Intervju: Darko Brlek

  • 12.09.2013

Pogovor z direktorjem in umetniškim vodjem Festivala Ljubljana o velikih glasbenih mojstrih (in mojstricah), ki mu jih uspe pripeljati v Ljubljano, o zamujeni priložnosti pri novem Kolizeju, o slovenskem imidžu, ki nas vse drago stane, o Zoranu Jankoviću pa mladi ženi in stari barki.

(Foto: Bor Dobrin)

Naj mi prebivalci Maribora in drugih konkurenčnih mest oprostijo, ampak Ljubljana je – če ne že ravno najlepše mesto na svetu – prav gotovo prijetno majhno mesto, urejeno, ob­vlad­ljivo s kolesom, znosno z avtomobilom, zeleno s svojimi drevesi in parki in Rožnikom in za svojo velikost ima neverjetno pestro ponudbo vsega.

Po zaslugi našega sogovornika ima tudi resno, zahtevnejšo, visoko, elitno, poletno – izberite sami – kulturo. Darko Brlek je k Festivalu Ljubljana prišel leta 1992, najprej kot umetniški vodja, kmalu pa je postal še njegov direktor in obe funkciji ohranil v svojih rokah do danes. Pred tem je bil kratek čas direktor ljubljanske Opere in pred tem šest let prvi klarinet njenega orkestra. Še prej je diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo pri prof. Mihu Gunzku in se potem izpopolnjeval pri solokla­rinetistu Berlinske filharmonije Aloisu Brandhoferju in pri Beli Kovacsu na Visoki šoli za glasbo v Gradcu. Kot mlad glasbenik je dobil več prvih nagrad na različnih tekmovanjih glasbenikov in tudi študentsko Prešernovo nagrado. Nato je tudi igral v Godbi milice, se pravi današnje policije. Še prej, seveda najprej, je bil rojen v Lancovi vasi pri Ptuju pred skoraj pol stoletja.

Dvaindvajseto leto že sedi v svoji pisarni v Križankah, ki mu jih je uspelo ohraniti v mestnih rokah pred denacionalizacijskimi zahtevami Cerkve, in snuje trimesečni poletni program festivala in drugih prireditev, ki sodijo pod njegovo okrilje. Obenem predseduje Medna­rodnemu združenju festivalov, skrbi za upravljanje ljubljanskega gradu in vzpenjače nanj, pa tudi še vedno vadi in nastopa kot klarinetist. Vse to z občudovanja vredno zagnanostjo.

PB: Ogledal sem si posnetek pogovora vaše sodelavke Hermine Kovačič z dirigentom oziroma kapelmeistrom leipziške Gewandhouse Riccardom Chaillyjem, ki bo v Ljubljani dirigiral 9. Mahlerjevo in 9. Beethovnovo simfonijo in ki je zase rekel – ob naštevanju vseh državnih odlikovanj, ki jih je prejel –, da je preprosto vojak glasbe, soldier of music. Osebno ga seveda ne poznam ...

DB: Tudi jaz ne. [smeh]

PB: Mi pa deluje kot prijeten človek. Se motim?

DB: Ja, je prijeten, je pa tudi zelo zahteven. Glede vsega. Najprej smo želeli, ker nismo vedeli, ali bo v Cankarjevem domu končana prenova ali ne, pripraviti koncert v poletnem gledališču, pa ni pristal, tako da je bilo zaradi tega kar nekaj rulete z datumi. Pogodbo sem podpisal, čeprav sem jih seveda obvestil, da še nimamo zagotovljene dvorane in da upamo, da bo, nisem pa še imel pogodbe s Cankarjevim domom.

PB: Zakaj pa ni Chailly pristal na Križanke?

DB: Ker ne želi nastopati zunaj. Po drugi strani je pa prav Gergijev presenetil, ko je brez težav rekel ja za koncert 30. julija. Smo pa najeli neko italijansko zadevo, školjko, ki je precej izboljšala akustiko, kar smo lahko opazili že na Rekviemu, tako da upamo, da bo v redu. Tudi Chaillyjev koncert bi bil v redu, sem prepričan.

PB: Chailly bo z orkestrom nastopil 28. in 29. avgusta. Domnevam, da takrat ne boste na dopustu?

DB: Saj jaz nikoli nisem na dopustu. Včeraj sem bil na podaljšanem vikendu, ker imam majhno hčerko, pa si potem vzamem kak­šen petek ali ponedeljek, če program to omogoča. Sicer bom pa tukaj dežural do 10. septembra. Vsekakor bom Chaillyja takoj po prihodu pozdravil, sprejeli ga bodo pa moji sodelavci, ki poskrbijo za to, da se ga počaka na letališču, da se ga odpelje v hotel ... Vsakega od teh gospodov, tudi druge umetnike. Potrudimo se, da so zadovoljni in zato čim boljši na odru.

PB: Koliko prej pa pridejo v Ljubljano?

DB: Kakor kateri. Po navadi dan prej, za večje stvari, ki se pripravljajo dalj časa, seveda ustrezno prej. Za Briljantino že kak­šen teden prej, ker bodo postavili predstavo. Tudi Bejart Ballet iz Lozane je bil tukaj že dva dni pred nastopom, ker je predstava zahtevala dva dni vaj, tehničnih priprav, pevci za Rekviem so bili tukaj skoraj teden dni prej ...

PB: Kaj pa recimo Bolšoj teater z balet­no predstavo Labodje jezero?

DB: Bolšoj teater je bil pri nas že velikokrat, gostovali so štirikrat s sedmimi raz­ličnimi naslovi.

PB: Omenjam, ker sem prebral, da so za Labodje jezero uporabili za naše razmere ogromno opreme.

DB: Ja, in prav tako za Borisa Godunova in za predstavo Jevgenij Onjegin.

PB: So bili to vaši logistično najzahtevnejši projekti?

DB: Ja, in v podobnem rangu sta zdaj dve Wagnerjevi operi v izvedbi Mariinskega teatra iz Sankt Peterburga. To je tudi za Cankarjev dom izjemno tehnično zahteven projekt, ker bodo morali spajati po dva vlaka skupaj zaradi nosilnosti težkih predmetov scene.

PB: Se morate kot direktor in umetniški vodja ukvarjati s takimi podrobnostmi?

DB: Ukvarjam se z njimi na nivoju spre­jemanja odločitev. Seveda se ukvarjam. Vedno vem, kje so težave, in z njimi se mora ukvarjati tudi direktor katere druge institucije, v tem konkretnem primeru Rotovnik. [smeh] Tehnični direktorji oziroma tehniki povedo, ali je sploh mogoče. Mimo stroke se ne da, in če bi rekli, da ni mogoče, potem tega gostovanja ne bi bilo. Kako boš kaj izpeljal, če pa lahko vse skupaj pade po tleh? [smeh] Tukaj ni heca. Tudi v Križankah so omejitve, pa se trudimo in prirejamo tehnično najzahtevnejše prireditve, kot so Bejart, Romeo in Julija, lani Pandur in še prej Hamlet s tistim tekočim trakom ... Torej, naš cilj je vsekakor izvesti predstavo, ampak včasih pa trčiš ob težavo, zaradi katere ne moreš z glavo skozi zid.

PB: Približno pol festivala je za vami. Kako ste zadovoljni z njim?

DB: Zelo. Najprej z vremenom, ker smo imeli srečo, da med predstavami ni niti enkrat deževalo. Potem sem zadovoljen z obiskovalci, ki jih je več kot lani, vse je polno. In seveda tudi z nastopajočimi. Nekaj težav smo imeli na drugem koncertu 2Cellos, in sicer z ozvočenjem, pa še zdaj ne vemo, zakaj. Mislim, da je šlo za kombinacijo tehnike in človeškega dejavnika. Prej so naši fantje že ves mesec uporabljali isto ozvočenje, pa ni bilo no­benih težav. Na tem koncertu sta bila za ozvočenje zadolžena tonska tehnika skupine 2Cellos, poleg tega se je koncert začel nekaj pred prižiganjem javne raz­svet­ljave in je prišlo do padca električne napetosti. To ni prineslo težav, te so se pojavile ob ponovnem dvigu napetosti. Točno takrat se je zgodil prvi mrk. Vemo, da je takrat požgalo, porezalo občutljive aparature, ki so jih morali po drugem poku zamenjati. Tehniki imajo vedno priprav­ljen back up in potem se je koncert normalno odvil do konca.

PB: Pa saj sta izvajalca tudi te težave uspela premostiti s humorjem.

DB: Ja, seveda. Stjepan [Hauser] je pri nas igral že petkrat, šestkrat v zadnjih nekaj letih, Šulić [Luka] pa tudi enkrat ali dvakrat pri Mladih virtuozih.Darko Brlek

PB: Pravite, da je več obiskovalcev kot lani. Katerih? Domačih, tujih?

DB: Več je tujih, ampak tisto, kar je najbolj opazno, je pa to, da je več tudi obiskovalcev iz drugih krajev Slovenije. Tudi po zaslugi avtocestnega križa. Opažam vse sorte tablic. Pridejo malo prej, še nekaj pojedo, pred prireditvijo ali po njej, če ni predolga. Zelo sem vesel, da se je začela ta dnevna migracija na kulturne dogodke v Ljubljano. Ampak koliko pa je iz Murske Sobote do Ljubljane, pa je to skoraj najdlje? Uro in pol.

PB: Kaj lahko sklepate iz tega? Da kriza ni tako huda, kot vsi govorimo?

DB: A, kriza je, pa še kakšna! Potem je pa tu tudi kriza ljudske pameti oziroma neumnosti. Kar nekaj prirediteljev imamo, ki so mislili, da je organizirati koncerte nekaj povsem preprostega. In seveda jim je ogromno koncertov odpadlo. Zato imamo inflacijo koncertov, slab imidž, ker ko ljud­je kupijo vstopnico za koncert, ki potem odpade, naslednjič vstopnice ne kupijo več. Tukaj so še različne akcije, ki po­menijo popolno razvrednotenje naše dejavnosti in na katerih lahko pridete do vstop­nice že za 2,90 evra. Nisem za to, da vstop­nice ne bi bile poceni, moramo pa paziti na mejo, do katere lahko gremo, da ne bi zrušili sistema. Na naših priredit­vah, ne glede na to, ali so v Križankah ali na Kongresnem trgu, alkohola ne točimo. Je na začetku, v odmoru in na koncu. Ljudje pridejo poslušat. Nekateri priredi­telji pa namenoma začnejo koncert dve uri po napovedanem času in opremijo koncertno prizorišče s šanki. Pa jih razumem, ker nekako pa morajo pokriti razliko med 2,90 evra in realno ceno prireditve [smeh], ne vem pa, ali je to pravi način. Da mladim ljudem ponudiš čim več alkohola. To se mi zdi tudi moralno sporno.

PB: Nekoč ste rekli, da najprej poidejo tiste najdražje vstopnice. Še vedno?

DB: Še vedno, jih je pa tudi najmanj. Ampak tisti, ki dejansko vedo, kaj gredo poslušat, si kupijo najdražje vstopnice, in to takoj, že aprila.

PB: Pokrovitelji menda ostajajo.

DB: Ostajajo, čeprav sem bil letos že zelo zaskrbljen, pa še vedno nismo na lanskem nivoju. Se še trudimo. Pri nas je pokroviteljev vse manj, pa tudi tisti, ki ostajajo, imajo vse manj denarja. Prišlo je do lastniških sprememb in v veliko primerih v slovenskih podjetjih niso več slovenski lastniki.

PB: Se njihov odnos do pokroviteljstva potem razlikuje?

DB: Ja. Zato zdaj mi ne glede na to, da je izjemno težko, ob dogovarjanjih za gostovanja iščemo sponzorje tudi v tujini, torej v državi, iz katere prihaja velik ansambel. Konkretno, zdaj, ko zapiramo poslovanje ob gostovanju Mariinskega teatra, se pogovarjamo z dvema velikima ruskima podjetjema. Poleg domačih, Rika, Geoplina, Krke, ki imajo posel na ruskem trgu.

PB: Proračun ostaja pa enak kot v preteklih letih? Nekaj več kot dva milijona?

DB: Dva milijona in pol. Od mesta dobimo milijon, manjkajoče pa moramo zbrati sami s pokrovitelji in vstopnicami.

PB: Tudi Ljubljano, ne samo vaš festival, naj bi obiskalo več gostov kot v pretek­lih letih in nekje sem zasledil podatek, da naj bi bilo kar 40 odstotkov vsega turizma v Evropi kulturni turizem. Kako je s tem pri nas? Kolikšen delež tujcev, ki hodijo po Ljubljani, lahko pripišemo dejavnostim, kot je Festival Ljubljana?

DB: Bi kar rekel, da 40 odstotkov. Pa to ne pomeni, da pridejo zaradi nas, lahko so v Ljubljani zaradi drugih prireditev, tudi brezplačnih. Kulturo predstavlja tudi kulinarika, predstavljajo jo vina, področji, ki sta se izjemno razvili v zadnjih letih. Ne samo kulturni, rekel bi urbani turizem je tisto, kar pritegne ljudi v mesta, ki vlagajo v svoj razvoj. Ljubljana je eno takih mest, kar se tudi zlahka opazi, če se sprehodiš po mestnem središču, pa tudi drugje, na Ježici z Laguno in Aquaparkom v BTC-ju in podobno. To so zgodbe, ki pritegnejo. Po drugi strani pa seveda ljudje v Ljubljani lahko vidijo Gergijeva, prej omenjenega Chaillyja, Briljantino z West Enda ... Tudi program je pomemben in lahko ga vidijo za nekajkrat manj denarja kot kje drugje. Tudi v Mariinskem v Rusiji so vstopnice zelo drage. Pred leti, ko je Gergijev dirigiral opero Turandot v Salzburgu, so bile tam najdražje vstopnice po 500 evrov. Pri nas stane najdražja 69 evrov. [smeh]

PB: Pa Avstrijci vedo za to?

DB: Vedo, vedo. V Avstriji smo ob objavi programa pripravili kar tri novinarske konference. Prvo v Celovcu na našem veleposlaništvu, ki je bila zelo dobro obiskana. Drugo v mestni hiši v Gradcu, kjer nas je gostil župan Siegfrid Nagl in ki se je je udeležil tudi naš župan Zoran Janković, in tretjo v mestni hiši na Dunaju z županom Michaelom Häuplom in ponovno z Zoranom Jankovićem. To se pozna. Konference so povzeli ÖRF pa tudi časopisi, naša investicija je bila pa samo to, da smo morali sesti v avto in se z materiali odpeljati tja. Tudi v Trstu smo pripravili novinarsko konferenco, že tradicionalno, in od tam imamo tudi ogromno gostov, sploh zdaj, ko je zaradi denarja ugasnil njihov operetni festival. Tudi v Zagrebu smo bili.

PB: V svojem programu ste zapisali: »Naše osnovno poslanstvo je dober program, kulturni turizem naj bo njegova posledica.« Zakaj se vam je zdelo to pomembno poudariti?

DB: Ker je prav program tisti ... Seveda je tukaj še cel kup reči. Avditorij pa servisi, kot je gostinstvo in vse drugo, ampak osnova vsake zgodbe je pa vendarle program. To so, kako bi jim rekli, uprizo­ritvene umetnosti in ni treba biti všečen. Lahko si jim všeč ali ne, ampak moraš biti kvaliteten in spodbujati moraš raz­pravo, odzivnost.

PB: Sam sem ta stavek razumel tudi tako, da boste vi že opravili svoj del posla – izvedli kvaliteten festival –, drugega, turističnega, mora pa kdo drug. Ali turistične agencije sledijo vašim prizadevanjem? Ponujajo kakšne svoje festivalsko naravnane aranžmaje?

DB: [smeh] Kar se tega tiče, moram reči, da imajo turistične agencije očitno še vedno preveč denarja. Slabo nam sledijo, pa jih kličemo, jim ponujamo celo nižje cene vstopnic, ampak je očitno najlažje zaslužiti tako, da pokupiš tuje aranžmaje in jih prodaš Slovencem. Če v Egipt letiš iz Gradca ali Salzburga z njihovo agen­cijo, stane to približno 30 odstotkov manj kot če z Brnika z našo. Tako je lažje, ampak mislim, da bo na tem področju tudi kriza naredila svoje. Incoming turizem je izjemno pomemben. PB: Za razliko v ceni med recimo Gergijevim v Salzburgu in Ljubljani lahko mirno plačaš še hotel v Ljubljani, večerjo ...

DB: Pa tudi slabih hotelov nimamo v Ljub­ljani. Sam ogromno potujem. Union, Lev, tudi Mons, Austria Trend in butični hoteli po središču Ljubljane in Plaza v BTC. To so odlični hoteli.

PB: Dr. Fran Vatovec, pobudnik ljubljanskega kulturnega festivala, je ob ustanovitvi tako pogumno zastavil: »Ljub­ljana naj bi postala Salzburg, Verona, Bayreuth, Edinburg na evropskem jugovzhodu.« Je?

DB: Je. Imel je vizijo, vedel je, kaj hoče, in sam sem vesel, da sem del te zgodbe. To drži.

PB: Kdaj je postala Ljubljana to, kar si je zastavil dr. Vatovec?

DB: Ljubljana ima dve nekoliko večji ob­dobji. Prvo, ko je bil festival sprejet v Ev­ropsko združenje festivalov, in sicer leta 1977, ko je bil direktor, mislim da Henrik Neubauer. Če pogledamo takratne programe, lahko vidimo, da so gostovala zveneča imena, ne samo z Vzhoda, tudi z Zahoda, in potem po osamosvojitvi.

PB: Pod vašo vladavino?

DB: No, lahko tudi tako rečemo, ampak v osnovi, potem ko je Slovenija postala samostojna država, ko smo – nekaj let po osamosvojitvi – dobili precej boljšo podobo, kot jo imamo zdaj, ko me včasih kdo pokliče, ali festival sploh bo ...Darko Brlek

PB: To se je zgodilo?

DB: Seveda. Tujina se takoj odzove. Vse imate na spletu, na Google pritisnete translate in imate Delo, Dnevnik, Finance v angleščini. Vsak lahko prebere te naše zgodbe in se drži za glavo. [smeh]

PB: Se vračamo v čase, ko so od vas zahtevali vnaprejšnja plačila?

DB: Ne še, zadostovalo je naše zagotovilo, da bo in da imamo stvari pod nadzorom. Govorim o festivalu [smeh], ampak če bo šlo tako naprej, se lahko zgodi tudi to.

PB: Ste predsednik Evropskega združenja festivalov, ki ima nekaj več kot sto članov ...

DB: Sto devet iz 44 držav.

PB: Koliko je pa na svetu dirigentov, kakršen je Valerij Gergijev?

DB: To je težko primerjati, ker je vsak drugačen, lahko pa govoriva o velikih dirigentih. Med njimi so prav gotovo Chailly, Ma­azel, Jansons, Belohlavek, Mehta, Mutti, Harding ... Jih je kar veliko. Veliko je tudi takih, kot je za nas popolnoma neznani Andres Mustonen, ki je pripravil Verdijev Rekviem. Težko ... Hm, kako naj to formuliram? Tak, kakršen je Gergijev, je samo Gergijev. To bo najboljši odgovor. Lahko pa povem še nekaj. Pred letom dni, letom in pol sem bil na Verdijevem Rekviemu v Teatru San Carlo v Neaplju, ki ga je dirigiral Mutti z njihovim ansamblom in pevci in je bil naš tukaj v Ljubljani na dvakrat ali trikrat višjem nivoju. Pa ne bom povedal zakaj, ampak je bil. Maestro je bil v Neaplju popolnoma besen in je odpovedal tudi radijsko in televizijsko snemanje.

PB: Vsekakor je pa teh vrhunskih dirigentov s slovesom manj, kot je festivalov?

DB: Ja, saj ne nastopajo na vseh teh festivalih, in to zaradi različnih razlogov. Nekateri nimajo prostorov, kjer bi lahko izvajali, nekateri nimajo proračuna za velike ansamble itn. Tukaj gre za drugo zgodbo. To združenje je pomembno prav za maj­hne festivale. Prvič zato, ker se lahko primerjajo z drugimi, drugič, ker dobivajo s to mrežo koristne informacije in znanje. Mi tudi organiziramo trening za mlade festivalske direktorje, tudi v Ljubljani smo ga priredili in nanj povabili Gerarda Mortierja. Pripeljal se je sem za en dan, da je tukaj predaval dve uri. Zanimiva zgodba. Uvodni govor je imel bivši predsednik Türk, in čeprav je sprva nameraval oditi po začetku predavanja, je nato ostal do konca.

PB: Zanima me, ali so cene velikih dirigentov za vse festivale enake ali se kaj prilagajajo njihovi kupni moči.

DB: Bolj ali manj so enake.

PB: Ker ko se pri slovenskem Playboyu pogajamo za cene kakšnih člankov, fotografij s tujci, potarnamo o velikosti trga pa ...

DB: [smeh] Ne, toliko je pa konec. Posle tako ali tako sklepamo z njihovimi agenti, agencijami.

PB: Ampak kljub temu domnevam, da dobijo veliki mojstri več ponudb, kot imajo prostih terminov.

DB: Seveda. Zdaj so v Peterburgu odprli novo Mariinsko gledališče. V vseh treh dvoranah imajo približno 750 nastopov na leto. Tako bo Mariinski prihodnje leto gostoval samo štirikrat, od tega enkrat v Ljub­ljani. Za to so zaslužni tudi stiki, ki jih imamo. Zelo dobro smo se ujeli z Gergijevim, pa tudi z njegovim timom, tehničnim in drugim. Podobno je z Bejart Balletom. Mislim, da nas čaka tudi lepo obdobje nastopov Marije Pages, ki se je zaljubila v Križanke. Govorila sva po predstavi in je rekla, da se bo z veseljem vrnila. Ker jo je občinstvo lepo sprejelo, ker ji ustreza ambient, in to je izjemno pomembno.

PB: Gergijev naj bi ob odprtju novega Mariinskega gledališča menda dejal, da bodo odslej zelo malo gostovali, ker ga pač morajo napolniti. Da potem vendarle najde čas za Ljubljano, najbrž pomeni lep kompliment za vas?

DB: Skrivnost je v vrtu pri Asu. [glasen smeh] On funkcionira, ima čas zase samo ponoči in tisto drevo na tistem vrtu je res unikatno. Razlogi za kakšne odločitve so lahko včasih res smešni. Oziroma ne smeš­ni, nenavadni. Ampak mi tudi poskrbimo zanj. Sam sem ga peljal na morje, v Postojnsko jamo. Deset minut je brez besed gledal človeško ribico. Na Bled in podobno ... Lani, recimo, smo ob pol treh prileteli s čarterjem iz Eindhovna, ob pol sedmih ga je čakala vaja. Pred tem ga je gospod Škrabec povabil na kosilo, ki je trajalo do pol petih, nakar se je hotel še okopati v jezeru. Vaja je bila ob pol sedmih, koncert ob osmih, mi smo pa ob pol šestih še plavali v Blejskem jezeru. Zato pa zdaj pride dvakrat, 30. julija kot del turneje v navezavi z Avstrijo, potem pa še enkrat, ko bo tukaj ostal tri dni in bomo šli še kam, mogoče na Kolpo.

PB: Pod njegovim vodstvom bo z dvema operama v prihodnjem letu prvič v celoti v Sloveniji izveden Wagnerjev Nibelunški prstan?

DB: Tako je. Mi smo ga že prej poskušali izvesti, pa ni šlo. Gre za izredno drag projekt ne glede na to, kdo ga izvaja. Poskusili smo že z državnim gledališčem v Wiesbadnu, pa se nam ni izšlo, zdaj pa bo. Prihodnje leto nas čaka še kar nekaj izjem­nih dogodkov. Vrača se Ennio Mor­ricone, verjetno bo na Kongresnem trgu, in sicer samo s filmsko glasbo.

PB: Kljub nekoliko slabšim izkušnjam z njegovim koncertom v Križankah, ko ga je motil hrup, ki je prihajal zunaj zidov gledališča?

DB: Ob njegovem prvem obisku Slovenije je v prvem delu koncerta izvajal oratorij, ki ga je on vključil, ko smo že zdavnaj določili prizorišče, ampak nismo mogli nič. Ti ljudje so pač malo posebni. Pa saj je tudi rekel, da ne bo dal nobenega intervjuja, potem je pa njegova novinarska konferenca trajala dve uri. Na dan koncerta! [smeh]

PB: Še vedno preživite šest mesecev na leto na službenih poteh?

DB: Da.

PB: Kljub modernim sredstvom komuniciranja, internetu?

DB: Glejte, internet je krasen medij in nam zelo olajša zadeve, ampak ne more nadomestiti človeka, niti osebnosti, niti koncertne dvorane ali operne hiše. Ne gre. To je pripomoček. Osebni stik je še vedno najpomembnejši.

PB: Koliko tujih jezikov govorite?

DB: Ne veliko. Govorim angleško, nemško, italijansko, ampak z italijanščino in nemščino se ne bi prav hvalil. Kadar nastopam v javnosti, uporabljam angleščino, pogovorno in bralno pa tudi druga dva jezika. Francosko malo razumem in špansko pa seveda hrvaško ... Razumem tudi makedonsko, bolgarsko in rusko.

PB: Ljubljanska filharmonija se ponaša z nazivom najstarejše na svetu, Ljubljana s tem, da je tukaj svojo glasbeno pot na neki način začel Gustav Mahler, da je bil sloviti dirigent Carlos Kleiber poročen s Slovenko in je tukaj tudi pokopan ... Ali to kaj pomaga pri vašem delu?

DB: Niti ne, ker tega ne vedo, presenečeni so, ko pridejo sem in to izvedo. To ni raz­log za odločitev. Razlog je to, da sprem­ljajo naše programe, spremljajo imidž festivala, preverjajo, ali smo mogoče na kakšnem črnem seznamu glede neplačil, take reči. Ko pa pridejo sem, pa to izvedo in ... No, sva spet pri prejšnjem vprašanju, vprašanju o internetu. Ko vidijo, kakšna je Ljubljana, kakšne so restavracije, ko vidijo napis 1701 na Slovenski filharmoniji, ko vidijo grad, vzpenjačo, Ljubljanico, kavalirja, dvorane, Križanke, pa to postane neka druga zgodba in hodijo k nam kar naprej, če jih le povabimo.

PB: Dunajčani so za nami, kar se filharmonije tiče, če se ne motim, eno leto ...

DB: Če ne dve. Ja, to je bilo obdobje, ko so se ustanavljala ta društva. Ljubljana je bila na poti z Dunaja v Italijo, in obrat­no, in seveda če beremo Primoža Kureta pa še koga drugega, vidimo, da je takrat pri nas delovalo veliko Italijanov pa tudi Čehi pa Mahler. Schubert ni dobil službe.

PB: Škoda.

DB: Ja. Železnica je veliko pripomogla.

PB: Skratka, naša podoba zunaj je še vedno slabša od dejanskega stanja?

DB: Ja, lahko bi tako rekli. Mislim, da se temu imidžu posveča premalo pozornosti tudi na državni ravni. Imidž je zelo pomemben, imidž je denar. Če bi imeli boljši imidž, bi imeli dvoodstotno obrestno mero, in ne devetodstotne, kot jo imamo zdaj. Samo za imidž gre. Prej sem govoril o Delu, Financah itn. To berejo [smeh], imidž drsi, obresti pa naraščajo.Darko Brlek

PB: O tem sem nekoč govoril že z Ivom Boscarolom. Da je strašno težko prodati nekaj, če sploh ne vedo, da obstajaš.

DB: Prvič to, sploh pa, če se o tebi slabo govori. Trust is money. Zaupanje je denar. Brez zaupanja ni nič. Tukaj sediva in jaz vam želim nekaj prodati. Kako boste to reč kupili od mene, če berete, da bom bankrotiral, da se ne moremo dogovoriti, da smo leni, skorumpirani in vse po spisku. Izključno sami si delamo škodo.

PB: Vi niste samo direktor, ampak tudi umetniški vodja programa in tudi sami pripravljate program. Povsem sami?

DB: Da. Najprej postavim ogrodje, tako kot pri hiši, temelje, nosilne stene ... Za to poskrbim najprej. Večji ko je projekt, dražji, zahtevnejši, dalj časa se ga dela. Tri, štiri leta. To bomo naredili drugo leto ... Ne, tako ne gre. Tako imamo temelje za drugo leto že zelo postavljene, pa tudi že za leto 2015 in 2016, čeprav se meni decembra 2014 izteče mandat. Ampak glede na to, da sem sam pri sebi že zdavnaj sprejel odločitev, da vidim na tem delovnem mestu dovolj izzivov, razmišljam tudi naprej. Če pa ne bom, pa pač ne bom, bom pa kaj drugega. Veliko ljudi me vpraša, kako vem, koliko česa mora program vsebovati. Ne vem, ampak poskušam [smeh] nekako uravnotežiti, sicer mi pa program tako ali tako diktirata velikost Ljubljane in občinstva. Ne morem pripraviti 30 oper v 30 dneh, ker za to ni dovolj ljudi.

PB: Se pravi, imate neki osnoven recept: toliko in toliko oper, toliko ...

DB: Imamo. Tukaj sem 21 let in v teh 21 letih sem videl, kje sem delal napake, katere stvari so se izkazale kot dobre, kje smo šli s kakšno rečjo prehitro, kako se je z nami razvijalo tudi občinstvo, kako je postajalo vedno zahtevnejše. Zdaj lahko pripravimo kakšne stvari, ki bi bile pred 20 leti slabo sprejete ali nerazumljene in vse te zgodbe. To je razvoj, in vse to je treba upoštevati. Tukaj so še naše ekonomske možnosti. Tudi s sponzorstvi se sam ukvarjam. In na koncu je treba uskladiti še razpoložljivost nastopajočih.

PB: Festival Ljubljana je javni zavod, njegova ustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana, potrjuje vas mestni svet. V tem času, kar ste umetniški vodja in direktor festivala, ste zamenjali precej županov ...

DB: Vse, ki so županovali Ljubljani v samostojni Sloveniji.

PB: Jožeta Strgarja, Dimitrija Rupla, Viko Potočnik, Danico Simšič in zdaj Zorana Jankovića. Zelo različni ljudje po politični orientaciji, ampak – vsaj kar se festivala tiče – se mi pa zdi, da so mu bili vsi naklonjeni. Se motim?

DB: Ne, ne motite se. Ne glede na to, iz katere politične opcije prihaja vsakokratna županja ali župan, gre za mestni festival, nosi ime mesta, je Festival Ljubljana. In kot direktorju, ne glede na moje politično prepričanje, ki ni pomembno, je v mojem interesu in v interesu zavoda festivala, da ima čim boljši odnos z lastnikom. Kako pridemo do tega? Tako, da se trudimo pojasniti, da jih vabimo, naj si pridejo pogledat, kaj počnemo ... Spet smo tam: niso pomembna samo finančna ali vsebinska poročila, je treba tudi videti. Zelo pomem­bno je, da ti, ki odločajo, predvsem mestni svetniki in vodilna garnitura z županom na čelu, vidijo, kaj se dogaja, kakšno občinstvo zahaja na naše prireditve, kako zadovoljni so. Na festivalu imamo do vseh enak odnos, ni pomembno, za katero opcijo gre, levo, desno ali pisano. Vsak v mestnem svetu dobi po koncu festivala od nas tudi poročilo, čeprav nam tega ne bi bilo treba. Moramo ga poslati oddelku za kulturo, vendar smo ugotovili, da prav s tem poročilom dosežemo še boljši odnos.

PB: Ljubljana je precej drugačno mesto, kot je bila leta 1992 ob vašem prihodu k Festivalu. Lepše?

DB: Ja.

PB: In če greva na ulico spraševat ljudi, bi ti večinoma, domnevam, rekli, da je za to najbolj zaslužen Zoran Janković. Se s tem strinjate?

DB: [premislek] Torej, prav gotovo je zasluga, da se je center mesta začel obnavljati, njegova. To je takrat zapisal v svoj program in to uresničuje. Z izjemno srečno roko je izbral sodelavca, arhitekta Janeza Koželja, ki živi za to. Spomnim se, kakšne so bile razprave in kolikokrat smo šli gledat, kam bi postavili Mahlerjev spomenik, in če ste opazili, dela Koželj ob Ljubljanici alejo spomenikov, ki je prej ni bilo. Bil je samo Prešernov spomenik, zdaj se pa vrstijo vse do Špice. Da, prav gotovo je bil Zoran Janković. Tudi sam menim, da Ljubljana potrebuje Stožice, absolutno. Seveda je treba še veliko postoriti, ampak kakšno mesto pa smo, če nimamo športne dvorane? Dejstvo je, da se je oživitev Ljubljane, ta plaža, začela po tistem, ko je Zoran Janković postal župan.

PB: Domnevam, da ne poslušate Danijele?

DB: Ne.

PB: Ali se Zoran Janković udeležuje prireditev Festivala?

DB: Seveda se jih udeležuje, ostane do konca in zbrano posluša.

PB: Ne mislite torej, da je nekakšen balkanski šerif, kakršnega hočejo prikazati njegovi nasprotniki?

DB: Ne, prav gotovo ne. [smeh] Kar se geografije tiče, nimam sam nič proti kateremukoli polotoku, ne proti Balkanu ne Iberskemu polotoku. Primitivcev je povsod veliko, ampak on prav gotovo ni med njimi.

PB: Podpirali ste ga tudi pri zavzemanju za projekt novega Kolizeja z dvorano za umetniške prireditve. Temu projektu zdaj slabo kaže, so pa medtem dogradili in obnovili opero. Ali še potrebujemo novo dvorano?

DB: Tukaj gre za celo vrsto nespretnosti in nedogovarjanj. Mislim, da bi bilo še vedno bolje, da bi država sodelovala tudi pri Kolizeju in da bi opero obnovili historično in brez prizidka in bi jo potem preselili v novo opero. Namreč ...

PB: Mimogrede, vas tisti prizidek estetsko moti?

DB: Ne, kar se tega tiče, ni moteč. Če bi se sam šel kakšne takšne zgodbe, bi sam napravil nekaj modernega.

PB: Kot je piramida pred Louvrom?

DB: Tako. To je Jurij Kobe, vsaj kar se mene tiče, čisto v redu uredil. Problem s to obnovljeno opero je, da ne ponuja nič več, kot je ponujala prej. In to za 45 milijonov evrov. Če bi opero historično obnovili in v njej uprizarjali Mozartove opere, bi to stalo precej manj, opera bi pa svoje nove prostore dobila v novi operni hiši, v Kolizeju, kjer bi seveda normalno izvajali tudi velike predstave. Tako kot jih zdaj v Cankarjevem domu, ki ima, kot vemo, edino veliko dvorano v državi. In ko se zgodi obnova, kot se nam je zdaj, smo brez nje. Mislim, da je Kolizej zapravljena prilož­nost, saj je šlo za čas konjunkture, in ker je imel investitor Jože Anderlič voljo in namen vložiti tudi svoja sredstva, in če bi začeli graditi leta 2004 ali 2005, bi zdaj že praznovali odprtje. Res gre za veliko škodo, saj so pri projektu sodelovali takšni svetovalci, kot je recimo tehnični direktor dunajske državne opere. Takrat smo si ogledali kar nekaj novih dvoran v Evropi, od Baden-Badna do Bruggeja, ki je bil leta 2002 evropska prestolnica kulture, kjer so v ta namen zgradili novo operno hišo. Vse na Anderličeve stroške.

PB: Zagovarjali ste tudi za številne sporno garažno hišo pod tržnico?

DB: Normalno!

PB: Ne marate sveže zelenjave?

DB: Ne, prav zato, ker jo imam rad, pa sveže ribe in sveže meso, vse, kar je svežega. Kako pa naj bo to sveže, če ne spra­vite prometa pod zemljo? Ne razumem, da je lahko kdo še proti tej garaži, ko pa imamo zdaj garažo pod Kongresnim trgom, ki odlično funkcionira? Ali ni lepše parkirati pod zemljo in se sprehajati pod Plečnikovimi arkadami samo s svežo zelenjavo okrog sebe, kot pa zdaj, ko zgleda tam kot kje v Bejrutu?

PB: Se strinjam in nekako se mi zdi, da gre za podobno zgodbo kot s Kolizejem, ki je najprej gnil sto let, pa ni to nikogar motilo. Se vam ne zdi, da smo Slovenci včasih prav nemogoče drobnjakarski, da ne rečem zaplankani?

DB: Mislim, da gre tukaj za zasebne interese tistih, ki nasprotujejo, in ne toliko za zaplankanost. Poglejte, v Madridu so skoraj vsi trgi podkleteni z garažami, ker je to edini način, da mesto ostane živo, ker dostopno mora biti, hkrati so pa zunanje površine proste za pešce. Saj pravim, Kongresni trg je lep dokaz, da se tudi v Ljubljani da in da je garaža pod tržnico absolutno potrebna, garaža pod zemljo. Tisti, ki se bojijo, da bi ob tem šle kakšne arhitekturne ali arheološke znamenitosti v pozabo, bi si morali pogledati Kongresni trg in ugotoviti, kako so takšne strahove demantirali arheologi Mestnega muzeja. Mislim, da je škoda, da taki projekti ne dobijo podpore, ker bi bilo za vse nas to koristno.

PB: Po poročilu protikorupcijske komisije se Zoran Janković, kot kaže, dokon­čno umika iz državne politike. Mislite, da se lahko obdrži kot župan?

DB: Težko bi se opredeljeval v njegovem imenu. Vsekakor bo moral sam premisliti, ga je pa ta afera po mojem mnenju zelo prizadela. Sklepam, ker jo je tudi sam omenil na novinarski konferenci na Dunaju. Ampak takole bi rekel. Z Jankovićem kot z županom se da odlično delati. Tisto, kar se dogovorimo, drži.

PB: Menda vam je ponujal mesto ministra za kulturo ob poskusu sestave vlade.

DB: Ja, veliko smo lahko brali o tem. Zdaj imamo odličnega ministra za kulturo, dr. Uroša Grilca, s katerim odlično sodelujemo in za katerega mislim, da je eden najboljših ministrov v vladi. Z njim smo že prej sodelovali in je eden zaslužnih za rast festivala v zadnjih letih. Junij v Ljubljani je pa tako ali tako njegov otrok.

PB: Poslovil naj bi se, odšel v pokoj, tudi vaš – nekateri pravijo – mentor Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma.

DB: Ja, seveda, on je starosta slovenskega kulturnega menedžmenta, prav gotovo.

PB: Ga boste pogrešali?

DB: Saj ne gre nikamor. Kolikor vem, ostaja v Sloveniji in v Ljubljani [smeh], samo upokojil se bo. Ne mislite si, da se ne bo nič oglašal.

PB: Mislil sem na to ... Kako bi opisali vaš odnos? Sta bila tekmeca?

DB: Ne, včasih se je o tem pisalo, ampak nisva bila tekmeca. Dejansko je bil moj mentor, ko sem se sam leta 1991 začel ukvarjati s temi rečmi. Odprl mi je vrata v nekatera mednarodna združenja, katerih član sem še zdaj oziroma se jih udeležujem. Veliko smo se naučili od njega, predvsem projektnega vodenja. V tistih letih je to v Sloveniji počel samo Cankarjev dom oziroma Mitja Rotovnik in zdržal je več kot 30 let, kar je velika stvar. Nisva se pa vedno strinjala.Darko Brlek

PB: Ali nista tekmovala med seboj, da bi – vi Festivalu, on Cankarjevem domu – zagotovila boljši program?

DB: Ne. Ko sam poskušam narediti najboljši program, tekmujem sam s seboj, za druge mi je malo mar. Podobno je pri koncertiranju. Ne igrate občinstvu, občinstvo je pač tam. Kaj si ob tem misli, je njegova stvar, če mu je všeč, toliko bolje.

PB: Se pravi, niste recimo občutili nobenega razočaranja ali zavisti ob tem, da ste se zaman trudili z Netrebkovo, uspelo pa je Rotovniku?

DB: Ni uspelo Rotovniku, to je uspelo Damjanoviču. To je bila turneja Slovenske filharmonije z Ano Netrebkovo oziroma je uspelo Emmanuelu Villaumeju [francoskemu dirigentu] in pa seveda Damjanu Damjanoviču kot direktorju Filharmonije, ki je to zapakiral v odlično zgodbo. Ljubljanskega koncerta nisem videl, sem pa videl koncert v Alte Oper v Frankfurtu. Odlični so bili, tako da sem bil prav ponosen, da imamo tak orkester.

PB: Od vas so za nastop Netrebkove zahtevali 400 tisoč evrov?

DB: Ne, tisto je bilo za nastop Placida Dominga. Njen honorar znaša 100 tisoč evrov in ga je tudi v tem primeru dobila, ampak je šlo za serijo koncertov in se je potem honorar delil med različne organizatorje. Ko agenti začutijo, da vlada po nekom veliko povpraševanje, ni nobene milosti. Zakaj? Ker bo zanimanje trajalo še nekaj let in konec. Morda bodo pri naslednji priložnosti zraven, morda ne, odvis­no od tega, kdo bo prvi pomočil prst v juho. [smeh]

PB: Nekoč ste dejali, da ste kot umetniški vodja pogosto pred dilemo povabiti za ogromno denarja kakšno zvezdo ali za manj denarja koga, ki je prav tako dober ali celo še boljši, pa ni tako znan. Ali torej tudi v tem poslu med slovesom in kakovostjo ni popolne usklajenosti?

DB: Ja, res je. Običajno je pri tej prvi ligi kvaliteta zagotovljena. Čeprav se nam je tudi že kdaj zgodilo, da je kdo slabo zapel. Neizmerno sem bil recimo nezadovoljen s Katio Ricciarelli, pa je svetovna zvezda, pa še s kakšno. Razveselil nas je pa Leo Nucci, za katerega sem se bal, kako bo, ker je gospod že v letih, a je lani fantastično pel. Kritično je pri tenorjih, ker jih je malo, zelo hitro se lahko kaj zgodi z glasom in so cene prav zato visoke.

PB: Neki moj kolega, ki igra v Filharmoniji, mi je nekoč na vprašanje, kako je s temi zvezdami, dejal, da ljudje ob njih ploskajo sami sebi. Dali so veliko denarja in si zato želijo in projicirajo kvaliteto, tudi če je dejansko ni. Bi ljud­je, ki bi si ogledali koncert Placida Dominga, sploh bili pripravljeni pri­znati, da fuša, če bi to počel?

DB: No, Placido Domingo ni pravi primer, ker je izjemno inteligenten in je začel dirigirati in peti baritonske vloge, v katerih je odličen. So pa kakšni drugi. Veste, tudi oni so ljudje in težko sprejmejo, da niso več najboljši, pa tudi navadijo se na določen standard, na določen income. Težko je sprejeti, da ne boš več pel za 100 tisoč, ampak samo za 50 tisoč evrov. Tudi tukaj deluje trg. Ampak, ja, vedno obstaja ta dilema, plačati veliko denarja za kak koncert opernih arij, ki jih imajo ljudje zelo radi, ali isto vsoto za izvedbo Wagnerja, pri kateri gre za moj okus za nekaj več.

PB: Rekla sva, da Mitja Rotovnik odhaja. Bi vas zanimalo njegovo delovno mesto?

DB: Gre gotovo za izredno zanimivo delovno mesto, ampak mene bolj zanima to, kar zdaj počnem.

PB: Še vedno? Kje najdete izziv po toliko, 22 letih?

DB: Še vedno. Oh, izziv je prav v teh treh mesecih vsakoletnega programa. V publiki, v nastopajočih, tako da se ne vidim na Rotovnikovem mestu, ne vidim se na po­ložaju direktorja Cankarjevega doma, čeprav bi bil to seveda sposoben početi. Če bi se lotil, bi bil.

PB: Dobri dirigenti, dobri glasbeniki so ptice selivke. Kako je pa z menedžerji v kulturi, z direktorji festivalov?

DB: Različno. Imamo nekaj menedžerjev, ki se selijo, ampak v nekem zaprtem krogu. Ne poznam festivala, ki bi imel limitirano obdobje vodenja. Lahko je to zelo dolgo, lahko zelo kratko, odvisno od tega, kako se razumejo lastniki in tisti, ki mu je to vodenje zaupano.

PB: Ste dobili ponudbo za vodenje kakšnega drugega festivala?

DB: Ko se kje pojavi kakšna kriza, se po­javijo imena. Podobno, kot je bilo tisto o mojem ministrovanju. [smeh] Ampak če mi le ne bo treba, bom ostal kar v Ljubljani. Zakaj? Ker mi zelo ustrezata velikost mesta in način življenja in ker imamo majhno letališče. Veste, jaz grem pod tuš šele, ko na Brniku že odprejo check in, in tako prihranim ogromno časa v primerjavi s kakšnimi večjimi letališči, na katerih moraš biti tri ure pred poletom, da opraviš z vsemi kontrolami. Izziv se mi zdi pripe­ljati svet sem. Saj lahko grem kamorkoli, ampak pripeljati vse te velike ansamble v Ljubljano, ki ni velika, in najti sredstva za to, je pa dejansko izziv. Vse to me zapolnjuje, še posebno ker še vedno veliko vadim in igram.

PB: Klarinet?

DB: Da. To mi ustreza in me zato mogoče ne zanima delo v Cankarjevem domu. Če bi se pa kaj zgodilo in ne bi več mogel igrati klarineta, z ustnicami, prsti, zobmi, potem bi pa verjetno razmišljal.

PB: Prebral sem, da ste včasih vadili po šest ur na dan.

DB: Zdaj ne vadim več toliko, razen ko to program zahteva. Takrat pa tudi. Največkrat nastopam sam z različnimi komornimi skupinami, tudi z orkestri, tako da je treba kar ... Ampak, veste, gre za zelo različna svetova, ta na oni in tisti na drugi strani odra. Zame so samo vežbanje in koncertiranje pa potovanja ob tem kot nekakšen brainstorming. Nekateri igrajo golf, meni ga ni treba, ker igram klarinet. [smeh]

PB: Saj to sem vas hotel vprašati, ali kot direktor, umetniški vodja ne pogrešate tistega občutka, ki ti ga da nastopanje pred občinstvom. Očitno ne?

DB: Ga pogrešam in zato tudi igram. To ni primerljivo z ničimer. Zahteva veliko odrekanja in sam vežbam zjutraj ali pozno ponoči, ko gredo vsi spat. Predvsem je pomembno, da ne nehaš. Če nekaj dni ne igraš, potrebuješ veliko dni zoprnega dela, tehničnih vaj, da spet steče.

PB: Ko sem prebiral časopisno dokumentacijo, sem naletel na različne podatke o začetku vaše glasbene poti. Ali drži, da ste se pri sedmih odločili za klarinet, ker ste ga slišali na neki poroki?

DB: Ja, drži. Mogoče še manj. Ne vem, ali sem že hodil v šolo ali še ne. Potem so me dali dve leti k frulici ...

PB: Se spomnite, kaj so igrali na tisti poroki?

DB: Igrali so domačo muziko ...

PB: Narodnozabavno?

DB: Ne, tisti glasbi ne bi mogli reči narodnozabavna. To je bilo leta 1970, ko so Avseniki seveda že obstajali, ampak je šlo kljub temu bolj za narodno glasbo. Tam so bili bariton, kitara, harmonika in klarinet, ki mi je bil od vseh glasbil najbolj všeč. Čeprav seveda še nisem vedel, kaj vse se da z njim igrati in koliko različnega repertoarja. To sem začel odkrivati čez nekaj let, ko sem dobil od stare tete Iskrin monogramofon. Kupila ga je na Ptuju v trgovini, ki se ji je reklo Elektrokovina, v kateri so prodajali motokultivatorje, pralne stroje, hladilnike, lopate, sekire, krampe, gramofonske plošče in Iskrine gramofone. Prodajali so tudi ruske plošče, posnetke Bolšoja in drugih velikih ruskih orkestrov.

PB: Sami ste rekli staršem, da vas zanima klarinet? Po navadi je obratno.

DB: Da, ampak v moji družini ni nihče nič igral.

PB: Igrate klasiko?

DB: Da, izključno. Prej sem veliko igral tudi sodobno glasbo. Kar nekaj Italijanov, Nemcev, Špancev je napisalo skladbe zame, tudi Primož Ramovš, ampak zadnjih nekaj let pa niti ne. Mogoče bom to počel po svojem festivalskem obdobju. Tukaj gre za proces, ki zahteva veliko časa, ker gre tudi za soustvarjanje. Avtor glasbe ima sicer idejo, ti si pa tisti, ki jo izvede.

PB: Pravijo vam poustvarjalci.

DB: Ja, to je en tak slovenski izraz ... Ampak vsak koncert ne glede na to, da imamo iste note, isto materijo, je drugačen. Tako da gre mogoče pri teh po­ustvarjalcih za slab prevod. [smeh]

PB: Menda imate radi dobro hrano in vino.

DB: To se vidi.

PB: Piva pa ne marate?

DB: Maram. Po koncertu vedno spijem malo pivo, ampak edino. Pa mogoče kdaj na morju.

PB: V Playboyu smo predstavili že precej kuharskih mojstrov in vinarjev. Imate kakšen svoj izbor?

DB: Prav gotovo in tukaj ne bom pogruntal nič novega. Kar me najbolj veseli pri tem, pa je, da so štajerski vinarji ujeli korak s časom.

PB: Aha, ker sem zasledil, da ste rekli, da ste malo pozabili na rodni Ptuj in da tudi vedno raje pijete primorska vina.

DB: Ja, ker so nekoliko zaspali in so bila štajerska vina takšna, kot so pač bila. Zdaj so dobili krasnega enologa, mislim, da se piše Kobal, in so zdaj ptujska vina odlična. Ne samo ptujska, tudi ormoška in tista iz Marofa, se pravi prekmurska oziroma goričanska. Tega sem zelo vesel, ker so za bela vina tamkajšnje lege boljše. Kar se pa tiče rdečih vin, tu so pa Brda, Istra in pa Vipava.

PB: V nekem intervjuju sem prebral vašo izjavo, da ne morete po dobrem koncertu na sprejemu ponuditi slabega vina. Katera vina pa ponujate?

DB: To drži. Na festivalu ponujamo pred koncertom Isteničeve penine, po koncertu pa Prinčičev mihael in tudi vina z Brd in iz Ptujske kleti, predvsem renski rizling, ki je zdaj na nivoju.

PB: Kaj pravijo tujci, ko jih poskusijo?

DB: Tujci padejo dol.

PB: Spet zato, ker ...

DB: Ker ne vedo nič o slovenskih vinih, nič o slovenskem pršutu, tudi o kranjski klobasi ne vedo nič. Pa tudi ne o slovenskih peninah, denimo o biani, tudi o zlati suhi penini in rose iz Radgone ...

PB: Puro?

DB: Isto. To so gospodje in smo spet tam. Vsi imajo vizijo in vedo, kaj bi radi. Enako kot Boscarol ali pa Akrapovič, za katerega sem zadnjič prebral, da razvija nov dizajn izpušne cevi.

PB: Poročeni ste bili dvakrat?

DB: Ne, zdaj nisem, ampak kot da bi bil.

PB: Trije otroci ...

DB: Ja, imam otroke, stare 30, 26 ter tri leta in pol.

PB: Med prvo ženo in sedanjo, ki ni, ampak kot da bi bila, je zanimivih 25 let razlike.

DB: Tako nekako, kar je super. [smeh]

PB: Prebral sem tudi, da nikoli ne zbolite.

DB: O ja, zbolim, ampak zelo redko, če pa že zbolim, skušam čim prej ozdraveti. Nazadnje sem za veliko noč v Varšavi na Beethovnovem festivalu staknil pljučnico. Snežilo je, mrzlo je bilo in sem jo dobil. Doma so me v štirih dneh spravili na noge. Drugače sem pa res malo bolan. Seveda me kdaj kaj boli, normalno pri teh letih, ampak če se oziraš na to, te še bolj. [smeh]

PB: In menda imate jadrnico.

DB: Ne, nimam je, imam pa motorno barčico, letnik 1991, na kateri pa uživam. Gre za 36-ico, s katero plujem po Jadranu, pa malo pazim na vreme, da ni preveč guncanja. Počasi, fajn. Lepo je ohranjena. Njen prvi lastnik je bil neki trgovec z avtomobili z Dunaja, ki jo je 16 let urejal zame. [smeh] Saj veste, kako je z barko. Vedno je kaj in pravijo, da če imaš staro barko in mlado ženo, ti nikoli ni dolgčas. [glasen smeh]

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri