Intervju: Boris Kobal

  • 08.01.2014

Playboyev prijazni pogovor s (tržaškim) Slovencem brez dlake na jeziku, ki se mu zdi, da bi ga razžrl rak, če bi stvari, ki ga tiščijo, držal v sebi. O režiserskih, igralskih, televizijskih aktualnostih, plus o stvareh iz njegove polpretekle zgodovine ter o demonstracijah, ki niso prinesle nič, in o tem, da prihodnjič brez granitnih kock, če ne kock, pa vil iz kmečkih logov, verjetno ne bo šlo.

2 fotografiji v galeriji

Ker v tem intervjuju nismo pretirano tavali v sogovornikovo otroštvo, naj povemo, da prihaja iz Trsta, kjer se je sredi petdesetih rodil mami Mariji in očetu Silviju, gledališkemu igralcu, ki ga Wikipedija opisuje kot »razgiban temperament, poln mediteranskega duha, in mehak čut za komično dogajanje, na katero je vplival s svojo žlahtno ljudskostjo «. Se pravi, da se tokrat jabolko ni metaforično skotrljajo v morje, da bi ga to odneslo in odložilo nekje daleč ...

Vendar je Borisa Kobala po mladostniških pretepih s fašističnimi vrstniki in srednji šoli Cirila in Metoda ter učiteljišču Antona Martina Slomška, kjer mu je predaval tudi Boris Pahor, odneslo na študij režije v Ljubljano. Iz prestolnice je potem deloval kot svobodni umetnik – režiser, igralec, voditelj na televiziji in različnih prireditvah, od Eme do Viktorjev –, deset let pa tudi kot direktor in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. Mnogi, ki ga marajo (in še bolj oni drugi), se ga spomnijo po TV Popru, satirični televizijski oddaji, kakršne nimamo več, in v okviru te po Ansamblu oziroma duetu Vižentin in pijanem župniku, ki je naslavljal občestvo z 'dragi faraoni', sedanji gledalci nacionalke pa po družabno razpoloženi različici Borisa Kobala, kakršno igra v Moji Sloveniji vsako soboto zvečer.

Igra (pravzaprav je treba reči: jo je igral) pravimo zato, ker zna biti, tako trdi sam, zunaj odra in stran od televizijskih kamer precej tečen in nedružaben. Tega med intervjujem ni bilo čutiti. P. S.: Ja, to je že treba omeniti, da se ga številni spomnijo še po pički, ki mu je ušla pred kakšnimi desetimi leti vpričo Kučana in Mesića. Nekaj o tem tako ali tako v pogovoru.

Playboy: Prišli ste z vaj. Za katero predstavo?

Boris Kobal: V Mestnem gledališču pripravljamo Fizike Friedricha Dürrenmatta. Premiera bo verjetno 7. januarja, če se ne motim. Tekst je zanimiv, še zmeraj zanimiv, čeprav je bil napisan leta 1961. Friedrich Dürrenmatt je pač eminenca svetovne dramatike in ta tekst je napisal po impulzu hladne vojne, ki je bila takrat s kubansko krizo na vrhuncu. Napisal ga je z bojaznijo pred atomskimi katastrofami, do katerih lahko pride, če slučajno kateri od teh fizikov razkrije neko formulo itn. Potem se razkrije, da je ta formula tako ali tako razkrita in da je človeštvo na poti propada. Se pravi, da je vizionarska predstava, ki je še zmeraj aktualna, čeprav jo danes bereš drugače kot takrat. Ostaja aktualna tema individualne odgovornosti. Od takrat do danes smo že marsikaj videli, pa se ničesar naučili. Predstavo pripravljamo tudi z določenim humorjem, sicer grenkim ...

PB: Je to komedija?

BK: On jo je opredelil tudi kot komedijo oziroma kot groteskno komedijo, se pravi kot komedijo paradoksa.

PB: Kot igralec zdaj nastopate v dveh predstavah, in sicer v Po mojem Slovenci in Poslednjem termina(l)torju.

BK: Naslov te druge smo malo popravili in ga poenostavili v Poslednji terminal. Ta Poslednji terminal je predstava, ki je nastala pred dvema letoma v produkciji Koprskega gledališča in smo jo odigrali 60-krat, 70-krat, potem pa Koper ni več mogel nikamor s to predstavo oziroma ni znal. Odkupil jo je Kafe Teater in jo zdaj sam trži. V novembru in decembru imamo v klubu Cankarjevega doma osem predstav.

PB: Ko sta s Tamaro Matevc pisala besedilo ...

BK: Tamara Matevc je napisala prvo verzijo, jaz sem po njeni napisal to, ki jo zdaj igramo.

PB: Sta imela v glavi kakšnega konkretnega Stanka Škerjanca [tržaškega Slovenca, ki v predstavi ugrabi papeža, da bi opozoril na krivice, ki jih Slovencem povzroča italijanska država]?

BK: Ne, Stanko Škerjanc je prototip izgubljenega Slovenca. V njem je pet, šest različnih zamejskih arhetipov. To je nostalgik, polterorist, levičar, ultralevičar, človek, ki pač živi v drugem stoletju. Misli, da se da nekatere reči urediti, pa se ne zaveda svoje tragičnosti, tega, da se ne da nič več narediti. Po mojem Slovenci so pa moja izmišljotina, da tako rečem. Pri nekaterih pesmih mi je pomagal Branko Završan, sicer sem pa osnovno idejo dobil pri italijanskem avtorju, ki mu je ime Giorgio Gaber, ki je napisal kup monodram z zelo kritičnim občutkom do sveta, predvsem do italijanske družbe. Jaz sem poskušal nekatere stvari, ki veljajo tudi za nas, prenesti, ponašiti.

PB: On je bil sicer po očetu Slovenec?

BK: Originalno se piše Gaberščik in je Slovenec, Tržačan po očetu. Nekdo, ki se piše Gaberščik in je iz Trsta, mora biti Slovenec. On je sicer rojen v Milanu in je tudi povedal, da ni imel nikoli stika s slovenskim prostorom, tako da ne moremo govoriti o aktivnem, prebujenem človeku. Spremljam ga že od šestdesetih let, je zelo oster, aktualen, duhovit ...

PB: Izhajali ste iz več besedil, ne samo iz njegove pesmi Secondo me gli Italiani [Po mojem Italijani]?

BK: On je izdal 1200 strani debelo knjigo, drobno pisano, v kateri je vse, kar je kdaj napisal in povedal. To knjigo sem zelo razbiral in pobiral ven stvari, ki lahko veljajo tudi za nas, ki imajo univerzalno vrednost, ne samo italijansko. Nekatere reči so tudi odlične, pa se ne dajo preprosto prenesti k nam, ker nimamo te izkušnje italijanskega videnja demokracije, levice, tega, kar je bilo največ v sedemdesetih letih, ko je bil na vrhuncu v Italiji tudi terorizem. Jaz sem ta leta živel in jih poznam in vem, kaj je to pomenilo. Vsak dan smo bili na cesti za neko pravico [smeh], za ne vem kaj.

PB: Kaj je tisto skupno, kar ste lahko prenesli?

BK: Recimo problematika o strahu. Kaj je to strah, tematsko. Ko on sreča v temi nekega človeka, ki hodi proti njemu in si v glavi napravi celo zgodbo, kdo je ta tip. Strahotno fantazmo. To se tudi meni dogaja v predstavi, s tem, da sem za onega nasprotnika prepričan, da je čefur, da je neki tujec, ki je točno naročen, da pride na to ulico, da me ubije. Nakar se izkaže, da je to neki študent, ki me prijazno pozdravi in ogovori, in ostaneš tam kot ena mona, razumeš? Kaj je strah, kaj je uspeh? Nekdo pluje na splavu, drugi je v vodi in potem se položaj v sanjah obrne. Ta, ki je bil na splavu, je zdaj v vodi – in kdo bo koga rešil, kdo koga ubije? Kaj je uspeh, tudi danes pri nas Slovencih? Kako ga definiraš? Kaj je to demokracija, kaj je to levica? Te zadeve sem prenesel v sodobnost, v naše okolje. Mislim, da je kar uspelo. To je predstava, ki je smešna, humorna, ima pa tudi resne pasaže in v teh resnih pasažah si domišljam, da smo mogoče danes še sposobni razmisleka. Občinstvo, ki si predstavlja, da se bo v tej predstavi z menoj zabavalo, pa se ne, je strahotno tiho, ljudje sedijo in čutim, da je to tista prava tišina, tišina s posluhom, ni tista zagatna tišina, ko nekdo kašlja ... Ta občutek je v redu. S to predstavo po Sloveniji kar precej nastopam, v Ljubljani je pa problem, da je težko dobiti prostor, ki te ne bi oderuško spravil do te točke, da od predstave ne bi imel nič. V predstavi namreč nisem sam, je tudi Polona Janežič, ki me spremlja na klavirju, ker nekaj malega tudi zapojemo, v glavnem pa z zvoki ustvarja vzdušje. In ker smo vsi svobodnjaki, je fajn, da tudi kaj zaslužimo.

PB: Omenili ste uspeh – kaj je to uspeh? Če ljudje ob vašem imenu pomislijo na uspeh, pomislijo na Mojo Slovenijo ... 

BK: To zdaj, včasih so pomislili na TV Poper. To se spreminja.

PB: Moja otroka strašno rada gledata to oddajo in jo potem tudi jaz. Kakšna je njena gledanost?

BK: Zelo dobra. To je edina visoko gledana oddaja TV Slovenije in glede na to, da so tudi konkurenčne oddaje zelo močne, je enormno dobro, da se drži pri 12 do 14 odstotkih. Tisto, kar je najbolj absurdno, je to, da ta dan, ko se pogovarjava – ne vem, ali bo enako čez mesec dni –, velja, da moramo posneti še dve oddaji, potem bo pa z oddajo za zmeraj konec. Skenslali bodo nekaj, kar je na vrhuncu gledanosti in moči, nimajo kakšne druge oddaje, da bi lahko rekli: »To damo ven, ker imamo novo ...« Ne, nič.

PB: S kakšnim argumentom pa potem?

BK: Argument je ... ne vem. Mogoče neko mu ni všeč in – bacimo. To so pri nas argumenti. Pa ne gre ne za politiko ne za nič, gre za preprosto razvedrilno igrico, ki drži svoje občinstvo, je čisto simpatična in nimam teorije za njeno ukinitev.

PB: Pregledal sem seznam nastopajočih, zvezdnikov, in zanimivo je, da med njimi ni politikov.

BK: Urednik te oddaje je seveda Mario in mislim, da se je on z drugimi zavestno odločil, da politikov ne bodo vabili, ker bi se sicer odprla neka druga fronta, ki je v vodah RTV malo delikatna. Z njo bi se začele minutaže. Zdaj je bil Toncelj, naslednji mora biti pa Francelj, in to pol ure. Temu ni konca. Potem sledi borba moči, kateri je bil več minut na ekranu, in če slučajno zdaj eden zgubi, potem mora naslednjič neki njegov zmagati. Mislim, da je prav, da jih ni. Zakaj bi jim delali reklamo.

PB: Je pa to licenčna oddaja?

BK: To je nizozemska licenčna oddaja, ki je prodana v približno 60 držav po vsem svetu. Ima jo, recimo, Kitajska. Nam najbližji so Hrvati. Italijani je nimajo, pri Srbih se pa, zanimivo, ni prijela. Videl sem nekaj tovrstnih oddaj: bolgarsko, romunsko, rusko, nizozemsko, nemško ... Format je identičen, scenografija je identična, postavitev tudi, se pravi trije v ekipi in kapetan. Samo vsebina je vezana na državo, ki jo propagira. Nemci za Nemce, Kitajci za Kitajsko, mi pa pač slovensko.

PB: Kakšno se vam zdi delo, ki ga opravljate v oddaji?

BK: Meni se zdi čisto zabavno. Moje in Ninino delo je popolna improvizacija. O tem, kaj se bo zgodilo, vnaprej ne veva nič. Vsakič znova sva konkurenta. Veva, kdo so gosti, ampak z njimi imava opravka dve minuti, da jih predstaviva, in to je to, potem postanemo tekmovalci. Znotraj tega se sprostiš, zabavaš, kakšno prijaviš, če ti ravno kapne na glavo, in that's it.

PB: Vas kaj potegne tekmovalno vzdušje?

BK: Ja, me. Saj zveni neumno, moralo bi biti že rutina. Ampak kar naenkrat si tam in moraš govoriti, seštevati in nekaj moraš delati.

PB: Ti ni vseeno, če izgubiš?

BK: Ne, ti ni. [smeh]

PB: Vprašal sem zato, ker se mi zdi to delo eno najtežjih, kar jih je, delo televizijskega voditelja zabavnih oddaj. To krmarjenje med popularnostjo in dobrim okusom.

BK: Voditelj je Mario, to, kar jaz počnem, je pa neka vmesna situacija. Vodiš že nekaj, ampak – bom odkrito povedal, to ni samohvalno – meni to ni težko delati, zdi se mi naravno. Mogoče zato, ker sem rojen na koncu Zemlje, v Trstu, kjer smo kot otroci videli veliko tega. Italijani so izjemno sproščeni v teh zadevah, z njimi nimajo težav. Mi smo veliko bolj zapeti in problematični. Meni to ni težko, bistveno težje bi mi bilo delati to, kar dela Mario, ker mora biti majčkeno bolj eksakten v formulacijah. Mogoče bi jaz na njegovem mestu bolj zabluzil in bil bolj kaotičen.

PB: Imate svojo vizitko?

BK: Kako to mislite?

PB: Vizitko, kartico, posetnico ...

BK: Imam svojo vizitko, ki ni moja, ampak je od mojega društva.

PB: In kaj piše na njej? Boris Kobal ...

BK: Ne, piše Kulturnoumetniško društvo Pod topoli, potem pa mejl in vse te zadeve. Jaz sem njegov predstavnik. Prek tega društva zdaj delam, ker sem svobodnjak, da imam neko formalnopravno osnovo. Da lahko izdajam račune in podobno.

PB: Vprašam, ker vas imajo ljudje za komedijanta, pa niste samo to?

BK: Ne, nisem samo to, sem bistveno manj komedijant, kot se zdi. Več kot pol, absolutno več kot pol mojega dela je resnega. Sicer je pa tudi režiranje komedije resno delo, ni tako preprosto, kot se zdi. Ampak to s komedijantstvom se te prime. Prideš na televizijo, tam napraviš nekaj skečev in se te zapomnijo kot župnika, potem pa ta kliše ostane in se ga je težko znebiti.

"Prideš na televizijo, tam napraviš nekaj skečev in se te zapomnijo kot župnika, potem pa ta kliše ostane in se ga je težko znebiti."

PB: Vas ta kliše kaj ovira pri resnem delu?

BK: Ne, ne. Pri resnem delu se profesionalci med seboj poznamo in vemo, kaj delamo. Bolj so presenečeni kakšni ljudje, ko pridem v družbo in pomislijo: »O, zdaj ga bomo pa srali ...« Pa ga potem sploh ne serjemo, vsaj jaz ne. Zelo rad sem v takih družbah gledalec in poslušalec. Gledam in poslušam druge.

PB: Pričakujejo tistega zapitega župnika iz TV Poper?

BK: Ja, ampak tega ne počenjam, to ne gre tako.

PB: Eden najresnejših izzivov, ki ste si jih zastavili, je bila režija Nekropole po romanu Borisa Pahorja. Menda, da bi skušali razumeti, kako lahko človek ustvari uničevalna taborišča.

BK: S to tematiko nemških lagerjev in s fenomenom holokavsta se ukvarjam že zelo dolgo, tudi na osebni ravni, ker me je ta stvar zmeraj spravljala v strahotno človeško zadrego. Nikoli nisem mogel do konca razumeti tega pojava, tako ekstremno pritegnjenega in za mizo naštudiranega, nekaj, kar sploh ni akt norosti, ampak je akt globokega planiranja, razmisleka, organizacije itn. Potem smo tukaj v Mestnem gledališču leta 2005, januarja, ob 50. obletnici osvoboditve Auschwitza, na oder postavili predstavo Ali je to človek? po romanu Prima Levija. Veliko tega sem potem še počenjal in raziskoval. Boris Pahor, tudi moj profesor na gimnaziji v Trstu, se kar dobro poznava, je leta 1966 napisal Nekropolo in meni se je ta roman vedno zdel vrhunski, najboljši med njegovimi. Ko sem na oder postavil Levija in še neko podobno zadevo, sem si rekel, zakaj pa ne bi še Pahorja? Potem seveda začneš brati Nekropolo in jo dvakrat, trikrat, desetkrat odložiš in si rečeš: »Tukaj se ne da nič narediti. To je roman in kot roman naj ostane. Mogoče film ...« Pa vendar se mi je vedno bolj luščila ideja, da je lahko to izpoved enega samega človeka, ki leta 1966 drugič v svojem življenju obišče taborišče, ki je v Franciji. Začel sem krčiti roman in njegova dramatizacija je bila najhujše delo. Prebral sem ga 27-krat, da sem skoraj na pamet vedel, kje je kaj. Iz tega romana sem izluščil samo to, kar se dogaja v taborišču Natzweiler-Struthof. Vse druge zadeve, obiske nekega drugega taborišča, smo izpustili in se osredotočili na njegova razmišljanja znotraj tega. Rodila se je ideja o človeku, ki pride obiskat svoje taborišče, sočasno pa z njim vstopajo v to taborišče turisti, ki prvič in zadnjič vidijo ta prostor, on je pa tam skoraj umrl. Z njimi se sprehaja po taborišču, posluša, kaj jim razlagajo, ob tem pa daje svoja razmišljanja. Od krematorija do vislic ... Izluščilo se je 22 strani besedila od 260, strašna selekcija je bila. Vlogo sem ponudil Pavletu Ravnohribu, ki se mi je zdel dober interpret tega zaradi svojega miru, ki ga ima v sebi, treznosti, čustvenosti, ampak samo do neke mere, racionalnosti, ampak tudi spet samo do neke mere. Ni ne suhoparen in tudi ne preveč vznesen. Ob njem je nastopilo deset statistov, članov Šentjakobskega gledališča. Ob Ljubljani, prestolnici knjige, jo je pod svoje okrilje vzela mestna uprava in smo jo desetkrat odigrali na ljubljanskem gradu. Zdaj smo jo po ne vem koliko prigovarjanjih posneli še za televizijo.

PB: Vam je zdaj kaj bolj jasno, kako se je to lahko zgodilo?

BK: Ne, zmeraj manj. Racionalno razumem vse in verjetno lahko take reči dojameš samo na tak način. Čustveno tukaj ne prideš zraven. To je načrt, del nekega načrta, in to vse razumem, ampak ob tem pa ne razumem kupa nekih stvari. Komanda pride z vrha in gre kapilarno do konca, kar pomeni, da imamo na koncu opravka z navadnimi ljudmi. Imamo navadne ljudi, ki se pripeljejo z nekim vlakom, in navadne ljudi, ki jih pobijejo. Na tej točki ti pa malo zmanjka, tega, do kam lahko pripelje človeška mržnja. Do šestih milijonov ljudi, pa da ne govorimo o pripadnikih drugih narodov. Govorimo o norem programu, s katerim so se Nemci najprej lotili lastnega naroda ...

PB: Komunistov?

BK: Ne, ne. Preden so se lotili političnih nasprotnikov, so se lotili otrok in odraslih, ki niso bili normalni. Avtistov, zaostalih, psihično ali fizično, vse v imenu neke rase, nekega tisočletnega prostora, vse naslonjeno na ideologijo rasizma. Kar je najbolj neverjetno – taka ideja gre skozi, uspe ji.

PB: Na AGRFT ste študirali režijo?

BK: Ja.

PB: In za diplomsko nalogo ste pripravili predstavo Moscheta italijanskega srednjeveškega dramatika, znanega kot Ruzante. To je komedija?

BK: To je čista komedija. Renesančna, o rogonoscu, nenehno se dajejo dol, z babo s takimi [pokaže na obseg], ki počijo od zdravja. Navaden zaplet, ki ga moraš narediti na dobrem nivoju, in smo ga.

PB: Zakaj komedija? To ni najpogostejša izbira na AGRFT.

BK: Ne, sploh ne. Na Akademiji se mi zdi, kot da gre za malo manj zaželen žanr, pa ne vem, zakaj. To morate njih vprašati. Zelo, zelo redko se pojavi, kot diplomska naloga pa sploh. Zanjo sem se odločil zato, ker se mi je zdelo, da sem na tem področju doma, zanimalo me je tudi zaradi obrtnega znanja, komedija ima neki stil, ki ga moraš zasledovati ali si ga pa sam izmisliti.

PB: Nekoč, ob Scapinovih zvijačah, ki jih je takrat režiral, 40 let prej pa v njih tudi igral glavno vlogo, sem se pogovarjal z Borisom Cavazzo, ki je rekel, da humorna vloga zahteva precej resnosti.

BK: Absolutno. Ne moreš delati smešnega tako, da ga ti serješ. »Glejte me, jaz sem smešen ...« Nihče se ti ne bo smejal. Ljudje ne vedo, ljudje rečejo: »Najboljše je, da se ga napiješ in igraš pijanca ...« Nikoli ga ne boš naredil. Vloga sloni na tvojem opazovanju, občutku za mero, tistemu pijancu je treba dati njegovo dušo, razmišljanje. Tisto zibanje je najmanj, bistvo je, kakšno dušo ima.

PB: »Vem, da humor ne leti strašno visoko, pa tudi ne preveč nizko,« ste rekli nekoč nekje. Ali ni to odvisno od humorja samega?

BK: Seveda. Humor je zelo širok pojem.

PB: Ker humor vsebuje, denimo, tudi roman Klavnica pet, pa govori o groznih rečeh pri bombardiranju Dresdna.

BK: Absolutno. Humor je lahko strašno poetičen, lahko je sekretni humor, črni humor, politična satira, karakterni humor, humor, ki si ga je izmislil Moliere ... Nič koliko tega. Humor ima zelo močno orožje, ki se mu reče smeh. Mogoče smeh osvobaja, mogoče celo bolj kot solze.

PB: Ali nimamo v Sloveniji še ene podvrste humorja, in sicer žlahtni humor?

BK: Jaz sem tudi dobil ta naslov, ampak to je samo rečenica. Mi smo bolj skregani s humorjem kot marsikdo. Žlahtna komedija pomeni samo to, da je nastala doma, ni to stilno-žanrska oznaka.

PB: Mislil sem na to, da pri nas gledamo na humor podcenjujoče, kot nekaj nižjega, če pa že je, pa mora biti vsaj žlahten, da nas je vreden.

BK: Ja, zelo podcenjujoče gledamo nanj, kot nekaj, kar se strese iz rokava. Tisti, ki ga delajo in poskušajo delati, zelo dobro vedo, kako težko je to. Zelo težko je nasmejati veliko ljudi naenkrat. Prej jih najočeš. S kakšnim tragičnim dogodkom jih prej dobiš skupaj. Povej jim kak vic, pa ga bo razumel vsak po svoje. Eden se mu bo smejal, drugi ne, kakšen ga ne bo razumel. Zelo različna je ta paleta razumevanja humorja.

PB: Nekje sem prebral, da prinese Borštnikova nagrada slovenskemu igralcu dvakrat več pri plači kot naziv žlahtnega komedijanta.

BK: Ja, prinesla je dvojno. Se pravi, da je igralec z nagrado na Borštnikovem srečanju pri plači dobil, ne vem, pet tisoč tolarjev več, za komedijo pa komaj 1500 tolarjev več.

PB: Po tej logiki bi bilo komedijo dvakrat lažje igrati kot kakšno resno delo.

BK: Pa ni, ampak tako je. Pa je čudno za narod, ki je rojen v znamenju komedije. Saj smo ja rojeni z Linhartom, ki pa smo ga pozabili.

PB: Se človek rodi zabaven? Se da to natrenirati?

BK: Ne. Da se natrenirati ritme, marsikaj, ampak talent pa imaš ali ga nimaš. Enako velja za igralca. Ali te je bog označil s tem, če te pa ni, se lahko učiš, kolikor hočeš, pa zadeve ne boš nikoli srčno izvajal. Racionalno se da naučiti marsikaj. Če nas bodo prisilili, bomo vsi igrali violine, ampak kako? Če se hočeš izražati prek take zadeve, kot je kakšen inštrument, slika, roman, karkoli, je to tvoje, ne more biti priučeno in prisilno.

PB: Imate talent za humor po očetu?

BK: Absolutno, pa tudi karakter imam po njem. S tem mislim na prevladujočo melanholijo. Moj oče je bil mojster komedije, res je bil mojster, sicer pa zelo melanholičen in mehek človek. Imel je nekakšno intuicijo, ki ni bila priučena. Tako kot jaz je zelo rad gledal italijanske filme, italijanski svet komedije. Cepil je slovansko in latinsko dušo v nekakšen komičen, melanholičen svet. Če bi poiskal, kje se to najbolj izraža pri meni, če bi moral nekomu razložiti, kakšen sem, bi rekel, naj si pogleda Fellinijev film Amarcord. Tam sem jaz. Ta film ti daje občutek hrepenenjskega ... Ne da se obrazložiti tega stanja. [smeh]

PB: Tudi meni se zdi ta film čudovit, še najbolj zaključek s tistim slepim harmonikarjem.

BK: Ja, tega harmonikarja sem celo citiral v neki svoji predstavi. Ta navidezna klovnijada me spremlja, pri njej pa gre v bistvu za stalno podhranjenost duše. To je imel oče in je to znal izraziti v komediji. Dvakrat je dobil Borštnikovo nagrado, in to prav za komedijo. Tisti, ki se ga še spomnijo, se ga spomnijo kot vrhunskega, elegantnega komika. Jaz nisem tako eleganten, sem bolj robat.

PB: Je to on zavestno prenašal na vas?

BK: Kje pa. Odločitev, da grem na akademijo, je pospremil z: »Aja? Kaj greš pa delat?« »Režijo,« sem rekel. »Kaj?« Pa je delal z menoj, in to kot kolega, ampak nikoli ni nihče od mojih staršev vplival na moje življenje, kar se izbire poklica tiče. Je pa res, da sem rojen leta 1955, ko je bil teater v Trstu ansambelsko precej močen, in ker je imela mama tak poklic, da nisem mogel biti z njo [v najemu je imela gostilno], pri očetu sem pa lahko bil, me je on jemal s seboj in sem bil stalno z njim na vajah in na predstavah. Pri sedmih letih sem znal na pamet Shakespearja. Trikrat sem ga gledal in si ga zapomnil in potem hodil po garderobah in igralcem govoril, da so pa nekaj pozabili. Mene so kot otroka pestovali Štefka Drolc, Miha Baloh ... Vse te generacije so bile tam. To je pa seveda strup. Kaj je večji strup za otroka kot gledališče, ki je bilo v tistih časih, ko ni bilo računalnikov in podobnega, kot nekakšna velika igrača. Oni so imeli vaje, jaz sem pa za odrom gledal sablje, nože, kozarce, pištole ... Potem sem šel v šminkarnico pa se šminkal, si natikal brke ... Ej, to je bila vrhunska igrača! Pozneje se je kanalizirala v funkcijo, v željo, zaradi katere sem bil popolnoma prepričan, da bom delal v teatru. Nisem vedel, kaj bom tam počel, in zaradi mene bi se lahko ukvarjal z lučmi ali z zvokom, lahko bi bil odrski delavec, karkoli, ampak tu bom, to sem si rekel.

PB: Zakaj režija? Zakaj ne igra?

BK: Kar bom zdaj rekel, bo zvenelo zelo ošabno, vem. Zdelo se mi je, da vem, kaj je igra, da vem, kaj hoče, kaj zahteva, režija mi je bila pa skrita. Hotel sem stopiti tudi na to stran rampe. Zdi se mi, da je tako prav, da je dobro, če kot režiser veš, kaj je to igralec. Verjamem, da je dobro, da režiser poskusi tudi igrati ne glede na rezultat. Da vidi, kaj to pomeni, da vidi, kaj pomeni, kadar mu režiser daje napotke, ki so nerazumljivi, da vidi, kako je, ko med njima ne pride do kemije.

PB: Rekli ste, da na Slovenskem nimamo tradicije humorja.

BK: Malo je imamo.

PB: Zakaj?

BK: Ne vem. Smo narod, ki spadamo v te alpske hribe, kjer sta humor in zapisovanje humorja manj prisotna kot recimo pri latinskih narodih, tudi anglosaksonskih. Angleži imajo zelo dober humor, Nemci manj. Balkanci imajo humor, mi smo pa na nekem križišču, kjer nas je nekaj, jebenti, cepilo proti njemu. Občutek imam, da smo bili s humorjem zmeraj ogroženi, pri politični satiri pa sploh. Kar nekakšen strah vlada, da se ne bi kaj reklo proti komu, ga užalilo ... Ena taka slovenska rit je prisotna.

PB: Italijani imajo Daria Foja ...

BK: Imajo milijon imen, ki jih mi sploh ne poznamo. Dario Fo je seveda eminenca znotraj tega.

PB: ... je tudi nobelovec in je dejal, kar tudi sami dostikrat omenjate, da mora humor vsebovati politiko, seks, religijo in smrt. Nekje sem prebral, da naj bi po vaše imeli Slovenci težave z zadnjima kategorijama, se pravi z religijo in smrtjo.

BK: Pa tudi s politiko in seksom, z vsem imamo probleme. Takoj je preveč, tako je užaljen prvi pa drugi, tretji. Karkoli zineš, je zmeraj kdo užaljen, in takoj ko je kdo užaljen, reče televizija: »Ah, potem pa nič! Ali užalimo vse ali nikogar ...« Kar pomeni, da vzameš politični satiri tisto, kar je njeno bistvo, to pa je, da mora tisti, ki govori, govoriti s stališčem. Brez stališča je navaden oportunizem, ne pomeni nič. Ne morem dati malo sem pa malo tja pa malo tja ... in sem udaril vse in napravil nič. Če je moj center sveta tukaj, potem je tukaj, ga kritiziram, če ni prav, vse drugo je pa zame predmet posmeha in tarča, ker imam stališče do nekaterih reči. Ne morem imeti raztresenega stališča o vsem. To je preenostavno, malo scati, malo srati čez vse.

PB: V katero kategorijo od teh štirih, politika, seks, religija, smrt, sodi vaša slovita pička iz Lutkovnega gledališča?

BK: Vse ima, vse te štiri elemente ima. Tisto je bil bolj ali manj ponesrečen dovtip, ki je bil stvar improvizacije in je napravil tako strahotno afero, da me je bilo bolj sram zanjo kot za kaj drugega. En teden sem gledal poročila, ko sem bil na prvih straneh vseh, šele za menoj so prišli konflikti, vojne ... Sramota. Iz službe so me metali, in to tisti, ki so se najbolj borili proti verbalnemu deliktu. Prvi, ki me je metal iz službe, je bil gospod Zver, ki je bil takrat v mestnem svetu. Po njegovem si tega ne bi smel privoščiti, ker sem bil javni uslužbenec in javni uslužbenec, jebenti, ja mora biti veren in hoditi k maši in biti pohleven. Tako si je to on predstavljal.

PB: Ste pred tem pričakovali, da lahko kaj satiričnega povzroči tak potres?

BK: Ne, niti slučajno nisem tega pričakoval, ker se mi je zdelo absurdno, da bi se to lahko zgodilo. Ampak razlog je bil zelo preprost. V prvi vrsti je sedel Milan Kučan, ki je bil predsednik republike. In ker je šlo za predstavitev bolj leve domene, v Lutkovnem gledališču – tam ni bilo nobenega janševca in podobnih –, in seveda, ko sem jaz povedal tisto šalo, se je poleg Mesića nasmehnil tudi Kučan, in to je bil verjetno greh. On bi moral protestno vstati in zapustiti dvorano, tako so si predstavljali prijatelji od Janše. Ker se to ni zgodilo, so prijatelji od Janše zagnali to štalo. Pa saj so se osmešili.

PB: Izbrskal sem en tak odziv, ki se mi je zdel komičen v svoji prizadetosti. Marjan Bauer, nekdanji urednik Slovenskih novic, vas je takole označil v uvodniku: »nesrečni pajac«, »honorarni komunistični dvorni norec«, ki »naj sam živi v svojem pizdulinskem pasjem svetu«, ki »naj si izmisli Goli otok«, in – kar ga je očitno najbolj prizadelo – da ste si svoje »sanjsko neprimerno vprašanje« drznili zastaviti predsedniku tuje države ...

BK: Za koga se on matra in sekira? Zaradi Mesića?

PB: Ne vem.

BK: Tudi jaz ne vem. Saj vemo, kdo je bil Bauer. Bil je predmet zasmeha vseh, ko si omenil njegovo ime. Na takšna mnenja, kot je njegovo, ne dam nič.

PB: Še en citat, tokrat vaš: »Po mojem smo Slovenci glede satire na točki, ko potrebujemo straniščno satiro: nekomu moraš naravnost reči, da je drek, in šele potem bodo začeli ljudje razmišljati o tem, da je morda res.« Ampak kje lahko to človek sploh še reče?

BK: Nikjer več, sem pa prepričan, da je satira lahko zelo poetična, če hoče. Lahko se pogovarjamo samo v metaforah in vemo, za kaj gre, ampak pri nas nismo na tem nivoju. Pri nas moraš zadeve povedati bolj direktno. Slovenec je na nivoju, ko potrebuje šus, da se zbudi. Moraš ga ... mislim, moraš ga jebat, če hočeš, da je živ. Drugače je neko amorfno bitje. Slovenec funkcionira, ko je ogrožen, tak občutek sem si ustvaril, in seveda funkcionira takrat, kadar ga komandirajo drugi. Saj vidimo, da sami ne znajo peljati te naše države, ne znamo biti sami svoji gospodarji, imamo radi mamo, niti ne fotra, samo mamo.

PB: Niste prav velik ljubitelj Ježkovega humorja?

BK: Ne zelo, Ježek je vrhunski poet tega, ampak je bil poet. V času, v katerem je on delal, je lahko delal samo na tak način. Verjetno bi bil pritisk režima prehud, da bi mu dovolil direktnost. Ne verjamem, da bi danes zamolčal stvari. Stvari imajo priimke in imena. Ne moremo se delati, da nimamo tajkunov, in če govorimo o njih, moramo govoriti z imeni in priimki in še po možnosti z imeni stricev, ki so jih nastavili. O čem bi se sicer pogovarjali?

PB: Kje lahko te pojave imenujemo? V gledališču?

BK: Ja, v gledališču lahko. Ko nastopam na odru z ljudmi, govorim direktno.

PB: Na televiziji?

BK: Na televiziji nimam te možnosti, da bi lahko govoril. Moja Slovenija ni oddaja za to, bi bilo absurdno, če bi poskusil.

PB: Nisem mislil na Mojo Slovenijo.

BK: Druge oddaje pa nimam in je niti ne bo.

PB: Kaj pa zasebne televizije?

BK: Saj so vse vezane na neke takšne ali drugačne gospodarske strice ali botre. Vsaka, s katero sem imel minimalen kontakt, mi je rekla: »Super, super, samo tistega pa raje ne ...« Pa smo tam. Če me povabijo, potem vedo, koga so povabili. To je paket. Ne morejo kupiti pol mene, za drugo polovico pa reči, naj raje ostane v avtu.

PB: Opazil sem, da ste zelo direktni.

BK: Ja.

PB: Marsikomu rečete, da je drek. Pri tem ne mislim samo na politiko, podobno neprizanesljivi ste tudi med svojimi na gledališki sceni. Slovenija je majhna. Se imate fajn, ko se srečate na raznih predstavah in podobno? Gledate v tla?

BK: Ne, nimam razloga, da bi gledal v tla. Če ne bi tega naredil, potem bi gledal v tla, ampak sebe ne bi gledal. Ko bi se bril, bi gledal dol. Ne, ne ... Jaz ne morem zadrževati stvari v sebi. Se mi zdi, da bi zbolel, če bi jih, da bi mi počil rak. Če povem, povem in želim, da mi tudi drugi povedo, in zdravo.

PB: Kot satirik, humorist, pravite nekje, ste zrasli iz italijanskega kroga.

BK: Neizbežno je bilo to. V sedemdesetih letih so bile v Italiji močne osebnosti, vključno z Dariem Fojem, in smo srkali od njih. Zelo malo stika smo imeli z Jugoslavijo ali, da rečem, s takratno Slovenijo. Slovensko televizijo smo začeli gledati v sedemdesetih letih, ker je prej nismo mogli, pa tudi, ko smo jo gledali, ni bilo na njej videti kaj dosti humorja. Italijanska scena je bila s tem nasičena, Slovenci niso imeli nič in smo pač srkali iz Italije in poskušali to nekako aplicirati na drug prostor, pa je bilo zelo težko.

PB: V sedemdesetih sta s Sergejem Verčem v Trstu pripravljala radijsko oddajo, če se ne motim. 

BK: Ja, začela sva konec sedemdesetih, ko sva pripravila oddajo Zafrkon. Šlo je za radijsko oddajo z glasbo in raznimi skeči, kjer sva se usmerjala rahlo v absurden, surrealen humor na podlagi likov, ki so imeli zgodovino, in seveda z imitacijo konkretnih živih ljudi.

PB: Nekakšen Radio Ga Ga?

BK: Nekakšen. Ta oddaja je tudi po italijanskem radiu, ne samo po slovenskem, tekla še vsa osemdeseta. Iz nje so se rojevale gledališke predstave in iz vsega tega se je rodil TV Poper. Tako da se je moja izkušnja s politično satiro začela konec sedemdesetih let in se končala s koncem TV Popra pred kakšnimi desetimi leti. Ta doba je bila kar dolga.

PB: Nekje sem prebral, da vas je zaradi oddaje tožila škofovska konferenca.

BK: Ja, tržaška škofija, in sicer zaradi razžaljenja verskih čustev, šlo pa je za neko nedolžno naivno spraševanje o tem, kaj gospodinje delajo za veliko noč, kaj pečejo. In sva rekla, da delajo potice ... za kar je treba, da testo vzhaja ... in eden od naju je rekel, da se takrat barvajo velikonočni pirhi, ki pa ne vzhajajo. To je šlo takoj na seks, da govorim o jajcih, in ne vem, kaj vse.

PB: Domnevam, da takšna oddaja, kot je bila ta na tržaškem radiu, konec sedemdesetih na slovenskem ne bi šla skozi?

BK: Mislim, da ne bi šla skozi tudi zato, ker se je ukvarjala z rečmi, ki za slovenske ali jugoslovanske razmere niso bile zanimive, ukvarjala se je s tistimi razmerami tam, z italijanskimi oziroma zamejskimi. Čeprav to ne drži povsem, ker sem imel takrat prijatelje, sošolce iz Polhovega Gradca, ki so poslušali tisto oddajo na Radiu Trst. Ne vem, kaj so razumeli, ker je bilo tudi veliko reči v tržaščini, bile so imitacije naših, lokalnih oblastnikov, slovenskih, italijanskih. Mogoče so poslušali to oddajo kot prikaz tega, kaj se da, mogoče sva bila z Verčem nekakšna znanilca možnosti. Ne, takrat se tukaj ni dalo. Začelo se je šele s TV Poprom, s katerim smo si kar dovolili. So prihajala pisma, bila so godrnjanja, kakšnih strašnih cenzur pa ni bilo.

PB: O katerih letih govoriva?

BK: O devetdesetih.

PB: Že na svobodi?

BK: Ja, že na svobodi. Nikoli ni prišlo do izrecne prepovedi, nikoli ni bilo: »To pa ne!« Seveda, bilo je: »Dajta, raje ne ... O, Marija, spet bo ta ...« Rekli smo: »Tako to je, take it or leave it!«

PB: Desnica nikjer po svetu ni prav humorno razpoložena. Poznate kakšno razlago tega fenomena?

BK: Seveda. Oni so perfektni, in ker so tako perfektni in ker imajo tako prav, sploh ne vidijo problema pri sebi. In če politična satira ni prežeta z avtoironijo, če nisi ti prvi pod lupo lastne satire ... Kot pripadniku nekega kulturnega, kulturološkega in tudi političnega kroga ti je zelo lahko udariti po sovražniku. Po sovražniku lahko tolčeš, kolikor hočeš, štofa za to imaš, kolikor hočeš, ampak zagledati v lastnem krogu, da nekaj ne štima, plavati v lastnem zosu proti toku, to je pa problem. A bo Grims pisal satiro na račun SDS? Si ga predstavljaš? Oni so preprosto uverjeni, da imajo absolutno prav in da nimajo nobenih težav, vsi problemi so zunaj njih. Zato pa nikoli ne bodo premogli satire. Levica je tukaj bistveno močnejša in tudi bistveno bolj na dometu satire, ker je pač na levici vedno velika štala.

PB: Ob prebiranju intervjujev, ki ste jih dali, se mi je utrnila ena taka žalostna misel, da se pri nas delitve na leve in desne še stopnjujejo. Prebral sem kar nekaj povsem spodobnih intervjujev, ki ste jih dali za revijo Mag, ki je svoje čase veljala za steber desničarskega žurnalizma. Ne znam si predstavljati, da bi vas resno s kakšnim intervjujem obravnavala Magov naslednik Reporter ali Demokracija?

BK: Saj ga tudi ne bi dal. Ta časopisa sta poden, iz njiju bruha samo sovraštvo, kaj naj z njima? Mag je bil še na nekem nivoju, z njimi se je še dalo pogovarjati, Reporter je pa katastrofa. Ne bi dal intervjuja zanje, pa če bi me prosili na kolenih. Naj serjejo proti meni, saj drugega ne znajo.

PB: Od kod to sovraštvo?

BK: Skupina ljudi živi na račun tega sovraštva, drugače ne funkcionirajo, in imajo šefa na visokem položaju, ki živi na račun sovraštva.

PB: V Ljubljani ste od leta 1975?

BK: Od leta 1976.

PB: Rekli ste, da so od Trsta ostali samo spomini.

BK: Pa mama.

PB: Koliko še poznate tržaško sceno?

BK: Vedno manj. Vedno manj jo spremljam, ker me tudi vedno manj zanima. Tudi to je, da je tista scena tako zelo poniknila, da ni kaj dosti slediti. Občutek imam, da Trst bolj sledi Ljubljani kot pa jaz Trstu. Ljubljana je postala za Tržačane, še posebno za mlade ljudi, precej zanimiv prostor.

PB: Mislite na tržaške Slovence?

BK: Ne, ne, tudi na Italijane. Veliko hodijo v Ljubljano na prireditve, na koncerte ... Ljubljana je postala glavno mesto, center, in kakorkoli funkcionirajo pri nas stvari, dobro ali slabo, Ljubljana zaznamuje neki prostor, tukaj se dogajajo stvari. Velika imena prihajajo vanjo, v Trst nič več. Gredo v Videm, v Udine, iščejo večje trge. Trst je izgubil pomen tudi za Italijane. Bil je zanimiv, ko je bil še berlinski zid, ker je bil pri Trstu neke vrste berlinski zid, mejnik pred slovanskim barbarstvom. Zdaj se je tako razmišljanje počasi tudi pri Italijanih umaknilo. Ne pri vseh, Tržačani so dober del ostali hudi nacionalisti, fašisti. Ampak Tržačani zdaj vidijo, da so se sami znašli v paci, da tudi sami postajajo manjšinci. Italijanske šole so prežete z Romuni, Bolgari, s črnci, Kitajci. Še pa še je razredov, v katerih so Italijani v manjšini.

PB: Spomnim se kolumne Ervina Hladnika - Milharčiča, ki je napisal, da zdaj v Trstu moderni fašisti, tako imenovani fašistoni, vpisujejo svoje otroke v slovenske vrtce in šole, ker v njih ni črncev.

BK: Ja, tudi. Zdravi ljudje so pa kar naenkrat, in to je bilo v mojem času nepojmljivo, začeli razmišljati o tem, da bi se naučili slovensko. »Slovenija je tu blizu pa tako blazno se razvija ...« – mi sicer vemo, da se ne, ampak jim pustimo to iluzijo – »... in se širi in je center in kaj pa veš, služba, mogoče pa bo ...« Čisto obrnilo se je. V sedemdesetih so obstajali tečaji slovenščine v Trstu, pa so Tržačani rekli, da raje vidijo, da njihov sin govori zulu kot pa slovensko.

"Če ne bodo spregovorile kocke, bodo mogoče spregovorile kakšne vile iz kmečkih logov ali kaj drugega, ampak takrat bo too late. Eni se pač ne znajo pogovarjati."

PB: Tako so govorili tudi ti napredni Tržačani?

BK: Tudi, tudi. Nacionalisti so obstajali tudi na levici, v komunistični partiji, ki sem ji tudi sam pripadal, enako kot na drugi strani. Najprej Italijan, potem pa internacionalist. Nas so pa drugače indoktrinirali. Mi smo bili najprej internacionalisti in potem zraven še Slovenci. Popolnoma druga perspektiva.

PB: Kaj pa Slovenci v Trstu, so še vedno razdeljeni med Slovensko kulturnogospodarsko zvezo na levi in Svet slovenskih organizacij na desni?

BK: Seveda, na žalost. To se bo izkazalo, ko bomo izginuli, za naš zgodovinski greh. Pa vsi vedo, vsi vemo, da je to napaka, pa se nič ne naredi, da bi se ta napaka spremenila v nekaj pozitivnega, v neko enotnost.

PB: Menda vam mama ni nikoli odpustila, da ste odšli iz Trsta. Kakšne načrte je pa imela z vami?

BK: Da bi me imela v Trstu, kot vsaka mama. [smeh] Sin edinec in mati, čisti freudizem.

PB: Med seboj govorita v katerem jeziku?

BK: Midva govoriva vse. V glavnem slovensko, če se pa skregava in se je treba kaj na hitro zmeniti, pa niti sama ne veva, kdaj prešaltava v italijanščino oziroma v tržaščino. Gre za narečje, ki niti ni prelepo, ampak se pa da v njem hitreje kaj povedati. Kadar se ti sproži emocija nekega kreganja, je tržaščina zelo primerna. [smeh]

PB: Tam, v tistem intervjuju, v katerem ste rekli, da so od Trsta ostali samo spomini, ste dodali, da pa to še ne pomeni, da ste postali Ljubljančan. Koliko časa pa mora človek živeti v Ljubljani, da postane Ljubljančan?

BK: Ja, pa ne moreš biti kar Ljubljančan! Nič nisi, en tak bastard, lebdiš ... Nisi, ker pač nisi. Tukaj so bistvene korenine. Kot prišlek si prisvojen Ljubljančan. Jaz drugače gledam na neke stvari kot kak pristen Ljubljančan, ki gleda, kako se mu Ljubljana spreminja v nekaj drugega. Meni so mogoče neke reči všeč, za katere bo on rekel, da so katastrofa.

PB: Zdaj bom kot rojeni Štajerec vprašal nekaj neprimernega. Ali ni Ljubljana lepo mesto?

BK: Absolutno je, ampak Štajerci je ne marate. Kar priznajte, za vas je še vedno najlepša stvar v Ljubljani avtobus za Maribor. [smeh]

PB: Ste dvojezični. Vas ni nikoli zamikalo, da bi se naveličali podobe svojega plemena in zavili nekam proti jugozahodu?

BK: Ne bi jugozahodno, zato ker je na jugozahodu v gledališkem smislu katastrofa, in to že dolgo. Italijani so v hudi gledališki krizi, so odsotni iz evropskega prostora, Italijani ne tvegajo več z mladimi avtorji, z mladimi režiserji, pri njih se po odru premikajo samo še stare škatle, pri njih je poplava komercialnih muziklov in podobnega. Teatri nimajo več ansamblov, vse sloni na nekih prostovoljnih variantah, ki se dobijo, napravijo predstavo in čao. Napravijo jo v 15 dneh in rezultati so porazni. Ne morejo in ne morejo se pobrati, ker ni nobenih zakonov, nobenih liderjev. Včasih so jih imeli. Giorgio Strehler je bil eden, Piccolo Teatro iz Milana, cel svet ga je poznal. Še danes igrajo njegovo predstavo iz leta 1947, Harlekin, sluga dveh gospodov. Dario Fo je šel iz Italije, Luca Ronconi je šel iz Italije, Eugenio Barba je šel iz Italije ... To so ljudje, ki ne delajo več v Italiji, ker je tam nemogoče delati.

PB: Včasih se mi zazdi, da smo Slovenci nekako naivno padli v kapitalizem. Da bo to kot kakšen šoping v Trstu, le da se nam ne bo treba peljati tja. Vi tega izgovora – da niste vedeli, kaj nas čaka – nimate?

BK: Ne, mi smo živeli v kapitalizmu in sem gledal, kako socializem in še posebno jugoslovanski, celotni jugoslovanski, vključno s slovenskim – ker zdaj bi se radi nekateri Slovenci vlekli ven –, kako je norel in v Trstu kupoval tudi najbolj neumne reči. Kamne za akvarij, recimo, tega ne bom nikoli pozabil. Nekateri moji profesorji, ki jih je bilo strah režima, so me prosili, naj jim prinesem nekaj za jaslice. To so kupovali poleg banan. Zgledalo je, da otroci v Jugoslaviji ne bodo preživeli brez banan, da bodo vsi umrli brez vitamina, ki je samo v bananah. Da ne govorimo o drugih rečeh. Bilo je pomanjkanje, tam je bilo pa vse, kar se je izkazalo za veliko prevaro. Znameniti ruski igralec Vladimir Visocki, veliko slavno ime teatra v sedemdesetih, ki je seveda živel v Rusiji, kjer je bil res drek živeti, se je poročil s Francozinjo, ki se je pisala Marina Vladi. Potem so nekako skombinirali z rusko vlado, da so tega Visockega z neko predstavo spustili v Francijo. On je bil tudi kantavtor, imel je neverjeten glas. Pojdi na Youtube, boš videl, kako poje. No, on je prišel v Pariz, iz Moskve v Pariz. V knjigi, ki jo je o njem napisala Vladijeva, pravi, da je, ko je prvič prišel v Pariz, hotel vse kupiti. Ko je šel drugič, je rekel, da je hotel vse ukrasti, in ko je prišel tretjič, je hotel vse razbiti. Sam sem imel izkušnjo z neko rusko profesorico, ki je prišla predavat v Trst in je imela s seboj ruske rublje, ki jih je dobila za dnevnice. Najprej je nastal problem, kje jih zamenjati. V Trstu je bila takrat zelo stara menjalnica, Bolaffio, ki je imela vse svetovne valute in je odkupila tiste rublje. Ona je dobila za tisti teden v Trstu, mislim, da 6000 lir. Danes bi bilo to tri evre.

PB: Ojoj!

BK: Ampak ona je imela občutek, da nekaj ima, in je šla, da bi si nekaj kupila. To je bilo tragično. Tragično je bilo gledati gospo, ki stoji pred pekarno in gleda italijanski kruh, ki ga je bilo takrat v smislu sort in oblik več kot tukaj. Ampak ko se je to zdaj obrnilo, se je obrnilo kam? Kapitalizem nima konca in golta, golta, golta. Ne vem, ali je imel komunizem to kapaciteto goltanja, kot ga ima kapitalizem. Saj ni imel več kaj goltati, sam sebe je pogoltnil. Kapitalizem ti pa da vse, vse ti ponuja, ampak ali smo danes sposobni živeti brez tega? [pokaže telefon] Boš ti spet pisal na roke? [pokaže na diktafon na mizi] Ne bom pa nikoli pozabil, ko je nekoč ob blaznem neurju v Trstu crknila elektrika, jaz sem pa moral nekaj napisati. Ne morem delati, računalnik ne dela! In lepo vzamem ven svoj stari olivetti, lettera 22, papir, poiskal sem indigo, svečo in sem nakucal pismo, da sem ga drugi dan oddal na pošti.[smeh]

PB: Lani ob tem času smo imeli velike demonstracije, ki so odnesle Janševo vlado. Ste zadovoljni z izkupičkom?

BK: Ne. Kje je pa nadaljevanje zgodbe? Kaj smo pa odnesli? Radarje, Kanglerja in vlado, ki bi se tako ali tako sama sesedla. Kaj smo dobili?

PB: Kaj bi pa morali?

BK: Ne vem, mislim, da bi se moralo formirati neko večje gibanje, ki bi bilo deležno večjega zaupanja v neki verodostojni zadevi, sesuti vso to politiko, ki jo imamo, to slabo ...

PB: Saj zdaj nastaja nekakšno organizirano gibanje?

BK: Ki mu privoščim, bom zraven, če bo treba, ampak ... Mi na tej strani se strašno pregovarjamo in dogovarjamo, mi smo tako demokratični, da ne bomo nič naredili, mi se ukvarjamo z vejicami, drugi gredo pa kot vlak. In nam bodo zdaj zacolali to pa ono in se sprašujem, kje je meja človeške dignitete, koliko ti morajo nasrati na glavo, da boš rekel: Zdaj je pa dosti! Vse zato, ker nam grozijo z neko trojko. Prej smo gledali na Beograd, zdaj na Bruselj, še prej na Dunaj. To je grozno!

PB: Bo šlo brez kock? Lani ste izrazili razumevanje zanje?

BK: Težko bo šlo s kockami, ker so jih zacementirali. [smeh] Naj bi šlo brez njih, ampak se gospodje ne zavedajo ene reči. Če ne bodo spregovorile kocke, bodo mogoče spregovorile kakšne vile iz kmečkih logov ali kaj drugega, ampak takrat bo too late. Eni se pač ne znajo pogovarjati. Zdaj je ogromno hrupa okrog Kennedyja, pa sem ob tem pomislil na tisti njegov znameniti govor, kjer je celo nacijo dobil na en stavek: »Ne sprašujte, kaj lahko država naredi za vas, ampak se vprašajte, kaj lahko vi storite za državo.« Vidiš, to je ta neverjetni populizem, ki je pa takrat bil na nekem drugem nivoju, ki je kot prvi izkoristil televizijski medij, in je šlo fenomenalno skozi. Mi danes še vedno gledamo na Kennedyja kot na nekaj pozitivnega, pa je začel vietnamsko vojno. Takrat, ko so ga ubili, sem bil mulc, star osem let, in se spomnim, da so pred vhodom v Postojnsko jamo prodajali spominke. Ovalni podstavek iz smrekovega debla, gor so našopali malo blata iz jame, sliko Postojnske jame in Kennedyjevo sliko. Takrat je bilo tukaj na prodaj ogromno Kennedyja. S Titom, brez Tita, Kennedy v snežni krogli, ki si jo potresel ... Tega je bilo, kolikor si hotel. Zanimivo, ne? Škoda, da takrat tega nisem nakupil, bi bilo danes lepo pogledati.

Foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri