Intervju s 2Cellos: 'Midva sva najboljša. Brez lažne skromnosti.'

  • 26.08.2015

Pogovor z najbolj energičnima čelistoma na svetu, Mariborčanom Luko Šulićem in Puljčanom Stjepanom Hauserjem, o herniji, ki ju je za nekaj časa prizemljila, o kletki, v katero so jo skušali zapreti, in kako bi čelistka Sol Gabetta lahko prišla v Playboy.

(Foto: Bor Dobrin)

Priznam, sodim med tiste ljudi, ki večkrat, kot bi bilo pametno, pomislijo na to, da je najboljše, kar se popularne glasbe tiče, že mimo. Že nekaj časa, od šestdesetih pa mogoče še prve polovice sedemdesetih. No ja, saj je bil potem še pank pa novi val v Jugi, nekaj je zmeraj bilo ... (In zdaj je Swift Taylor pa je Avicii ...) Za 2Cellos sem seveda slišal, tako kot sem pred tem tudi za Vanesso Mae (kako ne bi, ko smo ji pa zrihtali tisto svetovno prvenstvo v smučanju), in sem ju porinil v ta koš, dokler ni prišla priložnost za intervju.

Ogledal sem si video, ki sta ga posnela za svojo priredbo komada Thunderstruck, pa še nekatere druge, še enkrat preposlušal, kar se je dalo dobiti na Youtubu, in odšel v Zagreb na pogovor očaran. To, kar počneta z dvema lesenima (ali iz ogljikovih vlaken, električnima) inštrumentoma, je fantastično, in če bi si kaj želel videti in slišati, bi bila skupna kitarsko-čelistična izvedba Thunderstrucka v zasedbi AC/DC-2Cellos. Nisem prepričan, da bi zmagale kitare.

Z Luko in Stjepanom smo se dobili v Zag­rebu, v majhnem studiu, kjer sta se pripravljala na nastop na klasičnem koncertu v dvorani Vatroslava Lisinskega prav tako v Zagrebu, zdaj ko je Stjepan spet lahko uporabljal svoj vrat, ki je med igranjem (oglejte si posnetke) poleg rok najbolj obremenjen del njegovega telesa. Vtis? Zelo sproščena, neobremenjena, simpatična glasbenika s prekipevajočo, nalezljivo energijo. Luka je odgovarjal v tekoči mariborščini, Stjepan v hrvaščini, spraševal sem pa v nekakšnem crossoverju med obema jezikoma.

PB: Zdaj bi morala biti pravzaprav na turneji, če se ne motim?

SH: Zdaj bi se že morala končati.

: Odpovedala sva 16 koncertov, ki bi morali biti konec maja in na začetku julija, in sicer v Ameriki. Štiriindvajset koncertov sva že odigrala, ostalo jih je še 16, razprodanih, ki sva jih pa morala odpovedati zaradi poškodbe. Profesionalne poškodbe.

PB: Kakšne poškodbe pa? Ste si pretegnili mišice?

SH: Premaknile so se mi ploščice v hrbtenici in se mi je vnel živec. Hernija. To smo rešili brez operacije, s terapijami od ponedeljka do petka, in zdaj sem nov človek, pripravljen na nove izzive, se pa moram paziti.

PB: Ko sem si ogledal videospote, ki sta jih napravila, sem pomislil, da ni to kakšna kazen. Mislim na videospot o staranju?

: Ma ne, to so prvi nastopi, ki sva jih odpovedala v štirih letih. Na leto nastopiva na približno 200 koncertih in do zdaj nisva odpovedala niti enega. Na neki način je narava poskrbela za pavzo, hvala bogu, ne na meni. [smeh]

SH: Kako je bog dober in velik ... [smeh]

PB: Zakaj sta pa za to Aviciijevo pesem Wake me up uporabila to temo – staranje?

SH: Da pokaževa najino življenjsko zgodbo, kot nekakšno biografijo od takrat, ko sva bila klinca, pa sedanjost, in kako si predstavljava najino starost.

PB: Ampak ali niste prav vi nekje rekli, da si ne predstavljate, da bi pri šestdesetih igrali rok?

SH: Nikoli ne veš. Mogoče bova pa pri šestdesetih še vedno nora, odštekana za igranje rokenrola.

: Pred tednom sem bil na koncertu AC/DC v Avstriji, pa so še vedno mojstri. Ko vidiš 120 tisoč ljudi, ki pridejo na koncert, to je noro.

PB: Na koncertu ste bili kot običajen obiskovalec?

: Ja, kot fen. Mogoče je bila to zadnja priložnost, da jih poslušam v živo. Dan pred koncertom mi je kolega rekel, da ima dve karti in ali grem.

PB: Z njimi pa vidva še nista prišla v stik?

: Ne. Od vseh drugih umetnikov, katerih priredbe sva napravila, sva dobila kakšen odziv, razen od AC/DC. Pa prav priredba njihove pesmi, Thunderstruck, je najbolj uspešna.

PB: Mimogrede, Beatli ali Rolling Stonesi?

SH: Morava?

: Zame Rolling Stonesi ...

SH: Ampak Beatli imajo boljše pesmi, bolj znane, ljudje jih imajo raje. Ampak imidž in vse skupaj kot performerje pa tudi jaz izberem Rolling Stonese.

PB: Letos sta izdala album Celloverse. Domnevam, da sta zadovoljna z odzivom nanj?

: Sva, ker sva končno imela dovolj časa, nikamor se nama ni mudilo, ponovno sva delovala tudi kot producenta in sva si vzela čas za vsak detajl, za vsako priredbo, da sva jo razvila do konca. In ja, z odzivom sva zelo zadovoljna. Najina želja je bila posneti tudi čim več videospotov za ta album, ker za prvega sva jih komaj ... Koliko?

SH: Tri. Za drugega tri in zdaj deset.

: Po podpisu pogodbe s Sonyjem sva izgubila veliko svobode, kar se tiče on line sharanja na Youtubu, niti nisva imela svojega kanala. Potem sva si morala izboriti to pravico in sva sčasoma lahko začela delati videospote. Midva sva začela z Youtubom, pa sva ga potem zanemarila, kar je bila napaka, ki jo zdaj skušava popraviti, nadoknaditi zamujeno.

PB: Kakšen je zdaj vajin status, kar se Sonyja tiče?

: Še vedno imava pogodbo z njim, s Sony records.

PB: Ideje za videospote so vajine?

SH: Da, sama jih napiševa, vse.

: Ugotovili so, da je bolje, če naju pustijo pri miru [smeh], in tudi najboljši rezul­tati so, dokazano, najboljši odziv dobijo. To, kar posnamemo tukaj, na Hrvaškem, s stalnimi ekipami, najbolj uspe. Drugi album Intuition smo snemali z veliko gosti in v Los Angelesu, v Las Vegasu, v Nashvillu in ni bil tako uspešen, kot je ta.

PB: Za ta album, Intuition, sem nekje prebral, da sta ga sama označila kot neuspešen album?

: Prehitro je prišel. Svoj zvok sva še razvijala, imela sva svoje ideje, potem sva pa kar naenkrat izdala drugi album z gosti, s producentom. Zato se zdaj s tretjim albumom vračava h koreninam, s pesmimi, ki imajo videospot, kot producenta, ki si vzameva veliko časa za vsako pesem, delava v Zagrebu, čeprav je bila večina albuma posneta v Las Vegasu v hotelski sobi. [smeh] Tam sva bila po en mesec z Eltonom Johnom in sva vse posnela sama na prenosni računalnik.

PB: Kakšna je pa delitev dela med vama? Na hodniku sem videl plakat za japonsko turnejo, na katerem ste Stjepan v črnem, Luka pa ves v belem.

SH: Da, jaz sem bad boy, Luka je pa good boy. [smeh]

PB: In to ustreza resnici?

SH: Do zdaj je ...

: Spreminja se. Zdaj sva oba v črnem. [smeh]

PB: Kaj pa glasbeno? Se dopolnjujeta, sta ista?

SH: Ne, ne, kontrast, ki se perfektno dopolnjuje. Luka je bolj introverten, on je poskušal s svojo nekakšno, kako bi rekel ...

: Mistiko.

PB: Se to sliši?

SH: Na sceni se vidi. Jaz vpijem, pojem ...

: Pa tudi pri glasbi. Pri načinu, kako odigrava melodijo. Vsak jo igra drugače, tako kot jo čuti. Ljudje, ki poslušajo albim, intuitivno vedo, kdo je odigral katero melodijo, tisti, ki naju res dobro poznajo.

SH: Če je dobro odigrana, potem sem jo jaz. [smeh]

: Če je falš, potem si bil gotovo ti ... [smeh]

PB: Vajin Thunderstruck ima skoraj 40 milijonov ogledov [zdaj že več kot 41 milijonov]. Priznam da si pred tem intervjujem nisem predstavljal, da popularnost vajine glasbe dosega takšne razsežnosti.

: Najin cilj je, da si bo video ogledalo, delilo čim več ljudi. Cilj je narediti hit video. In če ti to uspe, pridejo ljudje tudi do tvojega drugega dela. Najina prednost je to, da imava ogromno živih posnetkov, s katerimi se lahko ljudje prepričajo, kako dobra sva v živo. Med ljudmi se je uveljavilo prepričanje, kako jebena sva v life, in se ljudje vračajo na najine koncerte, vedno več najinih koncertov je razprodanih. Če bi objavila samo videospote, najbrž na najine koncerte ne bi prišlo toliko ljudi.

PB: Ko sem srfal po Youtubu, sem naletel na argentinsko čelistko, Sol Gabetta.

SH: Ja, ampak ona igra klasiko.

PB: In njene koncerte, posnetke koncertov, si ogleda po 60 tisoč ljudi. Kako dob­ra čelista sta vidva v primerjavi z njo?

: Midva sva najboljša. [smeh]

SH: Brez lažne skromnosti. [smeh]

PB: Lahko odigrata vse to, kar igra ona?

SH: To, kar ona igra, sva vadila vse življenje, potem sva se pa odločila napraviti korak naprej, napraviti nekaj novega, revolucionarnega, preseči ta okvir.

PB: Seveda sem preveril vajini biografiji, kjer piše, da sta že kot mlada čelista osvojila ogromno pomembnih nagrad.

: Čelo igrava od petega leta, udeležila sva se ogromno tekmovanj, ogromno seminarjev, vadila sva po osem, devet ur dnevno, povsod sva študirala in nekako naju je usoda združila.

PB: Prebral sem, da ste vi, Stjepan, dvakrat nastopili pred princem Charlesom. Drži?

SH: Kot študent v Londonu sem dobil neko nagrado in kot del te nagrade je bil tudi nastop na tej svečani prireditvi. Nekaj malega sem celo govoril z njim, ker je on tudi sam igral čelo za hobi in ga obožuje. Violončelo je njegov najljubši instrument, tako da sva se lahko o čem pogovarjala. Mislim pa, da ima rad tudi nogomet.

PB: Kaj bi vidva kot čelista počela, če se ne bi tistega 20. januarja 2011 posnela videospota Smooth criminal?

SH: Preživljala bi se.

: Nikoli ne veš.

SH: Igrala bi tam zunaj, na trgu ...

: Mogoče bi imela kariero, kakršno ima Sol Gabetta, drugačen tip kariere.

PB: Kakšne načrte sta imela?

SH: Moj cilj je bil od nekdaj končati v Playboyu in edini način, da to dosežeš, je da postaneš ...

PB: Čelist?

SH: Kul čelist, rok čelist. Niti eden klasični čelist ne pristane v Playboyu. [smeh vseh prisotnih] Pokažite mi enega?

: Sol Gabetta bi lahko, če bi se slekla.

SH: Zame so bile ženske velik motivator za uspeh, in če bi igral klasiko, tam jih ni, ni komadov. Mislim, so, ampak jih ni toliko in v glavnem so prestare.

PB: In tiho so, ne vreščijo?

SH: Ja, na koncertih ne vreščijo.

PB: Vrnimo se torej k zgodovinskemu januarju pred štirimi leti. Kako to, da sta posnela svojo različico pesmi Michaela Jacksona Smooth criminal?

SH: Hotela sva narediti nekaj drugačnega, nekaj svežega, norega. Vedna sva imela polno energije, adrenalina in tako sva tudi igrala klasično glasbo. Oba sva bila zelo posebna zaradi tega, ker igrava to zvrst glasbe s toliko energije, naboja. Klala sva, noro. In potem sva razmišljala, kakšna eksplozija bi nastala, če bi se združila, kaj vse bi lahko skupaj ustvarila.

PB: Kaj so vajini profesorji rekli na to?

SH: Velikokrat so naju tudi kritizirali, naju poskušali umiriti.

: Meni je moj profesor rekel, da bi moral piti brom pa da bi me morali zapreti v kletko kot divjo žival.

SH: Vedela sva, da bi nastalo nekaj norega, če bi se združila, in takoj, ko sva to naredila, je eksplodiralo. Pet let pred to pesmijo sem bil samo v klasiki, nič drugega nisem poslušal, potem sem pa počasi prišel do drugačne glasbe, do Michaela Jacksona, vseh njegovih pesmi, med katerimi je bil tudi Smooth criminal. In sem si rekel: Vuau, to bi zvenelo kul na čelu! Čelo ponuja takšne možnosti, ki se jih ljud­je sploh ne zavedajo, jih ne znajo izkoristiti. Midva sva pa imela to vizijo, pokazati, kaj vse čelo zmore.

PB: Potemtakem drži, da je čelo instrument, ki je najbolj podoben človeškemu glasu?

SH: Drži.

: Kaj zaigrava? [smeh]

PB: Ogledal sem si video Highway to hell, v katerem nastopata s Stevom Vaijem. Kot dva mlada glasbenika prideta v glasbeno trgovino, kjer on podpisuje svoje cedeje, in ga ne poznata. Ga v resnici ne bi prepoznala?

: Ta video je fikcija. Prvič, njega ne bi nikoli videli tam, drugič pa, feni ne bi nikoli tako skakali okrog njega. Tudi njegovi feni so že čez petdeset, ker je on že stara šola, tam so pa neke mlade ... Ampak smešen je ta video, simpatična zgodba. Zajebancija.

PB: Hotel sem vprašati, koliko sta poslušala popularno glasbo, preden sta se podala v te vode?

SH: Jaz zelo malo, blizu nič. Šele s Smooth criminalom sem sam začel odkrivati druge vrste glasbe, širiti obzorja in takoj nato se je vse začelo.

PB: Se vam ni zdelo: Eh, to je nekaj pod nivojem, neprimerno za klasičnega glasbenika?

SH: Ne, zdelo se mi je vznemirljivo, vuau.

: Najina prednost je bila, da sva odrasla v izoliranem svetu. Jaz niti ne, ker imam starejšega brata, ki je zgodaj začel s produkcijo hiphopa in z elektronsko glasbo, tako da sem to malo že poznal, tudi igral na njegovih posnetkih. Ampak v glavnem sem pa tudi sam poslušal klasiko in šele s Stjepanom sva skupaj začela odkrivati druge zvrsti in se nama je vse zdelo novo, sveže. Zato še zdaj vse to počneva z entuziazmom, z entuziazmom se lotevava priredb.

SH: Meni je zdaj največji gušt igrati klasiko, ker jo vidiš z drugačnimi očmi, z nove perspektive.

: Ko se odmakneš pa spet vrneš. Najin naslednji koncert [na začetku junija] je popolnoma klasičen. In ko jo zdaj igrava – če že govorimo o promoviranju klasike – ni najin cilj igrati za 200 ljudi in je to to, ampak odigrati koncert, ga posneti v lastni produkciji in dati na Youtube, da ga lahko vidi ves svet.

PB: Igrata pa v dvorani Vatroslava Lisinskega v Zagrebu?

: Da, potem pa še v Tokiu v Suntory Hall, ki je prestižna dvorana, kot nekakšen Carnegie Hall. Ta v Zagrebu je kot nekak­šna priprava za japonskega, ker se bo ta tudi snemal.

PB: In oba sta razprodana?

: Oba.

PB: Kako je pa sicer z obiskom koncertov klasične glasbe?

SH: Nič, običajno so slabo obiskani. Na žalost ta svet izumira.

PB: Se pravi, da video za priredbo pes­mi Thunderstruck pripoveduje vajino osebno zgodbo?

SH: Na neki način je ...

: Simbolična. Obenem sva se pa malo zgledovala po filmu Back to the future, ko se Michael J. Fox vrne v preteklost in odigra komad Johnny be good, ko rokenrola še ni bilo, in pokliče: »Hey, Johnny, you have to listen to this.« [smeh] Tako se midva vrneva v barok in iz ba-roka narediva rok. Na neki način sva pred svojim časom.

PB: V uvodu v komad Thunderstruck igrata Vivaldija, če se ne motim.

: Tako je. Tega Vivaldija sem igral na državnem tekmovanju pred 15 leti in sem iskal nekaj, kar bo sodilo k temu ritmu. [zapoje in zaigra: pam, pam, pam, pam ...] Te Vivaldijeve sonate nihče ne pozna, niti čelisti je ne poznajo oziroma je niso, dokler nisva napravila te priredbe in videa. Zdaj je pa najbolj poslušana stvar na Youtubu. [smeh]

SH: Če bi Vivaldi vedel, kakšen hit piše. [smeh]

: Saj jih je pisal. Evo, zdaj igrava Vivaldijev koncert za dve violini in orkester v priredbi za dva čela.

SH: In Bachov Koncert za dve violini.

: Ta še sploh ni bil izveden, tako da tudi tukaj delava nekaj novega. Ne igrava stvari, ki bi jih že pred nama odigrali stokrat, ampak poskušava nekaj novega.

PB: Še ni bil izveden? Na čelu ali sploh?

: Na čelu. Tudi priredba za čelo bo zahtevna, ker violina igra bolj visoko.

PB: Gremo od začetka. Luka, vi ste rojeni v Mariboru očetu Dalmatincu in mami Izolanki. Kako pridemo pa v Maribor?

: Starša sta se spoznala v Ljubljani na glasbeni akademiji. Mama je prva dobila službo, in sicer na tretji gimnaziji v Mariboru kot učiteljica glasbe, potem je pa še oče dobil službo v mariborski operi in tako smo se tam rodili, najprej brat, potem jaz in deset let za menoj še sestra. Osnovno šolo sem opravil v Mariboru in se takoj zatem vpisal na akademijo za glasbo v Zagrebu. Ob tem sem delal še glasbeno gimnazijo v Mariboru, ampak samo izpite. Živel sem v Zagrebu, ampak brez mature nisem mogel dobiti diplome. Tako sem najprej pri osemnajstih diplomiral v Zagrebu in šele pozneje istega leta septembra opravil maturo v Mariboru. [smeh] S potrdilom o maturi sem potem v Zagrebu prevzel še diplomo.

PB: Se pravi, da sta vas starša navdušila nad igranjem glasbe?

: Oče je violončelist, in ko sem bil star pet let, me je odpeljal na osnovno glasbeno šolo v Mariboru.

PB: In vam v roke porinil čelo in rekel: To je to?

: Pravzaprav se niti ne spomnim, kako je bilo. Doma smo imeli čelo in sem ga verjetno nenehno gledal. Moja sestra se je navdušila nad violino in jo je začela igrati pri treh. Tako majhno violino je imela, ampak pred tem je pa vzela dve kuhalnici in oponašala igranje violine, ker si je to zapomnila po posnetkih koncertov, ki smo jih gledali doma, pa tudi moja teta v Dub­rovniku igra violino.

PB: Se je težko naučiti igrati na čelo?

SH: Čelo je eden težjih inštrumentov. Celo svoje otroštvo se moraš odrekati, če se ga hočeš naučiti.

: Edino violina je mogoče še težja.

PB: Na kitaro se da zelo hitro kaj nabrenkati. Kako je pa s čelom?

: Problem je, ker na čelu samo za milimeter premakneš prst, pa zveni povsem drugače, pa nobenih označb nimaš, kot so pri kitari. Vse, kar imaš, je mentalna pozicija. Prva pozicija. [odigra nekaj] In če samo malo premakneš. [odigra nekaj drugega]

PB: Vam ni bilo težko vaditi?

: Mi je bilo. Mama me je terala, ker je potrpežljiva, oče ima malo bolj tanke živce. [smeh] Pa še to je, da je violončelist, in zdaj, oče in sin, oba violončelista, to ne gre. Ko je sedel, da bi vadil z menoj, si je vedno vzel dva pira, pa še takrat sva se skregala.

PB: Vi, Stjepan, ste pa iz Pulja. Iz mesta Mateja Parlova. Ste kdaj govorili z njim?

SH: Ne, majhen sem bil.

PB: Jaz sem.

SH: Res, kakšen je pa bil?

PB: V redu, medved.

: S kom?

SH: Z Matejem Parlovom, boksarjem, olimpijskim prvakom iz Pulja.

PB: In kakšna je vaša zgodba?

SH: Moji so iz Raklja, vasice kakšne pol ure iz Pule, kjer sem opravil osnovno šolo, srednjo na Reki, od tam sem odšel v London ...

PB: Kje stopi v zgodbo čelo?

SH: Igrati sem ga začel pri osmih, prav zagrizel pa pri trinajstih, štirinajstih. Slišal sem ga na radiu in se zaljubil v njegov zvok, takoj, ampak to je bilo še prej, preden sem ga začel igrati. Mama je igrala tolkala, predavala, oče je pa zelo nadarjen za slikarstvo, za vse umetnosti, zelo kreativen je, ni pa glasbenik. Po njem sem nasledil talent, kreativnost.

: Po mami pa energijo.

SH: Energijo in ambicije, po očetu pa senzibilnost. Popolna kombinacija. Od obeh sem pobral najboljše.

PB: Čudno se mi zdi. Najbrž je polovica vaših vrstnikov igrala nogomet, druga polovica kitaro ...

SH: Ne, vsi so igrali nogomet in so me strašno zafrkavali, celo odnehati sem hotel zaradi tega. Kaj sem grem, ko hodim tja nekam v glasbeno.

: Meni so sošolci v Mariboru, s katerimi sem še danes v stikih, govorili: »Kaj, Šula, treniraš solfedžo?« [smeh] »Treniraš solfedžota?« Tudi oni so bili vsi nogometaši.

2Cellos

PB: Kje sta se pa srečala?

SH: Spoznala sva se že kot najstnika. Luka je študiral na Hrvaškem, svet čela je pa tako ali tako zelo majhen. Prvzaprav so naju imeli za največja tekmeca, ker sva skoraj vrstnika pa iz istih krajev, oba sva bila enako nora na čelo, na glasbo, vadila sva kot manijaka in so naju nenehno primerjali. Potem sva se srečevala na seminarjih in tekmovanjih.

: Enkrat sva nastopila na zasebnem tekmovanju za mojega profesorja, kdo je bolj nor na čelu, kdo lahko bolj ciganči na tem instrumentu, kdo lahko bolj kolje. Profesor se je samo smejal. Oba sva bila malo nora.

PB: Nekje sem prebral, da ste ljubezen do čela dobili tudi od Vladimirja Kovačiča.

: Pri njem sem začel. On je iz Ljubljane, je pa predaval v Mariboru in se tja vozil z vlakom. Odličen učitelj je bil, ker je znal otrokom vsaditi ljubezen do glasbe, pa tudi sicer je kot človek premogel veliko topline. On je tudi alpinist, odšel je v Peru in šest let živel v Andih, poleg tega pa piše knjige. Zanimiv tip.

PB: Za to, kar zdaj igrata, uporabljata električni čelo?

SH: Odvisno. Na klasičnih koncertih bova nastopila s klasičnim, lesenim instrumentom, na običajnih šovih, koncertih pa z električnim, ker ga je lažje ozvočiti. Najine predstave so glasne.

: Rokenrol.

PB: Igra se pa enako na lesen ali na električen čelo?

SH: Enako, kar se prstov tiče, enako, le da ko igrava z električnima čeloma, uporabljava različne efekte, distorzijo, delay ... Tega sva se morala sama naučiti, šole, ki bi to učila, ni.

: Saj ni neke filozofije, samo stisneš pedalo ... [smeh]

PB: In temu, kar zdaj počneta, se reče crossover?

SH: Ni značilni crossover, ni tak, kakršnega delajo drugi izvajalci, ki to počnejo na poceni način, s poceni efekti, s sluzastimi aranžmaji, s plesalci ...

: In s komadi, ki niso zahtevni, ne glasbeno ne tehnično. Poberejo neko temo iz katere od Beethovnovih simfonij in ji dodajo tehno bit in naj bi bil to crossover, so pa uničili original.

SH: Midva poskušava iz dveh čel izvleči maksimum, napraviti ves zvok iz dveh instrumentov.

: Nič drugega.

SH: To je najina posebnost. Ne obstaja še kakšen izvajalec, ki bi to poskušal na podoben način. Recimo Thunderstruck, to je vse odigrano s čelom, vključno z udarjanjem po njem.

PB: Počasi prihajamo do Eltona Johna. Nekje sem prebral, da vama gre ta tema pomalem že na živce?

: Na živce nama gre to, ko kje prebereva, da naju je Elton naredil, da nama je on omogočil kariero.

SH: On je samo prilil olje na ogenj. Ogenj sva pa sama prižgala.

: S svojo vizijo. Je pa imel seveda ogrom­no vlogo na najini poti, podprl naju je ... Ampak to o tem, da naju je on napravil, se govori tako ali tako samo v naših krajih. Kot recimo to, da prihajava iz bogatih družin. Midva sva pa res iz skromnih družin, v Mariboru smo živeli v enosobnem stanovanju.

PB: Kako vaju je pa Elton John našel?

: Videl je najin video. Jaz sem takrat študiral na Royal Academy of Music v Londonu in mu je dekan povedal za naju. Elton je bil v svojih časih tudi študent na tem konservatoriju in takrat – to nama je sam pripovedoval – je bila to zelo stroga ustanova. Igrala se je samo klasika, noben džez ali kaj podobnega. Mogoče ga je video, ki mu ga je pokazal dekan, spom­nil na tiste čase in na to, kako zelo se je ta ustanova spremenila od takrat, kako zdaj rokamo Michaela Jacksona na dveh čelih. To mu je bilo zelo všeč, poklical naju je in vprašal, ali bi šla z njim na turnejo.

PB: So se vam kaj zatresle roke?

: Malo pa res. Pravzaprav me je najprej k sebi v pisarno poklical dekan in mi povedal, da bi Elton John rad govoril z menoj. Ima pa Elton dva obraza, tistega rokerskega, norega in onega drugega, ljubečega in polnega podpore. Z nama je bil vedno super.

PB: Kako je bilo na tej turneji?

SH: Tri leta okoli sveta. Kar naenkrat toliko ljudi, stadioni, arene, popolnoma drugačno doživetje, z ikono na odru. Bolje od tega ne more biti.

PB: Sta imela kaj treme?

SH: Ma, ne ...

: Mogoče, potem ko sva začela odpirati njegove koncerte. Najprej sva igrala samo v bendu, ampak takrat je vsa pozornost usmerjena nanj, on je odgovoren za vse, ko sva pa midva začenjala njegove koncerte in sva odigrala štiri pesmi, preden se je on pojavil, takrat je pa bilo adrenalina. So pa bili odzivi ljudi vedno super in tam sva si nabrala izkušnje za igranje pred maso.

PB: Ni bilo ob tem povabilu na turnejo nikakršnega oklevanja, češ, zdaj pa zapuščava klasično glasbo ...

SH: Saj je nisva nikoli zapustila, samo razširila sva si obzorja.

: Kakšen svet klasike? Svet klasike je tako majhen, tako malo možnosti imaš, da ti uspe v njem.

SH: Midva še naprej igrava klasiko, ki predstavlja najine korenine, ki jih bova negovala, in ki naju tudi ločijo od večine izvajalcev tovrstne glasbe, mislim tega crossoverja.

: Fora klasike je v tem, da nimaš zaledja fenov, ker pač ni mase, zato vse funkcionira samo prek zvez. Če poznam tega ali onega dirigenta ali umetniškega vodjo, potem bom igral tam in tam, na tem in tem festivalu. Kakovost včasih sploh ni pomembna. Ogromno povprečnih čelistov je napravilo klasično kariero. Nekaj najboljših je seveda kvalitetnih. V pop in rok svetu imamo svoje fene, ki kupijo vstopnico in nas pridejo poslušat. To je demokracija.

SH: Jaz sem imel poln kufer tega sveta. Trpela je moja kreativnost, trpela je moja domišljija, želel sem si igrati več kot nenehno ene in iste note, ki jih na isti način preigravajo že 200, 300 let in s katerimi ne moreš napraviti nič novega.

: Koliko milijard posnetkov istih klasičnih del obstaja in kaj lahko storiš novega, da bi kdo opazil?

SH: Samo kritike lahko dobiš, če poskusiš kaj novega.

: Poskušali te bodo prizemljiti. To se pa takrat ni tako in tako igralo, ker je oni tam napisal to in to.

SH: Zdaj sva lahko kreativna, lahko uresničujeva svoje ideje, zamisli, prej sva pa bila omejena, ko sva igrala samo eno vrsto glasbe.

: Po Zagrebu sem odšel še za štiri leta na Dunaj, kjer mi je šel blazno na živce ta nemški pristop h glasbi, akademski ...

SH: Suhoparni.

: Ja, suhoparni pristop h glasbi, zaradi katerega se izgubi glasbena bit.

SH: Ljudje pravzaprav pozabijo, zakaj so se sploh lotili študija glasbe.

: Emocije, energija sploh niso pomembne, samo da če na tistem urtekstu iz tistega leta, rokopisu, leži črtica tako, potem jo moraš odigrati tako z dvema zamahoma vibrata ... Zato sem potem odšel v London, ker tega nisem več prenesel. Pa še nemško nisem znal. [smeh]

SH: Tam sva se potem spet srečala.

PB: Kot 2Cellos so vaju povsod lepo sprejeli. Je kakšna razlika glede na kraj nastopanja?

SH: Ne, ni je, sploh zdaj ne več, ker kjerkoli igrava, izvlečeva iz občinstva njegov maksimum. Midva se spojiva z občinstvom, postanemo eno. Razumemo se, začutimo se in zato je na naših koncertih vedno fenomenalno vzdušje.

PB: Sprašujem, ker so včasih, v obdobju, ko še ni bilo Youtuba, rok in pop bendi lahko pričakovali različen odziv. Zdaj občudovalci verjetno že vnaprej vedo, kaj bodo dobili?

: Tu in tam še vedno zalutajo na naše koncerte kakšni starejši, ki mislijo: Two cellos, klasika, Bach ... Potem pa midva vklopiva distorzije in potem včasih tudi odidejo. [smeh]

PB: Ni se vama pa treba ukvarjati s kakšnimi kulturnimi razlikami? Ko so Beatli nastopili v Ameriki, se je Johnu Lennonu zareklo, da so zdaj oni popularnejši od Jezusa Kristusa, in je vsa Amerika skočila v zrak. Vi, Stjepan, ste izjavili nekaj podobnega.

SH: Jaz? Kaj?

PB: Da prihajate iz mesta, ki je starejše od Jezusa Kristusa.

SH: Ja, to pa. Pulj ima 3000 let.

PB: Pa smete to omeniti v Ameriki?

SH: Niso me vprašali. Ampak Pulj ima res 3000 let, Kristus pa, koliko? 2015? [smeh] Malo matematike.

PB: Kako je bilo v šovu Elen?

SH: To je bil najin sploh prvi televizijski nastop.

: Zlomil je lok.

SH: Ja, počil mi je lok in smo morali snemanje ponoviti. S takšno energijo sva igrala. Pri njej sva bila trikrat. Dvakrat sama in enkrat z Eltonom.

PB: Štiri leta in pol so minila od Smooth criminala. Sta pričakovala, da bo trajalo vse do danes?

SH: To je bil najin cilj.

: Čeprav so vsi rekli, da bo kratko.

SH: Ko se zgodi kaj takega, tak bum, se vsi oglasijo: »To ne bo trajalo. One hit wonder ...« Vesel sem, da sva dokazala nasprotno. Pravzaprav nama gre vse bolje, kamorkoli prideva, so koncerti razprodani, nastopava v vse večjih dvoranah.

: Ampak to ne pride samo od sebe. Treba je ogromno razmišljati, ogromno delati, biti kreativen, vpeljavati inovacije. Tudi zdaj, ko je bil Stjepan poškodovan in sva bila prvič prosta, ker je bil čez vikende na terapijah, sva se dobila v Zagrebu in snemala naprej.

PB: V teh štirih letih in pol sta izdala tri albume. Kako bi jih sama ocenila?

SH: Ta tretji je gotovo najboljši. Končno sva napravila album, s katerim sva popolnoma zadovoljna. Dozorela sva in napredovala v vseh pogledih, kot glasbenika in producenta. Spoznala sva, kako posneti lastno glasbo, kako delati aranžmaje, ki so zdaj zanimivejši, revolucionarnejši, tudi videospoti so zanimivejši, imajo zgodbo. Rasteva.

PB: Koncept je pa isti? Priredbe?

SH: Ena pesem je tudi najina in tudi zanjo bova v kratkem dokončala videospot.

: Ampak pri nama niti ni pomembno, da gre za priredbe. Ob najinih priredbah ljudje pozabijo ... Ma ne, da pozabijo, ampak isti učinek bi bil, če bi igrala nekaj svojega. Ampak zdaj sva si zadala cilj, tudi za prihodnje albume, delati revolucionarne priredbe, mashup med klasiko in rokom, podobno kot pri Thunderstrucku, razbiti meje med različnimi žanri, narediti nekaj nepričakovanega, šokantnega včasih. V pozitivnem smislu, upam. [smeh]

PB: Kako pa izbirata original, ki ga bosta priredila po svoje?

SH: Tako, da ustreza čelu. Na žalost niso vsi takšni, ogromno odličnih je, ki jih s čelom ne moreš odigrati. Recimo takšnih z veliko besedila, kjer se glasba ponavlja. Ponavljanje iste note, kar je v navadi pri hiphopu, rapu, to ne gre, zveni smešno.

PB: Zelo pogosto vaju sprašujejo, kako vaju je slava spremenila, in potem odgovarjata, da ne prav zelo. Kako je s tem?

SH: Še vedno se voziva okrog z avtobusi, s tramvaji, jeva v študentskih menzah in v poceni restavracijah, nikakršnega luksuza ne zganjava. Ohranila sva isto mentalno stanje kot prej. V svojih glavah sva še vedno nekakšna študenta, skromna fanta, normalna.

PB: Luka, vi ste v nekem intervjuju rekli, da pri sebi opažate, kako ste spremenili odnos do glasbe, do šovbiznisa. »Povsem drugače je, kot je v klasičnem svetu, odprl se nama je popolnoma nov svet.« Odnos do glasbe je drugačen, kot je bil?

: Ne, odnos do glasbe se ni spremenil. Hotel sem povedati, da sem se ogromno naučil o biznisu, o tem, kako funkcionira biznis. Zdaj veliko več vem o poslovnih plateh glasbe, poznam psihologijo občinstva, naučil sem se, kako komunicirati z njim. Zdaj tudi do klasične glasbe, do tega, kaj hočem doseči z njo, kaj z njo sporočiti, pristopam drugače, z drugačne perspektive gledam na vse.

PB: Ali občinstvo, tudi ko pride na koncert klasične glasbe, pričakuje nekaj drugačnega?

SH: Vedo, da so prišli na koncert klasične glasbe, ampak midva kljub temu igrava na najin način, z najinim imidžem, s strastjo in energijo. Zaradi tega so najini koncerti klasične glasbe razlikujejo od običajnejših. Že najina pojava, način, na katerega igrava, sta drugačna. Včasih odigrava klasično glasbo kot dva rokerja.

PB: Še dajeta avtograme vsakomur, ki si to želi?

: Še vedno.

PB: Koliko časa vama pa to vzame?

SH: Uro, dve po koncertu, včasih več.

PB: Kaj vaju še čaka letos? Kam po koncertu v Lisinskem?

SH: Čaka naju turneja po Japonski, Južni Koreji, Singapurju, Hongkongu, Italija, Nemčija, poleti tudi v Sloveniji na festivalu.

: Pojutrišnjem greva pa v Washington, kjer bova igrala v Beli hiši. Tam je neka slavnostna večerja, nekdo bo dobil neko Lincolnovo nagrado ali nekaj podobnega. Michelle Obama organizira ta dogodek, tam naj bi bil tudi predsednik. Odigrala naj bi tri pesmi, nekaj od Nirvane pa Smooth criminal in še enega skupaj z Josh Stone.

PB: Jacka Nicholsona so nekoč za intervju v ameriškem Playboyu vprašali, ali lahko našteje kakšne slabe strani slave, in je malo pomolčal, potem pa rekel, da se ne more spomniti nobene. Se lahko vidva?

SH: Če ti je slava všeč, potem najbrž ni nobene. Meni je super, ne smem se pritoževati. Želel sem si uspeha, dosegel sem ga in sem zdaj zadovoljen.

: Slaba stran slave se mogoče pokaže pri ženskah. Ne to, da ne bi bilo zdaj lažje dobiti ženske, ampak kako dobiti pravo. [smeh] Da te bo imela rada zaradi tebe samega, in ne zaradi tega, kar si.

PB: Kakšen je pa kaj vajin trenutni status, kar se žensk tiče?

: Oba sva trenutno solo.

SH: Jaz sem nadoknadil vse, česar prej zaradi pomanjkanja slave nisem mogel. [smeh]

PB: V biografiji Keitha Richardsa, kitarista Rolling Stones, piše, da so bili časi, ko sta recimo Mick Jagger in Bill Wyman tekmovala, kdo bo podrl več grupies na noč, in da je šlo tudi do deset.

SH: To so bili drugi časi. Tega danes v rokenrolu ni več.

: To so danes samo zgodbe starejših ljudi, ki sodelujejo na najinih turnejah, tour menedžerjev, pa tistih, ki skrbijo za ozvočenje ipd. Takrat so se vsi drogirali, se žgali vsevprek, brez kondomov. [smeh] Današnjega tempa midva na drogi ne bi mogla zdržati. Današnji rokerji se zadevajo z biohrano brez glutena in hodijo v fitnes in tam uživajo prehranska dopolnila.

TEKST Tadej Golob FOTO Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri