Diane Kruger

  • 25.01.2010

Igralka, ki je v Troji splavila tisoč ladij in kot femme fatale v Neslavnih barabah pobija naciste, je za Playboy spregovorila o svojem odraščanju v Nemčiji in o pomanjkanju zasebnosti Brada Pitta ter nam razkrila, zakaj je Quentin Tarantino z bližnjimi posnetki ovekovečil njene noge.

PB: Vaš obraz je v epski Troji Brada Pitta splavil tisoč ladij, John Hartnett je z vami obseden v Wicker Parku, z Nicolasem Cageem ste dvakrat iskali Zaklad pozabljenih, zdaj pa vas gledamo v Tarantinovih Neslavnih barabah, v katerih igrate nemško filmsko zvezdo in pobijalko nacistov sredi druge svetovne vojne. Odigrali ste že toliko različnih vlog s tako različnimi naglasi, da komaj kdo ve za vaše nemške korenine.

DK: Prihajam iz majhne nemške vasi zraven gozda blizu Hildesheima, kjer sem v otroštvu gradila hišice na drevesu in za šolske obveznosti počela takšne stvari, kot je opazovanje plavanja gosjih mladičkov. Oče je odšel, ko sem bila stara 13 let, in tako smo ostali jaz, moj brat in mama. Nismo imeli veliko denarja. Z bratom sva smela gledati le nekaj televizijskih programov, ki jih je izbrala mama. Moje otroštvo je bilo zelo zaščiteno in vsekakor povsem nemško.

PB: Zagotovo ste bili lepotica. Kdo vas je obvaroval pred lokalnimi fanti?

DK: Fanta sem imela, zagotovo pa nisem bila vroča lepotica. Izstopala sem zgolj po tem, da sem bila najvitkejša in najnerod­nejša, z dolgimi svetlimi lasmi. Fantje se zame večinoma niso zmenili. Odločna sem bila postati balerina. Medtem ko sem hodila k plesnim uram, so druga dekleta s fanti igrala nogomet in so bila zato priljubljena. Nato pa sem se dokaj zgodaj začela ukvarjati z manekenstvom.

PB: Ste kot manekenka postali bolj ali manj priljubljeni?

DK: Sovrstniki so mi zamerili dobre ocene in opravičila, ker sem veliko manjkala. Ravnatelj me je zato postavil pred odločitev: »Lahko si manekenka ali študentka.« Mama mi je dovolila iti za eno leto v Pariz, toda pod pogojem, da se moram vrniti in končati šolo, če se manekenstvo ne bo obneslo. Ker mi je zaupala, sem se trudila biti odgovorna in ne zajebati priložnosti.

PB: Se je mama modro odločila, da vam je zaupala?

DK: V Parizu sem naredila vse tiste ne­umnosti, ki naj bi jih naredil, toda bila sem zelo priden otrok, ni mi bilo do tega, da bi šla ven in norela. Vse do 21. leta sploh nisem pila alkohola. Navkljub vsej nenavadnosti mi je v manekenskem svetu uspelo – pri šestnajstih sem bila videti kot 13-letnica, visoka le 170 centimetrov, kar je bilo takrat malo za model.

PB: Glede na uspeh ste morali tudi sami prej ali slej spoznati, da ste vroča lepotica.

DK: V Parizu sem prvič začutila, da me moški zares opazujejo. Uživala sem v pogumu Francozov, ki so poskušali ženske zapeljati strastneje kot moški iz mojega prejšnjega okolja. Fantu iz Nemčije sem bila zvesta kakih šest mesecev, potem sva se razšla. Zaljubila sem se v francoskega študenta, s katerim sva hodila tri leta. Čeprav nisva več skupaj, je še vedno moj najboljši prijatelj.

PB: Kakšnemu tipu moškega, pa naj bo Francoz ali ne, pri vas ne bi nikoli uspelo?

DK: Nikoli nisem marala arogantnežev, ki imajo vse naštudirano in so navidezno pripravljeni na odhod s stavkom, kot je »oh, imaš najlepše oči«. Ne prenesem oholih fantov, polnih samih sebe, takih, ki vozijo rumene porscheje. Všeč so mi visoki, drzni moški, z lepo kožo in žarčiti morajo, da znajo skrbeti sami zase. Na splošno pa mi niso všeč niti klasični lepotci. Rada imam posebneže.

PB: So vam večkrat strli srce ali to počnete vi?

DK: Mislim, da sem kot mlada strla kar nekaj moških src, a ne namenoma, temveč zaradi sebičnosti. Z moškimi, v katere nisem bila zares zaljubljena, sem se večinoma razšla nenadno in ostro. Ko pa sem bila stara 21 let in sem kot model živela v New Yorku, mi je nekdo prvič strl srce. Noro sem bila zaljubljena v fanta, ki je bil do mene grozen. To je bilo najhujše leto v mojem živ­ljenju. Od takrat ravnam s srci drugih ljudi veliko pazljiveje.

PB: V filmih smo vas začeli srečevati po letu 2002. Popeljite nas skozi obdobje od plesalke in manekenke do igralke.

DK: Med odraščanjem nisem hotela postati nič drugega kot plesalka. Pri enajstih sem se učila pri londonskem kraljevem baletu, toda pri trinajstih sem si poškodovala koleno, kar je bilo zame pogubno. Ljubim modo in uspelo mi je dobiti manekensko pogodbo, nakar sem ves čas delala. To je bilo sprva zabavno, toda kmalu sem se naveličala. Preselila sem se v New York in posnela veliko oglasnih kampanj za Saks, in spomnim se, da se mi je uprlo, da se me še kdo dotakne. Imela sem dovolj nenehnega nanašanja in odstranjevanja ličil ter česanja las. Takrat sem začela iskati filmske vloge.

PB: Na sceno ste butnili v Troji, v kateri ste igrali legendarno zapeljivo Heleno nasproti Bradu Pittu in Orlandu Bloomu. Ste težko sprejeli, ko so kritiki skritizirali vas in film?

DK: Mislila sem, da ustvarjamo filmsko zgodovino, zato kritik nisem lahko sprejela. Še zlasti ne, ker je bila to šele moja druga več­ja vloga v tako velikem igranem filmu. Na koncu pa menim, da so me kritike naredile močnejšo in zagotovo večjo borko.

PB: Vam je bilo nelagodno snemati gole prizore v Troji, pa čeprav se nato v filmu niso pojavile?

DK: Golota je bila ves čas v scenariju, Troja pa nikoli ni bila mišljena kot film z oceno PG-13 (za ogled filma priporočljiva najnižja starostna meja 13 let, op. ur.). Pozneje so jih zaradi pritiska na studio, da bi film zajel širši krog občinstva in dobil drugačno oceno, odstranili.

PB: Z Bradom Pittom v Troji nikoli nista igrala v isti sceni, jih pa imata veliko v Neslavnih barabah.

DK: Sem del skupine, ki poskuša umoriti Hit­lerja, in ker gre za Quentina, je film absurden, zabaven in na trenutke tako zelo nasilen, da postane še zabavnejši. Akcija tedaj postane resna in strah vzbujajoča. Menim, da po Bradu igram drug najbolj kul značaj. Sem nemška igralka, ki podobno kot Marlene Dietrich vohuni za Britance. Quentin ima v svojih filmih rad močne ženske in predstavljajte si, kako dobro sva se ujela, bolje kot s katerimkoli režiserjem do zdaj.

PB: Je Tarantino vlogo napisal za vas?

DK: Pri samem pisanju vloge me sploh ni imel v mislih. Želel je, da vsi govorijo svoj materni jezik, in ker mi ni verjel, da sem Nemka, se z menoj ni želel srečati niti srečati. Naučila sem se 30 strani dialoga v nemščini in angleščini ter prišla na avdicijo oblečena kot oseba iz filma. Ubila sem ga. Naredila sem vse, le spala nisem z režiserjem, da sem dobila vlogo.

PB: V Tarantinovih filmih so opazili, da so njegov fetiš ženske noge. Ste to vedeli že prej ali ste to spoznali šele med snemanjem filma?

DK: Najbrž nisem prav velik filmski geek, saj sem videla vse njegove filme in jih obožujem, pa tega nisem vedela. Mimogrede, Quentin to absolutno zanika. No, je pa bilo zabavno, kajti na urniku sem imela zadnji dan svojega snemanja, ki pa se je raztegnil v tridnevno – naredil je šest bližnjih posnetkov mojih nog in dva mojega obraza.

PB: Kako sta se med snemanjem filma ujela z Bradom Pittom? Rumeni tisk je zapisal, da sta se romantično spogledovala in celo imela afero.

DK: Po Troji sem Brada videla le enkrat. Je fantastičen fant, vendar si težko predstav­ljam življenje, ki ga živita z Angelino Jolie, saj jima mediji posvečajo ogromno pozornosti. Po enem izmed skupnih snemanj za Neslavne barabe sva že bila na naslovnici zaradi 'afere med snemanjem'. Ne predstav­ljam si, kako živi s tem, in ali to sploh bere, vsekakor pa te to lahko spravi ob pamet.

PB: Pri igralcih se pogosto zabriše meja med resničnim in fantazijo. Kako se vi soočate s skušnjavami na snemanju?

DK: Dokler si neizkušen, se lahko zlahka zmedeš, zlasti če si izoliran, proč od bližnjih ljudi in okolja. Ljudje se zaljubijo v soigralce, ko so odprti za to. Sama se rada družim z ekipo, toda s tem, kar imam v življenju, sem zadovoljna in ne bi ničesar spremenila.

PB: Ni težko razumeti, zakaj se novinarji toliko vrtijo okoli vas. Je kdaj kdo iz medijev prestopil mejo?

DK: Neki novinar mi je napisal nekaj ljubezenskih pisem, vendar je to izjema, saj se je resnično zagledal vame. Nekaj novinarjev je klicalo mojo mamo in jo celo obiskalo v službi. So pa stvari, za katere bi jih takoj tožila. O meni lahko napišejo, kar želijo, le mojo družino naj pustijo pri miru.

PB: Z Nicolasom Cageem ste posneli dva filma Izgubljeni zaklad. Kakšne so vaše izkušnje z njegovo slavno napetostjo in ekscentričnostjo?

DK: Definitivno je ekscentrik, vendar je vse odvisno od tega, kako mu domišljija ponori. Dajte mu idejo o sceni in on jo lahko obrne na 4000 različnih načinov, kar je impresivno. Lahko si predstavljam, kako zelo je moral biti divji na samem začetku kariere.

PB: Z igralcem Joshuo Jacksonom ste več let v razmerju. Kako ste sprejeli nenehno pozornost javnosti, ki se še poveča, če sta v razmerju dva slavna?

DK: Z Joshuo nisva Brad Pitt in Angelina Jolie, zatorej nama na vsakem koraku ne sledijo štirje avtomobili. So dnevi, ko je zoprno je, če ti fotografi povsod sledijo, sploh če si v pižami in si želiš le skodelice kave. Ko imaš mačka, je zad­nje, kar bi si želel, da te kdo fotografira. Vendar pri nama ni tako hudo. Nisva tako slavna.

PB: Kakšen je vaš recept za ohranjanje ognja v razmerju?

DK: Nenehno zapeljevanje partnerja, ne glede na to, kako dolgo sta dva že skupaj, ohranja razmerje pri življenju. Rada počnem dekliške stvari, denimo prejemam sporočilca, hodim na večerne zmenke ter se za partnerja potrudim s seksi oblačili in mejkapom. Ko vidim tisti pogled mojega moškega, se počutim seksi.

PB: Kateri je najbolj nenavaden seksi kraj, kjer ste se ljubili?

DK: V avtu. Bila sva na potovanju, in ker nikjer nisva dobila sobe, sva prespala v avtu. Bilo je zabavno in seksi.

Stephen Rebello

Foto: Gavin Bond

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri