Andrej Stare

  • 30.08.2007

Pogovor z avtorjem nesmrtnega lapsusa o tekmovanju v hitrostnem drkanju in športnim komentatorjem, ki je zagrizen nasprotnik dopinga, o katerem govori kot o drogiranju, za katerega ni opravičila, ter velikim ljubiteljem nekdanje Olimpije. Hkrati je to tudi pogovor z nekdanjim zdravnikom.

(Foto: Bor Dobrin)

4 fotografije v galeriji

Obstajata dve veliki svetovni skrivnosti. Prva je, ali je bil Lee Harvey Oswald edini, ki je streljal na Kennedyja (če sploh), in druga, ali je Andrej Stare tiste turobne (komunistične) nedelje leta 1984 nalašč prebral novico o tekmovanju v hitrostnem drsanju kot tekmovanje v hitrostnem drkanju ali mu je to pač kar tako izletelo iz ust. Kdor dr. Stareta pozna malo bliže, bi se lahko nagibal k drugi možnosti, zatrdno pa seveda, tako kot se spodobi za legendo, nikoli ne bomo mogli izvedeti.

Slovenski športni navdušenci, najsibo navijači Olimpije ali Jesenic, Maribora, Domžal, Kopra ..., so si enotni v vsaj eni stvari, in sicer da so južni športni komentatorji boljši od teh, ki jih imamo. Ne bi rad tvegal spora s to glasno skupino ljudi, kljub temu pa si drznem zapisati, da sodi Andrej Stare tudi v družbi najboljših iz nekdanje skupne države v sam vrh.

Njegovo komentiranje je suvereno, sproščeno, tekoče (ja, občasno tudi smrkajoče) in najboljše takrat, ko ga kaj razjezi, da za trenutek pozabi na vajeti, na katerih se mora držati kot človek, ki o dogajanju, ki ga spremljamo, ve veliko več, kot sme povedati. Od pomembnih reči do banalnosti, kot je ta, katera slovenska atletinja je v precej kratkem času nanizala 40 spolnih partnerjev vseh nacionalnosti, veroizpovedi in barve kože, pa na katerih tekmovanjih ji je to uspelo.

Te radoživosti dr. Stare sicer ne pripisuje stranskim učinkom dopingiranja, smo pa pogovor vendarle začeli s to temo. Tik preden se je naš intervjuvanec podal na počitnikovanje, so v nekaterih slovenskih časopisih odjeknile njegove besede, s katerimi je ostro napadel tako Čeplakovo, še bolj pa atletskega trenerja Srdjana Djordjeviča. Tako naj bi dejal, da je on del mafije, ki je Čeplakovo oskrbovala z dopingom, in da so itak vsi njegovi varovanci zadrogiranci. Djordjevič je seveda napovedal tožbo.

Andrej Stare se je rodil v Ljubljani pred 52 leti (tudi to gre mnogim na živce, predvsem na Jesenicah), kot smrkavec brcal žogo pri Olimpiji (pa to tudi, če slučajno vedo) in v šestem razredu jokal, ko so zeleni v jugoslovanski ligi doma izgubili s 6 : 0 proti Vojvodini.

Odločil se je za študij medicine, jo pri šestindvajsetih končal in se zaposlil na urgenci Kliničnega centra. Ko je bilo to mogoče, je postal eden prvih zasebnih zdravnikov v Sloveniji in pred kratkim eden redkih, ki je ugotovil, da se mu to ne izplača – in je zaprl štacuno. Honorarno komentira od 28. aprila 1981 oziroma od nogometne tekme Željezničar – Rijeka. Na počitnice se redno odpravlja v Grčijo.

Playboy: Menda že dolga leta počitnikujete v Grčiji?

Stare: Točno. Leta 1982 sem bil prvič na Kreti. To je bil moj prvi grški izlet in moram reči, da sem dobil tako fantastično popotnico, da se bom vračal, dokler bom le sposoben priti tja. No, letos nisem bil na Kreti, ampak na Rodosu, drugič. Sicer pa sem bil na Kreti še dvakrat, bil sem na Zakintosu, Krfu, v Atenah pa kakih 19-krat. Grčija mi je zelo pri srcu. Njihova kultura, odnos do ljudi, prijaznost, glasba, hrana, pijača ... vse. Čisto nič ne bi bilo narobe, če bi bil sam Grk.

Playboy: Na Kreti naj bi si bili pustili rasti nekdaj slovite brke in tam naj bi si jih potem tudi ostrigli?

Stare: Ja, to je bilo leta 1999. Tam smo bili s prijatelji. Imeli smo se fantastično in mi je rekla prijateljeva partnerka: »Veš kaj, Andrej, tile tvoji brki pa niso najbolj ...« Tudi žena mi je že nekajkrat rekla, da bi bil brez brk mogoče bolj 'in'. Pa sem rekel, da moram na stranišče, kjer sem si jih obril. Najprej tega sploh niso opazili. Sem jih pa nosil od vojske, od leta 1982 do leta 1999, se pravi 17 let. Nekoč sem z njimi celo osvojil tretje mesto po izboru revije Antena. Premagala sta me samo Janko Šopar in general Slapar. Imel sem tretje brke v Sloveniji.

Playboy: Na hrvaško obalo ne hodite?

Stare: Ne, jaz na Hrvaško sploh ne hodim. S to Hrvaško sem imel nekaj slabih izkušenj, tako da sem tja, če sem že šel, potoval s sinom, ki dirka s kartingom, da smo zmagali in pobrali kakšen pokal. To njihovo morje, Istra v bližini ... Ne vem, niti ene stvari ni, ki bi mi bila tako zelo všeč. Hrvaška ni moja dežela.

Playboy: Pred vašimi počitnicami nas je presenetila novica o dopingirani Jolandi Čeplak. Za vas to menda ni bilo presenečenje. Kako to?

Stare: Ob aferi Čeplak, ob dopingu v Sloveniji, je treba izpostaviti eno stvar, in sicer odnos Slovencev do dopinga. Mislim, da je ta zgrešen. Danes sem prebiral na spletu različne časopise, v katerih pišejo o raznoraznih variantah: da je laboratorij slab, da so se zmotili, da hočejo tega opehariti, ujeti in tako naprej.

Moje mnenje je drugačno. Mednarodne federacije – Mednarodna atletska zveza, Mednarodna kolesarska zveza, Mednarodna gimnastična zveza ... – in mednarodni forumi z Mednarodnim olimpijskim komitejem (MOK) želijo šport očistiti dopinga in pri tem so neizprosni. V to so vložili ogromna sredstva, predvsem pri MOK, za katerega sem delal 12 let in še vedno delam. Imel sem tudi priložnost govoriti z dr. Hoffmanom, ki je bil vodja protidopinške komisije in ki je rekel: »Vse bomo naredili, da doping izkoreninimo.« Kdor to podpira ali pa jemlje nekako družinsko: »Joj, ti ubožček!«, dela slabo uslugo boju proti temu. Vedeti moramo, da so danes športniki profesionalci, da od tega živijo. To je pač njihova ekonomija.

V tej druščini športnikov si seveda za svoje rezultate nagrajen. Lepe denarce dobivaš na tekmovanjih in od marketinga, in če prideš z dopingom, z nedovoljenimi sredstvi in postopki, do nekega denarja, seveda s tem druge opehariš. Tisti, ki prevara tekmece z dopingom, jim vzame tudi sponzorje in denar. Tako je treba gledati na to, ne pa da jokamo: »Ja, pa saj tale Francka pa tale Jože pa tega nista jemala, saj sta moralna ...«, pa ne vem, kaj še vse. To so stvari, ki po moje seveda niso ustrezne.

Playboy: Ampak nekateri bodo rekli, da itak vsi vrhunski športniki jemljejo doping.

Stare: Če vsi jemljejo, je treba vse kaznovati. Juan Antonio Samaranch in Primo Nebiolo, prvi je bil predsednik MOK, drugi predsednik Mednarodne atletske federacije, sta samo v eni stvari našla skupno točko. Sicer se nista marala. Zaradi denarja, vpliva in tako dalje. To je bil doping, ki sta ga sklenila izkoreniniti.

Strinjala sta se, da se restriktivno lotijo preprečevanja uporabe dopinga. Ker če bi dopustili 'open season' in bi rekli: »Naj vsi žrejo, kar hočejo. Imeli bomo rezultate in čao!«, bi s tem podrli sistem medicinske etike in deontologije. To so namreč substance in postopki, ki so zdravju zelo škodljivi. Znani so primeri iz nekdanje NDR, kjer so športnice, ki so osvojile ne vem koliko medalj, rojevale mrtve, pohabljene ali gluhe otroke, kjer so moški neplodni in kjer so nekdanji športniki doživljali psihoze.

Tudi v nekdanji Jugoslaviji, ki se je tudi dotikala Slovenije, obstajajo primeri – nočem govoriti o imenih –, da so ljudje, ki so se drogirali s steroidi, končali v psihiatričnih klinikah zaradi razpada celotnega sistema. In ko vidiš pohabljene otroke, psihiatrične bolnike, pa če gre samo za en ali dva primera, moraš to preprečiti. Mislim, da je to moralno, etično in deontološko. V Sloveniji pogrešam gnus do tega. Pri vsakem primeru – pa če začnem pri primeru Bilač in grem do primera Nose – smo ves čas govorili nekako tako: »Ubožček, pa saj najbrž ni nič vzel, pa saj so se najbrž oni zmotili ...«

Playboy: Ali niso Nosetu prav zdravniki 'pomagali', da je prišel do testosterona v obliki zdravila?

Stare: Testosteron je moški spolni hormon. Ne poznam Noseta, lahko rečem, da spremljam njegove rezultate in da sem sam pri sebi navijal zanj na dirki Po Sloveniji. Seveda je pa testosteron substanca, ki je ne smeš jemati, če hočeš tekmovati v kolesarstvu. Če je to v obliki zdravila, ga ne smeš jemati ali pa mora biti za to opravljena širša strokovna analiza, ki to dopušča.

Slovenski zdravniki, ki se ukvarjajo s tem, se pravi dr. Osredkar, ki pri Olimpijskem komiteju Slovenije vodi protidopinško komisijo, bi morali po neki proceduri sprožiti tudi postopek pri UCI, Mednarodni kolesarski zvezi, tega pa ni bilo. In ta tega seveda nikdar ne bi dovolila. Da bi pač nekdo jemal testosteron. Jaz ti kot zdravnik lahko povem veliko variant, zakaj bi kdo vzel testosteron, ampak to pač ni dovoljeno.

Primer Armstronga. Armstrong je bil pri dvajsetih letih svetovni prvak, nakar je izginil. Ko se je spet pojavil, so Američani povedali, da je imel raka na testisih, da so mu en testis amputirali in da mora zaradi tega dobivati nekatera zdravila. In mu je z vednostjo UCI nekako uspelo doseči, da je bil pod specialnim tretmajem.

Playboy: Francozi so odkrito govorili o tem, da je bil zaradi tega v privilegiranem položaju. Kaj pravite?

Stare: Dopuščam možnost, da to drži. Čeprav človeka ne poznam, ne poznam njegovih izvidov. Ampak če nekdo jemlje neke hormone, steroide, substance, ki pospešujejo rast moškosti, se pravi mišične mase, vztrajnosti, vzdržljivosti, eksplozivnosti, potem to seveda ni v skladu s pravili, s tistim, s čimer se vsi strinjamo. Načeloma se vsi strinjamo, da doping ne sodi v šport, po drugi strani smo pa farizeji. Mnogi so se zlizali na proceduralnih napakah pri odkrivanju dopinga. Ampak so snovi, ki jih v telo lahko vneseš samo z injekcijo.

Playboy: EPO je ena od teh?

Stare: EPO je ena od teh. Lahko jo daš v obliki injekcije pod kožo ali pa v žilo.

Playboy: Zakaj vas torej pri Čeplakovi ni presenetilo, da so jo ujeli?

Stare: No, v Parizu leta 2003, na svetovnem prvenstvu, je prišlo do zanimive in zapletene situacije, in že tam sem med prijatelji, novinarji, omenil, da mogoče ni kaj v redu s tem. Da na 800 metrov ne more teči, ker je poškodovana, čez tri dni pa lahko nastopi na 1500.

Tisto noč, ko so to objavili, sva z radijskim kolegom Ličofom v hotelsko sobo prejela kakih 70 klicev ljudi, ki me niso klicali nikoli prej in nikoli kasneje. Prepričevali so naju o nekih stvareh, ki so bile na meji dobrega okusa. Ne bi govoril o imenih. Tisti od njih, ki bodo prebrali ta intervju, se bodo našli notri in verjetno jih bo sram. Rezultati Jolande Čeplak so fantastični, njena kariera pa je zelo zanimiva.

Od mladinskega evropskega prvenstva na Madžarskem, ko je bila tretja na 1500 metrov, pa do tistih znamenitih Aten 1997, ko je pokojni radijski reporter Franci Pavšer dejal (oponašajoč legendarnega radijskega komentatorja): »In Jolanda Čeplak se je privlekla skozi cilj kot moj pes, ki se je gonil deset dni po okoliških kmetijah.« Tekla je namreč dve minuti, deset sekund in še nekaj.

Potem se je 2001. pojavila kot ptič feniks v Barceloni na evropskem dvoranskem prvenstvu, se uvrstila v finale, naslednje leto postavila svetovni rekord, potem pa spet poniknila, bila poškodovana, imela menstrualne težave ..., se pojavila na kakšnih tekmah, dosegala rezultate ... Ampak meni je žal, da je padla na testu za doping.

Playboy: Ne dopuščate možnosti, da bi šlo za napako?

Stare: EPO oziroma eritropoetin je substanca, ki jo organizem proizvaja in je osnova za vzrast eritrocitov oziroma rdečih krvničk. Več rdečih krvničk pomeni več kisika, več kisika večjo moč. Danes lahko protidopinška kontrola oziroma biokemični laboratoriji, v katerih so zaposleni vrhunski strokovnjaki, povejo, ali je ta eritropoetin proizvedlo tvoje telo ali pa si ga umetno vnesel. In če si ga vnesel umetno, si pozitiven. Lahko se poskušaš zlizati s proceduro, kot so se nekoč Trine Hattestadt, Bilač, Javornikova, Jegorova ... Teh primerov je bilo kar nekaj.

Playboy: Ob primeru Čeplak ste zelo ostro napadli Djordjeviča in ga okrivili drogiranja svojih varovancev. Napovedal naj bi tožbo?

Stare: No, jaz Djordjeviča nisem nikoli napadel. Izjava, ki se je pojavila v medijih, ni bila moja. Jaz sem bil takrat v tujini. Če hoče Djordjevič to tožbo najavljati, jo lahko, to je pravica vsakogar. Ampak jaz nisem nikoli javno izjavil česa podobnega, prav tako nisem česa takšnega avtoriziral ali napisal članka o tem. To izjavo sem tudi demantiral v vseh časnikih, ki so jo objavili. Napadati Djordjeviča sploh ni moj namen. Vemo pa, da v slovenskem športu obstajajo stvari, ki tukaj niso prepovedane, v svetovnem športu pa so.

Djordjeviča poznam, ker je hodil en letnik pred menoj na isto gimnazijo. Vem, da je kar uspešen atletski trener, da pa je bilo veliko njegovih varovancev ujetih. Tak primer, ki je bil zame najbolj sramoten, je bil primer dveh mladih deklet na državnem prvenstvu, Barbare Berden, skakalke v višino, in Nine Pugelj, ki mislim, da je tekla na 200 metrov, in ki sicer ni bila njegova atletinja. Bili sta zadrogirani, ko je komisija Mednarodne atletske zveze nenapovedano prišla na državno posamično prvenstvo. Vzeli so štiri ali šest vzorcev, od katerih sta bila dva pozitivna. To je sramota za Slovenijo.

Vedno govorimo, kako je Slovenija majhna. S tem se jaz nikoli nisem strinjal, ker imamo toliko dobrih športnikov in toliko medalj, imamo pa malo ljudi. In ko na to majhno število ljudi apliciraš dopinške primere, vidiš, da smo glede dopinga v svetovnem vrhu. Ampak jaz z Djordjevičem nikoli nisem imel konfliktov, tako da njegove izjave o sebi štejem kot nekaj takšnega, kar me ne vleče v nobeno jezo ali aroganco. Pa naj pove.

Nisem človek, ki bi tekal na sodišča. To nima nobenega smisla. Sediva pri kozarcu radenske pa se pogovoriva. Jaz sem za to, da se bojujemo proti dopingu, da se bojuje celotna skupnost, vsi, se pravi od športnih funkcionarjev do tistih, ki imamo radi šport. Mislim, da je to škodljivo in zavržno dejanje.

Playboy: Bili ste osebni zdravnik Brigite Bukovec. Je bila ona čista?

Stare: Ja, ona je bila čista. V enem samem primeru, ko je imela težave s križem, sem ji dal tri injekcije, da so bolečine popustile. Takrat je tekla na mitingu v Birminghamu in sem ji to tudi zapisal v zdravniško spričevalo, v angleščini, v katero sem zapisal, kaj, kdaj in zakaj sem ji to apliciral.

S tem zdravniškim spričevalom pride atlet do prireditelja, ki lahko njegov nastop odkloni ali ga pa sprejme. Šlo je za diklofonak in deksametazon, ki delujeta protivnetno in sta proti bolečinam v križu. V svoji ambulanti sem skrbel še za veliko drugih vrhunskih športnikov, veliko nogometašev, za Alenko Bikar, v Sydneyju na olimpijskih igrah sem pomagal Brigiti Langerholc, članu naše sprinterske štafete sem dal blokado v koleno ... Ampak to so bile stvari, ki so bile vedno dokumentirane.

Playboy: Poročeni ste z nekdanjo atletinjo, državno rekorderko na 400 metrov. Je ona tekla na špagete?

Stare: (smeh) Moja žena je nehala teči leta 1988 na balkanskih igrah v Carigradu. Šestnajstkrat je bila državna prvakinja v teku na 400 metrov, na 200 metrov in v štafetah. Takrat je bila ta stroka v povojih. Tudi njeni rezultati pričajo o tem, da ni jemala dopinga. 53,88 na 400 metrov ni plod nekih pomagal. Takrat so športniki živeli drugače. Spomnim se tiste generacije, katere nosilec je bil Sašo Apostolovski, pa Aleš Kolar, Andreja Bačnik, Nataša Seliškar, tudi moja žena Karin Paškulin, Katarina Stare ... To so bili atleti, ki so drugače uživali v športu.

S svojimi rezultati niso nikdar prišli v mednarodno špico, tako da bi lahko služili denar. Sašo Apostolovski je sicer na univerzijadi leta 1987 v Zagrebu zasedel drugo mesto. To je bil fantastičen dogodek, ki sem ga tudi prenašal. To je bilo takrat, kot da bi danes neki fant iz Brežic skočil ob palici šest metrov petnajst. Majčkeno mu je manjkalo do zlate medalje, je pa na eni tekmi premagal tri svetovne rekorderje. Danes je Sašo Apostolovski podjetnik, fantastičen človek, za katerega vem, da razen tega, da je po tekmi spil eno pivo z Alešem Kolarjem, ni jemal nobenih dodatnih nedovoljenih substanc.

Playboy: Letos sem opravil intervju z Markom Miličem, ki je dejal, da je njegova mama prenehala tekmovati, ko so od nje zahtevali, da si »pusti rasti brke«, jasno namigujoč na to, da so hoteli, da se dopingira.

Stare: Ja, Metka Papler je bila slovenska rekorderka v metu diska. Dobro jo poznam, zdaj je atletska sodnica, bila pa je fantastična tekmovalka. Je bil pa njegov oče drugačen. Leta 1980, ko je bila olimpiada v Moskvi, je imela Jugoslavija štiri metalce krogle, Saračevića, Lazarevića, Milića in Ivančića. Na Kopaoniku so jih testirali in v Moskvo pustili samo Milića, ker so bili vsi drugi zadrogirani, ker so imeli neke bolgarske trenerje dvigovalcev uteži. Milić je imel takrat najboljši rezultat v kvalifikacijah, v finalu je vrgel 19,88, nato pa petkrat prestopil, tako da ni bilo treba iti na dopinško kontrolo. Bi pa takrat moral zmagati.

Imam krasno sliko z njim iz Züricha s slovitega mitinga. Ne vem, ali je bil Marko takrat že na svetu ali ne. Jugoslovanski kuglaši so bili takrat simbol dopinga. Zlatan Saračević iz Bosne je bil tudi državni prvak v dviganju uteži. Gledal je vate, pa je šel kar skozi. Lazarević je bil šef intervencijske policije v Beogradu in tudi čisto 'kresnjen'. Od steroidov je bil povsem zmešan. Visok je bil meter in 95 centimetrov, tehtal je 130 kilogramov in je kroglo vrgel 20 metrov in pol. Štirje jugoslovanski kuglaši so bili takrat v svetovnem vrhu. In Milić bi moral na tisti olimpijadi zmagati, če ga ne bi v zadnjem trenutku opozorili, naj raje ne tvega.

Playboy: Lahko Matic Osovnikar preteče 100 metrov pod desetimi sekundami?

Stare: Če bi Matic Osovnikar tekel 9,99 na 100 metrov, bi postal belski svetovni rekorder. Poljak Voronin je tekel 10,00 in je tako za zdaj najhitrejši. Mislim, da lahko. Matic Osovnikar je izjemen športnik. Poznam njegovo mamo, s katero sva skupaj študirala. Večkrat smo se srečali na velikih tekmovanjih. Ima izjemno podporo družine, je zelo pameten fant, tudi z univerzitetno izobrazbo. Upam, da se ne bo zaplezal z dopingom. Ko se bo njemu vse seštelo, mislim, da bo tekel pod desetimi sekundami.

Ni tako daleč od tega. Potrebuje dobro konkurenco, prave razmere ... Take razmere, kot so bile na svetovnem prvenstvu v Tokiu leta 1991. Tega se spomnim, to je bilo nekaj neverjetnega. Na nekem starem stadionu z imenom Sanagaja na ravni morja tik pred nevihto. Vlaga je bila recimo 99,9 odstotka in takrat je Carl Lewis zmagal s svetovnim rekordom, v skoku v daljino je padel svetovni rekord ... To so optimalne razmere.

Takrat je nekako padel projekt, da moraš svetovne rekorde dosegati na 3000 metrih v Ciudadu de Mexicu. Vlaga in vročina očitno pomagata. Za nas je bilo nemogoče, za športnike pa dobro. Letos v Osaki – ta intervju bo sicer objavljen po njej – bi se to lahko ponovilo. Tam je vreme pogosto zatohlo in tam bi Osovnikar lahko tekel blizu 10,00.

Playboy: Ali zaradi dopinških afer manj radi prenašate tekmovanja v atletiki?

Stare: Ne, sploh ne. Doping je pač sestavni del atletike. Atletiko imam rad in po 30 letih, odkar opravljam ta posel, lahko že kar predvidevam, kje je kaj narobe, tako da moram reči, da sem izjemno motiviran. Ta šport imam rad, ne maram pa 'šmuglerošev' oziroma barab, športnih kriminalcev, ki se ukvarjajo s tem. Ki športnikom dajejo te substance in jih skušajo z lažnivo sposobnostjo pripeljati na vrh.

Playboy: Nekje sem prebral, da je edini napredek dopinga pravzaprav ta, da šport­nice niso več možače, temveč nimfomanke. Je to vaša izjava?

Stare: Ne, tega nisem jaz rekel. Ampak če pogledamo današnje športnice in jih primerjamo s tistimi izpred 25 let, bomo opazili izjemne spremembe. Recimo atletinja, kot je bila Jarmila Kratochvilova. Lani sem jo srečal in se z njo pogovarjal. Danes je ona ena taka krhka dama ...

Playboy: Krhka?

Stare: Krhka, suha, zgarana, stara zgleda tam okrog 65 ali 70 let, pa čeprav je mlajša od mene, nekoč je bila pa kot diskopulos. Tako obraz kot telo je imela kot moški. Njen svetovni rekord na 800 metrov, 1.53,28, je še danes nedosegljiv. Vse tekmovalke, ki so ga poskusile izboljšati, Nadežda Olizarenko, Ana Fidelia Quirot, Mutola, navsezadnje tudi Čeplakova, ne pridejo niti blizu. Ko je Kratochvilova nehala goltati te substance, se je posušila. Kakšno je njeno notranje stanje, ne vem. Kaj je uničila s steroidi, ne vem. Ampak ona je danes starka.

Playboy: Zanima me drugi del te trditve. Je res, da so vrhunske športnice živahnejše kot običajne ženske?

Stare: Takole bom povedal. Vem zgolj iz pripovedovanj. Slišal sem, da so nekatere šport­nice zelo zelo nimfomansko razpoložene, nekatere pa so izjemno zavrte. Tega si ne bi upal povezovati z dopingom. Vsebnost steroidov oziroma moških spolnih hormonov bi morala nekako zavirati slo po spolnosti. Vem pa, slišal sem, da so bile nekatere atletinje izrazito spolno aktivne in nimfomansko razpoložene. Baje tudi v Sloveniji niso bile izjeme. (smeh)

Playboy: Prej sva omenjala veselje do komentiranja, ki ga zaradi dopinga ni nič manj. Kaj pa zaradi 'kilometrine'? Se vam po skoraj treh desetletjih še ljubi?

Stare: Gre za nekakšno ondulacijo, valovanje. Danes sem v fazi, ko imam spet izrazito voljo, željo po komentiranju in v tem uživam. Mogoče na to gledam drugače kot takrat, ko sem bil še smrkavec. Lahko rečem, da mi ne povzroča nobenih težav, ne fizično ne psihično, si pa želim nekaterih projektov bolj kot drugih. Nekatere stvari jemljem bolj kot obrtno delovanje, druge jemljem kot svoj užitek. Sem sodita atletika in hokej. In ta užitek, to veselje in sproščenost skušam povezati z znanjem, stroko in situacijo.

Playboy: Vas je bilo kdaj strah komentiranja, ste imeli tremo?

Stare: Pravzaprav ne. Komentiranje sem vedno jemal suvereno. So pa bile tudi stvari, projekti oziroma prenosi, ki so mi manj ustrezali. Zame je izrazit užitek prenašati atletski miting v Zürichu, ki sem ga prenašal 25-krat zapored in ga bom letos spet. Zürich, svetovno prvenstvo v atletiki ... take stvari so izziv, ki mi da moč, da lahko združim vse tisto, kar imam akumulirano v sebi. Za kar morda niti ne vem, da sem spravil v neke predalčke. In da potem to podam ljudem. Ko sam sebe potem poslušam – poslušam se, če je na sporedu posnetek – vidim, kje sem užival, kje sem kaj dodal ... To je nekaj več v prenašanju.

Playboy: V nekem intervjuju z vami sem prebral, da niste nikoli verjeli, da bi vam lahko uspelo v komentatorstvu.

Stare: Mogoče, ampak jaz tega nikoli nisem rekel. Na televizijo sem prišel v situaciji, ki je bila precej drugačna od današnje. Takrat je bila tam zacementirana struktura ljudi, ki so bili moji učitelji, in da sem se prebil skozi filter te zacementiranosti, te ortodok­snosti, je bil zame največji uspeh. Takrat se ni mogel na televiziji pojaviti prav vsakdo. Danes imamo na televiziji vsak dan nove obraze, kar je pravzaprav dobro, ne? Konec sedemdesetih, na začetku osemdesetih pa je bila stvar precej drugačna.

Playboy: Kako ste pravzaprav sploh prišli na televizijo?

Stare: Tja sem prišel 16. junija 1979. Moj bivši svak Boris in Ivo Milovanovič sta se pri gospodu Mikliču v PEN klubu dogovorila, da pridem. In sem prišel, začel delati kot edini mlajši dežurni. Vsa stvar je bila precejšnja improvizacija. Uspelo se mi je vsiliti v to druščino, predvsem zato, ker sem o športu veliko vedel. Bil sem avtoritativen in se nisem hotel takoj ukloniti, ko me je hotel kdo utišati. Na olimpijskih igrah v Lake Placidu leta 1980, ki smo jih delali iz Ljubljane – to je bilo ravno takrat, ko je umiral Tito –, sem se dokazal z mnogimi sposobnostmi in znanji, dobil veliko pristašev med izkušenimi, kot so bili Marko Rožman, Mito Trefalt, Tugo Klasinc, Franjo Mavrič, in tudi med mlajšimi ter začel počasi delati pri vedno odgovornejših projektih.

V prenose me je vključil Ivo Milovanovič, ki je bil takrat urednik in sva vseskozi ostala tesno povezana. Verjel je vame in mislim, da je lahko danes ponosen na to, da me je nekako ustvaril. Zadnjim nekaj urednikom sem vedno polagal na srce, naj dajo priložnost mladim, ker gre lahko zgodba samo tako naprej. Mi, ta stari – danes sem najstarejši po stažu v športnem programu –, bomo prej ali slej rekli, da smo že nekako pri koncu, pa čeprav sam zase mislim, da še nekaj let ne bom. Namenoma sem ob podpori urednika Marjana Laha organiziral skupino mladih fantov in tudi punc, ki jim pomagam kot nekakšen mentor, koordinator, svetovalec.

In danes ti fantje in punce dobro delajo. To so Peter Kavčič, Aleš Potočnik, Zoran Radisavljevič, Polona Bertoncelj, Sara Oblak in tako naprej. Včasih je bilo treba svoje položaje držati, danes pa je treba biti širok. V osemdesetih letih je bil privilegij, če si lahko odšel v tujino. Takrat je bilo treba plačati depozit in oditi v Ameriko je bilo drugače kot danes. In ko enkrat preskočiš to bariero majhnosti in zaplankanosti, je veliko laže. Danes jemljem športno reporterstvo veliko bolj odprto in sproščeno kot včasih.

Playboy: Omenili ste potovanja, ki so sestavni del tega posla. Kje je bilo najbolj smešno?

Stare: Smešno?

Playboy: Ja, rad bi slišal kakšno zabavno anekdoto.

Stare: Najbolj smešno je bilo, ko sem prišel na prvi prenos mednarodne nogometne tekme v Kopenhagen leta 1981. To je bil prvi projekt, prvo potovanje v tujino. Za to sem živel dva meseca. In pridem v tisti Kopenhagen, deževen, zoprn. Tekma Danska – Jugoslavija. No, in radijski kolega Mirko Strehovec je malček nešportno živel, pa se mi sredi prenosa oglasi v slušalkah moj pokojni dobri prijatelj Franci Pavšer in reče: »Plejboj, poslušaj! Mirko ne more več. Boš tudi ti za nas. Malo več govori. Tudi Milovanovič je tu pri nas. Ivo, kar tiho bodi, ti pa kar govori, kajti valovi Radia Ljubljana so zate odprti.« Jaz sem se takrat od srca nasmejal.

Isto se mi je zgodilo čez nekaj let na tekmi Škotska – Jugoslavija v Glasgowu. Večer pred njo smo preživeli v kantini, kjer smo igrali biljard in kjer mi je uspelo celo nekoga premagati. Na tem večeru je radijski kolega izgubil glas. Drugo jutro je bil na mojih vratih in me šepetaje prosil, naj govorim s Franekom Trefaltom, ki je bil takrat urednik radijskega športa. Razložil sem mu zadevo: »Joj,« je rekel, »veš, tu je pač taka klima, visoka vlaga in se zgodi,« sem nakladal. Takrat sem tudi delal za radio. Sem pa potem tudi leto in pol prenašal Olimpijine nogometne tekme, ko je Mirko Strehovec zbolel. Uvedel in naučil obrti sem tudi pokojnega novinarskega kolega Aleša Varogo. Prvi prenos sva opravila skupaj, v Beogradu med Olimpijo in Radom.

Playboy: Slovenska športna javnost je zelo kritična do domačih komentatorjev in vam ves čas daje pod nos jugoslovanske legende. Je po vašem mnenju kritika upravičena ali ne?

Stare: Moje mnenje je naslednje. Mogoče se vam bo zdelo čudno, ampak naša cena je v tujini višja kot doma. Slovenci smo izrazito kritičen narod. Hiperkritični so bili do komentiranja alpskega smučanja v tistih sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je bilo alpsko smučanje edina opozicija srbskemu nogometu in srbijanstvu, in ker so po radiu delali drugače kot po televiziji, se je začelo, da je radio boljši kot televizija, da smo mi holivudarji in podobno.

Imam prijatelja z Norveške, ki mu je ime Arne Shaije. Star je 60 let, dela na norveški televiziji in je na Norveškem bog. Ima svoj fan club, o njem poje 19 ali 21 pesmi, ljudje prihajajo v majicah z njegovim imenom in podobo na skoke v Vikersund. Ko sem enkrat v prenosu izjavil, ko so pokazali ta fun club: »Vidite, vi nas pljuvate, delamo isto ...«, so na forumu ustanovili fan club Andreja Stareta, ki je čisto simpatična stvar in bi rad te ljudi enkrat povabil na pijačo. Mi imamo dobre komentatorje, sposobni smo nekaj dati od sebe, sposobni smo napisati knjigo, sposobni smo biti tvorni in pomagati pri organizaciji informacijskega sistema olimpijskih iger.

Slovenci smo najbolj pripomogli, da je danes informacijski sistem olimpijskih iger takšen, kot je, vrhunski. Beno Hvala, Marjan Lah, moja malenkost ... V tujini smo sigurno bolj cenjeni kot doma. Slovenci pa se doma ne maramo najbolj. V družini še gre, že pri sosedih pa ne več. »Ejga, kvauš ti govoru!«

Playboy: Rivalstvo med Ljubljano in provinco še obstaja?

Stare: Obstaja, seveda, predvsem v športu. Vsako rivalstvo je v bistvu dobro, pač v neki smeri. V športu je tako, da je bila najprej v nogometu Olimpija proti Mariboru, zdaj pa Olimpije ni več in Maribor nima opozicije. V hokeju Olimpija – Jesenice, vse drugo je malo izsiljeno. V vaterpolu recimo ali pa v varpi, da se dajeta Murska Sobota in Črenšovci. Nogomet in hokej pa sta bila nekoč v Sloveniji izrazito polarizirana. A si ta rdeč ali ta zelen.

Playboy: Na Jesenice že greste?

Stare: Grem, brez problema.

Playboy: So bili pa časi, ko niste smeli?

Stare: Ne, nisem smel, sam nisem hotel. Enkrat so mi razbili avto. Neki nekdanji hokejist Jesenic mi je s steklenico piva razbil šipo, in ko sem dežurnemu policistu na parkirišču to prijavil, je rekel, da ni nič videl, nakar sem moral ukrepati. To je bilo pač tako, ekstremna čustva. Ti si iz Ljubljane in vse, kar je iz Ljubljane, je slabo.

Strojni inženir z Jesenic mi je rekel: »Ne kupim mleka Ljubljanskih mlekarn. Boljš, da so otroc žejni.« Prosim? In to zaradi hokeja. Ampak hokej imam zelo rad in se dobro razumem tako z enimi kot z drugimi. Z velikim veseljem sem tudi popisal zgodovino slovenskega hokeja in v veliko veselje mi je bilo, da sem bil zaradi vsega, kar sem naredil za slovenski hokej, sprejet v Hall of fame slovenskega hokeja.

Playboy: Ali v karieri športnega komentatorja kakšnega pomembnega športa niste komentirali?

Stare: Hm, pravzaprav ... Zdaj ste me spravili v klinč, v kot pri boksu. Hokej, smučarske skoke, atletiko, nogomet komentiram redno. Pri alpskem smučanju sem prenašal slalom iz Albertvilla skupaj s pokojnim Rokom Petrovičem. Delala sva, ker ni bilo linij. To je bil moj edini prenos alpskega smučanja. Blesteče. (z ironijo, op. p.) Gimnastiko sem prenašal s treh olimpijskih iger. Edina komentatorska rana, ki je nisem nikdar zacelil, je kolesarstvo. Redno ga spremljam, nanj se spoznam, nikdar pa se ga nisem lotil.

Playboy: Kateri šport je najteže komentirati?

Stare: To je zelo zanimivo vprašanje. Ko vse poteka nekako ustaljeno, je atletika tista, ki je najzahtevnejša. Pa nogometna tekma, na kateri se nič ne dogaja. Slabe fuzbalske tekme, kot so bile tiste med Radničkim in Budučnostjo, ki smo jih včasih morali prenašati, je najteže delati.

Playboy: Sem mislil, da boste rekli drsanje, umetnostno ali hitrostno.

Stare: Umetnostno drsanje sem prenašal na olimpijskih igrah leta 1988 skupaj s Tjašo Andree Prosenc in sem v tem užival. Luštna stvar. Hitrostno drsanje je pa atletika. Tam spremljaš čase, igro vmesnih časov.

Playboy: Vprašam zato, ker iz hitrostnega drsanja izvira vaš znameniti lapsus ... Mimogrede, je bil lapsus?

Stare: Neee ... Ne vem, ali ste 37. ali 38., ki me je to vprašal, pa boste dobili isti odgovor. Ena črka je polepšala sivino tistega večera, ko se v Sloveniji ni nič dogajalo. Med drsanjem in drkanjem je ena črka in vem, da sem takrat naredil veselje mnogim Slovencem. Tega nisem napravil namenoma, se je pač zgodilo. Tista slika iz studia mi je ostala v spominu za zmeraj. (smeh) To je dogodek, ki se ga ne da ponoviti. Nekoč sem rekel, ko so me provocirali: »Naj se kdo spomni česa boljšega.«

Playboy: Če se ne motim, Freud nekje pravi, da ni lapususov, da se skozi njih pravzaprav izraža nezavedno. Ali niste s to napako pravzaprav izrazili svojega odnosa do tega športa?

Stare: Ne, hitrostno drsanje se mi zdi fantastičen šport. Sam sem ga poskusil, in sicer v Heerenvenu na Nizozemskem. Obul sem si drsalke za speed skating in sem poskusil. Sem dober drsalec in bilo je fenomenalno.

Playboy: Ste zvozili krog?

Stare: Brez težav, pa ne samo enega. Speed skating je šport, ki živi v določenih delih sveta, mi ga niti ne poznamo. Lotil sem se ga med olimpiado leta 1980, potem sem ga prenašal čez štiri leta v Sarajevu …

Playboy: Ko se je po ledu valjala tista naša ...

Stare: Ja, uboga punčka. To je bila Bibija Kerla. Pa še neki Behudin Merdović je nastopal in oba sta šla v prvem ovinku v planke. Bibija Kerla je bila zanimiva športnica. Hkrati je bila državna reprezentantka v treh športih. V hitrostnem drsanju, nogometu in še v metu diska. Malo je takih, ne? Predvsem na Nizozemskem hitrostno drsanje živi 24 ur na dan, pozimi po kanalih, sicer pa v dvoranah. Bil sem v Kanadi, v Calgaryju, na olimpijskem ovalu. Po njem nonstop poteka speed skating. Če ti je všeč, poskusi. Treba se je naučiti tehnike. Na začetku te malo nese na nos, potem je pa fino.

Playboy: Menda ste dobili zaradi tiste popestritve večera 400 pisem?

Stare: Še več.

Playboy: Ste jih prebrali?

Stare: Tajnica jih je prebirala. Bila so zelo zanimiva. V glavnem so bila bolj erotično usmerjena, od dam srednjih let. Sam sem bil takrat še mlajši. Takrat smo se neizmerno zabavali. Na žalost jih nisem shranil. Zaradi enega napačnega glasu sem postal prva zvezda televizije in vsi so komaj čakali, da pridem, da bodo lahko prebirali pisma. Ko sem prišel iz studia v redakcijo, je bilo noro. Telefoni so zvonili, CK pa vsi drugi.

Playboy: Ste se kaj izgovarjali na Slovar slovenskega knjižnega jezika, v katerem je drkanje omenjeno kot starinski izraz za drsanje?

Stare: Name ni nihče pritiskal. Pisal mi je profesor slovenskega jezika in mi pisal točno to, da je drkanje tudi izraz za drsanje, in navedel primer bloških smučarjev, ki da so smučali z drkalnim korakom. Podpisal se je in mi napisal še, da ve, v kakšnem položaju sem. Tako da sem dobil kar veliko spodbudnih pisem. Tudi urednik je bil normalen, samo vprašal me je, kaj je bilo, in sem mu pač rekel: »Jebiga, zmotil sem se.« Me pa zdaj že 25 let o tem sprašujejo, ko se odločijo za intervju z menoj. (smeh)

Playboy: Omenili ste, da Slovenci zelo veliko veljamo v športu, nadpovprečno veliko glede na naše število. Ali se vam ne zdi, da je začela krivulja uspehov v zadnjih letih vendarle padati? V nogometu ne veljamo veliko več od Luksemburga?

Stare: Mislim, da je krivulja tam, kjer je vedno bila. Da to niti ni krivulja, pač pa neka konstanta. Mi dosegamo v športih malo boljše, malo slabše rezultate. Tisto, kar smo naredili v nogometu med letoma 2000 in 2002, pa je nekaj fantastičnega, fenomenalnega. V bistvu nismo imeli nobene realne osnove za to. Še sam si ne znam razložiti, kako to, da smo prišli v sam svetovni nogometni vrh, in če bi bil selektor pred svetovnim prvenstvom sposoben narediti selekcijo igralcev, bi bili ti rezultati še bistveno boljši.

Na evropskem prvenstvu 2000 smo pokazali, da smo vrhunska svetovna reprezentanca, pa obenem tudi otroški vrtec. Ker tako, kot smo proti Jugoslaviji igrali po vodstvu 3 : 0 ... To so ošpice, otroška bolezen. Podobno proti Španiji. Na svetovnem prvenstvu v Koreji so bile pa druge razmere. Bil sem v skupini ljudi pred tekmo z Gano, ki je imela podobno stališče, in če bi takrat v nogometni zvezi potegnili to potezo, če bi jo potegnil selektor, mislim, da bi premagali tako Južno Afriko kot Paragvaj.

Playboy: Za kakšno potezo pa je šlo?

Stare: No, pa naj ljudje razmišljajo, za kakšno potezo naj bi šlo.

Playboy: Nekaj let ste bili zdravnik nogometašev Olimpije. Kako se je lahko zgodilo, da je ugasnil za slovenske razmere tako velik in ugleden klub?

Stare: To je žalostna zgodba. Moram povedati, da so se okrog Olimpije kar nekaj let kopičile razne stvari. V zadnjih letih je bil ta klub pralnica denarja. V tem sistemu, kakršen je bil, so ostali opeharjeni skoraj vsi, razen tistih pri koritu, tako da na koncu ni bilo nobene druge možnosti kot ta, da se klub razpusti, da preneha obstajati, da se pokoplje. Nekateri so zaradi tega napravili tudi samomor.

Moj stanovski kolega, ortoped po poklicu, je napravil samomor, ker mu niso izplačali zasluženega denarja, si je pa pred tem sposodil denar od nekih sumljivih ljudi za nakup stanovanja. Ker mu Olimpija denarja ni izplačala, so ga upniki postavili pred zid, tako da se je obesil. O tem nihče nič. Nove Olimpije ne more biti, to je pač pacient, ki je imel raka, smo ga pokopali. Upniki – tudi jaz, velik upnik – smo pač pokropili to ubogo Olimpijo. Zgodovina je zaključena, jaz jo imam zapisano, tako da v klinču privatnih interesov prevarantov ta Olimpija ni mogla preživeti.

Takoj ko je SCT dal roke z Olimpije, je propadla. Ob tej Olimpiji mi gre vedno majčkeno na jok in lani na svetovnem prvenstvu sem v Stuttgartu prišel na sestanek z nekim prijateljem, urednikom našega športnega časopisa, oblečen v Olimpijin dres. Zame je svetinja in imam ga doma.

Playboy: V nekem intervjuju ste rekli, da je s pokopom Olimpije prestolnica ostala brez svojega prvoligaša in da je Interblock fabrikat, ki je ne more nadomestiti. Zdaj, ko je Interblock postal klub z največjim proračunom v državi, še vedno mislite tako?

Stare: Jaz sploh ne vem, kaj se pri Interblocku dogaja. Vem, da tam dela moj nekdanji fizioterapevt Marko Kukrič, prav pred kratkim sem pomagal Tonetu Hrovatiču, ko so ga mučile bolečine v križu.

Vem, da tam igrajo številni moji nekdanji igralci, sicer pa ne vem, kaj se tam dogaja. Iz vaške lige ne moreš priti v Evropo. Klub si mora graditi karizmo. To ni stvar milijona evrov na mizo, pa bomo igrali v Evropi. Ne moreš. Interblock naj bo, naj ima tisto igralništvo v Grosupljem, naj igrajo, super, jaz sem za njih. Navijam za vsakogar, ki vlaga denar v nogomet.

Playboy: Ves čas govoriva o športu in televizijskem delu, čeprav je vaš osnovni poklic splošni zdravnik. Ampak tega poklica ne opravljate več, če se ne motim?

Stare: No, jaz sem pač nehal delati v splošni ambulanti. Poslovno so šle stvari v tak položaj, da zasebna ambulanta, stroški poslovanja, niso več dopuščali nekega ekonomskega razvoja. Zdaj delujem kot poslovni direktor podjetja Predence, s katerim delamo medicinsko-sprostitveni center na Gorenjskem.

Investitor je kupil star grad, star tisoč let. Zraven bomo zgradili nov objekt in postavili prestižen hotel s petimi zvezdicami. Sam sem odgovoren za medicinske programe in pa za sam nadzor nad njihovim delovanjem. To je zame po 23 letih dela v ambulanti nov izziv. Mislim, da so novi izzivi vedno dobrodošli.

Playboy: Kateri grad pa je to?

Stare: To je grad Drnča pri Begunjah na Gorenjskem, ki je bil v lasti grofa Lamberga, znanega iz ljudske pesmi Pegam in Lambergar. Ima izjemno zgodovino. Hotel bo ponujal vse. Od umetne oploditve do programa za odvajanje od kajenja, redukcije telesne teže, akupunkturo, protistresni program, welness, bazen, savne ... To bo vrhunska stvar.

Playboy: Za splošnim javnim zdravstvom pa vam ni žal?

Stare: Ne. Slovensko javno zdravstvo je takšno, kakršno je. Biti koncesionar je pa ta zadnja stvar v Sloveniji. Če hočeš delovati po pravilih, ki ti jih diktira ZZZS, se ne izide. Jaz pa rad mirno spim.

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri