Gari Kasparov

  • 26.02.2008

Pogovor s šahovsko legendo o partijah, ki jih bojuje zadnje čase. O Putinovi diktaturi, ki svetu kaže svetovljanski obraz, doma in po potrebi v tujini pa pobija novinarje in politične nasprotnike. Plus najzanimivejši povzetki intervjuja iz leta 1989, ko je bil Kasparov na vrhu šahovskega sveta.

(Foto: Edward Harris)

4 fotografije v galeriji

Pred kratkim, ob smrti Bobbyja Fischerja, so spet oživela namigovanja in ugibanja, kaj bi bilo, če bi se ta ameriška šahovska legenda po tistem svojem »ne« Mednarodni šahovski zvezi vendarle premislila in kasneje zaigrala s katerim od aktualnih naslednikov, na primer s Kasparovom. Eh, kaj bi bilo?

Kdor vsaj malo razume šport, ve, kaj bi bilo. Kasparov iz leta 1988 bi Fischerja požrl s kožo in kostmi, tako kot bi danes Kramnik Kasparova. Zakaj je tako in zakaj je šah stoodstotno šport, si preberite v drugem delu, v intervjuju iz leta 1989, ki so ga ameriški kolegi opravili s takrat 26-letnim svetovnim prvakom.

V prvem delu ni o šahu skoraj nič govora, razen občasnih primer, ki jih za pojasnjevanje položaja v Rusiji in strategije boja proti njenim novim lastnikom uporablja Kasparov. Srečamo ga namreč na čelu Druge Rusije, političnega združenja liberalcev, levičarjev in nacionalistov, ki jim je Putinova volilna komisija na decembrskih parlamentarnih volitvah prepovedala nastopiti.

Ob demonstracijah, ki so sledile, so Kasparova zaprli za pet dni, kar je v primerjavi s ceno, ki so jo za »ne« Putinu plačali mnogi drugi, na primer novinarka Politkovska in prebežnik Litvinenko, pravzaprav zelo blaga kazen. Ta del intervjuja toplo priporočamo slovenskim pametnjakovičem, ki v spletnih forumih občudujejo 'vzpon' Putinove Rusije. Od blizu »slika ni lepa«, pravi Kasparov, ki bi s šahovskim denarjem lahko mirno živel kjerkoli na zemeljski obli, pa zaradi načel in poguma ostaja v Rusiji.

Kasparov se je sicer rodil leta 1963 v Bakuju na obali Kaspijskega jezera (Azerbajdžan) očetu Judu in materi Armenki, in sicer s priimkom Weinshtein. Kasparov je postal pri sedmih, ko mu je umrl oče in je prevzel materin priimek. Šah je začel igrati leto pred tem, kmalu pokazal nadarjenost in si prislužil mesto na šahovski akademiji. Pri osemnajstih je postal prvak Sovjetske zveze in leta 1985 po epskem ponovljenem dvoboju z Anatolijem Karpovom, šahovskim ponosom komunistične Sovjetske zveze, postal tudi svetovni prvak.

Prvič sta s Karpovom sedla vsak na svojo stran mize sicer že leto poprej. Šahovski svet takšnega spopada še ni videl, pa tudi tako dolgega ne. Pet mesecev sta zrla drug v drugega čez figure. Kasparov, ogenj, in Karpov, led.

»Pričakoval sem, da bom postal svetovni prvak tako, da bom Karpova preprosto 'ubil', kot sem vse pred njim,« je dejal Kasparov, a je bila ledena gmota prevelika. Po vsega devetih igrah je Karpov vodil s 4 : 0 in potreboval dve zmagi za obrambo naslova in ponižanje mladega izzivalca, ki pa je takrat spremenil taktiko.

Namesto nenehnih napadov, ki so tako dobro delovali proti slabšim tekmecem, je začel Karpova utrujati z remiji. Kljub temu je ta dobil 27. igro in povedel s 5 : 0. Točka do katastrofe. Potem pa vrnitev iz brezna, kakršne ni izvedel še noben vrhunski športnik v zgodovini.

Zmaga v 32. partiji in še v 37. in 38. Karpov je bil na kolenih in bi že tisto leto ostal brez naslova, če ne bi Florencio Campomanes, predsednik Mednarodne šahovske zveze, preprosto in brez pravega pojasnila prekinil dvoboj. Kot veste, ni pomagalo.

Toda to je zdaj za Kasparovom. Kar zdaj bojuje, ni tako elegantno, kot je šah, in Putin ni Karpov.

Playboy: Ste pričakovali aretacijo?

Kasparov: Če se v Rusiji zbere 3500 ljudi, da bi izrazili svoj prezir do predsednika, ki uničuje nacijo, to ne more biti popolno presenečenje. 3500 ljudi na ulicah Moskve pomeni več kot sto tisoč ljudi v Evropi ali v New Yorku, ki protestirajo proti vojni v Iraku. Na zahodu, če je vreme lepo, so demonstracije nekakšen lep sprehod. Toda 3500 ljudi v Moskvi, ki branijo svoje ustavne pravice in zahtevajo, da mora Putin oditi? Ti ljudje se soočajo z resničnim tveganjem. Z aretacijami in pretepanjem. Ne podcenjujte poguma ljudi, ki so se nam pridružili pri protestih!

Playboy: Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Kasparov: Približno polovica nas je šla proti centralnemu komiteju. Na poti nas je prestregla policija, nas napadla in nam ukazala, naj se umaknemo. Ubogali smo, pa so nas kljub temu napadli, in potem priprli mene in druge.

Playboy: S kakšnimi obtožbami?

Kasparov: Obtožili so me organizacije ilegalnega shoda in neupoštevanja policijskih ukazov. Meni in drugim priprtim so onemogočili dostop do odvetnikov. Sodišče ni želelo upoštevati dokazov obrambe. Niso upoštevali fotografij, videoposnetkov, pričevanj očividcev. Resnica jih sploh ni zanimala. Pričali so lahko samo policisti. Vse skupaj je bila komedija. Obtožili so me takoj, zaslišali pa čez dva dni, in ves ta čas sodnik ni upošteval nobene pritožbe obrambe.

Playboy: Kako so se do vas vedli v ječi?

Kasparov: Očitno je bilo, da mi nočejo po­vzročiti kakšnih telesnih poškodb. Večina paznikov je bila še kar vljudnih. Toda zaporniška celica je bila kljub temu velika samo kakšen meter krat sedemdeset centimetrov, visoka približno dva metra, v njej pa sem bil pet dni odrezan od zunanjega sveta. Nihče ni mogel do mene, ne odvetnik ne člani moje družine.

Videl sem jih, mamo in nekaj prijateljev, samo na zaslišanju na sodišču. Ampak kljub vsemu so se do mene lepo obnašali, pazniki so bili ustrežljivi, pomagali so mi. Zdelo se mi je, da zaradi tega, ker nas podpirajo, pa tudi zato, ker so me poznali še iz mojih šahovskih časov. Nekoč sem bil pač intelektualni ponos države in vedeli so, da sem v ječi zaradi enega samega razloga: ker hočem pravico za vso Rusijo. Vedeli so, da nisem zagrešil nobenega zločina.

Playboy: Boste po tej izkušnji še protestirali ali se boste vzdržali javnih nastopov, vsaj v Rusiji?

Kasparov: Bom, ko se bo vrnila demokracija.

Playboy: So bili vaši protesti načrtovani tako, da bi sovpadli z ruskimi parlamentarnimi volitvami, na katerih je z velikansko večino zmagal Putin?

Kasparov: Imenovati to, kar se je zgodilo, volitve, je zavajanje. Narobe jih je imenovati volitve – te ali pa naslednje, predsedniške, ki bodo na vrsti marca. Gre za zaroto Kremlja, s katero želi dobiti pokritje ljudi za svoje početje. Na nekaterih območjih naj bi 97 ali celo 99 odstotkov ljudi glasovalo za Združeno Rusijo, Putinovo stranko.

Vemo, da je to absurdno. Trdijo, da je 99 odstotkov volivcev v Čečeniji in v Dagestanu, kjer so bile volitve slabo nadzorovane, podprlo Združeno Rusijo. 99 odstotkov čečenskih volivcev naj bi glasovalo za Združeno Rusijo?! Dajte no! Putin je arhitekt druge čečenske vojne, ki je razdejala Grozni, glavno mesto Čečenije, in tam naj bi ga podprlo 99 odstotkov ljudi?

Zbrali smo veliko dokazov, kako so zrežirali volitve. Uporabili so številne administrativne vzvode, s katerimi so pritisnili na ljudi, da so glasovali tako, kot so želeli. Na primer, dva milijona ljudi so prisilili, da so glasovali na svojih delovnih mestih. Glasovali so torej pod nadzorom svojih šefov. Večina volilnih mest ni imela niti glasovalnih kabin z zavesami.

Sto tisoč volilnih mest je nadzorovala KGB. KGB-jev človek je med glasovanjem stal ob tebi. Po vsej Rusiji so na glasovalnih mestih organizirali mlade režimske ljudi, ki so glasovali po večkrat. O tem obstajajo pričevanja. Nekateri naši aktivisti – zelo hrabri mladi ljudje – so se pridružili tej kremeljski operaciji in tako zbrali dokaze.

Playboy: Kaj lahko storite z njimi?

Kasparov: Pokažemo svetu, samo to lahko storimo. Ruski pravni sistem je imun proti takšnim obtožbam. Toda pomembno je to, da bomo svetu predstavili dokaze. Evropa je volitve takoj kritizirala, češ da niso bile svobodne in poštene. Putin in njegovi prijatelji postajajo lahkomiselni, vulgarni in ne bo se jim uspelo izvleči. Ne smejo se izvleči. Če jih ne ustavimo, nas čaka pogreb ruske demokracije. Že sedem let jo ubijajo s počasnim zastrupljanjem. Ubijajo jo, vsi pa kar gledajo.

Playboy: Kakšne so vaše napovedi za prihajajoče predsedniške volitve, na katerih bo kandidiral in verjetno tudi zmagal Putinov lastnoročno izbrani naslednik Medvedev?

Kasparov: Počakajmo, kaj se bo izcimilo. Vem samo to, da se Putinov režim maje. Nihče ne more napovedati, kaj se bo zgodilo, niti Putin sam. Volitve same po sebi seveda ne bodo pomenile nič. Še eno premočno Putinovo zmago, čeprav sam mislim, da dolgo ne bodo vzdržali. Znotraj Kremlja so skupine, ki se bojujejo za prevlado. Uničile bodo druga drugo in nastopilo bo novo obdobje.

Playboy: Toda z vašimi obtožbami se Rusi ne strinjajo, vsaj sodeč po javnomnenjskih raziskavah, ki kažejo na podporo Putinu, kakršne v Rusiji ne pomnijo ...

Kasparov: Zaupate ruskim javnomnenjskim raziskavam?

Playboy: Vi ne?

Kasparov: Dajte no!

Playboy: Imate dokaze o njihovem lažiranju?

Kasparov: Bi se ti, ki jih izvajajo, trudili ustreči administraciji? Bi jim ta to ukazala? Glejte, kaj se dogaja, ko vas v državi, v kateri še vedno obstaja KGB, pokličejo po telefonu: »Halo, opravljam raziskavo in vas sprašujem, kaj si mislite o našem predsedniku.« Je varno odgovoriti po resnici? V Rusiji vlada kultura strahu in sumničenj, tako da z javnomnenjskimi raziskavami po mojem mnenju ne morete do resničnih rezultatov.

Vem pa, da boste v pogovoru z ruskimi ljudmi izvedeli za razočaranje in jezo. Potoval sem od Vladivostoka do Kaliningrada in od Murmanska do Sevastopola in govoril z mnogimi Rusi. Občutek imajo, da so jih prevarali. Opažajo korupcijo. Z lažnimi javnomnenjskimi raziskavami samo prikrivajo ustavni državni udar.

Playboy: Toda ali priznavate, da se mnoge stvari v Rusiji vendarle izboljšujejo? Vsaj to morate priznati, da gre Rusom zdaj bolje, kot jim je šlo v času Sovjetske zveze.

Kasparov: To trdi tudi George Bush. To pravi Condoleezza Rice. Če primerjate sedanjo Rusijo s tisto iz Stalinovih časov, potem ja, je bolje. Bolje od Stalina – se bomo zdaj primerjali s tem? Je bolje, kot je bilo leta 1975, ja. Bolje kot leta 1937. In kaj potem? Mi smo v letu 2007! Poglejte skrbneje in opazili boste resnico. Ja, bolje je – za Putina in njegove prijatelje.

Putin zastopa vladajočo elito, ki pred Jelcinom ni imela ničesar. Njegova skupina je bila v Sovjetski zvezi skupina luzerjev. Putin je imel v Vzhodni Nemčiji, kjer je služboval, zelo nizek položaj. Moral je dobesedno vohuniti za častniki, pa se mu je celo to ponesrečilo in so ga poslali nazaj v Sankt Peterburg. Če ne bi prišlo do kolapsa Sovjetske zveze, ali bi sploh kdo slišal za ime Putin? Bil je nižji uslužbenec!

Toda ali moramo biti zato, ker nam je zdaj bolje, kot nam je bilo pod Stalinom, hvalež­ni in tiho? Razvijali smo se v demokratično državo, zdaj pa je ta proces ustavljen. In, mimogrede, stanje se ne izboljšuje, za večino ljudi se slabša. Govorim o vsakdanjih rečeh. Cene hrane so poskočile za 20 odstotkov, celo 30 in 40, in še vedno rastejo.

Nekateri napovedujejo, da bodo zrasle za nadaljnjih 50 odstotkov, in to v državi, v kateri ljudje ne zapravijo za hrano 10 ali 15 odstotkov svojega družinskega proračuna kot v Ameriki ali v Evropi, temveč 80 odstotkov. Vlada ne more nadzorovati sistema, ker je popolnoma korumpiran. Celo če bi Putin hotel razdeliti bogastva, ki jih je nakradel, tega ne bi mogel storiti, ker ne bi prišla do ljudi.

Piramida deluje le od spodaj navzgor, kot sesalec, ki požira denar. Če pošljete denar od spodaj navzgor, izgine. Birokrati so prepričani, da morajo profitirati. Ta sistem ne deluje, pa čeprav priteka v državo denar zaradi drage nafte. Jelcin se je lahko izgovarjal, da je za zlom gospodarstva kriva nizka cena nafte, ki je bila leta 1998 res po deset dolarjev za sodček. Rusko gospodarstvo danes prav tako ne deluje, nafto pa prodajamo po 90 dolarjev za sod!

Playboy: Kolikšen del krivde nosi Jelcin?

Kasparov: Cene nafte so se od Jelcinovih časov podeseterile, prav tako število milijarderjev pod Putinom. Bi radi slišali kaj o oligarhih? Korupciji? Toda primerjave z Jelcinovimi časi niso smiselne. Ljudje govorijo o oligarhih in milijarderjih, o Mihailu Hodorkovskem in Borisu Berezovskem.

Playboy: Hodorkovski je oligarh, ki prestaja devetletno zaporno kazen zaradi prevare. Njegovi privrženci trdijo, da so bile obtožbe izmišljene zato, ker je kritiziral Putina. Berezovski, še en oligarh, naj bi bil prav tako deležen Putinove nemilosti, ker mu je nasprotoval, in je zbežal iz Rusije v Veliko Britanijo, kjer je dobil politično zatočišče.

Kasparov: Res je, toda v primerjavi s tem, kar se v Rusiji pokrade vsak dan, sta oba zgolj majhna tatiča. Tisti denar je bil drobiž. Ko bodo ljudje spoznali prave razsežnosti kraje in doumeli strogost režima, ne bodo dolgo trpeli te vlade.

Playboy: Toda če so javnomnenjske raziskave zavajajoče in volitve lažirane, kaj sploh lahko naredijo?

Kasparov: To je najpomembnejše vprašanje. Ker vlada nadzira medije, ni pravih informacij. Disidenti so utišani. Kot vidite, zaradi protestov ljudi zapirajo. Ljudje so gojili velika pričakovanja v poznih osemdesetih letih, pa tja v leto 1990 in 1991. Kaj so pričakovali? Ne samo svobode. Rusi niso imeli pojma o svobodi. Vedeli so le to, da živijo nekje drugje – in ta 'drugje' naj bi bil na Zahodu – ljudje bolje. Pričakovali so napredek neslutenih razsežnosti. Zakaj?

Zato, ker je imel Zahod demokracijo, mi pa slab politični sistem. Proti koncu osemdesetih smo vsi vedeli, da komunizem ne deluje – oziroma vsaj vsi v naši državi smo se strinjali, da ne deluje. Toda ljudje se niso zavedali pomembnosti sprememb. Zdelo se jim je, da moramo le zamenjati sistem in vzpostaviti demokracijo, pa bo vse v redu. Toda vse ni bilo v redu!

O razsežnostih sprememb, posledicah in trpljenju, ki so jih povzročile, se ni dovolj razmišljalo. Spremembe so prišle, toda bile so grde. Po evforiji so prišle trda roka, inflacija in korupcija. Tudi v Sovjetski zvezi so obstajali bogataši, jih pa nisi opazil. In zdaj imamo nenadoma najhujši možni kapitalizem. Rusi vidijo nekaj najbogatejših z milijardami, ki so jih pokradli.

Za večino Rusov je to demokracija. Vidijo, da smo se preselili iz enega sistema v drugega in da jim to ni koristilo. Tu in tam gre kaj na bolje, toda večina Rusov se kljub temu počuti ogoljufane. Ljudje vedo, da demokracija deluje na Zahodu, ne pa tukaj. Zakaj?

Sprva za to niso krivili Putina in vlade. Razmišljali so, da je v ozadju ameriška zarota, da je Amerika naredila nekaj, ker jo je strah Rusije. Iskali so preprosta pojasnila. Za trenutek so bili preslepljeni, da je za vse kriva zarota zunanjih sil, zdaj pa spoznavajo resnico. Začelo se je z Jelcinom in nadaljuje se s Putinom. Demokracijo so nam predstavili kot sovražnika. Koga kriviti za to? Putina. On nas je vzpodbudil, da smo za vse okrivili Ameriko in demokracijo. Zato se zelo trudimo, da bi naše ljudi izobrazili.

Playboy: Ali Rusi res krivijo ZDA in ne Putina za svoje težave? Ali gre tudi pri tem za vladno propagando?

Kasparov: Za oboje gre. Amerika in Zahod nasploh plačujeta ceno za to, da je demokraciji v Rusiji spodletelo pri zagotav­ljanju višjega življenjskega standarda za večino prebivalcev, ker je pač demokracija njun izdelek. Ker v Ameriki in na Zahodu deluje, tu pa ne, so ljudje prepričani, da mora biti v ozadju neka zarota. Vidijo ruske oligarhe, krivijo pa ameriške vohune. Neradi razmišljajo o sebi kot vzroku težav. Toda počasi se jim je začelo svitati, počasi odstrinjajo zavese laži in korupcije. Njihove frustracije moramo preusmeriti v akcijo.

Playboy: Ali obstaja kakšno upanje za svobodne in poštene volitve?

Kasparov: Obstaja. Od leta 1999 se je kakovost vsakršnih volitev slabšala. Opozicija – leva ali desna – z volitvami ni nikoli mogla izzvati sistema. Če tisto, kar je obstajalo pod Jelcinom, imenujemo bizantinski sistem z elementi demokracije, potem lahko rečemo za Putina, da je zabil žeblje v krsto demokracije.

Ostal nam je Putinov korumpirani režim z elementi fevdalizma, latinskoameriških diktatur, oligarhije, Mussolinijevega korporativizma, mafije. Kje je demokracija? Izginila je. Toda ta sistem bo padel. Zrušil se bo, ker ga Rusi preprosto ne bodo mogli več prenašati. Temu režimu bi prisodil še največ dve leti življenja.

Playboy: Kaj se bo zgodilo v naslednjih dveh letih?

Kasparov: Ljudje bodo še naprej vedno bolj razočarani. Ne bodo sprejeli tega pokvarjenega režima. Ne morem vam natančno povedati, kakšne spremembe se bodo zgodile, se pa bodo.

Playboy: Ali so možne nasilne spremembe ali pa bodo mirne kot v Ukrajini, Gruziji in Kirgizistanu?

Kasparov: Organizacija Druga Rusija je alternativa revoluciji, žal pa prihodnosti ne poznam. Država lahko razpade, saj je sedanja stabilnost iluzija. Pod površjem je vulkan, ki lahko vsak čas izbruhne. Petinosemdesetim odstotkom ljudi v državi ne gre dobro in celo 15 preostalih odstotkov jih čuti, da se tla majejo. Bančni sistem se bo zlomil. Blaginja je iluzija.

Ko nas bo zadela finančna kriza, bo nastala velika denarna luknja in sledil bo dvig denarja v ruskih bankah. Rusijo bo zapustilo na desetine milijard dolarjev. Prepričan sem, da se bo Rusija letos soočila z veliko družbeno in gospodarsko krizo. Infrastruktura razpada, tudi tista za izvoz nafte. Denar se ne investira, ker ga vsakdo, kdor ima dostop do njega, kopiči v tujih bankah. Medtem pa Kremelj postaja čedalje bolj brezobziren in nepremišljen. Videli smo že, da ni alergičen na kri.

Playboy: Čigavo kri? Ali obtožujete Putinovo administracijo za smrt Ane Politkovske in tudi opozicijskih vodij, ki so bili ubiti?

Kasparov: Da, imamo pa še ogromno vprašanj o drugih umorih. O eksplozijah v stanovanjskih naseljih v letu 1999, na primer.

Playboy: Putin je za eksplozije, ki so ubile tristo ljudi, okrivil Čečene. Toda nekdanji agent Aleksander Litvinenko je krivdo valil na FSB, naslednico KGB. Obstajajo špekulacije, da so zaradi tega Litvinenka umorili s polonijem 210.

Kasparov: Obstajajo dokazi, da je to storila FSB. Ubijajo ljudi, vseeno jim je. Tudi Politkovsko. To ni lepa slika.

Playboy: Trdite, da je Putin osebno izdal ukaz za likvidacijo teh ljudi?

Kasparov: Mislim, da to ne deluje na tak način. Putin se preprosto vznemiri: »Zakaj ti ljudje povzročajo hrup, težave?«

Playboy: Torej pravite, da je njegovo vznemirjenje dovolj za umor?

Kasparov: Tako deluje mafija. Nekdo poskrbi za nadlogo, nekdo odstrani prob­lem. Šefu ni treba nikoli izrecno ukazati, razumete? V Rusiji počnejo, kar hočejo, včasih tudi v tujini.

Playboy: Kdo torej zagreši umore? Ali Kremelj ukaže FSB, naj to stori? Ali to počnejo drugi nekdanji agenti KGB, ki delajo za posameznike?

Kasparov: Ne gre za Kremelj, ampak za majhno skupino, za Putinov notranji krog, ki poskrbi za to. Gre za mafijski slog diktature. Ko govorimo o diktaturi, večina ljudi pomisli na Stalina ali Hitlerja. Toda živimo v 21. stoletju, v katerem obstajajo različne oblike diktature. Zanje ne potrebujete vsesplošne represije. Lahko jo dozirate z umori in aretacijami. Odstranite Politkovsko, Litvinenka, tega in onega. Pritisnete tam in tam. Naredite karkoli, da pač ohranite ravnotežje.

Playboy: Ali se izvajalci takšne politike ne bojijo odziva, ki ga povzročajo ta nezaslišana dejanja?

Kasparov: Kakšnega odziva? Putin in njegovi prijatelji sploh ne razumejo, zakaj so Litvinenko in drugi tako pomembni. Če jih kritizira kak tuji novinar ali svetovni voditelj, razmišljajo približno takole: kako naj pustimo, da življenje ene osebe povzroča težave v naših odnosih? Če jim kdaj kaj ne uspe, so prepričani, da je v ozadju zarota. Putin razmišlja: kaj bi radi dosegli z izpostavljanjem Politkovske? Zanje je bil uboj Politkovske strateška poteza, kot pri šahu.

Playboy: Mislite, da Putin dejansko verjame v zaroto proti sebi ali to zgolj spretno uporablja za zavračanje kritik na svoj račun?

Kasparov: Verjame v zarote. Če kdo noče sodelovati z njim – če noče vzeti denarja – gre za zaroto, za kaj pa? Če CNN objavi kritičen prispevek o Putinu, je čvrsto prepričan, da je to zato, ker je Condoleezza Rice poklicala v uredništvo. Tako delujejo njihovi možgani. Verjamejo, da lahko z denarjem kupijo vse. Verjamejo, da so demokracija in človekove pravice samo trik Amerike in Evrope za uveljavitev njihovih geopolitičnih interesov. Na žalost jim je Bush pri tem pomagal.

Playboy: Kako?

Kasparov: Njegove arogantne akcije v preteklih nekaj letih so jih prepričale, da je tako. Vojna proti terorizmu, proti Iraku, zgodba o Halliburtonu, mučenja – vse to dokazuje, da so vrednote, o katerih sem govoril, samo maska, prikrivanje, dokazi za Putina in njegove ljudi, da Zahod tudi sam ne da nič nanje. Da so velika šala.

Bush govori o vzpostavitvi demokracije v Iraku, toda v Rusiji vidimo, da mu ni čisto nič do nje. Spodkopava jo, izdaja. Rusom tako ni težko cinično kimati: »Ja, ravno tako demokratični smo, kot ste vi,« in pri tem zvito pomežikniti. Toda, kot pravim, to se spreminja. Rusi so se začeli zavedati, kaj stoji za Putinovimi lažmi. Govori o tem, da vlada v Rusiji velika blaginja, da gre državi dobro, da je državna zakladnica polna denarja.

In potem ljudje razmišljajo, zakaj gre njim čedalje slabše, zakaj gre birokratom vedno bolje, in začenjajo razumeti, da mogoče ne zaradi ameriške zarote, ampak zaradi Putinove odprave demokratičnih svoboščin. Da je tukaj povezava. Gre za zelo počasen proces dojemanja. Ko bodo ljudje popolnoma doumeli to povezavo, bo konec Putinovega režima.

Playboy: Ali so mediji v Rusiji tako zelo nadzirani, da povprečen državljan ne more izvedeti, da so volitve in javnomnenjske raziskave potvorjene?

Kasparov: Nadzor medijev je strahovit. Ostalo je le malo svobodnih medijskih kanalov. Imamo zgolj eno svobodno radijsko postajo. Le nekaj časopisov lahko poroča o dejavnostih Druge Rusije in preostale opozicije. Niti ene televizijske postaje ni, ki je ne bi država stoodstotno nadzirala.

Playboy: Uporabljate internet za prost pretok in organizacijo sporočil?

Kasparov: Imamo zelo aktivno internetno populacijo; težava je v tem, da od 18 milijonov uporabnikov interneta le kakih deset odstotkov brska po internetu tudi zaradi politike. Drugi ga uporabljajo za kupovanje in zabavo. Internet je zanesljiv, toda kot sredstvo političnega boja še vedno precej omejen. Edini pomemben medij v Rusiji je televizija, ki je popolnoma nadzirana.

V osnovi gre za stroj za pranje možganov. In ja, trudimo se uporabljati internet. Prav zdaj postavljamo spletno stran, ki bo pokazala, kako aktivisti Druge Rusije izgubljajo službe, kako jih vsak dan mečejo z univerz, kako ustrahujejo njihove sorodnike in kako nekatere tudi zapirajo. Ne govorimo kar tja v en dan: Putinov režim je tiranski. Obstajata ruska in angleška spletna stran, theotherrussia.org, kjer bomo pokazali obraze ljudi.

Na primer obraz 20-letnega dekleta iz Orenburga, ki je v zaporu, ker naj bi posedovala dva grama heroina. V Orenburgu je organizirala shod ali dva. Pokazali bomo tudi naš najbolj žalostni primer, člana Druge Rusije z imenom Jurij Červočkin, pogum­nega aktivista, ki je decembra umrl na nevrokirurškem oddelku raziskovalnega inštituta Burdenko, star 22 let. Posebne enote UBOP (oddelek za boj proti organiziranemu kriminalu) so bile vpletene v njegovo smrt. Novembra so ga hudo pretepli v predmestju Serpukova. Našli so ga nezavestnega.

Častniki UBOP so trdili, da so ga našli drugje, toda uro pred pretepom je Červočkin poklical na uredništvo tiskovne agencije Sobrok@ru in povedal, da ga opazujejo štirje agenti UBOP, ki jih je poznal od prej, s prejšnjih pridržanj. To se dogaja našim ljudem, ki se pa kljub temu bojujejo! Potruditi se moramo in razložiti vsej Rusiji in Zahodu, da ne gre samo za Garija Kasparova in nekaj ljudi iz Moskve.

Za nami je prostrana dežela z gibanjem, ki se širi. Režim je precej napadalen, aroganten in krut. Ne gre za vsesplošno represijo Stalinovega kova, ne, ni gulagov, in tega tudi ne trdim. Toda, ste se kdaj soočili s policijskim kordonom, ki se pripravlja na napad? Nobene izbire nimam! Sam bom stal v prvi vrsti. Če nas bodo zaprli, se bodo pokazale prave barve režima.

Playboy: Ni vlada čisto nič dovzetna na kritike z Zahoda?

Kasparov: Zelo previdno tehtajo, s čim vse jo še lahko odnesejo. Napadajo Zahod in ga krivijo za naše težave. Kritizirajo Bushevo hipokrizijo in hipokrizijo drugih, obenem pa si Putin ne more privoščiti, da bi z Zahodom pretrgal vse stike. Kje so milijarde dolarjev, ki so jih Putin in drugi pokradli ruskim ljudem? Celotno bogastvo ruskih elit ni v Rusiji, ni na Kitajskem, v Iranu, Libiji. Je v Londonu, Rigi, Pragi, v Bruslju in v Ameriki.

Playboy: Ali veste, koliko denarja ima Putin?

Kasparov: Koliko ga je ukradel Rusom? Ali je v istem razredu kot Bill Gates? Bomo videli. Je poglavar milijonarjev in potemtakem najbrž najbogatejši med njimi.

Playboy: Kako ocenjujete Bushev odziv na obtožbe, da so Putinovi ljudje, če ne celo on sam, odgovorni za uboje in aretacije? Kako se je Bush odzval na razgradnjo demokratičnih institucij v Rusiji, s svobod­nimi volitvami vred?

Kasparov: Nisem velik Bushev fen, kot ste že lahko ugotovili, pa saj ne gre samo zanj. Poglejte si Gerharda Schröderja, Jacquesa Chiraca, Silivia Berlusconia – v nasprotju z Bushem in Tonyjem Blairom so bili vsi ti Putinovi poslovni prijatelji. Vsi so ga podpirali. Toda Bush in drugi so zamižali na eno oko, da je silak lahko zavladal.

Playboy: Kako je Bush zamižal na eno oko?

Kasparov: Nič ni govoril o večini napadov na demokracijo v Rusiji. Putinu ne reče nič in z njim še naprej posluje. Putin se lahko udeleži srečanja G8. Morali bi ga preimenovati v G7 + 1. Nihče nikoli nič ne reče proti Putinu!

Playboy: Pravzaprav se število kritik z Zahoda povečuje. Zadnje volitve so bile označene kot nepoštene …

Kasparov: Putin je proti takšnim obtožbam imun, razen če gre za oster odziv predsednika, premierja, človeka na vrhu. Ne zanimajo ga uradniki, niti Condoleezza Rice ne. Šteje samo sporočilo z vrha. Vse drugo je igra. Ko je Putin izjavil nekaj, kar bi se dalo razumeti kot namero, da ostane predsednik Rusije še tretji mandat, ni prejel nobenega Bushevega svarila. Nobenega odziva ni bilo. Kaj je Putin slišal namesto tega? Condoleezzo Rice, ki je dejala, da ga je bolje imeti 'v šotoru', torej v sistemu, wkot zunaj njega.

Playboy: Ni edina. Mnogi drugi politiki pravijo, da bo sodelovanje na koncu vendarle pripeljalo do odprtosti in preglednosti, do vladavine zakonov, medijske svobode in drugih značilnosti delujoče demokracije …

Kasparov: Ta filozofija ni bila še nikoli doslej uspešna. Churchill je nekoč rekel: »Ne glede na to, kako lepa je strategija, je treba občasno preveriti njene rezultate.« V sedmih letih je Putinu ob vpletenosti Zahoda in z vzpostavitvijo kapitalizma uspelo uničiti vse ruske demokratične institucije. Vsi se spomnimo, da je Bush rekel, kako je gledal Putinu v oči. Tudi Putin je takrat gledal Bushu v oči! Videl je, da lahko pritiska na tega človeka, in vsakič ko pritisne, preizkuša meje in jih potiska dalje. Pritisne, Bush pa nič. Putin je psiholog, zna manipulirati. On je na vsakršni strani – na strani Zahoda in Irana in Hezbolaha.

Playboy: Pravzaprav sta Bush in Condoleezza Rice izrazila upanje, da bi lahko Rusija pomagala stabilizirati naraš­čajoče težave z Iranom in drugimi bližnjevzhodnimi državami …

Kasparov: Putin izkorišča napetosti na Bližnjem vzhodu in ustvarja nove.

Playboy: Zakaj naj bi to počel?

Kasparov: Zato, ker potrebuje visoke cene nafte. Če se te spustijo, se njegov režim zruši. Zaradi tega pa pošilja orožje Siriji, Hezbolahu in Hamasu. V preteklem letu je Putin, kot kaže, učvrstil svoje zveze s sovražniki ZDA in Zahoda. Oskrboval je Hamas v Palestini in prodajal vojaško opremo Sudanu, Mjanmaru in Venezueli ter raketno tehnologijo Severni Koreji. Zakaj?

Playboy: Ja, zakaj?

Kasparov: Da lahko profitira na dva načina. Prvi je denarni. Te industrije nadzorujejo njegovi ljudje, ki s prodajo orožja zaslužijo veliko denarja. Toda te režime podpira tudi zato, da ustvari napetosti v okoljih, bogatih z nafto. Večja je napetost, višje so cene nafte. On potrebuje napetosti, ki skalijo vodo, v kalnih vodah pa se odlično znajde. Če boste pogledali po svetovnih kriznih žariščih, boste vedno naleteli na Putinove sledi – Hamas, Hezbolah, Iran, Hugo Chavez – ki poskrbijo za to, da na Bližnjem vzhodu vre.

Če potrebujete visoke cene nafte, je to zelo racionalna politika. Putin je otrok KGB. Ko te gleda v oči, zavoha, ali lahko napreduje ali naj se raje umakne. In zdaj razmišlja: imamo toliko denarja, da lahko sami diktiramo pogoje. Za svoje napade na vrednote Zahoda in demokracijo je bil nagrajen z vljudnimi komentarji in z zimskimi olimpijskimi igrami v Sočiju (leta 2014, op. p.).

To je zmaga ruske korupcije nad mednarodnimi institucijami! Veste, Putin je kot psiholog mnogo pametnejši od Busha. Doumel je, da vsi ti veliki fantje niso ne tako zelo močni ne tako zelo pametni in da jih zlahka izigra. Pravzaprav lahko počne, kar se mu zljubi, manipulira z njimi in potem še laže počne, kar se mu pač zljubi. Vzdržuje visoke cene nafte, visoko napetost na Bližnjem vzhodu, postane nepogrešljiv zaveznik, toda pod pogoji, ki jih sam postavlja.

Playboy: Se je Putinu kdo na Zahodu uprl?

Kasparov: Največje razočaranje je doživel oktobra 2006, dan ali dva po umoru Politkovske. Obiskal je Nemčijo in kanclerki Angeli Merkel ponudil velik posel: Rusija ima plin, Nemčija pa bi postala njegov distributer. Zaradi Politkovske je Merklova rekla ne. Putin je bil zaprepaden. Sledil je sestanek na Finskem, na katerem so evropske države zavrnile podoben predlog.

Šokiran je bil, ker verjame, da ima vse in vsak svojo ceno. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi se je odločila, da ne gre v Rusijo in da ne bo nadzorovala decembrskih parlamentarnih volitev, ker Putin ni želel sodelovati pri izdajanju vizumov in bi delegacija v Rusijo torej potovala omejena. Tudi to ga je šokiralo! To so zelo dobri znaki. Končno so nekateri voditelji Zahoda pokazali, da je s svojim početjem Putin dosegel mejo in da ne nameravajo igrati več njegove igre. Putinova osnovna dilema, težava, ki je ne more rešiti, je namreč, da hoče vladati kot Stalin in živeti kot Abramovič.

Playboy: Mislite na Romana Abramoviča, naftnega tajkuna in enajstega najbogatejšega človeka na svetu?

Kasparov: Da. In Putin želi vladati kot Chavez ali iranske mule, želi biti vsemogočen in obenem obiskovati Bushev ranč v Teksasu.

Playboy: Mnogi domnevajo, da bo Putin skušal spremeniti ustavo, da bi se lahko spet potegoval za predsednika. Kaj menite?

Kasparov: Ne vem. Menim, da niti sam ne ve, kaj bo storil. Ve, da ne sme prekršiti ustave, zato je poskrbel za kompromis. Rad bi ostal na oblasti, ne bi pa rad izgubil verodostojnosti na Zahodu. Biti mora previden. Zahodu se ne more popolnoma odreči, ker – kot sem rekel – potrebujejo on in njegovi prijatelji dostop do svojega denarja in imetja na Zahodu. Morajo sodelovati v tej igri. Prav zato postaja Putin nervozen.

Ne vem, kakšen scenarij se bo odvil, zato bomo morali počakati. Pri šahu, recimo, pustiš nasprotniku z veliko materialno premočjo, da potegne prvo potezo, in nato zgradiš svojo strategijo na tej potezi. Počakali bomo in videli, kako se bo odvijala igra.

Playboy: Pogosto se v svojih razmišljanjih – naj gre za razmišljanje o poslu ali o politiki – zatekate k šahu. Ste razmišljali, da bi Putina izzvali na partijo šaha?

Kasparov: Dvomim, da ga zna igrati. On se zanaša na surovo silo.

Playboy: Še spremljate šah?

Kasparov: Spremljam ga za zabavo.

Playboy: Kateri mlad igralec največ obeta?

Kasparov: Najbolj nadarjen fant, mlajši od 20 let, je Magnus Carlsen iz Norveške.

Playboy: Še igrate šah?

Kasparov: Za zabavo. Stara navada, železna srajca. Sprošča me opazovanje igre, premikanje figur, spremljanje kakšnih tekmovanj, nekdanjih kolegov in opazovanje njihovih napak.

Playboy: Pogrešate intenzivnost in pritisk?

Kasparov: Danes ju dobim drugje.

Playboy: Je šah, podobno kot šport, za mlade?

Kasparov: V predračunalniškem obdobju so bile izkušnje zelo pomembne. Kot otrok si se učil. Z računalniki se lahko danes naučiš več v nekaj letih, kot se je Bobby Fischer v vsem svojem življenju. Šah je energija, svežina in sposobnost prenašanja pritiskov, tako da ja, je za mlade.

Playboy: Trdili ste, da je IBM goljufal pri vašem zadnjem spopadu z računalnikom Deep Blue. Imate dokaze za to?

Kasparov: Ne, samo svojo besedo proti njihovi. Imam pa razloge za svoja sumničenja.

Playboy: Kakšne pa?

Kasparov: Opisal sem jih v svoji knjigi. Ta dvoboj je bil zaradi publicitete za IBM zelo pomemben.

Playboy: Newsweekov članek, ki je poročal o enem od teh dvobojev, je nosil naslov Zadnja bitka možganov ...

Kasparov: Na prvem leta 1996 sem zmagal, izgubil pa povratni dvoboj. Poskušal sem priti do tretjega dvoboja, s katerim bi enkrat za vselej določili boljšega, pa IBM ni bil za to. Med povratnim dvobojem računalnik ni odigral potez, ki bi jih logično moral. Verjamem, da je bil človeško voden. Se jim je izplačalo goljufati za zmago, vredno milijarde dolarjev, zaradi publicitete?

Playboy: Zveni kot basen o lisici in kislem grozdju. Računalniški strokovnjak Feng-hsiung Hsu je vaše obtožbe označil kot nešportno jadikovanje poraženca.

Kasparov: Že mogoče. Toda obstaja dokaz. Če se lotite preigravanja iger, ki sem jih igral proti Deep Blueju, in pri tem uporabite nove, naprednejše računalnike, boste ugotovili, kako izredne poteze je vlekel, razen v ključnih trenutkih. Stroj je pač še vedno samo stroj, toda poteze Deep Blueja kažejo na človeško prilagodljivost.

Tako da sem še kar prepričan, da je IBM goljufal, seveda pa za te trditve ne obstaja noben čvrst dokaz, tudi zato ne, ker je IBM takoj po dvoboju Deep Blueja razstavil. Tako da nihče tega nikoli ne bo zagotovo vedel. Sprašujem pa se, zakaj so ga razstavili, če niso ničesar skrivali.

Playboy: Rekli ste, da ste za to, da ste postali šahovski prvak, plačali visoko ceno; da ste zaradi šaha zapravili otroštvo. Obžalujete to?

Kasparov: Zapravil je prehuda beseda, res pa je, da nisem imel brezskrbnega otroštva. Saj sem se vozil s kolesom in ukvarjal tudi z drugimi športi, toda počutil sem se drugačnega od vrstnikov. Odrasel sem mnogo prej kot oni.

Playboy: Nekoč ste rekli, da tisti, ki šaha ne igrajo, nanj gledajo ali s prevelikim spoštovanjem ali pa povsem brez njega. Kaj ste mislili s tem?

Kasparov: Pravzaprav se lahko obe čustvi v enem samem človeku prepletata. Mnogi ljudje šah preveč spoštujejo zaradi komplek­snosti in intelektualne narave te igre ter ga obenem zaradi istih razlogov tudi prezirajo. Zdi se jim, da je šah igra za čudake. V resnici pa ni šah nič od tega. Je igra. Nadarjenost za igranje šaha ni nič drugega kot samo nadarjenost za igranje šaha.

Playboy: Zakaj je relativno malo žensk, ki ga igrajo?

Kasparov: Zaradi tradicije. Koliko je pa skladateljic? Arhitektk? Se pa to spreminja. Judit Polgar je dokazala, da se ženska lahko prebije med najboljših deset igralcev šaha, čeprav resda ni prišla niti blizu prvemu mestu.

Playboy: Ali imajo šahovska prvenstva svoje grupijke?

Kasparov: Ne. V primerjavi z drugimi športi se za šah zanima bolj malo ljudi, ne vzbuja prav veliko publicitete, razen dvoboji, kot so bili tisti med Fischerjem in Spaskim, ali pa, ko sem igral proti Karpovu in proti računalniku. Drugače pa zanj ni prav velikega zanimanja ne denarja. Tako da ... [smeh]

Playboy: Je vaše sedanje politično življenje bolj ali manj stresno, kot je bilo šahovsko?

Kasparov: Bolj. Zdaj igramo za človeška življenja.

Playboy: Vas je strah naslednjih protestov in skoraj zanesljive aretacije?

Kasparov: Da, strah me je. Misel na to je zastrašujoča, toda ljudje, ki protestirajo z nami, vedo, da ni druge poti. Strah me je, obenem pa sem zelo ponosen. Poznamo tveganje, toda kljub temu nam nekaj tisoč ljudi, ki nam sledijo, dokazuje, da delo ni bilo zaman. Mislim, da bomo zmagali.

Težava je v tem, da je rušenje Putina le del dela, ki nas čaka. Če nam uspe in Rusiji vrnemo demokracijo, če rešimo državo pred katastrofo, kaj potem? Spet jo moramo zgraditi, začeti znova. Toda zmaga sploh ni gotova. Vsak dan znova se zavem, da lahko zapravimo državo. Gre za bolezen, za raka, ki se širi. Upam, da ga še lahko ozdravimo.

Playboy: Ali ženo skrbi vaše politično delo?

Kasparov: Podpira me, se pa zaveda tveganja.

Playboy: Mama?

Kasparov: Saj ne, da bi bila ravno zgrožena, se pa zaveda nevarnosti. Ve pa tudi, da se mora nekdo upreti. Moram to storiti. Gre za izsiljeno potezo, kot pri šahu.

Playboy: Ste kaj posebej previdni zaradi svojih otrok?

Kasparov: Previden sem, kolikor le morem, bojujem pa se za svoja prepričanja, ker verjamem, da je to dobro zanje.

Playboy: Je vaše družinsko življenje zaradi varnostnikov okrnjeno?

Kasparov: Mnogo bolje se počutim v tujini, kjer varnostnikov ne potrebujem. Toda če bi ves čas mislil na to, bi mi uničilo življenje. Rad se sprehajam z ženo po New Yorku. V Rusiji grem okrog z varnostniki.

Playboy: Prisluškujejo vašim telefonskim pogovorom?

Kasparov: Vsemu prisluškujejo Vsaj kolikor lahko sam vidim. Skypu [internetna telefonija, op. p.] se ne da prisluškovati, pa ga zato uporabljamo za pogovore. Ampak kaj me briga! Verjamem, da obstajajo v naši organizaciji ljudje, ki delajo za vlado. Kaj naj storim? Sodelavcem pogosto razlagam: »Ne skrivajte se.« Naša edina moč je v javnosti delovanja. Odprti moramo biti, tudi zato, da se ločimo od nasprotnikov. To nam delno olajša življenje – če se ne skrivaš, ker se itak ne moreš skriti.

Playboy: Pravzaprav vam ne bi bilo treba živeti v Rusiji. Verjetno bi si lahko privoš­čili prijetno življenje z družino v New Yorku, Parizu ali kjerkoli drugje.

Kasparov: Zakaj verjetno'? Seveda bi si lahko!

Playboy: Pa ste vendarle ostali v Rusiji. Zakaj?

Kasparov: Mogoče bo zvenelo patetično, toda obstajajo stvari, ki jih moraš opraviti. Vedno sem verjel, da počnem nekaj, kar lahko kaj spremeni. V določenem trenutku svoje šahovske kariere sem se moral vprašati, kaj bom počel potem. Hotel sem biti koristen. To mi je v naravi. Moram se bojevati. Ne morem sprejeti krivice, še zlasti ne, če se dogaja v domovini, in se ji ne zoperstaviti.

Ko sem ugotovil, kako Putinov režim uničuje državo, sem se moral odločiti. Lahko bi emigriral ali ostal. Oditi ven bi bilo narobe. To je moja dežela in hočem, da uspe. Ker je moja dežela v težavah, je ne bom zapustil. Putin bi seveda rad, da bi jo. Rad bi me pregnal. Namesto tega bom jaz raje pregnal njega.

Izbor iz intervjuja, ki je bil objavljen v Playboyu leta 1989:

Playboy: Za mnoge ni šah nič drugega kot razvedrilo. Na ameriških kolidžih ga menda izberejo tisti, ki se hočejo izogniti pravim športom …

Kasparov: Ste zmešani? Naj vam zaupam skrivnost: šah je najnasilnejši šport, kar jih je. Sem povsem soliden nogometaš, plavalec na daljše razdalje in pred kratkim sem začel igrati tenis, pa vam lahko zatrdim, da ni nobenega športa, ki bi bil tako zelo tekmovalen in tako zelo grob, kot je šah. Edini cilj igranja šaha je dokazati premoč nad nasprotnikom in najpomembnejša premoč, najpopolnejša, je premoč uma.

Pri šahu se ne moreš zanašati na srečo, nobena čudežna karta se ne bo pojavila, kocka s pravo številko, ki bi te izvlekla iz težav. Vse moraš opraviti s svojo glavo. Potolči moraš nasprotnika ali pa on potolče tebe. Tako preprosto je to. Ali pa tako zapleteno.

Playboy: Igra dominacije torej?

Kasparov: Popolne dominacije. Nasprotnika moraš uničiti. Popolnoma uničiti. Ne smeš mu pustiti možnosti za pobeg. Ko ga matiraš, dokažeš, da si močnejši, pametnejši, preprosto boljši. Šah je igra borcev, kar sem jaz že vse od šestega leta. Že kakih 20 let imam roke umazane od krvi. Prav zdaj moji glavni rivali tekmujejo v izločevalnih dvobojih za pravico, da me izzovejo v boju za naslov prvaka v letu 1990. Vsi me hočejo ubiti.

Playboy: Bobby Fischer je dejal, da je užival v trpljenju svojih nasprotnikov. Užival je v tem, da jih je trpinčil.

Kasparov: Rad zmagujem, res rad. Potrebujem zmage. Toda po drugi strani nerad prizadenem ljudi. S šahom, tako to razumem, jim dajem lekcijo. Lahko jih česa naučim. Mislim, da ne sovražim nasprotnika, toda pred partijo, med njo in do njenega konca predstavlja tujo voljo. Predstavlja sovražnika. Niti ne nasprotnik sam, pač pa tisto, kar je na tabli pred menoj. To je moj sovražnik.

Playboy: In to, kar je na tabli, hočete ubiti?

Kasparov: Absolutno. Da. Ne znam razložiti, ampak to mi nasprotuje in to moram uničiti, če hočem zmagati. Ubiti moram to skoraj živo stvar. Potrebujem zelo močne, zelo ostre občutke. Močne vtise. Gre za neke vrste drogo. Moram hoditi po robu, tam je najlepše.

Playboy: Nekateri šahovski mojstri so se zelo čudno odzvali na poraz: z metanjem figur po sobi, s prevračanjem tabel, z zmerjanjem. Neki znani mojster naj bi celo uriniral po tleh.

Kasparov: Ja, to je šah. Ponavadi se to dogaja med amaterji, toda tudi na najvišji ravni, med velemojstri, lahko šah deluje zelo uničevalno. Na primer Bert Larsen, danski velemojster, po dvoboju z Bobbyjem Fischerjem, ki ga je izgubil s 6 : 0, ni bil nikoli več isti igralec. Ni pozabil, kako se igra šah, še vedno je velemojster, je pa senca nekdanjega Larsena. Na najvišjem šahovskem nivoju morate zmagati dvakrat: najprej psihološko in šele potem za mizo.

Playboy: Kako pa to storite?

Kasparov: Najboljši primer, ki se ga lahko spomnim, ponuja zadnja partija mojega dvoboja za naslov svetovnega prvaka z Anatolijem Karpovom v Sevilli leta 1987. Bila je zadnja, 24. partija, ki sem jo moral dobiti, če sem hotel ostati svetovni prvak. Remi bi koristil Karpovu, mojemu staremu sovražniku.

Od te partije je bila odvisna moja kariera. Ko je bila prekinjena, sem imel kmeta več in rahlo pozicijsko prednost, toda zmaga je bila še daleč. Svoje možnosti sem ocenil kot polovične, toda ko sem naslednji dan sedel za mizo, sem pogledal Karpovu v oči in spoznal, da ne verjame, da se lahko izvleče. Izgubil je prepričanje vase. Bilo je, kot da je energija izpuhtela iz njega in prešla vame. Zmagal sem in obranil naslov.

Playboy: Tigran Petrosjan, nekdanji svetovni prvak, je nekoč dejal, da so šahisti intelektualci, toda ne nujno vedno inteligentni. Raymond Keene, angleški šahovski novinar, vas je poimenoval za najboljšega šahista vseh časov. Ali to pomeni, da ste genij?

Kasparov: Da, v vsej svoji neskromnosti, najbrž je nekaj na tem. Najbrž moraš biti neke vrste genija, če hočeš postati številka ena v katerikoli človeški dejavnosti. Brez tega velikega božjega daru ne moreš postati svetovni prvak, še posebej ne v šahu.

Playboy: Kaj loči dobrega šahista od največjih?

Kasparov: Najprej, ponavljam, mora biti velik borec. To mora imeti v krvi. In, drugič, posedovati mora neke vrste mistično razumevanje igre. Samo razumeti jo in naučiti se je iz knjig ni dovolj. Če pa imaš občutek zanjo, lahko ustvariš kaj novega.

Playboy: Večina najboljših svetovnih šahistov se ponaša z izjemnim spominom. Ste se rodili z dobrim spominom ali ste ga razvili s treningom?

Kasparov: Ne, rodil sem se z njim. Če hočeš postati prvorazredni šahist, moraš biti nadarjen. To je osnovni pogoj.

Playboy: Menda si lahko zapomnite na stotine telefonskih številk. Vam ta spomin koristi tudi v vsakdanjem življenju?

Kasparov: Seveda. Ves čas svojega šolanja sem igral šah in zato v šoli po cele mesece izostal od pouka, še posebej proti koncu srednje šole. Opravljati sem moral izpite, ki so vsebovali snov 40 poglavij. Prebral sem knjigo in si jo na izpitu preprosto zavrtel nazaj, kot kaseto. Za kratek čas si lahko zapomnim veliko podatkov.

o je posebnost mojega spomina. Ampak spomin niti ni najpomembnejši za igranje šaha. Pomaga na začetku, toda kakršenkoli že je, zapomnite si lahko le omejeno število otvoritev. Na najvišjem nivoju šahovske igre morate biti sposobni dobro preračunavati, in to zelo zelo vnaprej. Obstaja velika razlika med spominom in sposobnostjo preračunavanja.

Playboy: Koliko potez lahko šahist predvidi?

Kasparov: Odvisno od pozicije. Šah je zapletena igra. Toda v pozicijah, v katerih ti je vse vsiljeno – ena poteza, en odgovor – lahko predvidim nekje od 10 do 15 potez. Ampak to se dogaja zelo redko. Ponavadi se ukvarjaš z bolj zapletenimi pozicijami, v katerih je na eno potezo mogočih pet odgovorov, ki imajo spet vsak po pet odgovorov. V takšnih primerih moraš uporabiti intuicijo, svoje razumevanje pozicije. Dobro je, če lahko predvidiš pet, šest, mogoče sedem potez vnaprej.

Playboy: Ali prav tako kot drugi šahisti sovražite poraz?

Kasparov: Verjetno bolj, toda pri tem ne pretiravam kot nekaj prej omenjenih. Neprijetno mi je, če izgubim, ker to pomeni, da sem med igro naredil napako. Pri analiziranju partije lahko ugotoviš, kje se je to zgodilo. Napaka je nekaj, kar si težko odpustim. Kako sem lahko povlekel tole potezo?

Vsak bojevnik sovraži poraze, toda zame je to toliko teže, ker pomeni, da sem izgubil proti slabšemu nasprotniku. Šah razumem bolje, igram ga bolje, potem pa zaradi neumne poteze izgubim. Tega si ne morem odpustiti. Tisti trenutek se sovražim. Kako sem lahko pokazal svojo ... slabost temu slabemu igralcu? Ker pri šahu, ko izgubiš, umreš.

Playboy: Po vaših odgovorih bi človek sklepal, da ste prej politik ali vojaški poveljnik kot pa šahist. So to ljudje, ki jih občudujete?

Kasparov: Občudujem ljudi, ki so spreminjali svet, to drži. Najboljši primer je verjetno Julij Cezar. Vsi so vedeli, da Rim ne more obstati brez republike, pa je vseeno spremenil vso svojo ero. Sam samcat. Poglejte Kristusa, zgodovinskega Kristusa, in pozabite na njegovo svetost. Neverjetno je, kaj je premaknil v razmišljanju ljudi. Spremenil je svet. Po dva tisoč letih še vedno občudujemo njegove ideje. Poglejte Martina Luthra, poglejte Lenina, pa če se strinjate s tem, kar je napravil, ali ne. To so ljudje, ki so sami spreminjali svet.

Playboy: Kaj pa Napoleon? Keene vas je poimenoval tudi šahovski Napoleon.

Kasparov: Oh, zelo sem počaščen s to primerjavo. Napoleon je veliko spremenil, opravil pošteno delo.

Playboy: Kaj cenite pri moških?

Kasparov: Moč. Kakršnokoli moč. Prednost dajem mentalni, toda najmočnejša je moč značaja. Predvsem se morate vedno bojevati za svoj prav. Če poznate svoje cilje, se morate biti pripravljeni bojevati zanje. Braniti morate to, v kar verjamete.

Playboy: Pa pri ženskah?

Kasparov: Zelo nevarno vprašanje. Karkoli odgovorim, si nakopljem sovražnike. Mislim, da je zelo pomembno za žensko, da pomaga uresničiti cilje svojega moškega, da ga podpira, ko se sreča z ovirami. Ključavnica in ključ, razumete, sta dobra kombinacija. Toda obenem mora znati obdržati neodvisnost in se ne razbliniti ob svojem moškem, ker ga sicer tudi podpirati ne bo mogla. Obdržati mora svoj značaj.

Playboy: Kaj pa ženske šahistke?

Kasparov: Hm, nekoč sem že dejal, da obstajata pravi šah in ženski šah. Nekateri tega ne slišijo radi, toda šah ženskam ne ustreza najbolje. To je boj, veste? Hud boj. Ni za ženske. Mi je zelo žal. Nemočne so, ko se spopadejo z moškim. Mislim, da so te reči zelo preproste. Gre za logiko bojevnika, profesionalnega bojevnika. Ženske so šibkejše.

Playboy: Ali veste, da zdaj razlagate zelo seksistične poglede in da bodo ženske na Zahodu jezne na vas?

Kasparov: Vem, ja, pa me ne skrbi. Prepričan sem, da lahko ženske opravijo mnoge stvari na mnogih področjih bolje od moških. Narobe nas je nenehno primerjati, zahtevati enakopravnost na vseh področjih. Moški in ženske smo različni.

Playboy: Kakršnekoli poglede že imate, ste na svojih šahovskih turnirjih naleteli na veliko ženskega občudovanja. Se ženske zanimajo za vas, ker ste šahovski šampion?

Kasparov: Šampion gor ali dol, tudi brez titule ne zgledam tako slabo. Res pa je, da to doda malo premoči. Malo taktične prednosti.

Tekst: David Sheff & Rudolph Chelminski

Prevedel in priredil: Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri