Izgubljeni renesančni priročnik o seksu: Prepoznaš pornografijo, ko jo vidiš?

  • 25.09.2017

»Prepoznam jo, ko jo vidim,« je izjavil vrhovni sodnik Potter Stewart, pri čemer je mislil na pornografijo pri slavnem primeru Jacobellis proti Ohiu iz leta 1964. Sporni film Ljubimca Louisa Malla (1958) v sodnikovih očeh ni bil trda pornografija in obsodba za obscenost ravnatelja gledališča v Ohiu, ker je predvajal umetniški film, je bila razveljavljena. Toda ta primer in slavna izjava, povezana z njim, poraja dobro vprašanje. Kje je meja med erotično umetnostjo in pornografijo?

(Foto: Shutterstock)

8 fotografij v galeriji

Slovarska definicija ni ravno v pomoč: »natisnjeno ali vizualno gradivo, ki eksplicitno opisuje ali prikazuje spolne organe ali spolno aktivnost in katerega namen je spolno vzburjenje«. Nujno je torej eksplicitno prikazovanje z namenom spolnega vzburjenja. Z goloto, tudi eksplicitno, katere namen ni vzburjenje, ni nič narobe. To pomeni, da je Courbetova slika iz leta 1866 Izvor sveta umetnost, ne pornografija (čeprav so jo sodobniki vsekakor obtožili obscenosti). Hu-hu neke dame je bila preveč realistična za viktorijansko družbo, čeprav je nedvomno ne-seksi. Namen je bil spodbujanje, seveda, ampak razprave, ne pa spolnega vzburjenja.

Golota je bila vedno sprejemljiva v svetu umetnosti, toda v okviru nenapisane zahteve, da se zgleduje po elegantnih kipih, da je idealizirana, očiščena preveč realističnih in 'domačih' podrobnosti, kot so sramne dlake. Vendar pa je bila takšna golota pogosto namenjena vzburjenju. Tovrstna umetnost je bila sicer sprejemljiva, ker je upodabljala Venero, ne pa resničnih žensk, vendar so plemeniti meceni te ležeče Venere včasih skrivali za zaveso za zasebno uživanje ali pa za to, da so jih razkazovali moškim prijateljem. Čeprav se te slike zdijo z današnjega seksualnega vidika ljubke in zmerne, jih je treba razumeti v kontekstu. Danes živimo v prenasičeni družbi, v kateri je povsod na voljo na tone pornografije, tudi najbolj grafične, kar je mogoče izguglati (pri čemer je treba paziti, da potem pobrišemo 'zgodovino'). V 16. stoletju pa je bilo prav mogoče, da poba ni videl gole ženske pred poročno nočjo, zato je bilo precej razburljivo skrivaj poškiliti na Ležečo Venero v izvedbi Lucasa Cranacha. Resda je bila umetnost, a je tudi vzburjala.

                                         

Izvorna zgodba o vzburljivi umetnosti je helenistični kip Afrodita pred kopeljo (ali včasih Čepeča Venera). Gola boginja ljubezni čepi pred kopalno kadjo, pripravlja se, da bo stopila vanjo, a jo nenadoma preseneti nepričakovana (verjetno moška) pojava. Hitro si skuša zakriti prsi in pogleda čez ramo. Mi, moški občudovalci umetnosti, smo substituti za to nenadno pojavo, in njen poizkus, da bi zakrila svojo goloto, naredi stvar samo še bolj napeto – občutimo žgečkljivo razburjenje, ker gledamo nekaj, za kar čutimo, da ne bi smeli. Neki antičen gledalec je bil menda tako vzburjen ob tem kipu, da se ni mogel zadržati in ga je 'pošprical'. Kdo pravi, da so predavanja o zgodovini umetnosti dolgočasna?

Večina teh del je bila unikatna. Toda delno je razlika med umetnostjo in pornografijo prav to, da je umetnost skoraj vedno unikatna (in ta enkratnost ji povečuje vrednost), medtem ko se pornografija skoraj vedno proizvaja masovno in je namenjena množicam. Kako je torej z izvorom masovne proizvodnje pornografije? Ta zgodba še bolj zabriše mejo, saj je prvi primeru ustvaril eden velikih renesančnih umetnikov, Marcantonio Raimondi.

Raimondi, ki je bil od 30. septembra 2016 do letošnjega 29. maja prvič v zadnjih 35 letih razstavljen v umetnosti galeriji Whithworth v Manchestru v Angliji, je bil eden najbolj slavnih in spretnih grafikov 16. stoletja. Sam po sebi je bil velik umetnik, vendar je bil najbolj znan po tem, da je bil Rafaelov uradni grafik. Imel je dovoljenje za ustvarjanje gravur na podlagi Rafaelovih slik. Graviranje je zahtevna tehnika, pri kateri z dleto ustvarjamo utore v leseno ali kovinsko ploščo. Tako ustvarjeni utori se potem napolnijo s črnilom in na ploščo se nato z mehansko prešo pritisne vlažen papir, ki prodre v utore in popije črnilo. To omogoča neskončno število reprodukcij, ki jih je mogoče prodajati po zmerni ceni in jih je enostavno razširjati. Prav po zaslugi teh odtisov, ki so potovali v zbirke po vsej Evropi, je Rafael dosegel mednarodno slavo, tudi med ljudmi, ki niso bili nikoli v Italiji, da bi osebno videli njegove slike.

A Raimondi je bil tudi poreden. Vpleten je bil v afero, ki je bila morda prvi primer tožbe zaradi avtorskih pravic v zgodovini, vložil pa jo je Albrecht Dürer leta 1506 v Benetkah. Dürer, najslavnejši grafik v Evropi, je opazil skoraj identične kopije nekaterih svojih del, ki so jih prodajali v trgovini z grafikami Dal Jesus v Benetkah. Ustvaril jih je umetnik Raimondi, ki je celo vključil Dürerjev podpis, veliko črko A z manjšim D med nogami črke A, kar je veljalo za zagotovilo, da je delo Dürerjevo. Toda pretkani Raimondi je v svoje odtise vključil tudi tri razlike, zaradi katerih niso bili identični Dürerjevim, in tako je zlahka prišel skozi – Dürer je tožbo sicer dobil, vendar zmaga ni bila odmevna.

Raimondi je bil tisti, ki je soustvaril podobe za prvo tiskano pornografijo v knjigi z naslovom I modi ('položaji' ali 'načini'), znani tudi kot Šestnajst užitkov (ali če ste navdušenec nad latinščino, De omnibus Veneris Schematibus). Kot pove naslov, je jedro knjige 16 položajev pri seksu, ki so temeljili na izgubljeni seriji slik Giulia Romana, Rafaelovega učenca. Naslikal jih je za Friderika II. Gonzaga, ki je želel okrasiti in navdihniti svoj Palazzo Te v Mantovi (uničena je bila leta 1630 med mantovsko nasledstveno vojno). Raimondi je gravure prvič objavil leta 1524. Papež Klement VII. ni bil navdušen, vrgel ga je v ječo in ukazal zažig vseh kopij. Tako kot njegova milost Potter Stewart iz leta 1964 je papež Klement VII. prepoznal pornografijo, ko jo je videl – in videl jo je. Giulio Romano pa ni bil kaznovan za svoje originalne slike, saj niso bile namenjene javnosti, temveč samo zasebnemu uživanju vojvoda Friderika Gonzaga. Raimondi si je brez težav 'izposojal' umetnost drugih, ne samo Dürerja – izkazalo se je, da Romano ni imel pojma o obstoju gravur in je zanje izvedel šele, ko ga je obiskala ena velikih osebnosti renesanse in človek s čudovito poredno zgodovino, Pietro Aretino.

Aretino je bil verjetno prvi, ki je bil najbolj slaven samo zato, ker je bil slaven, in sicer bolj kot katerakoli njegovih dejanskih stvaritev: pisma, igre ali soneti. Aretino, ki je bil Tizianov najboljši prijatelj, je bil lastnik palazza v Benetkah, kjer je prirejal hrupne zabave. Znan je bil po svoji izjemni duhovitosti, po zaslugi njegovih odsekanih hudomušnih odgovorov pa so ga klicali »šiba princev« – kot nekakšen predmoderni Oscar Wilde. Kar dober občutek o njem dobiš, če veš, kako je umrl. Po legendi je doživel infarkt, ker se je premočno smejal umazani šali na račun svoje sestre. To je bil človek, s katerim je bilo vredno igrati pivske igrice.

                             

Aretinu je bil všeč Raimondijev slog, zato se je odločil, da zloži 16 seksualno eksplicitnih sonetov kot spremljavo k Raimondijevim gravuram. Izpogajal je Raimondijevo izpustitev iz ječe in druga izdaja – tokrat z Aretiovim besedilom – je bila objavljena leta 1527. To je bilo prvič, da so bili erotično besedilo in slike natisnjeni skupaj, in prvič, da so bile pornografske slike (ki so bile pravzaprav čudovite in jih je ustvaril veliki umetnik) množično proizvedene za splošno javnost. Papež Klement VII. še vedno ni bil navdušen in je poskusil uničiti tudi vse kopije te izdaje (kolikor znajo povedati strokovnjaki, se je ohranilo le nekaj fragmentov). Piratska, precej surovo kopirana izdaja je bila natisnjena okrog leta 1550 v Benetkah (z nekaj primerne ironije, glede na to, da je Raimondi 44 let prej v Benetkah kopiral delo nekoga drugega), kar priča o tem, da je črni trg s pornografijo obstajal celo v 16. stoletju. Nekaj je pač ušlo skozi papeško mrežo (morda zato, ker je imel tistega leta papež druge težave, na primer opustošenje Rima, ki ga je povzročila odpadniška vojska Karla V.). Slikar iz 17. stoletja Agostino Carracci je organiziral ponatis Aretinovih pesmi, zdi pa se tudi, da je kopiral izvirne gravure, od katerih so nekatere gotovo preživele. Sodelavec Kolidža vseh duš (All Souls College) v Oxfordu iz 17. stoletja je nadzoroval tiskanje angleške izdaje pri Založbi Univerze v Oxfordu z naslovom Aretinove poze (takratni dekan je zasegel bakrene plošče, uporabljene za gravure – ne pozabimo, da je bil Oxford na začetku precej teološka institucija).

I Modi pa tudi niso zgolj opomba v zgodovinskih knjigah ali nenavaden primer umetniške perverznosti. Vplivali so na zgodovino umetnosti. Interes Agostina Carracija (umetniški, bolj fizični ali oboje) je omogočil prireditev 'položajev' iz I modi za galerijo Farnese, drugo najpomembnejšo fresko v zgodovini umetnosti (takoj za Sikstinsko kapelo). Veliko dvorano Palazza Farnese v Rimu je poslikala družina Carraci in njihovi študentje, ki so bili vodilni akademski tiskarji 17. stoletja (vodili so neko akademijo v Bologni, ki je usposabljala najboljše slikarje Carravaggieve dobe). Strop te dvorane (ki ni zelo znan zunaj umetnosnozgodovinskih krogov, saj je v Palazzu Farnese francoska ambasada v Rimu in jo je mogoče videti samo med vodenimi ogledi) je poslikan na temo bogov, ki se zabavajo s smrtniki, in je plastična priredba priljubljene latinske poezije Ovidijevih Metamorfoz.

Ljubezni bogov Anniballeja Carracija so precej vroča zadeva, čeprav kanček manj drzna kot slike v I modi. Če so bili I modi umetniška pornografija, potem so freske galerije Farnese zagotovo pornoumetnost. Toda ko boste naslednjič brskali po Pornhubu in iskali »interracial Brazilske lederhosen MILF-e, ki jih fafajo imitatorjem Božička [angleško: interracial Brazilian lederhosen MILFs blowbanging Santa Claus impersonators]«, ste lahko prepričani, da ste del bogate umetnostnozgodovinske tradicije. Kar drkajte naprej.

TEKST Noah Charney
FOTO Profimedia, Profimedia/SNAP Photo Library, Wikimedia/Commons, Shutterstock, Wikiart

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri