Intervju z Aleksandrom Čeferinom, razvpitim odvetnikom in predsednikom NZS

  • 14.09.2016

PLAYBOY je lani opravil prijazen pogovor z ALEKSANDROM ČEFERINOM, ki je od 14. septembra 2016 nov predsednik UEFA.

O nogometu, nogometu in nogometu, o pivu in klobasah ter nekaj malega tudi o pravu in pravosodju v naši državi.

(Foto: Bor Dobrin)

Komaj kakšen dan po najinem pogovoru in na dan, ko je morala tale številka Playboya v tiskarno, so kriminalisti obiskali sedež svetovne nogometne organizacije (Fifa) v Zürichu in priprli nekaj njenih vidnih in uglednih članov zaradi suma korupcije pri – tako so številni namigovali že precej pred to policijsko akcijo – spornih dodelitvah svetovnih prvenstev leta 2018 v Rusiji in 2022 v Katarju.

Škoda, lahko bi rekla tudi kakšno o tem, čeprav kar slutim, kaj bi Aleksander Čeferin, pravnik in odvetnik, dejal o vsem tem: da je treba počakati na sodbo in obsodbo in potem obsojati.

Ampak tudi če, nekako sem ga kar pozabil vprašati, kdo pri zdravi pameti bi pa poslal nogometaše na SP v Katar? (Kjer dnevne temperature med majem in septembrom ne padejo po 38 stopinj Celzija in bo zato na sporedu novembra in decembra ... SP v nogometu decembra? Od kdaj pa?)Aleksander Čeferin

Pustimo to. Naš tokratni sogovornik je predsednik Nogometne zveze Slovenije. Ko se je leta 2011 povzpel na ta položaj, so mu številni očitali, da ni nogometni človek. Kaj točno naj bi to pomenilo, niso pojasnili, sam pa si je to razlagal s tem, da ni član nobenih nogometnih lobijev, s katerim so ga strašili, ne struj, Zahovićevih, Katančevih, mariborskih, ljubljanskih itd., kar razume kot prednost. Res je to organizacijo doslej vodil precej nekonfliktno, imel nekaj smole pri izbiri prvega selektorja Slaviše Stojanovića ali pa je imel pač ta smolo v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Braziliji, kamor se nismo uvrstili, je pa v drugo uspel prepričati Srečka Katanca, da se vrne in nas popelje 'vsaj' na evropsko v Francijo prihodnje leto.

Ko boste tole brali, boste vedeli, kako nam je šlo v Stožicah proti Angliji in koliko možnosti nam je torej še ostalo. Vsekakor pa s tem, ko je v 'repko' pritegnil Srečka nacionale, je svoje, kar se tega tiče, že opravil.

So pa seveda tu še druge reči. Predvsem preživetje malih klubov, ki so vendarle osnova našega nogometa, in obisk tekem, ki je osnova preživetja in ki je kilav in se ni popravil v teh njegovih letih in za katerega ponuja enotno rešitev po avstrijskem zgledu.

Ampak Aleksander Čeferin je predvsem pravnik, sin slovitega dr. Petra Čeferina, ki je v svoji zdaj že skoraj 50-letni karieri zagovarjal tako Azema Vllasija (se ga kdo še spomni?), predsednika ZSMS Kosova, nad katerega se je konec osemdesetih spravil Miloševićev stroj, kot Ivana Perića, trojnega morilca lastne družine, ki zdaj za to prestaja 30-let­no zaporno kazen. Sin priznava, da tako bleščečega živ­ljenja, kot ga je imel oče, ni imel, je pa nekaj njegovega – 'rekel bom, kar bom hotel, in ne, kar bi se drugim zdelo, da smem' – le nasledil, ko se je oglasil ob primeru Patria in obsodbi Janeza Janše.

Pogovor sva začela, tako kot se spodobi za moška v najlepših letih, s pomem­bnim vprašanjem: Barcelona ali Real? (Mimogrede, poznate razliko med Re­alom in življenjem?)

AČ: Sem bolj za Real. Moj najljubši nogometaš je bil brazilski Ronaldo, ta pravi Ronaldo, tako da sem vedno navijal za ekipo, v kateri je igral, in ker je nazadnje igral za Real, sem naklonjen Realu. Je pa tudi Barcelona super.

PB: Ko bo izšla ta številka Playboya, bo finale lige prvakov sicer že mimo, pa vendar bi začel z njim. Domnevam, da si boste tekmo ogledali v živo?

AČ: Da, predsedniki nogometnih zvez smo vabljeni z ženami.

PB: Za koga boste navijali zdaj, ko Real ni več v igri?

AČ: Težko bi rekel, za koga bom navijal, ampak ne vem, zakaj podzavestno vedno navijam za tiste, ki niso favoriti?

PB: Se pravi za Juventus?

AČ: Ja, prav gotovo. Mislim, da gre za razmerje 70 : 30 v korist Barcelone, čeprav Italijanov nikoli ne gre podcenjevati, Juventus je nevarna ekipa. Ampak ko vidiš pa Barcelonin napad z Messijem, Suarezom in Neymarjem ... To je pa nemogoče ustaviti.

PB: Tekma bo tokrat potekala na olimpijskem stadionu v Berlinu in ni vaš prvi finale na tej ravni. Kakšni občutki vas prevevajo kot predsednika Nogometne zveze Slovenije?

AČ: Moja žena ni ne vem kakšna ljubiteljica nogometa. Ogleda si tekme reprezentance pa še takrat me vsake toliko vpraša, kaj je že to ofsajd ... [smeh] Ampak sva bila oba fascinirana. Prvo leto mojega predsednikovanja sva bila povabljena na Wembley, če se ne motim, na tekmo med Manchestrom in Barcelono, nisem pa povsem prepričan. Tam je bil Kofi Anan, tam so bili vsi megazvezdniki in sem rekel ženi: »Jaz tukaj nikogar ne poznam.« Potem pa zagledam ne­koga, ki v kotu sedi s kavbojkami in je sen­dvič, in sem ji rekel, da se mi zdi nekam znan ... »To je Eric Clapton,« je rekla. Tako približ­no se nekdo iz Grosuplja znajde na tak­šnem dogodku.

PB: Včeraj ste bili na finalu državnega pokala v Kopru. Se vam, ko primerjate eno in drugo, sprožijo kakšne frustracije?

AČ: Niti ne. Zavedam se, da ima Uefa tri milijarde letnega prometa, Fifa še več, NZS pa deset milijonov. Slovenija je v nogometu in tudi sicer v športu fascinantna nacija. Tega se ne znamo zavedati, ker se nenehno kritiziramo, vedno mislimo, da je pri nas najslabše. Povem vam, da če bi včerajšnje finale pokala ekipi, ki niti še nista bili prvakinji, odigrali pred 40 tisoč gledalci, bi zgledalo povsem drugače. Seveda je pa tudi razlika v kvaliteti, tako kot pri vsakem športu. Če pogledaš finale državnega prvenstva v košarki in ga primerjaš s košarko v NBA, tudi opaziš razliko.

PB: To o gledalcih, ki pomenijo razliko, mi je nekoč povedal že Brane Oblak, ki ima še vedno rekord med slovenskimi nogometaši. Igral je na Pelejevi poslovilni tekmi pred skoraj 200 tisoč gledalci.

AČ: Seveda. Nogomet je spektakel, in kolikor je meni znano, edina dejavnost s 25-odstotno letno rastjo, tudi v tej krizi. Fasciniran sem tudi nad evforijo, strastjo navijačev. Recimo tistih iz dortmundske Borussie. Ko so predlani izgubili finale lige prvakov proti Bayernu, so še pol ure po tekmi skandirali. Tako da ne bi rekel, da gre za frustracije, prej za fascinacijo.

PB: Kako je z obiskanostjo tekem slovenskega prvenstva? Ena od točk vašega programa je obljubljala prizadevanja, da bi ta zrasla.

AČ: Od vseh točk, ki smo si jih zadali, smo pri tej napravili še najmanjši korak naprej. Zakaj? Hm, če bi to vedel, bi jih bilo že več ... Trudimo se, že tretjo sezono imamo generalnega pokrovitelja lige, je pa tako, da naša infrastruktura še vedno ni primerna. Gledalec pri nas težko uživa na nogometni tekmi, ker je malo dobrih stadionov. Pri nas ima zvesto občinstvo samo Maribor, ki dela za naše razmere fantastično. Mi bomo še vedno delali na tem, da izboljšamo produkt. Zakaj mislim, da gre za produkt oziroma zgodbo, iz katere se nekaj da narediti? V Sloveniji imamo več kot 40 tisoč registriranih igralcev. Gruzija, ki ima več kot štiri milijone prebivalcev, jih ima 16 tisoč. 65 odstotkov vseh registriranih športnikov v Sloveniji je nogometašev, zato me ne more nihče prepričati, da v Sloveniji ni zanimanja za nogomet. Hkrati pa, in to pa moram priznati, obstaja problem, ker si lahko človek vsak vikend ogleda tekme španske, angleške, nemške lige po televiziji, otroci se isto­vetijo z Messijem, Ronaldom, Neymarjem, ne pa z Verbičem, Zahovićem in Šporarjem.

Na tem bomo delali in mislim, da lahko napravimo korak naprej, ampak ko govorimo o primerljivih državah, se pa kar dobro držimo.

PB: Prizadevate si, da bi slovenska država priznala nogomet kot šport številka ena?

AČ: Da.

PB: Kaj to pomeni? Da bi imel nogomet privilegiran položaj?

AČ: Ne, ne mislim na to, da bi imel nogomet privilegiran položaj. Večina ljudi ne ve tega ... Pri Fundaciji za šport in pri Olimpijskem komiteju velja tak sistem, da Samir Handanović in Jan Oblak, Kevin Kampl nimajo statusa vrhunskega športnika, ker niso bili evropski ali svetovni prvaki. Če si svetovni prvak v pod­vodnem hokeju, pa tak status imaš. To se mi zdi nerazumljivo, ker ne bi smeli upoštevati samo naziva, ampak pa tudi množičnosti športa. Ves svet igra nogomet. Lahko pod­pišem, da ne bomo nikoli svetovni prvaki, ker pač nimamo teh kapacitet.

PB: Medklic. Mislite, da Samir Handanović in Kevin Kampl potrebujeta ta status?

AČ: Gre za spoštovanje. Gre za to, da Handanović daje izjave novinarjem v tujini, doma pa ne, ker ni ustrezno cenjen. Gre za to, da bi se mogoče popularnost nogometa popravila s tem, ko bi kdaj kak nogometaš dobil nagrado športnika leta, pa je ne dobi. Poglejte naslednjo nelogičnost in sem prepričan, da se bova strinjala: 14. junija nas čaka tekma Slovenija – Anglija. Ta tekma nima statusa mednarodne športne prireditve po državni klasifikaciji, maraton Franja jo pa ima. Tekma med Mariborom in Chelseajem je nima, Zlata lisica jo ima. Kakšne posledice ima to? To, da moramo za vse nogometne tekme plačati policijo, da jih varuje, kar stane NK Maribor približno 20 do 30 tisoč evrov na tekmo, medtem ko tega organizatorjem amaterske kolesarske dirke tega ni treba, ker ima ta status nacionalnega pomena. Mislim, da je to neustrezno in da bi se tudi država počasi morala zavedati, da je tudi to, da 30 tisoč otrok trenira nogomet, povezano z zdravjem, s tem, da ti otroci niso na cesti. In da seveda ni isto, če se z nekim športom v Sloveniji ukvarja 60 tisoč ljudi, z drugim pa sto. V tem smislu si prizadevamo, da bi bil nogometu priznan status prvega športa, finančno pa tudi brez tega ne bomo propadli, ampak predvsem zato, ker imamo super krovni organizaciji. Ko smo organizirali evropsko prvenstvo v nogometu do 17 let, je Uefa plačala 95 odstotkov stroškov. Plačujejo nam za infrastrukturo. V zad­njih nekaj letih smo v nogometno infrastrukturo po Sloveniji investirali 15 milijonov evrov.Aleksander Čeferin

PB: S kakšnim argumentom pa poteka določanje, ali nekaj je, nekaj pa ni nacionalnega pomena?

AČ: S tem je pa tako. V Olimpijskem komiteju Slovenije in tudi v Fundaciji za šport, sprejemajo odločitve z glasovanjem. Samo borilnih veščin je, denimo, 20, mi imamo pa samo en glas in zato ne moremo nič doseči. Ne gre toliko za denar, ker se zavedamo, da država ne more namenjati takšnih zneskov, kakršne bi nogomet potreboval. Mislim bolj na naklonjenost, kar se davčne optimizacije tiče. Zdaj se v nogomet, ne samo v nogomet, v ves šport, ne splača vlagati. Vlagateljev danes ne moreš najti zaradi dveh razlogov. Prvič, ker je to davčno nestimulativno, in drugič, ker je nogomet pri nas lahko organiziran samo kot šport­no društvo.

PB: Do tega bova še prišla. Slovenci smo nogomet po tem, koliko ljudi ga igra, spremlja, seveda vzeli za svojega, ko govorimo o njegovem simbolnem pomenu, pa se mi zdi, da ne. Še vedno se, ko pomislimo na slovenskost, omenjajo Planica, Kranjska Gora itd.

AČ: Slovenci smo glede tega mogoče specifični. Nas pač zanima vrhunski uspeh, in ko ta je, smo vsi zraven, sicer pa znamo hitro reči: saj sem vedel, da iz tega ne bo nič ipd. Prepričan sem, da se bosta tako ugled kot gledanost nogometa drastično povečala. Seveda pa ni enako doseči vrhunskega rezultata v nogometu kot v kateremkoli drugem športu.

PB: Ali nimate občutka, da – če za trenutek pustiva družbeno korektnost ob strani – povprečnega Slovenca pri ljubezni do nogometa še vedno ovira to, da je v nogometu toliko sinov priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik?

AČ: Nimam tega občutka glede na to, kateri igralci so najpopularnejši. Je pa bil nogomet v Sloveniji vedno, čeprav zdaj vse manj, šport margine. Predvsem Beograd nas je prikazoval kot smučarje in v reprezentanco jemal enega ali dva zaradi politične korektnosti. Z nogometom je bilo pri nas tako kot v Ameriki, kjer so se z njim ukvarjali ljudje iz geta.

PB: Nacionalne manjšine ...

AČ: Ja, in za nogomet ne potrebuješ veliko denarja, za smučanje pa. Mislim, da se to pri nas spreminja. Včasih je bil nogomet šport marginalcev, zdaj pa 'nobel' družine otroke vpisujejo v nogomet. To ni toliko povezano z našim delom kot z delom Fife in Uefe, zaradi katerega bi bili otroci radi podobni največjim zvezdnikom, ki jih vidijo po televiziji. Vse je pa odvisno od rezultata in zdaj bom še enkrat rekel – ni enako premagati Anglije v nogometu, kot je navsezadnje Litvo v košarki.

PB: Kaj mislite pa o slovenskih nogometaših? Včasih se mi zdi, da se še edino oni niso naučili govoriti pred kamero in da jih ob nogometu – pa to ni samo slovenski trend – zanima le še frizura?

AČ: Mogoče. Nogomet je postal pop kultura. Cristiano Ronaldo ni samo nogometaš, David Beckham je daleč od tega, da bi bil samo nogometaš. On je pop zvezda, še zdaj. Mislim, da ni toliko v tem problem in da imajo številni drugi športniki podobne težave.

PB: Da ne bom samo kritiziral. Pred včerajšnjim finalom pokala Slovenije sta tako celjski kot koprski predstavnik zelo tekoče povedala svoje.

AČ: Kje imamo mi težave in se z njimi vse bolj srečuje tudi košarka? Slovenska liga je zelo majhna, proračuni so tako majhni, da ostanejo v njej mladi in neizkušeni. Cilj vsakega igralca je, da se čim prej proda v tujino, kar je seveda razumljivo. Tako ostajajo doma mladi fantje, ki tudi javno še ne znajo tako dobro nastopati. Letos je bil za najboljšega igralca lige po izboru igralcev in trenerjev imenovan Benjamin Verbič. To je fant, ki je tri leta mlajši od moje hčere. To je pač naša usoda in ne mislite, da je kaj drugače pri Norvežanih ali Avstrijcih. Najboljši avstrijski nogometaš je David Alaba, ki je zvezdnik Bayerna. Žal nikoli ne bomo mogli toliko plačati nogometašev, da bi ostali doma. Ti, ki pa jim je uspelo v svetu, recimo Samir Handanović, pa po mojem mnenju znajo govoriti, nastopati pred kamero in se nasploh vedejo zelo trezno. Sicer pa tudi ko poslušam Beckhama, ne dobim občutka, da bi govoril atomski fizik. Je pa izkoristil druge atribute in je frajer. Jaz ga spoštujem zaradi tega.

PB: Ko ste leta 2011 zasedli položaj pred­sednika NZS, ste napovedali dvig kakovosti slovenskega nogometa. Kaj lahko NZS stori pri tem?

AČ: Zelo pomembno je, da NZS poskrbi za dve stvari. Za denar in za infrastrukturo. Če bomo poskrbeli za to dvoje, bomo doma obdržali kakovostne igralce dlje časa in z njimi se bo dvignil slovenski nogomet. Primer, kako bi morali dobri klubi delovati v malih državah, je NK Maribor. Nogometaši NK Maribor imajo za evropske razmere smešno nizke plače, hkrati pa igrajo vsaj enakovredno z največjimi ekipami. V naših klubih imamo tudi težave s kadrovanjem, kar je seveda povezano z denarjem. Resen klub mora imeti predsednika, mora imeti športnega direktorja, ki se ukvarja samo s športnim delom, mora imeti pokrite nekatere funkcije, za katere pa pri večini naših klubov preprosto zmanjka denarja. Zato se dogaja, da en sam človek opravlja delo vseh, od ekonoma do trenerja in naprej, obenem se pa dogaja tudi to, da pridejo ljudje z denarjem in s stališčem: »Jaz to plačujem, jaz bom odločal.« Ne, ne moreš. Srečku Katancu nikoli nisem niti z besedo omenil, da bi želel, da nastopi ta ali ta ali da si tega in tega ne želim v reprezentanci. Seznam tistih, ki bodo zaigrali na naslednji tekmi, dobim dan prej, preden ga sporoči vsem drugim. Če bi mu kot navijač govoril, kdo naj igra, bi šlo to zelo slabo.

PB: Imate občutek, da se v naših klubih dobro dela z mladimi?

AČ: Mislim, da se z mladinskimi selekcijami zelo dobro dela. Imamo vse več nadarjenih igralcev, ki podpisujejo pogodbe v velikih klubih. Težava je pogosto pri starših. Da 14-, 15- in 16-letni fantje prestopajo v velike klube, je po moje narobe in napaka. Boljšega razvoja mladega nogometaša, kot je v slovenski ligi, skoraj ne more biti. Pred časom mi je italijanski kolega povedal, da ima Udinese v prvi ligi registriranih sto igralcev. In če tvoj sin podpiše kot stoti, ni treba biti nič preveč vesel. Tam bo nekaj časa, potem pa verjetno ne bo nič iz njega. Pa je to samo Udinese in zato mislim, da je to napaka. Poglejte Verbiča, Šporarja, Zahovića in še veliko drugih mladih igralcev, ki v slovenski ligi igrajo ključno vlogo. Skavti jih gledajo, opazuje jih selektor, ti fantje igrajo v evropski ligi, celo v ligi prvakov. Mislim, da boljše promocije od te preprosto ni.

PB: Čeprav imajo najbrž vsi v glavi Luko Dončića, sicer košarkarja, ki je pri trinajstih zapustil Olimpijo in odšel v Real?

AČ: Ja, vsi imajo v glavah Real in Barcelono, ampak ko pogledaš odstotek nogometašev, ki jim je uspelo, ugotoviš, da je ta izjemno majhen, in mislim, da bi morali biti pametni. Tukaj so problem tudi menedžerji, ki si želijo na hitro zaslužiti denar in jim pravzaprav zmešajo glavo. Predstavljajte si, da vaš sin dobi ponudbo Chelseaja? Saj se mu zmeša. Ampak ob tem se je treba vprašati, ali bo tam član tretje ekipe pa ali bo sploh stopil na igrišče in podobno. Nenehno jih svarimo pred tem. Naj najprej dozorijo tukaj, potem pa odidejo v tujino.

PB: Pri prestopu Jana Oblaka iz Benfice v Atletico Madrid naj bi Olimpija dobila precej denarja?

AČ: Kot njegov matični klub bi morala dobiti pet odstotkov, in to pri vsakem mednarodnem prestopu, zato se spomnim, da so si pri Slovanu, ki je relativno obubožan klub, zelo želeli, da bi Handanović prestopil v klub zunaj Italije. S takim zneskom bi si rešili sezono. To imata Fifa in Uefa fantastično urejeno.

PB: Pred kratkim sem govoril z Radetom Filipovićem, menedžerjem košarkarja Gorana Dragića, ki je rekel, da se mu zdi ena od težav športa na območju nekdanje Jugoslavije ta, da klubi niso olastninjeni, da so še vedno nikogaršnji. Nogometni klubi v Sloveniji so prav tako še vedno društva, če se ne motim?

AČ: Ja, še vedno so društva in v zvezi s tem bo treba spremeniti zakonodajo. Recimo, da ste milijonar, ki bi želel investirati v klub. Če bi želel investirati v slovenski klub, ki lahko igra v Evropi, je to najcenejši nakup, kar jih je. Ni treba kupiti angleškega prvoligaša, ampak lahko z nekaj milijoni 'kupiš' slovenski klub. Ampak kaj se zgodi? Sledi skupščina kluba, na kateri glasujejo vsi od čistilke do ekonoma in vas gladko vržejo iz kluba, v katerega ste vložili toliko in toliko denarja. Zato ne vidim razloga, zakaj bi nekdo želel vlagati v slovenske klube. Bilo je nekaj zanimanja, ampak ko so izvedeli za našo zakonodajo, so se vsi poslovili. Najbolje bi bilo, ko bi bili klubi gospodarske družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo ali pa delniške družbe, kar je tudi to mogoče. Mislim, da je prav Barcelona delniška družba z navijači kot delničarji.

PB: Prej ste omenili Maribor kot vzorčni model, po katerem bi se morali ravnati drugi slovenski klubi. Pa je v tej državi sploh prostora za dva ali tri Maribore? Oziroma kakšni naj bi bili realni cilji slovenskih klubov?

AČ: Želeli bi si, da bi bili vsi tako organizirani, kot je Maribor, ampak verjetno se to ne bo zgodilo, sem pa prepričan, da je to s pamet­nim vodenjem mogoče. Vedeti morate, da samo za zmago v predkrogu evropske lige dobi klub 240 tisoč švicarskih frankov. Uefa to fantastično nagrajuje, in če dobro delaš, lahko zelo veliko zaslužiš in si pokriješ proračun. Mislim, da je to v Sloveniji pred Mariborom in v košarki počel Zmago Sagadin v Union Olimpiji. Klub je ustvarjal igralce, jih prodajal in z njimi služil denar. Kaj se je potem zgodilo, je druga stvar. V Mariboru ima, kar se športnega dela tiče, Zahović popolnoma proste roke. V številnih klubih opažam, da pride predsednik kluba in reče trenerju, športnemu direktorju: »Jaz dajem denar, tega bomo vzeli. Jaz dajem denar, ta bo šel na desno, nima kaj delati na levi strani ...« To je konec. Tako daleč smo prišli, da se je kdo obrnil na zvezo, pa niti ne name osebno: »Dajte, no, tega našega v reprezentanco. Saj vemo, da sicer ne sodi tja, ampak mi ga takoj prodamo. Dajte nam pomagat.« Skratka, mislim, da bi se to dalo narediti, za zdaj je pa Maribor daleč pred vsemi.

PB: Pred kratkim ste razburkali javnost z zavzemanjem, da se odpravi prepoved točenja alkoholnih pijač na športnih prireditvah. Kako si to predstavljate? Da bi se spet veselo pilo na športnih prireditvah?

AČ: Zdaj se veselo pije zunaj, kjer je ceneje in pridejo nekateri zelo pijani na tekmo. Z odpravo te prepovedi bi predvsem majhni klubi lahko zaslužili za preživetje. V Prekmurju marsikateri starši ne morejo plačati 25 evrov vad­nine, državi bi pa moralo biti nekaj do tega, da se čim več otrok ukvarja s športom. Vsi vemo, da je alkohol škodljiv in tudi sam nisem ne vem kakšen ljubitelj, ampak dejstvo pa je, če bi v Grosupljem, za katerega mislim, da igra v četrti ligi, ljudje lahko šli v nedeljo na tekmo in tam popili pivo in pojedli klobaso, bi šli tja, ne pa v gostilno. Vsi govorijo o incidentih navijačev. V Sloveniji smo vzorni, kar se tega tiče, ko govorimo o območju nekdanje Jugoslavije, in nas Uefa nenehno hvali. Drugič, v Münchnu na Allianz Areni ni nobenega incidenta, pa imajo tja napeljan pivovod in ga popijejo na hektolitre. Da o Borussii in Schalkeju ne govorimo. Ampak hkrati je pivo na tekmah malce dražje, popiješ enega ali dva in ga zato ekstremni navijači na stadionu ne pijejo, ker je zanje predrago. Mi pa klasično po slovensko porinemo glavo v pesek in si rečemo, da bomo prepovedali. Mi vse prepovemo. Ko smo v dvomu, prepovemo. Potem ga pa prepovejmo povsod. Tudi to se mi ne zdi neustrezno, da lahko na koncertu v Cankarjevem domu piješ kolikor hočeš, ljudje na športnih prireditvah pa ne. Kot da so vsi sami alkoholiki. Prepričan sem, da se poraba ne bi nič povečala. Avstrijci pravijo – in mi se primerjamo z njimi, ker z Nemci, ki imajo pol milijarde proračuna, se ne moremo – da vsi njihovi majhni klubi preživijo s prodajo klobas in piva. Gre za folkloro. Greš na tekmo, pa čeprav na otroško, saj ni treba, da gre za ne vem kakšen nogomet.

PB: Poleg tega pa, ker moj sin trenira nogomet in tudi sam hodim na takšne otroške tekme, lahko iz prve roke povem, da tega tako ali tako nihče ne spoštuje. Povsod zlahka pridem do svojega piva, če hočem.

AČ: Točno, samo da zdaj to delajo na črno, sicer bi pa delali legalno. To se mi zdi popolnoma nesmiselno.

PB: Kaj lahko storite?

AČ: Pogovarjamo se naprej. Težava je ta, da so na odbor za zdravstvo, ki je o tem odločal v parlamentu, povabili dr. Kebra in same nasprotnike spremembe zakona, pa nobe­nega predstavnika športnih zvez. Ne znam si predstavljati, da to ne bi bilo namerno. Ampak mi bomo vztrajali v naših zahtevah in prepričan sem, da zaradi tega ne bo v Slo­veniji nič več alkoholizma. Ogledali smo si, kako je s tem na tujem in, zanimivo, v Nemčiji je dovoljeno, v Romuniji prepovedano, pa bi težko rekel, da je v Nemčiji na tekmah več incidentov kot v Romuniji. Nasprotno, tam jih je katastrofalno več. Mislim, da bi moral biti športni dogodek nekaj prijetnega in da tudi mediji včasih napihujejo kakšno malenkost. Imam prijatelje, ki imajo sinove, ki jih zanima nogomet in bi si šli ogledat kakšno tekmo, pa pravijo: »Ne gremo na Olimpijo ‒ Maribor, tam bodo tisti nori navijači ...« To sploh ni res.

PB: Pri športnih stavah je reč precej podobna, če se ne motim?

AČ: Pri športnih stavah bi se država morala odločiti. Imamo sistem, za katerega ne morem reči, da je samo slab. Športna loterija ima nekakšen monopol, in to je pravzaprav plus, ker namenja veliko denarja Fundaciji za šport in tudi invalidom. V zadnjem času se država nagiba k temu, da bi podelila več koncesij, kar pomeni, da bi zelo oslabili Športno loterijo in denar ne bi šel več za šport in invalide. Po drugi strani nas pa številni sprašujejo, kakšno sprenevedanje je to, da ima lahko Real Madrid na svojih dresih reklamo Bet and win, ki jo lahko vsi vidijo po televiziji, pri nas pa to ni mogoče. Ampak če tega iz ne vem katerih vzgibov nočejo spremeniti, potem vsaj ne bi smeli podeliti še dodatnih koncesij, ker bodo tako še zmanjšali denar za šport.

PB: Ali niso športne stave in z njimi povezano podkupovanje nogometašev še pred kratkim veljale za eno največjih težav svetovnega nogometa?

AČ: Grožnjo nogometu v največji meri pomenijo ilegalne stavnice. Uefa ima sistem, s katerim spremljajo nenavadne stavne kvote, in o tem obvešča nas, mi pa potem Nacionalni preiskovalni urad. Gre za marginalne tekme. Prav zdaj smo dobili od Uefe opozorilo, da so bile nenavadne stave na tekmi slovenske tretje lige. To so stavnice s centrom v Singapurju, ki pa najdejo slovensko tretjo ligo. Tudi pri tem tako imenovanem life bettingu lahko pride do velikih zlorab. Tam lahko sta­vite na rumeni karton. Kaj je lažjega kot to. Ko sodnik piska prekršek, kot podkupljen nogometaš pač brcnem žogo in ga dobim. Proti tem stvarem se borita tako Fifa kot Uefa in zato hočeta tudi čim bolj legalizirati stavništvo. Sam pa tako ali tako zastopam stališče, da nihče, ki je povezan z NZS, ne sme staviti niti na legalnih stavnicah. Če imaš kakršenkoli vpliv, to pač ni prav.

PB: Konflikt interesov?

AČ: Da. Je pa tako, koliko neumnih golov sva oba že videla? Koliko trapastih poskusov vratarjev, obrambnih igralcev? Kdaj lahko komu dokažeš, da je to storil namerno? Mislim, da je pregon teh kaznivih dejanj izjemno težek.

PB: Kaj ste vi storili ob tem opozorilu Uefe?

AČ: Posredovali smo ga Nacionalnem pre­iskovalnem uradu. Sami nimamo nobenih pristojnosti za preiskovanje, to mora početi policija. In ko svoje opravi policija pa potem še sodišče, lahko mi povemo svoje.Aleksander Čeferin

PB: Po imenovanju na mesto predsednika NZS ste dejali, da so vas številni svarili pred lobiji v slovenskem nogometu, da pa jih niste zaznali. To še vedno velja?

AČ: Še vedno. Do zdaj nisem doživel še nobene intervencije, z nobene smeri. Res je, da sem avtsajder, in res je, da imajo tisti, ki bi sicer poskusili, mogoče rešpekt, ker sem odvetnik.

PB: Čeprav sem nekje prebral, da vas je klical neki novinar in svaril pred tem, da bi za selektorja imenovali tega in tega.

AČ: Ja, saj kakšna takšna se zgodi. Ali pa rečejo kakšni predsedniki klubov: »Pa kako zvezi ni jasno, da smo pomembni mi, večji. Nam bi bilo treba pomagati, a ne bi sodniki vsaj malo ...« Kakšne takšne so, ampak to se mi zdi zabavno. Ali pa, to se mi tudi zdi intervencija: »A ne bi mogel Katanec vpoklicati našega? Tako si bomo takoj rešili budžet, sicer pa ne bomo mogli več igrati v ligi.« Smešne stvari. Potem so tu še novinarji, vsak s svojim favoritom. Nekateri so bili slabe volje, ker ni več Kek, drugi so bili navdušeni nad Stojanovićem, potem so bili tretji, ki so zahtevali Katanca in so v trenutku, ko je prišel, začeli pisati, da ni več tak Katanec, kot je bil.

Do neke mere jih razumem. Tudi jaz sem bil tak, dokler nisem zasedel tega položaja. Mislim pa, da ni več kot peščica novinarjev v Sloveniji, ki iščejo samo negativno, in s temi igralci niti ne želijo komunicirati. Naša reprezentanca do 17 let se je fascinantno uvrstila na evropsko prvenstvo v Bolgariji in tam igrala proti Nemčiji, ki je igrala v finalu evropskega prvenstva in nas komaj premagala z ena proti nič. Naslov v časopisu v Sloveniji se je pa glasil: Slovenija spet izgubila. Lahko povem primerjavo med slovensko in hrvaško miselnostjo. Pred kratkim so potekale volitve v izvršni odbor Uefe. Davor Šuker je predsednik Hrvaške nogometne zveze in se je oglasil pri nas in me prosil, naj ga podpremo.

Seveda sem ga podprl. Bolje, da je naš, blizu, nakar sem šel na morje, na Hvar, kjer ga kot dinamovca sovražijo. Vprašali so me, za koga sem glasoval, in ko sem povedal, da za Šukerja, so rekli: »Vsaka čast!« Čeprav ga ne marajo. Slovenci bi rekli obratno. Tudi če bi ga prej marali, bi komaj čakali, da mu spodrsne. Mogoče bi se to dalo primerjati z Bratuškovo, na katero se je usul napad z vseh strani, namesto da bi si rekli: »Dobili bomo komisarko, močan vpliv, izvlecimo kakšno korist iz tega.« To nas Slovence ubija, ta negativizem. Svojemu ne privoščimo.

PB: Tudi sami ste igrali nogomet. Kakšen nogometaš ste bili?

AČ: Nič posebnega, pa tudi prav dolgo se nisem ukvarjal z njim. To so bili časi v nekdanji Jugoslaviji, ko smo se ravnali po velikih dogodkih. Ko je bilo prvenstvo v košarki, smo vsi na ulici igrali košarko, ko nogomet, nogomet. Še hokej smo tolkli po asfaltu. Najprej sem igral nogomet, potem v slovenski ligi košarko, ves čas me je pa spremljal karate. Ljud­je se čudijo, zakaj sem se odločil za to pozicijo, to pa zato, ker ne vedo, da sem nogometni fanatik. Prvo svetovno prvenstvo, ki sem ga spremljal, je bilo svetovno prvenstvo v Argentini leta 1978. Živo se spomnim finala med Argentino in Nizozemsko in Maria Kempesa kot najboljšega igralca in strelca prvenstva. Uživali smo, vsi smo bili v dresih in to je bila majhna prednost nekdanje skupne države. Vsi smo bili blazno športni, na ulici. Zdaj sta dve možnosti: ali so otroci za računalnikom in predebeli ali pa jim starši še otročkom kupijo nogometni dres Messija in jih vozijo na tekme lige prvakov in govorijo, da bodo prihodnji Messi. To po mojem ni dobro.

PB: Če pustiva nogomet za nekaj časa pri miru. Na spletni strani vaše odvetniške družbe sem zasledil, da ste njen soustanovitelj. Ali je ni ustanovil že vaš oče, in sicer leta 1967, ko ste se vi rodili?

AČ: Moj oče je takrat postal samostojni odvet­nik. Leta 1988 je prišel moj brat, tri leta pozneje pa še jaz. Družbo smo pa ustanovili leta 1993.

PB: Je bila izbira prava v vašem primeru nekaj samoumevnega?

AČ: Mogoče je bilo to res nekaj samoumevnega. Moj dedek je bil profesor prava, moj oče je odvetnik zdaj že skoraj 50 let, moj brat je pravnik, teta tudi in mi smo imeli družinske obravnave ob kosilih, kjer sem bil pogosto obtožen. [smeh]

PB: Je šlo za vašo izbiro ali ste pač morali nadaljevati družinsko izročilo?

AČ: Težko je reči, za kaj je šlo, ker sem bil takrat tako mlad. Moj brat je najprej opravil izpite na fakulteti za šport, pa si je potem premislil. Niso me silili, ni mi oče govoril, da moram postati pravnik, čeprav si je to želel, tako kot si jaz želim za svoje hčere.

PB: Je bilo težko stopiti v veliko očetove čevlje? On je bil oziroma je še eden najbolj znanih in uspešnih slovenskih pravnikov?

AČ: Zelo težko je bilo. Že ko sem opravljal pravosodni izpit, sem razmišljal o tem, da ga ne bom še enkrat, če prvič padem. In še zelo dolgo je vsaka stranka, ki je prišla k meni, najprej vprašala: »Ja, kje je pa ata?« To ni lahko. Določeno prednost sem sicer imel, ker sem se lahko učil od njega, pa službo sem imel, po drugi strani so me pa nenehno primerjali, in to je frustrirajoče. In ko zgubiš neko zadevo, ki bi jo mogoče tudi on, lahko slišiš: »Če bi bil pa gospod doktor, pa to ne bi bilo tako ...« Ampak s tem je tako. Oče mi je nekoč povedal za neko pravdo, ki je dobro potekala, je pa nasprotni odvetnik grozno tulil, on pa ne. In ko je oče zmagal, je njegova stranka stopila do njega in rekla: »Vam bom kar takoj povedal, da sem blazno nezadovoljen.« »Kako? Pa saj smo zmagali?« »Ja, ampak, kako je on vpil, vi pa nič!«

PB: Kaj pa sicer, ko govoriva o očetovih čevljih? Pred kakšnim letom je izdal ilustrirano biografijo z naslovom Valat, kjer se lahko vidi, da je imel zanimivo življenje?

AČ: Imel je izjemno pestro življenje, veliko bolj kot jaz in brat. To mu pri odvetniškem poklicu zelo pomaga, ker nikogar ne obsoja. On pravi, da mora imeti odvetnik rad svoje stranke. »Če jih ne maraš, jih ne boš mogel dobro braniti,« nam je govoril. Pred kakšnimi desetimi leti sem ga vprašal: »Povej mi, do kdaj se bom jaz tako sekiral za vsako zadevo?« »Ko se boš nehal,« je rekel, »ne boš več dober.« Nekoč me je nekdo vprašal, ali je težko braniti krive? Najtežje je braniti nedolžne. Če je obsojen nekdo, za kogar vem, da je kriv, si bom lahko rekel: Napravil sem vse, ampak vendarle je pravici zadoščeno. Grozno pa vlečeš nase občutek krivde, če veš, da je obsojen nekdo, ki ni kriv. To pa je frustracija in ni jih tako malo, ki so pri nas ne­dolžni spoznani za krive.

PB: Vi ste predsednik upravnega odbora družbe, ampak na sodišču pa še zmeraj delate?

AČ: V primerih, ko to stranke izrecno hočejo, ker čeprav mi veliko časa vzame predsednikovanje NZS, moram ostati odvetnik.

PB: V kakšni zvrsti prava pa?

AČ: V kazenskem pravu, v katerem sem začel in je še danes moja največja strast, sodelujem pa tudi pri kakšnih gospodarskih zadevah. Je pa kazensko pravo najbolj stresna oblika prava in tudi najmanj se da zaslužiti z njo, čeprav ljudje mislijo, da gre za zlato jamo.

PB: Prevzeli ste zastopanje družine Strojan? Pro bono, kot se reče?

AČ: Da. Oni so se oglasili, meni se je pa primer zdel blazno zanimiv. V naši odvetniški družbi smo se vedno lotevali nenavadnih primerov. To nam je, kot kaže, že oče privzgojil, to, da smo branili tiste, ki jih nihče ni maral.

PB: Tako kot je on na Kosovu v osemdesetih branil Azema Vllasija?

AČ: Tako. Mi smo po osamosvojitvi zastopali oficirje jugoslovanske ljudske armade. Nihče jih ni hotel prevzeti. V Sloveniji jim niso hoteli priznati pokojnine, ker so rekli, da so bili agresorji. To so bile borbe, da si misliti ne morete, kakšne. Dobivali smo grozilna pisma, da smo jugonostalgiki, da smo mafija, kar se sicer še ponavlja, le da za druge zadeve. Na tej obravnavi je sedel državni pravobranilec, tako kot vedno, ob njem pa predstavnik VOMA, vojaške obveščevalne službe. Vsakič smo zahtevali, da gre ta človek ven, ker nima tam kaj početi, in mesece je trajalo, da smo to dosegli. Poznam primer oficirja, ki se je deset let boril za pokojnino, v tem času je dobil raka, ni mogel plačati zdravljenja in je umrl. Pokojnino so dobili njegovi otroci.

PB: In Strojanovi?

AČ: Ta zadeva mi je bila pa sploh zanimiva. Vaščani so rekli: »Oni so kriminalci. Policija ne naredi nič.« Kaj je nato naredila naša policija oziroma naša država? Vse so preselili, z dojenčki vred, ki si verjetno niso prislužili kakšnih ovadb. Seveda so Strojanovi delali kazniva dejanja, ampak zato se preganja po točno določenem postopku, točno določeno osebo. Kaj sem pa potem vse doživljal ...

Mislim, da ga ni primera, kjer bi bilo toliko teh nenavadnosti. Zelo sem 'zapel' za ta primer in sem o njem hotel obvestiti tudi Združene narode, ker to lahko vedno prikažeš kot obliko rasizma, kar do neke mere tudi je. Do mene je prišel visoki državni uslužbenec in me vprašal: »Kako pa želite, da to zaključimo?« »Eno parcelo jim zrihtajte,« sem rekel. »Ne, niste razumeli. Kaj si želite vi, da bi to zaključili?« »Nič takega nimate, da bi si jaz to želel,« sem mu rekel. Toliko zgodb se je odvijalo ob tej zadevi. Z visokimi politiki sem se dobival po lovskih kočah, njihovi ljudje so me metali iz postelje sredi noči. To je bila ogromna in blazno zanimiva zadeva.

PB: Ste pa verjetno lahko razumeli tudi vaščane Ambrusa, ki so morali živeti z njimi?

AČ: Seveda. Ko so me najbolj napadali, kako vendar lahko branim Strojanove, sem poklical vaščane Ambrusa in jih je pripeljal župan Ivančne Gorice. Razšli smo se zelo prijateljsko kljub histeriji, ki je vladala okrog vsega tega. Povedal sem: Če nekdo napravi kaznivo dejanje, policija ukrepa. Če pa ne ukrepa, ne pride v kraj, kjer se je to zgodilo, pa vsa stvar eskalira, ampak eskalirati bi morala proti državi. Seveda pa ljudi do neke mere razumem.

PB: Ste še kaj v stikih? Jelka Strojan je pred kratkim umrla.

AČ: Ne, nismo. Oni so imeli občasno nenavadne zamisli, ker so posebni. Po tistem me je klical član njihove družine in se pritožil, da jih spet diskriminirajo, da se je spet zgodilo nekaj groznega. »Kaj pa je?« »Ne plačajo nam elektrike in vode.« »Meni tudi ne,« sem rekel in odvrgel slušalko. Za tista kazniva dejanja, ki so se nekaterim pozneje dogajala, smo jim tudi pojasnili, da se nismo prav razumeli, da vse to pa ne more biti pro bono.

PB: No, zdaj pa prideva do tistega: kako morete ... Sprejmete vsakogar, ki pride v pisarno in ima denar, da si lahko privošči vaše zastopstvo?

AČ: Načeloma ja, razen tistih, ki bi nastopali proti našim sorodnikom, prijateljem ali našim strankam.

PB: Vaš oče je branil Ivana Perića, ki je bil obtožen in obsojen za trojni umor, in pri tem ves čas trdil, da je Perić nedolžen. Sicer je to bolj vprašanje zanj, ampak vendarle. Je to trdil, ker to odvetnik pač mora govoriti, ali je v to res verjel?

AČ: Primer sem sicer slabo poznal, le toliko, kolikor sem si ogledal listine pri nas, ampak oče še zdaj trdno verjame, da je tako. Oče pri 77 letih ne bi kar tako nekaj zatrjeval. Tudi sicer je vedno govoril, da je dovolj star, da bo rekel, kar hoče, in ne to, kar bo kdorkoli mislil, da je prav. On še zdaj verjame, da je Perić nedolžen, predvsem zato, ker so opravili poligrafski test, ki je za Perića pokazal, da je nedolžen, na tem testu je padel nekdo drug in še kup podrobnosti je bilo, ki jih pa jaz ne poznam.

PB: V nekem intervjuju ste rekli, da svojih strank nikoli ne vprašate po nedolžnosti, in v nadaljevanju, da imate dovolj izkušenj, da veste, ali je dovolj dokazov za obsodbo. Hm, to ni isto?

AČ: Ne sprašujem jih zato, ker nisem župnik.

PB: Ali ni za vaše delo, za pripravo obrambe bolje, če poznate resnico?

AČ: S tem je tako. Zaupanje med odvetnikom in stranko je zelo občutljiva stvar. Če bi človeku, ki mi govori »po krivem sem obdolžen«, rekel »čakaj, čakaj malo, tole pa kaže, da ne«, mi ne bi več prav zelo zaupal. Predstavljam si ali pa si delam utvaro, da mi je v 99 odstotkih jasno, ali je stvar utemeljena ali ne. Sprašujem pa ne. Še posebej je to vpraš­ljivo pri tem gospodarskem kazenskem pravu, kjer je to, kaj je človek storil, vse dokazljivo, ugotoviti moram le, ali je kaznivo ali ne. Pri umoru je popolnoma jasno. Gre samo za to, ali ga je on ubil ali ne. Pri prodaji delnic je pa jasno, kaj je napravil, zastavlja se pa vprašanje, ali se to da sumirati pod pravno normo, je to kaznivo ali ne, dokazuje se namen.

PB: Pred kratkim ste se oglasili ob primeru Patria in si prislužili prijavo na etično komisijo Odvetniške zbornice Slovenije. Je ta prijava že doživela razplet?

AČ: Povedali so, da del moje izjave ni bil v skladu z odvetniško etiko, ampak trije kolegi, ki so o tem odločali, niso bili enotni. Kolegica je podala ločeno mnenje. Številni, ki so morda modrejši od mene ali ne, so mi rekli, kaj se mi je bilo treba oglašati. Nisem niti njegov strankarski pripadnik niti njegov odvetnik. Jaz sem prebral ta spis, prebral sem odločbe in prepričan sem – in zdaj se je to tudi izkazalo na ustavnem sodišču – da ne samo, da v tem primeru ni dovolj dokazov, ampak da sploh ni nobenega dokaza, predvsem za Janeza Janšo. Svojih pravnih mnenj ne delim na to, ali mi je nekdo politično blizu ali ne. Takoj naslednji dan sem prejel grožnje, da branim barabo. Ta primer je do konca populističen. Pred kratkim sem tako lahko prebral v Delu anketo, v kateri so spraševali, kdo se strinja s tem, da je bil Janezu Janša obsojen. Kaj se pa imajo ljudje s tem strinjati, če ne poznajo spisa? Ampak s to prijavo se ne obremenjujem preveč. Prvič, se vse bolj kaže, da sem imel prav, in, drugič, ust mi ne morejo zapreti, ker sem govoril o stvareh, za katere sem kvalificiran. Saj nisem govoril o atomski fiziki. Z vso gotovostjo trdim, da če bi šlo za kakšnega Franca Novaka, niti obtožnice ne bi vložili.

Kje vidim težavo? Pravosodje spremljam od osamosvojitve. Po osamosvojitvi se je država demokratizirala, naenkrat so bile pomembne človekove pravice itn. Vse več ljudi je bilo oproščenih zaradi slabe ovadbe ali dela tožilstva. Bolj ko se je slabšal gospodarski položaj, bolj so mediji pisali: »Groza! Tožilstvo je naredilo vse, sodišče pa samo oprošča.«

Sodišče je takrat napravilo usodno napako – ni se odzvalo, z mediji ni komuniciralo. Pritisk na sodišče se je stopnjeval, in namesto da bi sodišče reklo 'počakajte malo, nas zanima obtožni predlog, obtožnica, in če ne zadostuje, se pogovorite s tožilcem', je zavzelo drugo taktiko, predvsem v teh tajkunskih zgodbah in v politiki in reklo 'dajmo dokazat, da smo uspešni, dajmo obsojat'. V teh tajkunskih zgodbah si danes kot odvetnik obsojen na propad, ker javnost tako hoče, ker javnost glasuje. Treba je tudi povedati, da ima odvet­nik, ki se maksimalno angažira za svojega klienta, pogosto težave. Med drugim ga organi pregona smatrajo za preveč nadležnega in poskušajo takemu odvetniku zaradi tega na vsak način nekaj nastaviti in ga prikazati kot kriminalca oziroma vsaj sostorilca pri kaznivem dejanju.

PB: Ampak kdo pa sedi v zaporu?

AČ: Jaz bi raje rekel, kdo je bil obsojen. Obsojen je bil Janša, obsojen je bil Kordež, pa je uspel na vrhovnem sodišču in je prav, da je uspel. V zaporu je Šrot, je Tovšakova, v zaporu bo prej ali slej tudi Bavčar, če vrhovno sodišče ne bo razveljavilo njegove obsodbe.

Za Bavčarja 99 odstotkov ljudi, vključno s pravniki, misli, da je bil obsojen zaradi privatizacije Istrabenza, pa postopek ni imel s tem nobene zveze in je bilo njegovo ravnanje popolnoma zakonito. Populizem in strašenje ljudi je šlo pri nas tako daleč, da novinarka osrednjega dnevnika poročilo o terorističnem napadu v Makedoniji sklene nekako takole: »Ne pozabite, to je samo 700 kilometrov zračne linije od Slovenije.«

PB: Ampak ... Lahko se strinjam, ampak Istrabenz je uničen in menda ne verjamete, da je bilo v primeru Patria vse čisto?

AČ: Ne vem, ali je bilo vse čisto ali ne, ker primera Patrie ne poznam. Znano in staro pravilo je, da preganjaš izključno na podlagi dokazov, ki jih zbere tožilstvo. Da pa reče predsed­nica okrajnega sodišča v Ljubljani pred nekaj dnevi: »Hja, po tem, kar je naredilo ustavno sodišče, pa ne bomo več mogli preganjati korupcije.« Saj sodišče ničesar ne preganja, sodišče sodi! Neki ameriški kolega, ki dela v pisarni z nekaj tisoč zaposlenimi, mi je rekel, da ga čudi, kako se v primeru oprostitve pri nas v Sloveniji vsi napadi zgrnejo na sodišče. »Pri nas se sodišče spoštuje,« je rekel. »Če je kdo oproščen, izgubijo službo vsi do snažilke na tožilstvu.«

PB: V redu. Vrniva se raje k nogometu. Čaka nas nadaljevanje kvalifikacij za evropsko prvenstvo v Franciji 2016. Za zdaj smo v igri, vi pa po službeni dolžnosti morate biti optimist?

AČ: Ne samo po službeni dolžnosti, tudi po naravi sem optimist. Tudi če bi igrali s svetovnimi prvaki, bi po tihem govoril: Mogoče pa bomo ... Napovedovati si ne bi upal, ampak povedal pa sem že prej, pred prejšnjimi kvalifikacijami, da je cilj naše reprezentance uvrstiti se na SP v Braziliji. Ko se nismo uvrstili, so se tisti negativni novinarji oglasili, češ, kaj govori. Kaj pa naj povem? Da je naš cilj ne uvrstiti se? Naš cilj je tako premagati Anglijo, se pa zavedamo, da nam ne bo lahko. Bo pa to fantastičen spektakel, eden največjih športnih dogodkov v zgodovini Slovenije, če ne največji.

PB: In kaj bi za NZS pomenila uvrstitev na EP?

AČ: Za začetek bi to pomenilo, da bi dobili od osem do deset milijonov evrov neposrednega denarja od Uefe kot nagrado, pomenilo bi izjemen dvig popularizacije nogometa pri nas. Glede na to, da bo prvenstvo v Franciji, mislim, da bi ogromno Slovencev potovalo tja. Eden najbolj optimističnih dogodkov v zgodovini Slovenije po osamosvojitvi je bilo evropsko prvenstvo na Nizozemskem in v Belgiji leta 2000, tako da bi nam ta uvrstitev torej zelo veliko pomenila. Finančno nanjo sicer ne računamo, takšni optimisti, da bi jo dali v plan, nismo [smeh], bi pa hudičevo prav prišla.

TEKST Tadej Golob
FOTO Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri