Boris Cavazza

  • 29.05.2007

Pogovor z legendo slovenskega gledališča, filma in televizije o teh zadevah, pa o pomorstvu, dekletih v pristaniščih, boksu in zvezi s 34 let mlajšo Oriano Girotto Cavazza.

(Foto: Bor Dobrin)

5 fotografij v galeriji

Ko se znajdeš z njim za mizo v lokalu, v katerem je Cavazza reden gost, to pa zato, ker je v bližini vrtec najmlajšega sina, imaš pred seboj dve težavi. Prva je, da naš tokratni sogovornik na vseh fotografijah nekam mrko gleda, pa preden spregovori, ne veš, ali bo tak, resen, da ne rečem zajeban, tudi med pogovorom. Ta bojazen k sreči hitro preide.

Boris Cavazza je eden najmanj nadutih, najbolj normalnih in najbolj mladostnih Zemljanov, kar sem jih spoznal. Druga težava je splošnejša, ponavljajoča se pri teh naših intervjujih. Kako zajeti morje s kavno skodelico? Ne gre, ne? To doslej ni uspelo še nikomur, pa ni niti meni. Pa sva tako križarila po njegovem življenju. Malo o leta 2000 ustanovljenem koprskem gledališču, kjer je bil Cavazza kar nekaj časa edini redno zaposleni igralec, pa o predgledališkem življenju v Milanu in na Atlantiku, po katerem je plul kot mlad ladijski strojnik, pa o študiju igralstva ... Tako, na ziher.

A kljub temu je treba z osnovnimi podatki razčistiti v uvodu. Boris Cavazza se je rodil v Milanu italijanskemu očetu in slovenski materi. Pri osmih letih je oče umrl, mati pa ga je poslala k sorodnikom v Solkan, kjer mu kot »italijanskemu« smrkavcu ni bilo ravno prijetno. Pri trinajstih se je vrnil v Milano, delal vse mogoče, v prostem času obiskoval večerno šolo, ker Italijani slovenske osnovne niso priznali, svojo jezo nad vsem tem pa sproščal z boksanjem. Odnehal je, ko ga je neki Siciljanec tako pretepel, da tri dni ni mogel nič dati v usta. S srednjo šolo, pomorsko, je opravil v Piranu, se nato vkrcal na ladjo in preživel naslednja štiri leta bolj ali manj na morju.

Ko se je naveličal umazanije in garaštva, ki spremljajo ta poklic, se je prikazal v Ljubljani, v beli obleki iz Benetk, kjer je nekaj časa okleval med fakultetami, dokler ga ni za študij gledališke igre pregovoril kolega Dare Valič. Že za diplomsko nalogo mu je čestital Stane Sever, sledila so tudi institucionalna priznanja, Prešernova nagrada, Severjeva, Badjurjeva, Župančičeva, Borštnikov prstan in kar je še tega. V svojem gledališkem življenju je precej krožil od Trsta do Ljubljane, dokler ni, vsaj za zdaj, pristal v Kopru.

Igral je v številnih jugoslovanskih filmih in slovenskih televizijskih nadaljevankah, od katerih je ljudem najbolj sedla v srce in v spomin tista prva iz leta 1975, ko se je kot inženir Kerin bojeval za pravice delavcev, železarjev, če se prav spomnim. Kot predavatelj na AGRFT je poučeval dramsko igro in igro pred kamero. Pred kratkim se je poskusil tudi kot glasbenik in izdal svoj prvi CD z enajstimi pesmimi, katerih besedila imajo slovensko neznačilno rep in glavo, pa še zapoje jih razločno, kar je prav tako precejšnja redkost v teh krajih.

Boris Cavazza je slovenski zvezdnik, karkoli že to pomeni. Nekateri ga poznajo kot odličnega gledališkega in filmskega igralca, drugi (druge) kot Sebastijanovega očeta in tretji kot moža precej mlajše Oriane. Vse to drži in vse je po svoje zanimivo, in ker je bil pripravljen o marsičem govoriti brez dlake na jeziku, je tudi intervju lepo berljiv. Žal boste ostali prikrajšani za njegov najzanimivejši del, za igralske vložke, ki si jih je privoščil, ko je oponašal svoje kolege in prijatelje.

Ko ga je tako zaneslo, sva s fotografom pridno obmolknila in občudovala mojstra, ki se je v sekundi prelevil v Zorana Predina, Radeta Šerbedžijo in še nekaj ljudi, ki jih nikoli nisem poznal, sem si jih pa z lahkoto predstavljal. Te igralske ‘miniature’ sem sicer vestno zapisal, ampak to, črke na suhem papirju, seveda niso to. Poslušajte torej moj nasvet. Preberite intervju, potem pa pokličite koprsko gledališče in se pozanimajte, kdaj igra Kralj Ojdip, v katerem nastopa Cavazza v štirih različnih vlogah. To bom namreč sam storil.

Playboy: Govorilo se je, da zapuščate koprsko gledališče?

Cavazza: Ne, ne zapuščam ga. Res je pricurljala ta informacija, ne vem, kako. Res je, da sem razmišljal o tem, ampak sem se potem odločil, da ostanem, ker mislim, da sem tam koristnejši kot v Ljubljani. Tukaj imajo veliko igralcev, naš teater v Kopru se je nekako utekel, ministrstvo za kulturo nam je zdaj pripravljeno bolj pomagati in tudi občina se trudi, da bi gledališče dopolnili vsaj s tremi ljudmi iz tehnike in z dvema, tremi igralci.

Playboy: Ob prihodu v Koper ste rekli, da ste zaradi gledališča nevajenega občinstva morali malo prirediti oziroma znižati nivo ...

Cavazza: Pred dvema, tremi leti so bili dijaški abonmaji grozni. Pomorska šola ... Zdaj imamo pa na sporedu Kralja Ojdipa, ki ni lahek tekst, in so bili začuda mirni, tihi, kar pomeni, da so profesorji opravili neko pripravo. Gimnazijska publika je pa sploh perfektna, spremlja gledališče. Začenja se nabirati neka publika. Ja, dolgo ni bilo teatra in niso bili navajeni. Sam sem nagovarjal ljudi: »Pa daj, pejt pogledat to zadevo.« In so mi govorili: »A veš kaj, nikoli nisem bil v teatru.« Sem zvlekel eno natakarico iz Koloseja, ki stoji nasproti gledališča. »Pejt, Alenka, boš vsaj videla, kako zgleda teater od blizu.« Intelektualcev je v Kopru dovolj, ampak naša ciljna publika je predvsem študentarija.

Playboy: Mnogi menijo, da splošni kulturni nivo te družbe strmo pada. Je gledališče imuno zoper to?

Cavazza: V Kopru se skušamo držati nekega repertoarja, ki dosega neki nivo. Se pa porajajo razna komercialna gledališča. Ena so bolj taka, druga so boljša, nekatera so odlična ... Recimo Špas teater ima odlične predstave. Za ¤ura ne vem, ker – moram priznati – nisem videl niti ene njegove predstave. Saj tudi v Špas teater ne hodim, sem bil samo na nekaj predstavah, ampak premore dobre igralce. Tudi ¤urovo gledališče jih. Pobere tiste, ki so popularni in ki so obenem tudi dobri. S to popularnostjo je pa tako – od danes do jutri, ljudje se te zelo hitro naveličajo.

Playboy: Se strinjate z ugotovitvijo, da nivo, kulturni nivo v najširšem obsegu te besede, na splošno pada?

Cavazza: S to ugotovitvijo se popolnoma strinjam. Od popevk do rumenega tiska, to se je razpršilo v nedogled. Včasih sem prav besen, ko grem na kakšno prireditev in me tam slikajo. Brez veze. Se čutim malo oropanega. Saj se včasih tudi malo nastavim, v teatru, ampak takrat delam reklamo svojemu teatru. Po premieri. Saj je v Italiji isto, tam so še hujši. Ampak tiste paparazze razumem, ker so zelo dobro plačani, tukaj pa ne vem. Koliko pa dobi za eno fotko? Nič. Tam dobi pa milijone, da ujame ne vem koga na pol nagega.

Playboy: Kaj pa mislite o akciji Zorana Predina Globoka grla?

Cavazza: Ravno zadnjič sem se pogovarjal z njim, ko me je poklical, ali pridem na koncert, pa, žal, nisem mogel, ker so bili Orianini starši iz Italije na obisku. Rekel je, da bo akcijo kar opustil: »Ne gre več (oponašajoč Predinovo zateglo štajerščino, op. p.), vsi me jebejo (smeh).« Pa da je premalo tekstopiscev in tistih, ki bi se angažirali v tej smeri. V bistvu si je navlekel enih sovražnikov. »Vztrajaj,« sem mu rekel, »če si že začel.« Ker se mi zdi v bistvu v redu.

Playboy: Je bil to, ponuditi ljudem nekaj z repom in glavo, tudi vaš glavni namen pri izdaji zgoščenke Enajst korakov?

Cavazza: Predvsem to. Teksti niso komercialni, niti slučajno, čeprav lahko postanejo komercialni skozi zajebancijo, ne vem. Nekaj je zajebantskega, nekaj poetičnega, nekaj ekološko-socialno angažiranega, ampak ni pa komercialno. Lahko pa dobi malo večji krog poslušalcev. Zdaj pripravljam že za nov CD tekstov.

Playboy: Od kod pa glasbene ambicije?

Cavazza: Že ko sem igral v Drami, sem pel v Brechtovi Operi za tri groše, in tega Brechta je v tri krasne težko peti, glasovno in interpretacijsko. Blazno težko. Takrat smo imeli glasbene vaje, gospo Strgarjevo, ki nas je učila, in dihanja in postiranja glasu, tako da mi to ni tuje. Nazadnje smo imeli v Kopru tudi en tak muzikal, v katerem sem moral peti. Muzikal mi sicer ni všeč, mi ne leži. Te zgodbice, napol govoriš, napol poješ ... Ne vem, ne privlačijo me. V Zagrebu je ta žanr zelo popularen, ima tradicijo, pri nas pa ne. Skušamo na vse načine, pa ne prodre, zelo malo ljudi zanima. Muzikali zahtevajo veliko dela, in če nimaš denarja, se jih je brez veze lotevati.

V Kopru smo recimo naredili ta muzikalček, ampak je napisan za pet igralcev in pet pevcev, bend, dirigent. Zgodba je pa taka, čudna, otročja, čeprav je recimo Jack Nicholson igral v njej. Jaz sem tam neki prodajalec v cvetličarni in jo hočem že zapreti, ker mi ne gre, potem pa moj vajenec pravi, da ima idejo, da je našel seme neke rože, ki bo šla blazno v prodajo, in sicer seme neke mesojede rože. In skratka, ta roža raste, raste, raste ... Tudi v predstavi smo imeli nekega genialca, ki je izdelal to rožo, ki nas je vse požrla. (smeh)

Playboy: Potemtakem je odločitev za Koper dolgoročnejša?

Cavazza: Ostajam, tudi zato ker grem letos tudi poučevat na univerzo, ker me je Lucija Čok prosila. Dokler se bo dalo. (smeh)

Playboy: »Če bi živel v večji državi, bi se selil še pogosteje,« ste dejali nekoč. So te selitve nujne za igralca?

Cavazza: Zunaj je to itak praksa. Nekaj malega imajo stalnih ansamblov, potem pa pridobijo še free lancerje. Podpišeš pogodbo za eno leto. V Italiji recimo ni tako kot pri nas, ko vlečemo predstavo eno, dve, tri leta. Ne, oni naštudirajo predstavo za štiri mesece. Jaz bi moral predlani v Genovo, pa nisem mogel in mi je žal. Moral bi igrati v predstavi Mati korajža, trajalo bi devetdeset dni, in za te dni bi tudi podpisal pogodbo. Toliko in toliko na dan, sam si moraš plačati hotel in hrano, vožnjo, ampak so pa honorarji zelo dobri in lahko z njimi preživiš vse leto. To predstavo najprej odigrajo v matični hiši, v Genovi, potem pa gredo na turnejo po vsej Italiji, od Sicilije in navzgor, nakar predstava odmre, jo pokopljejo in je ni več. Obstajajo tudi gledališča z rednim, stalnim repertoarjem, ampak so bolj redka.

Playboy: Kam se pa lahko slovenski igralec sploh seli? V Ljubljano, Koper ...

Cavazza: Na Ptuj, mogoče, v Maribor, Celje, Kranj.

Playboy: Ampak na vzhod, v Maribor, vas ni nikoli mikalo?

Cavazza: Ne, ker sem bolj navezan na Ljubljano, čeprav mi gre počasi na živce, ker je postala, vsaj tam, kjer mi stanujemo, na Kongresnem trgu, grozljiva. Zadnjič so se streljali. V Kopru je pa totalni mir, ker je tam pač tako. Ko je razpadla juga, se je zgodilo to, da so ljudje prenehali kontaktirati med seboj. Veliko je Srbov, veliko je Hrvatov, Makedoncev, Bošnjakov takih in drugačnih, Šiptarjev, italijanska manjšina, ki se drži zase. Vsak ima svoj kafič, v katerem se dobivajo. Škoda tega lepega trga. Vsi ti mediteranski trgi so vedno polni. Je kakšna fuzbal tekma, ki jo je treba komentirati ali kaj podobnega, tam je pa mrtvo, mrtvo. Včasih, častna reč, tudi pes ne gre čez, je prazno. Enkrat sva sedela na trgu v Kopru z nekim kolegom in sva stavila, koliko časa bo minilo, preden se bo kdo pojavil.

Playboy: Ko sem že omenil Maribor. Pandur vas je pustil hladnega?

Cavazza: Pandur me je ves čas vlekel, samo mene pa ni vleklo, moram reči. Gledal sem njegove predstave in nekatere so mi bile všeč, druge ne. Sem pa videl, da v njih igralsko nimam kaj dosti početi in nisem šel. Pa mi ni žal.

Playboy: Vi kot igralec ali igralec nasploh?

Cavazza: Jaz kot igralec, pa tudi drugi. Zdaj spet berem, da so tam v Španiji navdušeni. Veš, kako je. Vsak svojega konja hvali, ampak ... Moram pa reči, da je on zelo crkljal te svoje igralce. Jim je dal čisto vse, plačeval čisto vse. Masaže, savne, tenis, gor pa dol, so bili kar privilegirani, vsaj ta glavni. Pa tudi tehniki. On je en tak manipulator, ampak v dobrem smislu.

Playboy: V Kralju Ojdipu, ki je zdaj na sporedu koprskega gledališča, igrate štiri vloge. Je težko?

Cavazza: Tako, ja, najbolj me jebe ženska. (smeh) Pred nekaj leti sem igral v Mali drami v neki komediji skupaj s Polono Vetrih, s katero sva si tudi delila garderobo. (smeh) Predstava je bila totalno razprodana, jaz pa sem po štiridesetih ponovitvah, ko so se klali za karte, odšel k direktorju in mu rekel: »Neke hormonske motnje imam, tega ne morem več početi.« Prav slabo sem se počutil. In to se mi je zdaj spet pojavilo pri tem Ojdipu, ko moram igrati Iokasto.

Malo zoprno mi je, ker je težko najti pravo mero med karikaturo ... Ne veš, ali si na pol travestit ali peder ali kaj. Težko je najti to, da si res ženska. Jaz sem se vloge lotil s svojim glasom. Sem si rekel, da ne bom zdaj nekaj

t, t, t ... Malo sem ga povzdignil. Samo, misli moraš govoriti, zelo koncilno, voditi dialog, brez afektacije, brez koketiranja.

Playboy: Vi ste dvojezični. Bi lahko igrali tudi v Italiji?

Cavazza: Igral sem na Reki v njihovem manjšinskem teatru, Fojevo Sedmo zapoved: Kradi malo manj. Fo je to sicer napisal za svojo ženo in glavna vloga je ženska. Ampak je ta moj prijatelj režiser, ki me je povabil tja, rekel: »Saj je vseen drek, mogoče bi pa to lahko enkrat odigral moški.« Saj ni razlike. Takrat sem poskusil z igranjem v italijanščini in nisem imel težav.

Potem sem hotel poskusiti tudi v Milanu, kjer imam prijatelja, ki ima dve nekomercialni gledališči. Konkretno sva se menila, predstavil me je ansamblu, ampak potem se je pojavila težava. Napisal sem mu pismo: »En problem pa je. Jaz ne morem tja za malo denarja, mislim, navajen sem na neki standard. Milano je pa mesto, ki je drago kot sto hudičev.« Milano, Tokio ... Potem mi je odpisal, da so mu odvzeli neke dotacije, pa da moram vseeno razumeti ... Odgovoril sem mu, da ne bi spal v teatru ali v kakšni luknji, tako da potem iz tega ni bilo nič.

Playboy: Potemtakem tudi položaj gledališčnikov v Italiji ni ravno bleščeč?

Cavazza: Ne ... No ja, tistih, ki so, je. Prav v Genovi, kjer bi moral odigrati tri predstave v Mati korajža, pa nisem mogel, nastopa neka gospa, ki je zelo znana v Italiji tudi na filmu. Maria Angela Melato, stara okrog šestdeset let, je dobila honorar dve milijardi lir, kar je bilo takrat dva milijona mark. So mi jo predstavili. Gospa lepa, fina, pri šestdesetih. Zaradi nje se polni teater. Ljudje rečejo: »Pejmo gledat Mario Angelo Melato.« Ne Brechta.

Playboy: Bi zaigrali v Bjelogrličevi vlogi Srce v breznu, če bi dobili ponudbo?

Cavazza: Ne bi, niti slučajno. Čudim se, da je on pristal. Mogoče človek sploh ne ve, kaj se je tukaj dogajalo. Malo čudno se mi zdi, da sploh ne bi vedel. Konec koncev je ta zgodovina krožila okrog.

Playboy: Čeprav bi vam vloga tipološko ustrezala?

Cavazza: Bljah. Gledal sem samo en delček, pa se mi zdi bolj tako. Sploh ni bilo umetniško. Ta način igre, pretiran ... Italijani so nagnjeni k temu. Edino kadar igrajo komedije, so nekako v redu. Slabo šolo imajo. Patos, porkaduš. Sem gledal tega mojega prijatelja, Cvitkovića, ki zdaj dela v gledališču v Genovi. Igrala sva na Brionih pri Šerbedžiji. On je v Medeji igral Jazona, jaz Kreona. Kako je zablestel v svojem jeziku! V italijanščini se pa matra. Tule not (pokaže na glavo, op. p.) nekaj ne dela. Ta povezava: duša-srce-mozak, ga emocionalno nekako zavira. Če ni tvoje, ni tvoje.

Jaz sem igral v Avstriji eno veliko vlogo, v nadaljevanki o Kugyju, pa ne znam čisto nič nemško. Igral sem Italijana, ki govori nemško, ki se je poročil na Dunaju. Ena taka limonada, ena od njihovih Dallasov. Mesec dni pred snemanjem so mi dali kaseto, ves tekst, potem pa kot papiga. Na snemanju se nisem niti enkrat zmotil, zaradi soigralke, igralke iz Burg teatra, v filmu moje žene, smo pa ne vem kolikokrat ponavljali snemanje. Meni je šlo pa takole: ck. Ampak sem si lahko pomagal tudi s tem, ker je režiser hotel imeti italijansko melodijo.

Playboy: Domnevam, da tudi tujim igralcem v slovenskih vlogah ni ravno prijetno?

Cavazza: Ne, Rade Šerbedžija me je nekoč prosil, ko je nastopal v Sloveniji (naglasi po južnjaško): »Daj, samo po slovensko se ti z mano pogovarjaj.« (smeh) Tukaj je igral v treh, štirih vlogah, ampak ta njegov naglas tako tolče, neverjetno. Iste težave ima z angleščino. Zanimivo je to, da ima posluh, da odlično poje, ampak za jezik pa kot kaže, ne. Je pa neki drug igralec, ki prihaja z Reke, bil je tudi Pandurjev igralec, Badurina, ta se je pa naučil slovensko tako, da ga ne moreš pogruntati.

Playboy: Dodatno ste se izobraževali po metodi ruskega učitelja gledališke igre Stanislavskega, ki je postala popularna med hollywoodskimi zvezdami že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja in ki temelji na čutnem spominu. Kaj to pomeni? Da moraš tisto na odru že prej doživeti v življenju ali kako?

Cavazza: Ta tehnika je tako komplicirana ... Mislim, v bistvu je in ni komplicirana. Včasih si lahko nekdo, ki jo jemlje preveč zares, tako zakomplicira življenje v tem poklicu, da ne vidi ven. Jaz sem jo vedno jemal z rezervo. Je pa res, da pomaga. Pomaga, da postaneš emotiven, kadar potrebuješ neko pristno emocijo, ne zaigrano. Sestavljajo jo vaje, vse je zelo podobno avtogenemu treningu, le da se pri avtogenem treningu ukvarjaš s tem, da se pomiriš, da zaspiš, da se znebiš stresa. Tukaj je pot ista, le da potem spet prikličeš, se obremenjuješ s stvarmi, ki jih potrebuješ. Z emocijami. Stres, ki ga na novo rekreiraš, ampak za to se moraš prej resnično očistiti. Mentalno in fizično.

Blazen strečing in opuščanje, to je ta fizična plat. Potem pa opazovanje. Opazuješ, kaj se dogaja v mišičnih sklopih. itd. Čutnospominsko gre pa takole. Imaginarno se lotiš neke zadeve, recimo kave, jo skušaš začutiti, zavohati, otipati obliko skodelice, vsaj za sekundo. Streniraš se do te mere. Ljudje poznamo samo instrumente s takojšnjim odzivom. Udariš po klavirju. Mol je mol, dur je dur. Tukaj moraš pa iskati mole in dure v sebi.

Playboy: Ampak pomaga pa, če si kdaj prej v življenju držal v roki skodelico kave?

Cavazza: Seveda.

Playboy: Sprašujem zato, ker je bilo pogosto vprašanje, ki so vam ga postavljali, ali je bilo zanimivo predgledališko življenje v pomoč tudi na odrskih deskah ...

Cavazza: Verjetno.

Playboy: In potem ste odgovarjali, da prihaja Marly Streep iz bogate družine, pa je kljub temu odlična igralka.

Cavazza: Ja, iz bogate familije. Ampak mogoče je pa imela druge travme, saj ne veš. (smeh)

Playboy: Lahko pa razumete, da se večini ljudi zdi vaše življenje zanimivejše od njihovih lastnih?

Cavazza: Lahko. Možno. Je pa res, da če imaš veliko izkušenj, jih laže uporabiš za ta poklic.

Playboy: Odraščali ste v Milanu v petdesetih. Kakšno mesto je bilo to?

Cavazza: Meni je ostalo v lepem in v slabem spominu, ker smo tolkli lakoto. Meni je oče umrl, z mamo sva bila sama, sestre so šle po svoje, ampak mesto mi je bilo všeč. Ni bilo smoga. Milano je bil znan po megli. To je bilo enkratno. Si lahko hodil ponoči in je bilo tako romantično. Tako kot Ljubljana včasih, ko je bila tudi vsa zamegljena. Meni je megla vedno dišala, en tak poseben vonj ima. Obenem pa denfa zvok. Hodiš, kot da bi hodil po enem povštru.

Playboy: Je bilo živahno mesto?

Cavazza: Ja, ja, saj je bilo že takrat milijonsko. Kar nekaj časa me je dajala nostalgija po njem. Ampak ko sem se vračal, sem videl, da je postalo umazano, grdo, nič kaj preveč privlačno. Promet je tak, da ne moreš nikamor. Nazadnje sem šel tja z Oriano pred nekaj leti. Stojiš ure in ure, da sploh prideš z enega konca mesta do drugega. Najbolje je vzeti taksi, ker imajo ti prioriteto. Mi smo takrat stanovali na obrobju mesta, ampak ko sem bil nazadnje tam, je to obrobje postalo že center. Divje mesto.

Playboy: Menda sta s prijateljem ponaredila osebni izkaznici, da sta lahko pri petnajstih obiskala javno hišo. Je to res?

Cavazza: Ja, (smeh) ker je bil obisk dovoljen šele z osemnajstimi.

Playboy: In kako je bilo?

Cavazza: Zanimivo. Ne vem, ali si videl kdaj kak tak film. (smeh) Takoj ko si prišel noter, je bila kasa, zelo visoka, blagajničarka je sedela zadaj na stolu, zraven je bil pa cenik. Numerce. Enkrat, dvakrat, trikrat, pol ure, ena ura. In potem si šel noter, kot da bi šel v kino. Najprej je bila ta veža s to kaso, potem so se odprla vrata v ogromen prostor s oblazinjenimi fotelji, okrog in okrog njih pa ogledala. Od tam so peljali vhodi gor v sobe, od koder so hodile in prihajale prostitutke. »Naslednji!« Smešno je to, ker so bile raznorazne. Veliko grdih, in kadar je prišla dol kakšna luštna, so vsi navalili.

Playboy: So imele luštne višjo ceno?

Cavazza: Ne. Iste cene, samo so se vsi zakadili za njimi. Jaz nisem šel, ker sem se tresel kot šiba na vodi. Tam so me tri take stare mrhe vzele v roke, pa na kolena, me šlatale za jajca, razumeš: »No, daj fantek, saj je prvič, saj ni tako hudo.« (smeh) Še tisto osebno izkaznico sem izgubil tam. Bila je od mojega prijatelja, jaz sem samo nalepil svojo sliko čez njegovo. Jasno, da so našli to izkaznico in mu jo poslali domov. In ko je njegov oče dobil izkaznico, je rekel: »Kako je to zdaj, kje sta bila?« Iz kurbišča so mu prinesli izkaznico! (smeh) Kmalu potem je prišel zakon, s katerim so ta kurbišča zaprli. Prej jih je bilo pa ogromno in vsa so bila polna. Saj, zdaj so spet pred tem, da jih odprejo. Tudi sam sem za to, da se odprejo javne hiše. Kurbe imaš pod kontrolo. Zdravniško, pa še davek morajo plačati. Tu pri nas služijo kot sto mater, pa ne plačujejo nobenega davka. Zakaj moram pa jaz plačevati? Naj še one. (smeh)

Playboy: Bordeli so bili tudi pozneje del vašega mornarskega življenja ...

Cavazza: No ja, bil je bordel na Reki, neko opuščeno gledališče, iz katerega, iz parterja, so vrgli ven stole, na odru je bil orkester, v parterju pa mize in kurbe. Plavi Jadran, znano kurbišče, pa Neboder na drugi strani. Ko si prišel, so bile vse tam.

Playboy: Aidsa takrat sicer ni bilo, so bile pa druge bolezni. Vas ni bilo strah?

Cavazza: Jaz nisem nikoli ničesar fasal, k sreči, ampak nek moj kolega pa je pozneje v Indoneziji, in to tako, da dolgo ni vedel, sifilis. Pripluli smo v Ameriko, ko je rekel: »Jebenti, neke ture imam, moram k zdravniku, da jih pogleda, da mi jih poreže. Ne morem sedeti.« Šel je tja, vzeli so mu kri – sifilis v drugem stadiju. Potem smo vsi tekli k zdravniku, vsi, ki smo se zapijali v isti kabini. Jaz sem se celo večkrat bril z njegovim aparatom, ker nisem imel električnega. In smo prišli k doktorju: »Kaj je, fantje?« »Ja, nič, kolega je bil pri vas, pa drugi stadij ...« »Pa kaj ste pedri?« je rekel. »Ne, nismo.« »Ja, potem pa ga nimate, ni šans.« (smeh) Tega kolega sem potem srečal po kakšnih desetih letih in sem ga vprašal, kako je. »Sedem let sem se zdravil, sedem let antibiotikov.« Triperja je bilo tudi kar nekaj. Za njih so poskrbeli kar navtiki, ki so imeli opravljen neki tečajček, da so lahko kaj operirali ali zašili, dajali injekcije. Ko smo bili v pristanišču, si jih po petih, šestih dneh že videl, kako so stali v vrsti pred drugim oficirjem palube – triperaši. (smeh) Cak, injekcija penicilina. Edino, kar sem fasal, je bila malarija v Afriki, bolezni pa ne.

Playboy: So vam jo odpravili?

Cavazza: So, ja. Ravno odpluli smo iz Casablance. Tam so Arabci prodajali pomaranče in spomnim se, da sem rekel: »Grem samo po denar v kabino ...« Potem pa, kot da me je nekdo z macolo po glavi. Doing! Odneslo me je, da sem padel po tleh in da, da, da, da ... Napad. Odnesli so me k zdravniku, rekel je malarija, in so me špikali kakšnih sedem dni, ko smo že pluli po Sredozemlju. Potem sem čakal, ker so rekli, da lahko pride do recidiva, pa k sreči ni. Sem pa cvikal, in ko so me hoteli poslati dol z Unicefom, sem rekel: »Jebenti, ne grem. Če še enkrat fašem, pa ne bo v redu.«

Playboy: Stereotip o prostitutkah pravi, da gre za ponižana, nesrečna, izkoriščana bitja. Vaše izkušnje niso povsem takšne, ne?

Cavazza: Jaz sem hodil z eno. Seka ji je bilo ime. Staknil sem jo v Neboderu in sva se nekako ujela. Jaz sem bil njej všeč, ona meni, bil sem klinc, ne. Rekla je: »Malo počakaj, imam še dva Italijana, moram malo zaslužit, potem pa greva.« Zastonj. Dokler sem bil na Reki, sva kar hodila, kot fant in punca, potem sva si pa dopisovala. Imela je otroka, ki je bil bolan na ledvicah in je morala zaslužiti za operacijo v Švici.

Playboy: Vas ni motilo, da si tako služi kruh?

Cavazza: Ne. Nekatere so pa bile tudi nimfomanke. Bila je tajnica direktorja Splošne plovbe, osebna tajnica, ki je šla med kurbe, ker je bila nimfomanka. Takrat so jo opsovali, ker je imela tudi tak položaj, češ da je kurba, ki da vsakemu, in je rekla: »No, zdaj lahko dam vsakemu, pa še zaslužim.« (smeh)

Playboy: Menda so se pozneje mnoge kurbe poročile, predvsem z Američani?

Cavazza: Ja, saj so bile fejst punce. To niso bili neki gaduri. No, so bili tudi take, ampak v glavnem pa prima punce in mlade. Pa kaj, on jo je tukaj snel, ona je bila vsa vesela, da se je poročila, v Ameriki pa itak nihče ni vedel. Vsaka je rekla: »Jaz, če me kdo poroči, mu bom zvesta do groba. Ne pogledam nobenega moškega več.«

Playboy: Kaj ste pa takrat morali početi kot ladijski strojnik?

Cavazza: Šolanje je trajalo štiri leta, potem matura in nato prvi letnik asistentstva za kadeta. Kot asistent stroja si moral delati vsa najbolj umazana dela, obenem si se pa učil praktično to, kar so ti v šoli predavali. Takrat je bilo še tako, da si moral biti eno leto na pari in eno leto na motorjih. Se pravi, da si potem moral polagati izpite, teoretično in praktično, o parnih mašinah in o motornih. Imaš tri kotle, tri kurišča, šprice na tlak, ki razpršijo nafto in ta potem gori.

Mi smo še imeli ene take petdeset, sedemdeset let stare parne mašine, ki so jih potem prodali v staro železo, ampak para še vedno obstaja, tudi danes, ki poganja turbinske motorje. Kot strojnik si bil vedno umazan in potem, ko smo šli na motorje, je bilo še huje. Ropotalo je kot sto hudičev. Ropota pomožni motor, ropota glavni motor ... Vsakokrat, ko smo prišli v pristanišče, si moral takoj narediti generalno. Zamenjati batne obroče, ki imajo velik premer z ogromnimi maticami, macola dvajsetkilska ... Čisto fizično delo.

Playboy: In to se vse dogaja v podpalubju? Nič pomorske romantike, domnevam?

Cavazza: Ne, to je vse doli, v bistvu pod morjem, in čutiš, kako vse to škriplje. Kljuuuau ... Saj se navadiš, ampak včasih pa res misliš, kaj bi bilo, če bi trup počil. Koliko smo jih srečali, ki se jim je to zgodilo, teh ta novih. Stare barke so bile tako grajene, da je šlo železo prek železa, spojene z zakovicami. To je perfektno držalo. Nove so pa varjene na šiv. In koliko smo jih srečali, da je zadnji del vlekel prednjega, ker se je prelomil.

Plul sem na Beli krajini, čisto novi barki, v Puli smo jo prevzeli, 170 metrov. In smo lahko gledali, kako se sredi morja ck, ck, prepogiba. In potem razmišljaš: »Samo da se ne bi prelomila.« Tako kot pri avtomobilih – malo denarja, malo muzike. Pomorstvo, to je posebno življenje. Zdaj je malo drugače, ker so začeli sindikati pritiskati. Ni več tako dobrega zaslužka, kot je bil včasih, ampak ne smeš pa pluti več kot šest mesecev na leto.

Playboy: Koliko časa ste bili najdlje na morju, od doma?

Cavazza: Eno leto. To je kar dolga, pismo rosno, kot bi bil v vojski. Takrat tudi televizije nismo imeli, radio komaj, kartali smo, dolgčas za znoret.

Playboy: Ne vedno, ne? Bral sem o nekem neurju, ki ste ga preživeli na Atlantiku.

Cavazza: Ja, to je bilo takrat, ko smo dobili depešo Splošne plovbe, da se blazno mudi, da naj gremo 350 milj severneje, če lahko. Izpluli smo v Južni Angliji, ravno zapili smo se z nekimi Švabi, ki bi morali dostaviti veliko jahto v Brazilijo. Sočasno smo odpluli, malo pozneje pa so že pošiljali SOS in potonili na dno morja. Sama mularija. Nas je pa butalo sedem dni sredi Atlantika sem in tja. Samo meni je bilo tisto the best. Tako divja narava, da znoriš. Uf! Ko greš v val kot podmornica.

Playboy: Vas res ni bilo strah?

Cavazza: Ne, jaz sem užival kot prasec. (smeh) Uauuu! Greš noter, in potem ven, ker moraš val sekat. Če greš malo postrani, te obrne. Stari so bili vsi na kolenih: »As ti gospe!« Dalmatinci, taki, ki so že preživeli brodolom in so vedeli, kaj je hudič. Brodolom sredi Atlantika, kdo te bo rešil? In to niso valčki. Pa veter, ki piha 150 na uro. Enega mornarja smo izgubili. Nekam se je zavlekel in tam prečepel vseh sedem dni.

Ko je neurje prenehalo, se je prikazal in tresel kot maček. (smeh) Mi smo ga že odpisali, ko se je morje umirilo, je pa prilezel iz neke luknje. Poleg tega smo morali vseh teh sedem dni delati. Ješ itak nič, ker je vse zalila voda. Neki prepečenec, potem pa kozlaš kot vidra. Vse, kar spiješ, izbruhaš, piti pa moraš, sicer bi dehidriral.

Playboy: Je bilo takrat normalno, da gre mornar študirat?

Cavazza: Vsi moji so šli in so danes vsi direktorji. Samo en še pluje. Šli so na višjo pomorsko ali pa strojno, navtiki pa na pravo. Potem so zasedali položaje v Luki Koper, v Tomosu, v igralnicah. Redki so tisti, ki so ostali v pomorstvu do penzije.

Playboy: Na srednji pomorski šoli še niste razmišljali, da bi kdaj postali igralec?

Cavazza: Ne, kje, čisto slučajno se je zgodilo. V Afriki sem najprej spoznal očeta Lade Zei, poznejše Delove novinarke, ki je bil tam kot predstavnik FAO, pristojen za ribištvo. On me je tam malo vozil okrog, povabil domov, tam sta bili dve hčerki, jaz sem se zaljubil in potem: »Kaj boš čas zgubljal na teh barkah.« Tako se je začelo. Najbolj me je zanimala medicina, ampak so bili diferencialni izpiti tako težki, da ... Potem sem hotel na biologijo, pa so bili tudi diferencialni pretežki.

Izbral sem filozofsko fakulteto, italijanščino in francoščino. Spomnim se prve ure predavanj. Zamudil sem, in ko sem prišel v predavalnico, je tam sedelo tristo žensk. Vse so vstale, ker so mislile, da sem profesor. Imel sem 25 let, ravno iz Benetk sem prišel, v beli obleki. »Ajde, punce, kar, kar ...« sem rekel in sedel v zadnjo vrsto. (smeh) Potem mi je bilo pa tako dolgčas. No, nakar sem spoznal Dareta Valiča, ki me je nagovoril za sprejemne na akademiji za gledališče. »Boš videl,« je rekel, »to ni tako težko. Vsak kreten lahko naredi, če ima talent.« In sem šel in naredil takoj, iz prve.

Playboy: Kaj so pa zahtevali od vas na sprejemnih?

Cavazza: To, kar še danes. Znati moraš dva monologa, dve pesmi in dva prozna teksta. To je to, kar moraš, bla, bla, bla ... odrecitirati. Potem so pa še neke gibalne stvari, posluh, preizkusijo ritem, smisel za improvizacijo. Pripravil sem monolog Martina Lutra in nekaj iz Shakespeara, kar mi je bilo všeč, ker sem gledal film, v katerem je vlogo Marka Antonija odigral Marlon Brando. Prizor, ko govori pred Cezarjevim grobom.

Playboy: Marlon Brando je trdil, da je bil v tem filmu zanič.

Cavazza: Saj je bil res. (smeh) Še v enem filmu je bil podobno slab. V komediji Čajnica v avgustu.

Playboy: Če se ne motim, ste tudi ta študij hoteli pustiti in se vrniti na morje?

Cavazza: Točno, v drugem letniku sem imel krizo in sem hotel nazaj na morje. Licenca za plovbo mi je namreč veljala še deset let. Potem me je pa profesorica pregovorila, naj ostanem še dve leti. Da poklic imam in da grem lahko še zmeraj potem na morje. In sem ostal, stvar me je začela čedalje bolj zanimati in ni mi žal.

Playboy: Prebral sem več vaših izjav o tem, da niste usekani na teater. Da bi lahko počeli tudi kaj drugega.

Cavazza: Lahko bi, ampak težko, ker nič drugega ne znam. (smeh) Lahko bi pa tudi, ne vem, če bi imel denar, bi imel gostilno, pa bi bil big boss, dobro restavracijo ...

Playboy: Kot igralec ste se uveljavili v glavni vlogi v Scapinovih zvijačah, ki ste jih letos režirali ...

Cavazza: In ki so zdaj uspešnica v Drami.

Playboy: Katera predstava je boljša? Tista pred tridesetimi leti ali ta zdaj?

Cavazza: Ne vem. Meni se zdi Jurij Zrnec v vlogi Scapina v redu. Že dolgo nisem videl predstave, bi moral pogledati. V nekaterih stvareh je fenomenalen, boljši od mene. Ko govori v treh, štirih dialektih. Prekmursko sploh ne zna, ampak si je izmislil neko svojo prekmurščino in je blazno smešen. Pa neko gorenjščino, pa ne vem kaj, japonščino. To obvlada, v nulo, to je njegov foh. Jaz sem ga samo moral držati nazaj: »Pazi, to ni stand up theater.« Je pač komedija, ki zahteva tudi neko resnost. Čim bolj si resen, bolj si smešen.

Playboy: Izpisal sem si kritiko predstave iz Dela, ki pravi, da predstava ne premore umetniškosporočilnega naboja, da temelji na situacijski komiki, verbalnih telovadnih vajah in da zato najbrž ne bo antologijska.

Cavazza: Ta, ki je to pisal, ne ve, da ta komad nima nobenega sporočila. (smeh) To komedijo je Moliere napisal, ko je imel finančno krizo, ker mu je zgorel teater z vso mašinerijo in se je preselil v nekega drugega, za katerega si je hotel nabaviti isto mašinerijo, vmes pa je imel zelo malo časa in je napisal tole, da bi zaslužil denar. Snov je pa itak pokradel iz nekih petih, šestih iger. Samo je bil pa tako dober, da je znal to dobro napisati. Sporočilnosti ni nobene. Ne vem, kaj iščejo. Jaz sem bolj zadovoljen s tem, da je teater razprodan. Do zdaj, so mi rekli, ne ostane niti karta. To je pop klasika, popularna klasika.

Playboy: Ali lahko negativna kritika uniči predstavo?

Cavazza: Predstavo naredi publika. Tudi če ni nobene reklame, nobenih plakatov, gre od ust do ust in je opravljeno. Meni so hodili za Scapinove zvijače čestitat ljudje, ki se ukvarjajo s teatrom. »To je prima narejeno,« so rekli. Nekdo pa ... Saj s temi kritiki je itak križ, ker so vsi zafrustrirani propadli umetniki, bi rekel. Nimajo nobene ustvarjalnosti v sebi, so zgolj opazovalci, opazujejo pa tisto, kar hočejo.

V glavnem ti ljudje, ki pišejo o teatru, niso prišli iz teatra. Prihajajo iz onega faksa, filozofskega, iz primerjalne književnosti, in so čisto drugače nadudlani. Ne vedo tega, kako sploh nastaja predstava, kakšne težave so. Isto pri filmu. Genij moraš biti, da napraviš dober film. Nekoč mi je neki hrvaški režiser rekel: »Znaš šta, Cavazza, čak i loš film je teško napravit, a kamoli dobar.« Mi nimamo dobrih kritikov. Zdaj se pojavljajo mlajši, ki so študirali dramaturgijo, se pravi, da izhajajo iz teatra. Ti pišejo bolje, drugo pamet imajo.

Playboy: Kje ima igralec več vajeti v svojih rokah, pri filmu ali v gledališču?

Cavazza: Pri filmu jih sploh nima, nikoli ne veš, kaj bodo zmontirali. Pri teatru jih imaš precej, če delaš z režiserjem, ki ti dovoli kreativnost. Imaš pa take režiserje, ki hočejo točno to, kar imajo v glavi, tudi če tebi to sploh ne leži. Pri taki zadevi se ti lahko zgodi, da narediš zelo slabo vlogo samo zato, ker si vestno sledil režiserju. Enkrat sem se prepustil enemu in sem ga polomil. Zanimalo me je, kaj se bo zgodilo. Čisto kot eksperiment.

Playboy: Kot režiser puščate igralcem dihati?

Cavazza: Puščam, samo potem postanem pa picajzlast. Hočem, da ne igrajo preveč, da ne glumatajo, da, če se le da, odigrajo filmsko, kar je težko. Minimalizem. Pri komediji se tako obrestuje, da ne moreš verjeti. Včasih je treba samo buljiti tja v tri krasne, pa se ljudje že zarežijo. Ljudje so se že izobrazili, da znajo prepoznati dobro in slabo igro. Smešna je situacija kot taka, ta te naredi smešnega.

Playboy: Kako pa to, da ne nastopate več v filmih?

Cavazza: Zgleda, da nisem več zanimiv za film. Film je zelo generacijska zadeva. V Sloveniji so se zadnje čase snemale samo stvari, ki so bile zelo generacijske, ki so se ukvarjale z drogo, s temi stvarmi. Mogoče kaj bo. Dobil sem nekaj ponudb, ki me pa niso preveč zanimale, za vsako ceno se pa na grem kazat.

Playboy: Vas je kdaj zamikalo, da bi nastopili v kakšnem hollywoodskem filmu, tako kot recimo Rade Šerbedžija?

Cavazza: Mah, Hollywood, v kakšnem dobrem evropskem filmu pa ja. Dobro, tam v Hollywoodu je denar ... Pa tudi ga ni toliko. Če si niko i ništa, te odpravijo z 2000 dolarji. Šerbedžija je imel to srečo, da je bil film, v katerem je nastopil, nominiran za tujejezičnega oskarja. Isto se je zgodilo ¤urotu. Ko se to zgodi, se že prikažejo agenti, imaš neke reference. »Igral je v filmu, ki je dobil oskarja.«

Playboy: So hollywoodske zvezde vredne svojega denarja?

Cavazza: Nekateri so odlični igralci. Jack Nicholson, Marlon Brando ... On je bil zame vedno bog. Ta serija, ki je izšla prav iz Strassbergove šole, ki je zasnovana na metodi Stanislavskega. To so vsi odlični igralci, Karl Malden recimo. Ampak zanimivo, Rod Steiger, tudi oskarjevec, je nekoč igral v nekem jugoslovanskem filmu in je bil niko in ništa. Drugi primer, Karl Malden, ki v bistvu je Srb, Miladinović, še zna malo srbsko, je tudi igral v nekem srbskem filmu in so bili Bata Živojinović in drugi skoraj boljši od njega. Kar pomeni, da je pri filmu režija res zelo pomembna. Pa kako te zmontirajo in kako te posnamejo, pod kakšnim kotom. Seveda pa moraš biti tudi dober igralec. In kamera te mora imeti rada. Kar se tega tiče, je Jack Nicholson res fenomen. Saj jih je cela vrsta, tudi mlajših. Brad Pitt mi je všeč, Leonardo di Caprio pa ne preveč. Tak glasek ima ...

Playboy: Hollywood je posnel kar nekaj boksarskih filmov, v katerih kri šprica v velikih količinah. Tudi sami ste nastopili v boksarski vlogi, v hrvaškem filmu Muke po Mateju. Vaši boksarski partnerji so bili profesionalci, pa me zanima, ali ste dvoboje odigrali ali je šlo zares.

Cavazza: Ko smo snemali ta film, sem sedem dni samo boksal. Nisem več vedel, kje imam glavo in kje rep. V ring so mi dajali neke profesionalce, ki so jim sicer rekli: »Dajte ga šparat, ker to je igralec.« Ma, kje me je on šparal! Tako mi je zvenelo v glavi. Osem ur na dan smo snemali, pa vročina 38 stopinj v ladjedelnici.

Playboy: Ali boksar že v ringu čuti bolečine udarcev ali to pride šele pozneje, v slačilnici?

Cavazza: To je zanimivo. Takrat, ko se tepeš, nič ne boli. Čutiš tisti trenutni udarec, tisti dong, ki te odnese, ampak ne čutiš bolečine. Ta se pojavi pozneje. Recimo arkada. Zgleda grozno, boli pa čisto nič. Poči, pa ti prilepijo flajšterček na lastovičji rep, namažejo, da ustavijo krvavenje. Pri tem filmu režiserja Lordana Zafranovića je sodeloval Ivan Prebek, ki je takrat edini naskakoval naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji.

Jaz imam majhne roke, ampak on je imel še manjše, ženskica. Prsni koš pa sto petnajst. Majhen, nabit, neverjetno. Neverjetno, kako to ni klapalo skupaj s tistimi rokicami. In mi je povedal, da je takrat, ko je postal evropski prvak v težki kategoriji med profesionalci, zadnje štiri runde od dvanajstih tolkel z zlomljenima zapestjema. »Sploh nisem čutil,« je rekel.

Playboy: Je to tisto snemanje, ki se je končalo z zlatenico?

Cavazza: Ni bila zlatenica. Pri teh boksarskih dvobojih mi je nekdo z udarci potisnil žolčni kamen nekam gor, v neke kanale. Snemali smo pogreb mojega brata, stojimo pred odprtim grobom, jaz kar naenkrat: »Aaaa, aaa ...« Božidarka Fraj, takrat popularna hrvaška igralka, ki je igrala mojo ženo, me je pogledala: »Pa nemoj se tako uživljavati, to je samo film.« (smeh) Jaz kar naenkrat padem v grob. »Šta je, šta je?« Komaj so me potegnili ven iz groba, vsega zelenega, priletel je en kmet z Biokova, iz neke vukojebine, kjer smo snemali: »Imam ja još neke rakije i neke lijekove iz Njemačke.« Pojedel sem tisto, spil šnops čez in postal čisto trd. Takoj so me z mercedesom odpeljali, najprej v civilno bolnišnico. Zraven mene je ležal nekdo s kesonsko boleznijo, ki je kmalu zatem umrl. In potem slišim sestro, ki je nekoga spraševala zame: »A koga da obavijestimo u slučaju smrti?« Od tam sem potoval v vojno bolnišnico, kjer so mi postavili napačno diagnozo, virusno zlatenico. »Šta ste jeli? Školjke?« Petkrat, šestkrat so me slikali, pa se ni nič videlo.

Dobival sem morfij, od katerega mi je bilo najprej slabo, potem, ko sem legel, sem pa lebdel in je bilo prima. Zdravili so me proti zlatenici, čeprav je predstojnik te bolnišnice rekel: »Ili sam ja toliko star ili blesav, ali znate kako, konzilij ... Ja sam jedini, koji kaže, da vi imate kamenac. To je obstrukcijski ...« K sreči sem imel v Ljubljani dva kolega zdravnika, pokojnega psihiatra Jožeta Lokarja in nevrologa Martina Janka. Nobeden ni bil internist. Po telefonu sem jima prebral izvide in potem sta rekla: »Boris, poberi šila in kopita in prileti v Ljubljano. Tam boš crknil.« Takoj ko sem prišel v Ljubljano, so mi postavili pravilno diagnozo in na mizo.

Playboy: In je bilo v redu?

Cavazza: Dobil sem sepso. Takoj naslednji dan so me rezali na živo, samo nisem nič čutil. S škarjami so zarezali in spustili ven dva litra gnoja. Rane mi niso zašili, ker se je morala zaceliti sama. Potem sem se moral vrniti in posneti film do konca, ker je manjkal še en kos in so me skozi snemali tako, da se ni videla ta grozna brazgotina. Čez nekaj časa sem si šel to brazgotino popravit, da bo bolj estetsko, pa mi je spet počila, in ko sem šel tretjič, mi je predstojnik interne Kovič rekel: »Jebiga, Cavazza, poglej mene.« Vrgel se je na mizo in pof, vrgel vsa čreva iz želodca in si jih spet zatlačil noter. »Jaz si tega ne dam operirat, ker poznam svoje kolege. Sovražijo me.« (smeh)

Playboy: Pred kamero ste igrali tudi goli, seksualne prizore. Je to težko?

Cavazza: Ja, zajebano. Saj tudi v tem boksarskem filmu, Muki po Mateju, je Zafranović to zahteval od mene, da sem nag. In sem tudi bil. Meni sicer ni bilo nič nerodno.

Playboy: Tudi v te prizore se je treba vživeti, ne?

Cavazza: Ma, to ti je ... Zdaj gledamo neke filme, v katerih res kavsajo. Devet orgazmov, ki igra na Viču. Mi smo tisti naš seksualni prizor snemali ves dan. To smo poimenovali jebodrom. (smeh) Kamera se je vrtela okrog naju in me snemala točno v rit, ona spodaj je imela pa probleme, ker režiser ni hotel nobene dekce, nič, na travi. Poletje je bilo, julija. Tam blizu je bilo pa neko mravljišče in njej so začele mravlje lest v špranjo. In ona naša maskerka je moral nonstop s pipsom. Psss, psss ... To je bila tako smešno, da nismo mogli zdržat. Zgledalo je, kot da seksam, jaz sem se pa režal na njej. Pismo rosno. Ampak potem je sin videl ta prizor, star je bil približno deset let. Dobil je hude travme, pa sem začel odbijati takšne vloge.

Dobil sem ponudbo nekih Zagrebčanov, da bi na filmu natepaval Miro Furlan, ampak sem rekel, da ne, ni govora. Sem ga enkrat usral in ga ne mislim več. Sploh pa potem, ko gledaš film, vidiš, da to čisto nič ne pomeni. Ne v teh naših filmih. Zadnjič sem gledal neki film, zelo dober, angleški, pozabil sem naslov. Ona vara moža, taksista, in se daje dol z enim kar tako, samo zaradi seksa. Ampak tam je pravi seks. Ko so to igralko intervjuvali, je na vprašanje, kaj je bilo najlažje, rekla: »Ko sem mu ga morala pofafati.« In mu ga v filmu pofafa. Zdaj prav seksajo.

Playboy: Mnogi hollywoodski igralci so za vlogo pripravljeni pretrpeti marsikaj. Shujšati ali zrediti se za deset, dvajset kilogramov. Vas je kdaj doletelo kaj podobnega?

Cavazza: Ne, mi ni bilo treba nič hujšati, k sreči. Se pa spomnim Roberta de Nira, ki se je moral zrediti za trideset kil za vlogo v filmu Pobesneli bik. Spomnim se tistega posnetka v telefonski kabini, ko mu vamp visi skoraj do kolen. Takle vamp, vampura. Neprepoznaven je. To stran dati mora biti prav muka. Ampak je tudi veliko denarja. On se je pripravljal za vsak film po eno leto. Predpriprave. Eno leto se je učil saksofon, leto dni latinščine, eno leto je hodil k maši. Ampak to so drugi denarji, drug svet. Zato so pa vsi ločeni, en kup otrok imajo, ki so vsi po nekih evropskih šolah, ker so te boljše od njihovih kolidžev in ti otroci vidijo fotra ... V kinu ga vidijo, jebenti.

Playboy: De Niro je hollywoodski zvezdnik, vi ste pa slovenski. Kaj to pomeni?

Cavazza: Pri nas ni zvezd. Jaz sem kvečjemu znanec iz sosednje ulice. (smeh)

Playboy: Ste bogati? Imate jahte, stanovanja ...?

Cavazza: Nič, nimam jahte. Imam staro mazdo in en stanovanjček, osemdeset kvadratov, pa en vikend, ki ga imam že 25 let in sva ga preuredila s pokojno ženo iz 200 let stare bajte. Ampak saj ni mogoče obogateti pri nas s tem. Nikakor, ni šans.

Playboy: Ste pa pridno napolnili tabloide s poroko s 34 let mlajšim dekletom. Vam gredo vprašanja o Oriani in razliki v letih na živce?

Cavazza: Ja, to mi gre pa blazno na živce. »Ja, kako pa zdaj? Kako pa naprej?« Konec koncev si bo ona mogoče že dobila drugega tipa, mogoče že jutri ali pa pojutrišnjem. Ja, živijo, zdravo, kaj češ. Dokler bo fino, bo fino, ko ne bo več fino, pa vsak po svoje in zdravo. Ne vem, zakaj bi si tu zakomplicirali življenje. Njej hormoni bolj delajo kot meni, sigurno. (smeh) Čeprav zdaj prodajo fenomenalne tabletke, boljše od viagre, ta je že pase.

Playboy: Jih uporabljate?

Cavazza: Ja. In tudi pravim mojim, ravno Rifletu sem zadnjič rekel: »Probaj, boš videl, boš začuden, ker boš vprašal: Ej, ti, čigav pa si?« (smeh) Zadnjič sem šel k zdravnici in sva se pogovarjala. Rekel sem ji, da nimam težav, da sem to poskusil iz firbca in videl, da res deluje, boljše kot viagra, da lahko drži skoraj ves dan. Ampak moraš biti vzburjen, jasno, alkohola ne smeš piti zraven. Rekel sem ji tudi, da bi morali spomenik postaviti tistemu, ki je to izumil. »Ja, ja,« je rekla, »jaz sem s tem rešila že take težavne primerke, ki jim je udarilo na psiho.« Pa ne zato, ker bi imeli mlajše žene, ampak zato, ker je prišlo do naveličanosti, do seksualne otopelosti. S tem pa (stiša glas proti nama s fotografom), velikokrat, če vaju zanima. (smeh)

Playboy: Tisto šalo poznate o Oriani in salmoneli?

Cavazza: Ja, star vic. Pa saj nisem edini. Clint Eastwood ima zdaj eno, ki je štirideset let mlajša. Zakaj pa ne? Prvak pri tem je bil pa naš zagrebški igralec Zvonimir Roguza, ki je s stoenim letom prišel v knjigo rekordov kot najstarejši še delujoči igralec. Pri stotih letih je imel predstavo. Ker je bil že totalno gluh, je imel suflerko in se je drl: »Ma, ajde, bog te jebo, ništa ne čujem, kaj si rekla?« On je imel šestdeset let mlajšo. Spomnim se televizijskega intervjuja, ko je sedela tam ona pred kamero z otrokom, pa jo je novinar vprašal. »Pa, kako to njemu, možu, pravite vi?« »Nikad se nisam usudila, ipak je on tako star čovek, uvijek sam ga poštovala.« »Pa vi ste njegova žena?« »Da, ali mi smo na vi.« Potem je vprašal še njega. »Ovo je vaše dijete?« »Nego šta. Znate mladiču, ovo ču vam reči. U mladog čovijeka ima milijarde spermatozoida, a kod mene ih ima nekoliko milijuna. A živi su u božju mater.« (smeh)

Tadej Golob

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri