Hugh Hefner in njegove sanje

  • 27.11.2017

V osemdesetih letih smo v Sloveniji postavljali prvo računalniško omrežje večjih enot v javnih institucijah in računalnikom je bilo treba dati imena. Ob svobodnjaškem vzdušju na Institutu Jožef Stefan smo se naloge lotili znanstveno. Od doma sem prinesel vse številke revije Playboy, ki so se do takrat nabrale, odprte na sredini smo razložili po tleh in izbirali miss.

(Foto: Profimedia)

Računalnika VAX750 sta tako dobila imeni Cathy in Ruth, njuni sliki smo nalepili na notranjo stran vrat procesorjev, kar je prineslo še dodatno boniteto, da so serviserji radi prihajali pregledovat naše računalnike. Cathy in Ruth – vsaj kot imeni – sta ostali z nami še dolgo po tem, ko sta prvotna računalnika odromala v smeti.

Zakaj smo takrat brali Playboy? Običajna šala je bila, da zaradi intervjujev – ampak tudi resnica. Šala, ker je seveda vsak pomislil, da so največja zanimivost razgaljena dekleta na sredini – samo tega se ne sme priznati, zato 'zaradi intervjujev'. A tudi resnica, saj so Playboyeve intervjuje resno prebirali novinarji kot vzorec, kako narediti dober pogovor z zanimivim človekom. Danes bi se takratni pogovori marsikomu najbrž zdeli premalo prodorni, izzivalni – a takrat smo te intervjuje brali kot dobro ravnotežje med javnim in zasebnim, med korektno predstavitvijo dela intervjuvane osebe in vrsto malo znanih, pogosto zasebnih podrobnosti, ki jih je bil sogovornik pripravljen izdati. Seveda so imeli Playboyevi novinarji posebne privilegije, ki številnim drugim niso dani: intervju so včasih sestavili iz več pogovorov, ki so lahko tudi trajali mesece; in objavljeno besedilo je bilo lahko bistveno daljše, kot so ga prenesli drugi takratni tiskani mediji. Danes bi takratne Playboyjeve intervjuje marsikdo skritiziral kot nezanimive, 'nizkokalorične', saj novinarji niso vrtali v žgečkljive zasebne zadeve, kar je v današnjem času postal standard t. i. raziskovalnega novinarstva. Vendar razgaljeno dekle na sredini in intervju niso bile edine atrakcije Playboya. Revija je občasno objavila teste (bolj opise) vrhunskih avtomobilov ali luksuznih jaht, slikovno in tekstovno opisovala zabave na pravljični posesti Hugha Hefnerja, predstavljala eksotične kraje in letovišča ... Skozi Playboy nam je Hugh Hefner prodajal sanje, za takrat samo 2,5 ameriškega dolarja na mesec. Sanje, za katere smo se realisti zavedali, da se nam nikoli ne bodo uresničile, a vendarle je bilo lepo sanjati.

Imam občutek, da se danes take sanje bolj slabo prodajajo. Da se mnogim obrnejo kotički ust navzdol, če le slišijo za kaj takega – pač prezirljivo, češ, kaj se boš slinil nad stvarmi, ki jih nikoli ne boš imel. Med mojo generacijo je to še razumljivo, saj je precej več življenja za nami kot pred nami, in bi bilo res otročje, če bi se v teh letih zavajali, kaj vse bomo še dosegli, doživeli. A vsaj zdi se mi, da je podoben prezir do sanj vse bolj očiten tudi med mlajšimi generacijami, ki pa vendarle – vsaj teoretično – še lahko užijejo draga in eksotična letovišča, jahte in lepa dekleta. Morda je to posledica dejstva, da nas mediji pretežno pitajo s plehkostmi in cenenim senzacionalizmom. Ali pa res tudi mlajši ne pričakujejo ničesar več.

Hugha Hefnerja, ki nam je te sanje prodajal, danes ni več. A vseeno upam, da bodo sanje ostale.

TEKST Mišo Alkalaj 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri