Desa Muck

  • 24.05.2007

Pogovor z najbolj brano slovensko pisateljico, ki piše le, kadar mora, in ki raje ustvarja v gledališču in živi na podeželju s tremi hčerami, dvema mačkama, psom in konjem. O pisanju knjig, seksu med najstniki, oddajah z Mariem Galuničem in podobnih rečeh.

(Foto: Bor Dobrin)

4 fotografije v galeriji

Če bi Desa Muck živela v resni državi, recimo vsaj v Nemčiji, verjetno že nekaj časa ne bi več pisala. Verjetno bi ji že priročniki Blazno resno o ... (seksu, drogah, slavi ...), ki jih je spisala pred desetimi leti in so bili velika uspešnica med odraščajočo mladino, prinesli dovolj denarja, da bi lahko v miru vzgajala tri hčere v hiši, ki jo je za nekega svojega kolega sprojektiral sloviti Jože Plečnik, na haciendi v Mokronogu, in se posvečala gledališču, če bi se ji ravno ljubilo.

Ker pa živi in ustvarja v jeziku ljudi, ki bi se vsi lahko naselili na ožje mestno območje Hamburga, mora to početi nenehno in nenehno znova ter se pri tem bojevati s svojo lenobo na eni strani mize in z roki za oddajo materialov na drugi.

Ker, ne boste verjeli, najbolj brani slovenski avtorji niso Ivan Cankar, France Bevk ali Janez Drnovšek, temveč Desa. Lani so njene knjige doživele 64 tisoč izposoj (Svetlana Makarovič na drugem mestu zaostaja za dobrih 20 tisoč), pa tudi letos ji dobro kaže, saj je po treh mesecih že pri cifri 17 tisoč. Od tega dobi dober milijon nekdanjih tolarjev, bi pa še precej več, če ne bi bilo knjižnično nadomestilo omejeno z 20 tisoč izposojami.

Nič čudnega, da vprašanje o receptu za tako uspešno pisanje (in tudi gledališko delo, saj so njene predstave praviloma uspešnice) ne sme manjkati v nobenem poštenem intervjuju. Kar nekaj jih je, ki to (bolj ali manj izključno) pripisujejo njeni televizijski prepoznavnosti, čeprav je od pojavljanja v Zoomu Maria Galuniča minilo ... hm, že kakšnih pet let. Mimogrede, letos se je z Mariem spet spajdašila, a tokrat le kot tekstopiska za humoristični par, ki nastopa v Spet doma.

Kaj torej pomaga prodaji in nasploh priljubljenosti njenih knjig, priročnikov in gledaliških predstav? Televizija malo že, to sigurno, potem pa precej tudi to, da piše iskreno, da se njene junakinje bojujejo s težavami, ki pestijo mnoge Slovenke, in da ne doživijo, čeprav jim gre pretežni del zgodbe vse narobe, brutalnega konca, kakršnega bi človek pričakoval v slovenski literaturi. Pa humor, jasno, tega je dovolj, da se vsakih nekaj strani zasmejiš, tudi če nič drugega ne sede.

Pomaga tudi to, da je Desa simpatičen človek. »A, Desico iščete?« je rekla knjižničarka v šesti ljubljanski knjižnici, kamor sem zavil po njeno zadnjo knjigo Peskovnik boga otroka, ki je izšla konec lanskega leta, in v kateri so začuda še imeli prost izvod. Težko si predstavljam, da bi vprašala: »A, Dragca iščete,« če bi recimo iskal Jančarjevega Galjota.

Playboy: Kako se prodaja Peskovnik boga otroka?

Muck: Pravzaprav se niti še nisem dobro pozanimala, mislim pa, da kar dobro, da je to trenutno druga najbolje prodajana knjiga založbe, pri kateri je izšla. Prva je Alamut.

Playboy: Od njenega izida je minilo nekaj mesecev. Jo kdaj vzamete v roke, preberete?

Muck: Kje pa. (smeh) Tisti moment, ko jo oddam, je ne preberem nikoli več. Nobene svoje.

Playboy: Zakaj pa ne?

Muck: Prvič, ker nimam časa. Še tujih nimam časa brati. Drugič pa zato, ker knjiga, potem ko jo napišem, nekako odmre. Včasih, ko moram kje prebrati kakšen odlomek ali pa poslušati na kakšnem literarnem večeru, mi moje knjige zvenijo zelo tuje. In ful se sekiram, kaj bi še lahko popravila, kaj ven vrgla pa kaj bi lahko bolje naredila; potem pa raje ne berem, ker je itak prepozno. Edino enkrat sem jih brala. Bila sem v Berlinu v sobi brez televizije in sem imela s seboj svoje knjige, ker sem bila pač tam na nekem literarnem festivalu. Potem sem jih bila prisiljena brati in moram reči, da so mi bile kar všeč. »Saj tale punca, ki je tole napisala, pa ni tako butasta,« sem si rekla.

Playboy: Je bil Peskovnik boga otroka naročena knjiga, tako kot Panika?

Muck: Ja, vse moje knjige so naročene.

Playboy: Sicer se ne bi lotili pisanja?

Muck: Ne, se mi ne ljubi. Nimam notranje potrebe po pisanju, kot jo baje imajo pisatelji. (smeh) Ne žene me želja po izpovedovanju.

Playboy: Čeprav se izpovedujete?

Muck: Ja, seveda se. To jemljem kot poklic, to izpovedovanje. In potem z njim zaslužim. (smeh)

Playboy: Do vaše zadnje knjige je strašno težko priti, nenehno je izposojena. Podobno je s Paniko, čeprav je minilo že kar nekaj let, odkar je izšla. Kakšen pa je recept za pisanje uspešnic?

Muck: Pa ravno vam ga bom povedala! (smeh) Mislim, da tudi če bi vam ga povedala, ne bi nič več ljudi napisalo uspešnico, kot jih zdaj. Lahko povem, kako meni uspeva. Verjetno ima vsak svoj način. V svojem pisanju se trudim biti zelo iskrena, držim se tega, kar bi sama rada brala. V bistvu pišem knjige, ki bi jih tudi sama rada prebrala.

Playboy: Koliko časa vam pa vam vzame pisanje knjige?

Muck: Pišem blazno hitro, zato o tem raje ne govorim. Knjiga se dalj časa formira v meni, napišem jo pa precej hitro. V mesecu, dveh. Od tega zadnje tri tedne od jutra do večera, zadnje tri dni pa sploh ne grem spat.

Playboy: Imate pred začetkom pisanja v glavi že celo knjigo?

Muck: Nekako jo imam. Vedno imam začetek. Prve in zadnje stavke imam eksaktno v glavi. Tisto vmes pa bolj približno. Čeprav potem med samim pisanjem vidim, da je tudi to nekje prisotno.

Playboy: Všeč mi je zadnji stavek v romanu Panika. Glavna junakinja po vseh peripetijah na vprašanje potencialnega moškega, ali je poštena, odgovori: Še kar.

Muck: Panika je bila moškim kar všeč. Lansirali so jo in cela reklamna kampanja je bila nastavljena za ženske. Z nekakšnimi rožnatimi karticami, odlomke so nalepili na ženska stranišča in podobno, ampak se je izkazalo, da jo moški berejo prav tako radi in z velikim zanimanjem.

Playboy: Ali veste, kdo so vaši bralci?

Muck: Mislim, da ni bila narejena nobena raziskava; glede na to, kdo hodi na predstavitve mojih knjig in na literarna srečanja, pa sklepam, da so to v glavnem ženske. Mlajše in starejše, najbolj pa moja generacija.

Playboy: Saj menda ženske več berejo?

Muck: Menda. To pa drži in je potrjeno z raziskavami. Opazim pa tudi moške. Ne vem, ali jih žene privlečejo s seboj ali pridejo sami, jih je pa vedno več.

Playboy: Zakaj pa? Več časa najbrž nimajo?

Muck: Verjetno je tako, da moški več posegajo po strokovni, poljudni literaturi. Sklepam po tem, kar gledajo po televiziji, kjer jih zanimajo dokumentarne oddaje. Beletristiko sigurno več prebirajo ženske kot moški.

Playboy: Ampak tudi če pogledamo prodajo revij, ugotovimo, da se ženske revije bolje prodajajo od primerljivih moških.

Muck: Mogoče ženske razumejo branje kot počitek, moški pa takrat, ko počivajo, spijo. (smeh)

Playboy: Kaj lahko sklepamo iz tega? V svojih kolumnah ste se ukvarjali tudi z razlikami med moškimi in ženskami.

Muck: Sem, ja. Sama se raje družim z moškimi kot z ženskami. Imam zelo veliko ženskih prijateljic, da ne bo pomote, in se družim tudi z ženskami in pogovarjam z njimi, ampak na kakšnih snemanjih ali drugih srečanjih, ko gredo ženske posebej in se pogovarjajo o stvareh, ki me hitro začnejo dolgočasiti, grem z moško družbo. Ženske se pogovarjajo bolj analitično ali, kako bi človek temu rekel, analizirajo odnose, analizirajo druge stvari.

Moški pa pripovedujejo zgodbe, kar je meni bliže, ker imam zgodbe rada. Vsekakor se mi zdi, da so ženske nagnjene k zapletanju stvari, moški pa ne. Menim tudi, da zelo veliko stereotipov o moških ne drži. Recimo ta, da niso čustveni. Tudi to, da so mame a priori boljši starši, se mi zdi, da ne drži. Poznam veliko izjemnih očetov.

Playboy: Nekje sem prebral, da kritik ne berete.

Muck: Ne, ne knjig, ne predstav, ne tistega, kar delam na televiziji. Že leta jih ne berem več.

Playboy: Zakaj pa ne?

Muck: Zaradi tega, ker so me, ko sem jih še brala, tiste negativne strašno prizadele in so zelo slabo vplivale na moje delo. Nekako so me zablokirale. Toliko so mi zbile samopodobo, da nisem več sproščeno delala. Jasno, prav dobro pa tudi pozitivne niso vplivale, ker kaj pa veš, ali je vse to res, kar so tam napisali. (smeh) Sama sem že tako ali tako zelo kritična do svojega dela in čisto dobro vem, kje sem ga polomila.

Playboy: Čeprav se je tudi kritika z leti spremenila?

Muck: Ne berem niti kritik tujih del, ampak če kdaj že kaj preberem, pa vedno bolj dobivam občutek, da gre za egotrip kritikov, ki hočejo pokazati, kako blazno so pametni. Dostikrat sploh ne razumem, kaj hočejo povedati, če sem čisto odkrita. Ne vem ... na živce mi grejo. A bi jih morala brati? Jaz vem, da je to njihova pravica, celo njihova služba. Naj jo opravljajo, mene nič ne moti, in to je vse.

Čeprav moram reči, da so bile kritike na začetku, ko sem začenjala pisati, v bistvu dobre. Ampak čisto vsi so pa nekako tako napisali, da je to najbrž slučajno. Jemali so me kot muho enodnevnico, ki se ji je slučajno nekaj posrečilo, in so vedno dodali: Saj naslednjič se ji pa verjetno ne bo. Kritiki od mene niso pričakovali, da bom še naprej delala, sploh pa ne, da bom dobro delala. Večina me ni nikoli prav resno jemala.

Playboy: Tudi to sem zasledil pri vaših kritikih, da vam ne verjamejo, da pišete samo zaradi denarja. Menijo, da gre za pozo.

Muck: Ja, hudiča, pa nič. Mi je čisto vseeno, kaj menijo. Veste kaj, pisati je težko, jaz sem pa precej len človek, ampak česa drugega pa tudi ne znam. Bi bila pa raje zdravnica ali kaj takega. To mislijo tisti, ki pišejo zaradi poslanstva, ki mistificirajo to pisanje in živijo od subvencij in nočejo niti slišati, da kdo piše za preživetje.

Playboy: Ampak samo od pisanja pa niti vi ne bi preživeli, ali pač?

Muck: Zdaj, na tej stopnji, bi pa že šlo, če ne bi imela treh otrok.

Playboy: Kakšne so potemtakem vaše pisateljske ambicije?

Muck: Nikoli nisem imela nikakršnih pisateljskih ambicij. Pisati sem začela zaradi preživetja, brez vsakršnih ambicij, tega nisem nikoli čutila kot poslanstvo niti se nisem počutila kot umetnica, nisem članica Društva slovenskih pisateljev. Imam srečo, da sem nadarjena in se trudim delati po svojih najboljših močeh.

Playboy: Niste nikoli sanjali, da bi bilo kdaj kakšno vaše delo uvrščeno v katero od antologij, recimo v zbirko Sto romanov ali kaj podobnega?

Muck: Nikoli. Never. Sploh nisem razmišljala o tem. Tudi zadnja leta, ko so mi že bili prisiljeni dati kakšno nagrado (smeh), nisem zaradi tega padla v kakšno evforijo.

Playboy: Vprašam zato, ker sem nekje zasledil, da ste že kot srednješolka prebrali vse knjige te zbirke.

Muck: To pa sem. Brala sem pa zelo veliko, v srednji in v osnovni šoli, ampak nikoli se nisem videla kot pisateljica. Iz otroških knjig sem zelo hitro prešla na odrasle. Mogoče zato, ker je otroških knjig zelo hitro zmanjkalo. Prebrala sem vse, kar je bilo po knjižnicah, knjig za najstnice pa takrat, ko sem odraščala, skoraj ni bilo. In potem sem se lotila literature za odrasle. Videla sem, da jo zmorem, in potem sem vedno več brala. V osnovni šoli sem zelo občudovala Steinbecka, no, saj ga še zdaj, pa Hemingwaya, Zolaja, Balzaca ... To sem vse in po večkrat. V bistvu sem se tako učila pisati.

Playboy: Ko sem brskal po internetu za podatki, sem v Wikipedii naletel na vašo simpatično biografijo. Greva skozi njo?

Muck: Lahko.

Playboy: Torej: 'Desa se je rodila v družini slovenskega igralca, pesnika in profesorja na AGRFT Kristjana Mucka ...'

Muck: On je moj stric.

Playboy: Ste torej umetniško žilico podedovali?

Muck: Gotovo je tudi kaj podedovana, ker smo imeli kar nekaj umetnikov v družini. Poleg strica igralca še teto in sestrični ilustratorki, Marlenko in Lucijo Stupica. Po očetovi strani je umetniška žilica zelo izrazita. Če se niso poklicno ukvarjali z umetnostjo, so pa imeli kakšne umetniške hobije. Moj stari oče je pisal zgodbice, moj oče igra na klavir, tudi brat piše pesmice in take stvari.

Playboy: 'Ker ji študij ni bil pisan na kožo ...' Kaj vam ni bilo všeč pri šolanju?

Muck: Nič, nič mi ni bilo všeč. Šola me je nenehno spravljala v paranoična stanja. Dajala mi je občutek, da je z menoj vse narobe, da sem neustrezna ... Pač, šola je po moje tako na splošno narejena. Najbolj običajno je bilo to, da se mi ni dalo učiti (smeh), ampak tudi če sem se učila, je bilo vseskozi kaj narobe. Vsa ta prisila, disciplina, to, da moraš znati stvari, ki te ne zanimajo ... Verjetno sem bila tako zelo neprilagodljiva, da sem imela ves čas občutek, da me bodo pogruntali in bodo potem ne vem kaj z menoj naredili.

Playboy: Vaše hčerke nimajo teh težav?

Muck: Ne toliko. Zgleda, da sem bila kar ekstremen primer. Nisem se znašla. Vedno sem vse naredila narobe, kot da bi bila nekakšen vesoljec, tako sem se počutila. In v srednji šoli se je to stopnjevalo. Nekaj srednjih šol sem zamenjala, z nekaterih so me vrgli, potem sem pa nehala.

Playboy: Zakaj so vas pa vrgli?

Muck: V glavnem zaradi špricanja.

Playboy: Nato: '... varuška v vrtcu Poljane, živela v skromnih razmerah ...'

Muck: Ja no, sama sem se preživljala. Delala sem po štiri ure, kar je prineslo zelo malo denarja.

Playboy: To so bila 70. leta, ko je Slovenijo doletelo zapoznelo hipijevsko gibanje ...

Muck: Ki je tudi mene malo oplazilo. Bilo je smešno, tistih nekaj hipijev, kar nas je bilo v Ljubljani, nas je posedalo za Križankami ali pa za Rimskim zidom. In vseh 30 nas je vleklo en džojnt in smo potem govorili, da smo blazno zadeti. Tako je zgledalo. Pa neke meditacije smo se šli, ob kitari smo peli pesmi Boba Dylana, fantje so imeli dolge lase, me smo bile v indijskih cunjah in premikali smo se čim bolj počasi. Dlje pa nismo šli. Takrat je že obstajala neka komuna, ampak v njej je bil višji razred hipijev, višji od nas navadnih.

Playboy: Kaj se je potem zgodilo z vrstniki?

Muck: Večina jih je šla v politiko. V glavnem se zgodi tako pri vseh teh gibanjih, tudi kasneje pri panku. V glavnem se vsi postrižejo in gredo v službo. Kakšen se pa tudi zapije.

Playboy: Potem: '... nato je delo prekinila z daljšim potovanjem ...' Kakšno potovanje pa je bilo to?

Muck: To pa ni bilo nič daljšega. (smeh) S prijateljico sva hoteli iti okrog sveta, pa nisva šli. Prispeli sva samo do Grčije in Turčije, kjer sva ostali en mesec, potem sva se pa vrnili, ker nama je zmanjkalo denarja. So bile tudi dogodivščine. Nekaj časa sva delali v baru, kri sva prodajali, pomaranče obirali ...

Playboy: Prodajali kri?

Muck: Takrat si za dva deci dobil nekaj denarja, ne spomnim se, koliko. Trikrat sva jo šli prodat, potem nama je pa niso več hoteli vzeti. (smeh)

Playboy: '... in se nato ob vrnitvi v Ljubljano zaposlila kot varovalka duševno prizadetih otrok.'

Muck: Takrat so varuške lahko imele samo osemletko, jaz sem pa imela nedokončano gimnazijo. Potem sem sicer opravila nekakšen tečaj. Vzgojiteljice so imele štiriletno vzgojiteljsko, varuške pa nič, ni bilo treba, ker so bolj delile malico pa čuvale otroke, ko so spali, pomagale vzgojiteljici peljat otroke na sprehod, jih obuvat v garderobi in take stvari. Bilo je zelo naporno, ampak tudi zelo zelo lepo. Naporno za živce. Rad jih moraš imeti, pa gre, kar pa sploh ni težko.

Playboy: Kdaj so potem prišle knjige?

Muck: Knjige so prišle zelo pozno. Ko sem napisala prvo, sem bila stara okrog 30 ali nekaj takega. Potem sem bila nekaj časa tudi filmska igralka, pa se je to nekako nehalo. Medtem sem pustila službo in je bilo treba nekaj početi za denar. Začela sem pisati ljubezenske zgodbe za Antenino izdajo. Tega sem naredila strašne količine, da sem lahko živela. Nadaljevala sem s pisanjem za PIL, za katerega sem napisala prvo knjigo.

Playboy: In še: 'Desa Muck je mati treh hčera.' So bile načrtovane?

Muck: Ne, nobena ni bila načrtovana, so bile pa vse zelo zaželene. Zelo dolgo nisem mogla imeti otrok oziroma sem mislila, da jih celo ne morem imeti. Če bi prej začela, bi jih imela še več. Sem si jih pa strašno želela že vse življenje. Take filme sem imela – in ta se mi je uresničil. Hiš'ca na deželi in ful otrok. (smeh)

Playboy: Jih vzgajate sami?

Muck: Vse tri so od istega očeta, s katerim sva bila tudi poročena in sva se ločila, ko je bila najmlajša hči stara tri leta. Do takrat sva jih vzgajala skupaj, od tam naprej pa sama. No, saj sodeluje po svojih močeh.

Playboy: Precej ste pisali za najstnike. Vas je bilo ob tem kdaj strah, da, kako naj rečem, ne boste dovolj moderni zanje, da ne boste govorili istega jezika?

Muck: Zanje sem nehala pisati že pred kakimi desetimi leti. Takrat sem izpraznila svojo najstniško literarno zalogo. Potem nisem več našla teme, ki bi bila zanimiva za najstnike in hkrati tudi zame. Povrhu tega mi je začel presedati tudi jezik, ki sem ga uporabljala pri najstniški literaturi. Na začetku sem ga uporabljala precej spontano, ko sem se pa že nažrla tovrstnega pisanja, sem ga pa vedno bolj občutila kot pozo. Zato sem tudi nehala pisati za najstnike. Ko sem prenehala, moje punce še niso bile najstnice, tako da nisem nikoli proučevala njihovega jezika ali njihovih težav, načina življenja.

Playboy: Se vam zdijo današnji najstniki zelo drugačni od najstnice, kakršna ste bili sami?

Muck: Ja, malo pa so. Menim, da so imeli najstniki skozi zgodovino sicer vedno iste težave. V obdobju odraščanja se vedno pojavijo stiske, ki so vezane na spreminjanje telesa, na odnos okolice, ampak današnji najstniki se mi zdijo nekako bolj pasivni, kot smo bili mi.

Playboy: Nekateri pravijo, da tudi bolj konformistični. Da niso nič uporniški.

Muck: Saj to je to. Poleg tega se mi zdi, da se spremembe, ki so doletele sodobne moške, najbolj opazijo pri najstnikih. Spomnim se, da je bilo v mojih najstniških časih za fanta vprašanje časti, da je pecal punce. To je bila aktivnost, ki so jo na veliko izvajali. Ko smo šli v kino, na matinejo, so si zelo prizadevali sedeti zraven punce in jo, če se je dalo, prijeti malo za roko ... Povabili so te ven, šli s teboj v kino ... Delali so te prve korake in kazali močan interes za punce.

Zdaj pa tega, kot mi pravijo punce, ni in se bolj nazaj držijo. Niso aktivni. Kar se pa uporništva tiče, pa ... Jezikajo zelo, mogoče bolj, kot smo mi (smeh), v odnosu do sveta pa res niso uporniški. In sigurno imajo manj delovnih navad, kot smo jih imeli mi. Včasih je bilo normalno, da si doma pomagal, da si imel svoje odgovornosti, mi jih pa zdaj kar šparamo, kot da je šola dovolj, ker je tako naporna. Saj je naporna, menim, da bolj, kot je bila. To je težava, ki se bo šele pokazala, ko se bodo ti otroci morali osamosvojiti.

Playboy: Mnogi, ki nismo več najstniki, z zavistjo gledamo na moderno generacijo, češ da prej začnejo seksati in da to počnejo pogosteje, kot smo mi.

Muck: Kaj pa vem. Zdi se mi, da ne ...

Playboy: V svoji knjigi Blazno resno o seksu ste jim priporočili, naj se v osnovni šoli še vzdržijo. Je ta meja ostala?

Muck: Pojma nimam, kdaj lahko najstnik postane spolno aktiven. Menim, da je to odvisno tudi od posameznika. In ker tega nisem vedela, sem vprašala strokovnjake. Ko sem pisala svoje Blazno resno o tem in onem, sem se nasploh veliko posvetovala s stroko, da ne bi zapisala večjih kozlarij. Rekli so mi, da spolna zrelost v osnovni šoli še ni dovolj velika.

Pa še nekaj je. Prezgodnji začetek spolnih odnosov ima po mojem lahko posledice. Ne samo to, da nisi seznanjen s kontracepcijo, spolnimi boleznimi in s prezgodnjim rojevanjem otrok in bla, bla, bla, ampak to niti za samopodobo ni dobro. Imajo pa današnji najstniki nekaj, česar mi nismo imeli, za kar pa tudi ne vem, ali je dobro za samopodobo, in sicer je to pornografija. Mi je nismo imeli in smo bili prepuščeni lastni fantaziji in pogovoru z vrstniki.

S pornografijo je pa tako: tam tipom stoji po cele ure, in to tako, da bi lahko z njim sekali drva, tudi zaradi velikosti, recimo. Ženskam pa nenehno prihaja, vedno so pripravljene. Vodovodar vstopi skozi vrata in ona ga že ima takoj v ustih. Menim, da se najstnik tega malo ustraši, da ga malo zaskrbi, ali je dorasel tej odrasli spolnosti. Z najstniki bi se morali o tem malo več pogovarjati. V to pa buljijo vsi, to sem videla pri svojih otrocih. Mislila sem, da tega še niso videle, ker tega doma nimam, pa so.

Playboy: Ena od značilnosti vaših junakinj je, da se nenehno ukvarjajo s težavami, zelo pogosto s preveliko telesno težo ...

Muck: Ne vse. V Paniki je celo presuha. Gre za to, da nobena ženska ni zadovoljna s svojo zunanjostjo. No, nobena ... Veliko žensk ni zadovoljnih s svojo zunanjostjo. Vsiljujejo jim vzorec, kako naj bi ženska zgledala. In s tem vzorcem te dejansko šopajo, odkar veš zase. Že z barbikami, s punčkami in junakinjami risank in filmov, s prvimi zvezdniškimi, pevskimi idoli. Tudi drugi otroci te znajo zelo boleče prizadeti.

Veliko žensk se počuti predebelih, tudi če niso. Veliko jih poznam, ki nenehno hujšajo, pa se mi tudi sanja ne, zakaj, ampak one se vidijo predebele. Ene mislijo, da imajo prevelik nos, druge, da imajo premajhne joške, pri tretjih pa že kaj ne štima, recimo celulit, ki ga imajo skoraj vse. Vedno je kaj. Ni nujno, da gre za debelost.

Playboy: Pripravili ste predstavo, ki govori o tem, monokomedijo ..

Muck: Ja, jaz osebno pa imam težave s tem, s telesno težo, že vse življenje. Saj vem, da tega niste opazili, pa vam zdaj povem. (smeh) Po moje sem bila kakih 20 let nenehno na dieti. Če nisem bila zares, sem jo pa načrtovala, sem bila v mislih na dieti.

Playboy: Jutri pa začnem?

Muck: Ja. »Tale štrudel še pojem (smeh), potem pa ...«

Playboy: Katera dieta je bila pa najbolj neumna?

Muck: Vse so bile neumne, čisto vse diete brez izjeme. Ko sem bila še obsedena z njimi, sem verjela vanje. In tudi obstajajo diete, po katerih zelo hitro shujšaš, ampak se potem še hitreje spet zrediš. V tistem obdobju, ko sem bila na dietah, sem bila prav gotovo najbolj debela v svojem življenju. Ko sem jih opustila, sem postopoma shujšala za 30 kilogramov, pa se sploh nisem ukvarjala s hujšanjem. Samo naučila sem se jesti, ko sem lačna, in ne jesti, ko sem sita. Kar pa ni tako lahko, ker imamo občutek za lakoto že precej zblojen.

Playboy: O športu niste nikoli razmišljali?

Muck: Dvakrat sem res tako nizko padla, ja, in sem tekala ... Ampak jaz sem tako smešna, ko se gibljem, da lahko to počnem samo na skrivaj. (smeh) Sem pa zdaj začela jahati.

Playboy: Mislite, da je sodobnim moškim kaj laže kot ženskam?

Muck: Današnji moški so prav tako zelo obremenjeni s svojo zunanjostjo. Poznam veliko moških, ki prav tako nenehno hujšajo, so na ločevalni dieti ...

Playboy: Ločevalni?

Muck: To je trenutno najbolj popularna dieta, ki je čisto dobro ne razumem. Zahteva, da ješ kruh posebej in marmelado posebej, tako domnevam. Tudi moškim se z mediji vsiljuje zunanja podoba, ne samo ženskam. Saj so tudi tipi, ki nastopajo v reklamah, in podobni vsi prežgani od solarijev in depilirani in po cele dneve crkavajo v fitnesih. So pa še drugi pritiski na moške, ki pa so bili vedno. Od tega, kakšen naj bi bil pravi moški, naprej.

Ampak zaradi feminizacije družbe se oboji spreminjamo. Opazim, da so moški v odnosu do žensk bolj defenzivni. Mlajše ženske mi pripovedujejo, da je danes res težko dobiti tipa, še za v posteljo, kaj šele za razmerje. In se pritožujejo. Ne vem, kam so se poskrili, sedijo za računalniki ali ne vem kje ... (smeh)

Playboy: Nizka samopodoba vas ni ovirala, da ne bi šli na televizijo?

Muck: Strašno. To je bil zame zelo hud stres, ampak sem morala, čisto odkrito povedano, spet zaradi denarja. Galunič mi je to ponudil, jaz sem razmislila, vedela sem, da bom furala hud safer ...

Playboy: To, zabavati povprečno slovensko družino in pri tem ne biti bedast, se mi zdi najtežje delo, kar se ga lahko človek spomni.

Muck: Saj je in sem vesela, da tako mislite. Ljudje to delo zelo hitro označijo kot guncanje afen, kot nekaj, kar lahko vsakdo dela. V bistvu pa je zelo težko, sploh če si tako samokritičen, kot sem jaz. Še danes se ne morem gledati na televiziji, nikoli se nisem mogla. Trpim kot žival, ker vidim čisto vse; napake, ne samo na svoji zunanjosti, pa to, kakšne kozlarije klatim, glas, s kakšnim glasom govorim ...

Povrh tega je tudi težko ustvarjati humor – glede na to, da je šlo za družinsko oddajo –, s katerim bodo vsi zadovoljni. Zadovoljiti povprečje, ki to gleda. Včasih mi je bilo zelo za umret in v tem obdobju sem bila strašno depresivna. Ni pa bilo slabo, ker sem se ogromno naučila. Izpeljati sem morala neke svoje notranje procese, za kar sem temu obdobju zelo hvaležna. Marsikdo ne verjame, da sva bila z Galuničem tako velika prijatelja, in sva to še danes. Brez njega tega ne bi sfurala. Zaradi tega prijateljstva in iz njega mi je veliko uspelo, kar mi sicer ne bi, bi že prej odnehala.

Playboy: Najbrž sta se veliko pogovarjala tudi o tem, do kod lahko greste pri svojem humorju?

Muck: Seveda sva se. Če se nisva midva, so nama pa od zgoraj povedali. Meje, ki jih nisva smela preseči, so bile pa skoraj povsod. Nisi se smel delati norca iz politike, nisi se smel delati norca seveda iz ničesar, kar bi lahko čisto malo spominjalo na katoliško vero ... skratka, iz teh slovenskih svetinj, tako da je ostalo zelo malo. Na začetku so bile te teme še precej široke, potem sem pa – oddaja je šla v živo – začela veljati za nezanesljivo, ki bo užgala kakšno tako, da kaj bo pa potem, in so se začeli pritiski. Ko sem se disciplinirala, so ti pritiski malo popustili.

Playboy: Nekje sem prebral, da je Marjan Jerman postavil pogoj, da ne bo nastopil v oddaji, če boste v njej tudi vi.

Muck: To pa prvič slišim. Mogoče, zakaj pa ne bi šla komu tako na jetra? Saj ni edini. Do mene sicer ni prišlo nobeno pritoževanje, sem pa opazila pri kakšnih gostih, da se me bojijo, da so nervozni, ko pridem. Nekateri so mi pred oddajo zelo lezli v rit, najbrž iz strahu, da se ne bi iz njih preveč zafrkavala. Saj sem se trudila, da jih ne bi zafrkavala, ker bi itak jaz nastradala, pa tudi moj namen ni, da bi ljudi žalila. No, čeprav kakšnega ... (smeh)

Playboy: Kakšno mnenje pa ste pri svojem delu dobili o Slovencih?

Muck: Slovenci so zelo hvaležni, če jih spraviš v smeh. In v bistvu za to ne potrebujejo veliko. Opazila sem, da stereotip, da so Slovenci zateženi in da se težko smejijo, ne drži. Slovenci komaj čakajo, za vsak drek se smejijo, da se le lahko. Če le ni na njihov račun (smeh), to pa je tudi res.

Taki, ki to zmorejo, so bolj redki. Hitro se počutijo ogroženi, to sem tudi opazila, ampak se da z njimi vse dogovoriti. Nisem dobila vtisa, da bi bili Slovenci slabi ljudje. Da bi bili zlobni ali pa zavistni. Sem se že srečala s fovšijo, ampak se mi ne zdi to specifična slovenska lastnost. Mogoče je opaznejša zaradi naše majhnosti. Po moje so si v kakšni manjši ameriški vasi tudi vsi fovš med seboj.

Playboy: Kaj pa konservativni?

Muck: Ja, to pa vedno bolj.

Playboy: Ampak Maria, ki naj bi bil homoseksualec, vendarle pustijo pri miru?

Muck: Mogoče pa še to opravljanje ni prišlo do vseh, kaj pa veš. Kar se nekaterih stvari tiče, so se z leti že odprli. Kar se tiče homoseksualnosti in marsičesa, po drugi strani pa je zdaj Cerkev na oblasti in že mimogrede kaj narobe rečeš ali pa narediš.

Playboy: Ali ljudje v Mokronogu drugače razmišljajo kot tisti v Ljubljani?

Muck: Najprej moram povedati, da se z ljudmi iz Mokronoga dejansko zelo malo družim, da sem to naredila načrtno. Tudi prej sem živela na vasi in sem se z vsemi blazno spoprijateljila, tako da nisem počela nič drugega, kot cele dneve visela na kavah ali pa drugi pri meni. In sem si rekla, da zdaj pa ne bom tako, ker moram še kaj narediti. Se pravi, da s temi tukaj ne živim tako, kot sem z onimi prej.

V marsičem so ljudje na podeželju boljši od mestnih. Pri tem mislim na solidarnost, zaupljivost, hitreje navežeš stike. V Ljubljani se družiš s tistimi, ki so bolj tvoje sorte, na podeželju pa z vsemi. To je ta razlika. Je pa na podeželju tako, da tistega, ki zelo izstopa, teže sprejmejo kot v mestu. Nisem pa nikoli opazila, da bi kaj delali proti takemu človeku, ostanejo pri tem, da se mu režijo za hrbtom.

Playboy: Vaše knjige si je lani v knjižnicah izposodilo 64 tisoč ljudi. Ste si že izračunali, koliko več denarja bi dobili s knjižničnim nadomestilom, če ne bi veljal cenzus 20 tisoč izposoj na avtorja?

Muck: Zdi se mi, da bi dobila približno tri milijone več. Oziroma nekaj takega, od dva do tri milijone.

Playboy: Še razmišljate o tožbi zoper tiste, ki so sprejeli to pravilo?

Muck: Na to kar pozabim, potem pa, ko kdo to omeni, spet znorim. Lani decembra, ko se je o tem pisalo, sem se zelo razburila in sem prek svojega agenta iskala pravno pomoč, potem se mi pa ni več dalo. Čakam, da me bo spet razkurilo. Takrat smo se povezali tudi z drugimi avtorji, ki se srečujejo s podobnimi težavami, in zdi se mi, da so se na društvu nekaj o tem pogovarjali, vam pa zdaj ne bi znala povedati, kaj so se zmenili. S tem se mi strašno ne ljubi ukvarjati.

Playboy: Slovensko literaturo kaj berete?

Muck: Tu in tam. Zdaj bom povedala zelo grdo skrivnost, ampak zadnja leta skoraj nič ne berem (smeh), to pa zato, ker gledam televizijo in igram računalniške igrice. (smeh) Ker sem preutrujena za branje. Preprosto težko se zberem in branje prelagam na penzijo in na dopuste. Dopustov še ni, penzije tudi ne, ampak to vse še bo in bom potem brala. Tudi slovenske avtorje.

Playboy: Poznamo vas tudi kot filmsko igralko, vsaj v slovenskem filmu pred osamosvojitvijo. V modernem slovenskem filmu niste igrali, če se ne motim?

Muck: Nisem. Oziroma zdaj sem v Inštalaciji ljubezni režiserke Maje Weiss. Igrala sem filmsko režiserko in sem se ful zabavala. Film je tudi luštna stvar, stokrat boljša kot televizija. Pri filmu ljudje preživijo veliko časa skupaj, ustvari se dobro vzdušje ... je tako malo sentimentalno delo. Pa tudi ponavljaš lahko in nisi pod takim pritiskom.

Playboy: Vaša druga ljubezen je gledališče ... Oziroma bolj prva?

Muck: Kar se mojega dela tiče, moram reči celo skoraj edina.

Playboy: Kako pa je z gledališčem v obdobju resničnostnih šovov? Kdo pa še danes zahaja v gledališče?

Muck: Zelo zanimivo je, da je gledališče v zadnjem času spet zelo priljubljeno. Malo je namreč izgubilo sloves zateženosti, ki ga je prineslo obdobje, ko ni bilo na sporedu nič komedij, ko so vladale eksperimentalne predstave, avantgarda, art in tako naprej, kar je seveda super, ampak za neko določeno vrsto publike, za širše množice pa takšno gledališče ni bilo zanimivo.

Zdaj so spet udarili s komedijami in z bulvarkami in so se množice začele vračati v gledališče. Vedno več je tudi neinstitucionalnih gledališč, ki to ponujajo. Državna gledališča so tudi zaradi subvencij obvezana pripraviti vrhunske predstave in hvala bogu, da jih. Čeprav imajo tudi že državna gledališča komedijo pogosteje na sporedu.

Playboy: Radi nastopate v gledališču?

Muck: Zelo. Saj pravim, da je to, kar se mojega dela tiče, edina ljubezen, čeprav se je bom najbrž tudi naveličala, tako kot vsega.

Playboy: Ni tistega strahu, ki vas je hromil pred vsako oddajo Zoom?

Muck: Je, ampak je drugačen. Trema je na premieri, potem je pa skoraj ni več. Tista še nujna trema, ki da vzgon, ki te požene na oder. Tista komatozna je na premieri. Grozno uživam na vajah, ko predstava nastaja, to se mi zdi tak kreativen proces. Ko predstava doživi veliko ponovitev, mi pa ni več tako fajn, čeprav še vedno uživam zaradi odziva ljudi. Na televiziji ljudi nič ne slišiš.

Oni na tribunah se že smejijo, ampak kaj, ko jim asistenti kažejo, da se morajo. Pa dostikrat ne slišijo, kaj se ti pred kamerami pogovarjaš, in se ne smejijo, čeprav se mogoče bi, in ti potem padeš v komo in se zablokiraš ... V teatru je pa odziv, feedback, in so fantastični momenti, ki so ganljivi, ko čutiš tišino v dvorani. In to obožujem.

Playboy: Feedback pri komediji je zelo neposreden, smeh ...

Muck: Smeh, ja. Pa saj imajo te moje komedije tudi pretresljive momente. Potem je ta tišina tik pred jokom ... fajn je, je občutek moči, ki je dober.

Playboy: Domnevam pa, da je čakanje na smeh pri premierah precej mučno.

Muck: Čista koma. Občutek imaš, kot da bi bil gluh. Vsi vitalni organi mi odpovejo. (smeh) Ne vidim, ne slišim, samo švicam še. V dvorano ne vidiš, ker je v njej tema, samo slišiš jo, ampak nekako hecno, ne samo z ušesi. Ne vem, kako bi razložila. Nekako notranje jo občutiš. Potem pa so tu še monokomedije, ki so živ hudič in strašen napor zaradi koncentracije, ker moraš sam s svojo energijo držati ljudi, da so pozorni.

Playboy: Kje ste se pa naučili igrati?

Muck: Formalne tovrstne izobrazbe seveda nimam, sem pa bila pri 18-ih dve leti v Šentjakobskem gledališču, potem sem pa kar dosti pozabila, skoraj vse pravzaprav. Potem pa, ko sem začela delati monokomedijo Jutri začnem, ki jo je režiral Jure Ivanušič, me je on v bistvu naučil vseh odrskih trikov. Toliko časa sem delala samo na filmu in na televiziji, kjer je način igranja čisto drugačen. Pri televiziji ne smeš govoriti na glas, ker te takoj tonc pride nazijat.

Govoriti moraš ne ravno po tihem, tak zvok moraš imeti, ne smeš imeti pretiranih izrazov na obrazu, pri teatru je pa to vse poudarjeno. Ko sem začela igrati v gledališču, sem govorila po tihem, nerodno mi je bilo, najraje bi bila s hrbtom obrnjena proti publiki, zakrivala sem si obraz in pri tem mislila, da igram zelo izrazno, decentno (smeh), tako da me je moral Jure vsega naučiti od začetka.

Playboy: Slovenci imamo kar precej dobrih komedijantov, kajne?

Muck: Ogromno in kar naenkrat so se pojavili. Tudi tisti, ki smo jih imeli prej za resne dramske igralce, so se izkazali za odlične komike in vedno več jih je. Zgleda, da se je tudi igranje v komedijah začelo spoštovati, ne samo v tragedijah. Menim, da je veliko teže ljudi spraviti v smeh kot pa v jok.

Playboy: Mnogi menijo, da se pri resnih dramskih vlogah igralec laže skrije za naučeno znanje in da je za dobro komedijo treba predvsem ogromno talenta.

Muck: In energije, neka druga energija je, kot bi v glavi preklopil neko stikalo. Saj je tudi komedij manj od tragedij, podobno je v literaturi. Resne literature je strašno veliko, humoristične pa v bistvu zelo malo. Tako da, ja ... verjetno talent.

Playboy: Vas je kdaj strah, da bi talent za zabavanje ljudi, tako s svojimi knjigami kot z gledališkim delom, pošel?

Muck: Nenehno. Od trenutka, ko se zbudim, do trenutka, ko grem spat, me je strah, da si ne bom znala ničesar več izmisliti. To je huda stvar, s katero moram živeti.

Tekst: Tadej Golob

Foto: Bor Dobrin

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri