Polarni medved, zvezda globalnega ogrevanja

  • 04.07.2018

Od leta 2006 je Ursus maritimus ena glavnih zvezd globalnega ogrevanja. Tudi pri nas vse bolj sledimo ameriški ikonografiji in tako smo v lanskih zad­njih prazničnih dneh poleg posodobljenih, komercializiranih simbolov božičnega časa – v rdeče oblečenih dedkov Mrazov, jelenčkov, snežakov – vsepo­vsod srečevali tudi polarne medvede.

(Foto: Gojko Zrimšek)

Beli plišasti medvedki dajejo vtis, da gre za prijazne živali, a v resnici je Ursus maritimus eden najnevarnejših plenilcev na svetu. Odrasel tehta od 400 do 800 kilo­gramov, hrano, torej tudi nas, zavoha na razdalji več kot deset kilometrov in lahko doseže hitrost 40 kilometrov na uro. Kot že rečeno, od leta 2006 je Ursus maritimus ena glavnih zvezd globalnega ogrevanja.

V januarju 2006 sta Charles Monnett in Jeffrey S. Gleason (BOEMRE – urad ZDA za upravljanje morskih energetskih virov) v reviji Polar Biology objavila članek, ki je napovedoval povečano ogroženost belih medvedov zaradi taljenja arktičnega ledu, kar naj bi medvede sililo v plavanje na vse daljše razdalje.

Sklep temelji na precej šibkih podatkih. Znanstvena ekipa je medvede opazovala iz letal in jih je v letih 1987–2003 našla 315, od tega 12 med plavanjem v odprtem morju; v tem času niso opazili niti enega trupla. V septembru 2004 so pa našli 55 medvedov, 51 živih, od tega jih je deset plavalo v odprtem morju, štirje pa so bili (po oceni avtorjev) mrtvi zaradi utopitve. Iz tega sta Monnett in Gleason zaključila, da so se medvedi utopili, ker niso našli ledene plošče, na kateri bi si lahko med plavanjem odpočili (drugi raziskovalci so ocenili, da so se utopili v hudem neurju), in napovedala možnost, da bo globalno ogrevanje s taljenjem arktičnega ledu povzročilo še več smrti zaradi utopitve.

Če bi bilo to vse, bi se lahko le zgražali nad recenzijskim postopkom znanstvene revije, ki je tako slabo raziskan članek s tako megleno utemeljenimi zaključki objavila. Namesto da bi znanstvena sfera objavo obsodila, so se pojavile še nove publikacije, ki so na osnovi metode Monnett-Gleason samozavestno napovedovale, da bo večina polarnih medvedov izumrla, ko se bo poletni arktični led redno zmanjševal na tri do pet milijo- nov kvadratnih kilometrov.

Beli medvedi kot 'dokaz' globalnega ogrevanja

Mediji so Monnettov članek povzeli v svojem običajnem senzacionalističnem slogu: GLOBALNO OGREVANJE OGROŽA POLARNE MEDVEDE! Poklicne okoljevarstvene skupine in skrajni eko- logi so primaknili svoj lonček. V vsakovrstnih protestih proti globalnemu ogrevanju (podnebnim spremembam) so se začeli pojavljati beli medvedi, od kostumov do velikih plišastih figur. Vztrajno ponavljanje znanstveno povsem ne­utemeljene teze o ogroženosti polarnih medvedov je le-te razširilo med splošno javnostjo. Takrat so svojo priložnost zavohali tudi politiki: bolj ali manj dramatično so ponavljali trditev o ogroženosti polarnih medvedov in obljubljali ukrepe za njihovo reševanje. In v neznanstvenem razmišljanju so postali polarni medvedi ter njihova domnevna ogroženost nič manj kot dokaz antropogenega ogrevanja (ali podnebnih sprememb, kot se temu danes reče) ter okoljevarstveno orožje proti tedanjemu ameriškemu pred­sedniku Georgeu W. Bushu, ki naj bi premalo odločno nastopal proti človeškim izpustom toplogrednih plinov.

Propaganda skrajnih oko- ljevarstvenikov kaže biza- ren obrat znanstvene logike, ki je za razpravo o podnebnih spremembah pogosto značilen: tudi če bi ogrevanje planeta povzročalo ogroženost polarnih medvedov (česar iz članka Monnetta in Gleasona ni mogoče zaključiti), to še ne bi pomenilo, da so ogrevanje planeta povzročili človeški izpusti toplogrednih plinov, predvsem CO2.

Propaganda in resničnost

Pomanjkljivi podatki in šibka logika v članku Monnetta in Gleasona seveda še ne pomenijo, da polarni medvedi niso ogroženi, zaradi podnebnih sprememb ali česarkoli drugega. A teorija velja le toliko, kot se njene napovedi izpolnjujejo. Dejansko izmerjeni podatki kažejo, da število belih medvedov ves čas od leta 1980 narašča in da jih je danes okoli 26.000 – več kot kdajkoli, od kar jih štejemo; vsaj tako pravijo podatki IUCN (agencija Združenih Narodov za zaščito narave). Kljub temu, da je obseg arktičnega ledu po letu 2007 večkrat padel pod napovedano kritično mejo. IUCN vseeno uradno označuje polarne medvede (Ursus maritimus) kot ranljivo vrsto (VU, ena stopnja pod ogroženostjo), kar lepo ilustrira moč propagande nad objektivnimi podatki.

Leta 2013 je bilo mogoče izvedeti celo, da so polarni medvedi nič manj kot oblegali rusko vas Čukotka. Ti plenilci sicer živijo samotarsko, a so v pri­meru prehranskih priložnosti in dovolj velikega lokalnega števila živali sposobni presenetljivo organiziranega obnašanja. Medvede je v bližino Čukotke privabilo večje število nasedlih kitov. A medtem ko se je večina mastila s trupli, se je vedno našla dovolj velika skupina medvedov, ki je nadzorovala vse izhode iz vasi, nekateri so se celo sprehodili po sami Čukotki. Ali so s tem le branili zalogo kitovega mesa ali pa so prebivalce Čukotke 'varovali' kot naslednji obrok, ne vemo, saj je trop – ki je med tem narastel na več kot 40 živali – pritegnilo novo obilje nasedlih kitov približno 200 kilometrov južneje. Tako organizirano obnašanje belih medvedov sicer ni enkraten dogodek, a je zelo redko.

Iz pomanjkljivih podatkov izvedena teza o ogroženosti polarnih medvedov zaradi zmanjševanja arktičnega ledu je postala še ena morda celo lepa teorija, ki so jo ubila grda dejstva. Zato bi pričakovali, da bodo beli medvedi izginili iz vsakovrstnih pripovedi o podnebnih spremembah. A odziv okoljevarstvenikov in celo nekaterih znanstvenikov je bil prav nasproten: očrniti vse, ki ogroženosti polarnih medvedov ne priznajo. To je seveda propagandni pristop: beli medvedi so preveč uveljavljena 'blagovna znamka', da bi se ji kar tako odpovedali, saj med drugi tudi nastopajo v božičnih reklamah za najbolj znano brezalkoholno pijačo na svetu. In sploh, mladiči belih medvedov so tako luštkani – sir David Attenborough je za svoj dokumentarec Frozen Planet kadre z domnevno ogroženimi pravkar rojenimi belimi medvedki, kot je poročal The Telegraph, posnel v londonskem živalskem vrtu –, da teze o njihovi ogroženosti morajo seči v srce vsakemu dobronamernemu človeku. Učinkovita reklama deluje na osnovi čustev, ne preverljivih podatkov.

Zanikovalka Susan Crockford

Vse bolj razširjena – čeprav neresnična – teza o ogroženosti polarnih medvedov je pritegnila še vrsto raziskovalcev, ki so na osnovi dokazano neustrezne metode Monnett-Gleason napovedovali še bolj katastrofične posledice. Svetla izjema je bila kanadska raziskovalka Susan Crockford, ki je v znanstvenih člankih in na svojem spletnem portalu kritizirala katastrofične izračune ter s konkretnimi podatki do­kazovala, da je polarnih medvedov vedno več, ne manj. Če bi šlo za problem, ali so medvedi res ogroženi zaradi zmanjševanja ledu, bi nadaljnja razprava morda potekala okoli vprašanj o podatkih Crockfordove. A ker je poudarjeno ponavljanje napačne teze o ogroženosti polarnih medvedov predvsem v funkciji čustvenega odziva, je Susan Crockford postala zanikovalka.

Žaljivka, s katero zagovorniki teze o antropogenem ogrevanju označujejo vse, ki se z njimi ne strinjajo, zveni v slovenščini bolj nerodno. A angleški original denier je namerno izbran, da spominja na izraz Holocaust denier, oznaka za ljudi, ki trdijo, da nacisti med drugo svetovno vojno niso izvajali genocida nad Židi in da Auschwitz-Birkenau, Treblinka, Sobibor ter podobni niso bili taborišča za pobijanje ljudi. Primerjava je seveda logično absurdna, a ponovimo, razprava o antropogenem ogrevanju je usmerjena precej bolj na čustva kot na znanstveno utemeljene podatke.

Čeprav naj bi bila znanost zavezana resnici, lahko tudi podpre propagandne prijeme. Tako je v novembru 2017 znan­stvena revija BioScience kot urednikov izbor objavila 'protiargument', članek Internetni blogi, polarni medvedi in posredno zani­kovanje podnebnih sprememb. Kot avtorji so podpisani številni raziskovalci, ki so si ustvarili slavo s članki o podnebnih spremembah, med drugimi tudi Michaela E. Mann in Stephan Lewandowsky, ki sta tudi sicer slavna po napadih na znanstvenike, ki se z njima ne strinjajo.

Članek brani metode, ki napovedujejo z realnostjo skregano zmanjševanje števila polarnih medvedov, zato je njegova objava v znanstveni reviji milo rečeno neobičajna. Poleg tega neposredno in lažno diskreditira drugače misleče znanstvenike, med drugimi tudi Susan Crockford. Na primer, očita ji, da je samo »zanikovalska blogerica«, ki nima znanstvenih referenc za razpravo o polarnih medvedih in tudi ne objavljenih znanstvenih člankov. Oboje je laž: Susan Crockford je doktorirala iz zoologije, z delom, ki specifično analizira tudi populacije belih medvedov; objavljenih ima več kot 30 znanstvenih člankov, številne na temo populacij polarnih živali, tudi medvedov. Za znanstveno publikacijo, ki se zaveda svojega temeljnega poslanstva, je to dovolj za uradni umik članka in opravičilo, kot je Crocfordova tudi uradno zahtevala (ter izpostavila še vrsto drugih neresnic v članku).

A avtorji so svoj namen že dosegli: v priznani znanstveni reviji so obja­vi­li članek, ki analize Susan Crockford proglaša za zgrešeno in zlonamerno pro­pagando 'zanikovalcev'. Ne glede na to, ali bo članek umaknjen ali ne, ga bodo mnogi zagovorniki teze o antropogenem ogrevanju še naprej citirali kot dokaz ogroženosti polarnih medvedov, ki predstavljajo čustveno tako pomemben 'argument'.

Žal igranje na čustva v teh razpravah ni nič novega.

Sneg na Kilimandžaru

V svojem dokumentarcu Neprijetna resnica (An Inconvenient Truth) iz leta 2005 je Al Gore trdil: »V desetih letih ne bo več snega na Kilimandžaru.« Trditev je postala eden od 'dokazov' za tezo, da človeški izpusti toplogrednih plinov, predvsem CO2 iz izgorevanja fosilnih goriv, povzročajo nevarno ogrevanje ozračja Zemlje.

Vendar je bilo že v času nastaja- nja Gorovega dokumentarca znano, da se snežna kapa na Kilimandžaru ne zmanjšuje zaradi toplejšega podnebja. Intenzivno izsekavanje gozda na nižjih pobočjih je povzročilo, da je vrh oblival bolj suh zrak, zato je prišlo do večje sublimacije snega v vodno paro. To je bilo mogoče prebrati v znanstvenih člankih. Ko so izsekavanje ustavili in nekatera pobočja spet pogozdili, se je zmanjševanje snežne kape ustavilo in začela je spet rasti.

Ampak bistven je čustveni naboj, ne dejstva.

Nam izraz sneg na Kilimandžaru ne pomeni kaj posebnega, najbrž nam je precej vseeno, koliko je snega na nekem ognjeniku v Afriki. A za Američane je to dobro znana zgodba njihovega nobelovca Ernesta Hemingwaya, po kateri so tudi posneli uspešen film s slavno igralsko zasedbo (Gregory Peck, Susan Hayward, Ava Gardner).

Na začetku zgodbe izvemo, da so v snegu na Kilimandžaru našli zmrznjeno truplo leoparda. Zakaj je plezal v te višine, kjer ni mogel ničesar ujeti?

Naprej beremo o zadnjih dneh pisca in lovca Harryja Streeta, ki hudo ranjen v lovski nesreči umira, ob tem se pa spominja dogodkov iz svojega življenja ter se privaja na neizogibnost smrti. Harryjeva usoda ostane na koncu zgodbe pogojno neznana: sicer še zasliši motor prihajajočega letala, a ne izvemo, ali ni šlo le za vročično halucinacijo.

Izvemo pa, zakaj je leopard splezal na Kilimandžaro: da bi tam umrl.

Če sneg na Kilimandžaru gledamo skozi optiko Hemingwayeve pripovedi, nam seveda ne more biti vseeno, če izginja – tudi če sploh ne.

Ključno vprašanje antropogenega ogrevanja/podnebnih sprememb

Ali so človeški izpusti toplogrednih plinov, predvsem CO2 iz izgorevanja fosilnih goriv, prispevali večino toplote za ogrevanje ozračja od začetka 20. stoletja? To je vprašanje, na osnovi katerega bi morali odločati, ali je utemeljeno, da svet vloži po 3,7 milijarde evrov na dan v vsakovrstne načrte za 'zniževanje ogljika'.

Beli medvedi, sneg na Kilimandžaru ali domnevno potapljajoči se otoki, kot je Tuvalu … ali zeleni Božič so samo senzacionalistični reklamni triki, ki na naš odnos do antropogenega globalnega ogrevanja/podnebnih sprememb ne bi smeli vplivati.

Ali 97 odstotkov znanstvenikov podpira oceno IPCC? Ne, to je medijska in politična floskula, t. i. argument večine, ki nima logične osnove, je pa pogost reklamni prijem. Številke, ki so utemeljene na znanstvenih člankih, kažejo 'konsenz' od 8,56 % (eksplicitno) do 31,65 % (implicitno) – večina znanstvenikov je do vprašanja neopredeljena.

Če je predpostavka IPCC pravilna (in računalniški modeli ustrezni), potem bi nadaljnje dodajanje toplogrednih plinov v ozračje povzročilo katastrofalno ogrevanje/podnebne spremembe – a ni prav verjetno, da bi lahko to sploh preprečili. Edina mednarodna zaveza o zniževanju izpustov toplogrednih plinov (Pariški sporazum, ki ni niti obvezujoč) namreč zagotavlja le znižanje globalnih temperatur za 0,17 °C do leta 2100 (v primerjavi s stanjem, če ne bi storili ničesar).

A če je predpostavka napačna oziroma neustrezna, kot meni večina znanstvenikov, potem za neučinkovito reševanje neobstoječega problema zapravljamo denar – v letu 2016 3,7 milijarde evrov na dan! – s katerim bi lahko človeštvo rešili suše, lakote in številnih smrtonosnih bolezni. 

TEKST Mišo Alkalaj 

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri