Foo Fighters še zdaleč niso le Nirvanin after party.

  • 17.11.2017

Zdi se, da so FOO FIGHTERS ves čas na robu nečesa velikega. Tik pred tem, da postanejo še večji, velikanski, zgodovinski. Da postanejo legende.

(Foto: Profimedia)

3 fotografije v galeriji

Nova Nirvana, kakor so si vedno želeli. A več kot 20 let po njihovem začetku se ta trenutek preskoka zdi zamrznjen v času.

Leta 1994, kmalu po smrti Kurta Cobaina, je Dave Grohl, prej bobnar pri Nirvani, uresničil svojo dolgoletno željo in bobnarske paličice zamenjal za mikrofon. Studijski prvenec, ki se je imenoval preprosto Foo Fighters, je demonstriral, da je bila njegova odločitev še kako smiselna. Čeprav je bil sprva edini uradni član nove zasedbe Foo Fighters, je bil album izjemen, Grohl pa je za debi sam spisal vse skladbe in odigral skorajda vse inštrumente. Odmev še ne pozabljene Nirvane, grandžerski spominek za vse šokirane ob nenadnem Cobainovem odhodu. Dva naslednja albuma, The Colur and the Shape leta 1997 in potem leta 1999 še izjemni There Is Nothing Left to Lose, za katerega so Foo Fighters prejeli svojega prvega in še kako zasluženega gremija, sta nakazovala ekspeditivno pot do statusa legende. In potem smo čakali na presežek, ki bo neizpodbitno potrdil, da so Foo Fighters mejnik sodobnega ameriškega roka. A se kar ni zgodilo.

Po vstopu v novo tisočletje so Foo Fighters izdali še pet albumov, a odmevnosti in učinka prvih treh niso znali ponoviti. Nekateri za to krivijo spremembe v glasbenih smernicah, saj se je poslušalstvo v velikem loku obrnilo k elektroniki, bolj zagreti rokerji pa so zaroto videli v sami postavi skupine. Foo Fighters so namreč ravno s četrtim albumom prerasli format tria in začeli obratovati kot številnejša zasedba. Danes štejejo že šest članov. So obsojeni, da za maksimalen uspeh delujejo kot butičen rok trio? In še ena dramatična sprememba se je pripetila v dobi nastajanja četrtega albuma, ki jo nekateri prav tako štejejo kot morebiten vpliv na kakovost njihovih komadov – uporaba računalnikov. Digitalizacija je omogočila racionalizacijo pri studijskem snemanju, kar pomeni, da včasih različne inštrumente za isto skladbo snemajo v različnih studiih. Foojem se je to prvič zgodilo ravno pri albumu One by One – člani med snemanjem niso bili v istem studiu, skladbe so bile posnete po delih, kar pa jih takrat niti ni motilo, ker so bili tako ali tako na smrt sprti. Kljub temu so potem leta 2004 prejeli še enega gremija, a je Grohl sam rekel, da se večino skladb z albuma hitro pozabi.

Prekletstvo Foojev v zadnjih letih je bilo predvsem to, da se vse njihove skladbe slišijo precej podobne druga drugi. Sicer še niso nikogar odpustili, ravno tako niso spremenili postopka snemanja, je pa v ozadju novega, že težko pričakujočega deveta albuma Concrete and Gold nekoliko bolj intenzivna zgodba. Po poškodbi na turneji leta 2015, ko je Grohl med koncertom na Švedskem padel z odra in si zlomil nogo, a potem turnejo kljub vsemu izpeljal do konca, je moral prestati dolgotrajno in zelo naporno fizioterapijo. Takrat si je zadal cilj, da si bo vzel eno leto odmora in se osredotočil na okrevanje. Čez šest mesecev je že začel pisati komade, ki jih je predal v roke Gregu Kurstinu, pop producentu, ki še nikoli ni produciral albuma s težjimi rok skladbami. Morda je ta svežina tisto, kar so Foo Fighters tako nujno potrebovali. Izvedeli bomo na začetku septembra, ko bo Concrete and Gold predstavljen v celoti.

TEKST Darjo Hrib

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri