Hefnerjevi Začetki: Od Miki Miške do Playboya

  • 13.12.2017

Hugh Hefner je vizualen tip človeka ‒ revija Playboy je dokaz za to ‒ in takšen je bil vse življenje. Kot otrok se je naučil risati tako, da je posnemal stripe Mikija Miške, v šoli pa se je kmalu znašel v težavah, ker je ves čas nekaj čečkal. Bil je neverjetno produktiven: še pred šestnajstim letom je ustvaril na kupe originalnih ilustriranih zgodb in barvnih stripov. Skiciranje in pripovedovanje zgodb je bilo ključno za Hefov razvoj, saj je spodbujalo njegovo ustvarjalnost in ostrilo njegov čut za vizualno pripoved ter ne nazadnje vplivalo tudi na revijo Playboy. V srednji šoli je Hef začel ustvarjati pripoved o svojem življenju v obliki ročno narisanega, nekoliko izmišljenega stripa v več zvezkih – »nekakšen ilustriran dnevnik in knjiga izrezkov«, kakor ga je opisal v natipkanem uvodu v številko 36. Niz zgodb se začne z zgodbo Zadeta šola (School Daze), v glavni vlogi pa nastopa Goo Heffer. Svoje življenje je dokumentiral v obliki stripa, dokler se ni v celoti posvetil Playboyu; po številki 53 se je projekt razvil v nekakšno knjigo izrezkov z družinskimi fotografijami in podrobnostmi iz Playboya. Tukaj predstavljamo izbor stvaritev mladega Hefa.

(Foto: Hugh Hefner)

5 fotografij v galeriji

Zgodnja leta

»Ves čas riše,« se je pritoževala Hefova učiteljica v četrtem razredu v sporočilu, ki ga je poslala njegovi mami. Preden je šel leta 1940 v srednjo šolo, je narisal več kot 70 originalnih stripov, vključno z Grozljivimi zgodbami in Lobanja postane nevidna . Hef, ki je bil navdušen nad zgodbami o pošastih, mumijah in drugih strašnih bitjih, je leta 1941, pri petnajstih letih, začel ustvarjati revijo Shudder (Srh), pri čemer je od maja do septembra vsak mesec narisal in natipkal po eno številko ter s prijatelji prirejal sestanke za člane »kluba Srh«. (Bela Lugosi, Boris Karloff in Peter Lorre so bili častni sopredsedniki; Lugosi je na velikem zaslonu igral Drakulo, Karloff pa Frankensteina.) Ta zgodnja prizadevanja je Hef imenoval »najočitnejši uvod v ustanovitev revije Playboy in Playboyevih klubov«.

Zoreč slog

Dnevnik je dokumentiral prelomnice v Hefovem življenju. Tri številke spodaj, od leve proti desni, opisujejo Hefova srednješolska prijateljstva in zgodnjo romanco (zeleno bitje s krili na dnu je Gospod C. – Hefova vest, ki se pojavi večkrat), napredovanje v vojski in bolehanje za ošpicami ter proslavljanje zmage nogometnega kluba Fighting Illini leta 1946 na tekmovanju Big Nine. Kmalu po srednji šoli je šel v vojsko, v kateri je služil dve leti. V tem času je risal stripe za vojaške časopise in nadaljeval svoj dnevnik v stripu, pisalni stroj pa je vlačil tudi na vojaške treninge. »Lahko bi postal narednik,« je rekel Hef, »vendar poročniku ni bilo všeč dejstvo, da toliko časa preživim ob risanju stripov«. V vojski je doživel razsvetljenje: »O risanju sem začel razmišljati kot o možni karieri.« Na levi je risba, s katero je Hef proslavil trenutek, ko je izvedel, da je konec druge svetovne vojne. Izkoristil je zakon o izobraževanju vojnih veteranov in se vpisal na univerzo v Illinoisu, kjer je diplomiral iz psihologije in ustvarjalnih umetnosti ter risal stripe za študentske časopise, med katerimi je bila tudi zgornja risba.

     

Obetaven risar

Ko je diplomiral, se je preselil v South Side, del Chicaga, kjer je izbral sebi primerno opremo za stanovanje: stene ene od sob je polepil s hecnimi stripi (zgoraj). Medtem ko je nadaljeval svoj dnevnik v stripu, je razvil tudi dva originalna stripa ‒ detektivko Gene Fantas: Psiho-inšpektor (Gene Fantas: Psycho-Investigator; desno zgoraj) in študentsko zgodbo Fredi gre študirat (Freddie Frat) ‒ za katera je upal, da ju bo kdo objavil; z nobenim mu ni uspelo. Hef se ni dal in je v zgodnjih petdesetih letih v lastni založbi objavil Naše majavo mesto (That Toddlin’ Town; desno), tanko knjižico s mehkimi platnicami, v kateri se je v obliki izvirnih stripov ponorčeval iz življenja v Chicagu, tako kot na sličici spodaj. Naše majavo mesto, opisano kot »humoren zbodljaj institucijam, kulturi in spolnemu življenju [Chicaga]«, je bilo dobro sprejeto. Hef je ustvarjanje knjige ovekovečil v številki 48 svoje avtobiografije v stripu – a na obzorju so bili že obrisi večjih idej.

Revija

Hefov načrt za novo vrsto revije za moške, ki mu že nekaj časa ni dal miru, se je začel uresničevati leta 1953 in je vestno dokumentiran v dnevniku v obliki stripa – vključno s trenutki, ko se je odločal o naslovu revije in zajčku kot zaščitnem znaku (strip zgoraj). Naslovnica številke 52 (na vrhu) temelji na fotografiji (na vrhu levo), na kateri Hef dela na čisto prvi številki Playboya; v svojem dnevniku v stripu se Hef pritožuje: »Prav vse do zadnje stvari v prvi številki sem moral pretipkati!« Ni treba posebej omenjati, da se je trdo delo izplačalo. Ko je decembra 1953 Playboy začel izhajati, je postal senzacija. (Skrajno desno: Hef in prva številka revije.) Naslovnica 53. številke dnevnika prikazuje Hefa, kako vzravnano sedi za veličastno moderno pisalno mizo (desno) – in kakor da tiho oznanja spremembe in rast, ki jim bo Hef načeloval naslednjih šest desetletij in še naprej.

TEKST Cat Auer
Ilustracije Hugh Hefner

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri