Feri Lainšček: 'Ambrušani so zdaj enako ogroženi, kot so cigani'

  • 02.03.2013

Pogovor s slovenskim pisateljem, po čigar branih romanih snemajo gledane filme, piše pa tudi visokonakladno po­ezijo, ob tem še za gledališče, za odrasle in otroke, pesmi za festivale narečne popevke in druge, je založnik, ljubitelj črne barve in Prekmurec, ki dejansko živi v Prekmurju.

(Foto: Bor Dobrin)

4 fotografije v galeriji

Feri Lainšček s pravim imenom Franc se je rodil v vasici na meji z Madžarsko, kar je za številne Slovence dlje od konca sveta, ker mnogi na konec sveta še zaidejo, tja, v Dolence na Goričkem, pač ne. Kot veste, so številni tuji pisatelji morali s trebuhom za pustolov­ščino, da so imeli o čem pisati (v mislih imam različne hemingwaye in podobne).

Lainščku ni bilo treba nikamor, ker je imel svoj pisateljski disneyland okrog domače hiše iz blata in krite s slamo. Zanimivo pa je, da njegov prvi roman ni o Prekmurju, ampak o študentskem bivanju v Ljubljani, o ljudeh, ki so ga spremljali, ko se je v sedemdesetih poskusil kot slikar pa padel na sprejemnih in pristal na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo in študiral to zadnje.

Sprva je (Peronarji) izhajal v takratnem tedniku Teleks, potem pa tudi v knjižni izdaji doživel velik uspeh in lepo prodajo. Doslej jih je napisal, če sem prav štel, 17, od katerih, če se ne motim, sam najviše uvršča Murišo in Ločil bom peno od valov. Moj glas bi vendarle šel Petelinjemu zajtrku, zgodbi o radgonskem mehaniku Gaješu, njegovem novem vajencu in paradi čudnih in čudaških likov, s katerimi rešuje svet pod domačimi brajdami. Kot veste, je po romanu Marko Naberšnik posnel istoimenski film, ki je s 183 tisoč gledalci postal drugi najbolj gledani slovenski film vseh časov, Gaješ pa del slovenskega literarnega izročila. (Da se je bivšima ženama maščeval tako, da je pozabil njuni imeni, je naravnost genialno.)

Pred kratkim so mu v rodno Prekmurje potegnili avtocesto, tako da pot iz Ljub­ljane v Mursko Soboto ni več potovanje. Prekmurci, ki so siti tega svojega večnega bivanja na robu oziroma obrobju pa cijazenja za tovornjaki po najkrajši poti od Madrida do Moskve, so si oddahnili, kaj pa to pomeni za Lainščkovo literarno ustvarjanje, pa ... Eh, najbrž nič. Časi, v katerih so se, kot sam pravi, Cigani ustavili, beli svet pa pognal v gibanje, znajo biti za pisatelja še posebno zanimivi.

PB: Na Trgu zmage še vedno stoji spomenik sovjetskim osvoboditeljem Prekmurja. Ne spomnim se, da bi se v teh krajih kdaj problematiziral. Se motim?

FL: Se je problematiziral v tistem času. Razumljivo, bili so tisti, ki jih je motil s svojo simboliko, in bili so taki, ki so se zavzemali, da naj ostane. Razmišljalo se je o tem, da bi ga prestavili nekam ven iz mesta, pa taki, ki bi ga prebarvali v oranžno, da bi izgubil neki svoj naboj [smeh], ampak se mi načeloma po vseh teh letih zdi prav, da je ostal.

PB: So se ljudje navadili nanj?

FL: Mislim, da niti nima kakšnega ideološkega naboja za tiste, ki v tem mestu živijo. Prišleki to opazijo. Je pa eden redkih tak­šnih spomenikov, ki je ostal.

PB: In smreka, ki so jo leta 1980 v parku zasadili v spomin na Josipa Broza - Tita. Če se ne motim, gre za nekakšno kavkaško smreko. Še raste?

FL: Ta tudi še raste in se idealno vklaplja v cel kompleks tega parka. Zasledil sem podatek, da je ta mestni park drugi z drevesi najbogatejši park v Sloveniji. Uredil ga je grof Sapari, ki je bil Madžar in je sem sistematično prinašal eksotična drevesa. Ta kavkaška smreka deluje v tem kontekstu zelo lepo in se lepo vklaplja.

PB: Kakšna pa je ta kavkaška smreka? Kaj posebnega?

FL: Mislim, da celo vem, katera je. Smrek, ki so jih prinesli od drugod, je sicer v tem parku veliko. Ni ne vem kako posebna, nima rdečih storžev. [smeh]

PB: S fotografom sva iz Ljubljane do Murske Sobote potrebovala uro in pol. Naš prejšnji intervjuvanec, Slavko Bobovnik, ki se na delo v Ljubljano vozi z avtomobilom iz Radelj ob Dravi, potrebuje za svojo pot debeli dve uri. Se pravi, da Prek­murje ni več najbolj oddaljeno od prestolnice slovenstva. Ali se je zaradi tega kaj spremenilo oziroma se spreminja v Prekmurju?

FL: Bobovnika sem nekoč srečal v bifeju na avtocesti in sva res ugotovila, da potrebuje on več časa za pot do Ljubljane. Težko bi rekel, da se spreminja razmišljanje ljudi, je pa res, da so stari ljudje za isto pot potre­bovali ves dan. Še sam se spomnim, kako smo z vlakom potovali po pet, šest ur.

PB: Saj vlak še danes pelje do Murske Sobote ... Koliko pa? Štiri ure?

FL: Mislim, da malo manj kot štiri ure. Obstajala je linija Budimpešta–Benetke, na kateri je peljal zelo lep vlak in sam sem se rad peljal z njim, ampak so ga ukinili, tako da se zdaj z vlakom ne vozim več. Murska Sobota je postala predmestje Maribora, ker si v 25 minutah tam na kavi, in to sam večkrat naredim. Do Ljubljane je pa tudi toliko, kot je v kakšnem večmilijonskem mestu, če se hočeš prebiti z enega konca mesta do drugega. Meni to marsikaj olajša, če ne drugega, te pomirja občutek bližine. Pa saj se ni približala samo Ljubljana, tudi Zagreb se je. Zagreb je še bliže. Odpeljem se do Mur­skega Središća, tam zapeljem na avtocesto in sem prek Čakovca v eni uri v Zagrebu. Ta bližina je zame zelo pomembna. Lahko se odpeljem v Zagreb na predstavo in se še isti večer vrnem. Včasih sem moral tam prespati. Pa Dunaj, ki je tri ure in pol daleč, in Budimpešta nekaj podobnega.

PB: Veljate za pisca Prekmurja, čeprav seveda niste pisali samo o teh krajih in ljudeh. Ali vam niso nekje v tujini, ko so brali vaša dela, rekli, da je to najbrž mistična pokrajina?

FL: Tudi to se je zgodilo. V prevodu da se je zdelo, kot da so ti kraji izmišljeni. Ampak jaz ne bi ... Veš, dva stereotipa obstajata o meni, ki ju širijo ljudje, ki me niso brali. Prvi je, da pišem o Ciganih, in drugi, da pišem o Prekmurcih. V teh mojih zdaj že več kot 20 romanih sem samo v dveh pisal o Ciganih, se pravi, da lahko zelo hitro ugotovimo, da to ne drži. Pa tudi o Prekmurju ne pišem zato, da bi posebej tematiziral Prekmurje, bolj me vznemirja Panonija, širši prostor ravnice. Mislim, da je to moj milje, to je tisto, kar me zanima, posebno občutenje ljudi z ravnice. Ta je v Sloveniji pač opazna v Prekmurju, ampak to je samo majhen košček, fraktal neskončne ravnice, ki je resnična ravnica. Mislim tudi, da ta prostor nekako razumem, te ljudi. Verjamem, da obstajajo ljudje ravnice, tako kot obstajajo ljudje z gora, neki alpski sentiment. Pa mediteranski sentiment.

PB: V čem se pa sentiment ravnice raz­likuje od teh omenjenih?

FL: Če lahko povem po glasbeno – če so druge durovske, gre pri ravnici za molovsko zgodbo. Gre za razliko v razpoloženju, v akordih duše. Te razlike so neznatne, ampak so. V Sloveniji smo razvili ta stereotip gledanja na ravnico in pa na človeka z ravnice in se nam zdi, da gre za melanholično zgodbo, nekakšno stepsko melanholijo. Dejansko to je, ampak ta stereotip pozablja na drugo skrajnost, ki je povezana s hipnim veseljem, z veseljačenjem, s tradicijo burnih veselic. To lahko vidiš skozi Kreslinovo glasbo. Je melanholična, občutena, lirična, ampak zna pa narediti tudi dober žur.

PB: Največ samomorov pa mislim, da se vendarle zgodi v teh ravninskih državah, pokrajinah. Od Madžarske do Vojvodine.

FL: Specifika ravnice je po mojem to, da se na njej počutiš majhnega. Tukaj ne moreš splezati na vrh gore in se ozirati z nje. Tukaj nenehno gledaš od spodaj kot kakšna mravljica. Vse je daleč, nebo je pa blizu in se tako zavedaš svoje majhnosti. Po mojem je to element, ki vpliva na odnos človeka do sveta.

PB: Ko sva že pri stereotipih ... Za povprečnega prebivalca osrednje Slovenije, da ne rečem Ljubljančana, je Prekmurje pokrajina, od koder prihajajo dobra hrana in tudi vino pa Kreslin in njegovi muzikantje, kjer živijo prijaznejši Cigani, sem jih pa prav veliko ne pride pogledat, kako v resnici je. Ampak ali je Prekmurje danes sploh še nekaj posebnega?

FL: Je. Posebno je po tem, da je še vedno prvotno, arhaično. Meni se vsiljuje primerjava z Belo krajino. To je verjetno posledica življenja na meji. Šlo je za zelo prehodno ozemlje in podobno kot Bela krajina je bilo Prekmurje vedno na robu. Na robu Madžarske, na robu Jugoslavije, na robu Slovenije in ta robnost je botrovala zaostalosti oziroma počasnosti v razvoju. Meni kot pisatelju je to zanimivo, ker mi pomeni nekakšen laboratorij. Skozi medsebojne odnose, s prisotnostjo nekdanjega se lahko zelo fino vrneš v preteklost. Ljudje se pa seveda ne počutijo dobro. Prekmurci so zelo alergični na ta stereotip, ker mislijo, da ne govori resnice o njih. Problem je, da ta stereotip govori resnico [smeh], in to jih potem še dodatno dela živčne. Zgodil se je čuden obrat v glavah. Prepričani so – zdaj govorim o tem večinskem mnenju v Prekmurju –, da so za to krivi Miško Kranjec, Vlado Kreslin in ti, ki so Prekmurje opisovali takšno, kot je. Podobno, kot je zdaj napravil Janša, ki obtožuje tiste, ki mu bežijo iz koalicije, pozabil pa je, da je on goljufal pri kartah. Tako Prekmurci ne morejo sprejeti dejanskega stanja in so zanje pač krivi pesniki, pisatelji in glasbeniki, da jih tako prikazujejo. To je nekakšna situacija današnjega Prekmurja, ampak Prekmurje je tako majhno, tako majhen košček na zemljevidu, da niti nima potencialov za samorefleksijo. Prekmurje je premajhno za pokrajino.

PB: Čeprav se spomnim pokojnega profesorja Južniča, ki nam je, če se ne motim, na predavanjih omenil, da Prekmurci še do nedavnega niso bili Slovenci in da je bila prekmurščina svoj jezik, in ne samo eden od slovenskih dialektov.

FL: Če razmišljaš na tak način, da so se Madžari tukaj zarili med Slovenijo in Slovaško, in potem opaziš podobnost slovaškega in prekmurskega jezika, bi to zlahka peljalo k zaključku, da je bilo Prekmurje nekoč del slovaškega ozemlja ali pa del nekega slovanskega ozemlja, ki bi lahko bilo drugačno. Ampak to nima nobene znanstvene podlage.

PB: Ali ne prevajajo porabski Slovenci slovenskih knjig v svoj jezik, narečje?

FL: Tam se je ohranilo narečje. Svoj čas je bilo Prekmurje enotno ozemlje, ki pa ga je meja leta 1919 prerezala in je Porabje ostalo pod Madžari, Prekmurje pa postalo del Slovenije in se je prekmurščina slovenizirala, se v vsakdanji rabi približala slovenščini. Porabje je postalo rezervat. S te strani železna zavesa, v notranjost, se pravi iz Porabja v Madžarsko, pa tudi nisi mogel prosto potovati, ker so to nadzirali Rusi. Ljudje so ostali ujeti v kot, kjer se je jezik ohranjal. Tam še zdaj govorijo jezik mojega otroštva. Meni, ki sem rojen skoraj na meji, je blazno zanimivo obiskati Porab­je, ker tam najdem besede in logiko vaškega življenja, kakršna je bila v času mojega otroštva. Tam je mogoča nekakšna duhovna arheologija.

PB: Še en osebni stereotip: veljate za pisatelja, pesnika Mure. V nekem intervjuju ste prosili, da o tem ne bi. Vam gredo takšna vprašanja na živce?

FL: Ne, sploh mi ne gre nič na živce. [smeh] Verjamem pač, da obstajajo ljudje ob rekah in da so drugačni od tistih, ki tam ne živijo. Verjamem, da obstajajo reke s svojo mitologijo. So reke, ki tečejo skozi, mimo, so pa reke, ki zelo vplivajo na življenje okrog njih. Sčasoma se razvije mitologija, povezana z njimi, in Mura je zelo taka reka. Je ravninska reka, vedno je bila neregulirana in je nevarna, zahrbtna reka. Navidezno ti daje občutek mirnosti, prijaznosti, ima pa svoje poti in vrtince, ki poberejo ogromno ljudi. Bile so poplave, ki so segle do Murske Sobote.

PB: Ko se je rodil Miki Muster, je bila Murska Sobota pod vodo.

FL: Verjetno leta 1929. Je to mogoče?

PB: Je. Miki Muster je že krepko čez osemdeset.

FL: No, in ker je bilo to življenje z reko tak­šno, so tudi nastajale zgodbe o njej. Mura ima izrazito razvito mitologijo in zaradi tega je literarno zanimiva.

PB: Muro so poskušali ukrotiti z elektrarnami. V osemdesetih so se ljudje temu uprli. Bi se danes tudi?

FL: No, zdaj je to spet aktualno. Danes je ta upor manj organiziran in manj ortodok­sen. Po mojem se bo na Muri zgodil kompromis, in sicer da bodo v njenem zgornjem slovenskem toku postavili dve, tri elektrarne, spodnji tok od Veržeja navzdol pa pustili. To se mi zdi celo povsem v redu. Na Hrvaškem so na Dravi pri Donji Dubravi zgradili elektrarne, ampak so staro strugo pustili in se mi zdi tisti poseg razum­ljiv. Nisem ortodoksen nasprotnik elektrarn, s kakšnim kompromisom bi se ta zgodba lahko lepo iztekla.

PB: V dveh svojih knjigah torej govorite o Ciganih, ki jih tako tudi imenujete. Cigani, in ne Romi.

FL: Ta moja zgodba s Cigani je specifična. Kot otrok sem živel z njimi, ker je bil njihov zaselek ob moji vasi, in sem jih čisto drugače dojemal in bil na njihovi strani. Nikoli pa tega nisem razvijal na tak način, da bi postal kak borec za njihove pravice. Preprosto, bival sem z njimi. In ti, s katerimi sem živel, si rečejo Cigani in zato jim tudi jaz tako rečem. Lahko sem tudi politično korekten in rečem tistim, ki si to želijo, Romi, ne morem pa v njihovi zgodovini, recimo v mojem romanu Nedotakljivi, ki se začne z drugo svetovno vojno, govoriti o Romih. Romi kot pojmovanje so nastali na kongresu leta 1970. In ko govoriš o ciganski glasbi, plesu, ne moreš govoriti o romski glasbi ali plesu. [smeh] Ampak oni tega meni ne zamerijo. Je pa res, da jih delim na dvoje. Obstajajo ti, ki jim pravim Cigani in se oklepajo tradicije, želijo biti to, kar so, ti, ki si rečejo Romi, so pa tisti, ki se želijo vključiti, se ne naslanjajo na svojo tradicijo.

Feri Lainšček

PB: Pred nekaj leti se nam je zgodil Ambrus in takrat se je vsa napredna Slovenija postavila na stran preganjane družine Strojanovih. Ampak ali ni šlo tam vsaj toliko tudi za upor domačinov proti razbojniški ciganski družini?

FL: Ja, na tisto zgodbo je mogočih več pogledov. Meni je ostal najbolj v spominu Drnovškov pogovor z domačini, ko se je tam pojavil s kontejnerji. Iz pogovora Drnovška z Ambrušani sem si napravil stenogram in tisti pogovor ima biblično razsež­nost. Drnovšek je zastavil bistveno vpra­šanje: »Ste ljudje, ste kristjani, kje je vaše krščanstvo? Nikjer ga ni, ker boste pustili, da bodo zmrznili ...« Pred kratkim sem ta stenogram spet prebral in ugotovil, da so Cigani postali s svojo revščino manjšina. Zdaj je že veliko Slovencev na socialni pomoči, veliko Slovencev je brezdomcev, se pravi, da se je zgodil nekakšen obrat. 'Ambrušani' so zdaj enako ogroženi, kot so Cigani. Dolgo je zgodba tekla tako. Večina, beli, so govorili: »Cigani nočejo delati, mi jih moramo hraniti, ker dobivajo socialno pomoč ...« Potem sem pa enkrat v gostilni vprašal nekoga, ki je bil glasen na tak način, kaj on počne. Kaj dela? In je rekel: »Nezaposlen.« »Aha, pa dobivaš pomoč?« »Ja, dobivam.« [smeh] To mi je ostalo od tiste zgodbe. Kako je bilo pa konkretno z Ambrusom ... No, sigurno je bilo, kot praviš. [smeh]

PB: Ali je potem lik Cigana, o kakršnem beremo, gledamo ga v filmih, na konju prostega in svobodnega, le idealizirana podoba?

FL: Meni so velikokrat očitali, da jih idealiziram in romantiziram, ampak če prebereš oba moja ciganska romana, lahko ugotoviš, da sta oba zelo neizprosna, v tem smislu, da govorita resnico o njihovem življenju. Prebil sem se do tega, da je ta njihova posebnost, to, kar jih dela drugačne, zelo ne­oprijemljiva. Njim je uspelo nekaj skoraj neverjetnega. Razselili so se, se razbili na majhne skupine, celo jezik jim je razpadel – ni enotnega jezika niti stikov –, ampak so pa ohranili to nekaj, kar jih dela enake. Njihovo kolektivno nezavedno funkcionira, čeprav niso v stiku. Kolektivno Slovencev, recimo, je logično, iz enega jedra. Tam je pa ta prenos tekel z nekim duhovnim genom, ki ga zelo težko razumeš, in funkci­onira. Celo tako bom rekel in bo mogoče zvenelo ironično: oni so v 99 odstotkih nam enaki, imajo pa odstotek, ki jih spodnese, ki jih zjebe. [smeh] Kaj je zdaj to? Je to tisto prineseno iz Indije, duhovna razsežnost, ki je mi ne razumemo? Sam nisem temu nikoli prišel dovolj blizu, da bi razumel, razen da rečem, da je to pač ciganska usoda. Nikoli si nisem znal predstavljati, kako bi bilo, ko bi oni dobili svojo državo, kot so jo Židje. Ne vem, kakšna država bi to bila. [smeh]

PB: Rojeni ste bili v vasi Dolenci na Goričkem. Kako je bilo tam odraščati?

FL: To je vas na meji z Madžarsko in za njo je v času mojega otroštva potekala železna zavesa s preorano zemljo v širini 30 metrov in s stražami. Takrat si se lahko gibal samo v eno smer in je bila res na robu. Vasica je imela kakšnih sto hiš. Mi smo bili vaška rev­ščina, tako da sem odraščal v revni vasi med revnimi. [smeh] Dejansko sem do petega razreda živel v hiši iz blata in slame brez elektrike, telefona, televizije, brez knjig. Oče in mama sta bila ob mojem rojstvu že malo starejša in je bilo to zelo zanimivo, ker bi mi lahko bila že dedek in babica. Bila sta odlična pripovedovalca in sta me v zgodbe iniciirala mimo knjig. Do njih sem prišel šele v osnovni šoli. Na prvi pogled bi me to moralo slabo zaznamovati, meni se pa zdi, da me je dobro.

PB: Kakšne ambicije sta imela z vami?

FL: Tega me ni pa še nihče vprašal. Onadva sta bila tako normalna, da nista imela ambicij z otroki. Nista na tak način pristopala k otrokom, kot zdaj pristopa večina, da je otrok njihova lastnina. Zdi se mi, da sem imel zdravo otroštvo. Oče je bil cestar, popravljal je makadamske poti, mama je pa hodila na sezonsko delo. Sam sem od četrtega leta začel z očetom hoditi na delo, na cesto, tako da sem pravzaprav odraščal na cesti. Takrat se je še veliko hodilo peš, s kolesi in cestar je bil nekakšen prenašalec sporočil. Prišel je v sosednjo vas, kjer so mu ljudje naročali: »Če pride oni, mu povej, da ...« Ceste so šle skozi nekaj vasi, kjer sva midva delala, ljudje so mi vedno kaj dali, tako da sem se na neki poseben način socializiral.

PB: Pa pilot vojaškega letala ste si želeli postati?

FL: Ja, sprejet sem bil na srednjo vojaško šolo v Mostarju, pa mi oče ni dovolil. Takrat je prvič rekel, da mi česa ne dovoli, ker se to ne bo dobro končalo. Tega sem se spom­nil, ko so Slovenijo preletavala letala jugoslovanske vojske. Oče je imel to nekak­šno ljudsko modrost. Zanimiv človek je bil in mi smo bili revni tudi zato, ker ni hotel vzeti zemlje ob agrarni reformi. Takrat so delili cerkveno zemljo in je on edini v tej vasi ni hotel vzeti, zaradi česar je imel tudi težave. Ampak je dočakal, ko jo je bilo treba vračati, in mi je takrat rekel: »A sem ti povedal, da to ne more biti tako, da boš vzel tujo zem­ljo?« Take stvari so mi ostale iz otroštva.

PB: Potem ste šli v Ljubljano, da bi postali slikar?

FL: Ja, pa nisem napravil sprejemnih izpitov.

PB: Kjer ste morali, če lahko sodim po prvem romanu Peronarji, narisati neko starejšo žensko, ki vam je tam pozirala?

FL: Saj Peronarji so v veliki meri resnični. Res sem si želel postati slikar, pa sem bil potem zelo vesel, da mi ni uspelo. Vpisal sem se na novinarstvo, ker sem se nekam moral vpisati, se pa zelo slabo spomnim, zakaj. Že kot študent sem začel delati na radiu v Ljubljani v dnevnoinformativnem programu. Dve, tri leta sem bil tam, spoznal radio in televizijo, kar mi je kasneje zelo koristilo.

PB: Drži tudi to, da ste se ob prihodu v Ljubljano nastanili v hotelu Slon?

FL: Drži. To pa zato, ker sem bil jaz takrat na sprejemnih sploh prvič v Ljubljani. [smeh]

PB: Nekje sem prebral, da ste pripadali skupini, ki se je imenovala Mlada slovenska proza. Ste se že takrat tako imenovali ali so vam to prilepili pozneje?

FL: Takrat so se stvari kar dogajale in se je zdelo, kot da gre za večjo skupino literarnih ustvarjalcev. Ampak pravzaprav sam nisem nikoli pripadal temu krogu. To vidim šele zdaj. Res sem bil prišlek in mojo literarno pot so določili Peronarji oziroma njihov uspeh. Rešilo me je to, da so bili razprodani, da sem z njimi zaslužil ogromno denarja, kar danes ni več mogoče. Od Peronarjev sem živel eno leto. Potem sem to genera­cijo nekako prehiteval ali hodil ob strani in tudi estetskih nazorov nisem imel enakih. Moja literatura je zmeraj nastajala iz življenja in seveda ni bila nekakšna postmoderna, metafikcijska, kabinetna literatura, kar se je na dolgi rok spet pokazalo, da je v redu. Zelo hitro te lahko zapelje v nekakšne skupne zgodbe, kar je brez zveze. Kot pisatelj, ustvarjalec si zmeraj neizprosno sam. Ali ti uspe samemu napisati nekaj, kar druge zanima, jih vznemiri in tako postaneš pisatelj, ali je pa vse skupaj brez zveze.

PB: Peronarje ste napisali še na roko, če se ne motim?

FL: Ja, na roko. Pozneje sem prešel na pisalne stroje in uničil šest Unisovih malih pisalnih strojev. Res šest. Več kot eno leto pri meni ni zdržal, ker so se obrabile črke. Bil sem pa med prvimi, ki sem še pred Windowsi začel uporabljati računalnik. Zdi se mi, da je to zelo pomembno.

PB: So knjige zaradi različnih načinov zapisovanja drugačne?

FL: Mislim, da so, da to vpliva na vsebino. Sledila je še ena revolucija, ki je po mojem mnenju vplivala na pisateljevanje, in sicer internet. Miselni proces ti spremeni z eno bistveno zadevo. Če kak podatek iščeš v knjižnici, traja včasih cel teden, da ga izbrskaš. Zdaj ga dobiš v manj kot sekundi. Umberto Eco je pred časom napisal esej o tem. S pisalnim strojem sem kot vizualen tip imel veliko težavo. Spomnim se, ko sem za neki roman čakal na brezvetrje in cel roman, dvesto strani, zunaj na travniku razpostavil v vrsto, da sem imel pregled nad njim. Hoditi sem moral ob njem, da sem ga lahko razumel. Zdaj, ob računalniku, je pa ta pregled neverjeten, zelo hitro ga lahko preletiš. Meni je to pri pisateljevanju zelo pomagalo, znebil sem se arhaične pisave.

PB: Naletel sem na mnenje Boruta S. Pogačnika, grafologa, sociologa, psihoterapevta, sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav, ki pravi, da to, da ne pišemo več na roke, ne vpliva samo na izpisanost pisave, ampak tudi na sposobnost zapisovanja jezika. Se ne strinjate?

FL: Ne, absolutno se ne strinjam.

PB: Ali ni prav Umberto Eco tudi nekako na tej poziciji?

FL: Težko govorimo, da s tem slabi sposobnost izražanja. Sam celo mislim, da se krepi. Na koncu koncev je belina zaslona enaka belini papirja, pred obema si kot pisatelj neizprosno sam. Z računalnikom si lahko celo hitrejši kot z roko. Meni je to klik­nilo, ko mi je pesnik Kajetan Kovič rekel, da je zelo hitro doumel, da lahko piše pesmi z računalnikom. Do takrat so imeli vsi hud odpor do tega. »Saj je enako,« je rekel, »saj imam pesem v glavi.« Računalnik ti omogoča, da lahko lepiš, prenašaš, dodeluješ ... da lahko besedilo bolje obdelaš. S pisalnim strojem sem imel vsekakor težave. Sam sem imel princip, nekakšen fetiš čistopisa. Oddati sem moral čistopis. Sproti, ob pisanju je morala biti stran čista. Če sem se zmotil, nisem uporabil edigsa, ampak sem prepisoval in prepisoval do neskončnosti. Gore in gore papirja. Na računalniku tega problema ni.

 Feri Lainšček

PB: In zato ste tudi rekli, da knjige razumete kot nosilec besedila, in če bo ta izumrl, vsekakor ne bo izumrlo tisto, kar knjiga prinaša, se pravi literarno­umetniške vrednosti.

FL: Ja, takšno je moje stališče. Rad imam knjigo, nisem pa obremenjen s tem, kaj bo, če je takšne, kot je, ne bo več.

PB: Troje me zanima ob tej vaši izjavi. Najprej, ali ne pretiravamo s pomenom, ki naj bi ga imela elektronska knjiga? O njej govorijo na vsakem knjižnem sejmu v Ljubljani, pa ni tam še vedno skoraj nič zanimanja zanje, okrog pa vse polno takih na papirju.

FL: Pretiravamo, če govorimo, da bo elektronska knjiga zelo hitro nadomestila papirnato. Mislim, da jo bo delno nadomestila, obstajajo pa segmenti, kjer ji to ne bo nikoli uspelo. So pa nove oblike, razne aplikacije in večmedijske zgodbe, kjer se bo pa odprl nov prostor za drugačno literaturo. To se dogaja. Po eni strani vem, da nosilec ni bistven, saj so zgodbe potovale tudi pred Gutenbergom in bodo tudi po Gutenbergu. Elektronska knjiga kot nosilec zgodbe me niti ne zanima, bolj me zanimajo nove mož­nosti. Z Igorjem Ribičem sva pripravila slikanico za Applove ipade in nastalo je novo razmerje. Dodaš lahko zvok, animacijo ... Seveda gre za adaptacijo slikanice, ki pa ni več samo slikanica, neka meja se prestopa in mislim, da je tu zgodba.

PB: Potem me zanima – in vas najbrž tudi –, kako bodo avtorji v bodoče zaračunavali svoje izdelke? Vemo, kaj se je zgodilo z glasbo, ko je njeno zapisovanje postalo elektronsko.

FL: Tu nastopi težava. Tudi zato, ker mislim, da elektronska knjiga v slovenskem prostoru ne more tržno funkcionirati. Mislim celo, da so na svetu samo štirje jeziki, ki so dovolj veliki za elektronsko knjigo, nimamo samo Slovenci težav s tem. Že Italijani jih imajo. Angleščina, španščina, kitajščina, mogoče ruščina, pa smo končali z elektronsko knjigo. Zato je razvoj slovenske elektronske knjige nujno povezan z državno pomočjo, kot je že tiskana knjiga odvisna od pomoči. Če bomo hoteli brati v slovenščini, bo treba to dodatno spodbujati.

PB: Ko že omenjate. Sem že srečal Slovence, predvsem mlajše, ki so povsem resno rekli, da ne berejo več slovenskih knjig, da berejo samo še v angleščini. Se vam zdi to problematično?

FL: Vsekakor tu trčimo na nekaj, česar se ne zavedamo. Trčimo ob to, da se ti ljudje izkoreninjajo, ne da bi se tega zavedali. Jezik je ena bistvenih ozemljitev človeka, bistvenih dejavnikov identitete. To izkoreninjanje, ki se dogaja na tak način, da si ti tu in obenem nisi, je po mojem lahko zelo problematično. Ko začneš izgubljati stik s kolektivnim in kolektivnim nezavednim, to človeka dela bolnika. Nasploh je problem sveta prav v tej izkoreninjenosti. Če se malo šalim: medtem ko so se Cigani ustavili, se je beli svet spravil v gibanje. Poln je nomadov, blodečih ljudi, ki jim ni dobro, pa ne vedo, zakaj jim ni dobro. Vem, da je to huda trditev, pa jo bom vseeno zagovarjal. Izhajam iz Junga in poskušam razumeti človeško dušo skozi njegovo teorijo, in tu mi zadeve popolnoma stojijo. Največji produkt te izkoreninjenosti so Združene države Ame­rike, ki so zelo problematična skupnost prav zaradi tega, ker so znesene z vseh koncev sveta, samo tistih, ki so tam bili, ni več. Ta večina, ki tvori Združene države Amerike, je pa izkoreninjena. Iz kolektivne podzavesti Amerike tolče ven želja po svetovnem policajstvu. Tam se te izgubljene duše vračajo, od koder so prišle. To je zelo problematičen položaj in zato je svet Amerike bolan, njihova družba bolna. Če to pogledaš od blizu, je to zelo nelep svet.

PB: Še zadnja reč, ki me zanima v zvezi z zapisovanjem besede. Rekli ste torej, da bo literatura ohranila umetniško vred­nost ... Hm, umetniška vrednost? Govorite, kot da gre za zelo natančno določljivo kategorijo.

FL: Lahko jo nadomestiva z izpovedno moč­jo ali s sposobnostjo upovedovanja tega sveta na poglobljen način. S tem pravzaprav mislim na tisto nekaj več, na delo, ki zmore presežek. Mislim, da se to ne bo izgubilo. Saj se ni izgubilo niti takrat, ko se je literatura povezala z glasbo ali s filmom, z gledališčem. Tudi spletna umetnost enako funkcionira, ima presežke.

PB: Pisali ste blog, spletni roman v soudeležbi ... Kakšne so vaše tovrstne izkušnje?

FL: Sam sem zelo udeležen v spletnih omrežjih. Moje izkušnje so dobre. Ta prostor se mi zdi zelo odprt, demokratičen, ne omejuje te in je zanimiv, ker se s spletno anonim­nostjo ljudje zelo izražajo. Če hočeš razu­meti generacijo, o kateri sva prej govorila, potem jo lahko odčitaš skozi internet. Ali pa, recimo, o Slovencih vem veliko več, odkar obstaja internet in možnost anonimnega izražanja mnenj in komentiranja. Zdaj šele vem, kako zajebani so [smeh], kako so frustrirani. Sam, ki zmeraj verjamem v dobro, sem mislil, da taki ljudje sploh ne obstajajo.

PB: Ob pisanju spletnega romana ste rek­li, da je njegova prednost ta, da lahko avtor preverja sprotne odzive na literarne zaplete, ki nastajajo ...

FL: Šlo je za spletni projekt, s katerim smo reklamirali Delo.si. Zgodba je šla tako, da sem vodil delavnico, ki je potekala popolnoma anonimno. Sodelujočim sem rekel: »Zdaj smo na točki nič in bomo razmiš­ljali, o čem bi se pogovarjali.« Rodila se je ideja o junaku našega časa. Naredili smo zgodbo, like, sodeloval je grozd več kot dvesto ljudi, ki so se pojavljali pod psevdonimi. Potem se je to počasi čistilo in na koncu sva ostala dva, ki sva roman res napisala. Ampak zasnovan je bil kolektivno in mis­lim, da tega na svetu ni.

PB: Kako gre pa to skupaj s tistim, da je avtor neizprosno sam?

FL: V tem primeru seveda ne in ta roman tudi ni zmogel kakšne posebne poglobitve [smeh], nastal je en tak žanrski tekst. Je pa zanimivo, da sem potem začel srečevati ljudi, ki so bili anonimni sodelavci, in jih še danes srečujem. Prišel sem do novih poznanstev in spoznal, da je bil med njimi eden najbogatejših Slovencev pa ena popularnejših Slovenk. Take sodelavce sem imel, ne da bi vedel.

Feri Lainšček

PB: Pišete knjige, prozo in poezijo, za odrasle in mladino, scenarije za film in gledališče, besedila za popevke, poleg tega ste založnik ... Sem kaj pozabil?

FL: Ne, vse delam.

PB: Kakšen je pa vaš urnik?

FL: Nimam ga. Vsi mislijo, da nenehno pišem, pa pišem zelo malo. Večina teh stvari se je zgodila, svoje zgodbe sem res živel. Saj če pogledaš moje romane, recimo Peronarje ali Petelinji zajtrk, vse to so resnične zgodbe. Nisem kabinetni tip, ne prepisujem od drugih, se ne navdihujem pri njih ...

PB: A kljub temu morajo nastati. S kak­šnim tempom pišete? Roman na leto?

FL: Predvsem pišem obsedeno. Lahko pišem 25 ur zdržema. Roman Astralni niz sem napisal v 28 dneh, je pa res, da gre za žanrsko besedilo. In to še s pisalnim strojem. S tem romanom sem tudi največ zaslužil, ker mi je zanj Slejko [Vladimir Slejko, direktor podjetja Optimizem] dal 30 tisoč mark. Kupil sem si novega renaulta 19 in mi je še ostalo 12 tisoč mark. Tisoč mark za dan dela. [smeh]

PB: Sodite med uveljavljene in, kar je še lepše, priljubljene pisce. O kakšnih nakladah govorimo?

FL: Odvisno. Zelo neznan je podatek, ki ga vsi skrivajo oziroma odrivajo, da je moja pesniška zbirka Ne bodi kot drugi dosegla naklado več kot deset tisoč izvodov.

PB: Deset tisoč za pesniško zbirko!?

FL: Ja. Prvič je izšla leta 2007 in zdaj se pripravlja peti ponatis, dotlej smo pa prodali več kot deset tisoč izvodov. Gre za drobno rdečo knjižico, ki gre ob bok nakladam Pavčkovih pesmi ali Prešernovih Poezij, ampak tega podatka pesniki seveda ne marajo. Sam se tako ali tako nimam za pesnika, ne sodim v pesniško prerivanje.

PB: Mimogrede, je ta pesniška zbirka prejela kakšno nagrado?

FL: Mislim, da ni prejela niti nobene recen­zije. [smeh]

PB: Čemu pripisujete njeno priljubljenost?

FL: Zbirka sploh ne bi nastala, če mi ne bi Zdravko Duša rekel, naj zberem te pesmice, ki so se pojavljale predvsem po internetu. Krožile so tam in mi je rekel, da jih najdeva po pisarnah, nalepljene na okvirje računalniških zaslonov, na hladilnikih ... in da naj jih zberem. Zbral sem jih in ljudje so jih preprosto sprejeli.

PB: Pesniške zbirke se pri nas tiskajo v nekaj sto izvodih ...

FL: Ali še manj. Skrivnost njenega uspeha se mi zdi v tem, da gre za ljubezensko liriko, ki je ljudem blizu. No, to je naklada, ki sem jo dosegel s poezijo, pri romanih je pa ta zelo različna. Petelinji zajtrk so kar ponatiskovali, Nedotakljive so zdaj tretjič ponatis­nili in se tudi gibljejo okoli deset tisoč. Ločil bom peno od valov, ki je bil za matu­ritetni esej, je dosegel naklado 20 tisoč, Mislice so bile za Cankarjevo priznanje in v nakladi deset tisoč ... Se prodajajo.

PB: Je vaš najbolj prodajani roman tudi vaš najboljši?

FL: Kaj pa vem. Skoraj bi rekel, da ja. Pri toliko romanih nimaš pregleda. Ko napišeš 20 romanov, so med njimi taki, ki bi jih napisal znova, taki, ki so zaživeli čisto svoje življenje, predvsem tisti, ki so šli na film, recimo Petelinji zajtrk. So pa tudi taki, za katere imaš občutek, da so spregledani. Recimo Skarabej in vestalka, ki pri meni zelo visoko kotira, pa malokdo ve zanj.

PB: No, kateri je najboljši?

FL: Mislim, da sta kljub vsemu najboljša ta, ki sta zgodovinska, Ločil bom peno od valov in Muriša, najbolj takšna, kot si sam zamiš­ljam, kakšen naj bi roman bil. Sem pa zelo užival tudi pri Nedotakljivih, pri katerih sem uporabil povsem drugačen način pisanja.

PB: Slovenci smo, vsaj tisti pismeni, ponosni na to, da smo nacija, zasno­vana na besedi, in ne na vojnih osvajanjih ali gospodarskih podvigih. Kako to, da nimamo še nobenega Nobelovega nagrajenca za literaturo?

FL: Hm, o tem nisem še nikoli razmišljal. Najbrž zato, ker kljub temu še nimamo dovolj dobrega pisatelja. [smeh] Ta Nobe­lova nagrada, kakorkoli jo osporavajo z različnih koncev, vendarle predstavlja neki ostanek na situ. Pač, ni se še zgodilo, da bi med tem, kar ostane, bilo kaj slovenskega. Mislim, da to ni nič v zvezi z majhnostjo, bolj s srečo. Verjetnost, da dobi Slovenec Nobelovo nagrado, je po mojem enaka dobitku na loteriji.

PB: Ampak svet se je globaliziral in po tej neki logiki slovenski avtor ne bi smel imeti več tako zelo velikih težav pri prodoru na tuje. Pa vendar v knjigarnah po letališčih, če vzamemo te kot merilo priljubljenosti, ne boš našel slovenskega avtorja. Kako to?

FL: Sam se nisem nikoli ukvarjal s prodajo svoje literature. Ne sodim med tiste, ki bi s kovčkom potovali po svetu in prodajali svojo literaturo. To me ni nikoli zanimalo, ker nisem pisal zaradi tega.

PB: Ste zato nekje rekli: »Moja ambicija ni postati svetovni pisatelj, celo odpor imam do gibanja zunaj svojega kulturnega prostora.« Zakaj?

FL: Ja, vse pravice sem zaupal Študentski založbi, ki me predstavlja na tujem, in niti ne spremljam, kje vse ti moji romani izhajajo, ker to ni kakšen velik denar. Nekaj pa vem, in sicer da brez agenta oziroma brez tega, da bi se preselil v neko okolje, tam ne moreš uspeti. Brina Svit je primer avtorice, ki je uspela v Franciji, ampak je uspela zato, ker tam živi, je vključena. Doslej je izšlo sedem mojih knjig v hrvaškem jeziku, in to je prostor, ki ga relativno poznam, ker je blizu, ki mi je tudi drugače zanimiv, ampak že tu ugotavljam, da ga poznam samo navidezno. Ko hodim po Hrvaški na literarne večere, vidim, da stvari tam drugače tečejo kot pri nas. Podobno je verjetno povsod drugod. Da bi pa na isti način, kot hodim po Hrvaški, hodil še po 50 drugih državah, se mi pa ne da, nimam volje. Kaj mi potem ostane? Da me ne zanima. Če bi bil kak agent uspešen in bi z mojimi knjigami napravil biznis, bi me pa seveda še kako zanimalo.

PB: Ste član Društva slovenskih pisateljev, tudi član upravnega odbora, ki sta se mu lani zgodila dva odmevnejša izstopa. Najprej je odšel Miha Mazzini, potem iz solidarnosti še Branko Gradišnik. Mazzini je v intervjuju za Mladino dejal, da je pravzaprav izstopil zato, ker ni mogel več spremljati drsenja društva v nepomembnost. Se strinjate, da se društvu to dogaja?

FL: Ne, ne strinjam se. Popolnoma se ne strinjam. Nekdo, ki ni pisatelj, mi je pred časom rekel, da če bi bili slovenski politiki pametni, ne bi šli v spor z Društvom pisa­teljem, ker se je še zmeraj tako zgodilo, da je kratko potegnil tisti, ki se je sprl z njim. To je takšna čudna ugotovitev, ki ji sprva tudi sam nisem verjel, ampak zdaj pada vlada, ki je ukinila ministrstvo za kulturo, pa se tega niti ne zaveda. Na to društvo lahko gledamo na tak ali drugačen način, ampak njegova vloga je veliko večja, kot se zdi od daleč. Zakaj to deluje, ne vem.

PB: Pa čeprav ni enotno?

FL: Hvala bogu, da ni. Nam je uspelo, da društvo ni razpadlo, kot je na Hrvaškem, kjer imaš tri društva, podobno na Slovaškem ... Nam se ta razpad ni zgodil, ostalo je eno društvo, ki vendarle ohranja pozicijo v družbi ne glede na to, kako se v njej spreminja odnos do kulture, do pisateljev, do ustvarjalcev. Mazzini in Gradišnik sta odlična avtorja, ju pa jebe njun ego. [smeh] Tako je to. Pisatelji smo že po definiciji taki, da nas zajebava ego, in zato je Društvo pisateljev čudež, da obstane pri vseh teh egoizmih.

PB: Rekli ste, da ste si dolgo prizadevali, da bi v društvo spravili Vlada Kreslina in Zorana Predina, ker sta odlična pesnika. Se strinjam. Kreslin je že v društvu, Predin mislim, da še ne. Kje je bila ovira?

FL: Vsekakor sta to avtorja, ki nista silila v društvo, ampak se mi je zdelo, da bi moralo biti društvu do tega, da sta zraven. Kres­linova besedila imam za poezijo, o tem so pa znotraj Društva pisateljev mnenja zelo različna. Klasične pisatelje moti njuna popularnost, moti jih marsikaj, preveč uspeš­na sta, da bi bila slovenska pisatelja [smeh], ampak pri Kreslinu mi je to uspelo in se je kar angažiral v društvu in z njim veliko potoval okoli. Podobno je na Hrvaškem z Arsenom Dedićem, ki so ga intelektualni krogi zmeraj izrivali, pa je končal v učbenikih. To se ne da preprečiti, če ima stvar svojo moč.

PB: Predsednik društva je Veno Taufer. Kakšno je vaše mnenje o njem?

FL: Zelo angažiran je. Ob tem, kar se zdaj pri nas dogaja v družbi, društvo ne more stati ob strani. To vrenje, ki je podobno vrenju v osemdesetih, nujno terja angažma. In to da se delovanju društva lepijo ideološke oznake, je po mojem zgrešeno. Mislim, da društvo zavzema pozicijo, poskuša slediti mnenju večine. Vsekakor je dobro, da se angažira.

PB: To vas ne moti, da je Taufer nekdanji udbovec?

FL: To mu je podtaknjeno, to vem iz prve roke. Gre za način diskvalifikacije, ki je v Sloveniji velikokrat uporabljen. V njegovem primeru mislim celo, da gre za ponarejen dokument.

PB: Vem, šalim se. Kot opazovalcu človeških likov, usod, ali bi se vam zdel Janez Janša vreden literarne obravnave?

FL: Pravzaprav ne. Mislim, da je njega v nekem eseju najbolje opisal Branko Gradišnik, ko je pisal o tem, kako je Janša igral nogomet v Grupi M. Mislim, da ga je najbolje opisal skozi to njegovo trdoživost in egoistično držo ... ali solistično, ne vem, kako bi rekel. Ampak meni se ne zdi, da bi bil zanimiv kot literarni lik. Čeprav, napisal sem dramo, ki ni bila nikoli uprizorjena. Imenuje se Atentat na Janeza Janšo in govori o bančnem uradniku iz Grosupljega, ki misli, da je Janez Janša, in organizira v norišnici, v kateri se znajde, upor proti avtokratu, proti nekakšnemu Ševčenku, ki jo vodi. [smeh] Tako, vidiš, sem si sam oporekel, pravzaprav bi lahko bil literarni lik. So pa sprejeli to igro v ljubljanski Drami, pa jo potem umaknili.

PB: Nekaj časa ste bili aktivni v politiki, pri Zaresu ...

FL: V bistvu nisem bil aktiven. Kandidiral sem za Zares, ampak pri tem ni šlo za to, da bi hotel delati politično kariero. Začutil sem trenutek, ko bo šla pri nas vsa zgodba v desno, in sem zaradi tega pristal na kandidaturo, za katero sem v tem okolju vnaprej vedel, da ne bo uspešna. To je bil en tak izlet, ki mi je prišel zelo prav. Podobno, kot sem prej govoril o spletnih komentarjih. Nenadoma se srečuješ z ljudmi, ki jih prej ne bi nikoli srečal, in oni ti govorijo, kaj si o vsem mislijo. Tako da zdaj poznam to volilno telo, in to je katastrofa. [smeh] To je izkuš­nja, ki sem jo moral dobiti.

PB: Ste slovenski pisatelj, po čigar romanih so posneli največ filmov, šest. Literarna govorica je eno, filmska nekaj drugega. Ste imeli kaj težav s tem prehodom?

FL: Pri prvem filmu, ki sva ga delala z Andrejem Mlakarjem, tega še nisem vedel. Zaradi tega sva midva med snemanjem šla skozi vse stopnje prepirov, do tega, da sva se skoraj tepla. Takrat seveda še nisem razumel filma, potem pa sem postopoma spoznal, da pri filmu nikoli ne gre za to, da bi režiser na film prenesel tvojo vizijo romana, ampak bo nujno svojo. Pri nekaterih filmih sem bil tudi sam scenarist, recimo pri tem prvem, pri katerem sem napisal 19 verzij scenarija [smeh], pri nekaterih ne. Preprosto sem spoznal, da če hočeš delati za film, moraš biti na to pripravljen. Kot vase zagledan literat, ki pričakuje, da bodo njegovo vizijo posneli na filmski trak, nujno propadeš.

PB: So se pa različni režiserji zelo raz­lično obnašali do vaše knjižne ideje.

Od Vankoštanca je komaj kaj ostalo v Ljubezni, traktorju in rokenrolu, Pete­linji zajtrk je pa tak, kot je tudi zapisan. Ali zdaj, ko pišete roman, mislite že tudi na film?

FL: Oba sta že od takrat, ko sem jaz že razumeval film. Ko pišem roman, niti slučajno ne mislim na film. To pride pozneje. Vedel sem, da Vankoštanc ponuja dobro zgodbo za film, da pa ta v romanu ni na­pisana. Zato sva z Đurom zelo spreminjala zgodbo in na koncu so ostali pravzaprav samo liki iz romana. Pri tem sem sode­loval, ampak to je bil že moj četrti film. Z Markom [Naberšnikom] sva šla še korak naprej in je scenarij napisal on, jaz sem ostal samo kot nekakšen njegov svetovalec. S tem je tako: pisatelj se pri nas ne more razviti v scenarista, ker ni naročnikov. Pri romanu lahko sedim eno leto, ne morem pa eno leto sedeti pri scenariju, ker mi ga nihče ne plača. Marko je odličen scenarist in odlično sodelujeva. Nikoli se nisva skregala niti stepla.

PB: Petelinji zajtrk je drugi najbolj gledani slovenski film vseh časov s 183 tisoč gledalci ...

FL: Šanghaj bo pa počasi četrti s 46 tisoč gledalci.

PB: Ogledal sem si Pisma sv. Nikolaju in doživel to, da so ljudje po predstavi ob imenu Mitje Okorna, ko se je poja­vilo na platnu, spontano zaploskali. Se vam je zgodilo kaj podobnega?

FL: Ob Petelinjem zajtrku je bilo ogromno podobnih doživetij in zato sva z Vladom Novakom pozneje naredila še monodramo, ker se preprosto ni hotelo končati. Doslej je odigral že več kot sto ponovitev. Petelinji zajtrk ima sploh zanimivo zgodbo, ki se je začela s tem mojstrom Gaješem in z najinim druženjem. Tista druščina je pravzaprav resnična in v njej sem preživel deset let svojega življenja. On je zdaj na žalost že pokojni, ker ga je to razburljivo življenje pobralo še mladega. Romana ni prebral, ga je pa imel kljub temu rad. Potem je prišel Marko in film in on je hodil okrog s filmsko ekipo, obiskoval premiere, vse se je povezalo: resničnost, literatura, film ... Ta lik je še zdaj živ. Če rečeš Gaješ, ljudje vedo, kdo je to. Pri Šanghaju se je pa zgodila druga lepa zgodba. Sodelovalo je okrog petsto statistov, ki so večinoma Cigani, in oni so ta film vzeli za svojega.

PB: Bi zdaj, ko ste doživeli tudi to filmsko priljubljenost, lahko živeli brez nje?

FL: Ah, seveda. Tisto, kar sem rekel o pisateljevanju, drži. To, da je samotno opravilo. Film je kolektivno delo in mi je odprl svetove, ki jih sicer ne bi nikoli videl. Do perspektive rdeče preproge. Zmeraj sem gledal na rdeči tepih, zdaj sem pa lahko prvič z njega. Pri literaturi slaviš sam, pri filmu vsa ekipa, kakšnih sto ljudi. Ne gre mi za slavo, mi pa gre za to neko druženje, stopanje v svet, kamor ti sicer ni dovoljeno. Podobno je z glasbo. To se mi zdi zanimivo.

PB: In kot pisatelj se rodiš, pravite?

FL: O tem sem vse bolj prepričan. Mislim, da se tega preprosto ne da priučiti. Ver­jetno niti poslanstvo ni, je pa zmožnost upovedovanja, razumevanja sveta, izpis nekega lastnega pogleda na svet. S tem se verjetno rodiš. Brez božje iskre, brez navdiha, tega ni. V tej družbi smo skušali vse znivelirati, porezati vse, kar štrli. To zgodbo sem začel s statusom, ki se je imenoval status svobodnega umetnika, in zdaj, ko so učbeniki polni moje literature, ko je živo prisotna, imam status samostojnega podjetnika. To je odnos družbe do tega in mislim, da je popolnoma krivičen in tudi del odgovora na vprašanje, zakaj Slovenci še nimamo Nobelove nagrade za literaturo. 

Tekst Tadej Golob, foto Bor Dobrin

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri