15V: Avi Nardia, svetovno uveljavljen mojster borilnih veščin

  • 27.02.2018

Je eden tistih, ki rušijo vse stereotipe, in je borec za stare vrednote. Je specialist za učenje samoobrambe in obrambnih taktik ter osebne zaščite posebnih enot, protiterorističnih enot, vojske, policije in civilistov, tudi ljudi s posebnimi potrebami. Uči po vsem svetu, najsi gre za moderne ali tradicionalne tehnike borilnih veščin.

(Foto: Miha Mally)

7 fotografij v galeriji

Svoje življenje je posvetil borilnim veščinam. Je večkratni nosilec črnega pasu: ima 7. dan ameriškega kenpo jiu-jitsa, 6. dan kenda, črni pas brazilskega jiu-jitsa pri profesorju Johnu Machadu, 6. dan koryu uchinadi kenpo-juitsa, 5. dan japonske borilne veščine iaido, 5. dan japonske borilne veščine jodo, 4. dan japonske lokostrelske veščine kyudo, 3. dan juda in 5. dan Japonske zveze borilnih veščin (The Japanese Federation of Martial Arts). Je inštruktor za izraelske in druge tradicionalne borilne veščine (kendo, iaido, jodo, jiu-jitsu, judo, brazilski jiu-jitsu, muay thai, karate, kyudo). Je tudi certificirani trener tajskega boksa pri učitelju Andreju Zeitounu, inštruktor policijskih obrambnih taktik, inštruktor streljanja, trener za nadzorovano spuščanje z višin. Poglobil se je tudi v športne vidike borilnih veščin in je certificirani olimpijski sabljaški trener, trener atletike in športni terapevt, certifikate pa je pridobil tudi v fitnesu in nekaterih drugih športih. Predvsem pa je ustanovitelj in glavni inštruktor borbenega sistema KAPAP israeli krav maga, ki jo poučuje v okviru Avi Nardia Academy. Znan je po izreku: »Sem dober učitelj krav mage zato, ker imam široko znanje borilnih veščin, ne zato, ker sem bil v vojski.«

1. Kako ste prišli do tako širokega, raznolikega znanja borilnih veščin?

Na pot borilnih veščin me je usmeril pokojni oče, ki je služil v izraelski vojski. Prav ta stara generacija, ki ji je pripadal, je skozi lastne solze, pot in kri oblikovala bojne tehnike, ki preprosto ne smejo odpovedati in ki sem jih jaz spoznaval od ranega otroštva. Bilo je tudi zelo boleče in brutalno, a danes se zavedam, da brez poznavanja tradicije ni napredka. Bilo je težko udarjati z rokami po trdih površinah, vendar za številne od teh tehnik danes, ko sem starejši in premorem več znanja, vem, da je za trening potreben čas, najpomembnejša v tem času pa ni težavnost fizičnega treninga, temveč sta to mentalni in moralni trening. Skozi vse to sem razvil etičen odnos in spoznal vrednost spoštovanja, časti, integritete. Žal pa ti najpomembnejši elementi danes vse prepogosto izginjajo. Zato se trudim, da s svojimi metodami vplivam na vrednote ljudi povsod po svetu ‒ ljudem skušam vcepiti moralni kodeks, ki je danes, kot sem že omenil, vse prevečkrat izgubljen. Zaljubljen sem v svojo mednarodno družino in v samo življenje. Res pa je moje življenje včasih povsem duhovniško.

2. Bili pa ste tudi izraelski oficir ...

Drži, služil sem v izraelskih obrambnih enotah kot uradni inštruktor boja mož na moža ter kot rezervni oficir za varnost. Prišel sem do čina majorja in postal eden vodilnih uradnih inštruktorjev izraelske vojske in izraelske policije za protiterororistični boj, za boj mož na moža, ukrepanje v protestih, operativno vedenje in boj v zaprtih prostorih. V vojaški službi sem deloval več kot 32 let, pri starosti 55 let pa sem življenjsko pot nadaljeval drugje. Dobil sem sina in sklenil, da se ne želim več znajti v nasilnih in krvavih situacijah. Želel sem spremeniti svojo miselnost in odkriti svoj smisel. Napotil sem se na Japonsko, kjer sem osem let posvetil študiju karateja, jiu-jitsa in kenda, po vrnitvi v Izrael pa sem začel učiti posebno enoto izraelske policije Yamam. V tem času sem že občutno in konkretno izboljšal ter obogatil moderni KAPAP, po terorističnih napadih 11. septembra 2001 pa sem razvil novo različico KAPAP-a v civilne namene. KAPAP je kratica za Krav Panim El Panim, kar je hebrejski izraz za spopad mož na moža. Ali čisto enostavno, gre za samoobrambo in preživetje. Za pojasnitev nastanka pa bi morali vsaj malo v zgodovino.

3. Kar izvolite, bralci Playboya so vedoželjni.

Po pri svetovni vojni je leta 1919 nadzor nad območjem, kjer leži današnji Izrael, prešel v britanske roke in istega leta so Judi v pričakovanju svoje države, ki so jim jo leta 1917 obljubili Britanci v balfourski deklaraciji, ustanovili skrito vojsko Haganah, kar hebrejsko pomeni 'obramba', lokalna policija pa je oblikovala elitno enoto Notrim, ki je bila uspešna pri obrambi manjših oporišč, ni pa bila učinkovita pri večjih akcijah, zato je oficir Haganaha Yitzhak Sadeh, ki velja za očeta izraelskih posebnih enot, ustanovil vojaško enoto Nodedot ('popotniki'). Prvo uradno izraelsko posebno enoto Pal'mach so vzpostavili na začetku druge svetovne, 14. maja 1941, ki se je bojevala na britanski strani. Sprva naj bi bilo v enoti tisoč borcev, a jih je Haganah izuril tri tisoč. Trening pripadnikov enote Pal'mach se je imenoval KAPAP. To ni bil enoten sistem, temveč mešanica napornega in strogega fizičnega kondicijskega treninga, treninga uporabe orožja in eksplozivov, učenja radijske komunikacije, preživetja v divjini, bojne prve pomoči in učenja tujih jezikov. Trening boja brez orožja je združeval zahodne borbene sisteme, kot so boks, grško-rimski stil boja in standardno britansko uporabo bojnega noža in palice. Judi so neodvisnost države razglasili 14. maja 1948 in Haganah je postala njihova uradna vojaška sila. Preimenovala se je v Tzava Haganah Le’Yisrael, angleško Israeli Defence Forces (IDF), se pravi 'vojaška obramba Izraela'. Toda pozneje, tja do leta 2000, je termin KAPAP popolnoma izginil, tako v Izraelu kot zunaj njega.

4. Obudili ste ga vi, kajne?

Tako je. Kot uradni inštruktor sem snoval nov program samoobrambe za najboljšo izraelsko protiteroristično enoto. Enota me je rekrutirala prav z namenom razvoja novega borbenega programa mož na moža, program pa sem zasnoval na podlagi študija zgodovine s pomočjo svojega očeta, ki je bil član prve izraelske padalske enote leta 1950. Leta 2001 sem ustanovil Zvezo KAPAP in začel sistem širiti zunaj Izraela. Šole, ki so začele poučevati KAPAP, so se začele pojavljati druga za drugo, nove šole in organizacije so nastale na podlagi knjig in DVD-jev, zato sem se odločil vsa usposabljanja nadzorovati in izvajati sam, da bi preprečil zlorabo svojega imena.

5. Komu je namenjen KAPAP? Ali zahteva posebno psihofizično pripravljenost, predznanje?

Zavedati se moramo, da je bila prvotna funkcija KAPAP israeli krav maga poučevanje boja mož na moža za elitno izraelsko protiteroristično enoto, katere inštruktor oziroma obveščevalni agent sem bil. Torej govorimo o tem, da imamo miselnost, ki je sestavni del zahodne civilizacije, in izraelske vrednote. To pomeni, da pod nobenim pogojem tega znanja ne predajamo radikalcem ali posameznikom s slabimi nameni. Integriteta je osrčje KAPAP-a. Sicer pa je to sistem, primeren za vse, ki so željni znanja samoobrambe, ne samo posvečenim izbrancem. Znanje seveda predajamo ustrezno psihofizičnim sposobnostim vsakega posameznika in pri tem se držimo pravila počasi je hitro. Sicer bi tvegali poškodbe, tega si pa nihče od nas ne želi. Tako kot vse v življenju, kar kaj šteje, gradimo korak za korakom. Dobri temelji so vse.

6. Ali je KAPAP isto kot krav maga?

KAPAP israeli krav maga ima v svojem sistemu nekaj poučevanja krav mage, in sicer na način, kot sem ga poučeval kot inštruktor izraelskih obrambnih sil na operativni policijski akademiji kot nekdanji inštruktor v najbolj elitni protiteroristični enoti Yamam. Ta koncept poučevanja imenujemo KAPAP. Krav maga pa je zgolj delček v sistemu, ki je veliko bolj kompleksen in celovit.

7. Kdo so vaši učenci?

Med mojimi študenti so vojaki, pripadniki posebnih enot policije in vojske ter tudi čisto običajni smrtniki, rekreativci. In res nas je veter napihal od vsepovsod, vse od pilotov vojnih letal F16, komercialnih pilotov, zdravnikov, vojakov na podmornicah, inženirjev, profesorjev, vodovodarjev, tesarjev pa vse do posameznikov, ki so jih take ali drugačne življenjske situacije pahnile v življenje, polno ovir. V telovadnici, doju, vsi govorimo isti jezik, ne glede na versko ali rasno pripadnost. Kvaliteta je nad kvantiteto, čeprav s finančnega vidika to ni najbolj pametno. Ampak tega se držimo.

8. Priča smo poplavi ponudbe izraelskih borilnih veščin. Kako lahko vemo, kaj je prava stvar in kaj razkazovanje, ki nima nikakršne povezave z dejanskim znanjem in pravo veščino? Je to sploh mogoče?

Zelo enostavno. Kako pa veste, ali je pištola res nabita? Gledamo in preverimo. Ključnega pomena je razmišljanje z glavo. Sprašujte. Pozanimajte se o referencah svojih učiteljev. Kje so se izobraževali, s kom in koliko časa. Potem pa raziščite, trditve preverite. Kontaktirajte učitelje vašega učitelja in jih povprašajte za mnenje in referenco. V času interneta je to zelo enostavno in hitro. Pa še nekaj bi poudaril. Kako lahko nekdo poučuje izraelske borilne veščine, če nima nikakršnega predznanja osnovnih borilnih veščin? Vas vikend seminar naredi za mojstra? Bi si želeli takšnega učitelja? Menim, da mora biti vsak učitelj krav mage najprej dober v kakšni drugi borilni veščini, ki mu da osnovo, celosten vpogled v zadevo, in se potem naknadno odločiti za krav maga. V preteklosti je bil to pogoj. Torej, prislužiti si črn pas v kakšni drugi veščini, ker v krav magi črn pas enostavno ni obstajal. Del testa je bil torej študij neke druge borilne veščine. Danes pa imamo številne vsemogočne bojevnike. Vsi obvladajo strelna orožja, nože, vse to okrašeno z bojnimi barvami. Toda resnica je, da niso v roki držali kaj drugega razen jedilnega nože. Pri nas so med drugim nujni pogoj za trening certifikati za opravljeno prvo pomoč, rokovanje s strelnim orožjem in treningi preživetja.

9. Zakaj pa so številni ljudje tako navdušeni, ko v borilnih veščinah slišijo pridevnik izraelski?

To je posledica veličastnih in premišljenih marketinških kampanj, ki so se skozi leta izkazale za izredno učinkovite. Na žalost se v tem spet pokaže, kako smo ljudje naivni. Oziroma nevedni. Dostopnost informacij je večja kot kdaj prej, pa si še vedno ne vzamemo časa, da bi preverili, kam vlagamo svoj čas in denar. Slepo sledimo in nasedamo marketingu. Moč propagande je bila in bo. Osebno ne razmišljam na način, da bi bila kakšna borilna veščina superiorna nad kakšno drugo. Razlika je pravzaprav v učitelju. V borilnih veščinah imate, tako kot drugje, dobre in slabe učitelje. Pri nas imamo rek, da če klovnu posadimo krono na glavo, ga to še ne naredi kralja, če me razumete. Bodimo skromni. Nihče ne zna vsega. Sam sem raje učenec realnosti kot mojster iluzij. Izraelci nismo nikakršna super bitja. Smo ljudje. Jemo in spimo. Ljubimo in jokamo kot vsi drugi ljudje.

10. Ampak vseeno, ali imate občutek, da ste bolj tolerantni do nasilja? Kakšen je vaš pogled na to?

Nič nismo drugačni od vas. Imamo samo več izkušenj z agresijo, terorizmom oziroma terorističnimi napadi kot večina preostalega zahodnega sveta. Pri nas je terorizem del vsakdanjika, ki pa žal postaja tudi vse bolj del vašega vsakdanjika. To enostavno postaja globalen problem. Tukaj se čutim v prednosti, ker kot Izraelec vem, kaj pomeni zmrzniti in kaj prinese pasiva oziroma če kdo ne odreagira pravilno. Pri nas sta reakcija in obramba nekaj nujnega. O tem, kaj je prava reakcija, bi lahko debatirala v nedogled. Tukaj je toliko različnih pogledov in interesov, zato je težko posploševati. Izraelci, čeprav se o tem ne piše veliko, ogromno delamo za mir, stabilnost, lahko pa to imenujeva udobno življenje, kjer ni prostora za terorizem, do katerega imamo resnično ničelno toleranco. Mirne vesti pa lahko še rečem, da smo Izraelci veliko bolj tolerantni in manj agresivni, kot smo bili pred 17 leti, ko sem emigriral v Ameriko. Danes je Amerika zelo agresivna.

11. Menite, da torej v svetu borilnih veščin prihaja do zlorabe izraza izraelsko?

Na kratko, da. Na žalost je kupovanje certifikatov stalna praksa. Veliko laže je priti do certifikata 'priznane' športne ustanove na področju krav mage kot do certifikata v kateri drugi borilni veščini s tradicijo. Tudi pri meni se je pojavilo kar nekaj ljudi, ki so obiskali kakšen moj vikend seminar in so se potem že naslednji dan sami okronali za strokovnjake. Nekateri se kar čez noč povzpnejo od mojstrske stopnje 1. dan do 8. dan, odprejo šolo in začnejo služiti. In smešno je, da naletim na posameznike, ki trdijo, da so veliki strokovnjaki in nosilci črnih pasov, ko pa mi pokažejo, kaj znajo, bi jih ocenil največ za zeleni pas. In še to v zelo slabi šoli. Teksas, vam rečem. Ampak to ni nič drugega kot človeški pohlep.

12. Kje pa je najbližja šola, kjer se Slovenec lahko nauči KAPAPA?

V Sloveniji je edini certificirani mojster KAPAPA shihan Borut Kincl. V borilnih veščinah sem domala vse svoje življenje in on je eden izmed najbolj nadarjenih na svetu. Ponižen in smrtonosen. Trenutno je moje stalno prebivališče v Beogradu, kajti moja žena je Srbkinja, in veliko sem v Sloveniji. Skrbim, da po svojih močeh ohranjam močno navezavo med Slovenijo in Izraelom. Tukaj se rojeva veliko novih projektov, ki jih počasi in premišljeno pošiljamo v svet. Veste, nikjer ni lahko, povsod se moramo boriti. Vesel sem, da nas ostaja nekaj tistih pravih in da skupaj lahko zremo v svetlo prihodnost. In še nekaj je zanimivo, ko govorimo o sodelovanju. Ne vem, ali ste kdaj doživeli, ampak tisti, ki je res dober in samozavesten, pomirjen s tem, kar počne, nikoli ne pljuva po drugih. Ker se zaveda, da je to izguba energije. Tudi to je lahko eden od signalov, ali ste v dobri, kakovostni šoli. Tisti, ki se na vso moč trudi očrniti koga drugega, samo skriva svojo nemoč. Morda doživi trenutno zadovoljstvo, ampak dolgoročno se to ne obnese.

13. Kje vidite borilne veščine v prihodnosti?

Menim, da se bo treba prilagoditi času, v katerem živimo. Prihodnost borilnih veščin bo pogojena s sposobnostjo prilagoditve tekmovalnim strukturam, sistemom turnirjev. Za tiste, ki se ne bodo podali na to pot, se bojim, da se bodo krčili, dokler ne bo nič ostalo od njih, kot se je to zgodilo na Japonskem. V preteklosti, ko se je pojavil judo in se nekateri stari sistemi jiu-jitsa niso želeli posodobiti in stopiti v svet tekmovanj, so enostavno izginili. Na žalost se vse vrti okrog denarja. Ali je to dobro za šport, ali to pomeni konec veščin in pogubo karakterja, na to vam ne znam odgovoriti. Kaj se bo zdaj zgodilo s karatejem, ko je postal olimpijski šport in bodo zrastli apetiti? Ali je to dobro? Ne vem. Dejstvo pa je, da tekmovanja privabljajo množice, sponzorje, denar. Kruto. Časi se spreminjajo in vsi moramo nekaj zaslužiti, da lahko preživimo. Imeti svoj prostor oziroma preživeti z borilnimi veščinami pomeni tudi, da se moramo zavedati, da imamo ogromne stroške, saj operiramo z velikimi površinami, ki so nujne za kakovostno izvedbo programov. Najemi so oderuški, nakup je za marsikoga nemogoč. Zato se nekatere šole borilnih veščin združujejo s fitnesi ali drugimi dejavnostmi, da lahko pokrijejo stroške še z drugimi podnajemniki. Scena MMA [mešane borilne veščine] je dober primer tega. Svojo vsebino dobro medijsko prodajo, imajo zato privlačne in popularne telovadnice, tega si ljudje želijo. Želijo se družiti, biti suhi in fit, želijo biti všečni v ogledalu. To je odraz naše družbe. In to prevladuje nad željo resnično obvladati določeno uporabno in učinkovito borilno veščino. Vse bolj postajamo razvajeni in pasivni. Vse nas pelje v to smer, od učnih načrtov dalje. Permisivnost in toleranca, utopična želja in hrepenenje po svetu brez nasilja v iskanju udobja in zadovoljstva. Dokler nam sem in tja ne pade na glavo teroristična bomba, ki nas malo prebudi iz tega spanca. Poglejte Švedsko, tragično! In še enkrat, po mojem mnenju je naša misija, misija učiteljev borilnih veščin, da naučimo ljudi, da če ne bomo pojedli leva, to še ne pomeni, da lev ne bo pojedel nas. Moramo ostati pripravljeni in si reči: »Če nam spodleti biti pripravljen, smo pripravljeni, da nam spodleti.«

14. Torej borilne veščine ne bodo preživele brez tekmovanj?

Ne. Menim, da je eden najpomembnejših vidikov preživetja borilnih veščin ustvariti platformo tekmovanj. Poglejte judo. Kje bi bil, če ne bi bilo tekmovanj? Judo je priljubljen, ker je olimpijski šport in ga podpirajo na državni ravni. Učenci in tudi njihovi starši hrepenijo po titulah, po slavi, po tem, da so znani. Videli bomo, kaj se bo zgodilo s karatejem, ampak gotovo bo velik pritisk doživel kendo, tradicionalna japonske veščina, ki je Japonci nočejo prijaviti za olimpijske igre. Ali bo preživel? Druga pot pa so zasebna tekmovanja, na primer Bellator, UFC, MMA. Čeprav je to zasebno, se vrti denar, ljudje lahko doživijo svojih pet minut slave.

15. Tudi sami potemtakem razmišljate o tekmovanjih, o tekmovalni strukturi?

Da, absolutno. In moji učenci se že udeležujejo najrazličnejših tekmovanj. Tukaj pridemo do pomembne lekcije egoizma oziroma kako je lahko ta destruktiven. Tekmovanja so lahko, tako kot vse druge stvari v življenju, dobra, ali slaba. Svoje učence skušam učiti, naj ostanejo ponižni in naj jim bodo tekmovanja kot neke vrste test, kjer lahko preizkusijo, česa so se naučili in ali je nekaj učinkovito. Učitelji se lahko na podlagi tekmovanj laže orientiramo, kaj bi lahko še izboljšali, kako lahko napredujemo. Tukaj vidim možnosti napredka v ustvarjanju novih tekmovanj, novih pravil. Eden od primerov je BJJ, brazilski jiu-jitsu, kjer začetnikom niso dovoljeni določeni prijemi, ki jim pravimo leg locks, ampak je to dovoljeno zgolj v višjih stopnjah tekmovanj. Potem se mnogi preizkusijo v veščini MMA, kjer so določeni udarci in brce dovoljeni, dodani. Kaj če bi naslednja stopnja poleg že videnega vključevala in dovoljevala še uporabo palic in nožev? Seveda v nadzorovanem, varnem okolju. Več tehnik, več znanja in sposobnosti. In seveda nista nujna samo razvoj in izobrazba učiteljev, ampak tudi zavedanje, da imamo veliko odgovornost.

TEKST Borut Omerzel
FOTO Ken Akiyama, Stephen Kelly, arhiv Avija Nardie

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri