Finale letošnje lige prvakov

  • 18.05.2012

Za ljubitelje najbolj priljubljene postranske stvari na svetu bo jutri velik dan. V Münchenu se bosta udarila münchenski Bayern, ki je v polfinalu domov poslal bele baletnike (Real Madrid) in angleški klub Chelsea z najbolj italijansko taktiko, ki je odslovil drugo polovico El Classica - Barcelono!

Tekmo boste lahko spremljali jutri, 19. maja na Kanalu A od 20-ih dalje, sodnikov prvi žvižg pa je, kot ponavadi, napovedan za ob 20.45!

Nekaj o zgodovini lige UEFA, stanju pred začetkom lige in uspehih Slovencev v ligi pa si preberite v članku!

17 fotografij v galeriji

Tekmovanje za pokal najboljšega med evropskimi klubi poteka od leta 1955. UEFA, The Union des Association Europeennes de Football, je bila ustanovljena leto pred tem in nujno je potrebovala ­tekmovanje, v katerem bi se za lovoriko spopadli evropski klubi. Tekmovanju se sprva še ni reklo liga prvakov, 36 let se je imenovalo pokal državnih prvakov, v njem pa so smeli tekmovati le klubi, ki so zmagali v domačem prvenstvu. Ti so potem po sistemu izpadanja drug drugega izločali, dokler se na vrhu nista srečala tisto sezono najsijajneša kluba in odločila, komu bo pripadla čast najboljšega na svetu, pardon, v Evropi.

Za sezono 1991/92 so sistem spremenili, z žrebom so najboljših osem ekip stare celine ­razdelili v dve skupini po štiri moštva, ­tako da je vsak klub igral z vsakim po dvokrožnem ligaškem sistemu. V velikem finalu sta se udarili moštvi, ki sta ostali na vrhu svojih skupin. Tako se je brcalo do sezone 1993/94, ko sta se po dve najboljši moštvi iz vsake skupine uvrstili v polfinale.

Toda že v naslednji sezoni so pravila znova spremenili, ustanovili so štiri skupine, v katere so izžrebali 16 moštev. Iz vsake skupine sta dve najboljši moštvi napredovali v četrtfinale, nato pa se je igralo turnirsko, torej na izpadanje. Ni trajalo dolgo in število skupin so v sezoni 1997/98 povečali na šest, velike fuzbalske nacije – Španija, Nemčija, Anglija, Italija – pa so dobile pravico do dveh predstavnikov v ligi.

V sezoni 1999/2000 se je nato število predstavnikov iz naj­uspešnejših držav povečalo na štiri in ­liga se je razširila na osem štiričlanskih skupin. V sezoni 2003/04 so vzpostavili sistem, ki velja še danes: osem skupin, po dve najboljši moštvi iz vsake skupine se uvrstita v osmino finala, nakar se igra do konca po sistemu izpadanja.

Preporod evropskega ­nogometa

Zgodil se je leta 1995, ko so z Bosmanovim pravilom odpravili omejitev števila tujih igralcev v klubih in tudi odškodnine za igralce, ki so jim pogodbe potekle. Pred tem so lahko klubi preprečevali nogometašem, da zamenjajo delodajalca, pretečenim pogodbam navkljub (izjemi sta bili Španija in Francija). Največjim klubom, njihovim lastnikom in predsednikom se je po uvedbi Bosmanovega pravila kajpak odfižilo.

Hote ali nehote, zgodilo se je naslednje: po 15 letih lahko ugotovimo, da je Bosmanovo pravilo po tistem, ko je iz­enačilo nogometna pravila z delovno zakonodajo EU (prost pretok delovne sile), do konca porušilo ravnotežje med klubi. Igralci iz EU, ki so si služili denar v klubih zunaj matičnih držav, naenkrat niso več spadali med klasične tujce (njih število je v klubih omejeno). Naenkrat se na tekmi med angleškim in nemškim klubom ni več udarilo 11 Angležev z 11 Nemci, ampak je bila vsaj polovica vseh na igrišču tujcev, bodisi Evropejcev bodisi Neevropejcev.

Logično, najboljši igralci so si želeli nastopati v najboljših ligah, ki so se zaradi tega še bolj okrepile. Zato so danes angleška, italijanska in nekatere druge lige polne odličnih igralcev, ki si jih lahko privoščijo le največji klubi, torej tisti, ki imajo največ pod palcem. Mirne duše zato lahko zapišemo, da danes nastope v ligi določajo kapital, sponzorji in mediji. Vedno manj je presenečenj, klubov iz neuglednih prvenstev, ki bi se jim uspelo vanjo uvrstiti, saj se morajo tja prebiti skozi štiri kvalifikacijske kroge, med katerimi se zadnja dva zdita nekaterim kot zadnja kroga pekla. Tam se običajno srečajo s še vedno precej premož­nimi klubi iz angleške, španske, italijanske, nemške, nizozemske in francoske lige, ki se borijo za vstop med elito.

Ne nazadnje vrednost teh elitnih nogometnih klubov iz leta v leto raste – skup­na vrednost nogometašev Barcelone in Reala je več kot milijardo evrov –, drugi pa gagajo z 'mizernimi' proračuni daleč zadaj. Za prihodnost nogometa se upravičeno boji predsedujoči UEFA Michel Platini. Velika večina klubov ne more več konkurirati največjim, igralci v klubih ne dobivajo več zasluženega ali obljubenega plačila, odškodnine ob prestopih se ne plačujejo in nezadovoljstvo nogometašev se lahko razplamti v pravo revolucijo (stavki nogometašev v Španiji in Italiji to le potrjujeta), ki bo morala dati nove rešitve. Ali jih bodo veljaki sprejeli prej, seveda ne vemo, saj nismo preroki.

Mariborski obliž

Naš reprezentančni golman Samir Handanovič in njegov Udinese sta na žalost v četrtem krogu kvalifikacij po dveh te­kmah klonila pred topničarskim Arsenalom z 1: 3 (0 : 1). Čeprav je Sarma blestel v golu, črno-belim doma ni uspelo presenetiti. Tudi solze zaradi poraza Maribora proti izraelskemu Maccabiju v tretjem predkrogu kvalifikacij za nastop v ligi prvakov se nam še niso dobro osušile, a smo nekaj tolažbe – vijoličasti pa milijon evrov nagrade – kljub vsemu našli v tem, da se jim je uspelo kvalificirati v evropsko ligo (kar je sploh drugi največji uspeh slovenskega klubskega nogometa).

Mariborčani so v kvalifikacijah premagali klub z največ lovorikami na svetu, škotski Rangers, s skupnim rezultatom 3 : 2 (2 : 1) in bodo jeseni igrali v atraktivni skupini skupaj s portugalskim klubom S. C. Braga, belgijskim ponosom Club ­Brugge, ki je nekoč zaigral celo v finalu lige prvakov, in angleškim prvoligašem Birminghamom.

Stanje velikih pred začetkom lige

Na stavnicah pred začetkom lige prvakov sprememb ni, številke so najbolj naklonjene Barceloni in Realu, sledita jima Manchester United in Chelsea. Znano je, da sir Alex Ferguson ob pogledu na igro letečega Nizozemca Wesleyja Sneijderja čuti metuljčke v trebuščku (želi si ga namreč kot zamenjavo za ostarelega Paula Scholesa), a bilo je težko verjeti, da bi Inter prijel takšen samomorilski nagon, da bi se Wesleyju odpovedal. Z odprodajo dveh največjih zvezdnikov ekipe bi se Italijani bržkone ustrelili v koleno, in če bi 26-letni Sneijder zapustil nerazzurrije in oblekel dres rdečih vragov, bi bila zanje naslednja sezona izgubljena.

Kot je znano, je Kamerunec Samuel Eto'o že spakiral kovčke in odšel k ruskemu prvoligašu Anžiji Mahačkali. Če bi fant vsaj preveril, kakšne so temperature tam gori, se ne bi tako prešerno režal, 20 milijonov letne plače gor ali dol. Anžijev lastnik je od januarja letos sicer milijarder Sulejmanov Kerimov, najbogatejši nekdanji državni uslužbenec v Rusiji in vlagatelj z denarnico, v kateri se stiska za 3,8 milijarde evrov. A Eto'o je v klubskem nogometu osvojil že skoraj vse, kar se sploh osvojiti da, in povrhu bi moral biti nor, če ponudbe iz dežele vodke ne bi sprejel, pa nizke temperature gor ali dol.

Fergusonu je že tako veliko preglavic povzročala zamenjava za vratarja Edwina van der Sarja. Očitno jo je zdaj našel v mladem Davidu de Gei, ki pa se bo angleške lige moral še privaditi (Manchester UTD je sezono začel odlično), svoje vrste pa je okrepil tudi z nekaterimi mladimi igralci, za katere smo prepričani, da bomo o njih še veliko slišali.

Medtem je krmilo kluba Chelseja prevzel Andres Villas Boas, ki ga kličejo Mali Mourinho, in se raje podal v lov za nadarjenim hrvaškim reprezentantom Luko Modrićem, ki igra za Tottenham, kot pa Sneijderjem. Zanj se je bilo moštvo iz Stamford Bridgea pripravljeno odpovedati tudi napadalcu Salomonu Kalouju, ki ob Drogbi, Torresu in Anelki nima zagotovljenega stalnega mesta v ekipi modrih. Ruski tajkun Roman Abramovič se je bil zanj pripravljen odpovedati nafti za dva meseca križarjenja s svojo megajahto. Ponudba, ki jo je dal na mizo Tottenhamu le tri dni pred koncem poletnega prestopnega roka, je bila vrtoglavih 45 milijonov evrov. Tottenham je bil po drugi strani Modriću pripravljen tedensko plačo dvigniti z zdajšnjih 75 tisoč na 95 tisoč evrov.

Nekaj zarečenega kruha je morala pogoltniti tudi Barcelona. Prvaki zadnje sezone so debelo leto dni lovili Arsenalovega kapitana Cesca Fabregasa, ki je kot mladinec pri 16 letih zapustil Barcelono, a so med lovom večkrat poudarili, da klubske blagajne zanj ne nameravajo opustošiti.

Ko je Arsenal postavil ceno 40 milijonov evrov, se je zdelo, da bo Barça s (sedaj že bivšim) strategom Pepom Guardiolo in predsednikom kluba Sandrom Rosellom na čelu spet odnehala, a želja po enem najboljših zveznih igralcev na svetu, izgubljenim sinom, je bila močnejša od tistih 'nekaj' milijonov (mimogrede: odškodninska klavzula za Fabregasa je kar 200 milijonov evrov). Med vsesplošno medijsko norijo se je povrhu oglasil tudi župan Estanislau Fors i Garcia mesta Arenys de Mar iz Katalonije, Fabregasovega domačega mesta, in jezno žugal, da je Cesc na Otoku talec, da so ga Angleži »ugrabili, in če imajo količkaj časti, se bodo začeli obnašati, kot se spodobi, ter mu pustili, da se vrne domov«.

Zdaj je že postalo jasno, da bodo Katalonci še bolj spravljali ob živce Joséja Mourinha in njegove galaktike, saj so na prvem novosezonskem El Clasicu, prvi tekmi španskega superpokala, na katerem sta se večna tekmeca Real in Barça razšla z remijem, med polčasom le objavili, da se Fabregas tja vrača in da je z Barcelono podpisal petletno pogodbo. Na povratni tekmi supercope 2011 je Fabregas sploh prvič oblekel članski dres Barcelone in zaigral v zadnjih desetih minutah drugega polčasa, ko se je tekma ravno po grobem prekršku Marcela nad njim spet prelevila v neotesano obračunavanje ponorelih Madridčanov z vsemi žavbami namazanimi Katalonci.

Glede na milijone, ki jih fantje grejejo s svojo ritjo, se dva največja kluba na planetu res obnašata, kot da gre za kmetavze izza Urala, ki se zravsajo ob vsakem prekršku. Končna zmaga je, če ste slučajno zamudili, šla Barceloni. Ta sicer že od nekdaj rada šopingira pri Arsenalu. Iz angleškega kluba se je v prestolnico Katalonije doslej preselilo že kar nekaj odličnih igralcev, kot so Petit, Overmars, van Bronckhorst, Hleb in Henry.

Tam zgoraj nad Katalonijo, v Madridu, so sicer okrepili svoje rezervne vrste in imajo težave s tem, kam vtakniti Kakája (ki bo očitno naprej rezerva za Özila), je pa zato vodstvo belega baleta pred dobrim mesecem dni podpisalo pogodbo s komaj sedemlet­nim Leonelom Angelom Coiro. Uganili ste, še enim čudežnim Argentincem (tudi Messi je iz dežele gavčev), ki ga kličejo Leo (kot Messija) in za katerega bržkone pričakujejo, da se bo v njihovi nogometni akademiji razvil v novega kralja nogometnih zelenic.

Da bodo nekoč imeli v rokah spet takšnega nogometaša, kot je Ronaldo, ki je (poleg Messija) edini, ki je sposoben zatresti več kot 50 golov v eni sezoni. 'Žuzeja' zadnje čase sploh grabi panika, saj je svojim varovancem prepovedal uporabo socialnih omrežij Facebook in Twitter. Da slučajno ne bi kdo čivknil kaj preveč v javnost.

Ljubitelji nogometa si med sabo ne bi mogli biti bolj različni. Nekaterim se drobencljanje Messija med obrambnimi igralci zdi naravnost z onega sveta, drugi bodo porekli, da njegova igra ne seže niti do kolen nekdanjim bravuram sonarodnjaka Maradone. Le kdo ob takšnih brezplodnih razmiš­ljanjih ne bi imel rad nogometa? Z nogometom imamo namreč prav vsi moški poseben odnos. In z ligo prvakov brezsramno varamo tudi naše žene.

Nogomet na Slovenskem in LIGA PRVAKOV

Nogomet na Slovenskem se je kajpak začel na klubski, ne reprezentančni ravni, je pa na zadnji zato doživel največje uspehe, če ne štejemo uspehov posameznikov, ki so se v tej igri proslavili tudi z igranjem za velike tuje klube.

Že leta 1869 so Kranjčani priporočali uvedbo telovadbe in posebne igre z žogo ali žogobitve v osnovne šole. Pozneje se je to nenačelno pribijanje s špičko začelo označevati kot igranje angleškega nogometa in na veliko se ga je prakticiralo po šolskih igriščih. Sistem horuk sicer ni povsem ustrezal pravilom nogometne igre, namesto 22 je na igrišču stalo le po 12 ali 14 igralcev.

Prve nogometne čevlje je nato leta 1909 v Ljubljano iz Prage prinesel Stanko Bloudek, velik ljubitelj nogometa in tudi igralec ljubljanske Ilirije. V prvem resnem spopadu prvega slovenskega, kakopak ljubljanskega, footbalskega kluba Ilirije s takrat že uveljavljenim češkim klubom Slavijo leta 1913 pa so domači fantje videli, kako se brca pravi nogomet.

Rezultat? 0 : 10.

Že omenjena Ilirija je z ustanovitvijo leta 1911 uradno prvi slovenski nogometni klub, a so se že kakšno leto prej v Ljubljani v dijaški nogometni klub Hermes povezali nad okroglim usnjem navdušeni dijaki vseh slovenskih srednjih šol. Za organizacijo tekem so potrebovali dovoljenja žandarjev, ki so za hrbtom ­vseskozi trepljali po dlaneh pendreke in čakali na kakšen prepir med mulci, kar pa teh ni ustavilo.

Prva tekma, odigrana na prav novega leta dan daljnega leta 1912, novonastalega kluba Ilirije in dijaškega Hermesa se je končala z zmago slednjih z rezultatom 18 : 0. Ilirjani so ukrepali nadvse moderno, hermeščane so povabili, da zaigrajo za njihov klub – torej tako, kot danes veliki klubi kupujejo nadarjene igralce (tudi) zato, da se jih ne bi polastili tekmeci. Temelji klubskega nogometa pri nas so tako bili položeni, a ob začetku prve svetovne vojne sta pri nas zvestobo nogometni žogi zaprisegla zgolj dva kluba, Ilirija in Slovan. Zadnji je edini slovenski klub, ki vse od ustanovitve pa do danes ni spremenil svojega imena.

Torej ne moremo reči, da pred osamosvojitvijo ni bilo nič, da smo Slovenci nogomet odkrili šele po začetku novega štetja. Lahko pa rečemo, da je šele pred 20 leti nogomet odkrila Slovenija. In kako smo se do zdaj odrezali v ligi prvakov?

Edini slovenski klub, ki je do zdaj zaigral v ligi prvakov, je tedanji NK Maribor Teatanic. V zadnjem kvalifikacijskem krogu je v sezoni 1999/2000 premagal ­Olympique iz Lyona, sicer rednega znanca lige prvakov (v sezoni 2009/10 je Olympique zaigral celo v polfinalu). Vijoličasti so slavili tako v Lyonu (z 1 : 0) kot doma (z 2 : 0) in pozneje v skupini A proti Dinamu iz Kijeva z golom Anteja Šimundže v 73. minuti vpisali prvo in doslej edino zmago slovenskega kluba v ligi prvakov.

Mimogrede, s samo po enim klubom, ki se mu je uspelo uvrstiti v ligo prvakov, se lahko pohvalijo še Srbi (Partizan), Finci (HJK), Bolgari (Levski Sofija) in Belorusi (Bate Borisov).

Sezono pozneje, 2000/2001, je v finalu lige prva­kov za špansko Valencio zaigral Zlatko Zahovič. ­Tekma se je končala s streljanjem enajstmetrovk, Zahovičev strel pa je mojstrsko ubranil legendarni nemški vratar Oliver Kahn. Tudi Srečko Katanec se lahko pohvali z enakim uspehom kot Zahovič, tudi sam je leta 1992 brcal v finalu največjega evropskega klubskega tekmovanja, pravzaprav na zadnji tekmi, ko se je to tekmovanje imenovalo še pokal državnih prvakov Evrope. S Sampdorio je naletel na vzhajajočo Barcelono, ki je pod trenerskim vodstvom nekoč le­gendarnega igralca Johana Cruyffa takrat prvič zmagala v najelitnejšem klubskem tekmovanju.

Srečnih & bogatih 32

Žreb je razvrstil 32 moštev v osem skupin:

  • Skupina A: Bayern München, Villarreal, Manchester City, Napoli
  • Skupina B: Inter Milano, CSKA Moskva, Lille, Trabzonspor
  • Skupina C: Manchester United, Benfica, Basel, Otelul Galati
  • Skupina D: Real Madrid, Lyon, Ajax, ­Dinamo Zagreb
  • Skupina E: Chelsea, Valencia, Bayer Leverkusen, Genk
  • Skupina F: Arsenal, Marseille, Olympiacos, Borussia Dortmund
  • Skupina G: Porto, Šakhtar Donjeck, Zenit, APOEL Nikozija
  • Skupina H: Barcelona, AC Milan, BATE Borisov, Viktoria Plzen

Jutri se bosta Chelsea in Bayern München udarila na Allianz areni, domačem stadionu slednjih. Veselo navijanje!

TEKST Tomaž Kotnik, FOTO Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri