Bruce Willis

  • 28.06.2007

Pogovor z junakom, ki 'umira pokončno', o njegovem razhodu z republikanci, druženju z Demi in Ashtonom ter o tem, kako je postal spreobrnjen (nekdanji) drekač.

(Foto: Mark Edward Harris)

4 fotografije v galeriji

Z vlogo tečnega policaja, ki rešuje talce iz losangeleške stolpnice, in kajpada z nepogrešljivim nasmeškom je leta 1988 postavil rekord v blagajniškem izkupičku v ameriških kinih. Kot John McClane je k nam pritežil naslednje leto in se tudi dobro odrezal; ne nazadnje velja njegov prvi Umri pokončno za najboljši akcijski triler vseh časov. Skupaj z dvema nadaljevanjema je ta fenomen prinesel blizu milijardo dolarjev zaslužka!

Na četrti del so McClanovi občudovalci čakali 12 let in ga končno dočakali: v ameriške kinematografe bo Willis s svojim značilnim adijo, zafukanec udaril konec tega meseca, k nam ne dolgo zatem. In seveda, za neučakane filmofilske kriminalce je tu vedno na voljo internet ...

Poleg trilogije Umri pokončno ima Willis za seboj impresivno zbirko vlog; od tiste malce zaničevane v Armagedonu do izjemnih v Poslednjem skavtu, Zadnjem preživelem, 12 opicah, Mestu greha, Petem elementu in seveda Tarantinovem Šundu. Boksar Butch mu je bil, tako trdijo mnogi, pisan na kožo, pozabljajo pa, da ga lirični mistik Shyamalan ni kar tako povabil v Šesti čut in Nezlomljivega; kdo drug kot trdoživi McClane bi bil prepričljivejši v vlogi angela varuha po vzoru stripovskih superjunakov?

Vse od poroke s tedanjo hollywoodsko zvezdnico Demi Moore, s katero imata tri hčere, Scout, Rumer in Tallulah, večkrat gostuje v rumenih medijih, nemalokrat zaradi ostrega jezika in hitre pesti. Leta 2000 sta se z Demi presenetljivo mirno razšla in odtlej z ljubez­nivim vedenjem vedno znova osupne zateg­njene zavistneže. Udeležil se je njene poroke z (veliko mlajšim) zvezdnikom, obetavnim igralcem Ashtonom Kutcherjem, in trojica je očitno v pristnih prijateljskih odnosih.

Rodil se je pred 52 leti v tedanji Zahodni Nemčiji, kjer je v ameriškem vojaškem oporišču v Idar-Obersteinu služboval njegov oče. Ko se je Willis starejši kot vojak upokojil, se je z družino vrnil v Penns Grove v zvezni državi New Jersey in se zaposlil kot varilec. Willis mlajši se je po maturi preselil v New York; odločil se je za igralski poklic, toda zaradi redkih vlog v gledališču se je preživljal kot šofer tovornjaka neke kemične tovarne in s strežbo v lokalih. Menda je bil precej štorast, pa je presedlal med barmane; v zgodnjih osemdesetih je v newyorškem klubu Kamikaze to počel v družbi z Lindo Fiorentino! Nihče ne ve, kateri je imel več strank.

Od točaja do nanizanke Delo na črno, s katerim se je dvignil iz anonimnosti in pristal v koži Johna McClanea, ni bilo daleč. Z njim je postavil tudi prvi rekord v višini honorarja, saj je zanj iztržil okroglih pet milijonov dolarjev, kar je sicer drobiž v primerjavi z 20 milijoni za Armagedon! Hkrati pa je znano, da Bruno z režiserji, ki jih ceni, dela za precej skromnejši drobiž. Prav tako je znano, da (še vedno) podpira vojno v Iraku in (zadnje čas menda ne več) republikansko stranko; prav v tem intervjuju, prvem za Playboy po letu 1996, je oznanil, da so se njegova politična stališča premak­nila. Na pogovor je prišel še vedno samski, samozavesten, vdan svojim otrokom in …

s sveže obrito glavo.

Playboy: Pred desetletjem ste trdili, da ste se naveličali 'umirati pokončno'. Kaj se je spremenilo po Umri pokončno: Brez oklevanja?

Willis: Zdelo se je, da je ta film zadnji vzdihljaj zgodbe o običajnem tipu v neobičajnih okoliščinah, ki se trudi vse skupaj pripeljati do srečnega konca. Verjel sem v preobrazbo tega žanra, kar pa je terjalo svoj čas. Živi svobodno ali umri pokon­čno se podreja lastni mitologiji, hkrati pa vanjo vplete nov žar. Tudi sam sem potreboval čas, da sem si ga spet zaželel snemati. Ne nazadnje z njim precej tvegam, saj sem se bil pripravljen upokojiti nepremagan. Čemu torej?

Playboy: Na trnih smo. No, čemu?

Willis: Minilo je dovolj časa, da me zamisel ni več dolgočasila. Prav nasprotno. Poleg tega sem čakal na dober scenarij in ga dobil. Če sem odkrit, ga je bilo fantastično snemati. Tveganje pa še vedno obstaja, ne nazadnje je konkurenca v kinih huda: tretji Spiderman, Pirati in Shrek pa še Harry Potter za nameček. Ljudje dandanašnji gledajo filme drugače, ne gredo vedno v kino.

Playboy: In kako zmanjšate tveganje?

Willis: Ni ga mogoče zmanjšati. Odločiš se in greš na vse ali nič. Prepustiš se toku. Ta del je vsaj tako dober kot prvi, bržkone boljši. Prvi pa mi je bil najljubši.

Playboy: Za časa Umri pokončno: Brez oklevanja ste dejali, da pirotehnika ni več nobena novost.

Willis: Vse to so spremenili specialni učinki. Zdaj računalniki zmorejo toliko, da eksplozije požrejo manj denarja. Tudi učinek je spektakularnejši. Vse skupaj ni videti kot velik ognjemet, začinjen z bencinom, kar je tedaj dejansko tudi bil. V tistih časih so vrgli v zrak na hektolitre bencina, dlje od tega pirotehnika ni prilezla. Zdaj te eksplozija odpihne, vzame ti sapo. Tudi kaskaderski prizori so drznejši. Živi svobodno ali umri pokončno ni bil nič nevarnejši film kot katerikoli drug tega žanra, saj je zavest kaskaderjev o varnosti na zelo visoki ravni. Toda sam sem se lotil prizorov, ki se jih najbrž ne bi smel.

Playboy: Na primer?

Willis: Skočil sem iz avta pri več kot 50 km/h. Bolje bilo bi, če tega ne bi storil.

Playboy: Ste se poškodovali?

Willis: Reciva, da moj kiropraktik ni bil presenečen nad mojim obiskom. Laže je bilo početi take reči pred 20 leti. Izvedel sem jih brez oklevanja, zdaj dvakrat premislim, preden se jih lotim. In bolj jih občutim. Buško na glavi, na primer, ko z avtom pristanem na betonu po skoku z visokega robnika. Naj bo streha oblazinjena ali ne, krepko jo občutiš. Toda ko minejo vreščanje, pretepanje in streljanje, pozabiš na bolečine, ki si jih občutil vsako jutro, ko si se zbudil.

Playboy: Imate 52 let. Ste zdaj kaj previdnejši?

Willis: Ne vem, ali se danes otroci še igrajo vojake, ampak jaz sem se, ko sem bil mulec. Ušpičil sem marsikaj, zaradi česar so staršem šli lasje pokonci. Zato je težko zbiti tega mulca iz mene.

Playboy: Vas je kaskader naučil, kako skočiti iz avta in jo odnesti brez poškodb?

Willis: Mislim, da tega nihče ne zna. Pač skočiš in upaš na najboljše.

Playboy: Ste pri četrtem delu kaj razmiš­ljali o vnetih pristaših prvih treh?

Willis: Zelo so oporekali naši želji, da Živi svobodno ali umri pokončno dobi cenzurno oznako PG-13. Navijali so za najstrožjo oznako R, pa se temu nismo uklonili. PG-13 omogoči filmu širši krog gledalcev. Staršem da možnost, da si ga ogledajo v spremstvu otrok. In obratno.

Playboy: Je zato manj nasilen, kot bi bil sicer?

Willis: Pravzaprav je bolj pretepaški, zgleduje se po prvem delu. Nekaterih tako zahtevnih pretepaških prizorov še nisem snemal.

Playboy: So se spremenili pogoji, ki določajo, kaj je za 13-letnike še primerno?

Willis: Ko je v sedemdesetih letih prišel v kina film Žrelo, so ga ocenili kot zanje primernega, čeprav je grozljiv in nasilen. Bistveno merilo za cenzurno oznako PG-13 je število izrečenih 'jebenti', kar je utišalo mojega 'pofukanca'. Če sem to rekel enkrat, sem smel 'jebenti' ali 'jebi se' izreči samo še enkrat.

Playboy: V filmu z oznako PG-13 smeš torej ziniti 'jebi se' samo dvakrat?

Willis: Takšno je pravilo. Barab pa lahko pobiješ, kolikor te je volja. Resda tudi za nasilje obstajajo omejitve. Pravijo jim 'krvave vrednosti', ki določajo, koliko krvi lahko pokažeš in kako realistično deluje. Celo formulo so si izmislili za to. Zelo mlad sem bil, ko sem šel gledat Bonnie in Clyde in pa Bullitt. Spomnim se, da mi je kar sapo zaprlo, zdaj pa lahko razpočiš celo vrečo krvi naravnost v kamero. To je iztirjeno.

Za seboj smo pustili svobodnejšo družbo in stopamo v veliko bolj omejeno. Živimo v precej zadrtih časih, ki so popolno nasprotje burnim dvajsetim, povojni generaciji z izbruhom rojstev in šestdesetim letom. Tudi osemdeseta so se zdela precej razpuščena, ta čas pa je veliko bolj konservativen. Če koga ozmerjaš, moraš na rehabilitacijo.

Playboy: Če dobiš prosto posteljo. Zdi se, kot da je pol Hollywooda na rehabilitaciji. Britney Spears je ali na rehabilitaciji ali pa se pripravlja nanjo. Ste cinični do tega dejstva?

Willis: Niti najmanj. Ciničen sem do reakcij medijev, češ da je vse skupaj le šovbiznis. Toda pogumen je vsak, ki se odloči za rehabilitacijo ali pa večkrat odneha in znova poskusi, če pač ne gre drugače. Če padeš, se moraš pobrati. V Hollywoodu so droge in alkohol prav tako skrb zbujajoča težava kot kjerkoli drugje. Poleg tega droge reklamirajo na vsakem koraku, v vsaki reviji, na sleherni športni prireditvi. Zaradi pijanih voznikov vsako leto umre več ljudi kot zaradi česarkoli drugega, pa se tej tematiki zelo izogibamo. Največja težava so vzroki, da se ljudje toliko zadevajo. Vojna proti drogam je smešna. Če nekdo ne bi služil s preprodajo mamil, ta ne bi obstajala.

Playboy: Razburkali ste javnost, ko ste predlagali, da bi morale ZDA, če hočejo doseči uspeh v boju proti drogam, napasti Kolumbijo. Kolumbijski predsednik vas je okaral, češ da ste ignorantski in nehvaležni.

Willis: Včasih me strast malo zanese. Kolumbija mi je pač prva padla na misel. V resnici imajo droge prav tako močne korenine v naši deželi. Brez povpraševanja ne bi bilo dobave.

Playboy: Ste se o drogah pogovorili s svojimi otroki?

Willis: Oba z Demi sva se. Še vedno se pogovarjamo. To imajo v genih in zato sva jih posvarila: »Imate predispozicijo, da postanete odvisne od alkohola.« Tako po njeni kot po moji družini. Tega se morajo zavedati. Moji otroci imajo močan odpor proti drogam.

Playboy: Se vam zdi dvolično učiti otroke o škodljivosti droge, ko pa ste jih sami uživali?

Willis: Smo zadnja generacija, ki lahko brez kančka slabe vesti reče, da ni vedela, kako zelo škodljive so droge. Spomnim se, kako so nas v srednji šoli učili o LSD-ju in marihuani. Niso imeli pojma. Bili smo nekakšna poskusna generacija šestdesetih let, ko se nikomur ni sanjalo o ničemer. Zdaj vemo, pa poglejte, kako velike težave povzročata krek in metamfetamin. Ubijata ljudi, uničujeta življenja. Poznal sem veliko ljudi naše generacije, ki so jih pokopale droge.

Playboy: Uživate kakršnekoli droge? Alkohol?

Willis: Ta krog sem že sklenil. Kadil sem travo in moji otroci vedo za to. Že dolgo ne pijem več, in tudi ko sem, tega nisem nikoli počel vpričo otrok. Zdaj sem spoznal, da lahko kaj malega spijem, mogoče kozarec vina, in nato neham. Tu pa tam si privoščim martini več – z ledeno mrzlo vodko, brez dodatkov. Toda ko delaš oziroma zlasti tedaj, ko delaš, je okrevanje prenaporno. Ustreza mi, če po več mesecev ne spijem niti požirka, poznam pa ljudi, ki morajo biti nonstop trezni.

Nespametno je reči, da si se odvajal od alkohola, zdaj pa tu in tam spiješ kakšen kozarček. Strogi ozdravljeni alkoholiki bodo dejali, da je to nevarno sporočilo. Toda takšne so moje izkušnje. Res pa je, da sem izgubil veliko znancev in dobrih prijateljev zaradi drog in alkohola. Skozi to sem se zavedel, kako krhko je življenje in kako hitro se lahko konča. Marsičesa ne vem, nekaj pa lahko zatrdim z vso gotovostjo: ne tratite časa in si takoj poiščite pomoč. Mnogi pravijo, da se bodo s tem spoprijeli po štiridesetem letu. Ali po šestdesetem. Veliko mojih prijateljev jih ni dočakalo.

Playboy: Veliko bolj filozofsko zvenite pri dvainpetdesetih kot v najinem pogovoru pri štiridesetih.

Willis: Hja, temu se reče zrelost. In upam, da z leti postanemo malce modrejši. To je dobra plat trganja v sklepih in plešavosti. Nepričakovana nagrada.

Playboy: Je kakšna razlika med tem, kako je igrati akcijskega junaka pri dvainpetdesetih in pri dvaintridesetih, ko ste prvič umirali pokončno?

Willis: Ljudje so me spraševali, ali nisem že malce prestar za to. Toda nihče ne čuti svojih let! V srcu jih imam še vedno petindvajset. Toda tu in tam me prešine: »Hej, poba, veliko več jih že imaš na grbi.« Ko zjutraj zlezem iz postelje, me recimo vse boli.

Playboy: Ste se na snemanje kaj telesno pripravili?

Willis: Bil sem v malo boljši formi. Zdaj sem malce zajetnejši. Moral sem pridobiti telesno vzdržljivost, saj sem vedel, da mi bo pol leta snemanja dalo vetra. In mi tudi je.

Playboy: V katerem filmu ste bili najbolje telesno pripravljeni? Morda v Šundu, kjer igrate boksarja?

Willis: V Šundu sem bil fantastično teles­no pripravljen, vendar bolj zaradi kozmetičnih razlogov kot zaradi česa drugega. V filmu sem se moral razgaliti. Če v scenariju naletiš na stavek 'odvrže srajco', boš naslednji dan že v telovadnici! Nihče si ne želi gledati zavaljenega golega boksarja. Za četrti del Umiranja pa sem treniral, ker sem vedel, da bo telesno tako zahtevno vlogo po 20 letih veliko teže odigrati.

Playboy: Čemu obrita glava?

Willis: McClane ima v filmu obrito glavo, ker imam jaz obrito glavo. Pa tudi logično je. V prvem delu imam še vse lase. Gre pač za upadanje količine las, za proces. Nisem imel pomislekov, ali naj to pokažem. V nekaterih filmih nosim lasni vložek, v drugih brke. Vse od leta 1940 je marsikateri veliki filmski zvezdnik nosil lasuljo ali lasni vložek. To pač zahteva zgodba.

Playboy: Prav tako ste se raje odločili za umetni trebuh, kakor da bi pridobili kilograme v vlogah, za katere ste morali biti zajetnejši. Znano je, da je De Niro pridobil skoraj 30 kilogramov za vlogo Jaka La Motta v Podivjanem biku. Bi se kdaj zredili zaradi vloge?

Willis: Ostal sem brez besed, ko je to storil, ker vem, kako težko je kilograme spet izgubil. Tisti film in njega v njem sem zelo občudoval.

Playboy: Je težko igrati z nekom, ki ga občudujete?

Willis: Ravno zdaj snemam z De Nirom. Sprejel sem majhno vlogo v filmu Barryja Levinsona What Just Happened?, in to samo zato, ker je bil od nekdaj moj vzornik. V vseh prizorih, ki jih imam v filmu, bo moj soigralec. Kaj naj rečem, vznemirljivo je delati z njim.

Playboy: Med prvimi ste kot veliko igralsko ime sprejeli manjše obrobne vloge v neodvisnih filmih. Zakaj?

Willis: Z njimi sem dobil priložnost, da preizkusim svoje igralske zmožnosti. Glavne vloge niso vedno najboljše vloge. Vlogo v Ne imejte me za norca sem sprejel zato, da bom lahko delal s Paulom Newmanom, v Smrt ji lepo pristoji zato, ker sem hotel delati z Meryl Streep, Goldie Hawn in režiserjem Zemeckisom. Na nekatere skromnejše filme sem bolj ponosen kot na velike, na primer na Smrtne misli in na Srečneža Slevina. Ko sem začel sprejemati majhne vloge v filmih, to ni bilo v navadi, zdaj pa ni več izjema. Menim, da sem drugim utrl pot do nečesa, kar zdaj velja za zelo kul. Tedaj pa so mi neutemeljeno napovedovali konec kariere in padec cene.

Playboy: Res neutemeljeno. S Šestim čutom ste zaslužili 60 milijonov dolarjev!

Willis: Ja, visoka številka. Nihče ni pričakoval, da bo film tako orjaška uspešnica. Nekateri še zdaj niso zaštekali konca.

Playboy: Terry Gilliam, ki vas je vodil v 12 opicah, je dejal: »Ko je miren, je izjemno prepričljiv – ne le takrat, ko meče stvari v zrak.«

Willis: To je velik kompliment. V Evropi so mi celo podelili neko odštekano nagrado za otvoritveni prizor v Šundu. V njem samo opazujem in poslušam Vinga Rhamesa. Dolgo sem izpopolnjeval mirnost in minimalistično igro, trudim pa se ju kombinirati še s čim drugim. Sam sebi sem najstrožji kritik in nisem nikoli zadovoljen.

Playboy: Strožji kot drugi kritiki?

Willis: Obstajajo še strožji.

Playboy: Kaj želite povedati najstrožjim?

Willis: Še sem tukaj, zafukanci! Še vedno snemam filme in ponujajo mi vedno nove vloge. In veliko srečo imam, da sem vse to dosegel in še več doživel, čeprav je lahko slava tudi zelo zajebana stvar.

Playboy: V kakšnem smislu?

Willis: Neverjetno, toda še vedno se učim, kako se tej stvari streže. Pravijo, da ima v Hollywoodu vsakdo pravico, da je dve leti čisto navaden pizdun. Včasih traja malo dlje.

Playboy: Ste pokurili ti dve leti?

Willis: Ja, bili so časi, ko sem bil manj ponižen, ko nisem bil niti senca ljubeznivosti. Bila so leta, ko sem delal od prvega do zadnjega v mesecu, dirjal od filma do filma in se nisem menil za ljudi okoli sebe. Zdaj sem ljubezniv in cenim to, kar imam in kjer sem.

Playboy: Ste bili arogantni?

Willis: Mogoče. Ali pa defenziven. Sčasoma ljudem ne pustiš več blizu, včasih pa jih naravnost odrivaš. Poleg tega so me tisti, ki so me ščitili, dobesedno obzidali. Tako nisem hotel več živeti. Slava je izgubila svoj čar.

Playboy: Ali ob prebiranju novic o težavah slavnih, Paris Hilton in Mela Gibsona na primer, razmišljate kaj drugače kot drugi, ker veste, kako je biti v njihovi koži?

Willis: Seveda. Dobro vem, kako težko je živeti pod drobnogledom javnosti. Nekateri to slabo prenašajo. Poleg tega se je pojavila nova vrsta hijen, ki hrepenijo po slavi, kar šovi, kakršen je Ameriški idol, še podpihujejo.

Playboy: Vam ni vseeno, kadar mediji kakega novinca požrejo s kostmi vred?

Willis: Nekatere požrejo, nekateri omagajo sami. Ja, lahko je kruto.

Playboy: Ne izpostavljate se le z igranjem, ampak tudi z vmešavanjem v politiko.

Willis: Marsikaj mi ne da miru. In nikoli nisem znal držati jezika za zobmi. V politiki se v zadnjih 20 letih ni nič spremenilo. Dokler iz Washingtona ne bodo zbrcali lobistov, bodo politiki veljali za tatove. Neizpodbitno dejstvo je, da v Washington vsak dan prihajajo vreče denarja, politiki pa jih odnašajo. Nič čudnega, da so ljudje cinični. Mori pa me še ena zadeva.

ZDA so ustanovili tako, da so ukradli zemljo tu živečim Američanom, pa se nič ne ve, kaj se dandanes dogaja v rezervatih. Življenje tam je bedno kot nekoč. Poleg tega me skrbi rasizem, ki še vedno dviga glavo. Predsodkov proti homoseksualcem ni nič manj, težav zaradi neenakosti še zdaleč nismo odpravili.

Playboy: Za enega od najglasnejših hollywoodskih republikancev zvenite zelo liberalno.

Willis: Svet se je spremenil in z njim tudi jaz. Bistvo mojega konservativizma je bila ena sama stvar: hotel sem manj ljudi v vladi, da bi bila manj razsipniška. Vedno pa sem trdil, da mora oblast skrbeti za starejše in vse tiste, ki ne morejo skrbeti zase. Oblast mora poskrbeti za otroke.

V državnem rejniškem programu sodelujem, ker se mora rejniški in skrbniški sistem nujno urediti, zasebni sektor pa tega zagotovo ne bo storil. Letna plača učiteljev ne bi smela biti 40 ali 60 tisoč dolarjev. Dajmo jim 150 tisočakov! Hočem, da oblast poskrbi za ljudi, ki potrebujejo pomoč. Pol milijona otrok je v sirotišnicah. Hočem, da starejši dobijo zdravila in vse, kar potrebujejo, zastonj! Milijarde pa gredo v nič.

Playboy: Če boste takole nadaljevali, vas bodo brcnili iz republikanske stranke.

Willis: Že nekaj časa nisem več član repub­likanske stranke! Če bi se moral kakorkoli opisati, bi dejal, da sem neodvisen, ampak tudi v to stranko se nisem včlanil ...

Playboy: Ste pa Bushu pomagali, da je bil izvoljen.

Willis: Za to se zahvalite Clintonu! Dolgo sem bil apolitičen, on pa me je spravil na noge. Ni mi bilo všeč, da je silil v spremembe samo zaradi sprememb. Kaj je storil v dveh mandatih? Nad tem, kar se dogaja zdaj, pa sem zgrožen. Poglejte, kako ravnamo z vojnimi veterani! Škandal v bolnišnici Walter Reed je lep primer za to. Vsak od njih si zasluži milijon, kajti če služiš domovini in te raztrga mina, da pristaneš na vozičku za vse življenje ali pa si ob roko, mora domovina poskrbeti zate. Zakaj jih ne bi oprostili plačevanja davkov? Dajmo že enkrat njihov zasluženi denar veteranom in Indijancem!

Playboy: Boste na prihajajočih volitvah koga podprli?

Willis: Bomo videli. Bom videl, kaj ima vsak od kandidatov povedati o teh stvareh.

Playboy: Ali se čutite odgovornega za trenutno stanje, ker ste Bushu pomagali do izvolitve?

Willis: To je zapleteno, stvari so se spreminjale in se še vedno. O marsičem nimam samo enega mišljenja, zlasti o politiki ne.

Playboy: Je to za vas nekaj novega?

Willis: Starejši sem in imam otroke. Ko sem snemal prvi del filma Umri pokon­čno, je bila Demi noseča z Rumer. Kadar pomislim na sramotne neenakosti v naši družbi, se vedno razburim. Sčasoma pa sem se bolj kot karkoli drugega naučil videti obe plati skoraj vsakega problema.

Playboy: Toda ste eden redkih hollywoodskih igralcev, ki podpira vojno.

Willis: Stvar ni tako preprosta in tudi o njej imam dvojno mnenje. Nekako bi lahko zagovarjal trditev, da je vietnamska vojna pripomogla k svobodnemu trgu in relativno svobodni družbi v tistem delu Azije. In ja, hotel sem, da Huseina spravijo stran. Zdi se mi, da se bodo na tistem območju, gledano dolgoročno, stvari uredile. Toda ob tem nisem slep za katastrofo. Ni lahko in noben odgovor ni preprost.

Playboy: Je res, da ste ponudili milijon dolarjev vsakomur, ki bi ubil Osamo bin Ladna ali katerega od voditeljev Alkajde?

Willis: To sem dejal nekomu na štiri oči, novinarji pa so to pograbili in napihnili.

Playboy: Toda ponudba je padla?

Willis: Kot sem povedal, bil je zasebni pogovor, ki ga je slišal nekdo od novinarjev in iz muhe naredil slona.

Playboy: Pa vam je žal za izrečeno?

Willis: Če si želim, da tega ne bi nekdo ujel na uho? Ja, si, ker je bilo izvzeto iz konteksta.

Playboy: Se trudite biti dobro obveščeni?

Willis: Se, toda ne s pomočjo časopisov. Veliko tega, kar se dogaja, preberem na internetu. Novice iščem na Yahooju, če hočem zvedeti kaj več, guglam. Obiskujem blog Michaela Yona, ker tam precej odkrito povedo, kaj se dogaja tam čez.

Playboy: Podpirate blogovski trend, po katerem je lahko vsakdo analitik in kritik?

Willis: Kurt Vonnegut je dejal: »Če napišeš protivojno knjigo, ni nič drugače, kot če bi napisal protiledeniško knjigo. Proti temu ne moreš storiti nič.«

Playboy: Vedno več jih je, ki imajo veliko povedati o vaših filmih in osebnem življenju. Enako se godi tudi drugim v podobni situaciji; Gibsonu, ki so ga ustavili, ker je vozil v vinjenem stanju, in je potem stresal protižidovske opazke, ali Cruisu, ko je skakal po kavču pri Oprah.

Willis: Koga briga, če je Cruise skakal po kavču! Bil je zaljubljen! Kar pa se tiče Gibsona … Ne odobravam, da je vozil pijan. Hčere vedno svarim pred tem. Pa tudi pred tem, da bi se trezne znašle na losangeleških cestah ob dveh zjutraj, kajti tedaj se pelje domov na stotine pijanih voznikov. Po drugi strani pa po enem ali dveh koktajlih preveč marsikdo zine kaj takega, za kar ne bi želel, da pride v časopise ali na teve. Tisto noč so ustavili marsikaterega pijanega voznika, toda on je bil pač najslavnejši med njimi. Ne opravičujem ga, ker je vozil pijan, toda tudi jaz sem počel marsikaj, ko sem pil …

Playboy: Vas prizadene, kaj vse pišejo o vas?

Willis: O meni so napisali že takšne svinjarije, da hujših ne bi mogli. Nehal sem jih brati, zaprl sem jim vrata svojega doma. Toda če zdaj stopiva do kioska, stavim, da bova našla kako cvetko o meni. Obrekovanje je preraslo v šovbiz­nis, postalo je del industrije, ki kuje milijardne dobičke. Kdo s kom fuka, to je edino vprašanje.

To sem zabrusil novinarju Vanity Faira: »Saj vem, da hočete izvedeti, s kom se dajem dol!« Zarežal se je in mi to potrdil. Rekel sem mu, da dobro vem, da se dandanašnji to najbolje prodaja, toda tega mu ne bom povedal, ker ga prav nič ne briga. Mislim, da bi igralce morali pustiti pri miru, toda to se seveda ne bo zgodilo. Kar pa ne velja za politike. Od njih pričakujem, da ga tistih štiri ali osem let v Ovalni pisarni ne bodo srali. Saj ne zahtevam preveč, ali pač?

Playboy: Saj menda Hillary ne zamerite vedenja njenega moža v času predsedniš­kega mandata?

Willis: Obsojam samo njega, ne nje. Obnašaj se, kot je treba, čeprav si v tej službi pod velikim pritiskom. Ne bi hotel biti predsednik. Niti predstavljati si ne morem, da bi si to želel.

Playboy: Nekoč ste trdili, da bi kandidirali za predsednika samo pod pogojem, če bi vas ocenjevali po drugačnosti.

Willis: Še vedno mislim tako, toda pri tokratnih volitvah se je zgodilo nekaj, kar je res kul. Ko smo bili mulci, smo govorili, da bo nekoč za predsednika kandidiral temnopolt človek. Ni govora, so nam govorili stari. Trdili smo tudi, da bo nekega dne za predsednico kandidirala ženska. Stari so rekli, da se tudi to ne bo nikoli zgodilo. No, pa se je. Druga sprememba je takojšnje posredovanje novic. Danes ne bi ostalo skrito, kar je Kennedy počel v Beli hiši.

Playboy: Kot ne ostane to, kar počnete vi. Ali to vpliva na vaše življenje, na to, kako in s kom se sestajate?

Willis: Če greš ven s človekom, ki je slaven, moraš biti na to pripravljen. Če se boš dalj časa družil z njim, se boš zagotovo znašel v časopisih.

Playboy: Se kaj bojite žensk, ki bi rade prišle v časopise in vas vidijo kot sredstvo za dosego tega cilja?

Willis: Jasno. Tudi take se najdejo. Zadnje čase pa se je usul plaz pisanja o tem, kako sem poljubil Drew Barrymore. Z Drew sva prijatelja, in ker je dolgo nisem videl, sem jo poljubil. Tistega večera se je tam zgodilo marsikaj veliko razburljivejšega od mojega poljuba Drew, pa tega niso raztrobili.

Playboy: Na primer?

Willis: Žal mi je, ampak če mi ni dovoljeno poljubiti lepe igralke, ki je za povrh še moja prijateljica, potem me lahko takoj zaprete v gulag. Samski sem in tudi brez teženja zaradi poljuba, ki sem ga dal Drew, imam z ljubezenskimi zadevami dovolj težav.

Playboy: Zaradi koga vam hitreje zavre kri, zaradi kritikov, tabloidov ali paparacev?

Willis: Naj se jebejo prvi, drugi in tretji. Zaradi paparacev sta se ubila princesa Diana in Dodi, čeprav se o tem bolj malo govori. Z motorji se dobesedno prilepijo na avto in marsikdo lahko v takšni situaciji izgubi nadzor. Velikokrat sem rekel, da bo to kdo plačal z življenjem. In to se je zgodilo.

Playboy: Ste prerasli vzgib, da bi treščili paparaca, ki sem vam preveč približa?

Willis: Nisem, toda v javnosti, recimo v restavraciji, ne morem biti John McClane. Včasih sem s svojimi otroki. Takrat jih prosim, naj to spoštujejo. Včasih me poslušajo, toda tuji nikoli. Za fotografijo bi storili vse. Mislim, da imam srečo, ker se mi ni treba preživ­ljati s fotografiranjem slavnih ljudi in prežanjem na to, kje se bo kdo s kom mečkal, bil brez spodnjih hlačk ...

Playboy: Colin Farrell je v intervjuju izjavil, da ste nekega dne prišli na snemanje Hartove vojne, ne da bi znali povedati en sam stavek, ker ste prejšnjo noč žurirali. Je to res?

Willis: Ne. Colin je rekel tudi, da imam velikega tiča. Tip je Irec, madona.

Playboy: Kaj to pomeni?

Willis: Da vsega, kar poba zine, ne smete vzeti preveč zares. Rad ga imam. Intervjuje vzame bolj za šalo in tudi popije ga rad. Samo temperaturo mi je hotel dvigniti.

Playboy: Novinarjem gre v nos tudi vaše prijateljevanje z Ashtonom Kutcherjem, možem vaše nekdanje žene Demi Moore. Večina moških se izogiba stikov s svojimi bivšimi ali z njihovimi novimi možmi.

Willis: Srečen sem, da si je Demi, mati mojih hčera, našla tako v redu tipa. Slišal sem zanj, še preden sta postala par. Pravzaprav sem lahko zadovoljen, da je Ashton postal del naše družine. Marsikdo dolgo ni doumel, kako lahko prijateljujem z možem svoje nekdanje žene. Počitnice preživljamo skupaj, družimo se. Z njuno zvezo sem se hitro sprijaznil.

Playboy: Vas je kdaj mučilo ljubosumje?

Willis: To je nerodna reč, toda imam srečo, da sem oče treh hčera. Ljudje se oklepajo zamer, jeze in obsojanja drugih, ampak zaradi otrok z Demi tega ne počneva. Občudujem jo, zares. Zelo velikodušna je. Še nekomu se moram zahvaliti za to. Willu Smithu.

Playboy: Kaj pa je on naredil?

Willis: V najtežjih trenutkih se je z mano pogovarjal o teh rečeh. »Stari,« je rekel, »storiti moraš vse, kar je treba, da spraviš skupaj otroke in vajina življenjska sopotnika, njenega in tvojo. Otrokom moraš pokazati, da je tudi tako prav.« Takrat mi je vklopilo. Klik. Hvala, Will. In hvala za vse dobre filme, ki si jih posnel.

Playboy: Koliko časa preživite z otroki zdaj?

Willis: Videvam jih vsak dan.

Playboy: Vas je vzgoja treh hčera kaj umirila?

Willis: Od svojih treh hčera sem se o ženskah naučil več kot iz vseh stikov z ženskami. Če sem povsem odkrit, moram priznati, da mi ni nič kaj bolj jasno, kaj se ženskam plete po glavi. Toda zdaj vsaj priznam, da ne vem.

Playboy: Kakšen odnos imate do sprem­ljevalcev svojih hčera kot moški, ki je bil in je seveda še na lovu za ženskami?

Willis: Vsekakor zelo dobro vem, kaj 16-letnikom roji po glavi.

Playboy: Se fantje, ki pridejo iskat vaše hčere za zmenek, v vaši navzočnosti počutijo ogrožene?

Willis: Bila so leta, ko so mi punce to zelo zamerile. Pa nisem storil nič konkretnega, rekel sem samo, da bi rad spoznal te fante. Ne s šibrovko v roki, ker je ne potrebujem. Dovolj je pogled. Punce so trdile, da jih strašim. Jaz? Če je to res, mi je Ashton v veliko pomoč. Ima namreč podobne nazore.

Playboy: Z Ashtonom si torej delita starševsko strategijo.

Willis: Jasno. Ni v tem bistvo nuklearne družine? Počitnice smo preživeli v Sun Valleyju, kjer imata Ashton in Demi velik bazen na vrtu za hišo. Zelo primerna je, da prideš na obisk in še koga pripelješ s sabo. Z Ashtonom sva samo stala pri vhodnih vratih in govorila: »Živjo. Kako si kaj?« Vsi so bili zelo vljudni. Ashton je enega potegnil vstran, ga vprašal po imenu in rekel: »Jimmy, ti poskrbi za vse svoje prijatelje. Tvoja odgovornost so.« Poba zine: »Kaj?« Potem pa jaz: »Tako je. Če se bo kateri od deklet kaj zgodilo, se bova najprej lotila tebe.«

Šalila sva se, ampak fant je doumel bistvo. Druga plat te zadeve pa je, da so mi pobje čez pet minut že težili, kako smo snemali Šund. Punce so se seveda pritoževale, zakaj so sploh prišli k njim, če so potem polno uro čvekali z mano!

Playboy: Ali morate zdaj, ko imate tako številno družino, pripeljati domov tudi vaša morebitna bodoča dekleta, da jih požegnajo ne le hčere, ampak tudi Demi in njen soprog?

Willis: Zelo redko soočim otroke z žensko, s katero se sestajam. Nimam odpora do tega, da bi jih, toda to se ne zgodi pogosto. Zadnje čase sem veliko bolj zadrt, kar se tiče teh stvari. Ne pojasnjujem, s kom in zakaj se dobivam ali ne. Vlačili so me po zobeh, ker sem se sestajal s 26-letnicami. Prepričan pa sem, da imaš pri teh letih pravico odločati, s kom greš ven in s kom ne. Če bi se jim zdel prestar, najbrž ne bi šle ven z mano.

Playboy: Bi šli na zmenek z žensko svojih let?

Willis: Vse je mogoče. Zakaj pa ne? Nič nimam proti ženskam svojih let. S prijateljicami iz srednje šole se še vedno dobivam. Pri teh letih pa me vedno znova osupne, če kateri od prijateljev izjavi, da je spoznal fantastično žensko in da hodita že štiri mesece. Kako jim to uspe? Že biti z nekom štiri dni je velik uspeh!

Playboy: Ste kdaj prisluhnili mnenju svojih hčera o ženskah, s katerimi se družite?

Willis: Pa še kako pazljivo, vraga! Če je šlo za dekle, brez katere nisem mogel živeti, sem rekel: »Veš, očka je zaljubljen, zato bodi tokrat malce prizanesljiva.« Ja, včasih sem moral poslušati tudi slabe kritike.

Playboy: Bi se radi zaljubili?

Willis: Na začetku scenarija za film Nora ljubezen je Sam Shepard napisal, da se na ljubezen odzoveš na pravi način, če jo sprejmeš. Dobra teorija, če ni boljše.

Playboy: Nekoč ste izjavili, da ne verjamete v dolgotrajno zvestobo in monogam­no zvezo. Ste še tega mnenja?

Willis: To je bil moj komentar na statistiko, ki govori sama zase. Chris Rock je dejal, da je moški toliko zvest, kakršne so njegove možnosti. Imel je prav.

Playboy: Hočete s tem povedati, da ste prepričan samec?

Willis: Dokler se ne bo izkazalo drugače. Ne zavračam vnaprej čudeža, toda ne bom čakal nanj. Rad bi imel več otrok. Sem fantastičen oče. To je nekaj, kar počnem zelo dobro. Želje, da bi imel sina, še nisem pokopal.

Playboy: Ste se že privadili na misel, da boste morda kmalu dedek?

Willis: Ne, pa bi se moral. Saj sem že skoraj tam.

Playboy: Še igrate s svojim bendom?

Willis: Že nekaj časa nisem. Igranje s skupino je način izražanja, ki je enak čistemu deviškemu veselju. Je Frank Sinatra, je Barbra Streisand in sem jaz, ko pojem. Petja ne jemljem resno, vendar mi tega tudi ni treba.

Playboy: Pogosto poslušate glasbo?

Willis: Ko sem vozil otroke v šolo, sem spoznal, da so na stalni dieti, imenovani Briljantina 2. Zato sem jih začel izobraževati v klasičnem roku z Beatlesi, Stonesi, Whoji, s Spencer Davis Group, skupino Traffic. Scout me je nedavno od tega navdušila nad bendom Beirut, ki je fantastičen. Jaz sem jo navdušil nad Neilom Youngom, Zeppelini in Pink Floydi. Nad Youngom je padla dol.

Playboy: Imeti dvainpetdeset let je eno, ampak a si lahko predstavljate sebe pri sedemdesetih?

Willis: Raje ne. Po mami imam dobre gene, nemške. Popijem na hektolitre vode, kar naj bi bilo zdravo. Kolikor morem, skrbim za svoje zdravje. Trudim se, da ne jem preveč dobro.

Playboy: Telovadite?

Willis: Ja, ampak zadnje čase sem se polenil, ker je bilo tega med snemanjem preveč. Včeraj sem veliko hodil. Skušam ujeti pravo mero, da potem ne čutim bolečin.

Playboy: Je katera od hčera podedovala vaš značilni nasmešek?

Willis: Tellulah ima nekaj malega tega. Od vseh treh mi je najbolj podobna, le lepša je. Vse tri pa imajo moj smisel za humor. Vedno me spravijo v smeh.

Playboy: Vas ljudje na cesti kdaj ogovorijo z vašimi znanimi stavki iz filmov?

Willis: O, ja. »Vidim mrtvake.« »Adijo, zafukanec.« »Zed je mrtev, punči, Zed je mrtev,« iz Šunda. Kdo bi si mislil? Sva končala? Se vidiva spet čez deset let.

Playboy: Za šesto umiranje pokončno?

Willis: Raje kar za devetnajsto. Mi bo prihranilo marsikatero prasko in modrico.

Tekst: David Sheff

Foto: Mark Edward Harris

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri