naslov Samo, da prođe demokratija in podnaslov I da opet zaživimo ko ljudi. Kaj naj rečem? [smeh] Regulacija je tista, ki je umanjkala, ta pa je lahko tudi nedemokratična. Ampak, jebeš demokracijo, razsvetljeni absolutizem nam manjka. Resno mislim. Eter je omejeni naravni vir, na voljo je le toliko in toliko frekvenc, ki jih je treba regulirati, dodeliti tistim, ki so do njih na neki način upravičeni.

PB: Je to dovolj dobro regulirano?

JL: Vem, kam merite. Verjamem, da so na ravni Agencije za komunikacijska omrežja in storitve stvari urejene in skladne s predpisi, ampak večkrat pravim, da je eter prostor javne besede, javne komunikacije. Del smo prepustili trgu in vidimo, kam nas je pripeljalo. V imenu dobička se ne sme delati česarkoli. Poneumljati ljudi v tem imenu že ne bi smeli. Ampak takšno mnenje je že nedemokratično in zdaj dregava v paradoks demokracije. Človeku moraš dopustiti njegovo mnenje, pa čeprav je neumno, celo če je nedemokratično. Spomnim se filma, v katerem je Walter Matthau igral demokrata in njegove izjave: »V demokraciji moraš pustiti dreku, da je drek.«

PB: Na Pop TV poučujete novinarje?

JL: Ja, nekaj ur na teden jim svetujem na ravni govora, predvsem govorne interpretacije, pravorečja, včasih tudi jezika bolj na splošno. Po malem bdim nad njimi, ravno včeraj sem gledal 24 ur. Tega bo treba opozoriti na to, onega na to ...

PB: Na kaj, recimo?

JL: Eh, ko reče trieset. Trideset je! Tam je d, treba ga je izreči.

PB: Na Radiu Študent ste bili 12 let in odšli, ker se je vaš čas iztekel, tako sem prebral. Iztekel po naravni poti?

JL: Ja. So sicer avtorji, ki na Radiu Študent še v zrelih letih delajo oddaje, ki jih ne bi mogli nikjer drugje. To je kul. Ampak moje delo ni nišno, sem splošni medijski delavec, ki ne sme dočakati penzije na Študentu. Tako da je bilo dovolj. Če sem hotel to še početi, sem moral drugam. In dobil sem povabilo na nacionalni radio.

PB: Bi kaj spremenilo, če bi tudi Radio Študent rasel z vami? Dobil, denimo, nacionalno frekvenco?

JL: Ne gre za rast, gre za staranje. Radio Študent bi se lahko postaral z menoj ali pa jaz z njim, pa bi bilo to brez zveze. Zakaj nikoli ni dobil nacionalne frekvence, pa ne vem. Škoda, zmeraj so bile kampanje za to, a vse doslej neuspešne.

PB: Spremljate težave, v katerih se je znašel?

JL: Ne zelo aktivno, ampak ja. Gre za igro denarja, to je jasno. Težnje so tako ali tako stare, denarja je vse manj, tudi ŠOU stiskajo. Založba Beletrina se je že osamosvojila in reciva, da je to okej, da se je to zgodilo po naravni poti, da poišče svoje vire financiranja mimo Študentske organizacije, ki jo je prerasla. Tam ne vidim nekega problema, čeprav gre tukaj tudi za vprašanje intelektualnega, kulturnega prestiža. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani mora imeti svojo založbo, svoj časopis, Tribuno, in svoj Radio Študent.

PB: Saj to pravi že omenjeni Jože Vogrinc: »Če se ŠOU znebi vseh teh reči, s čim bo pa potem upravičeval svoj obstoj? Z boni za študentsko malico?«

JL: Če so razlogi za njegov obstoj študentski boni in študentske žurke ... V redu. Ne bi rad bil zoprn, ker je to seveda eden od zelo pomembnih namenov študentske organizacije in se je tudi Radio Študent rodil iz tovrstnih vzgibov. Po študentskih nemirih leta 1968, ki pri nas sicer niso izbruhnili, bi pa morda lahko, so spoznali, da morajo okrepiti prostočasne dejavnosti študentov. In so dobili igrišče za mini golf ter radio. Za igračkanje, da ne bi delali neumnosti.

PB: Na nacionalni radio ste prišli s pomislekom, kako bo z motivacijo tam zaposlenih. Sami ste se večkrat označili za perfekcionista in deloholika, RTV velja pa za nekakšno gnezdo delomrznežev, ki jih rešujejo honorarci. Gre zgolj za stereotip?

JL: To je stereotip, ki ne drži. Naj ga presežem z Ježkovo anekdoto. Ježek je dolga leta delal v tej hiši, bil nekaj časa celo njen direktor, a se je grozno slabo počutil na tem položaju in mislim, da je odstopil. Nekoč je pred RTV srečal znanca, malo sta poklepetala in pravi ta znanec: »Lepa hiša, Frane. Koliko ljudi pa dela v njej?« Ježek malo pomisli in pravi: »Približno polovica. « V tem je veliko resnice. Vsaj polovica zaposlenih na RTV Slovenija gara, dobro dela svoje delo. Delomrzneži pa ... najbrž so, kot še marsikje.

PB: In to ogromno, če jih je polovica?

JL: Te ocene si ne drznem podati, polovica, ki jo omenjam, pač izvira iz te anekdote. Kar je žalostno, ni to, da naj bi delo zaposlenih na RTV reševali honorarci, ampak da honorarci – danes bi jim bolj upravičeno rekli prekerci – ustvarijo zelo veliko programa, največ jih je med tistimi, ki neposredno ustvarjajo program, v režiji jih je bistveno manj. Ko pride kriza, se najbolj klesti prav pri njih. To je problem javnih zavodov po vsej državi, problem kulture nasploh. Honorarji samozaposlenih, zunanjih, prekernih sodelavcev so naenkrat strošek, ki si ga javni zavod ne more več privoščiti. Če bodo šle stvari tako naprej, ne bo več projektnih razpisov, ker ne bo več denarja zanje, javni zavodi, vse te hiše, vse te organizacijske strukture, tajnice, direktorji, vsa ta režija pa bo sama sebi namen. Denar, namenjen kulturi, bo porabljen samo še za to. Kaj pa živa kultura?

PB: Če se ne motim, sodite med te prekerce tudi vi?

JL: Ja, samozaposlen sem. Na RTV-ju nisem bil nikoli zaposlen, nikoli se nisem za to potegoval, res pa je, da me tudi vabili niso.

PB: Ko dobi Rosvita Pesek svojo televizijsko plačo, je to njena stvar, vaš RTV-jevski dohodek pa pristane na Supervizorju. To se mi že ne zdi pošteno.

JL: Ja, tudi v tej točki nismo enakopravni. Ampak ne navijam za to, da bi bilo treba moje prihodke in prihodke mojih sorodnih kolegov skriti. Raje bi razmislil o objavljanju plač. Menim, da bi bilo treba omejiti razmerje med plačami na ena proti deset, maksimalno. Še to je nečloveško. S kakšno pravico si direktor jemlje 200-krat višjo plačo od receptorja?

PB: »RTV je na medijskem področju vodilna organizacija v Sloveniji, ki zlorablja mlado delovno silo, da dela prekerno.« Hude besede. Je bil kakšen odziv?

JL: Ne, nobenega odziva ni bilo. Sem ga pričakoval, pa ga ni bilo. Gre za splošen trend, ne gre samo za RTV. Ampak če gre za javni zavod posebnega pomena, ki opravlja posebno poslanstvo, potem ni prav, da na nekaterih ravneh ravna kot hud kapitalist.

PB: In še en citat: »Samozaposlitev je zadnji žebelj v krsto delavskih pravic, to mi postaja po vseh teh letih na svobodi jasno. Samozaposlitev bi morala biti res zgolj izbira, in ne prisila.« Se strinjam. Kaj pa lahko naredimo?

JL: Za začetek lahko začnemo dosledno izvajati delovnopravno zakonodajo. Delodajalcev ne primemo, ko prekerizirajo tiste, ki bi jih morali zaposliti, čeprav sodna praksa kaže, da je to po navadi dobljena pravda. Večina ljudi, ki se spravi tožiti tiste, pri katerih je honorarno delala, doseže svoje. Kaj sploh je pravna država? Na tem področju smo Slovenci s svojim hlapčevstvom še vedno bolni v glavah. V pravni državi ne samo da sodišča delujejo in kaznujejo tiste, ki ravnajo narobe. To ni bistvo pravne države. V pravni državi se ljudje držijo zakonov. Mi smo jih pa vajeni eskivirati, stoletja smo jih. Hlapec ne naredi niti trohice več, kot je nujno treba, če je le možno, lovi krivine. Tukaj je naš problem. Seveda lahko izboljšamo učinkovitost sodišč, povečamo kazni, zakone napravimo strožje, ampak dokler se jih ne bomo držali, dokler bo naša folklora izogibanje predpisom ... Eh.

PB: Ste bili na demonstracijah?

JL: Bil. Ne na vseh. Najbolj se spomnim prvih oktobra predlani, ko so jih organizirali sindikati. Na jok mi je šlo, ko sem videl, kako so ljudje v tej deželi ponižani. 

PB: Sodite med medijsko prepoznavne, kritične ljudi, mnenjske voditelje. Kakšna želja po močnejšem družbenem, političnem angažmaju, kakšna ponudba?

JL: Nikoli me ni nihče vabil v politiko. Včasih sem imel tako, filozofi bi rekli, nedolentno mnenje o politiki, češ da je politika kurba in se itak ne da nič narediti, ampak ... Mislim, da mora človek doseči zrelost, in ko se mu ponudi priložnost, tudi kaj narediti, ne samo bentiti. Te priložnosti pri meni še ni bilo. In če bi se mi v tem političnem sistemu ponudila, je vprašanje, ali bi jo bil pripravljen sprejeti. Vse bolj sem prepričan – in to prepričanje ni od včeraj – da je treba ta sistem spremeniti.

Intervju: Tadej Golob

Foto: Bor Dobrin

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri