Brane Oblak

  • 28.05.2007

Pogovor z legendo slovenskega nogometa, petim igralcem svetovnega prvenstva 1974, najbolje plačanim nogometnim Janezom vseh časov in selektorjem slovenske reprezentance, ki je premagala Italijo. In če upoštevamo tridesetletno inflacijo pa razvoj nogometnega trga, ni Oblakovega zneska dosegel noben slovenski nogometaš več.

(Foto: Bor Dobrin)

6 fotografij v galeriji

Slovenci premoremo nekaj športnih zvezd, ki jim je uspelo – tako se zdi – trajno sesti v naša srca. Vsi na primer poznamo Iva Daneua, čeprav ga je le malokateri bralec Playboya videl igrati košarko. Podobno kot Bojana Križaja smučati, Petra Vilfana metati na koš ali Mira Cerarja telovaditi ... Med temi legendami jih je bolj malo takih, ki so se ukvarjali s kraljem športov, bolj malo je nogometašev. Brcanje okroglega usnja vse do pred kratkim nekako ni sodilo na seznam slovenskih nacionalnih športov. Mogoče je prav zato med slovenskimi športnimi legendami ena sama prava, trajna nogometna. Govorimo seveda o Branetu Oblaku.

Današnje generacije ga poznajo kot selektorja državne reprezentance, ki je prevzel Prašnikarjevo tonečo ladjo in jo uspešno zakrpal, da je prestala jesenski del kvalifikacij za svetovno prvenstvo brez sramote. Še več, na domači tekmi v novem slovenskem nogometnem središču je Slovenija prvič v zgodovini premagala Italijo, trikratno osvajalko svetovnega prvenstva. Po dveh zmagah, enem porazu in enem neodločenem izidu smo tako pred nadaljevanjem kvalifikacij še vedno v igri za svetovno prvenstvo v Nemčiji čez dve leti. Z Nemčijo je tudi sicer povezana Oblakova športna pot, saj so ga na zadnjem svetovnem prvenstvu, ki ga je organizirala ta država, kot petega po vrsti izbrali v idealno enajsterico tekmovanja, pet sezon pa je v sedemdesetih, ko je bila bundesliga najmočnejša nogometna liga na svetu, igral za vodilna nemška kluba.

A še pred tem je brcal za ljubljansko Slavijo, nato za neambiciozno Olimpijo, ki ga je prodala Hajduku, s katerim je osvojil dva naslova jugoslovanskih prvakov in še dva pokalna naslova, od tam pa je za rekordnih 1.150.000 nemških mark (rekord je bil tudi nemški, ne samo jugoslovanski) odpotoval k Schalkeju 04.

Playboy: Mnogi so ob vašem prevzemu selektorske funkcije rekli, da si s tem niste naredili usluge. Da so dosežki, ki jih je zapustil Katanec, predobri, da bi jih lahko s Prašnikarjevo zapuščino ponovili. Zakaj ste se odločili za to tveganje?

Oblak: Mislim, da ni v tem nič tveganega. Predvsem je šlo za željo po nečem več. Tako kot igralci, recimo, ki potem, ko zaigrajo za Real, nimajo več kam, je podobno z menoj, trenerjem v slovenskem prostoru. Ne vem, koga bi še lahko treniral. Mislim, da je reprezentanca špica kariere. Ne vem, kaj bo iz tega, in lahko, da bom kdaj v prihodnosti treniral kak tuj klub, ampak v Sloveniji je pa selektorski položaj špica kariere. In niti ni tako nehvaležna zadeva. Če imaš vpogled vanjo, vidiš, da lahko marsikaj narediš. Tudi s tistimi igralci, ki jim marsikdo tega ne bi pripisal.

Playboy: Ampak saj ste bili tudi sami precej kritični do znanja slovenskih nogometašev. Vas ni bilo nič strah, da bi z njimi pogoreli?

Oblak: Ne, v glavnem sem vse te fante treniral že devetletne v svoji nogometni šoli in jih vse poznam. Ko sem jih izbiral za reprezentanco, sem gledal na njihov značaj, pri drugih zadevah, kar se igre tiče, pa tako ali tako veš, kaj potrebuješ. Hitrega igralca, ki obvlada žogo. Drugo pride samo po sebi.

Playboy: Značaj?

Oblak: Da paše v družbo. Da ni smučar, ki upravlja sam s seboj, ampak da zna preboleti svoj kiks ali kiks soigralca na lep, normalen način. Egocentriki, ki vidijo samo sebe, niso za kolektiv. Take sem izločil.

Playboy: Ali zaradi tega v ekipi ni Zahoviča?

Oblak: Ne. Zahoviča ni v ekipi, ker je iz druge zgodbe. In če delamo novo zgodbo, ne more biti zraven. Njegove vrline so mi znane in bi mi prišle prav, ne bi pa hotel preživeti tedna dni z njim. On ima svoj način življenja, ki meni ne ustreza, je svoj gospod, ki ni odvisen od nikogar, jaz pa potrebujem ljudi, ki me bodo poslušali in bodo počeli, kar bom hotel.

Playboy: Ste zamerljivi?

Oblak: Ma ne, jaz cenim vsakega kolektivnega igralca. Zamerljiv nisem pa nič. Zakaj? Saj sem bil kot igralec sam tak, da so imeli trenerji težave z menoj. Ko zdaj gledam druge, kaj počnejo, vidim, da gre pri velikih igralcih za neko karizmo, pred katero ne moreš zbežati. Počneš stvari, za katere samo ti veš, da so pravilne, in če jih trener pravilno oceni, te pusti pri miru, sicer sledi prepir.

Vrhunski športniki smo egocentrični ljudje in mislimo, da imamo vedno prav, in včasih celo imamo. Jaz sem zelo toleranten do teh stvari, glede na to, da sem jih sam dal skozi, in nekaterih stvari na treningu preprosto ne vidim. Če bi jih videl, bi znorel. Spregledam jih, da ne pride do prepirov. Če se trener preveč poglablja v vsako stvar, naredi veliko sranje. Šit na kvadrat.

Playboy: Nekje sem prebral, da ste se sprli s trenerjem Schalkeja in zaradi tega odšli k Bayernu?

Oblak: Ne, s trenerjem Bayerna, pokojnim Gjulo Lorantom, ki je umrl na trenerski klopi v Grčiji, ko je bil trener Panathinaikosa. To je bil Madžar, ki je živel samo za biznis, in tisti, ki mu je kaj prinesel, je tudi igral. Če mu nisi nič dal, ni šlo.

Playboy: Rekli ste, da so veliki igralci egocentrični in problematični. Je kateri od slovenskih igralcev problematičen?

Oblak: Predvsem levičarji so takšni. Vsi, ki smo levičarji, imamo podobne težave. Ker smo bolj nadarjeni za nogomet kot drugi, laže nam je igrati nogomet kot desničarjem. To pravilo velja v športu nasploh. Levičarstvo nam ponuja več možnosti kakovostneje rešiti zadeve, obenem pa tako, da je še zanimivo za ljudi.

Playboy: Ali tudi sami tisto, kar se je zgodilo Prašnikarjevi četi na povratni tekmi proti Hrvaški v Ljubljani, ocenjujete kot sramoto?

Oblak: Ne vem, ali lahko govorimo o sramoti. Bolj o tem, kako je Prašnikar dojemal te tekme. Kako je bil lahko zadovoljen z rezultatom ena proti ena v Zagrebu? Tisto tekmo bi morali dobiti, saj smo vsi vedeli, da bo v Ljubljani to težko. Pač njegovo razmišljanje ni bilo tako. Sam bi tudi v Zagrebu napadal, pa kar bi bilo, bi bilo. Saj nimamo kaj izgubiti, saj nas je samo dva milijona. (smeh)

Playboy: Ste pri izbiri igralcev neodvisni?

Oblak: Samo jaz odločam o tem. Pustim si pa sugerirati, če vidim, da gre nasvet v isto smer, kot je moja. Pa naj je to nasvet pomočnikov ali drugih, ki so kdaj igrali nogomet. Sploh me ne moti, če mi kdo pove kakšno pametno.

Playboy: Vas kateri od slovenskih reprezentantov spominja na vaš slog igre?

Oblak: Mogoče Jalen Pokoren, ki pa nima samozavesti, kakršno sem imel jaz. Jalen je odličen pri odvzemanju žoge, v kontroli žoge, potem ga pa ni več, konec. Če bi še sam speljal žogo, tako kot to zna Pavel Nedved pri Juventusu, potem bi lahko napravil še kaj več. Jaz sem namreč igral tako. V igri sem se tudi zabaval, nisem igral samo delavsko. Tudi skozi noge sem dajal žoge in podobne zadeve, dajal tudi gole. Jalen Pokoren je izredno bister, ko je treba prevzeti igralca, pri odvzemanju žoge in pri podajah, potem mu pa zmanjka, pa ne vem, zakaj.

Playboy: Se lahko človek nauči te samozavesti?

Oblak: Težko. Sčasoma. Če bi obdržal telesno pripravljenost in moč, bi si jo lahko z leti pridobil.

Playboy: Kako ste pa sami prišli do nje?

Oblak: To se pa lahko zahvalim temu, da sem igral že za mladinsko jugoslovansko reprezentanco in z igranjem zanjo je sčasoma prišla tudi samozavest. V Ljubljani je bilo treba sesti na vlak, zbudil sem se v Beogradu, in ko se vrneš domov, si ponosen, ker si dal eno zadevo skozi. Tam sem bil edini Slovenec med Srbi, Hrvati, Črnogorci, za njih vedno Janez. Ampak sem to sprejel, bil tiho, delal in to tudi izkoriščal.

Playboy: Slovenci smo, se mi zdi, vedno imeli težave s samozavestjo. Večje kot južnejši narodi nekdanje Jugoslavije.

Oblak: Strašne težave imamo. Že v komuniciranju. Ne znamo se pravilno izražati. Ali pa, recimo, ko gledaš treninge devetletnikov. Slovenski pionir bo odšel iz slačilnice s težko boršo, da se mu bo kar rama upogibala, južnjak pa bo rekel svojemu sinu: »Sine, ostavi tašnu, nek je majka nosi!« To je ta samozavest, ki jo oni dobijo, nam je pa nihče ne da. Mi moramo biti pa delavčki, saj se celo hvalimo: »Glej, kakšno boršo nosi.« Potem pa igramo v krču. In ko pride avt, ne znamo niti pošteno zavpiti. Avt. (po tiho) Saj tudi sam sem bil na začetku tak, ampak sem si potem sam določil svoje mere, svoje zahteve, svoje cilje.

Playboy: Lahko primerjate nogomet, kakršnega ste igrali v sedemdesetih, z današnjim?

Oblak: Mislim, da je šel od takrat nogomet daleč naprej. Takrat smo resda igrali za publiko, za užitek, ampak pri tem je pol ekipe stalo. Danes tako ne moreš v Evropi nič. Že Real, kakovost, ne more zmagati, če vsi njegovi igralci ne tečejo. Barcelonini lahko tečejo dva dni skupaj, ampak je pa ta problem, da bi vsi njeni igralci takoj zaigrali za Real, če bi lahko. Prestopiti v Real je isto kot odpeljati se na Luno. Na bolje se ne da. Na sonce ne boš šel, ker boš zgorel. (smeh)

Playboy: Kaj pa igralci? Pele ali Maradona?

Oblak: Mogoče so bili še kakšni boljši v tem času od Peleja in od Maradone, samo niso postali svetovni prvaki. Pele je bil virtuoz, golgeter, dober kot pojava, Maradona mi pa ni bil preveč všeč. Eno leto je bil fenomenalen, na tistem svetovnem prvenstvu, kjer je dosegel gol s tisto zgoljufano roko. Pač, tak je bil, 'mali zeleni'. Bilo pa je teh igralcev še pa še. Moj idol je bil Bobby Charlton, kapetan angleške reprezentance. Všeč mi je bil njegov slog igranja. Dolga žoga, ki potuje dva dni, ampak točno tja, kamor je treba, in nenehno v gibanju.

Playboy: Kako pa je bilo igrati proti Peleju? Igrali ste na njegovi poslovilni tekmi.

Oblak: Ja, dva proti dva je bilo. Igrati proti njemu je bilo pa tako: če si bil prezelen, če nisi imel samozavesti, si lahko padel v zadevo, iz katere se nisi mogel izvleči. Če si si pa upal, potem si se pa lahko enakovredno kosal in tekme sploh ni bilo težko odigrati.

Playboy: Koliko slovenskih soigralcev ste imeli v svojih reprezentančnih časih?

Oblak: Nikogar. Kasneje je prišel Popivoda, ki se je iz Srbije preselil v Ljubljano in s katerim sva igrala v mladinski vrsti Olimpije. Ampak on je bil v reprezentanci kot njihov, jaz pa ne, to je bila razlika.

Playboy: Kako je pa potekala selekcija jugoslovanskih reprezentantov? So izbirali igralce izključno glede na njihovo nogometno znanje?

Oblak: S tem je bilo pa tako kot s Titovo politiko tistega časa. Po ključu. V reprezentanci je moral biti en Slovenec ali dva, Črnogorec, Makedonec in pet Bosancev, pet Hrvatov ... Ampak če si bil dober, si v tej reprezentanci ostal. Če nisi bil dober, pa nisi imel šans. Slovenci v tem sistemu nismo imeli velikih možnosti. Za njih smo bili smučarji. Tudi slovenski nogometni klubi niso imeli možnosti. Pustili so nas ostati v ligi, niti izpasti nas niso pustili, celo sami so uredili, da nismo izpadli, da je bilo zanimivo.

Playboy: Kdo je bil najboljši jugoslovanski nogometaš tistega časa?

Oblak: Dragan Džajić. Tudi zato, ker je imel za seboj medije, in tudi takrat, ko je igral slabo, so že tako uredili, da je bil dober. Poleg njega je bilo pa še ogromno drugih odličnih igralcev. Ačimović in Pavlović iz Crvene zvezde, Šurjak in Jerković iz Hajduka, tudi Holcer ... Jugoslavija je res imela kakovostne igralce. Ampak tudi sam bi rekel, da je bil Džajić prvi.

Playboy: Je res, da ste na svetovnem prvenstvu v Nemčiji leta 1974 na tekmi proti Zairu namesto njega izvedli prosti strel?

Oblak: Ja. On je bil res zvezda, ampak tudi sam sem se takrat že zavedal svoje kakovosti. Po prekršku nad menoj je on pobral žogo, izvedel prosti strel in dal gol. Ko so njega podrli, je spet vzel žogo, si jo nastavil, sem jo pa jaz udaril in prav tako dal gol. Dolgo časa zaradi tega nisva govorila med seboj, ker je bil užaljen, da sem mu požrl žogo. Tudi čestital mi ni.

Playboy: Osmo mesto jugoslovanske reprezentance na tem svetovnem prvenstvu je bil neuspeh, mar ne?

Oblak: Problemi so nastali, ker se nismo prej zmenili za določene zadeve, finančne zadeve. Normalno je, da nismo hoteli igrati zastonj. To so potem rešili tako, da so nam pred tekmo z Nemčijo razdelili neki denar, in ko smo ga dobili, nas ni zanimalo nič drugega kot to, kaj bomo kupili. Potem se je vse skupaj končalo. Izgubili smo z Nemčijo, s Švedsko ...

Ne vem, koliko je jugoslovanska javnost takrat pričakovala od nas, sami smo veliko. Vedeli smo, da imamo kakovostno ekipo, ampak ni šlo. Krivi so bili predvsem v vodstvu, ker nas niso znali pravilno stimulirati. Take zadeve se rešujejo pred prvenstvom, da na tekmah potem ne razmišljaš o denarju. Ekipo smo namreč sestavljali sami nogometaši iz domačega prvenstva, nikogar ni bilo iz tujine.

Playboy: Tekmo si je ogledal tudi Tito?

Oblak: Ja, tistega dopoldneva smo se še družili z njim in z Jovanko, popoldne pa izgubili z dva proti nič. Pri tem smo imeli tudi nekaj smole, Nemci si pa niso smeli privoščiti poraza. Z nami so reševali prvenstvo.

Playboy: Še nekaj iz vaše biografije. Je res, da ste nekoč zasledovali Dragoslava Šekularca, jugoslovansko nogometno legendo, po Ljubljani, da bi videli, kaj počne?

Oblak: Nisem ga ravno zasledoval, ampak ko sem ga spoznal, sem hodil za njim po vsej Ljubljani. Kamorkoli je šel on, tja sem zavil in ga čakal, da bo prišel ven. Bil sem zaljubljen v nogomet ... Na koncu sva celo skupaj zaigrala, na revialni tekmi Crvene zvezde in Reala, ko si me je Crvena zvezda sposodila od Olimpije.

Playboy: Kam je pa zahajal Šekularac? On ni ravno slovel po športnem življenju …

Oblak: Punco je imel v Ljubljani, neko biondo ... (smeh)

Playboy: Zakaj jugoslovanski nogometaši nikoli niso postali svetovni prvaki? Košarkarjem je to uspelo.

Oblak: Ravno včeraj sem gledal tekmo med Laziom in Partizanom in se je točno videlo, zakaj ne. Partizan je povedel z dva proti nič, potem so se pa igralci zadovoljili s tem, začeli igrati značilni jugoslovanski nogomet, od noge do noge, in na koncu je bilo dva proti dva. Lahko bi pa dali štiri ali pet golov, tako dobro so igrali na začetku. Ampak tako je z jugoslovanskimi igralci.

Playboy: Kakšna liga pa je bila jugoliga?

Oblak: Močna liga. Tako močna, da bi kateregakoli igralca, ki je takrat igral za Olimpijo, danes vzel v slovensko reprezentanco. Čisto vsakega. Zelo težko je bilo igrati v tej ligi. V Črni gori so skoraj s pištolami streljali, tudi so, v zrak sicer. Dostikrat smo ležali na tleh v avtobusu. Podobno v Makedoniji, kjer je bilo nemogoče zmagati. V Zenici, v Banjaluki, v Tuzli ni bilo šans. Lahko si jih premagal v Ljubljani, če si bil dober. Vsa liga je bila neka mučka, ogromno je bilo dogovarjanja, ampak zmeraj so pa pazili, da je Olimpija ostala v njej. Danes se mi zdi smešno, v kakšni divji ligi smo takrat igrali, ampak igralci so bili pa boljši, kot so ti v današnji slovenski.

Playboy: Ste zapustili Olimpijo, ker naj bi vas Branko Elsner, njen takratni trener, označil za neperspektivnega?

Oblak: Branka Elsnerja cenim, navsezadnje je bil le selektor avstrijske reprezentance. Takrat je bilo v Olimpiji ogromno igralcev in je moral nekaj narediti. Ni vedel, kako dober sem, ker sem prihajal iz mladinske lige, kjer me je vodil Nedeljko Gugolj. Mladim ni posvečal veliko pozornosti, čeprav smo na treningu trikrat premagali člansko ekipo. Nič nisem jezen nanj, čeprav je želel, da gre eden od nas mladih takrat k vojakom, jaz pa tja nisem hotel, ker mi je Gugolj rekel: »Ma, kakšna vojska. Če greš tja, si gotov! Tam ne boš nič delal in bodo pozabili nate.« Da ne bi šel, sem se hitro vpisal na srednjo grafično, tisto šolo tudi naredil in v vojsko odšel šele pri osemindvajsetih.

Playboy: Menda naj bi se pri Olimpiji sprli s starejšimi igralci, ker naj bi jih preveč preigravali. Celo klofute naj bi padale.

Oblak: Tisti, ki smo prišli iz Olimpijinega mladinskega pogona, smo najprej postali mlada Olimpijina ekipa in smo na treningih redno premagovali člane. Že trener Branko Elsner je znorel, da preveč preigravam, na koncu smo jih pa vsi dobili. Fajn so nas pretepli, nekdo me je celo nokavtiral, da sem obležal na tleh. Ampak takrat smo pokazali, da znamo igrati nogomet in da imamo zobe.

Playboy: Ste navijali za Hajduka, da ste odšli k njim?

Oblak: Ne, njihova ponudba je bila najboljša, čeprav me je vabila tudi Zvezda v Beograd. Za njih sem odigral celo neko revialno tekmo proti Realu.

Playboy: Sta se Olimpija in Hajduk zelo razlikovala?

Oblak: Kot noč in dan. Olimpija je bila policijski klub, vodili so ga policisti, tudi doli so bili sami komunisti, ki pa so imeli dobrega predsednika, Tita Kirigina, ki se je razumel na nogomet, zelo pazljiv je bil do igralcev. Tam se je naredil pravi dalmatinski štimung, tako da smo v dveh letih osvojili dve prvenstvi, dva naslova pokalnih zmagovalcev. Takega vzdušja danes tudi tam ni več. Tisto so bili drugi časi. Potem sem šel pa v vojsko in iz nje v Nemčijo.

Playboy: Kako to, da ste izbrali Nemčijo? Menda bi lahko izbrali tudi Ajax ali pa Real?

Oblak: Tudi, tudi, ogromno ponudb sem imel, ampak le redke države so bile odprte za tuje igralce. Španija takrat še ni bila, tuji igralci so začeli prihajati tja, ko sem že igral v Nemčiji. Nemčija je bila, Nizozemska tudi ... Bundesliga je bila ravno zaradi tujcev najmočnejša liga v Evropi. Potem ko sem igral za Schalke, sem dobil tudi ponudbo, da bi odšel v Cosmos, v New York.

Beckenbauer me je pripeljal v Bayern, kjer sem igral tri leta, potem so hoteli podaljšati pogodbo še za dve leti, pa sem šel domov, ker se mi ni dalo več igrati. Triintrideset let sem bil star, ko sem nehal, potem sem pa dve leti delal marsikaj, ratal mi je dolgčas, in ker sem bil močan kot hudič, sem šel še v Avstrijo in tam igral nekaj let.

Playboy: Kako to, da ste kot Jugoslovan dobili tako veliko denarja? Hajduk naj bi vas prodal za rekordnih milijon in sto petdeset tisoč nemških mark?

Oblak: Sam bi bil takrat zadovoljen s 500.000, ampak je Tita Kirigin vztrajal, da toliko ali pa ne. Verjetno znajo prodajati, Slovenci ne znamo. (smeh)

Playboy: Nekaj tega denarja je šlo tudi za podkupnine, da ste sploh lahko odšli iz Jugoslavije, mar ne?

Oblak: Ja, dosti denarja je šlo.

Playboy: Komu pa?

Oblak: Komurkoli, ki je rekel. (smeh) Dokler nisem dobil papirjev. Denar pod mizo. Včasih se je to še dalo, ko ni bilo računalnikov.

Playboy: Je bil med tistimi, ki je vzel podkupnino, tudi Stane Dolanc?

Oblak: (glasen smeh) Ne ...

Playboy: Vprašam zato, ker naj bi vam pomagal pri skrajšanju vojaškega roka.

Oblak: On je imel rad šport. (smeh) Pri njem pa ni bilo tega. Jaz sem imel pravico do skrajšanega služenja vojske, ker sem imel dva otroka, ampak je niso upoštevali. Če si bil oče dveh otrok, je bilo normalno, da si služil eno samo leto. Odšel sem na CK v Beograd, ker smo se pač poznali, predvsem z njegovim sinom, in je to uredil.

Playboy: Če primerjate slovensko prvenstvo z nemškim in jugoslovanskim: kateremu je bliže?

Oblak: Po znanju je bilo jugoslovanska veliko boljše, boljše tudi od nemškega. V slovenskem se pa v zadnjih dveh letih kaže napredek predvsem pri sojenju, drugje se še nič ni spremenilo. Res smo dobili sem in tja kak reflektor, ampak to gre tako počasi. Zrasel je nov stadion v Celju, ampak dokler ga ne bo v Ljubljani, se je brez veze sploh pogovarjati, da smo kaj naredili.

Playboy: Katerikoli današnji slovenski nogometaš bi ubijal za to, da bi zaigral za Bayern, vam se pa ni več dalo. Zakaj?

Oblak: Zato, ker je vladala neka fama, da pri triintridesetih, štiriintridesetih ne moreš več igrati nogometa. Poleg tega smo hoteli domov zaradi otrok, ki so imeli težave v nemški šoli, hči je začela hoditi v šolo in smo sklenili, da se vrnemo. Pa zadovoljni smo bili s tistim, kar sem zaslužil. Ampak sem potem videl, da sem napravil napako. Moral bi še igrati za Bayern ali pa oditi v Cosmos. Težava, ki smo jo imeli takrat, je bila, da smo lahko odšli v tujino šele po osemindvajsetem letu, tako da si lahko podpisal samo eno pogodbo in jo mogoče še enkrat podaljšal.

Playboy: Kakšni so bili treningi pri Bayernu?

Oblak: Treningi pri Bayernu so bili veliko težji kot kjerkoli. Vsak trening je bil tekma, strašen napor, dve uri gonje človeka za človekom po igrišču, tako da je bilo res naporno.

Playboy: Ste bili v karieri velikokrat poškodovani?

Oblak: Ogromnokrat. Noro veliko poškodb sem si nabral. Od zlomov, lomljenja medenične kosti, natrganih vezi, večkrat razbite glave, arkad, pretresov do zlomljenega mezinca na nogi ... To je bila najtežja poškodba, in sicer zato, ker nisem mogel obuti čevlja. Groza. Odrezal sem vrh kopačke, da je prst gledal ven, potem pa s flomastrom pobarval prst, da nasprotni igralec ni zanalašč stopil nanj. To kopačko imam še danes spravljeno. Tam te nič ne čakajo, kdaj boš zaigral. Če te ni v Bayernu dve, tri tekme, potem tudi svojega dresa ne najdeš več. Preprosto te prodajo. Nenehno moraš igrati, če hočeš ostati v ekipi.

Profesionalizem je težek ravno zato, ker te ne čakajo. Vedno potrebujejo najboljšo ekipo, in če nisi povsem zdrav, prikriješ poškodbo tako, kot sem jo jaz. Čez čas je to opazil predsednik Bayerna in me vprašal, kaj delam. Sem rekel, da imam pač prst zunaj in da ni nič hudega. Pa bom igral? Seveda, sem rekel. Potem sem dobil celo nagrado 5000 mark za požrtvovalnost. Njemu se je fino zdelo, da sem čisto tiho in da igram.

Playboy: Kdo je bil pa največji grobijan, največji 'kostolomac' v vaši karieri?

Oblak: U, veliko jih je bilo. Smo prestari, da bi zdaj drug drugega ocenjevali, kdo je bil ta. Ogromno jih je bilo, predvsem z juga. V Bosni vsak drugi. (smeh) Nekatere ekipe so prav slovele po tem. Sloboda iz Tuzle, zeniški Čelič. Igrati proti njim je bila groza. Če so oni zmagovali, ni bilo težav. Če pa niso, potem je bilo težko.

Playboy: Mnogi nogometaši, Maradona recimo, in tudi drugi vrhunski športniki so imeli težave po zaključku kariere s tistim osnovnim vprašanjem: kaj zdaj? Vi ne?

Oblak: Nikoli. Jaz si priredim življenje, da mi je vedno lepo. A je to šport, je to gobarjenje, je to ribolov ... karkoli. So to otroci, družina. Karkoli. Ni bilo tako velikega preklopa. Saj nimajo samo športniki takih težav. Kdo drug ima pa težave v družini. Kdo jih zna prebroditi, kdo drug ne, in potem se zgodi, da se zapiješ ali zadrogiraš.

Playboy: Ampak po Bayernu ste skoraj do petdesetega leta igrali nogomet v Avstriji.

Oblak: Igral sem ga do štiridesetega, nehal za dve leti in potem igral še šest, sedem let. Bil sem tudi trener, sočasno sem igral in bil trener.

Playboy: Se pravi, da brez nogometa potemtakem vseeno ne bi šlo?

Oblak: Ne vem. Treba je delati tisto, kar znaš. Brez veze je početi tisto, česar ne obvladaš. Vedno sem si želel delati z mladimi in z njimi sem veliko delal že v svoji šoli, iz te generacije je nekaj že reprezentantov. Ampak življenje gre naprej, človek hoče vedno več in krona dosedanjega dela je delo z A-selekcijo. Če te zanima še tujina, greš ven, samo mi se zelo težko prodamo, smo le neznani.

Playboy: Igrali ste za ljubljansko Olimpijo, jo tudi trenirali. Kaj je narobe z njo?

Oblak: Vem samo, da je dolga preveč, da se ga vsi otepajo in da so ga naredili vsi, ki so bili dlje časa v klubu, od Zidarja naprej. Trdim, da bi edino Zidar to lahko speljal elegantno, z lahkoto, če bi hotel, samo ne vem, zakaj noče.

Playboy: Z vodenjem Olimpije imate dve izkušnji, iz dveh različnih obdobij, končali sta se pa enako. Obakrat ste morali predčasno s trenerskega položaja. Zakaj?

Oblak: Včasih sem bil mlajši in sem hitro kaj povedal. Zdaj bolj pazim na to. Ko sem bil leta 1994 trener Olimpije, je bilo dolgo vse v redu, dokler me niso počakali. Druge struje, ne slovenske, južne, ki so me hotele v Olimpiji zrušiti, in so me tudi zrušile. Zidar me je zamenjal, ker je prihajal Šoškič.

Playboy: In vam tudi osvojeni naslov državnega prvaka ni pomagal?

Oblak: Ma, to nič ne pomeni. S tisto ekipo, ki je bila tako dobra, bi lahko Olimpijin hišnik osvojil naslov prvakov. Tista ekipa je izvirala iz prve jugoslovanske lige, slovenska liga pa sploh še ni bila formirana, zato se je takrat dalo z lahkoto zmagovati. Danes je že malo teže.

Playboy: Kaj se je pa zapletlo pri vašem drugem poskusu, ko sta za Olimpijo igrala Prosinečki in Rudonja?

Oblak: Schollmayer je ponudil preveč denarja najdražjim igralcem, pa jih ni izplačeval. Oni so pritiskali name, grozili, da ne bodo igrali, po drugi strani pa je name pritiskal tudi Schollmayer, naj jih ne uvrstim v ekipo, da bo zadeva tako cenejša. Tega nisem hotel storiti, saj sem jih potreboval. Ne morem igrati tekme brez Prosinečkega, če je pa dober. Če bi bil slab, bi ga z lahkoto že sam vrgel ven, ne da bi mi kdorkoli to ukazal. Nikoli ne bom pustil dobrih igralcev na klopi, to je jasna zadeva. In potem je Schollmayer odpustil mene in Prelogarja.

Playboy: V Olimpiji ste bili trener v dveh obdobjih, v Zidarjevem in v Schollmayerjevem. Kateri je bil boljši?

Oblak: Težko ju je primerjati. Zidar je le imel neko karizmo, ko je v času komunizma kot policaj – takrat je policija vodila nogomet – vodil Olimpijo. Bil je tudi direktor velike firme, v kateri je bilo zaposlenih 3000 Bosancev in je v bistvu prišel na Olimpijo zato, da so lahko ti, ki so delali pri njem, hodili na tekme. Poleg tega je dobro vodil to zadevo, da je bilo njemu lepo. Ni šlo toliko za trgovanje, saj takrat nisi mogel prodati nobenega nogometaša, nisi mogel nič zaslužiti, on je samo dajal. Največ je dobil od mene. Olimpija je z menoj zaslužila 150.000 mark, ko sem odhajal. Schollmayer je pač poskušal iz tega narediti biznis, pa mu ni uspelo.

Playboy: Se sploh da narediti posel s slovenskim nogometom?

Oblak: Ne vem, on ga je hotel drugače, z zemljo, ne z igralci. Če dosežeš s klubom visok rezultat, če prideš v ligo prvakov, potem se lahko greš biznis, drugače pa ne. Potem zadevo prodaš podjetjem in jo oni vodijo, ti pa samo kasiraš, in če prodaš še dva kakovostna igralca, če ju imaš, še tam zaslužiš ... Ampak pri nas bi bilo treba več vlagati, in če ti zmanjka denarja, ostaneš na pol poti, tako kot je Schollmayer, ki je samo dajal in dajal. Potem je pa odnehal, ko ni dobil jame, zemljišča, na katerem stoji Olimpijino pomožno igrišče in na katerem bi naredil bog ve kaj.

Playboy: Stadion?

Oblak: Kakšen stadion, poslovne objekte. Nogometni kamp bi se preselil, Olimpija bi drugje trenirala, tam bi stale pa stolpnice.

Playboy: Se tudi vam zdi Plečnikov stadion za Bežigradom nogometna podrtija?

Oblak: Meni bi bilo všeč, če bi ga popravili, uredili, ampak bi kljub temu potrebovali še novega. Mi pa nimamo ne enega ne drugega. Nisem ravno za flikanje tega Plečnikovega stadiona, ampak če bi že imeli novega, potem bi bilo fajn, da bi tudi tega zrihtali.

Playboy: Mnogi govorijo o slovenski nogometni ligi kot o veliki pralnici denarja. Je v tem kaj resnice?

Oblak: Kjer je dim, je sigurno tudi ogenj, in po svoje je normalno, da se tudi to dogaja. Ampak tega nihče ne more dokazati. In tisti, ki bi mu to uspelo, bi izpadel idiot, dobil črn znak in bi bil pravzaprav neumen, če bi to storil. Tudi jaz. Sam gledam na nogomet z druge strani, hočem rezultate, hočem Evropo, tak biznis, vse drugo me ne zanima. Nikoli ne bi hotel zmagati nepošteno. Če je kdo boljši, naj zmaga.

Playboy: Se vam lahko v slovenski reprezentanci zgodi kaj podobnega, kot vas je doletelo pri Olimpiji?

Oblak: Mislim, da ne. To je najbolj urejena ustanova v Sloveniji, kar se športa tiče. Tudi tisto zadevo, afero Katanec – Zahovič, ki jo očitajo zvezi, so naštimali mediji. Zveza z njo nič nima, čeprav mislim, da bi zadevo lahko rešili že pred osmimi leti, ko Zahovič ni hotel igrati tekme proti Italiji v Mariboru, poslovilne Katančeve tekme. Takrat sem bil Verdenikov pomočnik. Če bi takrat razčistili ... Že takrat bi morali napraviti čistko. Ampak v končni fazi je pa prav, da je nismo, ker je Zahovič potem pokazal, da je le najboljši.

Playboy: V korejski aferi ste se postavili na Zahovičevo stran, če se ne motim?

Oblak: Ja, ker sem že vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo. Ker mi je nekdo od novinarjev povedal, da se bo to zgodilo, in se je res. Jaz pa ne maram 'štele'. Ne maram naštimane stvari, niti slučajno ne.

Playboy: Ste vedeli, da bo Katanec sprovociral Zahoviča?

Oblak: Čakal ga je, čakal, da bo malo slabše odigral, ampak za tem je bil en drug problem. Zasičeni so bili drug drugega.

Playboy: Na podelitvi priznanja za najboljšega slovenskega nogometaša ni bilo drugo- in tretjeuvrščenega, Zlatka Zahoviča in Srečka Katanca. Ni to žalostno?

Oblak: Srečka razumem, da se ni hotel izpostavljati medijem, Zahovič je pa malo predaleč, da bi prišel. Morali bi poiskati drug termin za to zadevo, pa bi mogoče vsi trije prišli skupaj. Čeprav dvomim, da bi se to res zgodilo. Če so zamere tako velike, potem je brez veze, da bi jih skušali na silo zgladiti.

Playboy: Ste pričakovali ta naziv?

Oblak: O tem sploh nisem razmišljal, takrat se mi je zdelo to nepomembno. Potem ko sem bil že izbran, sem se šele začel zavedati, da ni kar tako. Nisem tak narcis, da bi sam sebe povzdigoval. Nogomet je šel naprej, vsako leto bodo boljši, sploh če bodo razmere v slovenskem prostoru urejene. Če se bo igral nogomet z dvema, tremi dotiki, hitro, v teku, bomo kar pozabili, kar je bilo prej. Ampak za tiste čase sem bil sigurno špica in tega sem se tudi zavedal. Če te vsi hočejo, pomeni, da si dober. Zdaj pa vidim boljše od sebe, čutim, da znajo več.

Playboy: Ko vodite igralce na treningih, vas kdaj prime, da bi sami zaigrali?

Oblak: Bi, če me ne bi gleženj opomnil vsak večer, da skoraj jokam. Tako je poškodovan, da lahko igram samo na ravnem igrišču in lahko žogo brcnem samo z notranjo stranjo stopala, nič več z zunanjo ali s sredino.

Playboy: Najbrž o tem še ne razmišljate, ampak ali bi vas tujina zanimala po koncu dela s slovensko reprezentanco?

Oblak: Seveda bi me, ampak ne za tak denar, kot ga ponujajo. Ali bo orng ali pa nič, sem raje v Ljubljani.

Playboy: Spomladi vas čaka prijateljska tekma z Nemčijo. Je to za vas, glede na to, da ste toliko let igrali v Nemčiji, posebna tekma?

Oblak: Ne, to je revialna tekma, tekma, na kateri gre predvsem za to, da si Nogometna zveza Slovenije napolni blagajno. Mi od te tekme v bistvu ne bomo imeli nič, kajti čez štiri dni igramo kvalifikacijsko tekmo in nas bo ta z Nemčijo mogoče celo motila.

Playboy: Mislim, da je Gary Lineaker nekoč rekel, da je nogomet igra, v kateri zmagujejo Nemci. Nemčija je bila včasih nogometna velesila. Kaj pa danes?

Oblak: Nemci v tem trenutku niso na nekem nivoju. Mislim, da imajo več težav, med njimi to, da igrajo samo prijateljske tekme, ker kot organizatorji ne sodelujejo v kvalifikacijah. In kvalifikacijske tekme zahtevajo čisto drugačen pristop kot prijateljske. Ne vem, kako se bodo znašli, lahko bi celo rekel, da na svetovnem prvenstvu ne bodo naredili nič.

Playboy: Bi bilo pa lepo vzeti skalp še enim svetovnim prvakom …

Oblak: Ja, vem. (smeh) Pa saj so še Čehi tu. Ta bo huda, pa še prej igramo z njimi, februarja. Čehi so tretji na svetu in za nas, ki nas je dva milijona in igramo nogomet v ligi, kjer na tekme pride do 1500 gledalcev, potem pa igrati take zadeve ... Če imaš na takih tekmah malo uspeha, vsakdo vpraša, kako je to mogoče. Ja, je, vse se da.

Nogomet se danes tako približuje drug drugemu, da odločajo nianse. Predvsem gre za to, ali na tekmo pride 50.000, 5000 ali 500 gledalcev. Več ko jih je, kakovostnejši nogomet se igra. Ta isti nogomet, ki pred 500 ne more biti kakovosten. Tu pri nas preprosto ne moreš igrati kakovostnega nogometa, ker slišiš vsakega gledalca, pa si nervozen. Če pa okrog tebe buči, ne slišiš nič in te nosi, nosi vso tekmo.

Tadej Golob, foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri