Boštjan Hladnik

  • 22.06.2007

Plesal je v dežju. Kričal na soncu. Se skril v svoj peščeni grad in šel na maškarado. Kot lev. Da bi nas nato nežno ubil. Z erotiko, seksom in pornografijo. Eros in tanatos. Ljubezen in smrt. Ljubezen filmu, svobodo ustvarjanju, smrt konformizmu!

(Foto: Borut Krajnc)

6 fotografij v galeriji

»Ko bom velik, bom kinematograf,« je v 2. razredu tedanje ljudske šole odgovoril na vprašanje, kaj si želi biti po poklicu. »Nekako sem želel povedati, da bom delal filme ali imel kinodvorano, nisem pa še poznal razlike med producentom, režiserjem, scenaristom … Pa saj tega še danes večina ljudi ne ve!« priznava v svojem slogu hudomušno in brez dlake na jeziku parnasovec slovenske kinematografije, režiser Boštjan Hladnik.

Njegova mladostniška zaljubljenost v film je z leti preraščala v zrelejšo ljubezen, na začetku nedolžna filmska govorica pa v izzivalni manifest nebrzdane spolnosti. S tem ko si je Hladnik drznil brez farizejskih zatemnitev prikazati tisto, kar se zgodi po tem, ko se filmski poljub preveč razbohoti, je poet bizarnega in nenavadnega dreznil v pulpo takratne restriktivne politike, premaknil meje sprejemljivega in 'dostojnega' ter končno podaril Slovencem nekaj dobrega seksa na filmskem platnu.

Črna melodrama Ples v dežju v 60. letih, ki jo je posnel desetletje po diplomi iz režije na ljubljanski AGRFT in triletnem izpopolnjevanju pri slovitih režiserjih Philippu de Brocu in Claudu Chabrolu v Parizu, je za Hladnika pomenila preboj iz anonimnosti, tedaj pubertetniški slovenski film z 'Vesno' in 'Kekcem' pa je dozorel in prvič ujel korak z modernističnim valom v tedanji svetovni kinematografiji.

Hladnik pa ni oral ledine le v smislu novih tematskih in snemalnih prijemov, ampak tudi (ali bolje predvsem!) pri prikazovanju spolnosti. Potisnjeno erotiko Plesa v dežju je prek do obupa lahke spolnosti v popartističnem Sončnem kriku (1968), erotike s primesmi mehke pornografije v Maškaradi (1971) ter sadistično vesele spolnosti v Ko pride lev (1972) pripeljal do vrhunca v absurdni komediji Ubij me nežno (1978), kjer je seks med kačami, kuščarji in mesojedimi rastlinami le še skupek blodnjavih sanjarjenj stare gospe.

Čeprav so mu bili zato nenehno za petami cenzorji s škarjami, je to le še podžigalo Hladnikovo ustvarjalnost. A vendarle mu je leta 1976 prekipelo; pri snemanju filma Bele trave so mu prepovedali prikazovanje Kristusa, cerkva in celo kavbojk! V posmeh tukajšnji nori cenzuri se je šel 'izkašljat' v Nemčijo, kjer je posnel tri pornografske filme in dočakal to, da je lahko 'šel do konca'.

Označili so ga že za modernista, ekspresionista, popartista, fantasta, pravljičarja, dekadenta … med našim pogovorom pa se je razkril predvsem kot navihan pobalin, ujet v telesu (izjemno radoživega!) sedemdesetletnika, ki kar prekipeva od življenjske energije in delovnega poleta. S hedonistično strastjo klasičnega playboya si najraje privošči viski z ledom, dobro hrano, malikovanje lepih ženskih teles in eksotična potovanja v tople kraje. Zadnja leta še najraje na Tajsko, v raj vseh življenjskih sladkosti, kamor se s prijateljem, ekscentričnim pisateljem Petrom Zobcem, vsako leto odpravita poiskat eliksir mladosti.

Neozdravljivi bon vivant in lomilec ženskih src pa skriva v sebi tudi družinskega človeka, ki vsak večer zaspi pred televizorjem, in skromnega moža, ki mu kar nekako ne pristoji etiketa nekdaj razvpitega režiserja in prvega Slovenca, ki mu je uspelo realizirati celovečerna filma (Erotikon in Maibritt leta 1963 in 64) za tujega producenta. V vulkanu svoje ustvarjalnosti je zagrešil enajst celovečercev, številne kratke igrane, amaterske, dokumentarne filme in reklame (tovariši, še pomnite slogan 'Moje sanje – lepo stanovanje' iz reklame za pohištvo?). Hladnik je za svoj plodoviti opus leta 1999 prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo in le sprašujemo se lahko, zakaj ga tudi letos ni bilo med Prešernovimi nagrajenci …

Playboy: Že tisočkrat prežvečeno, toda neizogibno vprašanje – kdaj in kako vas je uročila filmska kamera?

Hladnik: Oh, to je bilo pa zelo zgodaj. Spomnim se, da sem imel doma bratov blok za risanje, na katerega sem projiciral film iz majhnega kinoprojektorčka. In ko se je na papirju začelo nekaj premikati … ooo, kako sem užival! Ne vem, zakaj, a film in kino sta me strašno privlačila. Maksimalen užitek mi je bil najmanj trikrat na teden gledati filme – vse sem videl! Zato so starejšemu bratu očitali, kakšne starše imava, da mi to dovoljujejo – to je bilo nevzgojno, skorajda pregrešno!

Leta 1947, ko sem bil star štirinajst, sem začel sam snemati filme na osemmilimetrski trak. Moj prvi (amaterski) film je bil Deklica v gorah, ki je doživel premiero na tetinem vrtu v Kranjski Gori. Sledila je Pravljica o ljubezni leta 1954, ki sem jo naredil po istoimenski Andersenovi pravljici o ljubezni med vrtalko in žogo. Sceno za film sem naredil kar doma – ne bom pozabil, kako sem znosil smeti na balkon, haha!

Playboy: Diplomirali ste z režijo gledališke predstave – Strindbergove Gospodične Julije –, po kateri ste dobili štipendijo za trimesečno študijsko izpopolnjevanje v Parizu. Ostali ste kar tri leta. Zagotovo ste imeli življenje v znanih rdečih četrtih hitro v malem prstu.

Hladnik: Na začetku so bili ti klubi Moulin Rouge, Lido zelo zanimivi, potem se pa nekako navadite in stvar izgubi tisto prvotno draž. Ko je moje tedanje dekle prišlo iz Ljubljane k meni v Pariz, je kmalu dobila ponudbo in začela plesati v znamenitem Pigallu. Nobenih zadržkov nisem imel pred tem, celo ponosen sem bil in jo spodbujal! Tri mesece je imela svojo stiptiz točko z neko lutko, ki jo je slačila. Jaz pa sem bil pri šanku in se delal, da sem njen jules (fr. zvodnik, op. p.) in pijem viski na njen račun, haha! V odmorih med točkami mi je pletla pulover! Pač služba kot vsaka druga, le da precej dobro plačana. No, ko so ji kasneje v Pigallu ponudili podaljšanje pogodbe in naj bi odšla na turnejo po severni Afriki, sem pa rekel – dovolj! Zdelo se mi je že nevarno, ker bi tam hitro prišla v kakšno javno hišo, potem se začne punce preprodajati, tu je še droga, kriminal, kakšna izgine …

Playboy: Iz blišča svetovljanskega Pariza v sivo socialistično Ljubljano …

Hladnik: Prihod domov je bil blazno razočaranje. V Ljubljani je bilo vse žalostno, brezupno, ni bilo barv, vseh teh luči in oglasov, ki so danes že samoumevni … Na cestah je bilo le nekaj starih avtomobilov, sicer pa veliko smeti, ljudje so bili nekako zanikrno oblečeni, po lokalih veliko zapitih … Tudi kavarna Union, kjer smo se velikokrat dobivali, je bila vsa zatohla in temačna.

Playboy: Ste tudi zato v vseh svojih filmih po Plesu v dežju prikazovali življenje malo lepše, kot je tu tedaj dejansko bilo, ali je bila to posledica vpliva francoskega novega vala, ki je se je v 60. pojavil kot upor realizmu v holivudskih filmih?

Hladnik: Hitchcock je nekoč rekel: film ni kruh, ampak torta! Že tako nas večina živi od jutra do večera zelo enolično – da bi pa še v kinu gledal, kako vstaneš in si umiješ zobe … oprostite, ampak t. i. cinema verite je zame čisti dolgčas!

Playboy: Od nekdaj vas je zanimala človekova intima. Kdaj in kako pa ste začutili, da si želite na filmskem traku prikazovati stvari, ki si jih človek ne prizna ali pa se jih ne zaveda, ker so skrite v najbolj oddaljenih kotičkih njegove duše?

Hladnik: Najbrž takrat, ko sem začel hoditi v kino. Občutek, ko se je odprla zavesa filmskega platna, potem gong, tema in žarek svetlobe, ki je padel na platno. Zame je bilo to čarobno. Film izgubi ves čar, vso skrivnost, če bi ga gledal pri belem dnevu. V temi pa je vsak sam s seboj in se laže odpre, postane odkrit do sebe, vse zavore padejo in takrat ste najbolj dojemljivi za izjemno intimne stvari. A danes v Koloseju ni več tistega pravega kinoobčutka. Zato grem tja le po službeni dolžnosti na kakšno premiero, sicer se mu raje izognem.

Playboy: Nekoč ste dejali, da se vse življenje gibljete med erotiko in politiko. Tedanje oblasti v Jugoslaviji niso motili le erotični prizori v vaših filmih, ampak tudi njihova mračnjaška tematika – je preveč eksplicitno odsevala tedanje družbeno stanje?

Hladnik: Točno to. V Jugoslaviji je bilo takrat t. i. obdobje črnega vala – gospodarska in politična situacija ni napovedovala posebno svetle prihodnosti. Zato je oblast velela, da mora film prikazovati »konstruktivno« kritiko tedanje družbe, kar je pravzaprav pomenilo, da kaže le njene svetle plati … Ples v dežju pa je bil zelo mrakoben, in to jim ni ustrezalo. A moram reči, da sem imel s tem filmom še najmanj težav, ker ga niso razumeli …

Po Plesu v dežju sem napisal scenarij za film Umirajoči veter po literarni predlogi Marjana Rožanca Klet, a so me še pred začetkom snemanja ustavili, češ da je nekaj dinarjev predrag, dejansko pa jih je motila njegova tema – splav. In ko sem le za 30 odstotkov cene normalnega filma leta 1962 posnel Peščeni grad, z njim nisem smel na puljski filmski festival! Zaradi zaostrovanja politične situacije je imel malo pred njim Tito v Splitu govor zoper črnogledo umetnost in menda je imel Peščeni grad preveč pesimistično sporočilo. Bil sem seveda razočaran, ampak pri filmu je človek v glavnem vedno razočaran, haha! 80 odstotkov je razočaranje, 20 pa veselja in radosti, a to odtehta!

Playboy: Kako ste izbirali tematiko filmov, ali tudi na podlagi osebne izkušnje?

Hladnik: Bolj je šlo za to, da mi je bilo nekaj všeč – recimo tista eksotika z mesojedkami in piranhami v Ubij me nežno … Sicer se pa vedno istoveti film in režiserja, čeprav se lahko režiser za vsem skupaj zelo skrije. Po drugi strani pa spet ne bo prikazal nečesa, s čimer se ne strinja.

Playboy: V Nemčijo ste šli prvič v 60. letih zaradi snemanja Erotikona in Maibritt, čez desetletje pa ste se vrnili tja – a takrat zaradi snemanja pornografskih filmov Prijatelji noči, Porini ter Gor in dol. Kako se vam je sploh porodila ta ideja?

Hladnik: Bil sem na robu obupa, ker mi je med snemanjem filma Bele trave leta 1976 neka dama, visoka partijska funkcionarka, prepovedala prikazovanje Kristusa na razpelu v kmečkih izbah, panorame s cerkvicami, igralci še kavbojk niso smeli nositi in gorje, da bi se kdo slekel! Rekel sem si: v redu, jih bom pa oblečene dal spat! Haha! A potem mi je bilo vsega dovolj in sem se šel malo izkašljat v Nemčijo. Dober občutek je bil, ker sem lahko končno šel »do konca«.

Playboy: In kako ste se znašli v vlogi režiserja porničev?

Hladnik: Prvi dan sem imel strašno tremo! Večjo kot pred snemanjem kateregakoli svojega celovečerca. Toda po kakšne pol ure sem bil že v redu in igralke so me začele spraševati, koliko porničev sem že posnel. Spomnil sem se namreč vseh mogočih poz in scen. Velikokrat sem še doma razmišljal o možnih kombinacijah! Izvajali so prave akrobatske točke! Naredili so piramido – vsi so se božali in lizali med seboj. Včasih je bilo s kamero kar težko priti zraven. Fino pa je, ker ti igralci in igralke naredijo vse, kar se spomnite, nikoli ne rečejo ne.

Playboy: So bili to ginekološki prizori, anatomija?

Hladnik: Ja, totalno. Ginekološki prikaz. Toda to je film kot vsak drug – s scenarijem, kostumografi, maskerji … Tako v tehničnem smislu kot glede medosebnih odnosov, ko greste po snemanju z ekipo na pijačo in podobno, je enako kot pri kateremkoli drugem filmu. Moji so bili igrani filmi s trdo erotiko. Visokokakovostni, umetniški porniči. Spomnim se, da so ga takrat v časopisih opisovali kot »prvi romantični porno film«. Narejenih je bilo 5000 kopij, šli so po vsem svetu – prevedeni so v italijanski, nemški, francoski, španski jezik …

Playboy: Pa slovenski podnapisi?

Hladnik: Ah, kje pa, saj ni bilo trga!

Playboy: Bomo imeli tudi Slovenci kdaj priložnost spoznati vašo pornografsko virtuoznost?

Hladnik: Tega ne vem, imam pa vse te filme posnete in shranjene doma.

Playboy: Kako pa pri moškem »pričarate« erekcijo takrat, ko jo zahteva scenarij?

Hladnik: Je ne pričaramo! Nobene finte ni za to! Izbrati moraš igralce, ki to zmorejo. Kdor hoče tu konkurirati, mora priti skozi nekaj avdicij – te sem imel v hotelu, kjer sem živel. Priti morajo seveda čisti, se potem sleči (ne morete pač kupiti mačka v žaklju, haha!), pred komisijo masturbirati, da se vidi, kakšen penis ima – ali je toliko in toliko dolg, kakšne barve je v erekciji, ker so bili to že barvni porniči … Preveriti smo morali, ali ima dovolj fotogeničnega – nekatere penise ima kamera rada, nekaterih ne.

Pomembno je tudi, da se dovolj hitro vzburi. Spomnim se, da sem imel enkrat prav probleme z enim, ki se ni in ni mogel vzburiti, pa sem mu rekel: »Ja, daj no že enkrat!« In mi je odgovoril: »Ali ne veš, koliko časa traja, da se tako velik penis napolni s krvjo!« Haha! Zato pa nisem nikoli razumel, zakaj so imele ženske v porničih skorajda dvakrat večje honorarje kot moški, čeprav je zanje zaradi erekcije mnogo težje. One so imele 1500 mark na dan, moški pa od 600 do 800. Zelo krivično pravzaprav.

Playboy: Čisto fiziološko pa moški ne more doživeti erekcije tolikokrat, kot bi zahtevale ponovitve določenih kadrov …

Hladnik: Zato pa so pravila – vse tiste scene, ki pripeljejo do orgazma, morate posneti ob osmih zjutraj, takoj ko začnete snemanje, naslednjega pred kosilom – nekako okrog pol dveh, ker po tem ne gre nič, in enega približno ob petih popoldne. To je norma, ki jo mora biti sposoben izpolniti vsak igralec. Če pa kljub vsemu kaj »zariba«, snemanje pa vendarle ne sme zastati, ima vsak penis dvojnika. Drug igralec mora imeti dovolj podobnega, da lahko posnamete podrobnosti in bližnje posnetke.

Playboy: Mora kateri od njih misliti na nogometno tekmo, da prehitro ne doživi erekcije?

Hladnik: Nikomur ne pride prehitro, ker mu ne sme! Če mu rečete, naj se malo ustavi, se mora znati zadržati – to spada k tehniki.

Playboy: In ujemanje partnerjev med seksualnimi prizori?

Hladnik: Kot drugi profesionalci – to je njihov poklic. Naloga igralke je le, da ves čas, še posebej tik pred snemanjem prizora, partnerja stimulira, da gre takrat bolj gladko. Ona je nekako odgovorna zanj.

Playboy: Čeprav ste želeli z izjavo, da vam kar pride takrat, ko začnete snemati, izraziti le svojo ljubezen do poklica – ali si jo lahko v kontekstu snemanja porničev razlagamo tudi dobesedno? Vas je kdaj, kljub profesionalizmu, prijelo, da bi se kar »vključili« v kak prizor?

Hladnik: Daaaleč od tega, da bi mislil takrat na karkoli drugega kot na to, da bi tehnično in drugače vse potekalo tako, kot je treba. Ste režiser in vseeno je, kakšen film snemate.

Playboy: Kakšni ljudje pridejo na avdicije za porniče – nekaj več ekshibicionističnih teženj že morajo imeti v sebi …

Hladnik: Popolnoma normalni so. Igralke niso nobene »lahke« ženske – velikokrat so celo poročene, z otroki. V to gredo predvsem zaradi dobrega zaslužka – v letu, dveh si lahko priseksajo celo premoženje …

Playboy: Tudi vi ste menda z režiranjem enega porniča zaslužili toliko, kot ste takrat pri nas z dvema celovečercema?

Hladnik: Drži. In kako je bil vesel moj takrat štiriletni sin, ko sem mu iz tega kupil veeeelik otroški avto!

Playboy: Je do danes sinu uspelo pogledati katerega od očetovih pornografskih filmov?

Hladnik: Ne, nobenega. Pa saj to mladih sploh več ne zanima, ker je tega povsod naokrog dovolj!

Playboy: Zaradi izjemno stroge cenzure vašega filma Maškarada, ki je čez desetletje v malo manj okrnjeni različici v kinu Sloga doživel rekorden obisk, ste bili menda tako pretreseni, da ste staknili trombozo in na dan premiere odšli z ženo pretakat krokodilje solze na ribjo večerjo v Trbiž …

Hladnik: Ja, tako za malo se mi je zdelo. Kritika me ne prizadene toliko, cenzura pa je za avtorja zelo huda … Več kot tri četrtine filma manjka. Imeli smo še eno snemalno knjigo. Najbolj cenzurirane različice sploh nisem želel gledati. To je nekako tako, kot če bi nekomu pri vašem pravkar rojenem otroku ne bi bila všeč njegova noga in bi mu jo zato kar odrezal, drug bi mu odrezal uho … grozno! Si predstavljate, kako mi je bilo?!

Cenzurirali so celo nekatere dialoge, ki jih je napisal Dušan Jovanovič. Ko se, na primer, po kinu dva razideta in on reče: 'Pizda je pozn, šibam, čao!' To je bilo skoraj bogokletno! Pa dva, ki se mečkata in ji je šel z roko pod modrček, da se je videlo delček njenih prsi, masturbiranje najstniškega dečka in njegov pogled v penis inštruktorja matematike – vse jih je motilo!

Playboy: Kaj je po vašem mnenju tedanji sistem tako motilo pri ljubezni in spolnosti v vaših filmih? Je bila spolnost prikazana preveč resnično, ljubezen pa nekako naivno fatalistično – ljudje so bili zanjo pripravljeni tudi ubiti sebe ali drugega …

Hladnik: Ja, močna čustva … to danes izginja, ker živimo bolj površno – fastfood, Kolosej … Ne vem, kaj jih je tako motilo pri seksu. Jaz v tem nisem nikoli videl nič grešnega. Človek se že rodi ves krvav, sluzast in gol, umre tudi gol … Meni se zdi celo dobro, da jih je toliko stvari motilo, ker je bilo potem tudi veliko bolj vznemirljivo delati in gledati ta film.

Playboy: Šestdeseta in sedemdeseta leta so bila zelo razuzdana. Ima spolnost danes, ko je skorajda zapovedana, še tolikšno moč kot nekdaj?

Hladnik: Ne. S spolnostjo se mi zdi, da je, žal, konec. Postala je nekako samoumevna, seks za mlade ni več tako zanimiv kot nekoč, ker ni več prepovedan. Če ni nič več prikrito, ni več zanimivo – kot nudistična plaža, ki je kljub golim telesom nekaj najbolj aseksualnega! Nekoč je moški videl ženski gleženj, pa mu je že skoraj prišlo! Tudi odnos do spolnosti se je spremenil – saj mladi še seksajo, a bolj za šport, v smislu zadovoljitve te potrebe – včasih pa se je o tem sanjalo, fantaziralo …

Playboy: Maškarada, Ubij me nežno, Ko pride lev so pravi mali leksikoni spolnih odklonov – v njih ste prikazali transvestizem, homoseksualnost, nimfomanstvo, sadizem in mazohizem ...

Hladnik: Ah, kakšni odkloni neki! A ni vse normalno, kar je človeško?! Recimo raje spolne prakse. In veste, koliko prizorov še manjka?! Na hipijevski orgiji se mi je zdelo primerno pokazati še nekaj sodomije pa sadizma, a so mi očitali že prizor, ko gostje jedo hrano z golega ženskega telesa, ki je z njo obloženo! Rekli so, da je to ljudožerstvo! Strinjam se s Tarasom Kermaunerjem, enim izmed vodilnih slovenskih filozofov, da je film Ko pride lev sadistični vodvil (lahka veseloigra s šaljivimi pevskimi vložki, op. p.). Vsakdo vidi na svoj način moje filme, jaz pa že od nekdaj delam le to, kar mi ugaja.

Playboy: Ste hrani že sami tako dali erotični pridih?

Hladnik: Jaaa (se namuzne), ampak na njej ni bilo ravno jastoga kot v Mašaradi, haha!

V kavarni Union k nam prisede Žiga Koritnik, direktor fotografije pri Enfant terrible, biografskem filmu o Boštjanu Hladniku v režiji Damjana Kozoleta.

No, to je pa eden najboljših fotografov. Zna vas ujeti v takih trenutkih, da se človek samemu sebi, kako bi rekel, ne zdi preveč grd, haha! Tole je pa novinarka iz Playboya, ena od bodočih zajčic, a ne? Zajčica z napako – ker ima možgane, hihi! Poglejte, zdaj je pa zardela – veste, to je ena največjih težav pri snemanju.

Ko bi človek želel, da igralka zardi, se to nikoli ne zgodi! In tega ne moreš pričarati kot recimo joka. Pa še jok je težko prikazati naravno. Zato občudujem te mehiške televizijske limonade – prav rad bi enkrat govoril s kakšno njihovo maskerko, kako naredijo tiste solze … Tega tudi Hollywood nima! Kar vse jim teče dol, pa nič se ne pačijo zraven!

Playboy: V zelo eksotičnih vlogah nastopajo danes znane osebnosti – Manca Košir kot seksi sadistična medicinska sestra v filmu Ko pride lev, Janez Dolinar, ki se v Ubij me nežno pojavi s svojim (danes malo težje razpoznavnim) stasom, a zato s toliko bolj prepoznavnim, žametnim radijskim glasom: »Rastlinjak bo treba odslej zaklepati!«

Hladnik: Haha! Ko je Janez Dolinar prišel na avdicijo za Ubij me nežno, se je moral sleči In nikoli ne bom pozabil, kako je bil lep v tistih minimalističnih spodnjicah z napisom I am Sexy!

Playboy: Ste vi določili, kakšne »frizure« bodo imele igralke tam, kjer ima Eva v raju figov list?

Hladnik: O, vem, na katero mislite! Tisto iz orgije v Maškaradi, ki je med poplesavanjem onanirala! Iz Prekmurja je bila. Naravno poraščena kot … mah! A me ni motilo, ker je bilo videti kot nekakšen kožuh. Sicer jih je pa naša frizerka vedno še malo uredila, in ta je bila pač v skladu s hipijevskimi časi bolj košata.

Playboy: In kaj preferirate vi osebno?

Hladnik: Meni preveč pobrite niso všeč, ker delujejo skorajda infantilno.

Playboy: Pa piercing?

Hladnik: Aaaaa, grozno! Me kar boli, če to vidim. Saj se še jaz ustrašim, da bi se ranil tam spodaj, haha! To je tako kot tiste zaponke pri modrčkih – ko jih ne moreš odpreti, pri tem pa se še kaj poškoduješ in ti pade samozavest …

Playboy: Poznate tisto, da je moral nekoč moški ženski sleči spodnje hlače, da bi videl njeno zadnjico, danes pa mora razmakniti njeno zadnjico, da bi videl njene spodnje hlače. Vas tangice tangirajo?

Hladnik: To je pa zanimivo! Sploh ne! Tam v ta zadnjo se zažre tista špaga! Veliko raje imam tiste spodnje hlačke, ki so nizko dol, na bokih … Ali pa črno čipkasto spodnje perilo. A če ženska ni ta prava, ne pomaga nobena obleka.

Playboy: Spolnost ste v svojih filmih prikazovali na tisoč in en način – kaj pa pomeni vam osebno?

Hladnik: Kakor sem razpoložen. Seks mi pomeni skupek vsega, kar ste videli v mojih filmih, a odvisno, kako se kakšen dan počutim. S seksom je tako kot s hrano in pijačo – vsak dan nekaj drugega – enkrat strast, drugič nežnost, tretjič pornografija …

Playboy: Nekoč ste rekli, da naj bo film všeč vsaj režiserju, gledalci in kritiki pa naj se zmenijo med seboj ...

Hladnik: Drži. Najbolj nesrečen sem, če moram snemati po diktatu.

Playboy: A vendarle ste se vedno morali pokoravati nekemu režimu – pri nas socialističnemu, v Nemčiji pa kapitalizmu in s tem načelu, da je denar sveta vladar …

Hladnik: Ko smo snemali v Nemčiji, sem čutil največjo obvezo do producenta, ker je on dal denar. Pri nas pa se je zapravljal državni denar. Tu sem bil glede financ svobodnejši, ker ni bilo toliko pomembno, koliko gledalcev bo film privabil v kino, a me je preganjal sistem zaradi vsebine filmov. V Nemčiji pa glede tega ni bilo toliko težav, a film spet ni smel biti preveč pohujšljiv, ker bi dobil cenzurno kartico – prepoved gledanja vsem pod 18.letom – in bi prišlo manj denarja v žep producenta. Tudi s filmskim trakom sem bil tu omejen, v Nemčiji pa ne. A sem ga tam porabil zelo malo, ker sem se moral strogo držati terminov – za vsem skupaj namreč stoji cel bataljon ljudi in ni časa za ponavljanje. Sicer pa vedno pravim, da se noben film ne splača, ker ima vedno izgubo.

Playboy: Po sindromu »jebiga« v slovenskih filmih – nestrukturirani zgodbi, neprepoznavnih sižejih, a z veliko situacijske komike – je zavladala preprosta, a rahlo kaotična fabula, stkana iz usod ljudi z roba. Glede na to, da ste vi vedno težili prav k nasprotnemu – prikazovanju bizarnosti in zapletenosti – ali so vam slovenski filmi preteklih let všeč?

Hladnik: Ah, ne sprašujte, ali so mi všeč! Zdijo se mi zelo zanimivi, a so si zelo podobni – vsi imajo zelo majhen budžet. Včasih pa na festivalih prav zato pritegnejo še posebno veliko pozornosti, ker so kritiki navajeni gledati profesionalno narejene filme, slovenski so pa kar malo šlampasti, kar je nekaj novega. Kruh in mleko ne bi pritegnil toliko ljudi, če bi bil posnet bolj po regelcih in če se ne bi tako čutil Janov iskreni pristop. Sprašujem se le, koliko časa bo to še »in«.

Te filme rešuje to, da so narejeni zelo impresivno. Jan je znal ustvariti napetost, ki jo čutimo ves čas filma – ali se bo oče spet zapil ali ne … Cvitkovič je zelo nadarjen in kot naturščik med režiserji neobremenjen s stroko. Res pa je tudi, da nosi eno glavnih zaslug za kakovost njegovih filmov Nataša Burger, ker tako imenitno pripravi igralce.

Playboy: Se strinjate, da se je od časa, ko ste vi ustvarjali filme, zgodil velik napredek v uporabi slovenščine kot pogovornega jezika? Dolgo smo čakali, da bodo zazveneli dialogi na platnu manj togo, bolj naravno …

Hladnik: Nekoč je država dala denar za film. Sistem pa je takrat prepovedal uporabo bolj sproščenega jezika. Med snemanjem smo imeli zraven slovarje, pravopise in lektorja, ki je sproti popravljal izreko. Kakšno kletvico so komaj prenesli! Zdaj so pa fantje neobremenjeni in se v njihovih filmih lahko pogovarjajo v stilu Jebiga.

Playboy: Se vam zdi, da je prava mera brezdelja ali celo dolgčasa koristna za kreativnost, da lahko v vas spet začne nekaj »glodati«, ali še vedno drži, kar ste nekoč dejali – da je ves čas, ko ne snemate, kot zamrznjen?

Hladnik: Še vedno čutim enako. Ko ne snemam, ne živim. Takrat bi se dal kar v »frižider«. Priprava filma, snemanje, montaža – to me pa spet obudi k življenju.

Playboy: Se v vseh teh letih še niste navadili občutkov izpraznjenosti, vakuuma, v katerem človek obtiči po opravljenem delu?

Hladnik: Ne! To je še zdaj enako … Grozno! Padem v tako depresijo in izgubljen obtičim v njej vse do naslednjega filma.

Playboy: Kaj delate zdaj, ko vam snemanje ne zapolnjuje več življenja toliko kot prej?

Hladnik: Oh, saj snemam skorajda več kot prej. Dokumentarno igrane filme, bom rekel.

V glavnem v Aziji, na Tajskem, ker je tam vse bolj svobodno.

Playboy: Torej to je tisti vsakoletni »delovni« obisk v tople kraje?

Hladnik: Ja, »delovni«, le »delovni« obisk, haha! S Petrom naju pričakajo že na letališču z veliko tablo z najinimi imeni, potem naju z limuzino odpeljejo do dveh bungalovov tik ob obali. Vsako leto mesec dni tam uživam v čudovitem morju, odlični hrani …

Playboy: Marsikateri upokojen moški vaše starosti ves otopel čepi doma in se popoldne sprehodi za pol ure s palčko – vi pa na Tajsko, v raj vseh sladkosti življenja …

Hladnik: Haha! Ja, res je – ampak jaz starost in tudi smrt jemljem kot del življenja in vsako njegovo obdobje ima svoj čar. A vedno pravim, da je vsak odgovoren sam zase in za to, da se ima lepo. Zdaj ko sem v pokoju, imam recimo manj obveznosti, ne živciram se več za malenkosti, snemam pa le še zase, iz lastnega veselja, za svoj denar – pri tem nisem nikomur odgovoren in ne preganjajo me roki. To je blazen užitek! Da pa ne bi preveč olepševal – na koncu je vse vprašanje denarja. Fino ga je imeti toliko, da si lahko privoščiš potovanje, dobro kosilo, drago digitalno opremo za snemanje … skratka vse užitke – od hrane do seksa!

Playboy: Vaša starost je torej še vedno »sladka« – ali gre razumeti, da ste bili »cepljeni« tudi proti krizi srednjih let, ki naj bi ji ne ušel noben moški?

Hladnik: Ne, tudi meni ni bilo to prihranjeno – samo enkrat v življenju sem imel krizo, pri štiridesetem. Kot mnogim moškim v tistih letih se je tudi meni takrat prvič zazdelo, da sem star. A ko gre človek čez to, je krasno!

Playboy: Vsak moški na svoj način zaduši krizo, ki jo lahko spremlja tudi padec potence in s tem (še) večja negotovost vase …

Hladnik: Po mojem ima vsak človek spolno slo do konca življenja. Na spolnost pa lahko pozitivno vplivajo tudi erotični ali pornografski filmi in revije. Če ne gre drugače, moški desetkrat gleda neko sceno in se vzburi! Ne viagre – zdravniki bi morali predpisovati na recept gledanje filmov in revij!

Playboy: Ker se 90 odstotkov seksa zgodi v glavi, tovrstni filmi in revije pa spodbujajo seksualno domišljijo.

Hladnik: Jasno! (Naroči še tretje pivo in viski z ledom, op. p.)

Playboy: In če smo že pri tem – kaj menite o reviji Playboy?

Hladnik: To je revija za intelektualnega, finančno dobro stoječega moškega, ki se pripelje na golf s tropom zajčic v dragem avtu, doma ima pa na nočni omarici Playboy. Je pa precej konzervativna revija v primerjavi z drugimi tematsko sorodnimi izdajami z ameriškega trga, kot sta Penthouse ali Hustler. Playboy sem kupoval že pred dvajsetimi leti. Moj sin ga je listal že kot otrok. Saj to ni pornografska revija, ki bi imela slike žensk s prašiči ali s kravo! To je erotika, ki ne rajca. Playboyeve zajčice so vse lepe – niso prepotene, dišijo, vse je že tako zloščeno in izumetničeno, da skorajda spet ne rajca … A dobro, da nobena od njih ne spregovori, ko jo pogledate, ker bi vas najbrž vse minilo …

Playboy: Se vam zdi, da lahko viagra konkurira erotičnim filmom in revijam kot dodatni spodbujevalec spolne sle v »zrelejših« letih?

Hladnik: Viagra je le fizični, tehnični pripomoček in ne more nadomestiti tistega, kar je v glavi. Seveda pa je veliko odvisno tudi od partnerja, koliko ti lahko vsakič znova prebudi spolno slo. A še vedno je najboljši afrodiziak – mlado žensko telo!

Playboy: In v azijskem leglu spolne naslade mladoletnih deklic za dolar ali celo samo za en prijazen nasmeh kar mrgoli … Čeprav se nekateri zelo spotikajo ob to, češ da je moralno sporno …

Hladnik: Nič ni moralno sporno – na Tajskem ni greha! Tudi sicer pravijo, da je edini greh – zamujeni greh! Tajke so strašno lepe ženske! Temnopolte me zelo privlačijo – a ne vse. Črnke mi recimo niso všeč. Imajo neki poseben vonj, ki mi ne ustreza. Tajke pa imajo tisto čokoladno polt, vse so tako prijazne, uglajene. Ko ste v lokalu, se vam približa, otre vam potne srage s čela, poboža po roki in malo neguje vaše nohte … In to vse naredi tako diskretno … Moškemu zelo godi taka ženska pozornost in uslužnost … A to je v njih, take so. Pri nas bi kaj podobnega delovalo prav prisiljeno, tam pa je to nekaj naravnega.

Playboy: Torej se v neskončnih vročih nočeh kopiči material za vaše »dokumentarne igrane filme«, ki ste jih prej omenili?

Hladnik: Odkar imam digitalno kamero, uživam, ko snemam iz zatemnjenega kota v kakšnem lokalu, kako na drugem koncu mlada punčka pleše z dvema moškima … Fantastični posnetki! Zelo zanimivo je voajersko »kukati« in previdno snemati, da te kdo ne zaloti, ker je to sicer tam prepovedano početi. In iz posnetkov doma delam vse mogoče – kar se mi pač zdi zanimivo, saj mi tega ni treba pokazati nobenemu kritiku ali občinstvu.

Playboy: Ali ženi?

Hladnik: Ah, moja žena pa nima nič pri tem! Jaz imam spodaj v hiši prostor za montažo in tam delam. Sicer pa mi pred njo ni treba ničesar skrivati, ker v glavnem že vse ve, marsičesa pa se je v vseh teh letih tudi navadila.

Playboy: Lahko pa bi si vendarle razlagala stvari bolj po »žensko« – s kančkom (velikokrat neutemeljenega) ljubosumja na partnerjevo delo in čas, ki mu ga posveča …

Hladnik: Ja, naj si razlagajo, kakor si hočejo, če jim tako paše! Moškega to tako ali tako ne sme zanimati! Zaradi teh ženskih slabosti nikoli nisem in tudi ne bom zanemaril svojega dela ali se odrekel kakršnemukoli veselju. Ker potem ne bi imelo več smisla živeti. Res pa je, da to ženino »teženje« z leti mine in da je zelo pomembno tudi to, kako moški žensko »vzgoji«, haha! Ni pa enostavno biti partner nekoga, ki dela v svetu filma, ker morate marsikaj vzeti v zakup – igralke, proslave, tudi nereden dotok denarja. Snemanje je velika vesela pustolovščina, en velik orgazem, a spet po drugi strani le delo kot vsako drugo.

Playboy: No, vaša žena je skorajda od otroštva vajena od vas vraga in pol – že spoznali ste jo tako, da ste jo kot dekletce lopnili po glavi …

Hladnik: Haha! Ona pravi, da sem jo udaril z marelo! Med snemanjem Plesa v dežju mi je nenehno hodila v kader, ker je stanovala tam v bližini in jo je zanimalo, kaj se dogaja … Takrat je imela dvanajst let! Usoda je hotela, da je prišla na avdicijo za Sončni krik leta 1968 – tam se je vsaka malo slekla, ker smo potrebovali statiste za snemanje trume deklet v kopalkah. Prišel je poln avtobus deklet in jaz sem Metko prav »zavohal«! To je bilo noro! Ne morete si predstavljati! Bila je blazno erotična, prava lepotica. Takrat se mi je zdela najbolj sekualen objekt, kar sem jih videl! Kasneje je igrala tudi v mojem filmu Poljub in leta 1972 sva se poročila.

Playboy: Ali ni poroka malce sprta z vašim frajgajstovstvom – ali ni to utesnjevalo vašega liberalnega duha?

Hladnik: Čeprav bo tole zvenelo malo grobo, bom vseeno rekel: ko sem nekega sodnika nekoč vprašal, zakaj se ni poročil, mi je odgovoril: »Če hočem jesti biftek, ne bom zato kupil cele krave!« Jaz sem si naredil tako, da se s poroko nisem začel počutiti ujetega. Če bi se, bi takoj pobegnil. Od nekdaj namreč nisem maral tiste malomeščanske miselnosti, da je nekaj treba – imeti tako in tako poročno noč in potem medeni teden. Če se mi nekaj upre, moram to nekako pokazati, četudi vem, da se tisto ne spodobi. Na poročno noč, ki naj bi jo preživela v Piranu, sem se kar odpeljal – zbežal sem! Nisem se ustrašil, le za malo se mi je zdelo, da nekaj moram! Prej smo tavženkrat seksali in izkusili vso eksotiko, zdaj pa moram na poročno noč, ker tako pravijo, doživeti nekaj nepozabnega …

Playboy: S poroko pa se pravzaprav težave šele zares začnejo – težki teoretiki pravijo, da ženska začne živeti v prepričanju, da bo moškega počasi spremenila, on pa v iluziji, da bo ženska ostala večno takšna kot na začetku …

Hladnik: Veste, tako v poklicnem kot v zasebnem življenju sem vedno delal to, kar sem želel, in si z ničimer nisem preveč belil glave. Zdi se mi, da je višek ljubezni to, da dva zdržita skupaj dvajset, trideset let, da stanujeta skupaj, se vidita vsak dan in se nekako prenašata. Žena je navsezadnje tuj človek – starši, bratje, sestre, celo tvoj otrok so sorodniki, žena je pa totalen tujek, če bolje pomislite, haha! V »buc buc« in te zadeve ne verjamem, to je malomeščanska laž!

Playboy: In vaše najbolj eksotično mesto, kjer ste se ljubili?

Hladnik: Mmm, ob morju … imam ga strašno rad.

Playboy: Drži to, da ste želeli na Švedskem, kjer ste snemali film Maibritt, kar kupiti otok?

Hladnik: Res je. A ko sem pomislil, kako bi tja hodil za vikend – z avionom do Stockholma, nato z ladjo, sem si premislil … Okrog Stockholma je namreč 21 tisoč otočkov, nič večjih kot tale prostor (pokaže na kavarno Union, op. p), kjer je prostora le za eno kočo. Otok, kjer smo snemali, je bil prav takih dimenzij. S hišo, elektriko, vodo in telefonom bi ga dobil le za 20 tisoč mark!

Playboy: Ste sicer s filmi dobro zaslužili?

Hladnik: Noben filmar, kar jih poznam, ni od svojega dela dobro živel. Ko snemate, veliko zapravljate in pridete v minus, da spet komaj preživite, in potem spet snemate, zaslužite in zapravite! To je življenje svobodnih umetnikov. Nikoli namreč ni bilo tako visokega honorarja, da bi od njega živel recimo pet let! Šele zdaj, ko prejemam pokojnino, vem, kaj pomeni redna mesečna plača! A ničesar ne obžalujem, ker je bilo lepo.

Ko sem denimo snemal Erotikon, sem hodil z neko luštno mlado punco. Zmenila sva se, da greva skupaj v Benetke. Ona je tja prištopala iz Ljubljane in potem sva teden dni živela v najdražjem hotelu Danieli, kar me je stalo celo premoženje! Toda bilo je nepozabno! Šla sva se zanimive igrice – imel sem jo namreč na povodcu! Seveda ne na cesti, ampak v sobi, na balkonu hotela …

Playboy: Torej ste tudi sami preizkusili sadomazohistične igrice?

Hladnik: Jaaa, potem jo pa takole malo potegnete (pokaže na svojem vratu, op. p.), haha, kot nekateri psa ali pa mačko, in če se pri tem malo upira, še toliko bolje! Samo mora biti mlada, luškana, po vašem okusu … Sicer pa – nekatere vznemirja prav to, da so privezani, nemočni … neke vrste mazohizem pač.

Playboy: Ste kdaj uporabili tudi biček ali verige na postelji?

Hladnik: Na žalost nisem imel ne take postelje ne verig. Biček pa … ooo, tega smo pa imeli! In ga uporabljali na domačih zabavah – tudi danes zelooo znane osebe so to počele, raje nikogar ne bom imenoval!

Playboy: In skupinski seks – ste ga prakticirali?

Hladnik: Ja, to je pa skoraj povsod. To je pa taka nedolžna stvar! Če sem ga poizkusil? … Ne vem, verjetno tudi, hehe.

Playboy: Od nekdaj je govor le o tem, kako vi snemate druge med seksom – ste kdaj snemali tudi sebe med ljubljenjem?

Hladnik: Odkar sem leta 1947 začel snemati, imam tudi vsa svoja dekleta, s katerimi sem bil resneje vezan, posneta gola na osemmilimetrskem filmskem traku, kar sem kasneje presnel na VHS. Tudi sadomazo igrice z dekletom v Benetkah imam posnete in pred kratkim sem dal eni izmed nekdanjih deklet, ki je zdaj seveda že gospa, eno uro dolg posnetek. Ker takrat še ni bilo take tehnologije, se sicer malo slabše vidi, a je lep spomin na naju …

Sicer pa sem ljubljenje snemal na tonski trak, nekoč pa sem prosil nekega Nemca, da je snemal – o tem nisem govoril še NIKOLI nikomur, to je ekskluzivno za Playboy! – ko sva se strastno poljubljala in objemala na plaži z neko zelo lepo, dolgo blondinko, hčerko znanega kiparja. Bilo je fantastično!

Playboy: Malo njegovega voajerstva in nekaj vašega ekshibicionizma?

Hladnik: Nee, le fajn se mi je zdelo, ne vem, zakaj … To ni bilo tisto, ko koga najamete, da vas snema med seksom, neee. Ta Nemec je bil le sredstvo za dosego cilja.

Playboy: Vama ni bila neprijetna njegova bližina?

Hladnik: Ah, kje pa, kaj me je pa brigal, saj ga nikoli več potem nisem videl! Ona pa se je seveda morala z vsem skupaj strinjati, ker sem jaz tako rekel!

Playboy: Menda tudi sicer slovite po tem, da znate ljudi odlično prepričati v svoj prav?

Hladnik: Res? Ja, to pa ne vem. Verjetno znam prepričati vse, razen svoje žene, haha!

Playboy: Če pogledate nazaj, ste imeli v življenju veliko žensk?

Hladnik: To človek težko reče … A žensk nima moški nikoli preveč!

Playboy: Imeli ste karizmo že zaradi poklica. Moč v smislu uspešnosti, slave, tudi denarja je lahko za žensko močan afrodiziak. In moški to čuti – ste kdaj to tudi izrabili?

Hladnik: Kdaj pa kdaj zagotovo.

Playboy: So tudi one kdaj pristopile k vam zgolj koristolovsko?

Hladnik: So, a take so že takoj odbijajoče. To so bile malce starejše – zadnji letnik akademije recimo, ko so bile že bolj izkušene in bi me imele za pajaca, to mi pa ni ustrezalo. Raje sem imel mlajše – med 15. in 25. letom. Pred kamero je ženska videti veliko starejša – od 14. do nekako 18. leta še gre, po dvajsetem je pa ženska že stara. Zato so danes tudi fotomodeli in manekenke tako mlade. A po drugi strani ženska z leti dobi tisto patino, nadih častitljivosti.

Playboy: Lahko moški ljubi dve ženski hkrati?

Hladnik: Prepričan sem, da lahko. In da ima lahko obe iskreno rad. Brez sprenevedanja.

A ženske to težje prenašajo.

Playboy: Bi varanje …

Hladnik: … joj, ne maram te besede!

Playboy: No, skok čez plot …

Hladnik: Prijateljevanje bi jaz rekel …

Playboy: Bi ga priznali ali raje zamolčali?

Hladnik: Zakaj bi o tem sploh govoril?! Da bi prišel domov in se čutil obvezanega, da poročam o tem, kaj sem počel? Ženske imajo občutek, da morajo povedati vsako neumnost! Pa tudi mene ne zanima, kaj ona počne.

Playboy: Koliko je vaše pojmovanje ženske lepote okuženo s trenutno zapovedanimi družbenokulturnimi standardi na tem področju?

Hladnik: Kdo pa je družba? To smo mi! Po nas se pa spet ravnajo uredniki, režiserji … Pojem lepote se mi zdi Brigitte Bardot. Ko je bila mlada, seveda! Od nekdaj sem bil nor na blondinke, poročil sem se pa s črno, haha! Rad imam klasično žensko lepoto, a ne tisto hladno v stilu Grete Garbo, ki je kot boginja, a tako hladna, da tudi pubertetnik ne bi »telovadil« ob njeni sliki! Če je vsaj osnova dobra, se danes lahko marsikaj pričara z dobrim fotografom in računalniško obdelavo – saj sami veste, kako nastajajo Playboyeve zajčice! In najbrž je bolje, da nobena od zajčic ne govori – ker če je ženska preveč »zaprte glave«, izginejo vsi fizični atributi.

Playboy: Brigitte Bardot ste imeli priložnost spoznati na poštudijskem izpopolnjevanju v Franciji?

Hladnik: Z nekaj priporočili sem lahko obiskal znane in pomembne filmske studie in v enem od njih sem naletel nanjo, prav ko je ponavljala neki prizor, po katerem je vsakič nerodno padla. Sedel sem tako blizu, da je vsakič zdrsnila v moje naročje, jaz pa se seveda nisem umaknil, in tako sva se spoznala. Ob tem pokaže njeno kratko biografijo s posvetilom in avtogramom ter ponosno pomaha z raztrgano platnico: Tole je pa v navalu ljubosumja naredila moja tedanja deklica, haha!

Playboy: Ko ste izbrali Dušo Počkaj za protagonistko Plesa v dežju, so vam mnogi očitali, da nimate okusa …

Hladnik: Rekli so, da ni ne lepa ne fotogenična, meni pa se je zdela oboje! Veste, režiserji smo zelo posestniški do igralk v svojih filmih in strašno sebični – vsako igralko bi imel le zase. Prav ljubosumen sem bil in zdelo se mi je, kot da se prostituira, ko je sprejela po vlogi v mojem filmu novo pri kakšnem drugem režiserju – vsakič znova me je prizadelo! Dolgo nisem mogel dojeti, da mora delati naprej, da lahko od česa živi. Po končanem snemanju filma bi dal vsako svojo igralko kar v hladilnik ali pa v tisto trugo v mrtvašnici! Tako bi ostala neoskrunjena vse do takrat, ko bi jo potreboval v svojem naslednjem filmu.

Playboy: Torej ste v filmskem svetu izživeli vse tiste moške slabosti, ki bi jih sicer v zasebnem življenju. Poklic kot neke vrste kompenzacija oziroma kanal za sproščanje vsega negativnega – zaradi njega ste bili zasebno »znosnejši«?

Hladnik: Točno to! Na zdravje! (Trčimo z novo rundo viskija, op. p.)

Playboy: Če povlečemo vzporednice med moškimi liki v vaših filmih, je skorajda v vseh moški rahlo erotofobičen, toda fatalističen lomilec ženskih src. Ko ga zveza z neko žensko začne dolgočasiti, naredi izlet v eksotičen seks z drugo. Toda takoj, ko se mu ta preda, postane zanj nezanimiva, po obdobju zmedenosti in samopomilovanja ter nekaj izrazito grobih dialogih z zavrženo žensko pa ponavadi prijadra nazaj v varni pristan …

Hladnik: Ja, moški kot moški … A pri nas je velikokrat znak ljubezni do ženske prav to, da smo do nje grdi in grobi. To je samo naša maska.

Playboy: Prav gotovo se vam je kdaj zdela kakšna ženska usodna in je ne boste nikoli pozabili?

Hladnik: Nemogoče je, da bi vam bila ena nenehno usodna – pride trenutek, ko se vam zazdi, da nima smisla žalovati, da je čas, da se poročite. Sicer pa ne maram usodnih žensk. Ne pustim, da mi katera zlomi srce. Ko sem bil nekoč na eno »usodno« jezen, sem ji pometal vse obleke skozi okno in se potem pred njo poljubljal z drugo punco 23 minut!!! Štopal sem – bil je najdaljši poljub v mojem življenju.

Playboy: Načrti za prihodnost – snujete kakšen nov film?

Hladnik: Veliko imam zamisli, veliko energije in zelo bi si želel posneti kak celovečerec – drznega, odštekanega, zunaj vseh okvirjev in mnogo manj dostojnega, kot so vsi slovenski filmi. A najprej bi eno leto vse noči prenorel po rejvih in lokalih. Spoznati bi namreč moral, česa NE BOM snemal – naprej je namreč treba obvladati filmsko obrt, spoznati vse zakone in pravila, da jih potem lahko kršite.

Nina Orel & Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri